V malem svetu

V malem svetu V. F. B.

Izdano:	Edinost 46/68–177, 1921
Viri:	dLib 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103, 104, 105, 106, 107, 108, 110, 111, 113, 114, 117, 118, 119, 120, 122, 123, 124 125, 127, 128, 129, 130, 131, 133, 134, 135, 136, 139, 140, 141 144, 145, 146, 147, 148, 149, 151, 152, 153, 154, 155, 156, 157, 159, 160, 161, 164, 166, 167, 168, 169, 171, 172, 173, 176, 177
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Tako se mi igramo
s časom, a duhovi
modrijanov sedo
nad nami v
oblakih in se
nam smejejo.

Shakespeare:
Henrik IV.

Nekoliko korakov od ogla Frankopanske ulice v Zagrebu proti zapadu je v Ilici mala, siva, ozka hiša, morda še iz minuloge stoletja. V prizemlju je prodajalnica z enim oknom in tesnimi vratmi, nad katerimi visi črno oličena tabla z nadpisom v belih črkah:

Janko Krivošić.

– Trgovina z mešano robo –

Dvajset let je že, odkar obstoji ta mala tvrdka, a to že pomenja v modernem Zagrebu, kjer domače tvrdke padajo ena za drugo kot črvive slive s stebla! Da ni padel tudi Janko Krivošić, zahvaliti se je imel na tem svoji marljivosti in svoji glavi, ki nosi – tako so govorili navadno – tako radoveden nos, da ga more zabosti v vsak omot sladkorja ali moke poprej, nego ga kuharica odnaša iz prodajalne. Po ves dan je bil v prodajalni, sam stregel, a če ni stregel sam, pa je nadzoroval in tako so bili odjemalci vedno zadovoljni in so mu ostajali zvesti.

Tudi danes je – poleg enega pomočnika in enega učenca – osebno v tej nizki in mračni prodajalnici, ali nekako nestrpljiv je in nekam raztrešen. Često pogledava na uro, se posmehuje in si tare roke. Slednjič, ko ni bilo več nobenega odjemalca, je stopil na ulico ter začel hoditi gori in doli pred prodajalnico.

Bilo je blizu poludne, ko se je gnetlo veliko ljudi v ulici, ki so hiteli hitrim korakom: večinoma so bili ljudje dela, ki hite h kosilu, a potem zopet k dnevnemu trudu! Mnogi so pozdravljali Krivošiča, mnogim je on odzdravljal: vsakdo je imel prijazno besedo ali dober pogled za to dobro dušo, a tudi on je vračal vsakemu istotako. Slednjič se je ustavil pred vratmi prodajalnice, tudi sam skoro tako visok kakor vrata. Njegov polokrogli obraz – z malimi, živahnimi, rjavimi očmi, posivelo, nekdaj temno-plavo brado (ki si jo je kratko rezal) – je gledal zadovoljno in veselo v svet, v ta lepi, topli jesenski dan. Če si ga dobro pogledal, si mogel opaziti, kako se mu pobledele brke smehljajo in oči mižikajo. Da je bil kak diplomat, ki maja svet, bi se njegovi sovražniki zbali tega zadovoljnega posmeha, v strahu, da jim je splel kako zvito zanjko, ali pripravil udarec. No, »gospod Janko« – kakor so ga odjemalci najrajše imenovali, spominjajoč se menda lepih časov, ko je bil Janko stasit in pristojen mlad trgovec, ki je že s svojo postavo vabil ljudi v prodajalno – Janko ni bil diplomat, vendar je imel nekaj v svoji glavi, kar se mu je zdelo nezmerno važno in veliko in od česar je menda pričakoval vzletnih posledic.

Slednjič je zagromel top in Krivošić je velel svojim ljudem, naj gredo obedovat drug za drugim, zaprl denar v miznico, potipal se nekoliko po prsnem žepu in odšel skozi vrata v ozadji in potem v prvo nadstropje, kjer mu je bilo stanovanje.

Tam ga je že čakala njegova žena Solzica, jezna kakor navadno, že je poludne, a nobenega njenih otrok še ni domov! Miza je pogrnjena in jed se pokvari zopet. In radi tega se je ona znala jeziti in še kako! In če bi bil kdo vprašal Janka Krivošiča, se-li spominja, koliko dni je bilo v tem naddvajsetletnem zakonu, da se njegova žena ne bi bila razjezila – bil bi v zadregi, kaj naj bi odgovoril, ker menda ne bi bil mogel navesti dneva, ko ni bila srdita.

Ona, sirota, ni bila kriva temu. Taka je bila njena narav, in ko ji Bog ni dal drugačne, kaj je mogla ona za to? Da bi nadvladovala svojo narav, tega je ni mogla naučiti vzgoja, ker je ni imela, niti je niso mogli naučiti tega zunanji vplivi, ki delujejo na dušo – ker jih ni prejemala. Često obsojamo ljudi, ki niso nič krivi na tem, da so ravno taki, kakršni so.

Tudi ona je bila taka, kakor jo je ustvaril dobri Bog in kakor da ji je podelil poseben dar za to, da zna najti povoda za svojo jezo. Jezila jo je vsaka malenkost, ki bi drugi človek šel mirno mimo nje. Nagla, kakor je bila, je redko premišljala, kaj govori in redkeje je presojala besede, ki jih je kdo nji govoril, in od tod je bilo sto neprilik in neprijetnosti v zakonskem življenju bednega Janka. Da-si je bil sicer potrpežljiv človek, ga je včasih vstrpljivost zapuščala spričo take žene, pak je tudi on – razburljiv, kakor so često na videz mirni ljudje – razgrel in vračal milo za drago, in tedaj je bila gotovo vojna v hiši. In če za kateri zakon, je bila za ta veljavna beseda: da je zakon dosmrten boj. Vojna in premirje, premirje in vojna – to se je vrstilo vedno, pa sta se ta dva človeka temu tudi privadila, da sta mislila, da sploh ne more biti drugače. Menda se niti nista mogla zamisliti, koliko lepše bi jima bilo živlejnje brez teh večnih sporov, ako bi se bila naučila iz njih, da vsa umetnost zadovoljstva v življenju dveh ljudi obstoji v spoznavanju medsebojnih slabosti in v prizadevanju, da mislita na te slabosti in si jih medsebojno odpuščata. Ali v svoji borbi za kruh ljudje ne prihajajo do tega, da bi se poglobili v svoje duše in da bi razregili tajnosti življenja.

In tudi gospa Solzika ni dospevala do tega, ker je bila misel zaposlena od dnevnih skrbi za gospodinjstvo in otroke. Vedno je računala, kako bi v hiši čim manje potrošila in da bi svoje otroke, dve hčeri in dva sina, čim bolje vzgojila gosposki in oblačila, da bodo izgledali gosposki in da postanejo gospoda. A gosposki je bilo za njih vse, kar nič ne dela, ali pa dela samo z duhom ali peresom – po raznih pisarnicah. To njeno omalovaževanje stanu, ki mu je pripadala, je imelo svoj koren v njenem pokoljenju: bila je uradniška hči.

Če tudi je bil njen oče le mal uradnik, ki v svojem življenju ni prišel iz registraturskega prahu, je bil vendar – gospod, a njegova hči je še danes ponosna na to, da ni hči kakega takega purgarja, ampak gospoda, ki dobiva »od cesarja« svojo plačo.

To je dajalo tudi smer njenim načrtom, ki jih je imela glede svojih otrok: hčeri da poroči z – uradnikoma, a sinova naj se izšolata za – uradnika. In da bi se na njenih otrocih takoj poznalo, da so od gosposke matere, je skrbno pazila na njihovo vnanjost in bili so od nekdaj, od malih nog, lepo oblečeni. Tega ni bilo težko zmagovati, ker je Krivošićeva kupčija sijajno napredovala in je, četudi mala, donašala lepo svoto denarja. Da pa se uradniški sijaj – ali sijajna beda – gospe, Solziki zavrtela možgane, to ni čudno v uradniškem mestu, v državi, v kateri traja era uradniške oblasti in militarizma, a je pomembnost meščanskega stanu in neodvisnega stanu padla na nič v javnem živlejnju. Na ulicah, v gledališča, na zabavah, na svečanostih, povsod je videla, da se daje odlika uradnikom in da so ti povsodi zavzema h prve vrste in so s svojim številom potiskali meščane v najzadneje vrste.

»Kdo te kaj šteje?« – je znala reči svojemu možu, kadar se je prepirala žnjim, ker je branil svoj stan. »Razun, ko te potrebujejo na volitvah – da, tedaj vprašujejo vsi po bil ... Ali sicer! Glej Mirkovca, ta ima danes svojih stotisoč imetja, pak, ko prihaja do koga, vsak avskultant stopa predenj zato, ker je Mirković – linar, oni drugi pa je gospod, da, gospod uradnik!«

On pa niti ni imel dovolj zavesti o tem, da njeni nazori niso pravi, niti ni imel avtoritete, da bi ji vlil drugačne misli. Privadil se je puščati jo vse po njeni volji, pak, če se je moglo o enem od njiju reči, da misli z glavo drugega, se res ni moglo kaj takega reči o gospe Solziki.

Njena misel je bila tudi to, da napravi iz svojih otrok nekaj boljšega nego sta jim oče in mati, in Krivošić niti oporekal ni tej smeri vzgoje, samo da ni prišel v navskrižje s svojo ženo.

Sicer pa ni bil plašljivec ali pasivna narav. Na svojem poslu je celo razvijal razmerno veliko delavnost in ni izgledal kot človek, ki bi mu manjkalo srčnosti. Ali, njegova Solzica je že od začetka vzela trdno roke žezlo gospodinjstva in on se je temu pokoril, da se ni mešal v ničesar, kar je spadalo pod ženino zapoved. On je vladal dalje v prodajalnici, ona pa tam gori.

In vladala je dobro, kakor se je zdelo. Sicer se ni moglo reči, da je skopa, ali bila je delavna in oprezna gospodinja, ki je služabništvo ni varala. Delavna je bila in točna, pak se je jezila, da ji niso tudi otroci taki.

Ko se je uverila, da je v kuhinji vse v redu, je čakala v jedilnici, da se družina zbere. Stala je pri oknu in je v tem brezdelju zalivala svoje cvetje. Vkljub svojim štiridesetim letom – ki so ji komaj poznala – si je ohranila to ljubezen do cvetja iz svoje mladosti. To je kazalo, da je v nji čutstva, da-si je bila osorna in nepristopna tudi ljubkovanju od strani svojih otrok. Njena čustva so bila globoko zaprta v notranjosti. Bolj, nego ljudem, jih je kazala svojemu cvetju.

Ta stran njenega značaja se je odražala tudi v tem stanovanju, v tej jedilnici v povsem enostavnem razmeščanju opreme, dolgi mizi, pletenih stolicah, stari kredenci brez okraskov, skoro golih zidovih, ki jih je okrašala samo ena gravura, predstavljajoča Bog vedi kak boj. Ničesar ni bilo v sobi, kar bi ovajalo toplino ženskega bitja, ki zna s to ali ono malenkostjo podajati domu tisti prijeten vzduh, ki ga napravlja pravi dom. Ni trpela ničesar, kar se ji je zdelo odveč in v svoji nervoznosti niti mislila ni na take malenkosti.

Podnevno jesensko solnce, ki je v velikem valu vlivalo skozi dve okni, okrašeni z enostavnimi zavesami iz imitiranih čipek, je kazalo to sobo še bolj prazno.

Gospa Solzica je stala pred enim teh oken v tem polnem valu luči. Njen stan, srednje velikosti, ne obilen, ali jeder, z močnimi boki, ki sta bila nekoliko preširoka za to postavo, se je ostro odražal v okvirju okna, solnce ji je udarjalo v oči, a ona si je pokrivala s privzdignjeno desno roko, dočim je z levo držala vrč z vodo. Ta kretnja je kazala skozi napeti rokav okroglo nadlaktnico in močne prsi.

Ko je začula na stopnicah korak svojega moža, se je obrnila od okna in dostavila vrč z vodo na mizo. On je stopil v sobo smehljaje se in s šaljivim pozdravom: »Sluga pokoncu!«, ne da bi se dal preplašiti od jeznega izraza na še dovolj lepem obrzu, ki so se izražale na njem v prvi hip najprej podolgaste, tanke ustnice, vedno skoro stisnene, na krajih nekoliko spuščene v ironičen smeh, pa rjave oči, še svetle in neprestano švigajoče. Ostala glava je bila navadila in neznačilna: nizko, široko čelo, nos ne grd, ali bres prave forme, močne lične kosti, ki so provzročale, da se je zdela še bolj suha, nego je bila na telesu.

– Kje si bil zjutraj, da te nisem našla doli? – je vprašala, čim je pristopil knji.

Bila je zelo sumljive naravi, v vsaki stvan je rada slutila kaj slabega, ali vsaj nedopuščenega, ne, kakor nikomur, ni verovala niti svojemu možu. Iskala ga je bila v prodajalnici, in ko ga ni našla, je začela takoj ugibati, kam neki je mogel iti, ne da bi bil nji kaj povedal? Z naglim vprašanjem ga je hotela iznenaditi in zbegati; Janko Krivošić pa je, z nagajivostjo v malih sivih očeh, ki niso bile brez porednega sijaja, odgovoril, postavivši se pred njo velik in plečat, razširjenih nog, z rokama v žepih svojih sivih, od moke nekoliko zaprašenih hlač:

– Ugani! ...

Ona ga je pogledala v oči z nezaupljivim pogledom in zdelo se je, da ni pripravljena za ugibanje ali šalo.

– Na zajutrku menda ... bi hotela reči – poznam jaz tebe ...

– Nisi uganila ... No, povej mi, kaj je danes?

– Ni bilo potrebno, da me spominjaš, moj rojstni dan ... Vem, da sem zopet starejša.

Njena ujedljiva beseda ni motila Janka; navajen je bil temu. Veselil se je, kako bo Solzica drugače govorila, čim bo čula, kako iznenadenje ji je pripravil.

– Ni samo to, ampak tudi tvoj dvajseti rojstni dan, odkar sva poročena! ... Ugibaj zopet, kaj sem ti pripravil za ta slovesni dan?

Sedej se je zasmejala prvikrat. In, redovedna, na pol v šali, na pel resno, je odgovorila:

– Ravno ti si mi tisti, ki pripravlja darove! čudno je, da si se sploh spomnil! No, kaj? Morda stroj za pranje ali za leženje jajec?

Krivošić je postal resen, je razpel suknjo, posegnil v žep, izvlekel iz njega podolgato modro knjižico in jo ponudil ženi.

– Odkod ti moja knjižica? – je vprašala začudeno ... Kedaj si jo vzel iz omare?

– Poglej le dobro, je-li tvoja? – je rekel on zrnagosvestno, gladeč si svojo posivelo, kratko ostriženo brado in opazujoč jo ostro, veselo razburjen, kakor je odpirala hranilniško knjižico, listala po vrsti in se slednjič ustavila na zadnji strani, brez besede, sedaj gledajoč njega, sedaj zopet knjigo. Potem je, držeč knjigo v rokah, ki jih je spustila v naročje, od razburjenosti zardelih, sicer bledih lic, rekla:

– Čuješ, tega ne bi se bila nadejala od tebe!

Zasmejal se je glasno:

– Saj ti pravim vedno, da sem boljši, nego praviš ti ... No, kako ti ugaja dar, stara?

Ona je bila vidno zelo razburjena. Med tem, ko je on z velikimi koraki meril sobo in si met roki, srečen, da se mu je iznenadenje posrečilo in jo zbadajoč z besedami, kakor: »Lep stroj je to za jajca ali pranje, a?« in sličnim, se pa je ona umaknila k oknu in sedla na stotico poleg njega, gledala v knjižici poedine vknjižbe vlog in njihov datum, kedaj so bile vložene. Nad deset let je že minulo od prve vloge, a poslednja – 100 goldinarjev – je nosila današnji datum. Na koncu je bilo stanje vlog, skupno z obrestmi, izpisano z velikimi črkami in še svežim črnilom: deset tisoč goldinarjev. Vsakovrstne misli so se vrtele gospe Solzici, ko je opazovala te lepe okrogle svote. Misli in načrti, povsem drugačni od onih, ki jih je imel njen mož! Kako često si je ona zaželela in hrepenela po večji svoti denarja, da bi mogla reči: »Bogata sem!« –

Imela sta sicer lepo svoto denarja – okoli dvajsettisoč – kar sta bila nabrala v dvajsetih letih štedenja, mučnega dela in srečnih špekulacij. Ali, ona pa je hotela več, ona je potrebovala več, vsaj še enkrat toliko, da bi začela živeti, kakor bi se nji hotelo!

In sedaj je tu naenkrat! Deset okroglih tisočev gotovega denarja! In medtem, ko se je veselila na tej lepo izpisani svotici, se je vpraševala njo nezaupljiva duša: kako je mogel Janko brez njenega znanja nabrati toliko denarja, ko je vendar vsakega meseca redno vlagal v hranilnico denar, ki je bil pri prihrankih izkazan v knjigah?

Njegova kupčija je torej donašala več, nego je ona vedela! Preko njegovih rok je torej šlo več denarja, nego je ona le slutila! Bog ve. Koliko je potrošil, ne da bi ona vedela, pri kartah, na kegljišču, ali morda z ženskami? Ta misel je kolikor toliko pokvarila prvo radost tej duši, ki je vedno sumila in je v vsakem člaveškem, posebno pa v vsakem delu svojega moža, slutila kaj slabega.

Vendar je zamolčala ta svoj sum in vprašala Janka mirno, kako da je prihranil ta denar?

– Lepo, ti ljubi Bog, je rekel on ponosno – kot človek, ki si je v svesti, da je izvedel nekaj velikega.

Ko je Dragan – najstarejši jima otrok – vstopil v gimnazijo, je opažal on, da troški za otroke naraščajo in da bodo vedno večji. Ako se hoče kaj spraviti za doto dvema hčerama, se treba ogledati po novem zaslužku in več hraniti, nego so dosedaj. Skušal je torej špekulirati z žitom, ki ga je ceno kupoval ter dobro prodajal velikim podjetnikom. Račun tega je zanesljivim plačevalcem posojal za dobre obresti tako pridobljeni denar na kratke roke ter je imel v obeh teh dveh vrstah kupčije nenavadno srečo, do katere je pomagala tudi njegova treznost in opreznost.

Ni bilo v njem Bog ve kakega daru za kupčije – njegov obraz je ovajal bolj dobro dušo, nego pa domišljavega spekulanta –, ali, delavnost, previdnost in vztrajnost so mu nadomeščale mnogo. Pa je slednjič v zadnjih desetih letih velikansko napredoval in odjemalcev je bilo vedno več tudi v njegovi prodajalni«. – Bil je nekako na samem, brez bližnje konkurence. – Evo z drugim je pomagalo, da si je mogel v teh dvajsetih letih pridobiti lepo malo imetje v svoji »kramariji«, kakor je Solzica večkrat rekla porogljivo, dočim so drugi njegovi tovariši že davno pozaprli svoje prodajalnice, ker niso mogli zmagovati vedno večje režije, in ker niso znali biti skromni v svojih potrebah.

Spočetka je namenil ta svoj prihranek z doto Ivanki in Mili, svojima hčerama, a je sklenil, da ne bo nič govoril o tem, dokler ne pride do kake možitve. S tem je hotel iznenaditi njiju in njuno mater. Ali, čim bolj je svota naraščala, tem težje je varoval svojo tajnost. Zdelo se mu je sebično, da se le on sam veseli na tem napredku in da te radosti ne privošča tudi svoji ženi. A njegova radostnateh tisočakih, ki jih je bilo vedno več, je bila velika – tako velika, da ga je silila, da je varčeval vedno bolj v želji, da se svota zaokroži čim prej. Radi tega se je odrekel kadenju, pil pol litra manje ob sobotah na kegljišču in je povsem nehal zahajati v kavarno. To so bile malenkosti, ali, z drugimi malenkostmi so dajale tekom leta lepo svoto!

– Lani o Božiču – je zaklučil svoje poročilo – toliko da se nisem izdal! – – Veš, da ti ne morem ničesar prikrivati ...

– Nisem ravno prepričana o tem ...

– No, ti dereš vedno isto kožo, je odvrnil Janko z rahlo grajo. – Torej, lani že nisem imel potrpljenja ... Ivanka je že osemnajst let stara, ali še ne misli na možitev. Videl sem torej, da ne morem čakati, dokler se ne oglasi tisti, ki ji je prisojen, a Bog vedi, kdaj se oglasi! Sklenil sem zato, da potrpim še do 3. oktobra, tvojega rojstnega dne, in potem da te iznenadim z okroglo svoto. Rekel sem »torej,« nisem preklical tega denarja.

Solzica se je sedaj nasmehnila. Še vedno je držala knjižico odprto na krilu ter gledala z zamišljenim pogledom v lepo številko. Pazljivo je poslušala Jankov govor, ki ni tekel povsem gladko, ker Krivošić ni govoril gladko; često se mu je ustavljalo in mešal je v kajkovsko narečje štokavska nadaljevanja, ki so ovajala njegovo Iiško pokoljenječ Ali, besede njegove so bile tako prostodušne in odzvanjala je iz njih taka iskrena radost na tem uspehu, da jim je Solzica morala verovati.

Spominjala se je razburjenosti in raztresenosti Jankove, ki jo je opažala včeraj in danes in je slutila v njej marsikaj. Bila je premagana in morala si je priznati, da ta Janko vendar ni povsem grd človek. Te pohvale mu sicer ni rekla glasno, ali, dopustila je, da jo je objel – to je bila slast, ki jo Krivošić ni užival vsak dan.

Ta dogodek je prinesel v ta krog sicer nenavadno toplino in mir. Da-si otrok še ni bilo domov, se Solzica ni jezila; pozabila je, da jih še ni, pozabila je tudi na obed. Mislila je na bodočnost in sedanjost ni obstajala zanjo v tem hipu. Nežne misli in načrti so zajemali tolike otroke, kolikor moža in ves dom. Videla je rožnato bodočnost in smehljala se ji je. In na vse to zadovoljstvo je sipalo solnce svoje polne tople žarke, ki so tudi kanarčku v kletki ugajali tako, da se je napihnil, kakor da hoče počiti.

Slednjič se je začulo tudi prihajanje otrok. Naznanjal ga je strašen topot po lesenih stopnicah. Hoteli so hkratu v sobo vsi štirje in je nastalo na vratih pehanje in krik. Kočno so se prerili v sobo. Starejša hči Ivanka je nosila v roki omot, ki ga je izročila materi, opravičevaje se obenem, da so zakasnili zato, ker so iskali dar materi.

Ona pa je vendar malo pograjala, češ, da ne poznajo reda in da se mu ne priuče nikoli, ali, ko so ji otroci po vrsti poljubili roko in ji z enostavnimi besedami čestitali za rojstni dan, in ko si je ogledala njihov dar, kupljen s skupnimi prihranki: rdečo škatljo za rokavice s parom kožnatih rokavic – tedaj se je odobrovoljila in jih pohvalila, ali, dodala je: Samo učite se reda ..., in se je temu posvarilu pridružil tudi oče ter je razvil primerno propoved, ki pa jo otroci niso poslušali, hodeč iz ene sobe v drugo, ko so odlagali svoje svršnike in klobuke.

Ko so posedli za mizo in začeli jesti juho, je dal Janko svoji ženi znamenje, naj molči o oni stvari, položivši kazalca na usta. Otroci naj ne vedo vsega. Mogli bi izbrbljati in morda še postati oholi. Sploh ni bilo Janku v navadi, da bi pred otroci govoril važne stvari. Taki razgovori so se vršili, ko so otroci odšli, po obedu, posebno pa po večerji, ko je Krivosić navadno čital časopise in je ob odmerjeni steklenici vina razpravljal dnevni red.

Fizijonomije otrok so odražale kombinirano rodbinsko sličnost. Vsi, razun Ljudmile, ki so jo imenovali Milo, so imeli materine rjave oči, njeno čelo in lase temnorjave barve, ki pa pri 13letni Gjurici niso imeli še izrazite barve, ampak so se prelivale iz modrega v rjavo. Krepak, raven, na kraju privzdignen nos s tankima nosnicama je spominjal na očeta, a istotako mala debela usta z jako lepo zaokrogljenim podbradkom, ki je bil pri dekletcah izveden v kaj nežno črto, je bil pri dečkih nekoliko krepkejši, četudi ne velik.

Ivanka je imela očetovo višino, samo da ni bila njegove sestave, ampak tanka in nežna, in ji je bil stas še ne povsem razvitega dekleta naravnost odličen. Njena petnajstletna sestra ji ni bila prav nič podobna, bila je sploh izjema v tej rodbini. S svojimi velikimi modrimi očmi in plavimi, bujnimi lasmi, ki so ji v tisti solnčni razsvetljavi jasnosvitlo blesteli, pa z rožnato belimi lici finih črt, je izgledala, kakor da pri tej mizi ne sedi med brati in stariši. Med tem, ko so drugi bučali in se smejali, je bila ona najbolj tiha in najresnejša, četudi se ni moglo reči, da nima mladeniškega življenja. Sodelovala je celo pri vseh šalah svojih bratov, ali bolj kot pomagalka, nego pa provzročevalka teh šal.

Da med roditelji in otroci ne obstoji posebno toplo razmerje – to se je videlo takoj na prvi mah in bilo je tudi naravno. Niti ni Solzica prejemala od svojih starišev izrazov nežnosti, niti jih ni dajala njim. Kakor so njeni stariši njo, tako je tudi ona ljubila svoje otroke z vso dušo, bila bi pripravljena za vsako žrtev zanje, ali, kazala jim ni te ljubezni – bila je žnjimi hladna in stroga.

In s tem je sicer dosegla, da so se jo otroci bali, ali, njihovega zaupanja si ni pridobila, ker jih ni znala pritegniti k sebi z nežnostjo. Ni objemala, niti poljubovala svojih otrok, kakor delajo to druge matere. Odkar so porasli, je mati udušila v njih take nežnosti in si otroci potem niti niso upali, da bi se materi ovili okolo vratu.

Tudi v očetu ni bilo velike nežnosti. Je drhtel sicer za svoje otroke, posvečal njim vse svoje življenje in delo, ali bil je enostaven človek, kmečki sin, došl v opankah iz Like v Zagreb, kje je našel svojo srečo. Kupčija je zaposlovala vso njegovo pozornost, pa je bilo često, utrujen od dela, oduren in surov v svoji rodbini, da-si je bil dobrega srca. No, tega srca ni moglo nič oplemeniti, niti vzgojiti v njem finejših čustev, ker ni bilo pristopno za nobeno stvar, razun za kupčijska opravila.

Istotako so tudi Krivošičko popolnoma zaposlovale hišne skrbi. Dokler so bili otroci manjši, so ji provzročali neprestanih preglavic, ker so bili živahni in nemirni; ona pa jih ni hotela zaupati služabništvu, ampak je le sama odgajala. Ta skrb z otroci in hišnimi opravili jo je silno razburjala, ker ni bila hladne krvi, tem bolj pa občutljivih živcev. Tako je postala neznosna, nestrpljiva napram otrokom in možu, in v tej nervoznosti se je potopila tudi njena nežnosti do otrok.

Ta nervoznost in naglost Solzicina je bila povod za pogoste hišne prepire med njo in njenim možem, ki je tudi često izgubljal svojo vstrpljirost spričo ženinega sitnarenja. Ti prepiri so se često odigravali pred otroci, padale so besede, ki bi jih otroci ne smeli čuti od starišev, in s katerimi so si ti sami Izpodkopavali ugled pred otroci.

Posledica vsega tega pa je bila, da so se otroci bali starišev, da pa niso imeli pravega spoštovanja do njih, da so jih sicer ljubili s svojim otroškim srcem, ali ta ljubezen je bila nekako podobna udanosti psa napram gospodarju, v čegar roki vidi bič tudi tedaj, ko ga nima.

Današnji obed pa je potekal nekako v slovesnem tonu. Krivošić je bil dobro razpoložen, popil je nekoliko čašic na zdravje domačice in vspodbudil otroke, da so trknili z materjo. Tudi ona je bila vsled tega iznenadenja radostno razburjena in zato pri boljši volji, nego navadno: z otroci obzirnejša in prijaznejša.

Otroci pa so bili zgovorni kakor še nikoli. Pripovedovali so svoje male doživljaje iz šote, kričali in se smejali. Isti Dragan, ki je od gori doli gledal te otročaje, kakor je imenoval svoje brate, se je sedaj spustil do njih in jim odgovarjal na njihova vprašanja in domisleke, ki so se najrajše sukali okolo njegovega pretirano gizdalinskega oblačenja. Posebno Ivanka in Gjurica sta se radi zadevali ob njegov previsoki ovratnik s svitlordečo kravato, ob njegove preširoke hlače in suknjo. Sicer se je jezil na njihove opombe in jih je vračal z nelaskavimi epiteti, danes pa se je zdelo, da mu ugajajo. Bilo je to morda zato, ker je mislil, da jim zares imponira njegova nova kravata, ali zato, ker je skupno z očetom izpraznil čašico več na zdravje materino.

Ob žvenketu nožev, vilic in žlic, ob hrupu razgovora in neprestanem čivkanju kanarčka, je potekal obed veselo in bi bil dobro končal, da se ni Gjurica sprl z Ivanko radi enega kolača. Vzel ji je bil izpred nosa zadnji kolač s krožnika, a radi tega je nastala razprava, ki se je vršil v takem-le tonu:

Ivanka (pozdečivša od jeze Gjurici): Ti si neotesanec!

Gjurica: To si ti sama!

Ivanka (pridušenim glasom): Molči kričač!

Gjurica: Molči ti, coprnica!

Solzica: Gjurica!

Krivošić: Kaj je to?!

Dragan (pri sebi v krožnik): Prostaški kričači!

Krivošić: Zopet začenjate! Ali vas ni sram: na materin rojstni dan!

Ivanka: Jaz nisem kriva, da mlajši nimajo strahu pred starejšimi!

Gjurica: Oh! Oh! Ti bi mi hotela menda ukazovati!

Mila: Ti bi mogel nekoliko manje govoriti! Gjurica: Ivanka je vendar starejša! ...

Gjurica: Obe ste enaki ... Tudi danes sti prevarili mamo ... Mama, tebi ste rekli, da ste se zakasnili zato, ker ste iskali darove za-te, ali to ni res. Jaz sem ju videl, kako ste z onim paketom v roki zasukali preko Jelačičevega trga na trg Zrinjskega ... A tam se sprehajajo častniki ...

Ivanka (s solzami v očeh): O, to pa je preveč drznosti ... Šle sva do ogla ulice Marije: Valerije, da bi videle novo izloženo fotografijo Mire Verlčeve, je-li, Mila?

Mila: Da ... In takoj sve se vrnile.

Gjurica: Joj, kako laže! ... Prav na Zrinjevcu ste bile, prav!

Ivanka: Oče, reci mu ti, naj molči ta kričač ...

Gjurica: Ti klepetulja ...

Krivošić (poskočivši, kakor da hoče proti Gjurici, a ta se je hitro umaknil proti vratom): Da človek nima nikoli miru pred temi razposajanci!

Solzica: Molči, prosim te, kdo drugi je kriv, nego ti in tvoja Ivanka? ... Ti braniš vedno njo in Mila, dečka pa obtožuješ! ...

Krivošić: Jaz?

Solzica: Da, ti, potem pa očitaš meni, da jemljem v zaščito Dragana in Gjurico!

Krivošić: Tako? ... Torej, da bo vsem prav, otroci pojte vsi ven, obed je itak pri kraju.

Otroci so odšli, Krivošić pa je prižgal izjemno smotko.

Otrokom ni bilo po volji tako sumarično postopanje, ali, roditelja sta imela sedaj mir, Janko je tudi želel govoriti s Solzico na štiri oči o denarju. To je želela menda tudi ona; tako je bilo vsaj soditi po blagosti, kakor je končal ta spor, ki bi bil sicer bržkone našel ostrejši zaključek.

Med tem, ko je služkinja – postarno in zamazano bitje – gospa Solzica ni trpela v svoji hiši mladih in lepših – pospravljala mizo, se je vrgel Krivošić na kožnati divan, ki je stal ob peči, ter je rekel:

– Morem reči, da sem danes prav zadovoljen ... Najini otroci so preskrbljeni ... Razun te hišice, ki sicer ni palača, imava svojih dvajsettisoč gotovine, pak se moreva nadejati, da dobisti najina dekleta poštena moža, ali ne?

– Mari misliš, da ju pridejo iskati knezi v te ruševine ...

– Knezi, knezi! Kdo vprašuje po knezih? ... Pridejo pošteni in čestiti meščani, kakor sva jaz in ti ...

– Pak se bosta najina otroka vse svoje življenje mučila in bedno živela, kakor jaz s teboj? Lepa bodočnost to!

– Kaj misliš torej?

– Jaz? ... Jaz mislim dalje, nego ti ... Vsak človek si mora menda prizadevati, da gre vedno na boljše in na višje ... Tudi ti si več dosegel nego tvoj oče, pak je potrebno, da tudi tvoji otroci gredo za korak dalje ...

– V božjem imenu! je odvrnil Janko – pa naj pridejo knezi ponjo! Vredni ste jih, a?

– Kam misliš! No, eno vem jaz: svojih hčeri ne dam trgovcu, da bi bile vse svoje življenje sužnje in da bi se ubijale z delom od zore do mraka, kakor jaz ... Dovolim le, da se omožite z uradnikom, da boste gospi ...

Začela mu je razvijati in opravičevati to svojo misel – razburjeno, po svojim nepretrganem načinu govorjenja, razgreta od svojega načrta, ki ga je že toliko časa gojila v sebi in ki se je sedaj približal uresničenju. Kaj je danes trgovec? Živi od jutra do večera, nikoli gotov, da mu jutri ne napoči dan s pečatom na vratih! Četudi dela in se muči, je vendar vse odvisno od sreče! Sleherni dan more oboleti, a brez njegovega nadzorstva začenja kupčija nazadovati; more umreti ter zapustiti ženo vdovo, a otroke sirote brez imovine in preskrbljenja. Uradnik pa, ako ima tudi kaj svojega, je, ako se dobro vede, vedno na varnem za-se in za svojo rodbino. In potem položaj v družbi!

– Moj oče ni imel tvojih tisočev, vendar je bil večji gospod – je zaključila, opozarjajoč ga na svoje gosposko pokoljenje.

On je ni maral pobijati. Vedel je, da v tej stvari ni pristopna nikakim razboritim razlogom, in če bi ji začel dokazovati nasprotno, bi se lahko dogodilo, da bi jo užalil na nje najobčutljivejši strani – bila je, kakor vse ženske, strašno tankočutna – kakor se je tako zgodilo že večkrat poprej.

Radi ljubega miru torej je obmolknil, in med tem ko se je ona v drugi sobi pripravljala, da bi malo zaspala po svoji navadi, se je on spustil v daljne misli. V zadovoljstvu na doseženem vspehu je prehodil z mislimi vsa tista dolga leta dela in naporov, od katerih je imel sedaj uspeh v roki. Čudil se je, kako je ta čas hitro minul, a zdelo se mu je, da je bilo včeraj, ko je bil tedaj prišel v Zagreb v opankih in rdeči liški kapici. Videl je sebe še danes in prav v tem hipu je oživel ta spomin v svoji svežini – kako je čistil prodajalnico in valil sode po dvorišču svojega gospodarja. Potem se počasi povspel od sluge do časti učenca, potem pomočnika, ki je – prehranivši se do pristnega mestnega človeka – v kratkem času očaral vsa dekleta in žene v sosedstvu, ki so postale zveste odjemalke njegovega gospodarja. In podoba gospodarja mu je lebdela jasno pred očmi; dobrega, bolehnega starca, ki se je radoval, da se je nameril na poštenega človeka, na katerega se je mogel nasloniti, in ki ga je potem vzljubil tako, da mu je prepustil trgovino ob jako lahkih pogojih. In Janko – se je kazal lepega gospoda Jankota, ki je postal tudi dobra partija. Vse bi ga bile hotele, nastavljale so se mu mreže in padel je v eno, pozabivši na pravico nekega ubogega dekleta, ki ga je ljubilo in verovalo njegovim besedam. Ana ji je bilo ime, bila je hči nekega krojača v Ilići in zelo razumna; živela je samo za knjige, dokler se ni nekega dne zaljubila v prvega možkega, ki ji je rekel, da so njeni kostanjevi lasje krasni, a pogled iz oči, plavih kakor na lahko žgano zrno kave, omamen. Ljubila ga je z vsem zanosom mlade sanjave duše, ki od samih sanj ni videla resničnosti, in on niti ne razumel te ljubezni, niti je ni cenil, in se je nekega lepega dne zaročil s svojo današnjo Solzico, ne da bi bil sam vedel, kako da je prišlo do tega. O Ani ni čul nikdar več ničesar; izginila je iz Zagreba. Popolnoma je pozabil nanjo, pa ga je sedaj iznenadilo, da se je spominja danes tako živahno. Spomnil se je celo njenih besed, ki mu jih je rekla zadnjikrat, ko sta se videla – kakor v neki slutnji –: »Ako moreš biti brez mene srečen, bodi! Jaz želim samo, da bi mi bilo dano, da bi bila v nesreči poleg tebe!«

Je-li bil srečen? Tega ni vedel niti sam, niti se ni vpraševal po tem. Živel je, jedel in pil, delal – to je bilo življenje – a kje mu je bil čas, da bi vpraševal po čem drugem. V tem trenotku pa – in za trenotek gre vedno – je bil zadovoljen: imel je dve hranilnični knjižici in polno hišo otrok, zdravih in veselih, ki bodo nadaljevali njegovo ime in delo, kakor so dobili od njega tudi kri in meso.

In vendar se je v tem trenotku zadovoljstva, v prijetnem miru prebavljanja po obilnem obedu, gibala neka struna njegove duše, ki ni odgovarjala njegovemu razpoloženju. Bilo je to kot zvok gosel s kakim mehkim motivom v zboru, sestavljenem od glasbil, ki svirajo vsa k veselemu plesu. Na tej struni kakor da je drhtelo vse, kar je šlo tuge in kesanja skozi njegovo dušo, četudi nezavestno in nedoločno, in ta drhtlejej je postajal močnejši in močnejši, dokler se ni izvil v vzdih.

– Moj Bog! Kaj bi bilo, če bi izgubil vse to, kar imam: imetje, otroke in zdravje, in bi me zagrnila težka nesreča!

Vroče mu je bilo pri tem, srce mu je zatripalo močneje, ali samo za hip. Bila je to predslutnja spremembe, ki se je pripravljala v njegovem življenju, ali pa posledica vzbujenih davnih spominov, ki ga niso mogli zaposlovati za dolgo. Razumeval je življenje kakor se mu je nudilo – po tekočem času, brez velike skrbi o bodočnosti in prošlosti, in kmalu mu je padla cigara iz rok, ker ga je v naslonjaču premagal spanec.

II.

Izza velikega stekla prvega okna Velike kavarne poleg Gajeve ulice so sedeli trije gospodje ter so se tega motnega oktobrovega dne zabavali s tem, da so opazovali mimoidoče, pospremljajoč jih s pripombami, primernimi njihovi starosti. Posebno eden med njimi, vseučiliščni dijak Juro Blanušič, je imel tu veliko besedo, opozarjajoč svoja tovariša – ulanškega nadporočnika von Rodera in bančnega uradnika – na poedine obraze ter pripovedujoč jima o nekih celih historijah. Bil je zagrebško dete, pak je imel dovolj tega pripovedovati onima drugima dvema, ki nista še poznala tajnosti zagrebške chronique scandaleuse. Rudolf Klinar je še le mesec dni v Zagrebu, pak mu je še vse novo, a kaže veliko zanimanje za vse, osobito za ženske. Ravno on je posebno upiral oči v svojega prijatelja Blanušiča.

