Pojdi na vsebino

V objemu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
V objemu.
Milan Resnik
Izdano: Slovenski narod 1. december 1910 (43/428)
Viri: 428
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ej, kolikrat samotna duša plaka, v strastnih radostih telo drhti.

Kette.

... Privij se bližje k meni, ti divna satanela, da se stopim v tvojem ognju. Vdam se ti nocoj popolnoma, vdam se tebi, vdam se življenju, uživanju. Čuj, skozi te tvoje črne oči ti gledam v dušo - morje strasti. Temno, širno morje je to, razburkano od polnočnega orkana. Na njem se vozijo rdeči satani: zlobni nasmeh na ustnah in baklje v rokah. Krvavordeča luč lije od teh bakelj v morje, strese se za hip in že jo pogoltne črno valovje v morske globine. Toda jaz se ne bojim tega valovja, ne bojim se njega in ne smrti v njem. Veselim se njegove divje igre in strah me ni pogube v njem. Iz tvojih usten ti izsrkam vse te opojne strasti in na tvojih grudih pozabljam, kaj je greh, kes in pokora. Izgubijo se taki pojmi v tvojem objemu, izgubijo in potopijo v morje nebrzdanosti. Le časih se zgane kaj na dnu morja in zamolklo otožno se oglašajo potopljeni zvonovi in zvoki se izgubljajo v divjem bakanalu. Da, da, potopljeni zvonovi se oglašajo. Toda le za hip, in še silnejše razrije morsko gladino sila viharja in uduši otožno zvonjenje. Resnično, kdo bi mogel v tvojem objemu misliti na preteklost, kdo na bodočnost? Toda pač ljubica, ne boj se, mislim na bodočnost in ti si zvezda moje bodočnosti. Zaupaj mi in veruj, kot ti verujem jaz. Čuj: vse, kar mi prisegaš, verujem, in kar ti veruješ, ti hočem tudi priseči. In prisegam ti zvestobo pri poljubu na tvoje črne oči, na tvoje pekoče ustne in pri poljubu na tvoje kipeče grudi. No, ljubica, ne boj se! Zaupaj mi in mi odkrij tvoje zastrte čare in daj, da spijeva čašo življenja eks! Saj vidim, da bi hotela, toda trepečeš: zvonovi se oglašajo. In vse to vidim na tvojih črno obrobljenih očeh. Zdi se mi, da te črne jamice strast, katero se bere na tvojem obrazu, še podčrtujejo.

Ah, jaz ljubim, ljubica, že od nekdaj take oči s črnimi kolobarji. Da, že od nekdaj. Nekdaj, ko sem še ljubil resnično, brez strasti, brez grešnih misli. Tudi ona je imela črne oči s črnimi kolobarji, a ti niso govorili o uživanju, govorili so o globoki ljubezni, vdanosti in trpljenju, trpljenju ...

Malo veselja je bilo v oni ljubezni, a ljubil kot takrat nisem prej nikdar in nikoli več od tedaj. Da, zdi se mi, da je vzela uboga Anisja vse moje nežne in nepokvarjene čute s seboj v grob, le strasti se ni dotaknila. Nezdramen sen, sen mrličev, je sedaj usoda ubožnega bitja. Za hip sem zasanjal z ubožico v srečne dneve, v sončni krasoti je vzplavala pred mojimi očmi varljiva fatamorgana, za hip le, in že sem bil vzdramljen iz svojih blodenj.

Prišel je človek, proklet bodi njegov spomin, in zasnubil Anisjo. Bogat je bil in nemili starši so mu vso obljubili. Toda rastla je ljubezen nesrečne Anisje do mene in ž njo je rastlo trpljenje. Temne jamice so se pokazale pod njenimi očmi, postajale so vedno bolj črne in se poglabljale. Potekali so dnevi, sovraštvo do bogatega ženina je rastlo in ž njim je rastla ljubezen do mene. V trpljenju je ginevala Anisja. Dolgo v noči je prebila v molitvi, da jo Bog odreši pred možem, katerega sovraži. In usmilil se je je Bog; prišla je bleda smrt in brezsrčnežu s koso pretrgala pot do Anisje.

