V mestecu moje mladosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V mestecu moje mladosti[1]
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, V mestecu moje mladosti, str. 69-71, v: Nekoč pod Gorjanci.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kakor zelen venec se vije Krka okrog mesteca moje mladosti. Še je tu jez in voda dere čezenj kot nekoč. Koliko te vode se je prevalilo že od tistih časov, ko smo otroci brodili preko penečih se valov, da bi prišli z brega na breg, od koder smo po skalah plezali v Ragov log!

Danes so se znižale nekdanje višine in strmine, a tudi stare usnjarne ob Krki, kjer je nekoč tako ostro zaudarjalo po čreslu in kožah, ki so se sušile na zraku, ni danes več.

To drago obrežje, poraslo z divjimi koprivami in posuto s črepinjami in preluknjanimi lonci, je bilo nekoč svet, ki smo ga otroci pregazili v dir in v šir, ko smo stikali za čmrlji in begali za metulji. Tu smo razdirali mravljišča, da bi prišli do jajčk, ki smo jih do komolcev opikani v robcih prinašali sosedu ptičarju, da je z njimi nakrmil svoje ptičke.

Kolikokrat sem ušla na njegov dom ob Krki, kjer mi je samodopadljivo razkazoval svoje ptičje zaklade! Njegova temačna soba je bila do stropa nabita s skladi kletk, ki so visele po zidu. V njih je bil tak živžav, da joj! Prhutalo je in žvižgalo, skakljalo in čivkalo, in nekak poseben duh po perju je vladal v nji. Hodila sva od kletke do kletke in on je razlagal:

»Poglej, ni lep ta vodomec? Vidiš, kako je majhen kraljiček? Pa ta srakoper, ki nabada mlade ptičke na trnje ... Kajpak, sovo poznaš? « ... In tako je šlo naprej, dokler nisva obiskala vseh ujetnikov. Sprva se mi niso prav nič smilili, dokler mi ni nekoč pokazal še slavčka, kateremu je z žarečo iglo iztaknil oči, da bi oslepljen lepše prepeval. Pogled na tega slepega ptička me je tako presunil, da od tega dne nisem nikdar več prestopila praga ptičarjevega doma.

Da bi ustregli starim kozavim Zidaricam, smo kot za stavo plezali po skrivljenih murvah, ki so rasle ob Krki. Nosili smo jim ogromne šope zelenih listov za sviloprejke, katere so na debelo redile. Za naše usluge smo ob času dobivali od njih prgišče belih in rumenih zapredkov. Hranili smo jih v preluknjanih škatlicah, dokler ni iz njih vzletel bel metuljček. Ta je kmalu izlegel nešteto drobnih jajčec, iz katerih so kaj kmalu prilezle na dan požrešne gosenice. In že smo zanje spet klestili murve, da so bila tla pod njimi polna polomljenih vej in okleščkov.

O, in murni na šmihelskem travniku! Nihče ni bil varen pred nami. Vse smo polovili, jim prinašali trave in mrtvih kopriv, dokler ni lepega dne naš oče odkril vso to ujeto »zverjad« pod šupo našega dvorišča. Pri priči smo morali izpustiti ujete živalce. Kar z nogo je prevračal škatle in kozarce. Takrat se mi je zdel strašansko krut, čeprav danes vem, da je imel prav, pa še kako prav! Sviloprejke smo zanesli nazaj k starim Zidaricam, drugi pa so si sami kaj kmalu izbrali pot v svobodo ...

Vendar je na svetu veliko stvari in človek si jih vedno več poželi.

Na trgu našega mesteca je bilo polno izložb, ki smo jih do potankosti poznali. Ustavljali smo se pred knjgarnarjem Krajcem,[2] kjer smo poželjivo strmeli v pisane podobe na platnicah knjig, ki so zaprašene rumenele v njegovih oknih. Kako grozen mi je ostal v spominu Repoštev,[3] ki vihti v eni roki otroka, v drugi pa meč, da ga zakolje!