Med tem, ko sla se von Roder in Klinar nemarno zvalila na rdeče blazine malih klopi ob oknu, je Blanušič sedel ravno nasproti okna ter je pripovedoval, podprši z rokama bedo, vendar bolj lepo glavo. Govoril je nemški, kakor ona druga dva.

To je gospica Z., hči svetnika R., smrtno zaljubljena v lajtnanta X, ali nima ni počenega groša. Je jako ohola, civilista ne pogleduje nikoli, ker ji je mati hči generala – zdi se mi P–a–. Ah, glejta to-le! Ali sta opazila blisek očesa? ... Tebi je šlo, Roder ... Kak stas! Kaka prsa! ... Blaženi T., ki uživa to!

– Njen mož? – je vprašal Klinar.

– Ah! Quelle idee! ... Nje ljubimec ...

– Kaj je njen mož?

– Tajnik v oddelku mojega očeta, pa ne zaslužuje boljše usode: dvori vsaki natakarici ...

– Ali misliš, da bi mogel človek vspeti? – je vprašal von Roder, s strašno zoprnim, gladko obritim zardelim licem.

– A, ha! se je zasmejal Blanušič. – Moreš poizkusiti.

Za hip so obmolknili vsi trije. Ni šlo toliko ljudi mimo: samo nekoliko možkih in delavskih žensk. V kavarni je bilo temno; nekoliko svetiljk je že gorelo, da-si je bila še le tretja ura. Toda, nebo se je zastrlo s temnosivimi oblaki, skozi katere je le mestoma, kakor skozi predore, sijal bled odrez solnčnih žarkov, ki so se pa zopet skrivali za oblake. In med tem, ko ta velika, siva, kakor predrta krpa nad Jelačićevim trgom se pokazuje tu pa tam kako svitlo točko, pa so se tam zadej, nad Sljemenom, zgostili oblaki in groze z dežjem. Na trgu in na ulici je popoldansko občinstvo: nekoliko postrežčekov, ki zevajo, nekoliko izvozčekov, ki se dolgočasijo, mnogo gospej in pestunj z otroci, penzijonistov, ki so na navadnem izprehodu, dolga vrsta dijakov iz nekega zavoda, a nad šumom vseh teh glasov zvene zvonci tramwaya, škripajo tovorni vozovi in drsijo lahki fijakerji. Vsi zvoki in kretnje so nekoliko nežive, lenobne, pod svinčenim pritiskom goste atmosfere. Temna bolnišniška zgradba, Stankovičeva neukusna in Pongratzova skladna palača stršite dolgočasno v zrak, a velike črke velikih napisov gledajo neumno v svet. Od Sv. Marije pak zvoni zvon, vabeč k večernicam, ali morda na kak pogreb ...

V kavarni udarjajo kroglje ob strani bilijarda, žvenketajo žlice in sablje, letajo natakarji, hrupijo židovski trgovci, a dama pri buffetu sedi kot pobarvana kip od terracotte med cvetjem in piramidami sladkorja na srebrnih krožnikih.

Ona trojica prijateljev gledajo pred-se, z brezkrajnim dolgočasjem na obrazih, brez misli in občutkov, a pred njimi se odigrava vsak hip kak prizor velike drame ali zagonetke življenja. Iznenada se je pojavila neka misel v glavi Rudolfa Klinarja, ki jo je priobčil svojemu tovarišu:

– Ako je polovica tega resnica, Blanušič, kar so drugi pripovedovali tebi, a ti nama – je ta naš Zagreb mala Sodoma ...

– Sijajno izpričevalo njegovim prebivalcem je – rekel Roder ... Razumeli so, da se samo enkrat živi ...

– Slišal boš še drugih stvari, moj dragi ... To ti je izredno pikantno, te zagrebške tajnosti ... A, glej, glej, Krivošićeve! Enostavni dekleti, ali chic!

Ivanka in Mila ste šli v tem hipu mimo okna, ki ste pogledale vanj povsem svobodno in drzno. Von Roder se jima je, da-si ju ni poznal, poklonil, a Ivanka, ki je opazila poklon, je odvrnila glavo naglo, zardevši in nasmehnivši se proti Mili.

»Kdo ste ti dve? – je vprašal Klinar naglo. Že nekolikokrat sem ju opazil ...

– Meščanski hčeri, ali, kakor vidiš, zelo chic ... Sicer pravijo, da oče ima denarja ...

– Zdi se, da ste koketni in menda ...

– No, tega se ne sme jemati s tako strogo konsekvencijo – je odvrnil Blanušić. Koketni ste, svobodnega pogleda in vedenja kakor vse. Zagrebčanke, ali, to pri njima, mislim, po vsem nedolžno... In mlajša je še pravi otrok ...

– Ali starejša! – je odvrnil Klinar živahno – Krasen stas – previja te kot kača ... pa čaroben pogled ...

– O, torej si očaran? – je stisnil častnik skozi nos!

– Kaj očaran! – je odgovoril Klinar s prisiljenim prezirom. – Ali, dal bi kaj, da bi se spoznal s tem dekletom ... Njena lepa usta so kakor ustvarjena za poljub.

– No, spoznati se žnjo ni ravno težko, veš, Roder, pri Driničevih, tudi oni dve zahajate tja nekaj časa sem ... Ali, za poljub ne jamčim.

Klinar se je obrnil žvahno k Blanušiču:

– Kdo so te Driničeve? Kako bi se moglo do njih? –

– Kaj lahko – ga je poučil Blanušić. – To ste dve sestri, ena vdova, druga stara gospica, obe mad 40. in 45. letom a menda živahne prošlosti. Odprli ste šivalno šolo; pet ali šest let je temu. Jaz ju poznam dobro ker delate tudi za mojo mater in sestro.

– In ju obiskuješ?

– Sedaj, mesec dni sem, ne, ker moja ne zahaja več tja. Prej pa sva bila večkrat tam, Roder in jaz.

– Ali bi mogli sedaj tja?

– Ekscelentna ideja! – je reki Roder. Jaz že dolgo nisem obiskal svoje male ... Upira se in noče privoliti v sestanek ... Ali, mogli bi poizkusiti na novo ... Kaj misliš, Blanušić?

Ta je privolil takoj in sklenila sta, da gresta z mesta v Draškovićevo ulico, kjer se je nahajala šivalna šola gospe Driničeve. Blanušić je rekel, da je ura kaj primerna, ker se bo skoro mračilo in bodo Krivošićeve gotovo tam.

Plačali so, si nadeli svršnike in se napotili – razvneli od te misli – Iz kavarne preko Jelačičevega trga proti Draškovičevi ulici.

Že nekaj časa so bili ti trije mladi gospodje na zagrebških tlakih mnogo opazovan trolist. Vedno neoporečne vnanjosti – je podajala slikovita ulanka častnika Roderja velik renomee v očeh ljudi, ki jih zanima taka družbina species. Posobno je bil ponosen Blanušić na tega svojega tovariša. Sin uglednega visokega uradnika je bil pravi tip domišljavega in bedastega gizdalina. Brez zmisla in zanimanja za karsibodi, razum žensk, svojega krojača in razgovorov o sportu, se je čutil posebno počaščenega s prijateljstvom tega častnika (sina nekega breznarodnega podmaršala), ki je govoril o sebi, da se je rodil v Solnogradu, odrasel v Madžarski, da mu je oče Poljak, mati Nemka, on sam pa da ne ve, kaj da bi mogel biti drugega, nego Avstrijec, dočim se je o drugih prilikah izdajal za ogrskega plemiča, ko je bilo potrebno, da naglaša svoja poznanstva med ogrsko aristokracijo – h kateri je prišteval tudi hrvatsko. Družbi njiju dveh se je pridružil neki mlad človek, ki se je iznenada pojavil v Zagrebu in se hitro iztaknil s svojo dopadljivo vnanjostjo. Bil je lepe vitke rasti, velikih modrih oči, pravilnega krepkega nosa in posebno plavih brk in las. Vsled nekega vnanjega priporočila je dobil uradniško mesto pri avstro-ogrski banki, spojeno z jako lepo plačo, ki pa vendar ni zadoščala, da bi pokrival stroške, združene z načinom njegovega življenja. Pripovedoval je, da ima bogato mater – vdovo v Gradcu in verovali so mu tudi. Pred besedo »bogat« Zagrebčani odkrivajo glave. Mogel je pripovedovati, kar je hotel, verovali so mu, a on je pripovedoval mnogo tega.

Bil je široke, zaupljive naravi, ki je pridrževala za-se samo najvažnejše. Svojima dvema tovarišema je najbolj imponiral s svojim poznavanjem rodopisja vseh vladajočih dvorov in znatnejih aristokratskih rodbin. Z mnogimi teh poslednjih je bil v poznanstvu, celo v nekem sorodstvu, ako se je moglo verjeti vsaki njegovih besed, ki so mu kot hudournik navalivale na njegova brbljava usta.

Šli so hitro, ker sta jih gnala radovednost in vzburjenost. V njihovem večnem dolgočasju jima je obljubljal Blanušić predražesten flirt z mladimi goskami. Opozoril ju je, da so tam sami otroci boljših rodbin, pak da se ne smejo prekoračiti meje dopuščenega. To je nekoliko neugodno iznenadilo Klinarja. Pričakoval je več. No, Blanušić mu je razložil, da se gospi Drinečevi bojite za sloves svoje šole. Dokler se otroci ne preplašijo, jih ne izdajo; ali, če bi šli predaleč, mogli bi se pri stariših. Opetovano ste naglašali, da nimate nič, ako ju njuni prijatelji obiskujejo v stanovanju. Ako se pri tem seznanijo z učenkami in se ž njimi nekoliko dostojno pozabavajo – na tem da ni nič slabega. Kar pa se dogaja izven šole – to ju ne briga nič.

Z veliko radovednostjo je sledil Klinar svojima prijateljima v neko veliko, jako ugodno položeno hišo, ki se je na nji nad vratmi čital nadpis z imenom gospe Drinič.

Hodnik je bil mračen. Na prvih vratih pri vhodu je Blanušić pozvonil. V hipu se je v razsvitljavi petrolejke, ki je gorela v predsobju, pojavila stasita gospa v kaj okusni hišni halji iz temno-rdečega baržuna.

– Prišla sva, da vas zopet enkrat vidimo, in dovedla sva seboj prijatelja – je rekel Blanušić, ponudivši gospej roko. – Gospod Rudolf. Klinar, bankir – gospica Lea Drinič.

Po Ijubeznjivem poklonu in nasmehu, je gospica Lea odvedla gospode naravnost v mali salon, v katerem je na pisalni mizici gorela svetiljka. V salonu ni bilo nikogar. No iz salona so, na pol odprta, vodila vrata v neko drugo sobo, iz katere se je čulo šustenje, pridušen smeh in žvenket škarij. Čim so sedli, je prišla iz one sobe druga dama, bolj suha, starejša, ali – kakor Lea – okusno oblečena v temno sivo volneno opravo za ulico, z moškim ovratnikom in zapestnicami. Bila je istotako ljubeznjiva kakor Lea, kazala istotako veliko radost na novem poznanstvu. Lea jo je predstavila kot gospo Tromić-Drinić, svojo sestro.

Obe ste se jako zanimali za novega znanca, ki je po vedenju svojih tovarišev opažal, da se mora z damama občevati jako ljubeznjivo in jima laskati namen svojega prihoda v Zagreb, kamor da ga je poslal materin brat, kanonik, da se izpopolni v bančnem poslovanju, da potem ustanovi samostalno poslovalnico. Da ne bi s zdelo, da v čem zaostaja za Roderjem, je omenjal, da je nekoč pred dvemi leti povodom vojaških vaj, na katerih je moral sodelovat ko dragonski poročnik v rezervi, potoval preko Zagreba ter da je ob tej priliki spoznal – diese wirklich nette Stadt, in kako da mu je ugajalo, je najboljši dokaz to, da je zopet tu.

– Ugodna pridobitev za zagrebško družbo – je rekla na to gospica Lea s koketnim pogledom iz svojih živin oči obrazu, nemladim, ali skrbno umetno posveženem.

Ko so izmenjali nekoliko praznih fraz, je rekel von Roder, ki je sedel na divenu tik gospe sestre:

– Prijatelj je jako radoveden, da vidi Zoro, pak bi mu jo rad pokazal – je-li tu?

Vdova je potrdila in potem, na pripombo Blanišečevo: »sodeč po odprtih vratih sosedne sobe ni nikogar nepoklicanega« – je značilno povzdignila v vis črne obrvi in zasukala glavo.

Vsi so na to vstali in se napotili v drugo sobo. Dami sti šli prvi in ste takoj predstavili gospode: Herr von Roder, von Blanušič; banquier von Klinar.

Šest parov mladih radovednih oči je sprejelo došlece, čim so se pojavili na pragu sobe. Klinar je takoj poiskal lvanko in jo hitro spoznal. Sedela je pod veliko svetilko, ki je visela s stropa in je obsevala oje obraz s polno lučjo. Zdela se mu je prekrasna, mnogo lepša, nego na ulici, sedaj, v tem temnem okrožju, bluzo, preprogano po škotski, ki je izticala bledost njenih nežnih, podolgastih lic. Malo glavico, okronano z bujnimi, temnimi lasmi, razčesanimi a la Merod nad čelom in preko ušes, je bila povzdignila od šivila, ko je vstopil, in velik svitel pogled velikega očesa njenega je padel naravnost na njegove oči. Iz podolgastih, ali jako lepo rezanih, rujnih in polodprtih ustnic, za katerimi so sijali zdravi biserni zobje, kakor da se je hotel izviti »ah«, ki ga je pa pridržala in je takoj zopet obrnila oči na šivilo, tako, da je videl samo še nje podolgaste in v vis obrnjene trepalnice.

Za hip je bil osupnjen, videč samo njo v tem krogu okolo velike mize sredi prostrane sobe. Prišel je z drugačnimi mislimi in nakanami, ali to, kar je v tem hipu zavalovilo v njegovih prsih, je bil najčistejši utisek, ki ga je morda kedaj prejela njegova duša. Bil je to tajinstven poljub dveh instinktov, ki sta si bila v nasprotju, in iz katerega nastaja življenje in se poraja vedno nov svet.

No, Klinar se je hitro iznebil tega momenta sentimentalnosti. On in njegova tovariša sta sedela okolo velike okrogle mize v razdalji pol koraka za dekleti in si je svobodnim očesom razgledal predmeta in obraze okolo sebe. Soba je bila prostorna, okrašena z dvema tremi oljnatimi reprodukcijami popularnih Defregerjevih sujetov, sicer pa prazna. V enem kotov je stala velika omara za obleke, v drugem model iz španske trstike, v tretjem neka ženska doprsna podoba iz kavčuka, brez glave.

Razno gospej Driničevih je sedelo še šest deklet okolo mize, mladih, okolo petnajstih do dvajsetih let. Vse so bile okusno oblečene, s produkti okusa gospice Ece, ki je slovela v tem kot prva krojačica v Zagrebu. To je bilo morda tudi vzrok, da je marsikatera mati dala svojo hčerko njej v šolo, ne da bi se pobrigala, kakim rokam jo je zaupala.

Sicer pa se ni mnogo vedelo o teh sestrah. Kje ste bili pred petimi leti – to je bila tajna, ki se je različno ugibalo o nji. O Lei se je govorilo, da je svojo mladost preživela na Dunaju kot modistka, a ko ji je sestra postala vdova, ste se združili, da začnete v Zagrebu s šiviljstvom, združenim s šolo za krojenje in šivanje ženskih kril in izdelovanje klobukov. Dobro poučeni so govorili, da je Leo nagovoril na to neki polkovnik, ki jo je poznal z Dunaja in ki se je umaknil v Zagreb v penzijo. Če so matere učenk ali drugi obiskovalci naleteli na polkovnika pri Drimčevih, ste ga predstavljali kot svojega strica. Isti dobro poučeni so govorili, da polkovnik obilno podpira svoji nečakinji in da je bil njegov denar, s katerim ste prišli na glas. Oni ste delali reklamo zase s svojimi lastnimi toaletami. Moglo se ju je videti na večer v Ilici, v opereti, ob nedeljah in praznikih v Katarijini cerkvi, vedno v najizbranejših kostumih – po zadnjem okusu. A tem kostumom se ni moglo odrekati ne okusa, ne dragocenosti, kakor tudi ne njunima stasoma dovršenosti, do katere pa je, seveda, največ pripomogla umetnost.

Bile ste tudi sedaj tako odlično oblečene, da niste izgledali kot šivilji. Težka hišna halja Leji na iz rdečega baržuna se je izticala med tistimi konci, iglami, škarjami, kupi krpic in laktov na mizi, z merilom okolo njenega vratu, s sijajnimi uhani v njenih ušesih. Njeni očesi sti blesteli od radosti, malone kot ti uhani, na tem, da se je zbrala okolo nje tako lepa mlada družba. Živahnost mladih ljudi je pomlajala tudi njo samo. In četudi so mladi gostje poklanjali največ pozornosti njenim učenkam, so bili vendar toliko galantni, da so mislili tudi nanjo in je tudi ona čula po kako prijetno besedo.

Mlade deklice so se bile rešile prve zadrege, pak so čebrnjale žnjimi sedaj povsem neprisiljeno in veselo. Bil je to šaljiv, ali dovolj pristojen ton, ki je vladal v tej družbi, četudi je gospodom vhajala kaka opolzla beseda, ki pa deklice niso zardele radi nje, ampak so jo preslišale, povesnivši v takih hipih svoje obraze globlje v svoje šivilo.

Klinar je sedel poleg Ivanke in zdelo se je, da mu nje smeh zelo ugaja, ker jo je silil neutrudno, da mu je kazala svoje od smejanja vlažne in blesteče oči in svoje blesteče zobe. Zato mu ni trebalo velikega napora. Ta mladost – posebno mlada dekleta, kako rada se smejejo! Ne merijo besed in domislekov svojih spoštovateljev z merilom duhovitosti. Najneumneje laskanje, najenostavneje prevračanje oči, glasu ali kretenj jim je dovolj, da se smejejo s tistim polnim smehom srca, ki ga pozna le brezskrbna mladost.

S takim smehom se je smejala Ivanka, ki je stala na pragu življenja, lahkotna, nedotaknena od njegovih boli, še kot breskev na drevesu, kot mlada sliva, na kateri je še nedotaknen vel njenega devištva, ki ga ljudstvo imenuje mahovina. Opazila je bila Klinarja v kavarni, opazila ga je bila že poprej večkrat, pak je sedaj uganila, da je radi nje došel semkaj. Rekel ji je, da je tudi on videl njo že večkrat in da mu je takoj padla v oči in ona je občutila zadovoljstvo na tem priznanju.

– Kdaj ste me videli, odkodi me poznate? – ga je vprašala, ne da bi ga pogledala, marveč navidezno povsem zaposlena s svojim šivilom, na katero je nagnila glavo tak, da je mogel on, sedeč za njo, videti nje vitki beli vrat, posut s kodrčki.

– Mesec dni, kar sem tu, se mi dozdeva, da mi je moj prvi dan v Zagrebu donesel to srečo, ki je šele danes dovršena, ko morem z vami govoriti ...

Ona se je nasmehnila, še vedno povešene glave nad haljo, na kateri je prišivavala čipke – v drugič, ker jih je morala že enkrat odparati. Še nikdar ni nikdo tako govoril žnjo. Še nikdar ni čula tako toplega glasu, ki je nalahno, pridušen, a vendar močan šel skozi njeno rožnato uho do notranjosti njenega bitja.

– A jaz vas nisem še nikdar videla! – se je zlagala po kratkem presledku in ga pogledala pri tem s kratkim pogledom od strani.

– To boli: iti mimo vas, ne da bi opazili ...

– Ah, vi samo govorite tako ...

Uverjal jo je toplejše, silnejše, da je bil skoro sam uverjen o svojih besedah, ki jih je improviziral. Bilo mu je na jeziku, da bi ji izpovedal ljubezen, ali neka nerazumljiva plahost ga je zadržala od tega, kakor tudi od namere, da bi se dotaknil njene roke. Ta navadna, že večkrat poskušana kretnja, se mu je zdela sedaj nedostojna, da, ogabna. Govoril je dalje žnjo resno, da je potem zasukal v šalo in da se divi sijaju, ki ga je odseval nje mladi lepi obraz, ko se je smejala. Od oči in ust je polzil njegov pogled prek njenih prsi, prek vsega nje vitkega telesa, ki je ob vsaki nje živahni kretnji razdevalo gibkost mladih form. Ta mladost, ta strnja mladega življenja, ki je vidno strnjila iz vsakega njenega pogleda ter ga osvajala in očaravala, kakor se mu ni še dogodilo od nobene deklice, ne žene. Občutil je, da ni bil še nikdar v tem hipu, ko se je nahajal kraj te deklice, na tak način, katerega nedopustljivost je ona morda slutila, dočim se je njemu zdel posebno zanimiv in dražesten.

Razgovarjati sta se mogla poluglasno, nemoteno, ker sta ostalo družbo zaposlovala Roder in Blanušić s svojimi domisleki. Vendar so vsi hitro opazili, da se Klinar zanima samo za Ivanko, pak so ju puščali na miru. Vrhu tega ste bili Drinićevi – imenovali so ju tako, čeprav je imela starejša po možu drugo ime – preveč diskretni in preveč vešči v tokih položajih, da ne bi bili znali odvračati pozornosti od dvojice, ki ste ji hoteli posvečati posebno zaščito. Saj ste čuli, da je Klinar bankir, videli ste, da ima vnanjost kavalirja, pak ste se mogli nadejati, da ju odškoduje za njiju naklonjenost. Kajti, niste storile tega iz čiste ljubezni do bližnjega, kakor je Klinar doznal pozneje, ko je trebalo povodom godu Lee dokazati, da se je mislilo nanjo.

Samo enkrat je bila mlada dvojica motena v njenem razgovoru. Med Roderjem in »njegovo« Zoro – precej lepo malo črnko – je nastalo prerekanje o jako važnm vprašanju: ali je neka nedavno umrla grofica Wickenburg po materi iz rodu Trautmannsdorfov ali Auerspergov. Roder je trdil poslednje, Zora prvo; v svoji ženski trdoglavosti ni hotela nikakor odnehati, dočim je Roderju z druge strani ugajalo, da mu nasprotuje in izzivlja s tem živahno pravdo. Slednjič sta sklenila, da predložita stvar v rešitev kompetentni sodbi Rudolfa Klinarja, tega živega »gotskega almanaha«, kakor ga je imenoval Roder.

Klinar, pozvan, naj reši spor, je hitro storil to. Grofica Wickenberg je bila rojena Trautmannsdorf in to iz mlajše linije, njena mati rojena grofica Hardegg, ta rojena Wilczek, hči onega istega glasovitega grofa Wilczeka, brata itd. ... Naštel je nekoliko bratov, bratrancev in bratrank umrle grofice ter omenil, da jo je osebno poznal.

– In vse one druge grofice in grofove? – je vprašala Ivanka začudeno.

– Vseh ne, ali mnoge – je odgovoril mirno.

V tem hipu se je začul na hodniku zvonec – en-, dva-, trikrat. Blanušić je na prvi zvok zvonca vprašujoč pogledal starejšo gospo Drinić, a se po tretjem pomiril, ona pa je rekla:

– To je stric!

Ta glas je gospice vidno razveselil. Nekatere so vskliknile: »Ah, onkel!« – druge so se pogledale značilno! Klinar je opazil to veselje in vprašal Ivanko, da-li gospice imajo zelo rade »onkelna".

– O da – je odgovorila – vsakikrat prinaša kaj s seboj. Onkel ve vedno, kje so najnovejši in najboljši bomboni.

– Ali prihaja pogosto semkaj?

– Dva- trikrat na teden, ko smo me tu, sicer ne vem. Stanuje v isti hiši, v prvem nadstropju.

Med tem je onkel, ki mu je šla Lea nasproti, vstopil z gromkim: »Gut'n Abend, Kinder!« Bil je krepak star gospod, šestdesetih let, nizek, plečat, rdeč, širokega nosa in cesarske brade. Svoje hrvatsko pleme je ovajal z zategnenim izgovarjanjem nemških besed in vmešavanjem hrvatskih. Govorilo se je, da tu sedaj zapoveduje svojemu polku.

Klinarju so ga predstavili, drugim je bil star znanec. Noveka je takoj vprašal (ker so mu to pozabili povedati, ali pa je »stric« preslišal): »Soldat gewesen?«, a, ko je Novak pritrdil, je »stric« takoj odgovoril hrvatski: »Vidi se!« Na to ga je vprašal, je-li v sorodstvu s tem in tem umirovljenem nadporočnikom Klinarjem, ali s poznanim gostilničarjem na Bledu, kar je Rudolf zanikal, obžalovaje, da nima časti poznati to »gospodo« – kakor je rekel, naglasivši to besedo.

– Tu ni ničesar obžalovati – je rekel polkovnik. To so pošteni Slovenci – ali ste tudi vi?

– Jaz sem Nemec – je odgovoril Klinar, ali ime in čist slovenski tip njegovega obraza sta ga postavljala na laž.

Čim je polkovnik sedel kraj Lee, je izvlekel takoj iz žepa obilnat omot in ga ponudil prvi gospici poleg sebe z besedami: »Povsem sveže napolnjeni!« Bomboni so hitro obkrožili mizo, spremljani od živahnega odobravanja. Vsaka gospa je vzela nekoliko, največ pa Mila, ki je do sedaj kot pepelčica sedela v kotu, malo govoreč in tudi malo opažena. Le tu pa tam je pogledovala od svojega dela na nadporočnika, da je zardela in takoj zopet povesila oko, čim je on obrnil nanjo svoj pogled. Ugajala mu je ta mlada s svojima rdečima ličicama in kljubovalnim nosičem, ali, ni smel od Zore, da bi se zanimal za Milo; ker ni hotel zamere pri prvi.

Prihod polkovnikov ni motil veselja mladih ljudi, ampak je še povečal ton zabave. Njegovo jovijalno bistvo, široki njegov in gromki smeh in stare militarične šale so precej razveseljevale dekleta, ki so z žalostjo pogledavale na uro-nihalnico, na kateri je kazalo že prešlo peto uro. Ko se je že približala ura polšesta, je rekla Ivanka Klinarju otožno:

– Sedaj moramo iti ...

– Vas-li smem spremljati? – je vprašal on tiho.

– O, ne, dokler vas mama ne pozna – je odgovorila Ivanka kakor preplašena.

– Pa vsaj do Jelačičevega trga – je prosil vztrajno.

– No, do Jelačičevega trga ... svobodno, ali dalje ne. Tam nas morate zapustiti.

Zahvalil se ji je toplo in vprašal še, ob katerih dneh prihaja semkaj, a, ko mu je odgovorila, da ob torkih, četrtkih in sobotah obiskuje šolo pri Drinićevih, je rekel:

– Jaz ne morem radi opravkov prihajati sem ob vseh teh dneh; ali pa vas smem vsaj čakati in spremljati nekoliko korakov?

– Čemu to? – je vprašala, kakor začudeno.

– Bil bi srečen, ako bi mogel izpregovoriti z vami kako besedo, gospica ...

– Res? – je šepnila in mu, vstajajoč, gledala v oči z vprašujočim pogledom. On je vzdržal ta globoki in krasni pogled in je rekel resno in mirno:

– Res!

Pospravljala je svoje stvari ter je, pozvavši svojo sestro, odšla v drugo stransko sobo, na desno, kjer so viseli svršniki gospic. A, ko je videla, da čaka on še vedno na odgovor, jo-li sme pričakovati in spremljati, ponižno stoječ, pripognene glave in s prosečim pogledom, je rekla:

– Jaz ne vem ... in je odletela v drugo sobo.

Zunaj na ulici so se učenke gospej Driničevih razšle: spremljanje ene partije je prevzel von Roder, Klinar pa je spremljal Krivošičeve do Jelačićevega trga. Ko so šli ob potoku v Jurišićevi ulici, je porabil Klinar slabo razsvetljavo in je, primaknivši glavo bližje k Ivankinemu ušesu, da ne bi slišala Mila, vprašal tiho:

– Ali vam smem pisati, ko vas vidim take redko, a nikdar na samem?

– O, za božjo voljo, ne! Kaj bi rekla mama?

– Ne domov, ali, če bi pojutršnjim povprašali na glavni pošti v oddelku za ležeča pisma, bi mogli pod adreso začetnih črk svojega imena najti pismo ...

– O ne, nikar, bojim se ... to ni dovoljeno ...

Ko ste sestri hiteli domov, da bi s hitrim korakom nadomestili zakasnitev, je rekla Ivanka Mili:

– Ne omenjaj doma nič o tem ... nikomur ... Mila jo je pogledala ter je, napnivši zgornjo ustnico, odvrnila užaljeno:

– Ti misliš še vedno, da sem otrok ...

– Ne, ne mislim ... je hitela Ivanka, da bi udobrovoljila sestro – omenila sem le zato, ker bi se mama strašno jezila, ali vendar, dasi ni nič na stvari ...

Potiskali ste se skozi gnečo vsak dan istih sprehajalcev v Ilici, ne da bi utegnile pogledati v sijajne izložbe, pač pa sti tu pa tam vračali pozdrave znancev, a večkrat ste se morali z lakti potiskati skozi ljudi, ki prihajajo semkaj dan na dan, da gledajo in da jih drugi gledajo, skozi to množico, ki večinoma po dnevu ne prihaja do izprehoda, ki pa v večernem vrvenju po mestnem tlaku v sijajni razsvetljavi Auerjevih svetiljk in po razkošnih, omamnih prodajalniških oknih gleda, da pozablja na dnevni trud. Mnogi si razkošje, ki ga nimajo, nadomeščajo z gledanjem, mnogi vzdišejo po nedošežnih lepotah; mnogi pijejo vase strast po načinu življenja preko denarnih sredstev, največji del pa prihaja, da bije ali vsaj gleda tisto bitko očij na tem vsakdanjem zbirališču zagrebških ljubimcev. Ah, ko bi ta iliški tlak mogel pripovedovati, koliko tragedij se je tu začelo, koliko dram ljubezni, ljubosumnosti, zavisti in vseh človeških strasti se je tu razvijalo in odigralo; koliko soprogov in očetov je tu preko volje trgalo podplate svojih črevljev; koliko nad in načrtov je tu nastalo in propadlo, koliko src pogaženih ... Ali, tlak je vstrpljiv, ta iliški tlak, vstrpljiv in diskreten in vsakdo more hoditi po njem, kolikor le hoče in vsakdo mu more poverjati tajnosti svojih korakov.

Ko ste Ivanka in Mila že prešli to vrvenje in šle mimo Kočičevega spomenika, ste nadaIjevali zopet razgovor, ki ga je pretrgal prehod po Ilici.

Sicer molčljiva Mila je imela sedaj prepolno srce in se ni mogla vzdržati, da ne bi ga malo odprla sestri.

– Kak lep je tak ulan v svoji modri ulanki! – je rekla sanjavo.

– Ah! ti ugaja torej njegov suknjič! – je odgovorila Ivanka nekoliko ujedljivo.

– Mari ni lep? ... In ti si prej vedno govorila, da so častniki lepši, nego vsi drugi ...

– Morda ... je odvrnila Ivanka, ki pa ni bila s svojimi mislimi povsem pri tem razgovoru, pak je pripomnila:

– Ako ti častniki ugajajo, si moraš najti drug ideal in ne Roderja, ker je ta zaljubljen v Zoro ...

– Tega ne vem ... Pogledal me je nekolikokrat in na razstanku mi je tako močno stisnil roko, da bi bila skoro zakričala.

– A, a – se je čudila Ivanka. Bilo ji je na jeziku, da bi povedala mali, da take šale še niso zanjo, ker je premlada. No, bala se je, da bi užalila njeno občutljivost in se s tem izpostavila nevarnosti, da Mila vse izda materi. Pustila jo je torej v njem obmami in je pritrjala njenim pripombam.

Tudi po večerji, ko ste bili sestri že v svoji sobi in se pripravljali, da se podasti k počitku, ju je zabaval ta današnji doživljaj. Pri večerji ste bili raztreseni, nestrpljivi in nič lačni ter ste komaj čakali, da moreti vstali od mize in se umakniti v svojo sobo. Tu ste šepetali in se smejali še dolgo – tiho, da bi ju ne čuli stariši, ki sta še sedela v jedilnici in čitala liste, ne da bi kaj govorila. Ivanka je danes paznejše delala svojo nočno toaleto, nego navadno. Razčesavala je svoje dolge, bujne, kostanjeve lase pred zrcalom, da se je le mogla dalje opazovati. Razgledavala je pazljivo svoje zobe, vsako malo pegico na svojem belem, čistem obrazu in jezila se je mnogo radi neke male bradavice, ki ji je zrasla nad ustmi na desnem licu in ki jo je, kakor je mislila, pačila, dočim so drugi menili, da ji to izvrstno pristaje. Gladila je svoji goli roki in še ne povsem oble ramenice; in, kakor da jo je sram svoje dražesti, je hitro oblekla korset.

Bila je domišljava in uverjena o svoji lepoti, posebno sedaj, ko je ta zadobila v njenih očeh veliko vrednost s tem, da je privabila k sebi tako dostojnega in odličnega človeka. Mislila je obenem nanj in spomin na tisti dve sladki uri, poživljeni danes pri Driničevih, jo je razvnemal, da je sedaj zardevala, potem pobledela, ali občutila vročico, da se je za hip tresla, ker jo je stresal neprijeten a vendar ugoden mraz. Njena mlada kri je hitreje hitela po žilah, delovanje srca je bilo povspešeno.

Na sploh se je nahajala v nekakem vzburjenem zanosu. Vse njeno bitje je poigravalo. Veliki očesi sti ji blesteli kakor v opojnosti. Ni razmišljala o tem, ali Klinarja ljubi. Udajala se je le slastnemu čustvu, ki ga je v njeni duši vzbudilo zadovoljstvo na zmagi njene mlade lepote. Kajti, povsem uverjena je bila o tem, da je zmagala. Vse Klinarjevo vedenje jo je uverjalo o tem: njegov prihod, njegovo ponižno vedenje, a vendar simpatično vedenje, njegovi ljubi pogledi in tople njegove oči, ki jih je vdihavala kot omamen dih in se je opajala od njih. Ljubi jo – to je vedela za gotovo. Klečal je pred njo, nudeč ji svojo službo kot junak v romanih Louize Muhlbach in sličnih firm, ki jih je nahajala v mali knjižnici svoje matere, ki so po čudni zmoti prišle v to hrvatsko hišo, da so bile če na koncu tega stoletja edina duševna hrana vse te družine. Dekleta niso izpoznavala iz njih strasti in napačnosti, ki so jih poznale z ulice, iz razgovora s tovarišicami, iz prisluškovanja skozi ključavnico, ali pa so hranile svojo, itak napeto žensko fantazijo z romantičnimi situacijami in pretiranimi iluzijami o življenju.

Njene misli so se zbirale okolo prikazni tega junaka in jo obletale, kakor nočne mušice okolo svetilke; tako omamna se je zdela ta pojava tem mladim očem. Seveda niso te oči prematrale poedinih sestavin te moške lepote. Še več: niti gledale je niso – to je bilo vse njeno bitje, ki ga je jemalo vase in občutilo. Samo tako se daje pojasniti pojav, da se ljubezen poraja tudi med dvema bitjema, absolutno nelepima: tisti del človeške sestave, ki se imenuje duša, odločuje tu največ, a oči najmanje. Teh ljubezen sploh nima, ali med dušami se ustvarja stik in občevanje, ki z načinom svojega postanka in svojim učinkovanjem spominja na delovanje dveh elementov, ki po stiku proizvajati elektriciteto. Kolikokrat se dogaja, da mož in žena mislita, da so poedini deli telesa – usta, oči, lasje, brada, roka, ali uho – vzrok simpatije ali strasti, ali te posameznosti se opažajo in vzlubljajo še le potem, ko je dovršen proces zveze dveh duš! Te posameznosti so postranske in samo pomagala, ki so, četudi neopažene, doprinesle k razvoju tistega procesa, ki bi bil nastal tudi brez njih, ko so že instinkti storili svoje.

Tako se je tudi Ivanka najživejše zavedala tistega dražestnega čustva, ki jo je spreletalo, dočim je poleg sebe občutila bližino Klinarjevo in poslušala, kako prodira vanjo topli zvok njegovih besed.

To opominjanje je izvajalo v nji – ki je bila sicer brbljava – povsem drugačen učinek, nego v molčljivi Mili. Dočim je Ivanka sanjavo gledala pred-se, nasmehnivši se tu pa tam in pripomnivši, kako besedo, se je Mila razbrbljala in ni mogla dati dovolj odduška svojemu zanosu. S svojimi petnajstimi leti je bila še pravo dete, ki je naletelo na lepo pisano igračko: nadporočnika Roderja.

Ljubila je svojo starejšo sestro bolj, nego koga drugega v družini, razun morda še očeta, ki mu je ljubljenka. S spoštovanjem mlajše je Mila gledala na Ivanko, oboževala njeno lepoto, prenašajoč nanjo vso tisto nežnost, ki jo imajo sicer mlada dekleta napram materi. Radi tega je občutila napram nji popolno zaupanje in ji je vedno izpovedovala vse svoje male skrbi in radosti, pa sedaj ni potajevala pred njo svojega vzhita.

Videla je pri svojih tovarišicah, kako velika stvar je to, imeti častnika za oboževatelja. Kako so bile one ponosne, ko jih je kateri pogledal, ali celo pospremil na ulici! S kakim prezirom so gledale na svoje tovarišice, ki jim ni prišla v delež taka sreča! Nje sicer ni spremljal ta lepi Roder, čegar pristojna, parfimirana ulanka se je je tako globoko vsekala v mladi spomin, ali posvetil ji je neko pozornost, a vse drugo bi moglo biti s časom! Tudi ona se je že videla v Ilici ali na Zrinjevcu z ulanko in sabljo poleg sebe, kako bodo Dora in Pavla in druge z zavistjo gledale nanjo! A kaj še le Zora, ki se je doslej ponašala s svojim ulanom! Sedaj ni samo njen! In v tej otroški radosti, v tem fantastičnem navdušenju, je skočila sestri okolo vratu in jo poljubila, vsklikajoč skoro preglasno:

– Ah, kako je krasen, Ivanka! ... Ali, kako ga ljubim!

Ivanka se ni mogla vzdržati smeha, ali, potem je – premagana od svojih lastnih čustev, vračala živo sestrine poljube, šepetaje:

– Tiho, ti malo, neumno dete ... moglo bi se čuti ...

Ali v spalnici roditeljev, ki je bila ločena od njune po jedilnici, se ni nič čulo o njuni vnemi in šepetanju. Krivošić in žena sta se pripravljala v posteljo in sta molčala. Že dva dni ne govorita med seboj, razun kar je najpotrebnejše. Dobri Janko je poizkušal tu pa tam, da bi razpredel razgovor, ali gospa Solzika ne mara zanj. Je res resno jezna. In čujte, zakaj.