***

Bilo je pusto jesensko popoldne. Enakomerno je padal dež na mestne ulice in dolgočasni, brezizrazni obrazi so leno hodili za svojimi posli. Resignirana je bila njih hoja, niso se ogibali lužam, niso postajali pred izložbami, hodili so kakor hodi izmučena živina v vpregi. Mehanično so prestavljali noge, liki avtomatom, oči so jim pa bile uprte v cestne mlake, v blato. Deževalo je pa neprenehoma, enakomerno, zaspano, kot da bi ne mislilo nikoli več zasijati sonce.

In leno so se zamajali zvonovi nad dremajočim mostom. Po ulici se je jel pomikati mrtvaški sprevod. Vedno bliže je prihajal mojemu stanovanju in zvonjenje je postalo močnejše. Zvoki so postali odločnejši, množili se, zbirali v akorde in se končno vzporedili v veliko žalostno pesem. In ta pesem je plakala, tožila in njeno tožno vsebino sem razumel le jaz. Sprevod je dospel do mojih oken. Videl sem rdeče, objokane obraze, upognjena ramena. Med prvimi za krsto je stopal on, njen morilec. Igral se je s svojo verižico in ponosno gledal mrtvaški voz, na lep venec s svetlim napisom: »Moji nepozabljeni nevesti.« Ko se je okrenil na njene starše in videl v njih solze, je tudi on vzel robec in si obrisal oči. Pograbilo me je, da bi skočil z okna, zgrabil ga za suknjo in ga potegnil z vrste: »Morilec, morilec!« Toda ne, ona me je prosila tako milo in nežno: »Odpusti, odpusti.«

In tu doli stopa on v žalni obleki za belo krsto. Jaz ne smem iti za sprevodom in nisem ji smel poslati zadnjih cvetk v zadnji pozdrav. Skrito teko solze in se zbirajo v jezeru toge in bolesti, moje duša pa se potaplja in zastruplja v tem vodovju. In glej, kakor da bi vranci vedeli za moje jade, so se ustavili pod mojimi okni. Postavili so se na zadnje noge in vzpeli kvišku. Spogledali so se ljudje in on se je okrenil na moje okno. Odurno je počil bič, da me je zazeblo kot sunek noževe ostrine v srce, in vranci so nadaljevali svojo pot. Že je izginil sprevod in poslednji akordi otožne pesmi cerkvenih zvonov so se somrakom zazibali nad mestom. Jaz pa sem ihtel v svoji sobi. Čez stene so hušknile temne sence in stene so vztrepetale. Jele so se premikati, bližale so se mi vedno bolj in me dušile. Pobegniti sem moral iz sobe. Taval in blodil sem po mestu in se napajal v obupu. Neprelite solze pa so padale na moje srce in ga zastrupljale. Toda kje sem obstal? Dehteči šopki, sveža, komaj zametana zemlja ...

Njeno pokopališče! – In prosto so se ulile solze, namočevale rjavo grudo in si iskale pot do nje. In našle so jo! Ona jih je čutila, čutila mojo bolest, vzdramila se in ...

***

Ne boj, ne boj se moja satanela. Omamilo me je tvoje poljubovanje in utihnil sem. A ohladil, ohladil se nisem, ne! Jaz te ljubim, divja satanela, ljubim te in ljubim tvojo strast. Pridite satani, plešite ob najinem poljubovanju in zagodite nama. Piti hočem življenje, piti in v napoju pozabljati. Poljub satanela, tako! Ne, ne boj se, ne udušim te! Veliko strasti je v tebi in danes ti hočem utešiti vso, vso!

Že padajo skrivnostne zavese in mi zagrinjajo preteklost. Ne vidim preteklosti, ne bodočnosti, le tebe vidim in čutim, le tebe, sedanjost, sedanjost!

Satanela! ...