Kako vabljivi so bili za naše oči številni porcelanasti lončki, ter zlati kipec s kačo in tehtnico v roki, ki so stali v izložbah lekarnarja Sladoviča![4] In gotovo ni nikjer na svetu bilo lepše urice, kot jo je imel urar v bližini Krke! Kako sem ga gledala, drobnega možička, kadar se je v svojem črnem plašču sklanjal nad svojo mizico in z drobnogledom kukal v odprte urice, ki so pred njim vsevprek tiktakale!

Leta in leta je bil njegov bronasti psiček tisto čudo, ki je od pamtiveka privabljal k izložbi mladež. Ta psiček je bil višek mojih sanj. Imel je sredi telesca vdelano številčnico in vsako sekundo je pomolil iz gobčka svoj rožnati jeziček. Zraven pa je mahljal s svojim dolgim repkom. Kako mi je bil všeč! Ta psiček je bil kriv, da sem nekajkrati zamudila šolo, ker mi je bilo pretežko, da bi se ločila od njega. Dolgo sem upala, da bo nekoč postal moja last.

Bilo je še marsikaj, s čimer se je naše mestece moglo ponašati.

Kje na svetu je živel še kak postrešček kot je bil naš orjak Barbarosa? S svojo rdečo brado, ki mu je padala skoraj do pasu, je z bremeni, ko da nosi peresce, tako mogočno koračil po trgu, da so se mu tla zibala pod nogami. Kdo ni poznal očeta Friškarja, ki nas je izza svoje stojnice privabljal, da smo po večkrat na dan pritekli po njegov turški med in »mačji drek«,[5] ki sta nam sladila našo mladost?

To mestece moje mladosti se je zdaj spremenilo. Kadar pridem vanj, obstanem in strmim. Samotna hiša ob Krki, v kateri so tekla moja mlada leta, še stoji. Tuji obrazi se zdaj z oken ozirajo vame. Koliko lepot mi vstaja pred očmi, ko naslonjena na ograjo, strmim v vodo, ki pada čez jez. Bile so to majhne lepote za čas, ki jih danes deli v vse večji meri. A vendar so bile to svetle in nepozabne lepote, ker smo jih gledali z mladimi očmi in uživali z mladimi srci.

Opombe urednice[uredi]

  1. Marija in Alojz Kessler ter njuni najstarejši hčerki Mici in Ani so živeli v Novem mestu. Po premestitvi očeta, sodnika Alojza Kesslerja v Krško, sta se tam rodili Vera in leto mlajša Slava. Kmalu je bil sodnik Kessler premeščen ponovno v Novo mesto. Vera je tu preživela svoje otroštvo, zato je imela Novo mesto za svoje rodno mesto.
  2. Iz zgodbe Dvoje razočaranj (Pionir, 1951/52, risala R. Piščanec, let. 10, št. 4, str. 109-111) je Albrehtova odlomke o šmihelskem travniku, murvah in sviloprejkah, ptičarju, ..., prestavila v zgodbo V mestecu moje mladosti.
    1. Novo mesto
    2. Janez Krajec (1843–1921) tiskar in založnik, idejni oče Dolenjskih novic.
    3. Répoštev, duh v Kerkonoških goráh iz pravljice, avtor Johann Karl August Musäus
    4. Lekarnar Simeon Sladović pl. Sladoević je imel na Glavnem trgu v Novem mestu lekarno Pri angelju (v prostoru je bil kip angela) do konca leta 1906, ko jo je prodal Dragu Andrijaniču (Marjeta Bregar, Andrijaničeva lekarna, Dolenjski list, 26. aprila 2012, str. 20). Lekarnarja Sladovića je Albrehtova omenila tudi v še neobjavljeni zgodbi Trma (Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, Trma, tipkopis (3 listi), IN = 6818).
    5. Zagatno sladki, temnorjavi mačji drek, v obliki kakih 5 cm dolgih, pol centimetra širokih in debelih paličic, z zaobljenimi robovi, je bil narejen iz soka golostebelnega sladkega korena ali likviricije (Glycyrrhiza glabra).