Od onega dne, ko jo je mož iznenadil s tako lepim darom, kakor da je nekaj zašlo vanjo besnilo – je govoril Krivošić pri sebi). Vest, da je gospodarica tolikega denarja ji je zavrtla glavo. Najprej je začela namigavati Janku, kaj vse bi se dalo napraviti s tem denarjem, prodati to kolibo, pak s tistimi dvajsetimi tisoči in še toliko izposojenih zgraditi palačo in živeti od njenega dohodka – po gosposki. Krivošić ji je to komaj izbil iz glave. Ta stara hiša je vknjižena na ime otrok in nikoli – nikoli ne bi on prodal tega doma, kjer so se njegovi otroci rodili in kjer si je on pridobil vse, kar ima, pak tudi to hišo samo. Ko je videla, da iz tega ne bo nič, je govorila, da naj bi prodali trgovino, pak našli mesto v kakem denarnem zavodu, ali mesto ravnatelja pri kaki zavarovalni družbi in tako zavzeli časten položaj med zagrebško gospodo. Ta nesrečna mamija po »gosposkem« položaju ji ni dala miru, posebno pa ko je imela mnogo denarja, svoto, ki si jo je zaželela in je bila že mislila, da ne pride nikdar do nje. Ali, Krivošiću se je zopet posrečilo, dokazati ji s težkimi stvarnimi razlogi, da je ta njen načrt, in kako da ravno zato, ker ona želi vzgojiti otroke gosposki, treba ostati na starem mestu, ki donaša več, nego katerokoli direktorsko mesto v Zagrebu, ki ga tudi on nikoli ne more dobili, ker nima toliko poznanstva in protekcije.

Videč slednjič, da s tem nikakor ne more vspeti, je izigrala še tretjo karto. Nji je dovolj tega kramarskega življenja, je rekla odločno; hoče na vsak način ven iz te koče.

Dvajset let se je mučila in robotala kot suženj, občevaje edino le s temi purgaricami, katerih poprej, dokler je bila pri svojem očetu, niti pogledala ne bi bila – pak je čas, da bodi konec tega. In potem: otroci rasejo; še kak dan in začeti jim bo novo bodočnost. A kako bodočnost morejo začeti iz te butike? Kdo naj pride semkaj po dekleti? Kramarji – ali tem jih ne da niti za živo glavo. Ne dopušča, da bi se bodočnost in sreča njenih otrok izpostavljala golemu slučaju in negotovosti. Samo tisti, ki ima imetja, velikega imetja, ali uradnik z lepo plačo si je sme predstaviti na vratih kot prosilec.

Da pa taki ljudje – iz bolje družbe sploh – izvedo, da njeni hčeri živite, treba jim dali prilike, da se seznanijo ž njima, treba ju uvesti v boljšo družbo. To pa ni možno, dokler jim oče, poznani »gospod Janko« – kramar, ki mu govori »ti« vsak krčmar.

– Da, kako je to možno? – je vprašal Janko porogljivo, nekoliko užaljen v svojem ponosu in zelo radoveden, kaj neki pride sedaj na dan iz razgrete glave njegove žene.

– Tako, kakor jaz svetujem že leta in leta – je odgovorila ona vsa razgreta od živahnega razgovora. Če že nočeš, ali ne moreš ustvariti sebi kakega večjega položaja v družbi, pa bodi vsaj v svoji stroki kaj boljšega. Odpri v središču mesta veliko trgovino mirodij, uredi svojo prodajalno sijajno, velemestno, tako, da se tvojima bodočima zetoma ne bo treba sramovati, zahajati vanjo, ko bodo hoteli govoriti s svojim tastom ...

– Pa saj morem to staro prodajalno polepšati, obnoviti ...

– Iz tega se ne da nič napraviti. Kramarija ostaja kramarija, pa če bi jo tudi oblepil z zlatom ...

– Veliko, sijajno prodajalno, da, to so bile vedno tudi moje sanje, ali to stane denarja, veliko denarja ...

– Imaš ga, drugi nimajo niti polovico tega, kolikor imaš ti, pa koliko hrupa delajo.

– Res je, ali, na drugi strani pa je zopet boljše, držati v pesti, nego vlagati v negotova podjetja – je rekel Krivošić, in pomižikal s svojimi malimi očmi.

Žena je postala nestrpljiva. Jezila se je že, da mora tako dolgo braniti in opravičevati stvar, ki si ji je zdela kakor na dlani. Trda Jankova glava jo je itak že dovolj najezila, a, kar je najhujše, dela on in ji nasprotuje iz kljubovalnosti, dočim je poprej tudi on sam često mislil in govoril, kako lepo bi bilo sedeti v veliki, sijajni prodajalni, kakor n. pr, Dolovčak, pak vsakega večera spravljati v blagajno po tri- štiristo goldinarjev! Sedaj pa odreka, ali le zato, da njo jezi, ali pa, ker res nima poguma, da bi kaj započel.

– Ti si kramar in ostaješ kramar... vidi se, da si kmet! – je rekla povsem razdražena.

No, te besede so zapekle tudi njega.

– Bil sem ti dober, ko si me vzela, menda zato, ker nisi mogla najti »gospoda!« – je odvrnil jezno, a vsa močna polna glava mu je zardela do las in žile na čelu so se mu napele.

Toda, hitro se je pokesal teh besed, čim je opazil, kako si ji solze udarile v oči. Preklical bi jih bil, ali ona, zadeta v živo in razjarjena, je že zalopnila vrata ter odšla iz sobe.

In tako je bilo nastalo to najnovejše vojno stanje med njima. V prvem času je bil, če je videl, da nima prav vsikdar pripravljen, da je obžaloval in prosil svojo ženo, naj mu odpusti – ker je bil istotako nagel kakor njegova žena. Ali, ni hotel odpuščati takoj, a čim dalje je ona kljubovala, tem bolj se je on jezil radi nje trdoglavosti. Na ta način je postajalo pomirjenje vedno težje, ker se on ni mogel več odločiti, da bi povsem popustil, ona pa se ni zadovoljevala z njegovimi poizkusi, da bi nastopili zopet mirni odnošaji.

Nji je bilo v navado, da ob takih prilikah sploh ni govorila s svojim Jankom in na njegova vprašanja je – če je prav moralo biti – odgovarjala samo najpotrebnejše.

– Danes je došlo dvajset goldinarjev in pet novčičev – tako je navadno začenjal zvečer svoj govor.

Nobenega odgovora! Ona je sedela pri mizi, krpala nogavico in gledala vanjo, kakor da ni ničesar drugega na tem svetu razun te nogavice. Njene močne in temne obrvi, zbrane kot mračni oblaki, ozke ustnice stisnene – samo ob krajih ji igrajo vedno nekako zloben posmeh. Otroci so odšli v svoje sobe in se uče, ali počenjajo Bog ve kaj, Janko je prečital svoje novine, pa se dolgočasi, ko se žena noče razgovarjati. Svetiljka nad mizo nekako brli in plamen se stresa; on gleda vanjo in meni zopet.

– Ta Agnezija ni za nobeno stvar ... Niti lampe ne zna očistiti ... morali bi jo pognati ...

To pot pa je iskra užgala plamen.

– Pa naj bi vzeli mlajšo, lepšo, je-li? – je nadaljevala Solzica, a navidezno kakor da je njegovih misli, ali, ošinila ga je od strani z jeznim pogledom ... O, ti moreš delati, kar hočeš, mene pa ne prevariš. Vem, da omenjaš lampe samo zato, da se dotikaš mene ...

Janko je uvidel, kam se je zaletel in je obmolknil.

Tako gre to dva tri dni, dokler se ona ne naveliča molka in kljubovanja. Tedaj porablja prvo priliko, ki ji jo nudi Janko, da sproži razgovor. On pa pazljivo preži na ta trenotek, da napravi konec neznosni napetosti.

Nocoj je mislil, da je zalotil tak trenotek. Mej tem, ko je Solzika sedela pri ogledalu in si česala lase – le na sencih tu pa tam prepletene s srebrnimi nitimi – je on hodil po sobi, ker se mu še ni hotelo v posteljo; hkratu je rekla ona, zroč v zrcalo:

– Ali se nisi še prehodil ...? Zakaj ne greš k počitku?

– Ha, vedno razmišljam o nečem – je odvrnil nje mož, ki je po zvoku tega vprašanja uganil takoj, koliko je odbilo.

Radovedna sem, kaj bo tu zopet pametnega.

Krivošić je sedel v stari, s kožo prevlečeni naslonjač v kotu sobe ter začel:

– Jaz sem vse te dni mnogo razmišljal o tvoji želji glede izpremembe ... Vidim, da imaš v marsičem prav, posebno, kar se tiče lepe bodočnosti najinih otrok ... želel bi, da bi si, več ali manje, pridobili še večjega bogastva in da čim več zapustiva svojim otrokom. Ali na drugi strani vidim, da je ta želja, da bi si pridobili bogastva, mnoge pogubila in je to največja hiba vseh naših ljudi. Niso zadovoljni z malim dobitkom, malim napredkom, ampak bi hoteli takoj – milijonov! ... In tako se bojim, da ne bi tudi mi izgubili onega, kar imamo ...

– Na ta način ne bi smel človek nikdar ničesar začeti – je rekla ona, obrnivši se sedaj prvikrat z obrazom proti svojemu možu – ali brez podjetnosti ni uspeha ... Nisi zastonj iz Like ... Vi Ličani ste željni denarja, in to vedno bolj; ali, kadar ga imate, držite krajcar z obemi pestmi, pa mislite, da se izleže iz njega nov denar, kakor iz jajca pišče ...

Videla je, da on že popušča, pak je bila dobre volje in se je skupno žnjim zasmejala svoji prispodobi.

– Na vse zadnje – je nadaljevala – se more poskušati, kako pojde stvar. Če ne pojde dobro, se moremo še vedno umakniti semkaj ... O, ko bi bila jaz možki, ne bi mi bila nemožna nobena stvar, vse bi si upala doseči! ... Ali, vi možki ste po večini taki plašljivi zajci ... Jaz na tavojem mestu bi bila že zagrebški župan in ne vem, kaj še vse, ti pa sediš vedno le za svojim pultom in se makneš ...

Gledal je vanjo skoro začudeno, kako se je razgrevala vedno bolj ter razvijala svoje želje in načrte z nekako grozničavo vnemo. Kaj je postalo iz njegove žene? Živela je dvajset let le svoji skrbi za otroke in gospodinjstvo, nagla in nervozna sicer, stremeč vedno po nekakem gospodstvu, ali, nikoli ni bila taka, kakor je sedaj. V poslednjih mesecih je opažal tudi on, ki sicer ni imel ne časa ne zmisla, da bi motril razpoloženje svoje žene, pri nji neko še večjo vznemirjenost, ki je ob najmanjših povodih dovajala do kriz. Njena težnja po izpremembi sedanjega položaja je imela znak bolezni. Vedno in vsikdar se je vračala k temu predmetu, ki ga brani sedaj s tako upornostjo in navdušenjem.

Kaj je rekla nedavno? Ako bodo imeli sijajno prodajalno in odlično hišo, kdo ve, ali ne bi kak veliki župan zaprosil eno njenih hčeri; kdo ve, ali ne bi se Dragan sam, ako bi si pridobili poznastva v boljših krogih, povspel s časom do časti velikega župana, ali celo podbana – saj je tako pameten in fin mladenič!

Krivošić je odprl oči na široko, ko je poslušal, kako to govori. Odkodi neki ti veliki župani in podbani v njeni glavi? Dragan pa podban! Poznal je sicer njeno slabost za tega sina, ki ga je smatrala za najpametnejšega, najlepšega in najfinejšega dečka. Ali: ali en Krivošić pa podban! Ta misel je sicer laskala zelo tudi njemu, očetu, vendar se ni mogel vzdržati smeha.

– Ti greš malo predaleč, moja draga – je rekel, tresoč se od smeha in je kazal pri tem vrsto svojih čvrstih, ali počrnelih zob. – Dragan in podban! Saj to ni možno!

– Nobena stvar ni nemožna! – je odvrnila živahno. – Pomisli le, da bomo, če si pridobimo glas bogatih ljudij (a veš, kako je to v Zagrebu: če ima kdo deset tisočev, takoj ga cenijo na stotisoč) imeli pristop povsodi! ... Mene bodo volili v kak dobrodelni odbor, kjer so prve gospe, tebe v mestni zastop, pak pridemo v stik s prvimi krogi, a potem bo lahko doseči protekcijo za naše otroke ... To bo že moja skrb, sedaj je glavno, da najdemo primerno mesto v gornji Ilici za novo veliko prodajalno ... Čuje se, da bo Lowenherz skoro pri kraju; govore, da so ga ženske popolnoma uničile. To bi bila krasna prodajalna, v sredini najživahnejšega prometa, sijajna lepa hiša, veliki prostori! ... Kaj misliš?

– Lepo mesto, to je res. No, bomo videli, treba še dobro premisliti stvar ...

– Vidiš torej – je rekla zadovoljno – to je pametna beseda, ne pa, da takoj obsojaš kako stvar brez premišljanja in da udarjaš okolo sebe kakor kako žrebe, ko ga hočejo prvikrat podkovati ... Premisli vse, kar sem ti rekla, pak se bova jutri dalje razgovarjala. Saj je itak že kasno, poglej le: gre že na dvanajsto.

To je iznenadilo oba. V živem razgovoru nista bila niti opazila polunoč. Spravila sta se torej hitro k počitku in ugasnila luč. Ona je hitro zaspala z zavestjo, da je zmagala. On pa je še ležal odprtih oči, in je, zroč v temo, ki jo je le malo razsvitljal žarek luči z ulične plinove svetiljke, razmišljal.

Da je bilo samo po njegovem, bi najrajše ostal v svoji stari prodajalni in bi držal svojih par novčičev trdno v pesti. Ne zato, ker bi mu nedostajalo spekulativnega duha – ne, sam se je že lotil polagoma tudi kakih drugih kupčij in zbiral stotak na stotak. Ali, na drugi strani je dajal tudi ženi prav v marsičem: treba pripraviti otrokom čim boljšo prihodnost, a to zopet ne gre brez uglednejšega položaja v družbi! Saj je tudi on stremil po tem že od nekdaj. Dobro se je spominjal, koliko generalov, baronov in plemičev je postalo iz kmečkih liških sinov, pak, zakaj naj ne bi se ne povzdignil nekoliko višje tudi on? Od tega ga je doslej odvračal strah za njegov denar. Zato je štedil in delal, da se more postaviti na noge, pak potem dalje graditi. On bi hotel pridobiti še denarja, nakupovati nepremičnine, in ko bo imel varno zaledje, bi se lotil večjih kupčiji. Ali – je razmišljal sedaj – leto so tu, otroci so odrasli, pak treba, da se preskrbe. Hoče še poskušati in ni več dosti časa za odlašanje.

In potem: na drug način ne bo imel miru pred svojo ženo, ako ne ustreže njeni želji. Kako se je samo zagrizla v to jabolko in ga ne izpušča! – si je mislil, ter se obrnil v postelji na drugo stran. Zdela se mu je povsem neizpremenjena. Ali ji je ta denar zmotil pamet, ali pa je zopet prodrla na površino tista stara njena bolezen, ki je v dvajsetih letih ni mogla preboleti: da ona, uradniška hči, ni dobila uradnika-gospoda, ampak enostavnega obrtnika.

Ni si mogel razlagati nemira in razdraženosti svoje žene, ki se je opažala v zadnjem času. Bila le občutljiva za vsako besedo, vsak pogled. Bila je muhava in vsak hip je imela drugo željo – račun ene, ki jo je morila neprestano. Mučila ga je sedaj bolj, nego kedaj poprej. Ni mu privoščala nikake zabave, nikakega odmora, očitala mu je, če je v soboto uro dalje ostal na kegljišču, ali popil četrt vina več. Posebno pa ga je preganjala s svojo ljubosumnostjo. Često mu je dajala razumeti, da jo vara ter da je to ubilo v nji vsako čustvo do njega, ali, vendar je zasledovala vsak njegov pogled, če je služkinja prišla v, sobo, je često iznenada zahajala doli v prodajalno, pak gorje njemu, ako ga je zalotila v prijaznem razgovoru s kako odjemalko! Niti ena ji ni bila dovolj grda in priprosta, če je le bila mlada; zastonj se je Krivošić branil, da je nedolžen; ona mu ni verovala in ga je – siromaka – smatrala sposobnim za vse, si domišljala o njem najhujše stvari, četudi ni imela nobenega vidnega povoda.

Bila je nemirna, razdražljiva in nezadovoljna – to je bilo vse. Hrepenela je po izpremembi, ne da bi si sama vedela dati odgovora: zakaj je vse to. Ali je bila to napetost živcev, ki so bili doslej vedno navajeni drhteti v skrbi za zdravje otrok, ki so v otroških letih mnogo bolehali? Ali je bil to strah pred starostjo, ki je trkala na vrata, a ona se je bala, da pride starost poprej, nego je izkusila vse življenje? V nji je bilo tihe in globoke strasti, ki je ni mogel pogasiti mirni in neokretni Krivošić, ki je ljubil tiho in redno življenje brez burnih stresljajev, ki jih ona tudi ni mogla izzvati v njem, ker je teh dvajset let stala pred njim zaprta in navidezno ledena. Ali je njeno bitje ves ta čas hrepenelo po opojnosti strastnega uživanja, pak se ji je življenje zdelo nepopolno, nezadovoljivo, ter se je zgražala ob misli, da ji življenje poteče tako, ne da bi ji izpolnilo tajne, često romantične nade nerazumljive in redohitne ženske duše? Stroga ni kazala otrokom nežnosti, pa tudi od njih ni sprejemala dokazov velike, vroče otroške ljubezni. Občutila je, da se ji odtujujejo vedno bolj, čim starejša postaja, pak je morda tudi to ostavilo neko praznino v njeni duši, ki je zahtevala, da se ta praznina izpolni ter je težila po čem novim, po izpremembi. In tudi Janko Krivošić, ki je bil glede svoje žene vedno tako miren in stalen, je prišel do razpoznanja, da pri ženskah človek ni nikoli varen pred iznenadjenji. Mnogo zahteva njihova duša, a prepogosta nahaja premalo.

III.

Naslednjega dne, ko je Rudolf Klinar sklenil poznanstvo z Ivanko, je hitel malo pred šesto uro popoludne po Gajevi ulici k pošti. Bal se je, da bi zakasnil in da mu zaprejo vrata pred nosom. No, prišel je še za časa. Uradniki pri »pismeni pošti« so ravno pospravljali svoje spise in zapirali miznice, Klinar je šel do oddelka za ležeča pisma in vprašal uradnika, ki se je že pripravljal, da bi odšel.

– Je-li, prosim, bilo danes dvigneno restante pismo s črkami J. K.?

– Da – je odgovoril uradnik ter pogleda Klinarja izpod očesa.

– Hvala!

Klinar je pohitel na ulico. Zadovoljstvo mu je širilo prsi. Kar je bilo pred hipom še neprijeten dvom, se je izpremenilo v gotovost. Ivanka je došla po njegovo pismo, ona se zanima zanj, ker je uslišala njegovo prošnjo. To je bilo za sedaj dovolj. Drugo stori pismo, v katerem ji je razkril svoje srce z najlepšimi besedami, kar jih je imel v svojem slovarju. In v njegovi duši je zavladala zmagosvest, slovesno zadovoljstvo, da so se mu svetile lepe modre oči in se mu je še bolj uspela visoka postava, ko je hodil med gnečo ljudstva.

Povsem sebično je bilo to zadovoljstvo, povsem sebične misli so se motale v njegovih možganih. V prvi hip se niti ni spominjal Ivanke – le njegova oseba mu je bila pred očmi, samo njegov jaz, ki je že izvojeval prvo zmago nad tem dekletom. Ni mislil na to, koliko je njo stala ta zmaga. Ni videl, kako razburjena je bila ves včerajšnji dan, ko je kolebala med radovednostjo in zavestjo o nedovoljenem, med željo po ljubavnem pisemcu in dekliško sramežljivostjo, ki jo je ovirala, da bi ustregla njegovi prošnji, izrečeni tako toplim, tako ponižnim glasom na večer pred tem dnem. Ni videl, kako je lepa glavica sedaj zardela, sedaj pa pobledela, ni čul, kako so se vzdihi izvijali iz teh mladih razburjenih prsi, ki so občutile prvi nemir in ki se je njih začelo buditi čustvo. Njena vihrava narav, ki se je do sedaj kazala na površje samo v hišnih prepirih, ji je provzročala sedaj prve resne trenotke. »Ne bom pisala, ne bom«, je govorila pred-se, z kljubovalnostjo v obrazu, skoro bednim glasom, da se je potem skoro vprašala: »A zakaj ne?« ... Ah, ko bi se le mogla komu popolnoma zaupati in ga vprašati za svet! Koga? Mila je otrok, oče ne bi razumel takih stvari, a mati, mati je tako stroga, tako hladna in nikdar nežna žnjo! Od nje bi dobila lepo porcijo psovk, če ne še kake zaušnice! Njene prijateljice pa bi se – smejale!

Ne morem torej nikogar vprašati za svet, pak hoče odločiti sama. No, odločila je že davno in je trebalo sedaj le izvesti sklep. Vse popoludne je preživela v strahu, kako bi stopila in zapustila poštno poslopje ter kako naj sprejme to pismo, ki je čaka, da ne bi je nikdo poznal in videl. Na postrežčka niti mislila ni. Kako bi se mogla razgovarjati žnjim na ulici? Saj bi ves svet takoj uganil, kaj da to pomenja! Tedaj ji je prišel na misel neki stari materin pajčolan, ki ga je nekoč videla v podstrešju v neki škatlji, kjer so se spravljale ponošene stvari in obleke, ki se niso nosile v tem letnem času. Ta beli pajčolan je tako gost, da je ne bo mogel nikdo spoznati, ako na ulici zavije vanj svoj obraz.

Da jo je videl Klinar, s kakim strahom je šla pod neko pretvezo to popoludne v podstrešje, iskala pajčolan in ga hitro skrila v žep, s kakim strahom je pričakovala, da se zmrači – bi se sramoval svoje sebične radosti in občutil bi usmiljenje žnjo. To usmiljenje bi bilo še veče, ako bi bil čul, kako hudo ji je utripalo srce, ko je v svojem gostem pajčolanu stopila na pošto in vsa zardela zahtevala pismo s črkami I. K., in kako je potem bežeč izletela na ulico, vsa zasopljena, držeč v roki to pismo, ki jo je toliko mučilo ta dva dni.

Ali, Klinar ni videl vsega tega in ni mislil na to. Ko ga je minula prva radost, se je zamislil v povsem drugačne misli. Nahajal se je v veliki stiski, pak je moral še v tem hipu govoriti z uradnim predstojnikom banke, pri kateri je služil. Vedel je, da so se po šesti uri uradniki razšli ter da najde predstojnika samega v uradu.

Denar mu je pošel in mu je trebalo drugega. Od matere je dobival pomoč le neredno in z veliko muko. Dedščina, ki jo je dobil pred dvema mesecema po svoji teti – pet- šeststo glodinarjev – je bila že davno potrošena. S tem ni mogel plačati niti svojih dolgov na Dunaju, odkoder je prišel v Zagreb. Sedaj je imel zopet okolo sto goldinarjev malih dolgov pri svojih prijateljih, ki jih je moral poravnati, če ni hotel izgubiti svojega ugleda pred njimi.

In potem, kar je še važnejše: že jutranjega dne ima ta nesrečna Drimiceva rojstni dan (koliko jih mora imeti, si je mislil Klinar, ko mu je Blanušič pripovedoval, kako da se mu dozdeva, da je to že drugi v tem letu). Dali so mu razumeti, naj jutrajšnjega dne ne pride praznih rok, ako misli le nadalje iskati pri njih odprtih vrat in se shajati z Ivanko. In rekli so mu tudi, da naj ne pride s čemursibodi. Drinočevi sprejemate le lepe in drage stvari, ki morajo biti v nekem razmerju z njunima uslugama. Ubogi Klinar pa je imel vsega skupaj le pet goldinanev v žepu! Prijateljem je moral vrniti, na Driničevih mu je mnogo ležeče – denar je moral biti torej še danes v njegovem žepu, ako se noče osramotiti. A ravno tega se je bal bolj, nego karsibodi drugega. Kako bi mogel on prenašati, ako bi ga smatrali kot bednega uradnika, dočim je bil do sedaj kavalir, ki ima vedno dovolj denarja, bogato mater in še nado na lepo dedščino po stricu. To bi ga unesrečilo, uničilo bi vse njegove nade in bodočnost. Biti v resnici siromak, že to se mu je zdelo neznosno, ali, da bi se kot tak kazal svetu, je bilo najstrašnejše, kar si je mogel misliti.

Našel je v banki samo slugo, ki je brisal prah z miz. Slugo je odslovil in se napotil k pregraji, obdani s steklenimi stenami. Tu je sedel pri svoji pisalni mizi gospod Steiner, njegov šef.

Na njegov pozdrav je gospod Steiner privzdignil svojo belo, bolj obilno glavo od spisov in je, obrnivši se k njemu v svojem visokem, mehko obloženem naslonjaču vzkliknil prijazno: »A, Sie sind's, Herr von Klinar!«

Klinar mu je povedal takoj, da želi govoriti žnjim, na kar mu je Steiner molče pokazal z roko sofo in je pri tem privzdignil svoje naočnike z nosa na čelo.

– Prijel sem vas prosit za uslugo, gospod Steiner – je začel Klinar mirno in brez vsake zadrege. Treba mi nujno denarja, pa vas prosim, da mi za štirinajst dni posodite dvesto goldinarjev ...

Gospod Steiner ga je gledal za hip resno, skoro strogo, a na to je izpregovoril mirnim glasom:

– Gospod Klinar, novi dolgovi se ne delajo, dokler niso stari plačani ...

Klinarja ni motilo to. Njegov okrogli, beli, zdravi obraz je ostal miren in se je na to zategnil v vesel smeh.

– S tem hočete reči, naj vam poprej vrnem prvih dvesto goldinarjev, ki sem vam jih že dolžan? ... Ali, kaj hočete, gospod, mati mi jih ni še poslala, a najdalje v štirinajstih dneh bo denar tu ... Saj veste, kakšni so stari ljudje, posebno pa stare ženske, ki najrajše sede na svojih bankovcih ...

– In vaša gospa mati ima mnogo bankovcev? – je vprašal Steiner mirno, gledajoč s svojimi malimi ostrimi očmi naravnost v Klinarja.

– Petdeset tisoč, deloma v papirjih, največ pa v privatnih obvezah, a dolžniki – da-si gotovi – plačujejo neredno. Od todi moje zadrege ...

Steiner je hotel še vprašati, da-li njegova mati razpolaga s to svoto, ali zamolčal je to. Ni hotel begati Klinarja.

– Jaz sem informiran o vaših razmerah – je rekel Steiner hladno. – Od vašega bolnega strica se more vaša mati nadejati dedščino petdesetih tisočev, ali danes nima on – nič.

Klinarjev beli, tu pa tam zardeli obraz je na te besede pobledel popolnoma.

– Gospod, mari ne boste mislili ...

– Jaz ne mislim nič, mladi prijatelj – mu je Steiner posegel v besedo – naglašam samo, da je moja informacija povsem zanesljiva, a v vaše pomirjenje vam morem reči še, da mi prihaja od zaupnega prijatelja v Gradcu in da vam jamčim za njegovo in svojo diskrecijo. Klinar je poslušal molče, gledajoč v konce svojih lakiranih črevljev in igraje se nervozno s svojo palico. Steiner je izgovoril svoje zadnje besede toplejše, skoro z nekakim sočutjem. Smilil se mu je ta mladi človek, ki je spoznal v njem mnogih ugodnih svojstev. Dasi je prihajal v urad neredno, vendar je dovršil v par urah več, nego drugi ves dan, a boljše, nego kateri drugi med uradniki. A, kar je Steinerja zanimalo najbolj, so bile Klinarjeve trgovske sposobnosti. Duh starega novčarja je užival, ko je opazoval Klinarjevo hitro razumevanje najzamotanejših situacij in tisto njegovo skoro divinacijo, s katero je znal uganiti dobiček v podjetjih in sredstvih, za katere drugi niso imeli niti očesa. Steiner je videl v tem mladem človeku kapital, ki bi se dal krasno porabiti za njegov zavod, videl je v njem talent, ki bi mogel zavladati na zagrebškem denarnem trgu, A on sam, mož novčarstva od glave do pete, se je preveč zanimal za take sposobnosti, da bi mogel gledati mirne duše, kako te sposobnosti propadajo radi ene velike hibe tega mladeniča: njegove brezkrajne lahkomišljenosti. Z zanimanjem je zasledoval njegovo življenje; pak je sklenil, da mu bo enkrat po očetovsko svetoval, da bi ga rešil pogube.

Ta trenotek se mu je zdel primeren za to, in med tem, ko je Klinar molče sedel pred njim, vedno zaposlen od svoje nervozne igre, mu je govoril stari na srce:

– Veste – je rekel – da sem vam naklonjen, pa mi ne zamerite, ako se po očetovski porazgovorim z vami, in to tem manje, ker sem starejši človek, ki boljše pozna vaše razmere, nego vi to slutite ... Razun plače nimate ničesar, razun tistega, kar vam vaša dobra, a slabotna mati izproša od strica, ter vam pošilja pod pretvezo, da pomaga vaši sestri ... vi ste, mladi prijatelj moj, izvrsten naovčar, ali slab ekonom. Vi trosite več, nego imate in pozabljate, da je temeljno načelo vsake ekonomije: stezaj se, kolikor ti dopušča odeja. Vi imate stoinpetdeset goldinarjev plače, a trosite mesečno petdeset za fijakerje, stotino za šampanjca, istotoliko za blagajničarko v kavarni, ne računajoč vse druge vaše izdatke. Zakaj ne bi obedovali »pri lovskem rogu« mesto »pri Carju«, pili dobro monakovsko pivo mesto dragega šampanjca, sedeli v družbi svojih kolegov, mesto pa v družbi tistih zagrebških danadijev, ki tudi trošijo več, nego imajo?!

– Jaz ne morem drugače ... navajen sem dobremu življenju ... je izustil Klinar nekoliko iezno. No, njegova jeza ni motila starega Steinerja. Sklenil je bil, da mu pove vse, pak je nadaljeval s svojim mehkim glasom:

– Vi morete živeti dobro, ali ne smete živeti preko svojih sredstev! O, jaz vem, kaj je to! Vas se je prijela bolezen tega Zagreba, čigar prebivalci so se smejali in izbijali šale, ko so povodom razstave leta 91. vsa svoja skladišča tako napolnili s svojo robo, da ni bilo nikjer več prostora za nove zaloge, – Prijela se vas je bolezen teh ljudi, ki bi hoteli biti bogati, a v resnici niso bogati in ki bi hoteli ljudem slepiti oči – da bi mamili nevedne, kakor je dobro rekel neki politični voditelj. Veselje in sijaj, to je geslo zagrebškega sveta, a njegov omamni vrtinec je pritegnil vase tudi vas ... Mladi ste, imate velike sposobnosti in morete doseči vse, kar hočete v Zagrebu, ki ima tako malo delavnih ljudi z vašim nadarjenjem – samo ne smete biti lahkomiselni in si ne smete domišljati, da bi vas slepilo povzdignilo. Mi, Židje, ne damo nič na slepilo in verujte, da nas nikdo ne more prevariti, ker vidimo v blagajno vsakega ... To sem vam hotel povedati, ker mi je na tem, da ne ponesrečite. Ne zamerite mi in ne pozabite tiste: stezaj se primerno odeji!

Klinar je le na pol ušesa poslušal Steinerjeve nasvete, ki so mu bili strašno zoprni. V vsakem drugem slučaju bi bil vzkipel in mu odbrusil: »Kaj brigajo vas moje intimne stvari!« – Ali to pot se je moral premagati. Stari ga je imel dvakratno v pesti: poznal je njegove okolnosti in imel je denarja, ki mu je bil v tem hipu potreben. Zato je bil navidezno miren in uljuden, ko je po malem presledku vstal in rekel staremu:

Hvala vam za vaše dobro mišljene besede ... Razmišljal bom o njih in si prizadeval, da skrčim svoje izdatke, ako dotlej ne umre moj stari stric ... Po vaših besedah se, seveda, ne morem nadejati, da bi mi pomagali iz zadrege, ki se nahajam v nji?

– Nasprotno – je odgovoril Steiner. To pot vam hočem še pomagati, ali, ako v mesecu dni ne dobim vsega svojega denarja in ne bom videl, da ste izpremenili način svojega življenja, potem pa, prosim, ne pričakujte več moje pomoči. Pa naj bi šlo tudi za vašo glavo, ne obračajte se v tem slučaju do mene, kajti, četudi sem pripravljen, pomagati vam v zadregi, vaše razsipnosti pa ne smem podpirati.

Z dvema stotakoma v žepu je odstavil Klinar starega Steinerja, odahnivši se iz globine, ko je bil na zraku.

Za hip je pozabil Steinerja in njegove zoprne nasvete. Bil je zadovoljen in srečen, kakor vedno, ko je imel denarja. Sedaj se je povsem vdal svojemu zadovoljstvu, ki ga je malo poprej občutil na svoji zmagi in zazibal se je v najlepše nade. Ni mislil na nič drugega, nego na svoj prijetni flirt, ko je nedavno spoznal Ivanko. Malo pogirati se s dekletom, zmešati ji glavico, osvojiti si kak poljub – to je bilo vse, česar je pričakoval. Isto je poizkušal že z desetimi drugimi, ne da bi pri tem njegova čustva prihajala v poštev. Ali, to pot, ta dva dneva ga je to dekle bolj zanimalo, kakor da stoji pred čarom njenega velikega temnega očesa s polnim sijajnim pogledom. Ni občutil samo zadovoljstva, velika sreča se je prelivala po njegovih prsih in njegove misli so se uporno sukale okolo te mlade vitke pojave.

Ali sem se končno zaljubil? – se je vprašal za hip zamišljeno, gredoč po Ilici. To njegovo vprašanje ga je nekoliko zbegalo in začel je razmišljati, kaj bi moglo biti žnjim, ako bi iz tega nastal resen čut, ki bi ga vsega osvojil s tisto silo, ki odjemlje razumu hladno in mirno premišljanje ter dovaja do naglih, neizmernih in silovitih sklepov? Kaj bi bilo, če bi on to dekletce vzljubil tako, da ne bi ga mogel več pogrešati in bi bila njegova sreča, da, njegovo življenje odvisno od nje? No, je pomislil, stvar še ni tako daleč, a, če bi prišlo do tega – saj ima denarja, mogel bi jo vzeti za ženo!

Ko so njegove misli prišle slednjič do te točke, se je vzbudila njegova praktična narava in je sklenil, da se bo nekoliko več zanimal za premoženjske razmere Janka Krivošiča. Ta je bil sicer neznaten trgovec, ali, to nea škodi, ako ima dovolj denarja, pak je ta njegova hči – premilo dekle.

Kako je le sprejela njegovo pismo? je razmišljal dalje. Ali ji je ugajal, je-li verovala njegovim besedam? Ali so našle kakega odziva v nji. To vse bo vedel še le v ponedeljek, ko se zopet snide žnjo pri Drinčevih, ker je jutri nedelja, ko ne pojde tja. Tedaj bo videl o vtisu svojega pisma, ali jo more zaprositi, da bi tudi ona pisala njemu, česar si ni upal za sedaj omenjati v svojem pismu. No, kdo ve, morda jo bo videl že jutri, morda pride čestitat Lei tudi ona!

Tu se je spomnil, čemu je šel v Ilico. Vrnil se je in vstopil v prodajalno Lavričevo, kjer so ga pozdravili kot že znanega odjemalca. Iskal je dolgo, dokler ni našel stvari, ki se mu je zdela primerna, dragocena, ali vendar diskretna: plačal je petdeset goldinarjev za srebrno malo škatljico za prstane, notri pozlačeno, a zunaj umetniško obloženo s francozkim emailom. Vtaknivši v škatljo svojo vizitko, na katero je bil napisal: »Od hvaležnega spoštovatelja 21. X...9«, je izročil omotič postrežčeku ter sklenil, da jutri tudi osebno izrazi svoje čestitke Lei Drinečevi. Z najlepšimi nadami za jutršnji dan je odšel iskat svojo družbo.

Gospa Suzana Krivošičeva je sklenila, da pojde tudi ona s svojima hčerama k njuni učiteljici v šivanju in krojenju čestitak za rojstni dan, ker je opazila, da tudi druge gospe navadno delajo tako. V ta namen se je oblekla praznično – in bila je tudi nedelja – vzela svoj svileni ogrtač in veliki klobuk, na katerem je bilo za njeno starost nekoliko preveč rdečih orchidej, kar pa sicer ni slabo pristajalo njenemu dobro ohranjenemu obrazu – enemu izmed tistih obrazov, ki skoro nikoli ne starajo in vzbujajo toliko zavisti pri tistih ženskah, ki nimajo takega obraza. Ko je, tako lepo oblečena, v sredini med svojima hčerama, ki ste tudi oblekle svoje nove temnemodre kostime s huzarskimi vrvicami na krilcu, šli po Ilici s svojim drobnim korakom, malo vznak nagnene glave, je opažala, kakor tudi njeni hčeri, da jih mnogi gledajo in se obračajo za njimi. Za Ivanko in Milo je bilo to veliko veselje: hoditi okolo poludne po llici in kazati svoja krila. Gledali ste okolo sebe, na ljudi in v ta lepi jesenski dan, ki ga je ogrevalo solnce toplo in veselo, kakor v spomlad. Izrekali ste opazke in dovtipe o mimoidočih ter se smejale, tako, da ste nekolikokrat izzvale materino grajo. Posebno jima je ugajalo in ju sililo na smeh, ko so ju gledali častniki, ki so takoj spuščali soblje, da so žvenketale po tlaku, ter so jima, kakor tudi drugi mladi ljudje, drzno gledali v oči.

– Ali si vedela, kako je ta izbuljil oči? – sta klicale druga drugi in se smejale. Eden se je bil celo ustavil, ko so šle mimo njega, kar je gospo Krivošičevo razjezilo tako, da je vsa zardela v obrazu, dočim je Ivanko nagnalo v tak smeh, da je morala svoj svileni robčič pritisniti k ustam, da ga je potajila.

Ko so prešle nevarni ogel na Jelačičevem trgu, se je njim pot zdela mirneja in – dolgočasneja, tem bolj, ker so bila okna kavarn prazna. No, tembolj poln je bil trg nedeljskega občinstva, največ obrtnikov in kmetov, ki so v tej pisani zmesi tvorili sliko, kakišnjo se more videti le redkokje drugje. Ali tega zanimivega kosa življenja niso niti opažale Zagrebčanke, ker ga vidijo leta in leta, pak so samo občutile vtisek struje tega življenja, ki jih je zajelo: vtisek brezbrižnega, svetlega, blagega dne, ki je sijal v blesku toplega solnca.

Z zvonika Svetega Kralja je ravnokar odbila enajsta ura in pol, ko je Krivošička s svojima hčerama vstopila v hišo, kjer so stanovale gospe Drimčeve. Vrata na hodniku so bila odprta in opazile so takoj, da je tu še drugih ljudi. Ivankino srce je zatripalo hitrejše. Na hodniku je bila opazila Klinarjev, pa angležki prikrojeni zvršnik, ki je tam visel.

V malem salonu je bilo res gostov. Razun domačic, ki ste bile oblečene v težke svilene robe, je bil tu Klinar, polkovnik in še dve materi s svojimi hčerami. Klinar je bil došel v družbi Roderja in Blanušiča že ob enajstih in je hotel oditi žnjima, ali Lea, ki je bila vzradoščena na njegovem daru, mu je prišepnila: »Ostanite, pride Ivanka«. Sedaj jo je videl, kako je vstopala veselo ali, nekoliko zbegana, ko se je njen pogled srečal z njegovim. Ta zmedenost se je še povečala, ko je izročala Lei lepo bomboniero, a ji je Lea predstavljala Klinarja kot novega znanca. Predstavila ga je tudi gospe Krivošički in Mili kot prijatelja svoje rodbine – davnega prijatelja še z Dunaja. Za gospo Suzico pa je bilo dovolj, ko je čula, da je tujec, da se je začela živo zanimati zanj. Takoj ga je odlikovala s svojo pažnjo in se spustila žnjim v razgovor, kjer se mu je hotela pokazati kot žena, ki spada v boljše kroge. To njeno prizadevanje jo je zavedlo, da je preveč naglašala to, kar se je hotela predstavljati tako, kakor je želela, da bi jo drugi smatrali. Ali, že njena nemščina je ovajala stopnjo nje naobrazbe. Razun Driničevih, ki sta se silile, da bi govorile po dunajski, so govorile vse te zbrane žene in dekleta nekak nemožni nemški jezik in so se vsled tega smatrale za izobražene. In vendar ni bila ni ena med njimi (skupno z Ivanko, ki je dovršila višjo dekliško šolo, in z Ljudmilo, ki jo je obiskovala) ni bila sposobna, da bi pravilno, brez primitivnih pogreškov, napisal eno stvar – v kateremkoli jeziku. Niti ne v svojem materinem, od katerega so imele le malo več bogastva besed, nego ga imajo kmetice, pak so ga zato označale za revnega, niti ne v nemškem, v jeziku njihovega občevanja, ki so ga rabile v neki vrsti narečja, kakor ga ne govore danes nikjer v boljšem svetu, razun v Hrvatski, s tako izgovorjavo, s takimi slovničnimi in sintaktičnimi nemožnostimi, da bi se pravemu Nemcu koža ježila, če bi jih poslušal, pa naj so te popačene besede prihajale tudi iz rožnatih ust Ivanke in Mile, ki ste s tem mnogo izgubljale na svoji dražesti.

Klinarja, človeka slabe splošne naobražbe, ta hiba ni motila: niti opažal je ni. Bil je presrečen, ko je mogel prežati na priliko, da bi govoril z Ivanko na samem, ko je šla k trumeau-u, da pogleda tam neko novo fotografijo Leino, ki jo je predstavljala v veliki večerni toaleti z globokim decoleté-jem in s coiffuro a la Botticelli. Na tej veliki fotografiji se je Lea zdela zares krasna. Uvelost oblik se ni opažala, ker jo je goljufivi »objektiv«, ali pa roka fotografova napravila mnogo mlajšo: baržunasto-črne oči Leine so gledale tu v svet s hrepenenjem odaliske, ravni krepki nos s širokima, a bolj tankima nosnicama, podolgate trepalnice in mala široka usta so podajali še bolj njeni pojavi videz hrepeneče orijentalke, ki je tu kazala svoje čare v pohlepni moderni obleki, da je zadobila gospodstvo v salonih, kakor ga je imela tudi v hišah slabega slovesa.

Ivanka in Klinar sta skupno motrila sliko kakor da sta popolnoma zaposlena žnjo, dočim jima je v tem hipu srce živejše utripalo v sladkem pričakovanju besed, ki padejo sedaj. Ivanka se je z dražestnim pretvarjanjem kazala ravnodušna in je hvalila spretnost fotografa, ki je »tako verno« predstavil Leo.

– Ali se vam ne zdi, da je krasno zadeta? – ga je vprašala s popolnim uverjenjem v tistem, vedno vlažnem pogledu, ki mu je ugajal najbolj.

– Ta fotografija je velika umetnost – ali jaz ljubim bolj naravo, naravno mladost in dražest, ki se nahaja v tej fotografiji – je odgovoril on, pokazavši s prstom v zrcalo, pred katerim sta stala in ki je blestela v njem mlada, sveža pojava Ivankina. In ko ona ni nič odgovorila na to laskanje, ampak se je bavila z drugimi slikami, ki so stale na omarici, je nadaljeval Klicar bolj tistim glasom, dasi sta se mogla povsem svobodno razgovarjati v splošnem šumu družbe:

– Hvala vam, da ste šli po pismo ...

Ta pripomba jo je vidno razburila, njen obraz oblila rdečica in povesila je oči in dolge svilene trepalnice. No, kmalu je privzdignila glavo ter odgovorila nekako kljubovaje:

– Kaj sem mogla storiti drugega, ko ste me prosili?

– Hvaležen sem vam, da ste uslišali mojo prošnjo – to mi je dovolj.

Njegov glas je nekoliko drhtel, ko je izgovarjal te besede, ona pa je mislila, da je morda užaljen radi njenih besed. Ali, en dober, prijazen pogled iz tistih ljubih oči ga je zopet pomiril in ojunačil. Naslonjen z laktom ob trumeau, s svojo glavo povsem blizu njenega klobuka, katerega cvetje se ga je včasih dotikalo, če se je ona nekoliko živahnejše maknila, je navidezno gledal žnjo fotografije, v resnici pa je srkal vase njene besede, njene poglede, in njen dih, opojen in očaran od vsega čara njenega mladega bitja. Gledal jo je z blestečimi in iskrenimi očmi, vsako črto njeno, vsako kretnjo, prevzet od želje po nji. No med tem, ko je njega popolnoma osvojila sebičnost njegovega instinkta, ki mu jo je predstavljal kot predmet zadovoljstva in sreče, in se je ta instinkt vertoval v vseh poigravanjih možke naravi, je bila ona mirnejša in njeno čutstvovanje duševnejše, a brez zavesti o tistih močeh, ki so jo nadvladovale. Tudi njena sebičnost je že občutila zadovoljstvo ob navzočnosti tega človeka, ljubo slast ob njegovih besedah, sladko jezo pri njegovih plamtečih pogledih, ali, četudi je bila dekle svoje dobe in je vedela vse, kar vedo tudi druga dekleta, je bila njena duša vendar bela, čista knijga, ki čaka, da življenje zapiše vanje, kar ji prinaša seboj. Vse je občutila še le prvikrat, še nejasno, zagonetno in čisto. In zato je bilo njeno zadovoljstvo še popolno, ker je uživala ta čas brez premišljanja, kaj bi moglo biti, ali kaj bo dan in mesec kasneje.

Še ni bilo v njeni ljubezni strasti, ampak nekaj ljubkega in milega, kar jo je obhajalo, ko je mislila na tega mladega človeka, ko je stal poleg nje. Mehki zvok njegovega glasu, ki se je vtinotapljal v njeno srce, blagi in krotki njegov pogled modrega slovanskega očesa – to se ji je zdelo, da je drugačno, nego pri drugih mladih ljudeh, kolikor jih je poznala dosedaj, in to ji je ugajalo. Svoj del je doprinesla seveda tudi domišljija, ki jo je zadelo njegovo pismo, kjer jo je imenoval »najlepšo in najmilejšo« in »svojo pomladno rožo, ki jo je zaprl v svoje srce, da tu dehti in ga osrečuje, če bi ona dovolila, da jo ljubi – tako, kakor ji on niti ne more povedati, z brezkrajno in neizmerno ljubeznijo, ljubi –« z eno besedo: nanizal je vse izraze svojega slovarja, ki so se mu za to priliko zdeli najlepši in najprimernejši.

To pismo, ki je Ivanka tako malo govorila o njem, da-si je imelo za njo vse dražesti prvega Ijubavnega pisma, ni zgrešilo svojega namena. Pred vsem je imelo ta učinek, da se je Ivanka, vgrižnivsa v sladko prepovedano jabolko, manje obotavljala pred seboj, ker je izprevidela, da na tem ni nič slabega, če je pristojen mladenič zaljubljen vanjo in ji to tudi govori. A še manje, si je mislila, je slabega v tem, ako si ona mora priznati, da ji je ta mladenič zelo drag, ljubši od vseh drugih, Klinar je torej bolj vspel, nego se je nadejal in bolj, nego je Ivanka hotela kazati. No, sedaj je mogel biti uverjen, da je vrženo zrno padlo na dobro pripravljena tla, ko jo je vprašal, ali jo sme odslej spremljati, ko se je na ulici srečal žnjo in je predstavljen njeni materi, in jo hoče zaprositi dovoljenja, da se ji pokloni, če ne bi ga ona sama povabila, da jih obišče.

– Potem, seveda, svobodno ... drago mi bo! – je odgovorila Ivanka.

No, morala sta prekiniti svoj intimni razgovor, ker se je trebala posloviti od neke gospe, ki je odhajala, in ker je prišla knjima Ljudmila, zelo radovedna, da bi čula, o čem sta si ta dva šepetala tiho pri omari.

Med tem, ko sta ona dva šepetala, je imela v družbi »starejših« gospa Suzika prvo besedo. Kakor je sedela tu vzravnana, privzdignene glave – po tem ste – ostrovidni sestri Drinečevi opazile takoj na nji neko večjo odkritost in samozavest, nego se je opažala navadno. Vsaj zatrjale ste kasneje, razgovarjajoč se o tem med seboj, kako da ste opazile na prvi mah, da je nekaj novega!« – Gospa Krivošičeva kakor da je prišla, da zadosti njuni želji po »novostih«. Komaj da se je udobno namestila v naslonjaču – na divanu ste že sedele dve matroni – ji je pripomba Leine sestre – kako da obžaljuje, da se tako redko vidijo – dala priliko, da s svojo novostjo iznenadi združbo.

– Seveda, gospo stanuje tako daleč, pak se težje nudi prilika, da bi se obiskovali – je nadovezala Lea na sestrino pripombo.

Stalni smešek na krajih ustnic gospe Krivošičeve se je poostril v zloben posmeh. V Leinih besedah »tako daleč!" v neodlični dolnji Ilici! – je občutila takoj želo zlobe. – No, ne bo več trajalo dolgo, pa bomo bližje – je odgovorila hladno.

– A, a? – ste vskliknili skoro hkratu obe sestri, – Selili se boste?

– Da, in sicer v gornjo Ilico, nedaleč od Jelačičevega trga – je rekla Krivošička zadovoljno.

– Bravo! Lepo! – je pritrdil stari polkovnik, ne da bi vedel, čemu pritrjuje, ker ni toliko pazil, o čem se govori, kolikor je opazoval svojo novo znanko. Njemu so ugajale ženske v njeni starosti.

Krivošički se slednjič posrečilo, da je svojega moža pripravila do tja, kamor je hotela. Po oni znameniti noči, ko je bil po večdnevni vojni sklenjen mer, se ji ni trebalo več mnogo borili. Saj je že vedela, pri čem da je. Tako se je dogajalo navadno, ko je trebalo dovesti Janka do kake velike odločitve: kupi naj plašč iz kožuhovine, svileno opravo, ali kaj sličnega! V prvem hipu ni hotel niti čuti o takem velikem izdatku, prvi naskok je enostavno odbil. Suzika se je na to razsrdila, jokala, kričala, češ, da bi hotel on, naj bi hodila bosa in gola po ulici – Stipetička pa ima tako opravo, Bojička tak klobuk, in tako dalje, dokler se nista razšla v prepiru. Potem sta se oba naveličala vojnega stanja, polagoma popuščala, ali Suzika ni bila nikdar tista, ki je izgubila bitko. Dopuščala je mirne duše svojemu možu, da si domišlja, kako da je on gospodar v hiši, v resnici pa je ona imela krmilo v rokah.

Ko je Janko v tisti noči napravil prvi korak do sporazuma, je vedela njegova žena, da obvelja njena. Morala je le postopno sprijaznjevati svojega moža s svojim namenom, ni ga smela takoj preplašiti. Trebalo je osvojati se korak za korakom, dan na dan vlivati Janku polagoma opojne medicine, ki naj bi ga zazibala v čarobne sanje o bodočem sijajnem življenju, o velikem bogatstvu, ki se je dalo doseči na tako lepem mestu, kakršnje je dosedanja trgovina Löwenherzova.

Privabljala mu je pred oči omamno sliko dunajske trgovine »Zum schwarzen Hund« na »Hohen Marktu«, kjer sta nekoč celo uro zavistno gledala, kako ljudje vrve in puščajo kupe kron in goldinarjev, dve- tristo ljudi na uro, ki v tem času znašajo toliko denarja, za kolikor treba njima dva meseca, da ga zaslutita. In pri tem je uprla vso moč svoje ženske domišljavosti v tiste kupe denarja, ki se bodo vsipali v njuno blagajno, razsipala je svojo fantazijo, da mu je šumela v ušesu bajka o zlatu, o tem čarobnem sredstvu, s katerim se daje vse doseči, tako, da so se ubogemu možu že kresile oči od poželjenja, a v ušesih mu je šumelo šestenje bankovcev in žveket kovanega denarja, ki ga je štel vsak večer.

Slednjič, ko je žena dva dni obletala, je privolil. Najel je veliko prodajalno v gornji Ilici, par korakov od Jelačičevega trga, a s prodajalno obenem tudi stanovanje v drugem nadstropju iste hiše, ker je bilo potrebno, da je stanovanje v bližini prodajalne. Poprej, nego je storil ta korak, je mož drhtel, kakor človek, ki mora skočiti v vodo, a ni navajen temu. Zazeblo ga je ob misli na tolike troške, na ogromni riziko; ali za hrbtom mu je vedno bila žena z istim nagovorom, a v všesih mu je vedno šumela tista pesem o žvenketu in seštevanju denarja in – zamežal je in skočil v vodo.

S pravim ponosom je pripovedovala Krivošička sedaj pri Driničevlh o tem velikem dogodku. Še višje je nosila glavo, še bolj so ji blestele temne oči od zadovoljstva, še izrazitejše ji je lebdel nasmeh na njenih tanko rezanih ustnicah. In imela je kaj pripovedovati, opisujoč veliko prodajalno z dvema širokima vhodoma, s tremi velikimi izložbami z zrcalnim steklom, s prostorom za petdeset ljudi.

Prodajalno da urede povsem nanovo, po najnovejših uzorih, preskrbe jo z najboljšo, najfinejšo in najrazličnejšo robo, tako, da se bo pri njih dobivalo vse, vsaka vrst delikates, kar si more človek zaželeti, z eno besedo: prodajalno, da ji ne bo vrstnice v Zagrebu. Mondecar in Dolovčak naj le zapreta prvi dan, ko njihova prodajalna zablesti v vsem sijaju od dateljev, pomaranč, rib, pražkih stegen, snežnega riža, steklenic šampanjskega, renskega in Bog ve še kakega vina, likerjev, sladkorja, slaščic in tako dalje.

Suziki sami so se iskrile oči, tako je bila zašla v ogenj pripovedovanja, pozabljajoč (ko je videla ugodni utis njenih novosti) svoje omalovaževanje obrtniškega stanu. Ali, sedaj je trebalo pokazati ljudem, da se ima denarja in prisiliti jih k spoštovanju do denarja, ako ga nimajo do stanu. In da ne bi poslušalci morda mislili, da pojdejo vse te krasote na »paf«, je končala svojo pripovest tako-le:

– A, prosim vas, kaj koristi sedeti na tem denarju, kakor smo mi to delali doslej? ... Treba delati, vedno napredovati in spravljati denar v promet!

Da, vedno napredovati – to je bilo tudi njeno geslo, te meščanke, ki se ni čutila zadovoljna v svojem krogu, marveč je hotela višje! Vedno višje – to so bile njene sanje, ni pa pomislila, da je ljudij, ki ne prenašajo višine, da jim prihaja omotica, in da je to geslo dobro za ljudi, ki razumevajo pri tem neprestano naporno delo, a ne samo razsipanje denarja.

– Povsem prav, povsem prav – je rekel polkovnik. Imate povsem prav, milostljiva: denar mora krožiti. A kar se mene tiče, mene in mojih nečakinj, tudi mi bomo vaši odjemalci, kaj ne, Lea?

– Seveda, razume se, ko nam bo tako blizu!

Splošno čestitanje in želje za dober vspeh so sledile. Našel se je predmet, ki se daja, po družbinem običaju, raztezati do brezzmiselnosti. Zato ni mogla Krivošička, ko se je spomnila, da je prišel čas za obed, ustati dokler ni nastal presledek.

V tem so se odprla vrata in prišel je nov obisk. Bila je to gospa kakih štiridesetih let, kaj enostavno oblečena v črno, osivelih, kostanjavih las, bledih lic.

Lea ji je šla naproti.

– Jaz sem Marijana Goretičcva – je rekla z rahlim nasmehom. – Vzela sem si svobodo, da sem prišla samo vprašat ali je kaj zame?

– Še nič, draga gospa – je odgovorila Lea mehko in nekoliko vzvišeno, a potem, kakor da ji je prišlo nekaj na misel, je dodala: Pridite, da vas predstavim tej gospi, morda bi vas ona potrebovala.

In dovedla jo je bližje v družbo.

– Gospa Goretič – je rekla glasno, a ko je ta sedla, se je nagnila Lea h Krivošički in ji je rekla po tiho: – Gospo mi je priporočila neka prijateljica. Vdova je, zdi se, brez nikogar. Nekega dne mi je pisala iz Karlovca, da bi želela vstopiti v kako večjo hišo kot pomočnica gospodinji ... Šiva, kuha in govori tudi, kakor mi piše prijateljica, izvrstno francozki ... Ali bi je vi ne mogli potrebovati v svoji novi hiši?

– Ah, ja, ne ... to je, ne vem, nisem mislila na to, bomo videli.

Med tem je došleca vprašala potiho Ano, Leino sestro:

– Kako se imenuje ta gospa, nisem razumela.

– Gospa Krivošič.

Gorelička je pogledala Suziko pozorno, pak je vprašala zopet:

– A kaj je njen mož? Kako mu je ime? – Razumeli boste mojo radovednost: morda bo pri nji mesta zame!

– Njen mož je trgovec Janko Kirvošič – je odgovorila Ana.

– Janko Krivošič! – je ponovila žena tiho, bolj sebi.

– Da, je rekla Ana, ker je mislila, da ona ponavlja vprašanje – a oni-le ste dve njeni hčeri – je dodala in pokazala na dekleti.

Goretička je pogledala deklici z velikim zanimanjem. Potem je motrila zopet mater in deklici, kakor da išče sličnost med njimi, in je rekla Ani:

– Mili in lepi deklici, ali le malo ste podobni materi, menda očetu?

– Zdi se, da očetu bolj, no, ne vem prav, nisem pazila na to – je odvrnila Ana.

IV.

Ko je Krivošićka odhajala od Drinićevih, jo je Rudolf Klinar, proslavljajoč se od nje, odločno zaprosil, naj mu dovoli, da se jim pokloni na domu. Odgovorila mu je, da ima sedaj veliko dela: pripravljajo se na selitev in je vse v neredu. (Mladi človek ji je ugajal, pak ni hotela, da bi jih videl v njih skromnem starem stanovanju.) A – dodala je takoj z ljubeznjivim nasmehom: Ako nas obiščete na novem stanovanju, nam bo posebno drago.

Iz početka Rudolf ni mislil na to, da išče zveze z meščansko hišo. Bili so mu to preveč skromni krogi. No, Ivanka je zadobila toliko moč nad njegovimi mislimi, onega dne pri Drinićevih je bila tako mila in lepa, da je svojo prošnjo predložil materi brez vsakega premišljanja, pokoreč se le nagonu srca.

Od tedaj jo je videl nekolikokrat na ulici, ali pri glazbi. Tu pa tam se je z Roderjem pridružil sestrama in sta ju spremljala. Pri Drinićevih sta se shajala po dvakrat na teden, a razun tega je večkrat pisal kako pisemce. Da bi pa tudi ona pisala njemu, tega ni mogel doseči. Uverjala ga je, da ne bi mogla napisati niti dve besedi. Sicer pa, je rekla, tudi ne ve, kaj naj bi pisala. Kar je trebalo reči, si lahko poveste ustmeno, čemu naj bi torej pisala? Njemu pa dovoljuje, da ji more pisati, če se mu to zdi potrebno.

Od Ivanke je Klinar doznal, da je na domu sedaj vse urejeno in da jih more obiskati na Novega leta dan.

Tega dne so slavili tudi otvoritev Krivišićeve velike trgovine: »Pri zlati pomaranči« (tako jo je krstila Krivošićka). Staro malo hišo so dali v najem in so se popolnoma preselili v gornjo Ilico. Stanovanje gori v drugem nadstropju je bilo urejeno, v prodajalni so zadnji dan starega leta delali še do zore, samo do bo dne 1. januarja vse gotovo.

In bilo je vse gotovo. Prvi novi pomočnik Krivišičev, ki ga je bil najel kot veščega aranžerja se je ubijal od same pridnosti in je iz treh izložb napravil čuda umetnosti. Kdor je šel mimo prodajalne ter pogledal v izložbe, so se mu cedile sline spričo vseh tistih finih slaščic in jestvin, ki so tam rabile odjemalce. In Zagrebčani so bili res iznenadjeni: z odprtimi ustni so stali pred izložbami in vsklikali »ah« in »oh« ali y prodajalno niso vstopali od začudenja. Pa saj je bil tudi praznik in pravo delo mora začeti jutri. Vendar je prišlo nekoliko gizdalinov, pa pokusijo kavijarja in old shery-ja.

Sicer so bili le znanci rodbine, ki so dohajali, da se načudijo. Bili so to mali ljudje iz dolnje Ilice, ki so zazijali, ko so zagledali nad prodajalno nadpis v velikih črkah: Janko Krivošić, a pod tem nekoliko manjše: »trgovina mirodij«. Radi nadpisa je bilo prepira. Suzika, stara Zagrebčanka, je hotela, naj se priredi nemški nadpis, da »bodo tudi tujci vedeli, kaj je.« Janko je hotel samo hrvatski in je zmagal še le potem, ko je opozoril, kako so nekaterim nemške nadpise pomazali.

Notri je vse blestelo čistosti in reda: nove police, bele mramomate mize, s keramitom tlakovana tla. Množina vreč in škatelj z moko, kavo, sladkorjem, rižom in raznim drugim blagom so stale naokoli, a za pultom so se smehljali ad hoc ljubeznjivi obrazi treh pomočnikov in enega učenca.

No najsijajnejša točka je bila brez dvoma med dvema vhodoma; tu je stala »kasa«: na ozvišku pulta iz težke hrastovine z mramornato ploščo, a od zadej veliko zrcalo z okvirji, za ped široki iz hrastovine. Tu je imel, kakor je bilo določeno, sedeti Janko kakor na prestolu ter sprejemati denar, a ko je bil on zadržan, ga je zastopala njegova žena. Tega dne je bila ona, skupno z Jankom, do blezu poludne v prodajalni, potem pa je odšla v stanovanje, ker je pričakovala obiskov.

Rudolf Klinar je bil prvi, ki se je zglasil s svojo čestitko za novo leto. Krivošićka ga je sprejela z izredno ljubeznjivostjo. »Mlad človek – to prinaša srečo« – mu je rekla, vabeč ga, naj sede.

Kar jo je pri tem človeku najbolj osvojilo, to je bila njegova uglajenost – finost, kakor je ona to imenovala. Tako fin je, je rekla nedavno Lei Driničevi – vidi se takoj, da je iz dobre hiše! – Ne bi mogla sicer definirati te finosti, v čem da obstoji, ker v resnici ni imela še nobene prilike, da bi proučila Klinarja. Ali, ženske so hitro gotove s svojo sodbo. S prvega zadošča tudi kaka malenkost, da si ustvarijo mnenje o človeku, o vsej tej zapleteni mreži svojstev in posebnosti, ki jih vsebuje kak značaj. Krivošički je ugajalo, kako Klinar skromno govori, drži glavo povešeno pred starejšimi, gospem poljublja roko (to je bilo, kakor pri mnogih, najvažnejše tudi pri nji), posluša pazljivo in pritrjuje besedam starejših, in na podlagi vseh teh opazovanj, ki so se končno tikale samo površine, je sklepala, da je Klinar fin, naobražen in pameten mladenič, a poleg tega lep, zelo lep.

– Ali, trgovec je! jo je Janko prekinil ujedljivo, ko mu je nekega večera pripovedovala o njem.

– Bančni uradnik je on, je odgovorila nekako od gori doli – to je razlika. In kako bogat je in bo danes jutri (tudi Lea mi je pripovedovala to) tudi sam bankir, pak, to mi moraš priznati, razlika je: trgovec in bankir!

Janko je vedel, da je razlika, pak se je smehljal popustljivosti svoje žene ter se čudil, kako ona svoje kopito načel izpreminja kakor so že osebe. Hvala Bogu, sedaj začenja izpoznavati, da ni samo uradnik gospod, ampak tudi tisti – ki ima denarja! – si je mislil in rekel:

– In takemu bi ti dala svojo hčer?

– O da, to je gospod, tak živi od svoje glave in svojega peresa, dobiva na prvega svojo stalno plačo in ima penzijo, pravim ti: uradnik!

Na tisto Jankovo vprašanje, ali bi dala Klinarju svojo hčer, se je spomnila Krivošićka, kako je Rudolf sedel poleg nje in ga je opazovala pozorno, razgovarjajoč se žnjim. Ni mislila na to, da lovi zeta za svojo hčer. Tako je bila uverjena, da zetje pridejo sami in da je vsako prizadevanje nepotrebno. Otroka prideta v boljšo družbo, a drugo bo sledilo samo od sebe. Sicer pa ni Klinar povsem odgovarjal njenim zahtevam. Lepa vnanja pojava je bila tu, dobri družbeni položaj in nekaj denarja. Ko bi ga Ivanka hotela po sili imeti, bi ona nasprotovala, ali – ne bi se zavzemali ravno zanj. Njene misli so šle dalje: višji uradnik zrele starosti s sijajnimi nadami, to so bile njene sanje.

Ali, po nekoliko trenotkov razgovora s Klinarjem se je divila njegovim odličnim poznanstvom. Znal je spretno navajati: njegov prijatelj, baron X. je imel ravno tak salon, a v dvorcu grofa Y, so istotake portiere in zastori, kakor pri gospej Krivošićki. Poznal je tudi grofa Draškoviča in Erdoda, enega je spoznal pri svoji materi, drugega pri sestri, tretjega pri nekem stricu. »To mora biti vendar fina rodbina!« – si je mislila Krivošićka in je, porabivši neki presledek, rekla:

– Vi bi menda radi videli tudi dekleti?

– Ravno sem hotel vprašati po gospicah ...

– Ivanka! – je zaklicala Krivošićka glasno. – Morate biti doma, ne vem, zakaj se ne pokažete.

V nekolikih trenotkih je bila Ivanka tu. Prišla je jako zardelima licama v novi creme opravi, malo razburjena radi svoje rdečice nagleda pripovedanja, kako da je bila doli v prodajalni in kako da sta prišla tudi gospod polpovnik in gospa Lea, a sedaj da pregledujeta prodajalno, potem pa da prideti gori zaželeti srečno novo leto.

Klinar jo je motril vzhičeno: od mraza zardeli lici sti vzgledali sveži kot zora že pomladnega jutra, ona pa v svoji svitli opravi kot mala boginja mladosti. Ko je govorila, je imela obraz obrnen proti materi in le tedaj, ko jo je on kaj vprašal naravnost, je obrnila glavo k njemu. »Kako neumno se mu moram zdeti« – je mislila pri sebi, »s to svojo neumno rdečico! Rdeča kot kmetica! On pa si je mislil: »Kako si lepa, sveža in vitka in kako mamljiva tu tvoja rujna usteca!«

Med tem sta govorila o povsem postranskih stvareh in le njuni nagli pogledi in nje poredni nasmeh so kazali, da mislita na nekaj drugega. Ona mu je pokazala svoj novi glasovir in razveselila se je takoj, ko ji je rekel da tudi on nekoliko svira, a včasih da tudi peva.

– Potem morate kaj zapeti – je rekla.

– Ali, to ne gre gospica, danes, prvikrat, ... se je branil Klinar.

Ivanka ga je pogledala občudovaje:

Zakaj ne, prosim vas? Ah, vi se ravnate po etiketi ... Jaz ne dam nič na to.

– Ivanka, ne sili gospoda! – ji je rekla mati, ki je v prvi hip tudi sama želela, da bi Klinar zapel; ko pa je čula besedo »etiketa«, je takoj izpremenila svojo misel. Kaj bi si mislil o nas, kaki priprosti purgarji da smo, ko ne vemo, da se pri prvem obisku ne sme pevati!

V tem so vstopili polkovnik, Lea, Krivošić in Mila. Krivošić je namignil Ivanki, naj prinese malo »starega«, da trčimo po starem običaju na novega leta dan. Žena njegova je hotela že oporekati, ali, polkovnik je nekaj čul o »stari« in je menil, da je to izvrstna misel.

– Zunaj je itak suh mraz, pa bo dobro, da se malo ogrejemo in zalijemo!

Sljivovka je prišla na mizo, pa tudi steklenica likerja, družba je trčila, si zaželela dobro zdravje in srečo, posebno pa novi trgovini; četorica žensk se je zapletla v nekoliko živahen, glasen razgovor. Janko ni zaostajal za njimi. Stal je sredi salona – na grozo svoje žene – razkoračenih nog in, po svoji navadi z obema rokama v hlačnih žepih, ter je razpravljal živahno s svojim novim prijateljem polkovnikom in je pri tem pridno pil »staro«. »Ob tem novem letu veselimo se!« je govoril Janko pri vsaki čašici, a obraz mu je žarel od pitja in zadovoljstva. Bil je zadovoljen. Po tolikem premišljanju, kolebanju, delu in muki je bila stvar urejena in dovršena. Sedaj treba delati, pljuniti v obe pesti in se pošteno lotiti dela, a tega se on ni bal. – Sedaj sem notri, Bog pomagaj dalje! je rekel.

Tudi Suzika je bila zadovoljna, da je vse došleče povabila na »prijateljski večer« za nocoj, da se znameniti dan začne veselo in proslavi v prijateljskem krogu. To je seveda navdušilo vse, Janka pa je iznenadilo nemalo, ker mu žena ni nič rekla poprej o tej svoji nameri.

»To je menda po novi modi« – si je mislil.

Ta nova moda mu je provzročala muke tudi zvečer. Vse je bilo gotovo, samo on je bil v svoji sivi suknji in ni hotel nič čuti o črni, ki jo je zahtevala Suzika.

– Kaj treba, da sem v paradi v svoji hiši! – je rekel jezno.

Ali, Ivanka je začela posredovali. Smejoč se – oče se ji je zdel tako smešen s svojimi stamu je obesila na rame in rekla.

– Ali, ata, ne oblačiš se v »parado« radi rimi navadami, a ona ga je ljubila zato – se sebe, ampak gostom v čast!

– Aa, tako se tolmoči to pri vas – je odgovoril Janko in je oblekel črno suknjo, ki mu je bila nekoliko tesna, ker jo je imel že iz mladih nog, iz časo, ko se je Krivošič se ponašal, če so ga sosede proglašale za »lepega gospoda Janka« ... Spominjal se je morda tega, ko se je ogledaval v zrcalu v črni suknji in kakor sence so mu prišle pred oči slike mladosti. Izvestni obrazi celo prihajajo človeku v takih trenotkih pred oko njegovega duha, da dvii prizore, kretnje, sliši smeh in mu elegična otožnost lega na dušo – tisto čustvo, ki je velikemu Olimpijcu narekovala v pero divne stihe o dragih sencah, ki se kak zanemele bajke dvigajo, a žnjo tudi prva ljubezen, prijateljstvo in slike veselih dni ...

Čim je bil Krivošić obleč in se je z vzdihom odvrnil od ogledala, ko so gostje že pričeli dohajati: najprej Lea, ik je, kakor predpoludne opravičila svojo sestro, ki toliko trpi, ker je ves dan muči grozna migrena, žnjo polkovnik v prekratkem črnem redingotu in preozkih, doli v umetniške gube zloženih hlačah, in visokimi petami, pak Klinar v Smockingu.

Veliki svetiljnik-luster z eno oljeno svetiljko in osmero voščenih sveč je razvitljeval salon, nameščen s pohištvom, zastori in zavesami iz temnordečega pliša – oprava težka in draga, ali udobna in nepretirana. Na eni, prazni steni je stal neke vrste hrastov kamin z ogledalom, na drugi glasovir. Dve veliki sliki, predstavljajoči kraje na Severnem morju, v širokih bronciranih okvirjih, ste tvorile umetniški okrasek prostornega salona.

Govorilo se je malo in kratko, kakor je to navadno s praznimi želodci, ko se človek ne spušča rad v razpravljanja, misleč na jed in boječ se, da ga ne bi razgovoru prekinila napopoved velikega momenta: poziva, naj prisedejo k mizi. Glavni predmet razgovora je bila seveda še vedno nova prodajalnica, a potem se je govorilo (da je bila sprememba) o služabništvu. To je bila prilika, ko so se vsi strinjali: vsi so zmerjali! – Mladi svet in vsi štirje otroci so se stisnili v en kot salona in se smejali čemur si bodi. Gjurica je vsak hip potegnil sestro Milo za krilo, da jo vpraša, kaj pripoveduje Klinar, ker on edini je še slabo razumel nemščino. Gledal je odprtih ust sedaj v Klinarja, sedaj v luster in očividno se ni dobro počutil v družbi. Zato ga je bolj zanimala njegova nova obleka iz baržuna in hlače do kolen. Obračal se je na vse strani in se ogledaval. Naenkrat es je pa odplazil do vrat in izginil, ne da bi bil kdo opazil.

Pet minut po osmi uri je prišla služkinja in rekla: »Milostiva, gotovo je.« Gospa Krivošićka je vstala in vzela polkovnika pod roko. Janko je samo gledal za njo, ko mu je Ivanka hitro prišepnila, naj odvede gospico Leo, ker je očividno pozabil lekcijo, ki so mu jo dali. Klinar je odvedel Ivanko k mizi, a zadnja sta šla Dragan in Mila, ki ju je ta procesija zelo razveseljevala, kakor se je zdelo, ker sta se smejala in pripogibala. V jedilnici je Krivošička opazila, da ni Gjurice. Služkinja ji je rekla, da je prišel v kuhinjo, pojedel kos mesa, se slekel in legel v posteljo, kjer da že smrči. Mati je bila ozlovoljena, a ni mogla nič storiti.

Pri mizi je vladala zopet nova moda in etiketa – niti sledi ni bilo starih narodnih navad. Na čelu ni sedel gost, marveč domačica, nji na desni Lea, na levi polkovnik. Janko ni smel izpregovoriti dobrodošlice in ne zdravije. Vse je bilo nekako napeto ker nobeden v družbi ni bil navajen na taka pravila. Krivošička sama je morala največ paziti: to je bil tudi nje prvi nastop, pak je naporno mislila na lekcije, ki jih je Ivanka čitala iz »Der gute Ton«, »Umgang mit dem Menschen« in iz »Frauenzeitunge«. Tudi jedilnica je bila na novo urejena, po starinsko-nemški šabloni; miza je bila lepo in pravilno pogrnena, service nov, iz češkega porcelana, žlice srebrne, noži in vilice še iz starega gospodinjstva, ali lepo očiščeni.

Servirali so tonino z omako a la mayonaise, hrbtenico srne. Belo hrvatsko in črno vino iz Dalmacije. Govorilo se je malo. Vsi so bili v zadregi, razun Klinarja, ki je bil svobodnejši, In pa polkovnika, ki se ni menil za nobena pravila, ampak je po pravilu svojega zdravega želodca pogoltal velike kose jestvin, in nič manje srkal vino, ne oziraje se ne na desno, ne na levo, ampak gledal naravnost predse. Le enega ni mogel preboleti: da ni bilo pečenega purana na mizi! Kasneje je tudi pripovedoval Krivošiću, kako rad ima purana z »resch« kožico in »tirietom« in mu tako dolgo naglašal prednosti te jedi, dokler mu ni Krivošić obljubil, da bo prihodnjič puran. Jaz sem hotel že za nocoj purana, ali, moja žena in hči pravite, da je to preprosto! Vrag si ga vedi, kak je ta novi okus, ki mu je puran priprosta jed! Ali, mlada šopana purica, ha, gospod obrst?« In oba prijatelja sta tlesknila z jezikoma ob spominu na te delikatese.

Po večerji se je domačica dvignila in zaželela večeru na zdravje; govorilo se je čisto frankfurtski: Mahlzeit, Mahlzeit! Vsak gost je moral odvesti svojo damo zupet v salon, kjer so kadili in se je serviral čaj. Zopet sta se hitro ustvarila dva krožka: eden mlajših, drugi starejših ljudi; V starejšem krožku ste imeli prvo besedo Krivošićka in Lea. Imele sta strašno mnogo pripovedovati druga drugi, da je ena obmolknila za hip, je že druga zajela, a večkrat sta se hkratu zaletele v besedo, na kar pa ni hotela nobena nadaljevati, dajajoč prednost drugi: »Prosim, prosim, izvolite!« – dokler se niste zopet obe zaleteli in govorile obe hkratu.

Pričaju ste začeli zopet govoriti o Marijani Goretički in Lea je vprašala Krivošićko, jo-li vzame v hišo. Ta je obljubila, da poda v par dneh določen odgovor in se je zanimala za minolost Goretičkino. Ta je bila, kakor je pripovedovala Lea, zelo živahna. Marijana se je poročila pred kakimi petnajstimi leti z nekim Goretićem, ki je bil časnikar, a potem gledališki igralec. Bil je na pol prifrknen: ali je klečal pred Marijano in jo imenoval boginjo, ali pa jo je neusmiljeno pretepal. Pobegnila je nekolikokrat, on pa jo je vsakokrat zopet privabil k sebi, grozeč, da se usmrti, ako bi ga ona zapustila, ki da mu je bila »vse«! Kakor ni Goretić vspeval na časnikarskem, tako tudi ne na igralskem polju; udal se je pohajkovalskemu življenju in je vedno jemal seboj Marijano. O čem sta živela, to vedi Bog. Bila sta tudi v Parizu. Tu je Goretić dajal lekcije iz nemškega jezika, a ko mu tudi ta posel ni vspeval, je postal on natakar v nekem velikem hotelu, ona pa sobarica! Slednjič, ko se je navžila žnjim vsakega pomanjkanja, je – umrl, na kar je ona odšla v Zagreb, da si poišče zaslužka.

– Gospa Bertička mi je pripovedovala, da govori francozki naravnost izvrstno in da poleg tega razume tudi vsako gospodinjsko delo ... Vrhu tega je kaj finega vedenja in rnanir. Kot »femme de chambre« v velikem pariškem hotelu je imela tekom več let prilike, da vidi, kako živi odlični svet. Mislim, da bi bila kaj dobra vzgojevateljica in pomagačica pri gospodinjstvu.

– Bomo videli Razumeli boste, da je sedaj šele začetek in da imam polno glavo! – je rekla Krivošička.

Med tem so se mladi ljudje zbrali okolo glasovirja. Ivanka je svirala s šolsko rutino neki valček, potem je vzela pesem »die Beichte« in je pozvala Klinarja, naj poje žnjo. Pela je part deklice, on pa svečenika, oba z malim, a prijetnim glasom, on bariton, ona sopran. Proti koncu pesmi je on izgovarjal s krepkim naglasom besede: »d'um kusse fort zur Busse« – ona pa se je smejala. Za tem je sviral Klinar neko polko, precej spretno, a Mila je zaprosila mater, da bi smeli nekoliko plesati. Mati je dovolila in je nastal ropot; začeli so odnašati preproge in stolice in v hipu je bila prostorna jedilnica mala plesna dvorana. Ivanka, Klinar, Mila in Dragan so svirali, izmenjavaje se, na glasovirju, poslednja dva precej slabo, ali za silo dobro. Celo tudi polkovnika so zmamili zvoki glazbe, da je na svojih starih nogah poskušal par skokov z domačico, in so tako skoro vsi plesali, razun Janka, ki ni znal. Vladala je vročina in dvigal se je prah, ali, to ni motilo. Polkovnik in Krivošić sta si kmalo pomagala proti vročini in prahu: prinesla sta v salon steklenico vina in dve čaši in sta si po čaju izpirala grli in se hladila z rujnim vincem.

Sedaj je svirala Lea valček »Na lepi modri Donavi«. Udarjala je dobro in držala točno mero. Ivanka In Klinar sta plesala z užitkom, oba lahna, vešča plesu; valovi glazbe so ju nosili v vzhitnem ritmu. Držeč jo pod pazduho z desno roko in stezajoč z levo njeno desnico, jo je vrtel naglo s seboj, da se ji je meglilo in da je nehote nagnila glavo k njeni rami.

– Kako je rečeno v »Izpovedi« proti koncu? – ji je šepetal v uho.

Ona se je nasmehnila in poslušala samo na pol. S pravo žensko strastjo se je udajala temu vrtoglavemu vrtenju, ki napravlja sladko, kar je samo na sebi divje in neumno. Ivanka ni nič čula; sanjala je, pripognene razmršene glavice in s sladkim nasmehom na obrazu. Nič ni odgovorila na Klinarjevo vprašanje in je občutila naenkrat nekaj toplega in mehkega na ustnicah. Za hip kakor da se je udala slasti tega stika, potem pa se je odtrgala in se ogledala po sobi. Bila sta sama. To se je dogodilo v enem kotu, kjer ni mogel nikdo videti iz sosednje sobe. Kakor škrlat rdeča, je korakajoč privzdignila oči do njega in rekla:

– Vi ste zlobni!

– Ali, jaz vas ljubim ... te ljubim! je bil njegov odgovor in čvrsto je stisnil njeno ročico v svoji roki.

Ko je bila ob eni uri popolunoči v svoji sobi, je Ivanka še vedno rdela ob misli na tisti stik. Bila je tako razburjena, tako polno ji je bilo srce, da se je morala oddahniti in komu zaupati. Tu je bila mila, ki se je, zaspana in nevoljna, pripravljala v posteljo. Vendar je Ivanka hkratu skočila k nji, jo objela okolo vratu s svojima rokama in vskliknila:

– Mila, Mila, kako zadovoljna sem, kako sem srečna!

– No, no, radi tega ne treba, da me dušiš – je mrmljala Ljudmila, sedeč v postelji in osvobajajoč se iz Ivankinega objema. – No, ali se ti je izjavil?

– Da, Mila; rekel mi je, da me ljubi in – poljubil me je, čuješ, Mila, poljubil me je, je vskliknila Ivanka in skrila svojo razžarjeno glavo na prsa sestrina.

– A, kaj praviš! – se je čudila Mila, prebudivši se iz svojega dremeža in gladeč sestrine lase – Aj, lepe stvari so to! Pa, kako je bilo to?

– Sama ne vem, draga! – je rekla Ivanka in izprevidela, kako jo je to iznenadilo.

– On te ljubi, oj srečna, ti Ivanka! – je izdihnila mala. – Nu reci, ljubiš ga tudi ti njega?

Ivanka je prijemala za čipke na svoji halji in gledala zamišljeno pred-se.

– Da-li ga ljubim? – je ponovila potem. – Tako prijetno in dobro mi je bilo, tako srečno in zadovoljno sem se čutila, ko mi je rekel, da me ljubi, da se nisem mogla jeziti, da-si sem se silila v to ... Da veš, Mila, kako to povzdiga, ko čuješ, da si ljubljena! Kako lepo je biti žnjim, razgovarjati se in občutiti svojo roko v njegovi! Da-li ga ljubim? Ne vem. Je-li to ljubezen, kakor mene stresa nocoj, ki mi goni mraz za vročino na pleča, kar povzročuje, da bi se istočasno smejala in jokala? Ako je, potem ga ljubim.

Mila je s svojima rokama objela koleno in sedela tako molče. Svetiljka je gorela na mizi, ura tiktakala – sicer se ni čulo ničesar. Vsa hiša je bila v spanju. Mila ni bila ves večer zadovoljna. Klinar je sicer zabaval tudi njo, ali, občutila je, da nima kavalirja, ki bi nji posvečal vso pozornost. Bila je zato nejevoljna, a sedaj je bila ganjena, ko je videla vzburjenost svoje sestre. Bala se je zanjo, kaj bo sledilo temu, iz te stvari, tako prepovedane in toliko zaželjene!

Ivanka je šla med tem k toaleti, občutila je vonj svojega znoja in se umila. Ko se je obrisala, se je opazovala v ogledalu in rekla:

– On me ljubi. Ali pa sem dovolj lepa, da me ne neha ljubiti?

– No, to ne bi bilo slabo! – je rekla Mila. – Ali si dovolj lepa, da te ne neha ljubiti? Hotela bi videti tistega, ki ne bi bil srečen, da sme ljubiti najlepše dekle v Zagrebu!

Tako je imenovala svojo sestro in bila je sama zaljubljena v njeno lepoto. Bila je ponosna na svojo starejšo sestro in je hotela, da bi tudi vsi drugi priznavali njeno lepoto in se ji divili. Zato se je zdrznila, ko je Ivanka sama omenila, da bi se mogel najti kdo, ki bi mu ne bila dovolj lepa!

– Ah, tebi sem najlepša, moja draga miIjenka – je rekla Ivanka in skočila k sestri, da jo poljubi – ali drugim?!

– Molči, molči! – je rekla Mila, šaleč se: ti bi vedno hotela, da bi ti kdo delal poklone, a veš sama, da si lepa!

In poljubila je svojo sestro na usta, potem na oči in na čelo. Ta ji je vračala ljubkovanje in poljubljali ste se kakor dve grlici. To je bilo že njuna navada, ko sli si jima mladi srci prelivali od čutstva: pri stariših niste nahajali nežnosti, pak ste jo nadomeščali medseboj druga drugi. Sicer niste bile vsikdar tako nežni druga proti drugi. Tu pa tam ste si sprli in prepirali, a večinoma po krivdi nagle Ivanke. Ali, hitro ste se zopet pomirile, zajokale obe radi prepira, pak se potem poljubljale do sitega.

Nocojšnji izlivi nežnosti kakor da so obema omehčali srce, kajti naenkrat so se začele – prav po ženskem načinu – Ljudmili cediti solze po licu in na Ivankino glavo, ki je počivala v naročju Milenem. Ko je Ivanka, ki ji je bilo srce prepolno, in si ga je morala olajšati, ali v smehu ali v joku, opazila to, je začela jopati tudi ona, da sta se skupno smejale in jokale.

– Ti jočeš od sreče – je izpregovorila slednjič Mila, brisoč si solze – ali, jaz sem tako nesrečna, mene ne ljubi nikdo.

Ivanka se je hotela zasmejati. Navajena je bila, gledati v petnajstletni Mili še otroka, ki ga je kot mati čuvala. Pa se ji je sredi joka zdelo smešno, da se to dete čuti nesrečno, ker ga nikdo ne ljubi. No, ni hotela Mile užaliti in ji je rekla, gladeč jo po laseh in po licih:

– A Roder, ali te on ne ljubi?

– Mislim: da, ali, zakaj pa ni prišel k nam? ... Gleda me samo na ulici, ali pri Drimičevih in mi kaj šepeče na uho, česar niti ne razumem prav, ali nekaj je o ljubezni. In zakaj ne bi prišel k nam v hišo?

– Ah, on ti je častnik, k temu še konjeniški, oni ti ne gredo po meščanskih hišah, veš ... Slednjič je to vse eno, samo da te ljubi – je tolažila Ivanka Milo.

– O, jaz mislim, da me ljubi? – je govorila smehljaje se skozi solze – kajti ne spremlja več Zore, odkar sem mu rekla, da se ne more sedeti na dveh stolicah.

– Vidiš torej, gotova si! – je rekla Ivanka in dostavila: No, sedaj bi bil čas, da zaspive, druga ura je že.

Ugasnila je svetiljko in v hipu sti spali ti mladi bitji trdno spanje, vkljub veliki sreči in še večjim ljubavnim skrbem.

V.

Prvi mesec novega leta je popolnoma zadovoljil Krivošiča v kupčijskem pogledu. Da bi pobil konkurente in privabil ljudi, je moral sicer pri nekaterih predmetih popustiti za kak novčič – ali za to je bilo kupčije ves dan in četorica ljudi v prodajalnici ni zevala. Radi velike prodaje je bil sicer primoran vzeti mnogo blaga na račun, ali vsak dan je vzkupil za stopetdeset do dvesto, a ob sobotah tudi do tristo goldinarjev, pak je Krivošič računal: ako bi tako trajalo dalje, bom mogel v dveh, treh letih amortizirati glavnico, ki ]o je vložil za povečanje kupčije. Množina denarja, ki je sedaj šla dnevno skozi njegove roke, ga je navdajala z najboljšimi nadami; jel je občutiti veselje na kroženju velikih svot, in čim več se je premetalo denarja, je tudi rasla njegova želja po še veči kupčiji. Vendar mu je ostalo toliko previdnosti in nezaupljivosti, da se ni spuščal v omamne spekulacije, v katere so ga hoteli zavesti agentje in komisijonarji, ki so zavohali pri tvrdki »K zlati pomaranči« pečenko zase. Varoval se je pred temi ljudmi tudi zato, ker ni bilo v hiši ravno obilice gotovega denarja.

Dnevni troški za prodajalnico in hišo so bili veliki, a mnogo je pogoltnila oprava trgovine in novega stanovanja. Za to poslednji ni on niti prav vedel, koliko je stalo. To skrb je vzela nase žena, kakor je to tudi do sedaj že spadalo nanjo. Vendar jo je Janko opozoril, da do gotove meje on poplača račune za novo pohištvo, drugo naj plača ona iz prihrankov pri gospodinjstvu.

Kako da je ona dosezala te prihranke in kako pokrivala potrebe, o tem mu ni polagala računa. Bila je navajena že od poprej, delati samostalno v teh stvareh. Kako da je delala to, tega ni vedel, niti ni imel pojma o tem, koliko stanejo oprave in druge potrebščine za ženo in otroke. Trosilo pa se je mnogo; manjše izdatke je pokrivala Krivošićka iz svoje ročne blagajne, ki jo je lahko napolnila doli v prodajalnici, ako je bilo potrebno; veče stvari pa so se itak jemale na račun. Ko so jo večkrat potrebe velikih svot osupnile in vznemirile, se je tolažila, da je to začetek, a vsak začetek da je težak; ko se slednjič nabavijo vse potrebščine, brez katerih ugledna hiša ne more biti, potem se bo moglo izhajati z manje.

Največ jo je stal Dragan, ker je bil ravno on, ki se je najbolj ponašala ž njim in ki je njeni hiši dajal označje odličnosti. Tirala je skoro kult s tem dečkom. Kar je zaželel, to mu je poskrbela. Oblačil se je pri prvem krojaču, imel je najfinejše črevlje, klobuke in ovratnike, v žepu polno drobiža. Tako je postal Dragan kmalu član zagrebške »zlate mladine« in sta ga v nje krog dovedla Blanušič in Roder. S tema ga je seznanil Klinar, ki je z Draganom prvi večer v njegovih starišev sklenil ozko poznanstvo, pobrativši se takoj z bratom Ivankinim.

Dragan je povsem dobro spadal v ta krog zlate mladine. Ni bil brez zdravega razuma, ali radi svoje lenobe se je komaj preril skozi gimnazijo. Ko je končno dospel do zlate svobode, je započel življenje lahkotnega klaterenja in pohajkovanja po mestnih ulicah in kavarnah. Odkar ni bil več primoran k učenju, je nehalo zanj vsako duševno delo. Da je došel v drugačen krog, da se je kdo zanimal za njegovo vzgojo, da je kdo vzbudil v njem zanimanje za kar si bodi plemenitega in koristnega, bi bil Dragan postal čestit član človeške družbe. Ali, doma ga ni imel kdo poučiti, niti se ni nikdo potrudil, da bi napravil kaj iz njega. Oče je bil zaposlen pri svojih opravkih, a materi je bil ideal, da nje ljubljenec pride v fino družbo, da se fino oblači, drži hrbet zgrbljeno in da govori skozi nos. Izven domače hise pa se je nahajal v družbi pet, šest zagrebških mladičev, ki so igrali mlade gospode in tratili svoje dni v brezdelju, ne poznavajoči drugega zanimanja in idealov, razun lahkomiselnih žensk, tujih konj, kart in sličnih stvari. Življenje teh mladih ljudi je sestajalo iz pohajkovanja po ulicah do obeda, igranja na karte ali bilijardu v kavarni po obedu do večera, a po večerji zopet po kavarnah, gostilnah in tingltanglu do zore.

Kar se je dogajalo v mestu in v deželi na političnem, umetniškem in kateremkoli drugem polju, razun sportskega, ni imelo za krog teh mladeničev nikakega interesa. Niti tega niso vedeli, v čem da obstoji politično življenje njihovega naroda, niti niso posvečali nikake pozornosti pojavom v življenju umetniškem, ločeni od druge mladine, ki se je vnemala za ideale, četudi ne vsikdar za prave, ali vendar ideale, ki označajo dušo in srce, ki delujejo, da mladi človek napreduje z življenjem, da je spoznava polagoma, da se bori žnjim, a v tej borbi ga vodi vedno kot zvezda-predhodnica oduševljenje njegovo za nekaj vzvišenega, za nekaj, kar lebdi nad zemeljskim prahom in podeljuje ljubezen do življenja, naroda, človečanstva, kar ustvarja značaje in kar človeka še v starosti jači in dviga – ločen od družbe take mladine z nekim aristokratskim ponosom, so živeli ti mladeniči življenje starca – pa, ko so stopali povzdignene glave mimo svojih vrstnikov, ne da bi jih pogledali, so se čutili tako visoko, tako vzvišene nad »prostoto«, ki živi dnevno življenje naroda.

Taka družba je ugajala Draganu in bil je hitro zadovoljen žnjo, pozabivši popolnoma svoje prejšnje tovariše, ki pa tudi s svoje strani niso več mislili na nekdanjega tovariša. Dragan se je prišteval sedaj »zlati mladini« – živel je žnjo in po njenem načinu z vsem življenskim nagonom mlade duše, ki ni imela drugega, za kar bi se navduševala.

Tako življenje prinaša seveda seboj mnogo dolgočaja, a to daja mladi gospodi izraz blaziranosti, tega firnisa, tako potrebnega za – odličnost. Dragan in Blanušić sta se tudi nekega dne strašno dolgočasila okelo poludne na Slankovičevem oglu. Oba sta pred kake pol ure še le vstala, pa sedaj nista vedela, kako bi ubijala čas. Oblečena v plašča iz kožuhovine, s cilindroma – obojno jih je napravljalo starejša, nego sta bila – s potisnjenima monokloma, sta motrila mimoidoče možke in ženske, seveda, od poslednjih liste, ki so jima zdele pogleda vredne, dočim sta preko vsega drugega prehajala z angležko hladnostjo. Sveži zimski dan je napravljal njima zaspana obraza še bledejša in pretresal ju je mraz vkljub solncu, ki je postajalo tem toplejše, čim bolj se je bližalo poludne. Slednjič sta se naveličala tudi tega postajanja in Blanušič je rekel, naj gresta v kavarno.

– A kaj naj počneva tam? je vprašal Dragan zevajoč.

– Kaj? Napraviva petdeset pointov karambola, ali – veš kaj? – igrajva za šalo do točno ene ure »einundzwanzig«.

Dragan, ki je ravno danes zjutraj dobil od matere štirideset goldinarjev, je bil zadovoljen s tem predlogom. Res ni vedel, kaj bi počel. Drsališče je bilo zaprto, a pri njem so obedovali ob eni uri. Mogel bi od Blanušića dobiti dvajset, trideset goldinarjev, si je mislil Dragan, to bi bila povsem ugodna pomnožitev za njegovo kaso. Bomo videli! Na vsak način pa ne smem tvegati nad dvajset goldinarjev, ker pred osmimi dnevi ne smem nič zahtevati od matere. Tako je razmišljal Dragan med potjo v veliko kavarno, dočim so bile Blanušićeve misli zaposlene z istim predmetom s to-le varijacijo: Imam pet goldinarjev v žepu, torej, ne bom rizkiral mnogo; če jih izgubim, mi posodi Krivošič, da bom mogel igrati žnjim do ene ure. No, na vsak način stoji stvar za me dobro: mali kramar ima gotovo dovolj denarja, a ne pazi pri igri in ne zna igrati.

Vstopila sta v igralnico in sta si dala prinesti karte.

– Točno ob eni uri odnese bankar banko in odideva! – je rekel Blanušič.

– Dobro! je odvrnil Dragan in izvlekel petak, ki ga je položil na zeleno mizo, pa dodal: Jaz držim prvo banko! –

Blanušić je izgubil najprej en goldinar, potem dva, a potem je razbil banko z asom in desetico. Zatem je on držal banko in jo je umaknil podvojeno. Dragan ni imel sreče. Ni stavil mnogo in še to le na dobro karto, ali Blanušič je imel še boljšo. Proti koncu, ko je že vse izgubil do pet goldinarjev, je potegnil banko z dvajset in je mislil, da se je sreča obrnila. Ali vrsta je prišla na Blanušića in točno ob eni uri, je spravil Blanušić denar v žep in Dragan je ostal »čist«. Bilo mu je grenko v ustih in toliko da ni zajokal za svojim denarjem, tako mu je bilo žal. Imel je še nekoliko desetic, da mu je mogel plačati karte. Ker se je Blanušić bal, da ne bi Dragan zahteval, naj se igra nadaljuje, se je delal kakor da se mu strašno mudi in rekel:

– Danes nimaš sreče! Pa drugikrat, vedno sem na razpolago.

Tako je rekel, a mislil si je: »Ne bova več tako hitro igrala« – A potem, videč Draganov kisli obraz in spomnivši se, da ga je že dvakrat ogulil in bil istotolikokrat njegov gost, je dodal:

– Mogla bi nocoj preživeti prijeten večer! »Pri Lipi« z volkssangerji. Tam bova supirala, moj gost si. Pojdeva mi dva sama, tako bo bolje ...

In to je bil njegov najboljši prijatelj, ta Blanušić, ki mu je v eni uri povsem mirno odnesel štirideset goldinarjev, vso njegovo gotovino, a sedaj ga vabi na »souper«, kjer potrosi deset do petnajst goldinarjev, pa bo govoril, da se je »revanširal«! Dragan se je nasmehnil grenko, ko je to pomislil, a ni mu bilo niti na kraj misli, da bi tudi on z največjo radostjo odnesel svojemu dragemu prijatelju Blanušiću tudi zadnjo desetico!

Na večer sta se sešla v kavarni, igrala do osem in pol na biljardu (Dragan je bil izmamil iz očeta nekoliko desetic), a potem sta šla k Lipi.

Neka nemška židovska družba, dva zagrlena pevca, ki sta se zdela kot doslužena natakarja, in tri odcvetele pevke, na pol gole, z rameni, prsi, rokami in obrazi namazanimi z neko pasto, da so se od daleč zdele lepe, se je drla tu in so ponujali potrpežljivemu občinstvu puhle in stare šale, ki so često obstajale samo v neumnem zakrivljanju nosa, ust in oči, kar je izzivalo burjo smeha posebno pri nekaterih mizah, kjer so sedeli gostje, o katerih se je vedelo, da se hočejo prištevati inteligenci. Blizu Draganove in Blanušičeve mize je sedela družba mladih ljudi, možkih in žensk iz meščanskega, trgovskega in obrtniškega stanu, a med njimi neki mladenič, ki se je krivil od smeha. Večkrat je ostal, se previjal, cmokal z ustnicami in se ogledoval pri tem, če se tudi drugi smejejo, obraz pa mu je bil razžarjen, oči solzne.

– Kak bedak! je rekel Blanušič Draganu ter mu pokazal veselega mladeniča.

– Ta se smeje od srca; nasmeje se za svoj denar – je odvrnil Dragan.

Prijatelja sta se, seveda, držala odličnohladno. Poslušala sta z raztegnenima obrazoma, in če so ju prisilili v smeh, sta skrila usta s servijeto. Blanušič je bil naročil dve jedi, piva in vina. Najprej sta izpila dve steklenici Reazkega, potem dve steklenici Medoca. Šampanjca ni hotel naročiti, »da ne bi obrnil nase pozornosti občinstva«, ker da se to kaze »parvenijski«. Ta izgovor mu je dobro došel, da mu ni trebalo tega večera potrositi ves dobitek, ker je hotel nekoliko goldinarjev prihraniti.

Moral je paziti, da živi ekonomično, ker od očeta ni dobival mnogo denarja in se je vsak hip nahajal v denarnih zadregah.

Gosti dimi njunih smotek so se dvigali od mize, mešajoč se z dimom, ki je bila vsa dvorana nasičena žnjim. Slabotna plinska razsvetljava se je zdela še slabejša v tistih sivih oblakih, ki so obvijali glave gostov ter provzročali, da so jim bile glave še bolj nevidne. Od svoje mize, ki je stala blizu podiuma, nista mogla razlikovati oseb, ki so sedele okolo miz na dnu dvorane, blizu izhoda. Na dogledu jima je bila samo podolgovata miza, okolo katere je sedela družba častnikov. Ti so se zabavali hrupno, kakor da so sami pod to streho. Nekateri so metali istočasno izzivalne poglede toliko pevkinjam na odru, kolikor dekletam in ženam, ki so sedele v družbi starejših meščanov, ki so dajali odduška svojemu ozlovoljenju na ta način, da so častniški mizi obračali hrbet. To je njihovim ženam in hčeram dajalo priliko, da so tem svobodneje vračale poglede, naperjene v njih.

Pri tretji mizi se je razvalil stari, debel gospod, ki je preko svojega obilnega trebuha s svojimi malimi očmi požiral razgaljene ustnice. Njegova boljša polovica ga je suvala z nogo pod mizo, vsa razžarjena vsled ljubosumnosti. On pa se je smehljal blaženo in je tu pa tam vrgel kako nežno besedo svoji nemirni ženi.

Blanušić in Dragan sta obračala svoje poglede na oder samo tedaj, ko so se ženske prikazale na njem. Oba mlada, odlično oblečena, z finimi boteljkami na mizi, sta obračala pozornost nase tudi teh žensk, ki so jima metale koketne poglede, s katerimi pa niso skopuharile tudi za drugo občinstvo. Ena je prišla z lorguonom in kakor da si je izbrala Dragana in starega gospoda kot cilj svojega opazovanja. Nosila je belo krilo do kolena, od strani prerezano do boka, tako, da se ji je pri kretnjah videla noga v modrem tricotu. Roke, prsa, rame in pleča so bila decoletirana in so blestela kot alabaster. Lici sti bili rdeči in vsled tega sti ji očesi široko in blesteče gledali na občinstvo. Govorila je zagrljenim glasom neki kuplet, ki mu je vsebina obstajala v neumnem ironiziranju starca, ki plačuje dekle, ki ljubi mladeniča. »Stari – to je firma, mladi njegov tajni družabnik« – je bil refren, a vsakokrat je krasotica pri besedi »stari« obračala s porednim nasmehom svoj lorguon na starega gospoda, pri besedi »mladi« pa na Dragana. Občinstvo se je zvijalo od smeha, stari gospod je bil blažen, a njegova žena se je smehljala kislo. Tudi Dragana, ki mu je vino že precej razgrelo možgane, je laskala stvar in je zopet obžaloval, da je danes zaigral svojih štirideset goldinarjev.

V glavi mu je začelo šumeti, a istočasno se mu je kri živejše pretakala in kakor da ga je ščegetala pod kožo. Začel je napeto gledati v častnike z namero, da bi izrazil prepir. Blanušić je, boječ se neprijetnosti – bil je treznejši – miril Dragana in da bi njegovo pozornost obrnil od častniške mize, ga je vprašal, ali ne pojde k Sofiji. Dragan je pogledal na uro – bila je ena – ter rekel:

– Sedaj je že doma – a rekel sem, da nocoj ne pridem.

Resnica pa je bila, da je Sofija njemu rekla, da nocoj ne pride in da je bolna. To je bila kasirka v »Veliki kavarni«, ki je do polunoči sedela za buffetom. Ko se je Klinar zaljubil v Ivanko, je prekinil svoje razmerje s Sofijo, a naslednik mu je bil Dragan. Kazala je, kakor da jako ljubi Dragana in da jo je sama čista ljubezen navezala na tega, z tri leta mlajšega dečka. Ni sprejemala od njega ničesar razun cvetja – denarja pa nikoli. Ali šampanjca je pila žnjim strastno rada. S početka se je zaplel žnjo le iz domišljije: videl je, da drugi delajo tako, neki častnik in neki trgovec – Žid sta tekmovala žnjim za Sofijino milost, izbrala pa je njega, njega edinega, kakor je prisegala. V kratkem času mu je to razmerje postalo potreba in sta bila njegov mir in njegovo zadovoljstvo odvisna od muhavosti tega dekleta. Malone solze ga je stala njena krutost, s katero mu je prepovedala obiskovati jo več nego dvakrat na teden. Vidiva se vsak dan v kavarni – mu je govorila odločno – a za prijateljski razgovor zadoščata dvakratna sestanka na teden. Pogostejše ni hotela nikakor iz ozirov na svoje dolžnosti itd. Danes je bil zopet prepovedan dan in Dragan – ker ga je Blanušić spomnil Sofije – se je razljutil, ker ne more v tem času k nji. Obraz se mu je razgrel še bolj, vidal je nervozno dim svoje cigarete ter, podprši oteželo glavo ob roko, mrmljal je poluglasno: – In jo hočem videti – gram, pak bom zvonil na hišnih vratih. Blanušić – pojdiva!

Ko sta stopila ven na sveži zimski zrak, se je pokazalo kmalu, da Draganova namera ni izvedljiva. V prvi hip se ga je bila prejela objestnost; začel je poskakovati in vsklikati, se zaletel za nekim psom, vrgel za njim svoj dežnik, a ko je stopil, da bi ga pobral, se je zvalil sredi ulice. Blanušić je gledal in se smejal na ves glas. »Drži ga, drži!« – je klical Draganu, ko je letel za psom, a, ko je padel, mu je zaklical: »Pojdi sem, da te vzdignem!« Blanušić ni bil toliko pijan kakor Dragan, vendar dobro nakresan. Dragan se je mučil prilično dolgo, da se je spravil na noge. Te so mu odrekle pokorščino in glava kakor da mu je pretežka za njih. Slednjič se je dvignil in se privlekel do Blanušića. Ta je iz začetka mislil, da se Dragan pretvarja, ali, kmalu se je uveril, da je v resnici pijan. Vzel ga je pod roko in ga vlekel tako seboj proti Gajevi ulici.

Na oglu je začul v pivarni glasbo in vsklikanje. Blanušić je pogledal skozi odprtino v zastoru in opazil med ljudmi nekega slugo z vseučilišča. – »Moramo plačati Jošku liter vina!« – je rekel in potegnil Dragana seboj v lokal.

Tu se je gnetlo občinstva: bel je nedeljski ples. Kuharice, pestunje, perice in služkinje vsake vrsti so plesale prepotene, opite, razkuštrane, deloma tudi raztrgane, s pijanimi kočijaži in slugami. Vročina in dim sta bila kakor v peklu: tri-do štiristo glav se je motalo tu ob cviljenju tamburic.

Smrad polnih, nečistih teles, »šusterkub« in knasterja, plina in vina je še bolj razburjal množico, ki je obračala kakor besna. Kakor obsedeni so možki vrteli okolo sebe dekleta, vsklikajoč, mahajoč s klobuki in cigarami, pehajoč se, stepajoč po krilih in nogah, dekleta pa so se udajala temu razpaljenemu užitku z navdušeno radostjo. To je bilo veselje od srca! Ti ljudje kakor da so pozabili na dnevne muke in skrbi; na vso svojo usodo in življenje, na gospodarje, ki jih zmerjajo, ki da jim pijejo kri, na svoj spol in sram, na čas in dolžnosti, na vse pak ne poznajo nič drugega, nego žarko vince in te bahantske vrtoglavice, ki se jim udajajo z vsem telesom in z vso svojo dušo svojo.

Blanušić je stal z Draganom pri mizi, kjer je sedel Joško in je poklical liter vina. No, med tem, ko je Blanušić natakal Jošku, se mu je Dragan izigral ter se spustil v metež. Vročina, ki ga je bila v prvi hip omamila, je odnehala, ko je izpil čašo ledenega vina. Pograbil je neko dekle, ki jo je plesalec ravnokar izpustil, ter jo zavlekel v vrtinec. Ali, nogi sti mu bili slabi, a tudi ona – mlado – slabotno dekletce precej lepih, razgretih lic, ga ni mogla vzdržati, in tako sta se zaganjala od enega plešočega para do drugega, suvajoč z lakti v rebra in pleča, stopajoč po krilih in nogah. V prvi hip so se ljudje smejali temu pijanemu mlademu gospodu, ki se je ponižal do njih, ali, neki mesarski človek, visok in širok za dva Dragana, je – dobivši od njega v rebra – izpustil svoje dekle in se začel prerivati skozi plešoče do Dragana in ga je, ko ga je dosegel, potegnil tako nemilo za rokav, da je takoj izpustil plesalko in ni vedel, kaj bi pred tem goljatom.

– Kaj, vi ste prišli semkaj plesat po nas in nas suvati? – je zakričal Draganu v obraz.

Ta, pijan, je začel kričati nezmiselne besede, ki so mesarja še bolj razdražile, da je že vzdignil roko na Dragana, ki pa sta mu jo Joško in Blanušič zaustavila. Opazila sta, kaj se pripravlja, pak sta mu šla na pomoč. Joško je mesarju, ki je še vedno hrupel, razlagal, da »je mladi gospod pijan«, a med tem je Blanušič izvlekel Dragana iz meteža in je izginil žnjim iz lokala.

Dragan je na ulici še rogovilil in grozil, da se povrne v lokal in da pokaže tistemu prostaku in menda anarhistu, kdo da je on, ali, sveži zrak ga je zopet omamil in je, še bolj pijan, dopustil, da ga Blanušič vleče proti Zrinjevcu. Tu ga je hotel odvesti v kavarno, da ga okrepi s črno kavo in potem spremi domov. Ali, na Zrinjevcu sta srečala Klinarja v družbi z Roderjem, s še nekim drugim častnikom in nekim mladim gospodom. Velik »halo« je zagrmel, ko so se srečali. Oni drugi so bili tudi dobro natrošeni, ker so večer preživeli v družbi nekih mladih prijateljic. Draganovo žalostno stanje je vzbudilo splošno veselost in vsi so mu izražali svoje sožalje na nezgodi. Tedaj je Klinar predlagal, da se povrnejo po Marovski ulici do kake lekarne, kjer da hoče zbuditi pognanega mu azistenta, ki jim da za Dragana radikalno tinkturo. – V petih minutah bo zdrav, – je zatrjal Klinar.

Sedaj sta on in Roder prijela Dragana in ga vlekla dalje. Med potjo so izvršili šalo, ki je obstala v tem, da so drug drugemu pepeli na hrbet in sneli tabli pri neki babici in nekemu klobasičarju in ju zamenili. – »Ta bosta gledala jutri, ko se prebudita!« – se je smejal Roder, stoječ razkoračanih nog, in držeč za roko dva tovariša, ki sta se tudi previjala od smeha. Pri tem so prepevali, objestno ploskali s pestmi, udarjati s sabljami in palicami po železnih vrstnicah prodajalnic, a na njihovo srečo ni bilo blizu nobenega redarja. Ali pa je bil blizu, a si je mislil, da s tako gospodo ni dobro imeti opravila, najmanje pa ob drugi uri po polunoči.

VI.

Predpust je dal gospi Krivošički dovolj prilike, da je zadoščala svoji domišljiji in hrepenenju po sijajni družbi in odličnih poznanstvih. Obiskovala je z Ivanko vse večje plese. Ni štedila z izdatki samo da uvede svojo hčer v družbo na sijajen način. Ivanka je imela najlepše toalete. Krasne postave, lepega obraza, se je olepšavala še bolj, odkar je vedela, da je ljubljena in odkar je tudi nji sami srce živo utripalo za Klinarja. Njen mladi, podolgasti obraz je izgubljal otroški izraz in iz mladih rjavih oči sta odsevala ženstvo in sreča. Cela četa oboževateljev se je zbirala okolo nje na plesih, pričakovaje, da pride vrsta tudi na njih, da zasučejo mlado, vitko telo po parketu in da bodo vdihali tisti vroči dih, pomešan z vonjem dišav in transpiracij. Ali, vsaka prva tura je pripadala Klinarju, ki je, odlikovan na ta način pred vsemi, krotil svojo ljubosumnost, ki ga je mučila, ko je moral gledati dragi Ivankin stas v tujih rokah. No, Ivanka ga je znala odškodovati s tem, da je plesala največ žnjim, često tudi po dve četvorki in po dve turi. Mati se je radi tega jezila nanjo in jo karala, češ, da je to nepristojno in da bodo drugi užaljeni. (Videla je namreč, kako se nekoliko pristavov in zapisnikarjev iz dobrih hiš, da, celo en baron zanimajo za Ivanko, in zdelo se ji je, da bi bila to lepša partija za Ivanko, nego pa Klinar). Ali, Ivanka je imela svojo glavico. Obljubljala je materi, da jo bo ubogala, ali, ko je stopila v plesno dvorano ter potonila v sijaj, razsvetljavo, dekoracij, toalet, v šum glasbe in vrtinec valčeka, tedaj je pozabila na svojo obljubo in na ves svet, ki je bil v dvorani in zanjo je obstajal le ples. Klinar pa, poleg tega, da ji je bil ljub, je tudi plesal izvrstno. Ko je plesala žnjim valček, je bilo Ivanki kakor da leti po dvorani; lebdela sta oba, komaj dotikajoč se tal in marsikako zavistno oko je sledilo temu vitkemu, lepo raščenemu paru, ki je mnogim gledalcem izvabil vsklik občudovanja.

Ivanka je v takih hipih blestela od lepote, ki jo je zanos še povečaval. K temu se je pridruževala še umetnost dam Driničevih, ki ste z izbiro in barvo tkanine – večinoma belih tulov in gazov – ter krojem zalito lepo rast dovesti do popolnega izraza in vrednosti. V taki beli ali svitlomodri umetnini Driničevih, ki je bila često lahka kot peroti metulja, s krvno gostih, temnorjavih las in dragulji svojih rjavih oči – je bila Ivanka med svojimi vrstnicami v tej sezoni res kraljica vsakega plesa, ki ga je obiskala.

Tu se je seznanila z mnogimi mladimi možkimi, mnogimi mladimi dekleti in materami, in je s tem pomnožila tudi poznanstva svojih starišev, ki so prišli v družabni stik z raznimi stevniki, predsedniki, poslanci in odvetniki. Z nekaterimi teh se je razvilo tudi ožje občevanje, otroci so se začeli obiskovati, a žnjimi tudi stariši, in v kratkem času je mogla gospa Krivošička ustanoviti svoje sestanke, ki so vedno obilovali na finih zakuskih in hitro si je pridobila glas in priljubljenost v družbi. Tu so se shajale razne gospe svetnikov, predsednikov, bila je tudi ena »presvetla«; prihajali so mladi uradniki in mlada dekleta – to je bilo vsakega četrtka – pak so se razgovarjali in muzicirali, in je bilo sploh dovolj živahno, ker je Krivošička sama kaj rada in mnogo govorila, a kjer se shajajo dve- tri ženske, tam ni tišine.

S pomočjo te tišine je zadobila Krivošička lep položaj v zagrebški družbi. Sijajno urejena prodajalnica in lepo opremljeno stanovanje sta napravljala vtisek velikega blagostanja, ki so ga povečavala razkošna krila Krivošičke in njenih otrok, obilni obedi in darežljivost firme Krivošič ob dobrodelnih prilikah. Kmalu je bila družba – ki se je označala za srednji razred – navdušena za hišo Krivošičevo. Domačica je bila tako ljubeznjiva, dekleti tako mili, da se je človek res občutil pri njih kakor doma. Pripovedovale so se cele bajke o bogastvu Krivošiča, ki da ni skozi dvajset let v gornji Ilici v svoji mali prodajalnici delal nič drugega, nego zbiral stotake na stotake. Odkodi so prihajali ti, tega ni vedel nikdo. Vedelo se je, da Krivošič plačuje šest tisoč letne najemnine, da je pri njemu zaposlenih osem do deset ljudi, da je plačal opravo svoje trgovine z gotovim denarjem, in cenili so ga, da ima najmanje stotisoč gotovega denarja. Za toliko so ga cenili, računajoč po režiji in stroških hiše. S stališča: »kolikor imaš, toliko si vreden« je ta družba dajala Krivošiću tudi primerne časti. Izvolili so ga v odbor Merkurja v nadzorevalni odbor neke zavarovalne družbe in v cenzuralni narodne banke; postal je poverjenik še dveh treh trgovsko-dobrodelnih društev, njegova žena pa je zastopala celo trgovski stan v Rdečem križu, je bila odlikovana z izvolitvijo med patrenese za sijajni Merkurjev ples, za predsednico društva v podporo sirot iz trgovskih rodbin. Vse to jo je laskalo in jo kaj zadovoljevalo. Samo eno jo je mučilo: v kroge visokega uradništva ni prišla. Ti so stisnili medse in niso puščali blizu priproste meščanke. Če so prišli z njo v stik v drugih nižjih društvih, ki so se včasih morali spuščati do njih, tedaj so občevali znjo s tisto visoko ljubeznjivostjo, ki pri vsaki besedi ovaja posvarilo: »Vidiš, mi smo tako ljubeznivi s teboj, ker je to naš način, da smo ljubeznivi, ali, ne pozabljaj nikar, da stojimo mi toliko in toliko višje nad teboj!«

To je Krivošičko bolelo, saj je bila nje najvročja želja ravno ta, da bi stopila v prijateljsko in morda celo rodbinsko zvezo s temi krogi, o katerih je edino sodila, da nekaj veljajo, in je mislila, da spada k njim. In samo v takih trenotkih, ko je trpela radi poniževanja od strani teh »visokih«, je znala s prezirom govoriti o njih ter se povspeti n. pr. do pripombe:

»Lepa gospoda to! Od prvega do petega so ponosni in oholi, potem pa iščejo posojila pri nas meščanih ... Meni ne treba čakati prvega! Ko si česa želim, grem v blagajno.«

To je bil ves ponos neodvisne meščanke, ki je mogla trositi denar, kedar je hotela.

Trgovska opravila in razne častne službe niso dopuščale Krivošiču, da bi bil ves dan v prodajalnici, in je moral letati, sedaj h kakemu špediterju, sedaj h komisijonarju, sedaj na kolodvor potem v banko ali kako odborovo sejo. V takih slučajih je morala njegova žena doli, da je sprejemala denar. To ji je jemalo mnogo časa, ki bi ga morala posvečati gospodinjstvu. Bilo je tu mnogo dela: skrbeti za rodbino šeštero glav in dajati vsakemu svoje, vsak dan, kar je bilo potrebno, že to je bilo dovolj. In potem pa še skrb za štiri trgovske pomočnike in pet do šest glav služabniškega osobja. Nad vsem tem pa še skrb za nadzorstvo, vodstvo in kaso: Krivošička ni mogla zmagovati vsega tega. Poleg tega je poraščala nje nervoznost, kolikor več je bilo skrbi in dela. Več krat si je pulila lase od razburjenosti, ker ni vedela, kam bi se dela.

Slednjič se je odločila ter vzela Marijano Goretičevo, priporočeno ji od Drinićevih.

Ta je bila tako skromno in tiho bitje, kakor ne bi človek pričakoval od ženske skoro, pustolovne prošlosti. Njen bledi zategneni obraz, ki pa vendar ni mogel biti toliko star, kakor so govorili nje pobeleli rjavi lasje – je pripovedoval o viharjih, ki so morali prehrumeti preko njega. Ti viharji so jo menda napravili tiho in ugasnenih blesk njenih modrih oči. Obrvi in trepalnice okolo teh temne, kar je še povečavalo izraz resnosti in ponižnosti na tem obrazu.

Naloga ji je bila, da zastopa gospodinjo v vsem: pri otrocih, v kuhinji, v družini. Bila je torej njena pomočnica. In ker je poznala francozki jezik in se odlikovala s finimi manirami, mogla je istočasno nadomeščati tudi guvernannto, pak je poučevala otroke tudi v francozki konverzaciji. Govorila je v uličnem pariškem narečju, kakor je govore dijaki, carneloti in mali obrtniki: požirajoč marsikak stavek in izgovarjajoč »a« kakor, ä. – Ali, govorila je spretno in lahko, tako, da ste se deklici hitro vežbali znjo. Gospa Krivošička je torej torej dosegla z njo dvojno pridobitev: bila ji je v pomoč pri gospodinjstvu in reči je mogla, da imajo njeni otroci dobro vzgojevateljico.

Janko ni imel vzroka, da bi nasprotoval, da ta ženska pride v hišo. To so bile stvari njegove žene, v katere se ni vmešaval in tudi ni imel besede pri njih. Le redko je videl Marijano pri mizi. Ko jo je videl prvikrat, je šlo nekaj preko njegove duše kot občutek, kot odmev ene žice, ko se na drugem stroju udarja ista nota, kakor da se je vzdramil davno vspavan spomin v duši. To je bilo v prvi hip in je trajalo kot blisek. Ker je imel polno glavo kupčijskih skrbi ni mislil več na to, niti gledal ni Marijane.

Ali nekega večera se je namerilo, da sta bila sama v jedilnici malo pred večerjo, ko se družina še ni bila zbrala. Marijana je pogrinjala mizo, Krivosić pa se je s svojimi velikimi širokimi koraki sprehajali gori in doli po sobi, dokler mu ni pogled obtičal na Marjani. Stopil je pred njo – med njima je bila miza – ter vprašal:

– A kje ste bili doslej?

Marijana ga je pogledala s kratkim pogledom izpod očesa ter začela razvrščati stvari na mizi.

– Kjersibodi – je odgovorila slednjič tiho – najzadnje v Karlovcu pri sestri.

– Ali vam ugaja pri nas?

Nasmehnila se je na lahno in rekla:

– O da, jako.

Krivosiću je bilo čudno v duši. Bilo mu je, kakor da je že čul ta glas, da mu je poznan tisti pogled izpod očesa, rastrt od dolgih trepalnic, vse kretnje in vedenje te ženske, kakor da jo je nekoč – ali že davno temu – videl v življenju. In kakor prvikrat, ko je Marijana prišla v hišo – se mu je zganilo v duši nekaj že davno pozabljenega in začel se je truditi, da bi se spomnil, kdo je ta ženska. Ona pa je bila zelo vznemirjena in je razmetavala vilice in nože, čaše in brisalke zelo nerodno in razburjeno do mizi. Bala se je, da bi jo spoznal, a v tem slučaju ji je pretila nevarnost, da bo morala iz hiše. In ko jo je Krivošić vprašal:

– Ali se nisva že videla nekje? – je povesila glavo le bolj, se obrnila k buffetu in rekla tiho:

– Jaz ne vem.

Krivošić ni vpraševal dalje, a skoro so prišli tudi otroci in njegova pozornost se je obrnila drugam.

Marijana se je bavila v hiši največ z dekletoma. Ždelo se je, da je znjima z materinsko nežnostjo, a oni sti ji obilno vračali to simpatijo. Njeno tiho, skromno bitje, ki je bilo v njem nekaj otožnega in tajinstvenega, ju je pritezalo k sebi. Priljubili sti se ji hitro in skoro da sti bili z njo rajše, nego z materjo. Ko sti prihajali domov, sti pozdravili mater, potem pa sti Ivanka in Mila takoj odšli v sobo k Marijani, da sti brbljali znjo. Tudi ona je bila žnjima najzadovoljnejša, dočim je morala od Krivošićke požreti marsikatero grenko. V svoji naglosti in nestrpnosti, s svojimi napetimi živci, je bila Krivošićka v muko za vsakogar. Za vsako malenkost se je jezila in če se je kaka testenina prismodila, so jo skoro krči prijemali, ko je najprej tvojo jezo izkala na vseh po vrsti in ni prizanašala tudi Marijani. No, ta je prenašala vse to mirno in potrpežljivo, ne da bi trenila z očesom. Kakor da je navajena, da udarci padajo po nji. Kakor da je bila srečna, da je našla streho, pod katero more mirno spati.

Krivošiću je njegova odlična hiša s prvega jako ugajala. Tu so prihajale fine gospe k njegovi ženi, fine gospice k njegovima hčerama, a on sam se je hkratu videl v gospodski družbi. To je bilo sedaj povsem drugače nego poprej v gornji Ilici, ko je bil še »gospod Janko«. Tedaj so prihajali k njemu »na stamperl« kak kavarnar, kak mesar, mali obrtniki in mesarji, sedaj pa so bili tu okolo enajstih sama gospoda: profesorji z gimnazija in vseučilišča, umirovljeni častniki, zdravniki, advokati in duhovniki z rdečimi pasi. Ta je prišel na čašico stare »sriemske«, drugi po svoj kaviar ali na čašo Maršale ali Sheria, a vsi so bili zelo prijazni, da, intimni z Jankom. Stiskali mu roko, trkali ga po rami, vpraševali ga po zdravju – kot pravi prijatelji. Saj se niso nikjer dobivale tako fine stvari kakor pri Janku. Dajal jih je svojim gostom za »gablfrištik« za pol cene. Človek se je mogel najesti in dobro ogreti želodec za dve, tri šestici. Janko je računal, da si na ta način pridobi odjemalce, in laskalo mu je, da se tako gospodska družba shaja pri njem.

To gospodstvo mu je kakor kaka kužna bolezen udarila v glavo. Obkrožen od vseh strani od ljudi, ki so vsi hlepeli po istem, vdihajoč vase vsak dan ta zrak svojega časa, v katerem stremejo vsi po enem: da bi vse vspeli čim višje, pa naj bo tudi na račun svojega poštenja in tuje časti, samo visoko po lestvi omame, ter s tem pokazati svetu, kaj se more in kaj se ima, da se ga vara s sijajno vnanjosto in se z omamo pokriva golota. To je videl pri trgovcih, ki nimajo nikakega kapitala, in so plačevali z malim imetjem stanarino in razsvitljavo svojih prodajalnic; to je videl pri obrtnikih, ki so se vozili v kočijah – v vseh slojih, na vseh straneh se je videl isto pehanje po razkošju in sijaju, izpod katerega sta gledala gnjilav in glad, ob uživanju in razsipnosti, s katerim je hotela ta pokazati, da ima več, nego drugi, v resnici pa oba nista nič imela. Kot pošast je zavladalo to po mestu, ki je ob takem prebivalstvu s takimi težnjami zadobivalo lice malega, ali zelo prijaznega velemesta, ki pa ni imelo med svojimi, često tankimi zedinami, četudi obdanimi, četudi obdanimi z zlatom, tiste rojenice, ki ustvarja pravo blagostanje in svoboda narode: rojenice varčnosti.

Ta kuga je najprej zajela Jankovo ženo, potem pa tudi njega samega, kajti bil je pravi Hrvat, hrvatski kmet, ki, čim je prišel v mesto in slekel opanke, odlage tudi vse kmečke kreposti, posebno pa skromnost in zmernost. Ne more napredovati in pridobivati, ne da bi z eno roko razsipal, kar je z drugo nabral. Janko je skozi dvajset let stiskal krajcarje, ki jih je pridobil, ali, pohlep po denarju, po še večjih kupih denarja, ga je nagnal, da je stopil iz svoje dosedanje sfere človeka iz ljudstva, in čim je okusil tistega zraka, ki so ga širili tisti mamilci, bil je opit. Sedaj je že občutil užitek v razkošnem, udobnem stanovanju, v obilnih obedih, v fini družbi.

In vendar je po treh mesecih videl, koliko silnega denarja stane tako gospodarstvo, zdrznil se je in hotel zavorati kolo, ko je bliskovo letelo niz brdo. Poiskušal je, da bi ženo odvrnil od nekaterih izdatkov, ki so se mu zdeli odvišni in je obrazložil to s tem, da morajo biti za nekoliko časa pripravljeni na manjše dohodke, ker ne more več prodajati blaga po nižjih cenah, nego prodajajo drugi trgovci, pak mora tudi on cene povišati, ako noče imeti izgube. Ali, bilo je že prekasno. Voz je bil že na pol brega in nič ga ni moglo več zaustaviti. Odgovor žene so bile solze in jok. On da je sebičen, gleda samo, kako da bi on dobro in mastno živel, a njegova žena in otroci naj hodijo okoli kot cigani. Ona že ve, kako da treba gospodariti in štediti, ne treba, da bi ji on pravil to, boljše bo, če bo on sam manjše trosil; če je dohodek manjši, naj odpusti enega pomočnika, pa naj sam dela mesto njega; tako dela pravi oče, ki ne trže otrokom in ženi od ust, da primakne sebi.

Na to je sledilo nekaj dni vojnega stanja in Janko se je radi hišnega miru odrekel nade, da bi mogel pri svoji ženi izposlovati kaj pametnega. Njegova slutnja se je uresničila: Čim je povišal cene, je izostalo znatno število odjemalcev – tisti iz oddaljenejših ulic, ki so le radi nižjih cen prihajali k Zlati pomaranči. Primanjkljaj, ki se je vsled tega vsak dan kazal v blagajni, je trebalo nadomestiti, ker so izdatki v prodajalni in v hiši ostali isti, a na skrčenje teh ni bilo misliti. Da bi vzpostavil ravnovesje, je iskal Krivošič novega vira dohodkov. Mislil je, da ga je našel v spekulaciji s stavbišči. Med državnim in južnim kolodvorom se je razprostiral velik nezazidan prostor, na katerem so se začele počasi rasti hiše. Cene zemljišč so bile ugodne. Ako se sezida še nekoliko hiš, bo moralo mesto napraviti tudi cesto, odpreti nove ulice, a s tem poskoči takoj tudi vrednost zemljišč. Krivošiču se je posrečilo nekoliko transakcij. Od svoje gotovine je imel še polovico ker je samo deset tisoč goldinarjev izdal za povečanje svoje trgovine. Z ostalimi desetimi tisoči je operiral. Kupoval je samo manja stavbišča, ceno, le za en, dva, tri tisoče. Ker je v nekem kraju kupil štiri, pet kompleksov, je poskočila cena okolnim stavbiščem, in tako tudi njegovim. Pozornost se je obrnila na ta stavbišča; ljudje so si mislili: sedaj pa bo nekdo zidal. Po štirnajstih dneh je Janko prodal eno zemljišč z dobičkom petsto goldinarjev. Nekolikrat mu je šla sreča na roko in spuščal se je v še večje spekulacije.

Tudi v političnem življenju je postal Janko osebnost, ki so ji začeli obračati pozornost. V času svojega marljivega poslovanja v dolnji Ilici ni hotel nič čuti o politiki. Delal je ves dan, od mladih dni je bil navajen delu, pa se ni mogel navduševati za besede. A, kot človek bistrega in praktičnega uma je videl, da se samo govori in nič ne dela. V resnici ni razumel politike, ne strankarskega cepljenja in natezanja idej. Vedel je, da je Hrvat in uverjen je bil, da je dober patrijot. V starih časih bi bil on, kakor njegovi predniki, šel na kraj Evrope, da se bije, sedaj pa ni bilo več polja delavnosti za njegovo vrst patriotizma. Čul je z vseh strani, da vsaka stranka slavi svojega človeka in razliko med strankami je videl v tem, da ena slavi bana, druga Strossmayerja, tretja Starčeviča. Kot človek male izobrazbe je gledal on na vso to trojico s spoštovanjem in plahim občudovanjem. Čutil je, da marajo biti to veliki možje, da so ustvarili velikega dela, ko so toliko govorili o njih. Zakaj da eni slavijo enega, a drugi drugega – tega ni vedel, niti se ni brigal za podrobnosti političnih programov, niti jih ni razumel. Bil je meščan, ki ljubi svojo domovino in kralja, in vsakdo, ki dela tako, je pošten človek. Vsi pa so govorili, da jim je to prvo kralj in domovina. Sicer pa je bil, hipno, z družbo, ki se je nahajal v nji: če so sramotili Madžare, jih je sramotil tudi on; če so psovali Nemce, ki se jim moramo upreti skupno z Madžari, je bil tudi on za pošteno skupnost, bil je, kakor pravi ljudstvo: šviga švaga črez dva praga. Ko je prišlo do volitev v sabor ali v mestno zastopstvo, Janko ni glasoval za nikogar. Vsakemu, ki ga je prišel snubit, je govoril: »Jaz sem trgovec, jaz živim od vseh, ne smem se zameriti nikomur. To je bilo njegovo politično prepričanje in njegov program.

V tem času ravno so se morale izršiti dopolnilne volitve za dva mandata v mestnem zastopstvu. Razvila se je živahna agitacija, vsaka stranka je hotela pridobiti ta dva mesta, ker je šlo za večino dotične stranke. Kadar navadno pred volitvami, so se stranke prebudile iz spanja in politično življenje se je razmahnilo. Krivošiću niso dajali agitatorji miru, pritiskali so vanj v vseh oblikah: pisarji, brezposelneži, novinarji in celo uradniki višjih razredov so se potrudili do Janka in so poskušali z zgovornostjo, zvijačo in obljubami, da bi pridobili njegov glas. Čeprav se je poprej naglašalo, da v mestnem zastopstvu ni mesta za politiko, so se sedaj vse stranke odkrito borile vsaka pod svojo zastavo. Vsaka je iskala le glasu za-se, ne pa moža za stvar. Za Krivošiča so se potezali, ker so se nadejali, da bodo glasovali zanj mali obrtniki iz dolnje Ilice, pri katerih je poprej užival nekak ugled, a sedaj se jim je skoro usiljeval, odkar se je tako visoko povspel nad njih. Da bi torej pridobili Krivošiča, so strankarski voditelji in agitatorji uporabili vsa sredstva. Obljubljali so mu dobave za bolnišnice in zavode, pošiljali so mu časopise z uvodnimi članki o volitvah in o programih, brošure o političnih vprašanjih, vlačili so ga na volilne sestanke, kjer se je povsod mnogo govorilo in kričalo. Dal se je odvesti od agitatorjev na tri shode – ali, bolje rečeno: odvleči, kajti na pol v šali, na pol resno, so v resnici porabljali silo, da so ga le spravili na shod – čul je številnih govornikov, razumel pa ni – nobenega. Vsi so razmetavala z velikimi besedami in besedami, sedaj, ko je trebalo meščanskega glasu, in obljubljali so zlate gore, poprej pa se niso potrudili, da bi razsvetljili in vzgojili meščane za razumevanje političnih programov in da bi jim dokazali, kje je pravi patrijotizem.

Janko Krivošić je dajal vsem prav, le da se jih je rešil, končno pa je izjavil, da ne bo glasoval, ker se ne sme, kot trgovec, nikomur zameriti. Ker se je bala poraza, je tista skupina, ki se je sestavljala iz vladnih privržencev, žrtvovala dosedanjega kandidata ter ponudila kandidaturo Jankotu. Neki mestni uradnik, ki je bil vsakdanji gost pri »gabifrištiku«, je prepričaval Krivošiča, da se na njegovih stavbiščih gotovo odpre nova ulica, če pride on v zastopstvo in s tem ojači stranko.

Te dve stvari, mandat in korist, ste odločili, da se je Janko vendar odločil – zameriti se na eni strani. Rekel je potem, da nikdo ne more vsakemu vstreči – pa niti sam gospod Bog ne. No, ta kandidatura mu je provzročala neštevilno sitnosti. Moral je z agitatorji letati po hišah volilcev, plačevati pijačo, zahtevali od njega celo, da bi na sestanku tudi govoril. Za to pa ni bil nikakor sposoben in je neki agitator govoril v njegovem imenu, iz njegove duše, ker kandidat radi zagrljenosti ne more sam govoriti. Najbolj pa so ga jezili časopisi; drli so ga na meh, imenujoč ga izdajalca in ubežnika. Janko je videl še le sedaj, da so ga opozicionalci šteli med svoje, pa se je čudil temu, ker se ni doslej priznaval k nobeni strani. Na drugi strani mu je laskalo, da so v drugih časopisih s pohvalo omenjali njegovega imena ter da so prinašali o njem podrobnosti, ki je mogel biti ponosen nanje: »Ta poznani kremeniti značaj, ta tip hrvatskega meščana-trgovca, ki si je s poštenim in neumornim delom pridobil lepo imetje in je danes lastnik ene najmočnejših in najodličnejših tvrdk na zagrebškem trgu ... Meščanstvo more takemu človeku mirne duše zaupati mestno gospodarstvo, ker, kdor je v svoji hiši dober gospodar, delaven in štedljiv, bo znal voditi tudi občinsko blagajno kakor treba ...« so pisali nekateri časopisi, ki so podpirali Krivošićevo kandidaturo.

Že to, da se je ime »Krivošić« čitalo v časopisih, je neizmerno laskalo domišljavosti Janka in njegove žene, ker sta spadala med tiste ljudi, ki jim je to nekaj posebnega če so »prišli v časopise«. To se jima je zdela stvar, ki pripada v delež samo izvoljenim in pomenja nekaj velikega, skoro kot nesmrtnost, ker samo veliki in znameniti ljudje, vladarji, člani vladarskih hiš, državniki in smrtnikom pa se dogaja to večinoma le tedaj, če se jim je pripetila kaka nesreča, ali pa, ako dajajo kak oglas na zadnjih straneh časopisa. Zato sta bila tudi Janko in njegova žena presrečna, ko sta čitala o imenu Krivošič še take pohvalne besede v časopisih. To ju je povsem odškodovalo za napade v drugih listih. Krivošička pa – uverjena, da je tudi ona postala sedaj znamenita osebnost ne samo v Zagrebu, ampak povsod, kjer se čitajo hrvatski listi – je nosila glavo za dobro ped višje, svojemu možu pa je rekla zlobno:

– Kdo bi bil mogel misliti, da postaneš ti še tako znamenit človek! –

Janko pa je bil tako poglobljen v svoje zadovoljstvo, da ni v teh besedah občutil nikake zlobe ter je odvrnil: Vidiš, stara, da Janko ni šema. Vedno sem ti govoril, da jaz nisem gori od – gospode s peresom.

To je bilo na večer pred odločilnim dnem, ko so se imele izvršiti volitve. Janko in nje[nejasno] dvorišče in ki je ob navadnih dneh služila kot jedilnica. V novi jedilnici je dajala Krivošička pogrinjati le tedaj, ko so bili gostje, sicer so jedli v tej sobi, v kateri je bilo staro pohištvo iz stare hiše. Tu je bilo na oknih tudi Suzanino cvetje in v kletki kanarček, ki je ob razgovoru istotako glasno čivkal kakor nekdaj, ko ni mogel spati radi luči, ki je od velike stare svetiljke padala na njegovo kletko. Kakor nekdaj v stari jedilnici sta tudi sedaj Krivošič in Krivošička po večerji delala bilanco minulega dne, sedeča pri mizi nepresiljeno, prav po domače; on je slekel jopič če mu je bilo vroče, ali pa se je preoblekel v nekega sivega, starega in mastnega, v katerem je navadno obedoval, ona pa, ne več nova modna dama, ampak navadna purgarica v papučah in brez steznika. On ji je pripovedoval svoje novosti iz trgovine, ona njemu pa svoje, ki jih je čula v mestu, ali od obiskovalcev. To so bili edini trenotki, ko sta se mogla porazgovoriti, ne da bi ju motili otroci in družna, izmenjati najintimnejše misli ali nazore, ako sta bila ravno dobre volje. Ko sta bila slabe volje, sta pa čitala vsak svoj časopis kake pol ure in odšla potem k počitku. Dva- trikrat v tednu je zahajal Janko zvečer v svoj trgovski kazino; če ga je pa žena preveč drezala in mučila s svojo muhavostjo, je zahajal tja tudi pogostejše.

Ona je svoje novosti, ki jih zvečer pripovedovala svojemu možu, navadno zajemala iz enega vira: pri Klinarju. Rudolf je prihajal v hišo skoro vsak dan med šesto in sedmo uro, da je povprašal po zdravju njenem in njenih hčera, da je prinesel rožo ali šopek vijolic skupaj, včasih tudi kaj zasvirali, a med tem, ko sti dekleti svirali, |e on pripovedoval, ako je bilo kaj zanimivega v družbi. Danes ji je pripovedoval o najnovejšem škandalu, ki se je mnogo govorilo o njem, ne da bi se pa vedelo, koliko je prav za prav resnice nad vsem tem, a koliko ni. Šlo je za nekega mladega častnika, ki je včeraj nanagloma zapustil mesto. Neko dekle iz dobre hiše, uradniška hči, so videli na njegovem stanovanju. Oče dekleta je bil včeraj pri zbornem poveljniku. Toliko je bilo prilično gotovo, podrobnosti pa, ki so jih Zagrebčani in Zagrebčanke raznašale s posebno pridnostjo, so bile dovolj strašne. Klinar je pripovedoval Krivošički na pol glasa kar hkratu dve, tri verzije, ki so krožile po mestu – po tem mestu, ki je po klepetavosti podobno vsakemu primorskemu gnezdu – Krvošićka pa je ponavljala stvar svojemu možu. Pripovedovala je to, na pol veselo, kar se to ni zgodilo v njeni hiši, na videz pa zgrajajoč se na pokvarjenosti sveta. Janka pa je stvar globlje zadela. Kot delaven človek, zaposlen ves dan, je občutil neko mržnjo proti častnikom – brezposelnežem, kakor jih je imenoval – Še iz časa, ko je bil prostak služil pod puško in pretrpel pri tem dovolj muke. Poleg tega je bil človek stare morale, se je bal za svoje otroke, in to tem bolj, ker ni mogel on sam paziti na njih. Ko je čul o tej dogodbi, je zažarel, vdaril s pestjo ob mizo in zagrmel:

– Jaz bi ga ubil kot psa, ako bi se moji hčeri dogodilo kaj takega!

–Molči, ne kriči, še slišali te bodo! je rekla njegova žena, ki se je bala, da bi ga ne vedela, da za vratmi stoji Mila in prisluškuje temu razgovoru.

– Da, vidiš, to prihaja od tistega sprehajanja s častniki – je nadaljeval boli tiho, še vedno razježen – tisto dekle je vsak dan hodilo mimo prodajalnice in stariši, ki so to trpeli, morajo sedaj gledati, kaj naj napravijo žnjo. O, o, brezdušni ljudje! – A ti, da mi paziš na najini dekleti! – je rekel svoji ženi, ki, kakor on, ni slutila, da ji je Klinar namenoma pripovedoval o tem dogodku.

Videl je, kako se njegov prijatelj Roder mnogo suče okolo Ljudmile, ji namežikuje in jo spremlja, ne da bi stariši – menda – kaj vedeli o tem. On pa – Klinar – je vedel dobro, kake namene more imeti z dekletom ta Roder, ki mu nista sveta nae čast, nae otroška doba tega neumnega dekletca. Zato je že Ivanko opozoril, naj vpliva na Milo, da bi se odrekla sprehajanja s tem častnikom. Ko Ivankini opomini niso pomogli – materi ni hotela nič reči, ker bi ji bilo žal, če bi bila Mila kaznovana, in občutila se je tudi kolikor toliko sokrivo, ker je ona istega dne začela s Klinarjem, ko je Roder spremljal Milo – je sklenila, da bo, ker ni več hodila k Drinićevima v šolo, vsaj spremljala Milo tja in od tam, dokler se Roder ne naveliča hoditi za njo, ko bo videl, da ni nikoli sama. Pri vsem tem je menil Klinar, da bi bilo dobro, ako materi kaj namigne o tej stvari in ji je zato pripovedoval oni dogodek. Ali, ni se mogel izrazti dovolj jasno in Krivošička ga ni razumela, ker ni slutila nič hudega.

Naslednjega dne je bila sreča ugodna obema strankama, dobili ste po enega zastopnika in tako je Krivošič postal mestni oče. To ga je razveselilo in ga navdalo z najdrznejimi nadami. Kupčija mu ni šla, kakor bi bilo potrebno, sedaj je prejemal komaj toliko, da je pokrival režijo. Prihajalo je sicer mnogo odjemalcev, ali dnevni stroški so bili ogromni: najemnina, pomožno osebje, razsvetljava, hiša: nikdar ne bi bil mislil, da to toliko stane. Odslej se je mogel nadejati, da pojde bolje; dobave za bolnišnice in zavode bodo donašale lepega dobička, a s stavbišči bo sijajna kupčija, ko se odpre nove ulica.

Zato je bil tega dne dobre volje in se je smejal glasno, ko mu je okolu poludne – kmalu po dovršeni volitvi – Klinar sporočil, da se polkovnik resno jezi nanj – na Krivošiča – ter da neče nič več čuti o njem. Stari je bil ognjevit opozicijonalec in ni mogel odpustili Krivošiču tega izdajstva. »Izdal je mene, svojega prijatelja in domovino!« – je kričal polkovnik Klinarju, ki ga je bil zalotil na cesti, ter še dodal: »Povejte mu, da ga preziram!« 

Janko se je smejal: to mu ni moglo pokvariti dobre volje. Smejal ko je to gori pripovedoval svoji ženi. Komaj da je bil gotov s svojim pripovedovanjem, se je začul na ulici krik. Krivošička je odprla okno in ona in Janko sta se nagnila doli, da vidita, kaj je. Močna skupina ljudi, kakih dvesto jih je moglo biti, je došla iz Dolge ulice vsklikajoč. Bili so to opozicijonalni volilci, ki so svojega zastopnika spremljali domov. Ta je šel povzdignene glave, zahvaljujoč se s klobukom in pokloni za ovacije. Poleg njega je stopal velik mlad človek, ki je nosil trobojnico. Veselo je plapolala zastava na močnem vetru, tako, da je je mož komaj držal. Ali, ni je je hotel zaviti: puščal je, da se vije in bori z vetrom. Po vsklikih je zaorilo iz enega deset, iz sto grl: »Lepa naša domovina.« Okna so se začela odpirati, ljudje so se zbrali pri njih in na vrata, da so gledali sprevod. To so bili dijaki, volilci, rokodelci, a spremljala jih je četa pouličnjakov. Sami veseli obrazi, odprtih ust, blestečih oči. Mahali so s klobuki in palicami in stopali trdnih korakov ob spremstvu stražarjev. Z nekaterih oken so jim mahale žene in dekleta z robci. Na oglu je sprevod krenil v Ilico. Ko so šli mimo Krivošičeve prodajalnice, je zakričal neki mladič: »Pereat Krivošič!« in je, spremljan od svojih tovarišev, zapel popotnico z refrenom: »Izdajicam štrik za vrat!«

Krivošič se je umaknil od okna, ko je čul te vzklike, njemu nasprotne. Krivošička pa je zmerjala: »Kaki prostaki!« Janko pa jo je, vedno dobre volje, pomiril smejoč se:

– Pusti jih, dokler sem bil jaz mlad, sem kričal še hujše!

VII.

V nadi na skorajšnjo smrt stričevo je delal Klinar vedno nove dolgove. Ni mogel delati drugače. Pred dvema, tremi meseci, dokler ga niso poznali za skoro očitnega zaročenca Ivankinega, bi bil še mogel skrčiti svoje stroške, četudi ne plačati svojih dolgov, pa vsaj ne delati novih. Ali, sedaj je zavzel neki položaj v zagrebški družbi, štel se je med »zlato mladino«. Ivanka, nje oče in mati, vsi znanci so ga smatral kot primernega človeka, za kakršnjega se je izdajal – sedaj torej ne mogel odnehati od svoje odlične pasije, umakniti se v kot siromašne sobice v tretjem nadstropju in povedati odkrito in pošteno: »Vidite, kakšen sem!« Vedel je dobro, da bi družba njegovo iskrenost sprejela s prezirom in mu obrnila hrbet. Prva bi ga zatajila gospa Krivošička, ker hoče bogatega zeta. On se pa Ivanke ne more odreči četudi ni si zaprosil njenih starišev, vendar je bila med njimi že gotova stvar, da jo vzame, čim Klinarjeva mati nastopi svojo dedščino. Do tega časa se mora on držati na površini tako ali tako, ako ni hotel vse zaigrati, kar bi se bilo gotovo zgodilo, čim bi se opazilo, da se on potaplja.

Njegovi dolgovi so iznašali sedaj nad dvatisoč goldinarjev, deloma pri oderuhih, deloma za stanovanje, pri krojaču, natakarjih, pa pri starem Steinerju. Novega kredita ni bilo več nikjer, a stari dolgovi so že zapadli. Stiska je bila tolika, da je sedaj prvikrat jasno razumel resnost položaja, ki je zašel vanj. V svoji lahkomiselnosti se je do sedaj vedno nadejal pomoči, ki naj bi prišla sama od sebe. Končno je moral ta stric umreti, s svojimi gnjilimi ledicami ne more biti – kakor je izjavil zdravnik – nobeno noč gotov, da bo naslednjega dne še živ. In ko stric umre, potem se uredi – si je mislil Klinar – se oženi in začne novo resno življenje. Ko bom enkrat zares imel denarja, mi ne bo potrebno svetu mašiti oči z razkošnim življenjem, vedeli bodo, da imam kaj, pa me bodo cenili.

Da bi le ta trdi in neusmiljeni stric ne bil na potu nad mesec dni se pričakuje dan na dan njegova smrt, ali, kakor da ji ni ležeče na tem plenu; vsaj mudi se ji ne, da bi posegla po njem. Klinar se je nadejal, da doseže svoje in da ne bo moral iskati pri njem pomoči. Ali, roki njegovih dolgov so zapadli in upniki mu vsak dan sedijo za vratom. Ne more se jih več ubraniti. Ker jih je varal od dne do dne, so popolnoma izgubili verovanj, celo tudi spoštovanje do njega ter so postajali drzni. Posebno pa oderuh iz Vlaške ulice, neki ogaben starec, ki se je poprej bavil z neko nečastno kupčijo, sedaj pa pije krije svojim dolžnikom, ker jemlje po trideset in več od sto! Ta prihaja vsako jutro v vežo hiše, kjer stanuje Klinar, in čaka nanj, dokler ne pride iz stanovanja.

Čim se Klinar prikaže, že stoji oderuh pred njim.

– Ah, dobro jutro, dragi moj – se sili Klinar, da bi bil prijazen, ali, srbi ga roka, ker je ne more prilepiti na tisto, od samega prijaznega nasmeha nakazano lice – ni še nič! Potrpite do jutri, nadejam se za gotovo, da pride denar ...

– Dobro, dobro, vaša milost ... torej do jutri, to je 525 goldinarjev – je računal oderuh prištevši petak za vsak dan čakanja.

No, pred nekoliko dnevi kakor da je oderuha potrpežljivost. Dosedanje pokornosti in laskanja ni niti sledi več, mesto tega je nastopil odločen in drzovit ton. Zahteval je, naj mu Klinar izda novo zadolžnico, datirano z datumom stare, plačljivo v osmih dneh z 8 od sto ... Klinar je moral privoliti in končno mu je oderuh še zagrozil:

– Ako mi ne plačate v osmih dneh, vas bom tožil na sodniji, ne verujem vam nič več, vi nimate nič, vi ste »prevarant«.

Klinar je zardel preko ušes, potem pobledel, pak skočil za oderuhom; ta pa je hitro našel vrata in stopnice in je, še bežeč, še kričal:

– Torej, danes osem dni ali denar ali sodnija ...

Poleg te pijavke je bil še najnadležnejši natakar pri »Carju avstrijskem«. Klinar mu je bil dolžan za šampanjec in slično 200 goldinarjev. Ker je tam mnogo trošil in dobro plačeval, ga ta človek še ni toliko nadlegoval, ali na nesrečo Klinarjevo je izstopil iz službe in je hotel zapustiti Zagreb. Čakal je že devet dni na svoj denar, pak se je slednjič začudil, da tak kavalir ne more v takem času najti 200 goldinarjev. In postal je nestrpljiv in – brezobrazen in stavil mu je zadnji rok – tri dni, ali – sodnija.

Najhujše pa je bilo to, da se v Zagrebu ni mogel več od nikogar nadejati pomoči. Svojim tovarišem je bil že dolžan, staremu Steinerju si ni upal več niti blizu, mati mu je pisala, da ne more nič izvleči iz strica. Nekoliko časa je mislil na Krivošića in stopiti predenj s kakim izgovorom, ali odnehal je od te namere. Kakor je znal sicer od vsakega drugega brez zadrege prositi denarja, tako pa se mu ni dalo stopiti pred očeta svoje zaročenke s prošnjo za posojilo. Ni mogel najti nikakega izgovora, pod katerim bi mogel prositi denarja, da ne bi se kazal v neugodnji luči pred rodbino Ivankino in pred njo samo. Še najboljše, kar bi mogel reči, bi bilo, ako bi rekel, da je v igri izgubil, a to ne bi ga opravičilo pred očmi starega Krivošića. Razun tega tudi ni bil gotov, ali bi mu Krivošić mogel dati ta denar.

Javna tajnost je bila, da mu denar, ki ga je vložil v svojo novo veliko trgovino, ne donaša pričakovanih koristi. Prodajalnica je že izgubila čar novosti, dnevni izdatki niso bili v razmerju s prejemki, ki so postajali vedno manjši, po največjem delu so obstajali v »dobrem« v knjigi odjemalcev. Saj mu je nekega dne Janko tožil, da kupčija ne gre dobro, da odjemalci plačujejo neredno, in je bil ravno onega dne v veliki zadregi, da zbere 10 tisoč za zapadle trgovske menice.

To vse ga je prisililo, da se ni obrnil do Krivošiča. Napisal je še eno pismo materi, kjer ji je razložil, v kaki stiski se nahaja in rotil ji je, da še enkrat poizkusi pregovoriti strica. »Ako do 20. t. m. ne dobim dvatisoč goldinarjev, mi ne preostane drugega, nego da primem za revolver, ker mu je ta ljubši, nego sramota zapora ...« je pisal – uverjen, da ona v strahu za njegovo življenje stori vse, da mu preskrbi denar.

Ko je odposlal to pismo, mu je bilo laglje. Imel je tri dni časa, a tretji dan mu gotovo prinese odrešitev. In če se to pot srečno reši iz škripca, začne z rednim življenjem. S tem sklepom, ki je bil rešen, ker ga je prisilila k temu res velika stiska in ker je začel izpoznavati posledice svoje lahkomiselnosti, je živel dva dni mirno in redno, izogibajoč se vsake družbe, ki bi ga mogla zavesti k trošenju, ki mu njegova blagajna ni bila dorasla.

Večer je, kako navadno, preživel pri Krivošićevih ob čaju, glasovirju in šali z dekletoma. Pri tem pa se mu je zdelo, da v hiši vlada neka potrtost, ker je navadni nasmeh Krivošićke bil nekako prisiljen, a goste obrvi Jankove so se zbirale še bolj nego navadno. Na njegovo vprašanje, je-li morda prišel neprilično (bal se je, da so morda Krivošićevi kaj izvedeli o njegovih razmerah), ga je Ivanka pomirila, da sta imela oče in mati neki prepir »radi kupčije«.

Ko je prišel domov in se spomnil, da bo jutri odločilni dan, se ga je polastila neka tesnoba okolo srca. Jutri je imel priti materin odgovor a pojutršnjim je bil plačaini rok. Vspodbujal je sam sebe, da vse dobro izpade. Poznani pismonoša, ki raznaša denar, pomoli jutri svoje prijazno lice v sobo, morda še prej, nego se on prebudi. Ukljub temu ni mogel spati. Zato je zopet zažgal svetiljko in cigareto, posegel po Kockovi knjigi. A ko se mu je vsled kadenja začelo megliti in je mislil, da bo mogel zaspati, je ugasnil svetiljko. In ko se je zapet zavedel, ko je bil v temi, je začel misliti na dan, ki se mu bliža.

Zjutraj mu je sobarica, skupno z zajutrkom, prinesla na krožniku priporočeno pismo. Videč pisavo svoje matere, se je Klinar otresel, ker ga je pomrazilo. To je bil grd znak. In res. Pismo, ki je našel v njem stotak, je govorilo o popolnem neuspehu. »Stricu je tako slabo, da so zdravniki strogo prepovedali, vznemirjati ga kakorsibodi. Govoriti mu o čem, ne bi koristilo, ker ne kaže nikakega zanimanja ali razumevanja za nobeno stvar. Vsak hip se pričakuje nastop agonije. V takem stanju, vidiš, ni pomoči od njega. Ako bi imel denarja pri sebi, vzela bi ga in ti poslala. Ali, veš, da je vse njegovo imetje v papirjih, ki so naloženi v banki, a ključ blagajne nosi okolo vratu. Vse, kar sem našla v njegovi pisalni mizi – to ste tak, razun nekaj drobiža – ti pošiljam. Tudi jaz sem tu precej dolžna, kar sem si izposojevala zate in tvojo sestro in nikjer ne morem nič več dobiti. Ljudje vedo, da ostane denarja po njem, ali, ne ve se, kaka bo oporoka; zato noče nikdo več dati denarja, a jaz se ne morem od bolnikove postelje.

Potrpi torej, drago dete, še kak dan, dokler ne napravi Bog konec trpljenju tega nesrečneža. Najdi, ako moreš, dobrega človeka, da ti še ta – nadejam se – zadnjikrat pomaga z zadrege. Če pa ne moreš najti pomoči in se bojiš sodnije, pridi k meni in boš čakal tu, da se stvar konča. Ne pozabi, da se trese za tvoje življenje tvoja mati.«

Hladen pot je zalil Klinarja po telesu, ko je preletel z očmi materino pismo. Srce mu je utripalo silno, nervozno si je trgal brke in hodil po sobi z naglimi koraki. »Prokleta lahkomiselnost, prokleta useda, ki zavlačuje konec tega živega mrtveca!« je mrmljal predse. Kaj naj stori? Tiste pijavke ga izroče sodniji, govorili mu bodo, da jih je oguljfal, spravijo ga še v zapor, a potem – z Bogom Ivanka – z Bogom položaj in bodočnost! Da se usmrti? Neumnost, če bi se ubil dan poprej, nego ima podedovati najmanje petdesettisoč goldinarjev! Da bi bežal v Gradec? To je edina rešitev, ali, kako naj se opraviči pred Ivanko?

Končno je še enkrat pomislil na Steinerja. Še enkrat hoče poskusiti.

Poklical je sobarico, naj mu pokliče postrežčeka. Potem je začel jemati z omare svoje dragocenosti: zlate gumbe za srajco z umetnimi brilijanti, dve igli z dijamantom, en prstan z velikim krasnim smaragdom. K temu je dodal še amerikansko kolo. Za te stvari mu da zastavljalnica štiristo goldinarjev – ravno toliko, kolikor je dolžan Steinerju.

O poludne je imel denar v žepu in se je napotil za svojim šefom, ki je bil odšel iz komptoira. Steiner je ostal prijazen žnjim, ni govoril nič o dolgu, delal se je kakor da nič ne ve, a vedel je dobro, kake da so razmere Klinarjeve. Ni se čudil, da je ta pohitel za njim. Večkrat sta šla skupno iz urada. No, to pot je, opazujoč ga od strani, opazil njegov nemir in negotovost, pa ga je iznenadilo, ko je Klinar potegnil iz žepa omot in mu rekel:

– Moje razmere se niso, na žalost, tako popravile, da bi vam tudi sedaj, četudi kasno, mogel plačati, ne da bi se zadolžil ... No, obračam se na vašo dobroto, predno poravnam tu stari dolg ...

Steiner je prijel omot ga spravil v žep, ne da bi pogledal vanj, ter je, ustavivši se pred Klinarjem, vprašal kratko in hladno:

– Kaj želite?

Klinar mu je opisal svoje stanje, kakor je bilo. Še danes potrebuje sedem sto goldinarjev, ali bo izpostavljen sramoti. Ve, da je drzno, da se obrača s to prošnjo do Steinerja, čegar očetovskih nasvetov ni poslušal, ali potreba je tolika in vsi drugi poizkusi so ostali tako brezuspešni, da se nadeja rešitve samo od njega. Ne zahteva denarja od njega, prosi samo, da se mu da na plačo sedemsto predujma, ki ga bo odplačeval s 50 goldinarji na mesec, ako ne poravna vsega že v dveh treh dneh.

– Rotim vas, pomagajte mi in odpustite mi mojo lahkomiselnost. Zatrjam vam na svoje poštenje, da so me ta dva trije dnevi, odkar sem v tej zadregi naučili pameti ... Prisezam vam, da bom od danes dalje povsem drug človek; le še to pot mi pomagajte in hvaležen vam bom do groba!

Steiner je stopal dalje molče. Pozdravljal je nekatere znance ter gledal s svojimi malimi, vsikdar računajočimi očmi v svet. Kakor vedno o poludne, je nastalo na Jelčičevem trgu največje vrvenje, ukljub naglemu aprilskemu dežju, ki je ljudi silil, da so se gibali še hitrejše. Pljusek je padal po množini črnih dežnikov, po kočijah in tramvaju, po strehah in tlakih, da so bile bele kapljice odskakavale in so se ustvarjale po cesti luže. Kakor iz kljubovalnosti in objestnosti je padal dež v vedno večjih pramovih, ljudje so se razpršavali na vse strani kot jata preplašenih vrabcev. Samo Steiner in Klinar sta šla počasnejše. Na oglu pri bolnišnici se je Steiner ustavil in rekel:

– Žal mi je za vas, mlad prijatelj, ali ne morem in ne smem vam pomagati. Morate izkusiti posledice svoje lahkomiselnosti do kraja, potem boste ozdravljeni za vedno ... Ako bi vam zopet pomagal, ne bo nič iz vas ... Svaril sem vas, niste me poslušali ... sedaj pa ste v kaši ... Iz te pridete kot človek ...

– Ali spravijo me v zapor, izgubim službo, čast ...

– Žal mi je ... Glejte, pomagajte si, kakor veste.

– Boste pa vsaj jamčili za moj dolg? – je vprašal Klinar skoro obupno, stoječ pred njim kakor krivec, dež pa se je cedil pod njim, kakor da je prišel izpod doucha.

– Niti to! Ne računajte name! Sluga sem.

In odšel je, pustivši Klinarja samega.

Sedaj je bila torej porušena tudi zadnja nada, ki pa itak ni bila trdna. Poznal je Steinerja, spominjal se je dobro, kaj mu je bil rekel pred tremi meseci: Stegni se le toliko, kolikor ti dopušča odeja! Da, kdor ne dela tako, dobi lahko nahod.

Zmignil je z rameni. Neki izvošček se je ustavil, ko ga je videl, kako neodločno stoji na oglu na dežju. Klinar se je odzval njegovemu povabilu ter mu velel, naj ga pelje domov. Ni mu ostalo drugega, nego da odpotuje v Gradec in se tam skrije za nekoliko časa.

Moral se je le še pripraviti, obedovati na kolodvoru in počakati na vlak.

Izvoščeku je naložil pred stanovanjem, naj čaka. Napisal je kratki pismi Ivanki in svojemu šefu, kjer jima je sporočil, da je brzojavno poklican k umirajočemu stricu. Potem je začel pospravljati v kovček najpotrebnejše perilo in obleko. Gospodarju stanovanja je sporočil po sobarici, da se v dveh dneh povrne in da zapušča vas svojo garderobo. S tem ga je hotel pomiriti, ako bi se morda bal za stanarino.

Slekel je svojo mestno temno obleko in se začel oblačiti v temnosivo potno. Ali, ravno v hipu, ko je oblekel telovnik, je potrkal nekdo krepko na vrata, ki so se takoj odprla. Oderuh in natakar sta stopila v sobo z jako zadovolnim posmehom.

– Vaša milost nameruje odpotovati – je rekel natakar, ki mu je edino le obraz, bled in zabuhel od prečutnih moči, ovajal poklic.

– Samo za dva dni. V petek se vrnem.

– A naš denar? – je vprašal stari oderuh radovedno, razširivši mali očesci.

– Grem po denar k svojemu stricu. Jutri vam ga pošljem brzojavno ...

Ona dva sta se pogledala s sporazumnim pogledom, kimajoč z glavama, kakor da hočeta oba vsklikniti:

»... Ali nisem rekel?!«

Čim sta čula, da jima Klinar ne misli takoj plačati, sta minula mir in uljudnost. Njiju pogleda sta zadobila preteč izraz, glasova sta se jima tresla od razburjenja, roke so jima rezale zrak v naglih kretnjah.

– Ne odpotujete, dokler mi ne plačate ...

– Ne pustim vas, dokler nimam svojega denarja ...

Klinarju je postajalo tesno v sobi. Stal je pred človekoma, ki sta se tresla za svoj denar in razumel je, da je njegov položaj zelo resen. Poizkušal je lepo govoriti in uveriti, da ima najboljši namen, da jutri plača dolg. Razjasnil jima je, da v tem hipu nikakor ne more storiti tega, ker ima le nekoliko desetakov v žepu.

– Vi ste zastavili danes svoje dragocenosti z bicikljem vred, ki niti še plačan ni. Dobili ste štiristo goldinarjev za svoje stvari, vem to od postrežčeka – je govoril oderuh srdito in je dodal: Vi hočete enostavno pobegniti, ali ne posreči se vam, prežal sem na vsak vaš korak!

Klinarju je vskipela kri. Njegov bledi obraz je zalila rdečica in bledo čelo mu je zardelo. Premagoval se je z veliko težavo.

– Jaz nisem slepar – je zaklical vendar glasno – tisti denar ni bil moj, ampak mojega šefa, ki sem mu ga moral vrniti – pravim vama, da dobita denar že jutr.

Ali, ona dva se nista dala pomiriti. Čim sta opazila, da Klinar hoče odpotovati, spopal ju je strah za njimi denar, strah zveri za svoj plen, strah malih duš, ki jih nadvladujeta sebičnost in nezaupanje. Krik Klinarjev, s katerim ju je hotel preplašiti, prošnje njegove, s katerimi ju je hotel ganiti – niso nič koristile. Zahtevala sta neusmiljeno in neizprosno svoj denar; mislila sta, da Klinar ima denarja, ali da bi ga vsaj mogel najti, pa se nista dala prepričati in omehčati.

– Pripravljena sva bila na to – je izpregovoril starec zopet s higijenskim posmehom na dolgem, debelem gobčku. – Vi ste zastavili stvari – ne samo svoje, ampak tudi tuje, a to je poneverjenje, gospod! – šla sva na policijo in vložila ovadbo ... Pred vratmi je detektiv, poizkus vašega bega dokazan – dajte denar! – ali pojdete k rdeči lampi.

Klinar ga je poslušal široko odprtih oči. In čim dalje je govoril stari, tem bolj je Klinar izgubljal na moči, omamljen od vsebine njegovih besed. Slednjič je Klinar sedel na stolico in je, podpirajoč glavo z laktom, ostal nepremičen. Ves njegov odpor je minul. Ni vedel, kaj bi bi jima rekel. Občutil je slabost, ki je spreletela njegovo telo in ki mu je zajela dušo. Vroče kaplje so mu silile na oči in le z veliko moko je pogoltnil ječanje, ki mu je hotelo na usta.

– Govorite torej – ali plačate, ali ne plačate?

Klinar ni odgovoril. Spomnil se je Ivanke, svojega položaja in časti in svojo zadnjo prošnjo je stavil še v en zlomljen obupen pogled in kretnjo roke.

Ona dva pa sta mu odvrnila z zaničljivim posmehom. Ne boš naju več varal – ne verujeva tudi tvojim solzam, veva, kaj je to! – tako so govorile njune oči in njune kretnje.

Po petih minutah molka, ko se Klinar ni oglasil, marveč ostal sedeč na stolici, je natakar pristopil k vratam, jih odprl na široko, in se, pomignivši človeku, ki je zunaj stal, postavil v pozo kakega Albe ali Louisa XI. Pokazavši na Klinarje je rekel kljubovalno:

– Gospod noče plačati, hoče pobegniti – izvršite svojo dolžnost.

Klinar ni niti pogledal detektiva in ni poizkušal razumeti, kaj mu pravi. Razumel je, kaj se dogaja žnjim, oblekel suknjo in odšel z onim človekom resignirano, kakor vol v klavnico – široko odprtih oči, negotovega, omahujočega koraka – kakor da je omamljen.

***

Ob treh popoldne je prinesel stražar Krivošiču poziv, naj pride takoj na redarstvo. Krivošić se je čudil in se jezil, da mora zapustiti delo, ne da bi vedel zakaj. No, ni mogel drugače in je izročil ključ ročne kase najstarejšemu pomočniku ter odšel, kamor so ga klicali. Čim je odšel, je bila že tu njegova žena, ki je vprašala po njem. Ko je čula, da je šel na redarstvo, se ji je nekoliko pomračilo, je prešla prodajalnico dva- trikrat in potem sedla h kasi. Ker je prihajalo malo odjemalcev in ni bila zaposlena s prejemanjem in izdajanjem denarja, je začela pregledavati in šteti male rmene listke, ki so jih pomočniki, napisavši svoto, ki jo je bilo plačati, dajali kupovalcem, da jih izroče pri kasi. Potem je začela šteti desetake in petake, naštela okolo 50 goldinarjev, in je, ko je pregledala še srebrni denar, zaključila, da utegne biti vsega okolo stotaka. Ako se računa, da je od sinoči ostalo v blagajni okolo trideset goldinarjev drobnega denarja, potem bi današnji prejemek iznašal sedemdeset. »Vsak dan manje« ... je pomislila Krivošička, ki jo to razkritje ni iznenadilo, ali, jezilo jo je, ker je ravno hoteli zahtevati od moža sto goldinarjev.

»Za svoje potrebe, bi mu rekla, bilo pa je za Dragana. Že zjutraj je zahteval denarja, a mu ga ni mogla dati, ker ga ni imela, od moža pa ni mogla zahtevati, ker sta se ravno včeraj prerekala radi prekomernega trošenja.«

Nadejala se je, da se do poldne blagajna nekoliko napolni, a potem bo Janko pri boljši volji in bo ona ob treh in pol, ko pride po denar, mogla dati Draganu zahtevani denar, ki ga je zahteval.

Sedaj pa ni našla moža, a tudi v blagajni ni našla toliko, da bi mogla vzeti večjo svoto. Janko pa je vendar strašno zmerjal, ko je našel blagajno skoraj prazno. Dragan pa pravi, da tako nujno potrebuje. Sinoči se je zadolžil v kazinu, razlagal ji je, da je to dolg časti, ki ga je treba poplačati v štiriindvajsetih urah. Grozil je celo, da proda svoj gig, ako mu mati ne preskrbi denarja. Kakor da je ta tako lahko v sedanjih slabih časih!

Dečko trosi preveč, tako mu je rekla že večkrat, pa tudi danes ga je svarila. Sicer ni bila prestroga z njim, niti ni smela biti, saj ga je ona sama naganjala v tiste fine pasije! Najdražje obleke, gig, kazino, restavranti, kavarne in lepe kasirke v njih itd. ... vse to se je dalo tako lahko zmagovati iz početka, ko so vsak dan prejemki iznašali do štiristo goldinarjev! ... Ali, sedaj gre kupčija nekoliko slabše, obenem pa dohajajo veliki računi, dnevni izdatki so ogromni. »Dečko« se je pač naučili na dobro, pa ne zna stiskati denarnice. In kako naj bi? Mlad je, otrok je!

In tako je ona sama opravičevala svojega ljubljenca, ki je bila ponosna in domišljava nanj.

In tu prihaja ravno v svojem gigu, izroča vajeti slugi – oblečenemu v livrejo, sicer strašno razmršenemu »hausknechtu« – skočil je v prodajalno lahkoten, parfumiran, v neoporečni modni spomladni obleki z rdečim telovnikom. »Kot princ« si je mislila srečna mati, ki se je popolnoma zaljubila v svojo živo igračo.

Ne da bi pozdravil, je potisnil svoj klobuk proti zatiljku in vprašal takoj: »No, ali je?« Ko pa mu mati ni odgovorila ugodno, ampak mu je s kretnjo namignila, naj gre žnjo gori v stanovanje, se mu je lepi, a bledi obraz omračil in temni očesi sti zablesteli od jeze in kljubovalnosti:

– Čemu gori? ... Moram imeti! je rekel polglasno.

Mati se je bala, da ne bi vzhrupel ter je, zadeta od njegove brezobzirne naglosti, rekla nekoliko ostro tudi ona:

– No, ne tako naglo ... Pojdiva gori, kolikor imam, ti dam.

Dala mu je zadnjih pet in štirideset goldinarjev, ki jih je imela, Dragan je kričal in preklinjal, da potrebuje stotak, da sicer izgubi svojo čast, da proda konja! No, ko je videl, da nič ne koristi, da več ne more izmamiti iz matere, ker nima, je zagrozil končno:

Grem zastaviti svoj zlati prstan do jutri, ali jutri mi moraš dati šestdeset goldinarjev!

– Moram? je vprašala ona, ker ji je spričo hrupnega in silovitega vedenja njenega sinu pošla potrpežljivost – moram? No, bomo videli! – Pridi le jutri na tak način, pa najdeš vrata ...

Dragana je to užalilo, ker ni bil navajen čuti tako ostrih besed od svoje matere. Za druge otroke jih je imela vedno dovolj, ali, ni jih porabljala pogosto in v veliki meri napram svojemu edincu, pri katerem pa tudi niso nič koristile. Tudi sedaj je povesil nos ter zaloputnil vrata za seboj, ne da bi rekel hvala, ali z Bogom.

Čim je Dragan odšel, je začula Krivošička na hodniku Ivankin glas. »Neotesanec!« je menda kričala za Draganom ter prihrupela v sobo vsa zardela od jeze.

– No, kaj imata zopet? je vprašala Krivošička strogo.

– A kaj – nič! Prišla sem povsem mirno s stopnic na hodnik, on pa mi je pokazal jezik, mesto da bi pozdravil.

Krivošička ni odgovorila nič, Ivanka pa, še jezna, je vrgla svoj klobuk na zofo in odšla k buffetu, da bi kaj prigriznila. Ta slučaj z Draganom jo je razdražil, ker je bila danes itak že občutljiva in slabe volje, ker ni videla Rudolfa ne včeraj, ne danes. Popoldne je celo nalašč šla mimo banke, da bi ga morda opazila. Ali on se ni pokazal, a to jo je jezilo. Sedaj je, s koščekom peciva v roki in stoječ pri oknu, zopet razmišljala, kaj bi moglo biti, da se ne pokaže. V tem je zagledala očeta, ko je šel z enega trotoarja preko ceste na drugega ...

– A glej ata! – Kako le hiti! – je rekla poluglasno in ni opazila, da je mati odšla drugo sobo.

Po par trenotkih je bil Krivošič v sobi, vstopivši z velikimi koraki in velikimi kretnjami. Vrgel je klobuk na mizo, potegnil z roko preko potnega čela in vprašal hčer:

– Kje je mama?

– Tu sem, se je oglasila ta, ter se prikazala na vratih stranske sobe. – No, kaj si se tako zasopel? je dodala opazivši, kako Krivošič piha predse, stopajoč po sobi.

– Prihajam s policije ... Poklicali so me radi Klinarja ... V zaporu je ...

– Kaj? ... Kako? – ste vskliknili obe ženski v isti mah.

Odmaknil je stolico od mize in se spustil nanjo. One dve pa ste se namestili kraj njega, ena na desni, druga na levi, ter ga obsipali z vprašanji, radovedni in vznemirjeni.

On jima je povedal na kratko, kako je bil vsled prošnje Klinarja pozvan na redarstvo, da izpove, ali hoče jamčiti za njegove dolgove, ako jih že noče poravnati.

– Jaz sem bil seveda zelo iznenadjen od vse te stvari. Kdo bi bil mislil to – niti v sanjah ne bi bil mislil na to. Več ali manje, vsak človek ima dolgove, ali toliko!

– No, povej, kaj je bilo, kaj si storil, ali si položil denar? – je vzkliknila Ivanka nestrpno, ki je vsa prebledela poslušala to strašno novost.

– Položil? Od kodi? In za koga? je vprašal oče ter je, ozrši se začudeno na svojo hčer, nadaljeval: Morda bi bil jamčil, ker se mi je mladenič smilil – ves strt je – ali, med tem je bil prišel Grekovič, prodajalec bicikljev, ter ovadil, da je Klinar pri njem na obroke kupljeni bicikelj prodal. Zahteval je, naj plača takoj, ali pa naj se Klinar izroči državnemu pravdniku radi poneverjenja ... Vsi upniki so zahtevali, naj dolžnika pridrže v zaporu, ker hoče pobegniti ... Tu torej tudi moje jamstvo ni več zadoščalo, trebalo je položiti jamčevino dveh tisočev goldinarjev, ker se je stvar odstopila sodniji ... Rekel sem torej Klinarju, da obžalujem, ker ne morem nič storiti zanj ... Pomisli – je rekel, obrnivši se k svoji ženi, ki je poslušala, kimajoč z glavo in vzdihajoč »ah – oh« – toliko dolga – dva tisoč, kolikor je znano dosedaj – a od nikjer denarja za poplačilo.

– Ali, kaj pravi on, kje je njegovo imetje, o katerem je govoril, zakaj mu ne pomagata mati in stric? – je vprašala Krivošička, vsa prestrašena od novosti, ki jo je čula ravnokar.

Saj je bil tako ljubezniv in mil mladenič, zdel se je tako fin in imovit – ali je možno, da je bilo to vse le slepenje? In on je takorekoč zaročenec Ivankin, vse mesto ve za to bodočo zvezo, vse jo je zavidalo na tako bogatem in nadebudnem zetu. A sedaj? Ni mogla razumeti tega, ni mogla verovati, saj bi bilo strašno, kolika sramota za njih!

Imetje je v rokah strica, ki ni še umrl – je odgovoril Janko na njena vprašanja. Mati in on, Klinar, nimata nič, dokler je stari živ ... Klinar nas je naravnost opeharil, kakor tudi svoje upnike!

Ivanka ni slišala zadnjih besed. Vstala je bila od mize, stopila k oknu, pritisnila čelo ob steklo in gledala na ulico. Bilo ji je, kakor da se ljudje, hiše in živali gibljejo na ulici kakor motne slike v kinematografu; ničesar ni razločevala, samo neko gibanje, vrvenje in šum v svojih ušesih. Kakor se ji je zunanje življenje zdelo nejasno in motno, tako je bilo sedaj tudi življenje njene duše. Vse se je mešalo in motalo v njenih možganih in le počasi so se iz tega odvijale misli in razumevanje. Kar se ji je dogodilo ravnokar, je moralo biti nekaj težkega in strašnega. Njena sreča in dekliški ugled sta bila v nevarnosti. No, ona ni mislila nase. Neprestano ji je bila pred očmi njegova slika. Zakaj se je njemu to dogodilo, kdo mu je provzročil to sramoto? Tako so vpraševala, ker ni dvomila nimalo na tem, da on ni kriv. Spominjala se je njegovega pogleda: tiste svitle modre oči so mogle gledati osorno in jezno, ali ta pogled je bil vedno odkrit in pošten. Take oči niso pri ljudeh, ki sleparijo. Zadolžil se je, kakor toliki drugi, pak ne more plačati sedaj – je-li to zločin? Koliko jih je, ki sleparijo in kradejo, pa se vendar sprehajajo svobodno po ulici! Zakaj – zakaj se je moralo ravno njemu dogoditi to? Zamislila se je, zamežala nekoliko; kakor da ima vizijo pred seboj: videla je Rudolfa samega v sobi, z glavo naslonjeno na mizo, a očesi, tisti dobri očesi gledati žalostno predse. Zajokali bi žalostno!

In gotov je bil sklep v njeni duši: da se mora pomagati! Kako, tega ni vedela še, vedela pa je, da ona mora nekaj storiti zanj! Obrnila se je od okna v sobo. Oče in mati sta hodila po sobi, postajala in se razgovarjala glasno in razburjeno. Ivanka je pristopila k očetu, ga prijela za desno roko in privila k njemu svoj vitki stas. Privzdignila je oči k njemu in rekla:

– Oče, prosim te, pomagaj Rudolfu ... Moj zaročenec je, moramo mu pomagati!

Razdražen od vse te stvari, jezen radi sramote, ki se je zvalila na njegovo hišo, se je Krivošić iztrgal od Ivanke ter je, pustivši jo sredi sobe, rekel trdo:

– Pusti me na miru, to je moja stvar, kaj se razumeš ti v tem!

– Oče, moj zaročenec je! je ponovila Ivanka tiho.

– Kak zaročenec! – je vskliknil naglo Krivošič in obraz mu je zažarel. – Ti že jaz dam zaročenca, pa še takega!

– Takega sleparja! – je dodala njegova žena, v kateri se je začelo kuhati od jeze.

Ivanka je vsa zardela. Očesi ste ji zablesteli in glas si ji je tresel, ko je izpregovorila. Potem se je obrnila proti očetu in materi in je rekla, stoječ sredi sobe:

– Ne smeta sramotiti njega. Sprejela sta ga v svojo hišo, dovolila sta, da je skoro vsak dan prihajal k nam, videla sta ga, kak človek je – sedaj pa, ker se mu je pripetila ta nezgoda, sedaj ga sramotita. Jaz pa vama pravim in srce mi tako govori: pošten je, ni lopov in jaz ga ljubim.

– Glej jo, smrkavko – je rekla Krivošićka srdito. Kar začudena je bila, ko je poslušala, kar govori njena hči. Kako je to postopanje pred stariši?

Ali Ivanka ji je gledala brez strahu v oči. Kri se ji je spustila iz glave in sedaj je bila bleda. Ne da bi se ozirala na materine besede, se je obrnila zopet do očeta.

– Oče, ali mu hočeš pomagati? Ti moreš, a vidiš, da ga ljubim, bila bi tako nesrečna.

– Izbij si tega Kranjca iz glave – je zagrmel Krivošič – in niti besede več o tem!

Spustila je glavo na prsa, umaknila se v kot in se spustila na divan. Krivošič in žena sta govorila dalje o dogodku in on ji je pripovedoval podrobnosti, ki jih je doznal na policiji. Nista se ozirala na Ivanko, ki je v svojem kotu tiho jokala. Žaljive besede, ki jih je izrekel oče proti Klinarju, so jo posebno spekle. Morda bi se bila dala pomiriti in prepričati, če bi bili postopali žnjo na časa, da bo spoznala narav svojega otroka in našla način, s katerim bi ga najboljše vodila – sta uporabila silo in psovko. To pa je zbudilo in podžgalo v Ivanki vso kljubovalnost, ki ji je bila v naravi.

Pred vsem ji je bil Klinar v resnici ljub, in to je spoznala v polni meri sedaj, ko je čula kaj se je dogodilo ž njim. Poprej je menila, da ga rada vidi, da bi rada postala njegova žena, ker ji je ugajal, kakor ji je sploh ugajalo: omožiti se, in pa ni občutila nobenega znaka, da je to čustvo za mladega moža pustilo globlji koren v njeni duši. Ali, od trenotka, ko je čula, da je on v nevolji in da mu treba pomagati, je občutila, da je nje usoda navezana na usodo Rudolfovo, občutila je, da mu je dolžna pomagati, in čutila se je sposobno, vse storiti, vse poskusiti, kar je potrebno, da se on reši. Vzbudila se je v nji poleg ženske ljubezni samaritanska narav, ki gleda rane, neguje bolnike in dela, da matere, sestre, ljubimke in samostanke z močjo tega poklica ustvarjajo čudeže na bolniških posteljah. Taka narav je bila v Ivanki: tu je bil bolnik, ona mu je morala pomagati, ker je ljubila njega, ki je potreboval njene pomoči; občutila je, da bi bila to nesreča zanjo, ako bi Rudolfa izgubila. To je bilo prvo, ki ji je dajalo drznosti, da se je pred očetom odkrito in junaški zavzela zanj.

Drugo, kar jo je podžigalo, je bila njena kljubovalna narav. Kot otrok se je drla v joku, udarjala z glavo ob tla – če so ji kaj odrekli. Navajena od malega, da so ji dovoljevali vse, po čemur je segala, je znala, ko je dorasla, kljubovati po cele dneve, ako ji niso dovolili, kar je hotela, marveč so ji odtegnili siloma. Vsaka sila je porajala v nji odpor; s čim več silo so hoteli kaj doseči od nje, tem bolj se je upirala in je bila tako trdovratna, da ni nikoli popuščala. Ko je bila lena ter ni napravila naloge in jo je mati karala radi tega in jo včasih tudi udarila, je Ivanka vsikdar izšla iz take borbe kot zmagovalka. Vedela je, da je ne ubijejo, da se oče ali mati slednjič naveliča njenega joka in krika in da zmaga ona. Roditelja nista dovolj rano opazila tega njenega svojstva in nista našla načina, da bi ugladila to trdovratnost ter jo oplemenila do vztrajnosti. Poizkušala sta samo od slučaja do slučaja, da bi s kalnimi zlomila to trdovratnost, kar se jima je tu pa tam tudi posrečilo, ali nista popravila s tem pregrešek svoje hčere, ker mnogokrat sta morala ona dva odnehati, a to je dajalo otroku oporo za nov odpor. Na drugi strani pa je bila Ivanka za dobro storiti vse. Tisti, ki so bili napram nji dobri in nežni, so mogli pri nji doseči vse, kar so hoteli. Tako je bila pripravljena dati tudi dušo za Milo in nekatere svoje prijateljice.

Ljubila je Rudolfa in se je v plemenitem zanosu svoje duše čutila obvezano, pomagati mu, ne ga zapustiti in ga vsaj s svojo udanostjo krepiti v težkem položaju, pa je našla s svojimi namerami tako surov sprejem pri svojih stariših. Premlada, da bi razumela stariše, ki sta v tej stvari zavzela stališče, ki se jima je zdelo najkoristnejše za Ivanko in vso njuno rodbino – ona je čutila le, kako sta zatajila nesrečneža in se obrnila od njega. Pred njenimi očmi je že stal kot mučenik, ki mu treba pomoči in tolažbe. In med tem, ko je ona v svojem kotu točila solze, ker so jo pekle žalitve, storjene njenemu Rudolfu, si je govorila, da ga nikakor ne sme zapustiti, da se je že občutila njegovo ženo in kot taka da mora biti ž njim tudi v črnih dneh in mora deliti z njim ne samo dobro, ampak tudi zlo. Bila je uverjena, da je od tega sklepa ne odvrnejo ne psovke, ne nikaka sila, marveč da bo vstrajala pri njem vse do konca, dokler se ne dokaže nedolžnost njenega zaročenca in dokler je ne odvede pred oltar.

Med tem sta roditelja rešetala dalje ta dogodek, posebno pa se je razburjala Krivošička, ki je bila v svoji tesni duši najbolj v skrbeh radi tega, kaj porečejo ljudje. Kajti svet, tista brezpostena usta množice, ki nimajo nikdar mere v kritiziranju, obrekovanju, obsojanju svojega bližnjega, kakor da nimajo ničesar, kar potrebuje čiščenja: ta svet bo gotovo izrekel strogo sodbo na položaju in bodočnosti tega nesrečnega mladeniča in prava sreča je, da še ni prišlo do javne zaroke, ker bi z njim tudi Ivanka pred očmi sveta padla v sramoto in morda ponesrečila za vedno!

Za Ivanko je bil ta razgovor, iz katerega se je kazalo samo sovraštvo proti Klinarju, velika muka. Že je v svoji mladi glavici skovala načrt, kako obišče Rudolfa. Kajti, to je bila njena največja želja. Morala ga je videti in uveriti ga, da je na njegovi strani, tolažiti ga, porazgovoriti se z njim, kaj treba storiti, da se reši. Vedela je, da je malo nade, da bi ji stariši dovolili, obiskati Klinarja v sodnem poslopju. Vendar je hotela poizkusiti, ali ne bi mogla izposlovati dovoljenja, da bi šla tjakaj z Marijano. Če ji ne dovolijo, je sklenila, da pojde tudi brez tega dovoljenja, pa naj pride, kar hoče. Bila je srčna dovolj, da je predložila svojo prošnjo, vendar ji je srce naglo utripalo od razburjenosti, ko je čakala na primeren trenotek.

V tem se je mati postavila pred njo in je nadaljevala svoja razmotrivanja, naslovljajoč svoje besede naravnost nanjo:

– S takim človekom, ki je prestopil prag sodnijskih ječ, se ne sme več imeti opravila. Treba pozabiti, da smo ga kedaj poznali. In sicer tudi ni to nikaka partija. Poleg tega je lahkomiseln, a ni državni uradnik, ampak samo privatni, to pa je velika razlika.

– Ali, mama, to je meni vseeno, jaz ga ljubim, to odločuje! – ji je posegnila Ivanka v besedo.

– Ti si otrok, ti ne veš nič in moraš ubogati, kar se ti zapoveduje! – je odgovorila mati strogo. – Klinar je v temnici, a tak človek ni za pošteno dekle.

– Ali, pride iz temnice, morda črez pet let – se je oglasil oče. – In ti ga potem vzames za moža?

– Ako ga obsodijo po nedolžnem – ker je nedolžen – je rekla Ivanka zamišljeno in žalostno – to bi bilo strašno. Ali, jaz bi čakala nanj, ker sem mu dala svojo besedo, da bom njegova. Bilo je neke nedelje v cerkvi. Stala sva skupno pri oltarju in on se je zaročil meni in jaz njemu (globoko je zardela ob tej izpovedi, s katero je hotela učinkovati na starišej. Vi pravite, da tak človek ni več pošten pred očmi sveta. Mari odločajo sodnije o poštenju in nepoštenju? No, jaz sem se učila, da sta pošteno srce in čista vest glavno! A pri njem je vse to! Če tudi ostane pet let v temnici, vem, da je pošten in čakala ga bom! Samo, dovolite, da ga vidim, da govorim z njim, pa boste videli, da vam bom potem mogla ves ta dogodek razjasniti in vas uveriti o njegovi nedolžnosti.

Vstala je z divana in govorila naglo, boječ se, da bi ji presekali besedo. Mlada prsa so se ji dvigala in spuščala naglo od razburjenega sopenja, a srce ji je utripalo silno. Ko je videla, da se oče in mati gledata brez besede, s pogledi, kakor da se vprašujeta: Kaj pa ti praviš na take besede? je nadaljevala s prosečim glasom in drhteč:

– Oče, mati, prosim vaju, dovolita, da grem nocoj, ali vsaj jutri zjutraj z Marijano h Klinarju! Moram govoriti z njim, moj mir in moja sreča sta odvisna od tega ...

– Sedaj mi je tega dovolj! – je zagrmel Krivošić ter zardel od jeze kot škrlat. – Kaj bi še rada? Kdo te je to naučil? Dekle hoče obiskati možkega – ali si znorela?

– Pa naj gre mama z menoj! Tu ne more nikao nič reči, ker je tako kakor bi šli k bolniku – je začela Ivanka zopet prositi.

Ali, oče ni nehal se srditi. Bil je človek starega poštenja in ni mogel trpeti nikakih novotarij in prostosti, ki si jih je začel ženski svet prisvajati v ženskem času. Že samo to, da je mogla njegova hči le pomisliti na kaj takega, se mu je zdelo strašno, kaj še le, da se je drznila izreči pred njim kaj takega. Ni mogel razumeti, da dekle ne vidi v tem nič slabega, in dal se je zavesti od jeze ter je kričal zamolklim glasom:

– Nehaj mi s tem, nočem nič slišati o tistem lopovu in sleparju. Ako ti je on ljubši, nego tvoja čast in rodbinska hiša, pojdi k njemu, ali, ne vračaj se več semkaj, ker o takem otroku nočem nič več vedeti. Že to je dovolj, da si mogla kaj takega zaželeti. Že to mi napravlja vtis, kakor da sem izgubil svojega otroka ... Rodbina Krivošičeva ni imela, hvala Bogu, še nikogar v zaporu, in ga ne bo imela, dokler sem jaz živ. Takoj boš pisala tistemu šarlatanu, da v naši hiši nima ničesar več iskati in da nočeš nič več vedeti o njem. In ti mu moraš pisati, da ne bi morda mislil, da ga jaz krivo obveščam, ako bi mu jaz pisal. Ali si čula?

– Tega ne morem storiti ... nikakor ne!

– Kaj? Ti se ga nočeš odreči?

– Nočem!

– Ti boš meni kljubovala?

Komaj je premagoval svojo jezo in sopel je težko. Roki ste se mu tresli. Obraz in vrat sta mu pomodrela od krvi. Očesi sti mu iskrili zardeli. Kakor navadno mirni ljudje, je postajal v hipih razburjenosti žrtev nagle in hude jeze, ki mu je jemala pamet. V takem trenotku bi mogel polomiti vse, kar mu prihaja pod roko in mogel bi tudi zmrviti svoje dete. Krivošička je videla to, in je, da-si je Ivankina neposlušnost in kljubovalnost razjezila tudi njo, drhtela tem, kar bi moglo slediti. Poznala je svojega moža, poznala take trenotke njegove jeze. Večkrat mu je iztrgala otroke iz rok, ko je, tako razjarjen, jel mlatiti po njih s svojimi pestmi. Sedaj je trepetala, gledala, kako bruha v njem vedno bolj in razmišljala, ali naj bi se vrgla predenj poprej, nego izbruhne jeza iz njega, ali pa naj bi Ivanko pognala ven. Zaslužila je, da bi jo pretepel, si je mislila Krivošička, ali, Janko ne zna tepsti, on ubija. Slednjič, v skrajnem trenotku, ko je on že stopil naprej proti Ivanki, je poletela predenj, no, v tem se je že premagal tudi on, se vprl z rokama ob mizo in je – gledajoč v svojo hčer s strašnimi očmi – zakričal:

– Pojdi mi izpred oči – ven! – ven!

Ivanka, ki je drhtela na vsem telesu in občutila v grlu, kako jo duši, je spustila glavo na prsa in je hitrega koraka odšla iz sobe, a Krivošič je pograbil – da bi prišel do zraka – po klobuku in odšel iz hiše.

Ko je bil že na ulici, je še vedno, ves bled v obrazu, lovil zrak, da bi se pomiril. Šel je proti Jelačičevemu trgu, ne da bi pogledal okolo sebe, a v duši se je še jezil radi te stvari. Taka je hvaležnost, ki jo doživljamo od otrok – si je mislil – za vse muke in žrtve. Vse življenje nič drugega, nego skrb za te otroke in za skorjo kruha za njih in zase, potem pa tako plačilo! I s tem so mu druge skrbi šinile v glavo: o njegovi kupčiji, ki je več obetala, nego pa izpolnjuje, in kaj bo, ako bo to trajalo dalje in če bodo troški vedno rasli, dohodki pa padali! In skoro lahko mu je postajalo, kolikor bolj se je oddaljeval od hiše, od te hiše, kjer ga ni sedaj veselila več nobena stvar: jezili so ga otroci, žena, služabništvo vse. V tem trenotku je zagledal, kako mu prihaja naproti Marijana, ki se je od nekod vračala domov, in mislil si je: ta me vsaj ne jezi, komaj da jo človek opaža v hiši. Ko se mu je približala, jo je pozdravil in vprašal, pomirjen, prijazno, kam da gre.

Domov, Iz prodajalnice – je odgovorila na kratko, ter pokazala z očmi na omotič, ki ga je nosila v roki.

Hotel je že dalje, ali, zagledal se je v njen obraz, postal hkratu resen – kakor da mu je nekaj šinilo v možgane – in je vskliknil pridušeno:

– Ah, saj ste vi, vi ste – Ana – kako da vas nisem spoznal takoj!

Vznemirila se je in šla dalje, premetajoč omotič v roki. On ji je sledil, skoro presenečen po tem razkritju, po tem sestanku mlade ljubimke iz Ilice, iz lepih mladih dnij, ki so minuli in se ne povrnejo več. Nekaj vesti podobnega se je jelo oglašati v njem, potem pa zopet skrb in strah, kaj bo sedaj. No, ona je izpregovorila in nje govor ga je spominjal sedaj na vso to epizodo njegovega življenja, ki v jo je bil že pozabil, ki je pa vendar, glej, živela še vedno nekje na dnu njegovega čustvovanja.

– Da, spremenila sem se – je rekla grenko – življenje me je ubilo, pobelilo moje lase, a oči so mi potemnele. Moj glas je izgubil zvok, a prevarilo vas je tudi to, da se sedaj imenujem Marijana. Pa vendar je nekaj skupnega v teh dveh imenih, ali, mislila sem si, da ste me popolnoma pozabili in zato sem si upala priti v vašo hišo. No, prosim vas, ne poženite me takoj, imejte usmiljenje, pa potrpite, dokler ne najdem strehe.

– Jaz da bi vas gonil iz hiše – je začel Krivošič živo, otirajoč si pot s čela – samo molčite, da ne izve moja žena – –

– Ah, ne bojte se – je rekla z grenkim nasmehom – jaz znam molčati. Z Bogom! Ni dobro, da bi nas videli skupno.

Poklonila se je in odhitela. Krivošič je gledal za njo par hipov in šel potem dalje, zaposlen z novo skrbjo.

VIII.

Tega večera Ivanka ni šla k mizi, ampak je ostala v svoji sobi, zagrenele duše, in je zaplakala od hipa do hipa. Njeni stariši so jo zadeli v dušo in žalili so, kar ji je bilo najmilejše. Videla je v njih svoje sovražnike, ki so bili nje sreči na poti. Niso je ljubili nimalo, ker sicer ne bi bili tako surov in kruti žnjo. Postavljali so jo pred dilemo: ali Klinar, ali očetova hiša, obojega ni mogla imeti. Ker ni v tej hiši bilo zanjo nič drugega, nego ugodnosti, ker zahtevajo od nje nekaj nemožnega in ji kažejo vrata, ako ne bo ubogala – odide tudi skozi ta vrata. Saj ni – si je mislila – tu ničesar izgubila, a tam je čaka vse: ljubezen, nežnost, sama sreča.

Sedaj je bila gotova, da ljubi Rudolfa z vso dušo svojo. Mislila je, da bi ga ne mogla nikakor zapustiti, zdelo se ji je, da bi laglje umrla, nego pa živela brez njega. In kako je trpelo njeno srce, kako se je krčilo od boli, ko so ga obsipali s psovkami! Ko jo je bolelo, da je on tako nesrečen! Vse to je mogla občutiti le za človeka, ki ga ljubi, za katerega se lahko žrtvuje in zapušča rodbinsko hišo in brata in sestro, ker on ji je vse.

Razmršenih las, nabreklih oči je sedela pri mizici in je ob svetiljki motrila malo sliko Klinarjevo, ki jo je on bil podaril ter jo nosila pri sebi. Kako blago in milo je gledal nanjo s te slike! In takega človeka so zaprli, to da bi bil slepar! Vsa njena pamet se je uprla tej misli. Mnogo je trosil, razsipal je – da, to utegne biti in to ji je ugajalo pri mladem človeku. Saj je tudi ona sama ljubila line pasije in tudi ona sama bi trosila denar, če bi ga le imela! ... Kako bi ga mogla osvoboditi iz zapora? Ali, mora k njemu, mora govoriti z njim!

Nje sklep je bil trden in sedaj je razmišljala, kako naj ga izvede. Poznala je očeta. Kar je enkrat rekel, pri tem je ostalo. Vedela je torej, da ji ne odpusti tako hitro tega koraka. Vedela je, da se ne sme povrniti v rodbinsko hišo, če stariši izvedo, da je šla k sodniji in da je v zaporu obiskala Klinarja. To ji pozabijo še le tedaj, ko se dokaže Klinarjeva nedolžnost in jo sprovede pred oltar. Tu ji je šinila v glavo neka misel: ako pa je vendar-le kriv, ako je iz nemarnosti in lahkomiselnosti pregrešil in bo obsojen? Ob tej misli jo je oblil pot, ali, odbila jo je takoj. Ne, on ne more biti kriv, in če ga obsodijo, čakala bo, da prestane svojo kazen. Zna krojiti in šivati, pak se bo dotlej preživljala s svojimi prsti, dokler ne bo on zopet svoboden.

Morda se izteče vse dobro, morda se strašno nesporazumljenje, ki je povzročilo aretacijo Klinarjevo, razjasni že jutri, pak se potem ona takoj povrne domov in se ji morda posreči, pridobili stariše, da pozabijo to nezgodo, ki se je pripetila Rudolfu, in da ga zopet sprejmejo v hišo. No, pripravljena je morala biti tudi na nasprotno. Morda se bo moral Rudolf obrniti do svojih prijateljev, da najde pomoči. Stvar se more tudi zategniti, sodnije so tako neusmiljene in počasne, to je slišala večkrat. Za ta slučaj je sklenila, da se zateče k Driničevim. Delala bo pri njih, a za nje delo ji bodo dajali hrano in stanovanje, dokler bo potrebno.

Da se ni že izučila, bi bila takoj izvršila svoj sklep. Gorela je od nestrpnosti, da bi ga videla, da bi slišala, kaj je prav za prav žnjim, da bi ga tolažila in mu pomagala. Sliko njegovo je spravila zopet, vstala od mize in začela hoditi po sobi. Na stariše ni mislila več. Tisto hladno, kar je občutila, ko je oče tako kričal nanjo, je zopet leglo v njeno srce. To je bilo nekaj podobnega kakor hipna mržnja. Mrzila je tirane, ki so jo hoteli vpogniti, dočim je ona želela svobode. Odpor in kljubovanje – to je ležalo v njeni duši, ne pa slepa pokornost. Stariši niso razumeli tega, ker je niso poznali. Niso vedeli, ne slutili nič o tem, kako je ona sklenila poznanstvo s Klinarjem in se zaročila z njim, kako si je dopisovala z njim, a pri tem občutila slast, da nekaj ukrepa, da nekaj stavlja na kocko. Ona sama ni vedela, koliko srčnosti in podjetnosti je bilo v nji. Postopala je, kakor ji je velevalo njeno srce.

Ko jutri zapusti hišo, ji bo le za Milo žal. V svoji žalosti je bila nocoj osorna z njo. Mila je bila prišla k nji v sobo žalostna, vsa razžaljena in tresoča se od razburjenosti. Čula je, kaj se je dogodilo s Klinarjem in je – prišedši domov – hotela tolažiti sestro. No, ta poslednja se je pustila poljubiti od nje, pak ji je rekla: »Pusti me na miru!«, na kar jo je Mila zopet pustila samo.

Nikakor pa se ni smela izdati pred Milo s preveliko nežnostjo. Ta bi od strahu, ker sestra hoče oditi, mogla kaj izbrbljati starišem. Zato je pripravila potrebno med tem, ko je bila Mila pri večerji. Svoj nakit, nekoliko rokavic, uhane in zlato uro z verižico je spravila v eno škatljo, ki jo je spravila v žep obleke, ki jo je hotela zjutraj obleči. To so bili sami predmeti, ki jih je dobila v dar. Utegne jih potrebovati, ko potroši tiste male prihranke, ki jih je mogla nesti s sabo v gotovini. Potem je zložila v karton nekoliko perila, najpotrebnejšega, eno bluzo, eno spodnje krilo ter položila karton na omaro, kjer je bil tudi poprej. Ako bi bilo potrebno, bo pisala Marijani po te stvari. Ta ji je udana in jo ima rada in bo znala gotovo neopaženo poslati ji ta karton.

Ko te je Mila povrnila v sobo, je bila Ivanka že gotova s svojimi pripravami in je navidezno čitala neko knjigo, sedeč mirno pri mizi. Tudi Mila je bila tiha; sedla je na divan in kadila svojo cigareto. Tudi tu je bilo ena njunih milih stvari: po vsaki jedi sti pokadili dve tri cigarete. Videč da Mila kadi, je tudi Ivanka prižgala cigareto in kmalu je bila soba polna dehtečih oblakov bosanskega tobaka, ki jima ga je preskrbljal Klinar.

– Ali nisi lačna? – je vprašala Mila sestro. Prinesla sem košček peciva – je nadaljevala in potegnila iz žepa omotič.

– Hvala ti, srce – je odvrnila Ivanka, ki je mislila na jutršnjo ločitev – nisem lačna nimalo ... Kak je bil oči pri večerji?

– Ah, mračen, ni govoril niti besede. Tudi mama se je držala ojstro, pak si ni nikdo upal izpregovoriti – je odvrnila Mila. – Marijana mi je povedala, da ste se prerekali radi Klinarja, poprej, nego sem prišla jaz. Ah, uboga Ivanka, ali ti je močno žal zanj?

Ivanka je odgovorila z ihtenjem. Privlekla se je k divanu, položila glavo v naročje Mile in zajokala. Tudi Mila je bila itak že sama razburjena. Njeni lici sti goreli, naglo je kadila cigareto in trgala s prsti svoje krilo. Sestrina žalost jo je žalostila, a imela je tudi svojo muko. Sedaj ji je bilo še vroče in oblival jo je pot, ko se je spominjala onega, kar se je danes dogodilo. Ivanka ni prišla ponjo, a ko je ob šestih odšla od Driničevih, je bil Roder pred hišo in se ji je pridružil takoj. Prosil jo je, da bi šla na okoli preko Ribnjaka, kjer bi mogla malo posedeti na klopi, ker bi ji rad nekaj povedal. Ona se je nekoliko obotavljala. Da-si ji je ugajala Roderjeva družba, je vendar nekaj časa sem občutila nekak strah, ki je bila sama z njim. To je prihajalo od tod, da je nekega večera doma prisluškovala na vratih in razločila, kar sta se oče in mati razgovarjala o nekem častniku in nekem dekletu, ki je postala nesrečna radi njega. Tedaj ji je prišlo na pamet, da bi tudi Roder mogel biti tako slab človek, ki spravlja dekleta v nesrečo. Zato se ni čutila varno pred njim, na drugi strani pa je ta častnik že preveč zajel njeno fantazijo, da bi se je mogla odreči, da jo spremlja domov, da ji govori laskave besede in da postopa z njo kakor s pravo gospico, istotako kakor Klinar z Ivanko.

Po kratkem obotavljanju se je udala njegovi prošnji, da pojdeta preko Ribnjaka domov. On je gotovo hotel s tem le podaljšati pot, da bo nekoliko več časa znjo. Končno ni videla v tem nič slabega in ji je celo ugajalo. Tudi kasno ni bilo še, če se je videlo nekoliko, večer je bil topel – ravno prijetno je bilo, malo izprehoditi se.

Sedla sta na klop pod mladim kostanjem. Ribnjak skoro prazen. Samo v nekem kotu se igralo nekaj dečkov ob kriku in viku, ki pa kmalu zopet vtihnil. Jel je legati mrak in je od hipa do hipa postajal gostejši. V njem so se hrepeneče dvigale v vis mlade, še gole veje, ki so še le delale popke. Kakor da so prosile nebo, da jih ogreje solnce, da njegova toplina odpre vrata do tistega življenja, ki je vrelo v njih in jim napelo popke, ki naj le počijo.

Zrak pod nebom je mlačen in sili človeka, da meče s sebe zimsko obleko. Tudi Mili je vroče. Nji je kakor tistim popkom. Nekaj časa sem vre v nji, nemirne misli se ji motajo po glavi, ki ji je često težka in ji ne dopušča, da bi zaspala. Narava se budi v nji, pa kje to doslej mirno dete kakor izgubljeno od novih nepoznanih čutstev in nagonov. Često ji prihaja, da bi jokala iz strahu pred nečim, kar sluti, a potem, da bi se smejala brez razloga. To je – si je mislila – ljubezen. Ljubezen do tega Roderja, ki sedi poleg nje. Komaj da razume njegove besede, ki jih šepeče poluglasno. Le sluti jih in se smehlja, zroč predse tja v črne vrhe smerek v nadškofijskem parku, za katerim strše v zrak, kot gorostasne pajkove mreže, ogrodja okolo novih zvonikov. Mirni, topli zrak miluje sveži, okrogli ji obraz in prodira do živcev. Njeno veliko modro oko gleda hrepeneče v svet, a zrcali se v odsevu mladega meseca, ki ji zlati tudi plave lase pod klobukom in velike svetle gumbe iz bisernice na njenem rmenem suknjiču, ki ga je razpela.

Sedel je poleg nje v svojem tesnem kroju, razgretega obraza pod šiljasto kapo s protipodpisanim krojem, pak se ji približuje vedno bolj, tako, da je slednjič sedel tesno poleg nje. Človek uživanja, navajen, da svojega časa – ker tistih par ur službe ni bilo nikako delo – ne porablja za nič drugega, nego za lov po uživanju, ki ni poznal ne zaprek, ne ozirov, je vrgel oko na to dete in si obljubljal mnogo slasti od tega druženja z »malo«, kakor jo je imenoval. Že izmučen od dolgega natezanja, nestrpen, je zbral sedaj vso svojo zgovornost, vso mnogovrstno, z izkustvom pridobljeno spretnost, da premaga ta otroški odpor in narine Ljudmili svojo voljo. Govori in govori, laska in šepeče, prijemlje njeno roko in jo stišče, vzdiha in zavija oči, beseda pa mu je lahka in moderna, kakor naučena na pamet. Mila pa drhti pri teh besedah, ki jo zazibavajo kakor v sen in ji malone odjemljejo vsako zavest. Zato tudi ni opazila, kako se je on že tesno pritisnil k nji, da je iznenada pritisnil svoje ustnice na njene. Ona je le naenkrat opazila skozi pajčolan nad sabo kapo in dve žarki očesi ter občutila dotik brk, a potem dolg, nenavaden poljub, ki je razburil vse njeno bitje. Pri tem dotiku se je v prvi hip kakor onesvestila: občutila je le neprijetno, a omamljajočo slast. Potem pa se je zdrznila in umaknila glavo nazaj. Preplašeno ste gledali njeni očesi vanj.

Roder si je tolmačil ta pogled ugodno zase. Objemši jo okolo pasu ji je začel šepetati na uho:

– Ti si sedaj moja, Mila, in ljubila se bova za vedno ... Sedaj pojdeva na moje stanovanje ... pokažem ti lepih stvari, kakršnjih še nisi videla nikdar ... boš v mojem stanovanju kot mala gospa: ko si bila enkrat tam, prideš gotovo zopet ... Pojva sedaj, mari ne?

Otrok pa se še ni iznebil prvega strahu. Tresla se je pred tem, kar je čula sedaj. Kakor strela ji je šinil v glavo spomin na nedavni razgovor starišev, posebno pa na očetove besede. Sedaj je videla jasno, kam dovaja to sprehajanje in ljubimkovanje z Roderjem. V glavi ji je šumelo, vtiski tega večera, dogodki, besede minulih dni, vse je mešalo v nji, ničesar ni razločevala jasno, občutila je samo strah, ki jo prijemlje pred pogledom tega človeka, v katerem je videla zlo. In vse to je šlo skozi njeno glavo in dušo. Iztrgala se je iz njegovih rok, in vskliknila: Ne, ne, nočem, nočem! – in, ko se je osvobodila je pobegnila skokoma ter izginila poprej, nego se je on zavedal od začudenja.

In tako se je Mila rešila nevarnosti, ki je zašla vanjo s svojim ljubimkovanjem z Roderjem. Zavedena od izgledov drugih, domišljije, koketerije in svoje svobode, je, nič hudega sluteč, ubrala pot, o kateri ni slutila, kam vodi. Da je ni prenagli naval iznenadil in prestrašil, bi se ji bilo morda dogodilo isto, kar tolikim drugim. Tako pa ji je to odprlo oči in zagledala je prepad, ki se je odprl pred njo, ne da bi vedela prav za prav, kakršen je. Da-si je prešla od otroka v dekliško sobo in je v svoji mladi duši nosila nemir in zadrego, je bila vendar še dovolj otrok, da se je zgrozila pred tako grobo rešitvijo situacije v njenem bitstvu.

To je nasprotovalo njeni mladi, sanjavi naravi, ki je tako resno in kakor z daljnjim otožnim hrepenenjem gledala v svet s tistima velikima modrima očesama. Ta uglajeni lepi častnik bi bil morda še dolgo ostal predmet njenih sanj, da se ni ta ideal sam razpršil v prah, ko se je pokazal brutalnega možkega v vsej sliki. Kruti dotik z naravo, ki jo je omamil za hip, jo je vznemiril in prestrašil in spomin na tisti razgovor, ki mu je prisluškovala za vratmi, je storil svoje. Kakor so že otroci dandanes, tudi ona ni bila povsem nevedna glede spolnih odnošajev. Ali, to njeno znanje je bilo nepopolno, skrpano od tega, kar je čitala in čula tu pa tam, in ni ji dajalo popolne slike. Ali, po očetovih besedah si je mogla misliti, kake velike posledice nastajajo iz takih odnošajev. – »Ubil bi ga kot psa!« je bil rekel oče, a za malenkost se ne ubija!

Tenkočutnih živcev, mehke, občutljive duše, ki je bila tako skladna z vso njeno vnanjo pojavo, je bila Mila globoko pretresena od tega dogodka in roditelja bi bila pri večerji gotovo opazila nje nemir, razžarjeni lici in boječe poglede, ako ne bi jima bil prizor z Ivanko obrnil misli in pažnjo v drugo smer. Tako je Mila, molče na svojem mestu kakor nema, mogla nekoliko povečerjati in pohiteti v svojo sobo z željo, da se nekoliko pomiri, pa tudi pretresena od nesreče, o kateri je čula, da se je dogodila Klinarju in s tem tudi Ivanki.

Ali tu, v njuni sobi, kjer sti oni dve tako pogosto imele brezkončne razprave o svojih dnevnih zgodbah ni dolgo našla prilike, da bi se umirila, da bi mislila na nocojšnji dogodek. Ivanka, z ene strani užaloščena, z druge pa užaljena, in v želji, postopati po svojem sklepu, je zaposlila vso sestrino pozornost. Jokala je nad svojo nesrečo, tožila na krute stariše in iskala tolažbe pri Mili, na katero je sicer gledala kot na nezrelega otroka. Danes pa kakor da sti se vlogi zamenili: Ivanka je ležala na otomani z glavo v Milnicir naročju, a ta poslednja je morala vlogo starejše izskušene tolažiteljice, ki se nadeja le dobrega od bodočnosti in ki obljublja vse lepo užaljenemu otroku – Ivanki.

Videča to bol in žalost, je Mila skoro povsem pozabila svojo današnjo nepriliko in le se je je spomnila le v presledkih, ki so nastajali v razgovoru in tolaženju. Še le, ko je Ivanka po dolgem premetavanju in obračanju na postelji zaspala, se je mogla Mila zamisliti v svojo situvacijo. Težko je občutila svojo tajnost zato, ker se ni smela nikomur zaupati. Čutila se je sama krivo, da je prišlo do tega. In, ker je vedela, da se je dogodilo nekaj prepovedanega, in ker se je bala kaj povedati Ivanki v strahu, da bi mogla ta vendar kaj izbrbljati pred materjo (in če bi ta povedala očetu, bi bila nesreča gotova) – je sklenila, da obdrži vse za-se. Tudi iz sramu ne bi se mogla nikomur zaupati. Zdelo se ji je, da je bilo nekaj sramotnega, nizkega v tistem poljubu, ki je bil povsem drugačen, nego tisti, ki jih je prejemala od svojih prijateljic in Ivanke. Občutila je, kako zardeva tudi sedaj v postelji ob spominu na oni dotik. Ah, za živo glavo ne sme nikdo nič izvedeti o tem! In s tem sklepom, da nikomur nič ne pove, je zaspala proti zori. Ob enem s tem sklepom pa je storila še nekega drugega: da se nikdar več ne prikaže pred Roderjem!

Naslednjega dne ob 9. uri je odšla Ivanka od hiše in se napotila naravnost k redarstvu. Na treh ali štirih mestih je morala vpraševati po Klinarju, predno je izvedela, da so ga danes zjutraj izročili sodniji. Ker ji ni bil poznan pomen te izpremembe, je ni vznemirilo to. Policija, ali sodnija – to je bilo po nje neveščem razumevanju vseeno: ne eno, ne drugo ni pomenjalo nič dobrega. Samo jezilo jo je, da je zakasnila. Če bi bila prišla bolj zgodaj, morda bi ga bila še zatekla. Sedaj pa je morala prehoditi dolgo pot iz zgornjega mesta na Zrinjevac. Šla je hitrim korakom nestrpnega človeka, ki si želi gotovosti.

Srce ji je hudo utripalo, ko je stopila v poslopje. Veliki prostori, stopnice, zidovje – vse to je izvajalo nanjo neki pritisk in potrtost, ne pa utisek, ki ga je graditelj menda hotel doseči. Ali Ivanka se ni lahko udajala. Pogoltnila je neugodni občutek v grlu, obrnila oči od bledih zidov, stopnic in stebrov, pak vprašala vratarja, kje bi mogla najti gospoda Klinarja, ki ga je danes policija poslala semkj. Vratar jo je napotil v neko sobo v prvem nadstropju, kjer se je nekoliko pisarčkov zganilo ob prihodu lepega dekleta in ga sprejelo na ljubeznjiv način, še precej nenavaden v naših uradih. Ponudili so ji stolico in začeli vpraševati jo: čemu, zakaj, kako da prihaja. No, ko so videli, da sirotica samo zardeva in odgovarja vedno le, da mora takoj govoriti s Klinarjem, so se je usmilili in ji rekli, da se »obdolženec« ravnokar nahaja pri preiskovalnem sodniku na zaslišanju – v drugem nadstropju, soba ta in ta. »No, pokažem gospici jaz sam,« je rekel neki mlad, precej lep človek z belo čisto srajco, a zelo zamazanim jopičem.

Ni se predstavil, kdo je, in tako Ivanka ni vedela, s kom ima opraviti. Zaprosil jo je le, naj mu sledi, in šla je molče za njim po hodniku, stopnicah, pa zopet preko dveh hodnikov, dokler ji ni rekel slednjič mladenič, naj pri nekih vratah počaka za hip on pa je vstopil v sobo.

Minulo je naekaj trenotkov, ki so podvojili Ivankino razburjenost. Ni ji manjkalo srčnosti, ali ta korak je bil zanjo preveč nenavaden, da bi ji srce ne vzkipelo in prsi valovile kot val na vodi. Med tem, ko je ona napravila nekoliko korakov po hodniku, so se tista vrata zopet odprla, a mladenič ji je velel: »Izvolite, gospica!«

Ivanka se mu niti zahvalila ni. Nezavestno je vstopila v sobo in takoj opazila Klinarja ... in nič več. On je stal sredi sobe in je, začudeno in iznenadjen, uprl pogled na vrata, skozi katera je prišla. V prvi hip kakor da ni razumel. Ali, potem, ko jo je zagledal, zmedeno, bledo, je razumel vse, oči so se mu pomolile od solz in sprejel jo je razširjenih rok ter jo pritisnil na prsa.

Tudi njo je sililo na jok, ali premagala se je. Dočim se je zdelo, da je njemu zmanjkalo moralne moči, je došla ona polna volje in odločnosti. Izvila se je iz njegovega objema in opazila sodnika – mladega človeka odlične vnanjosti, ki ga je poznala po videzu z ulice, kako je odhajal v drugo stransko sobo in pozval pisarja za sabo.

– Hvala ti, da si prišla ...

Ivanka je le obrnila nanj enega tistih pogledov svojega velikega očesa, ki govori več, nego hudournik besed in ki se ne pozabljajo nikoli. Ljubezen, usmiljenje, strah radi njega, vse to je tisti pogled izražal skozi tisto vlažno košutino oko – Rudolf ga je občutil, ko mu je prodiral do dna duše in mu prelival v njo miloto, kakršnje ni še občutil nikdar. A, kaj je ta pogled pomenjal zanj? V teh štiriindvajsetih urah mučen in strt od sramote, ki se je zvalila na njegovo glavo, je mislil, da je vse izgubljeno zanj. Imel je časa, da razmisli vse in pregleda svoj položaj. Videl je, da je tu v Zagrebu uničena vsaka njegova nada. Ko je prišel slednjič pred policijo in sodnijo, nekoliko po svoji lastni lahkomiselnosti, nekoliko pa po zlobnosti svojih upnikov, je razumel, da je popolnoma izgubljen.

Od tistega hipa, ko se je razneslo, da hoče pobegniti, so se začeli oglašati vsi njegovi upniki, edan za drugim, trgovci, natakarji, gostilničarji, perice. Vsi so se tresli za svoje groše in vsi so ga obtoževali, da jih je osleparil. Na ves njihov hrup je mogel on odgovoriti samo eno: da ni imel namena, da bi koga osleparil, da je delal dolgove v nadi na dedščino. – Prosil je, naj ga pustijo na svobodo, da mu dado prilike za obisk svojih prijateljev, da gre v Gradec k svojemu stricu, ki je na smrt bolan in petem da zadosti vsem svojim obvezam. Ali, upniki so nasprotovali temu še z večjim hrupom: ne izpustite ga, pobegniti hoče! Kakor razburjene ose so ga obletali in niso hoteli izpustiti svoje žrtve! Z razdraženim glasom – ki mu hočejo iztrgati kost iz gobca – so zahtevali od preiskovalnega sodnika, pred katerega so ga dovedli skupno s stražarjem, naj Klinarja ne izpusti, dokler nima na mizi jamčevine za njihove tirjatve. Odšli so še le s sodnije, ko je sodnik izjavil, da obtoženec ostane v preiskovalnem zaporu do nadaljnje odredbe.

Včeraj je še imel nekoliko nade: v starega Krivošiča in v Steinerja. Pred redarstvom ju je označil kot svoja poroka. Ali, Steiner niti; prišel ni na povabilo, Krivošić pa je na vse prošnje in zaklinjanja zmignil z rameni in odgovoril: »Žal mi je; kar imam, potrebujem za-se, a z ljudmi, ki se vlačijo po zaporih nočem imeti opravila!« – Klinar je bil strt. Nikdo mu ni več veroval, nikdo ni hotel nič vedeti o njem. Razvajen od matere, navajen na vse dobro, poln ambicije, da bi se čim višje povspel v človeški družbi – se sedaj hkratu nahaja pred redarstvom obtožen zločina! Ni bil navajen doslej, resno misliti na jutri, je bil sedaj iznenada postavljen pred strašno skrb: kaj bo iz njega? – Slednjič je klonil, spopadla ga je apatija ian gledal je topo predse, kaj pride še?

V teh težkih hipih so se mu misli večkrat obrnile k Ivanki. Ali, mogel je le z grenkim nasmehom misliti nanjo. Nje oče se ga je že odrekel, tašča in ohola mati je gotovo že storila isto. Česa se je mogel nadejati od hčere? Mlado, neumno dekle, ki ji je ugajal, dokler je bil med zagrebškimi »dandy«-ji in ki jo je osvojil z lepimi besedami, je-li drugačna nego vsa druga dekleta v Zagrebu in drugod: pripravljena na ljubkovanje in ljubohlepna? Do včeraj je mislila, da ga ljubi, danes, pod vtisom očetovih in materinih besed, misli že, kako bo koketirala z – drugim! Bolelo ga je, da je moral tako misliti, ali, kaj je mogel drugega po tolikih razočaranjih v teh malo ur! Bolelo ga je, da vsa njegova nesreča pomenja poleg drugega tudi izgubo te deklice, ki jo je bil zares vzljubil, in se mu je sedaj ta izguba zdela še večja, ker je trdno veroval, da s tem izgublja svojo srečo. Ali, ni videl nobene rešitve. Tudi, če bi se njegovi materi posrečilo, da mu prinese hitro pomoč, kaj bi mu koristilo to: Ivanko je vendar izgubil. Srce se mu je krčilo pri tem razmišljanju, in telo mu je klonilo še bolj ob duševni strtosti.

V tem stanju se je nahajal tudi danes pri zaslišavanju pred sodnijo. Upniki, s katerimi je bil konfrontiran, so bili odšli, on pa je še ostal, da odgovarja na podrobna vprašanja brez konca in kraja o svojem življenju, razmerah, minulosti in tako dalje. Odgovarjal je, kolikor je mogel točno in tu je nekoliko oživel, izpoznavši, da bi to zaslišavanje moglo biti odločilno za vprašanje, ali je v njegovem postopanju kaka krivda ali ne. Nagon samoohrane se je ganil v njem in začel je živahnejše govoriti o svoji minulosti in rodbinskih razmerah, prizadevajoč si, da bi vse verno predočil, ali – za-se ugodno. Vendar se je varoval, da ne bi zapadel zopet v svojo staro pogreško, v katero je padel kadar je govoril o sebi. Kraj vsega tega mu je izbegnila po kaka beseda, kak izraz, ki je zvenel kot hvalisanje in poveličevanje. Ali, nezahotjeni, mali nasmeh sodnikov ga je ukrotil, pa tudi njegov opomin, da se bo preiskovalo, koliko je resnice v teh navedbah. To ga je sklonilo, da je manje naglašal svoja odlična poznanstva, a molčal je o nekih rodbinskih zvezah, o katerih je poprej rad govoril. Sicer pa se ni mogel pritoževati proti sodniku. Postopal je z njim lepo in uljudno, a svojo službo je vršil kot človek, ki hoče reči: »Oprostite, da vas tu toliko natezam, ali moram, čeprav sem uverjen, da iz tega ne bo nič.« Bil je to mlad človek, razumnega obraza in bistrega pogleda, brez tistega trmastega »polaganja važnosti na stvar in svoje uradno dostojanstvo,« ki je tako često vidimo pri mladih uradnikih.

Vendar je bilo Klinarju neprijetno to zaslišavanje. Poniževalo ga je pred tem sodnikom, ki mu je moral pripovedovati vse svoje intimnosti in to pred pričo – pisarjem, ki je vse to beležil na zapisnik. Bil je že povsem utrjen in je hrepenel po trenotku, ko bo vsega tega konec.

A tedaj je iznenada stopil v sobo neki uradnik in šepnil sodniku nekaj na uho. Ta je vstal in rekel: »Naj gospica izvoli vstopiti.« Obrnivši se do Klinarja je rekel: »Vaša zaročnica želi govoriti z Vami – nimam nič proti temu.«

V prvi hip ga Klinar ni razumel. Njegov sicer bister um, ki je hitro razumeval, je bil izmučen in utrujen. Beseda »zaročnica« ga je zbegala. Kaj pomenja to? – se je vprašal – mari sanjam? Ali, že so se odprla vrata in prikazala se je na njih tista draga, tako znana mu vitka postava, o kateri je že dvomil, ali je še njegova. Sprejel jo je osupnen kot prvi žarek solnca nade, kot gotovo srečo in svobodo – razumel je, da je ostala na njegovi strani vkljub vsemu.

Njen pogled, ko je sedel poleg nje na klopi, je potrdil ta prvi utis. Začel je stiskati njeno ročico, s katero je bila snela rokavico, sedaj privzdigajoč k ustim tisti nežni, prozorni in krhki del njenega telesa, sedaj ga gladeč s svojo roko. Razburjena sta bila in dolgo časa nista izpregovorila niti besede. Samo njuni srci ste vtripali silno, a prsa in nosnice so se napenjale od naglega, težkega dihanja. Slednjič pa se ona ni mogla več premagovati: očesi sti se ji zamotili, zaiskrili od solz, in dahnila je v joku:

– Rudolf moj, kaj se je dogodilo s tabo?

Ni imel odgovora. Njegova mehka duša, izmučena od tega dokaza ljubezni in usmiljenja do te device, se je udala občutku, ki se je prelival po njem, in je tudi našla odduška v joku. Iz prvega ga je dušil in držal je robec k ustim. Ko pa se je jok radi tega izpremenil v konvulzivno ihtenje, je pritisnil glavo na Ivankina prsa, a eno roko je ovil okolu nje vrata.

Tudi Ivanki so dalje tekle solze, ki so neslišno kapale po licih na drago glavo. Nje mlado srce se je stiskalo pri tej prvi boli, ki jo je morala pretrpeti njena ljubezen. Še pretresena vsled včerajšnjega dogodka, še v omotici vsled tega odločnega koraka, ki ga je storila z nevarnostjo, da izgubi svoj rodbinski dom, je morala gledati, kako se zvija od boli, on, ki je bila njegova sreča odvisna od nje. Trpel je on, ki ga je ljubila; zato je bila njegova žalost tudi njena žalost, ker ljubezen je največji egoizem, četudi često ne zavesten.

No, premagala se je. S svojo mehko roko je pogladil Rudolfovo glavo in rekla toplo:

Ne obupavaj dragi Rudolf, prišla sem, da te rešim.

Ta glas kakor da ga je izbudil iz dolgega in globokega spanja. Privzdignil je glavo, jo pogledal z občudujočim pogledom svojega velikega očesa, ter rekel:

– To si tudi že storila. Tvoj prihod je že rešitev za-me, pa naj se že stvar izvrši tako ali tako.

Gledal je predse zamišljeno in je nadaljeval po malem presledku:

– Kako čudno je vse to in kako silno je, kar se dogaja tu, ta Previdnost, ali usoda, ki določa, kar nam je usojeno! Bil sem na robu propada. Ko sem prišel v Zagreb, bil sem nestalen, lahkomiseln in nisem nikdar razmišljal o življenju. Edino, na kar sem mislil, so bile jutršnje slasti, ki sem računal nanje ob današnjih. Življenje v tem mestu, v družbi, ki je bilo ravno tako, kakršen sem bil jaz, me je potegnilo v svoj vrtinec. Bil sem izgubljen in ni mi bilo rešitve. Tedaj sem zagledal tebe! Hotel sem te pridobiti, porabiti te za svojo zabavo. Ali nekaj nerazumljivega, ki je močnejše od mene, je hotelo drugače. Kako da je prišlo to, ne vem, ali, vzljubil sem te z vso svojo dušo in vsem bistvom svojim. Tisto nerazumljivo je spletlo vezi, močnejše od prehodne strasti in v tistem hipu, ko sem te prvikrat zagledal iz kavarne in se potem, v drugič sešel s teboj pri Driničevih, dogodilo se je med nama nekaj, česar ne razumem, pač pa slutim, da je veliko in usodepolno. – In potem me je moje življenje vleklo nižje in me dovleklo semkaj. In to je tisto čudno, kar se je dogodilo. Stotine, tisoči ljudi, največji del prebivalstva tega mesta, živi, kakor sem živel jaz: za naslado, za sijaj, za omamo, a to se je dogodilo samo meni. Včeraj in sinoči sem se večkrat vpraševal: zakaj ravno meni? Sedaj pa vem, zakaj: da se mi odprejo oči in pamet. V teh štirjiindvajsetih urah sem se naučil razmišljati o življenju in svetu ... Kako je življenje silno, kako prehaja mimo poedinca, e, kako sem jaz srečen v njem. Srečen, ker me je sešlo s teboj. Da ni tebe, da nisi došla ti, bi bil jaz danes že zločinec: tak srd je bil v meni v usodo in življenje in bi bil, četudi na bi bil obsojen, izšel od tu kot srdit sovražnik ljudi in družbe, in bi se bil boril proti njim z vsakim orožjem, ki bi mi prišlo v roko. Ali tista sila okoli nas, tisto tajinstveno, ki ga ne razumemo in za kar so se ljudje od nekdaj mučili, da bi mu našli pravo ime, je uredilo vse tako, da si ti morala biti tista divna in odločna devica, ki se ni obotavljala zapustiti očeta in mater in brata in sestro in da donese odrešitev nesrečniku, ki je bil že izgubljen. Danes pa – pa naj me že ti ljudje izpustijo, ali obsodijo – danes se ne bojim. Ljudje so, pa mi morejo po svojem razumu vzeti tiste, kar oni imenujejo čast, ali tistega, kar danes nosim v svoji duši, mi ne morejo oteti vsi sodniki, vsi oderuhi in upniki tega sveta, ker so vsi preslabi in premajhni spričo tistega silnega, v čegar roki je moja usoda in česar na morejo nadvladati, ker je nevidno in čudno, a meni je danes izpregovorila na tvoja usta, ki so mi donesla rešitev.

Govoril je to pol šepetaje, kakor v strahu pred tistim čudnim, ki se je odkrilo njegovemu očesu in ki – kakor je občutil – napolnjuje to sobo s štirimi belimi zidovi, priprosto in navadno, ki pa se mu je v tem hipu predstavljala kot svetišče. Ivanka ga je poslušala vsa v občudovanju. Nikdar ni čula od njega takih besed, nikdar ni mislila, da je v njem toliko toplote in topline čustev.

Zasledovala je R. Klinarja, elegan., veselega mladiča, ki se je brezbrižno udajal življenju, ki je imel na jeziku le domisleke, šale in navadne družabne razgovore, pri katerih je mogla tudi ona tekmovati z njim. Ali tega, kar je govoril sedaj, ni razumela popolnoma, ali, navdušilo jo je. Iz začetka ga je poslušala začudeno, razlagajoč si, da ga je nesreča sedaj izpremenila, a potem jo je vedno bolj nadvladovalo tisto, kar je zajemalo njega in prehajalo nanjo, ter je tudi sama občutila dotik tistega čudnega, o čemur je govoril on. To je tako vzneslo, da je za hip občutila skoro jezo iz strahu pred tistim, kar je on slutil. Prijela ga je za roko ter zašepnila:

– Kako čudno je to; jaz nisem še nikdar občutila kaj takega.

Bila sta oba tako obvzeta od te večne in povsodne tajinstvenosti, da sta pozabila nase, na svoje stanje in na množino vsega tistega, kar sta imela drug drugemu. Nista vedela, koliko časa je minilo, ko sta tako skupno sedela v globokem stiku svojih duš, ali, moralo je biti dolgo, ker je mladi sodnik začel iz stranske sobe gledati semkaj skozi vrata. Bil je že nestrpen. Slednjič je pristopil k njima v sobo in je, pristopivši k Ivanki, vprašal z ljubeznivim nasmehom:

– Sta se-li dogovorila, boste pomagali zaročencu?

Ivanka se je vznemirila. Toliko časa je že tu, ali, o pravi svrhi svojega prihoda, o načinu kako naj se Rudolf osvobodi, nista govorila. Sedaj ji je zopet stopila pred oči vsa resnost položaja, je rekla sodniku – z obupom na svojem lepem obrazu, ki je sijal v še veči lepoti s tem globokim občutkom.

– Moj Bog, gospod, kaj naj storimo? Je-li kak način, po katerem bi se moglo Rudolfa pomagati, da pride vsaj do svobode?

– Je, brez dvoma – je odgovoril sodnik, vedno z ljubeznjivim nasmehom v rjavih očeh in izpod debelih brk, ki so se zdele preobilne za njegovo malo postavo. Ako bi se položila potrebna svota, bi mogli gospoda izpustiti na svobodo.

– Koliko iznaša ta svota? je vprašala Ivanka zaskrbljeno.

– Dva tisočaka.

Ivanka je vzdihnila in pogledala Rudolfa, ki je bil potrt. Odkodi vzeti dva tisočaka? On gotovo ni vedel tega, ker, če bi vedel, bi bil v zadregi, gledajoč na konca svojih čeveljčkov, s katerimi je nestrpno trkala po podu, ji je šinila v glavo neka misel. Vzravnala se je in je, obrnivši se h Klinarju, vprašala:

– Kaj misliš ti, Rudolf, če bi mogel ti sam svoji materi in svojemu stricu z živo besedo predočiti svojo nesrečo, ali bi te stric odbil?

– Dober človek je, on ne more nikomur ničesar odreči, če ga je kdo kaj zaprosil na štiri oči. Ali, bolan je, v nevarnosti za življenje.

– Ali, tudi jaz in ti sva v nevarnosti ...

To je res in ne morem do njega.

– Če bi pa kdo drugi zaprosil mater v tvojem imenu, naj govori s stricem, ako bi se ta drugi njemu in nji vrgel pred kolena, in jima predočil vso resnost nevarnosti – ali bi se dala ganiti, ali bi mogla to odreči tvoji zaročnici?

– Jaz ne vem, ni mi znano, kako mu je sedaj, ali se more še govoriti ž njim ... a vendar je to edina nada, to sta moja edina prijatelja.

– Dobro, Rudolf! Ohrabri se in zaupaj v hitro pomoč, še danes odpotujem v Gradec.

Pogledal jo je z velikim, občudujočim pogledom. Odločna, pripravljena na vse in polna zaupanja – je stala pred njim in nje obraz je zadobil izraz trdne volje. V njem samem se je vzbudila živa nada: saj mu je od prvega trenotka, ko jo je danes zagledal tu, govorila slutnja, da je to rešitev.

IX.

Bilo je že po eni uri popolunoči, ko je Dragan Krivošić odšel s svojo družbo iz Grand hotela ter krenil preko Jelačićeveča trga proti Centralni kavarni. Družba se je dobro najedla in napila pak je bila vesela. Dragan je vodil pod roko Sofijo, blagajničarko iz Velike kavarne, Roder in Blanušič pa sta šla z neko njeno tovarišico, ki so jo imenovali Lidija. Razsežni trg, ki je zapadel v nočno tišino in tmino, razsvetljeno samo s polovico svetiljk na kandelabrih, jim je bil preširok, da niso šli v isti smeri in skupno, ampak so križali, a gospodje so med potjo izvajali neko vrst kankana ter poskakavali, sedaj eden, sedaj drugi. Tudi deklici ste bili veseli ter ste se smijali in vsklikali vsled dovtipov svojih prijateljev. V vsej velikosti se je dvigal na gorostasnem konju banov kip: zdelo se je, da se dotika nebesnega svoda, oblačnega in temnega. Nekoliko fijakarjev je stalo tu mirno: tudi konji in kočijaži so spali. V ulici Marije Valerije so pometači polivali cesto in strgali z nje blato, ki se je napravilo iz prahu, nastalega vsled toplega majskega solnca. Od Zrinjevca je strujil svež nočni zrak, zasičen od nežnega vonja ravno razcvetih cvetov. Kot dranjava orjakov je stršel Sveti kralj v noči s svojimi vitkimi, velikimi stolpi. Vse je zadobivalo gigantsko in fantastično podobo v noči. Sence so padale – dolge, velike, čudne.

Iz Centralne kavarne se je čul šum, udarce krogelj na biljardu, klici. Ko je vstopila Drazakajena: življenje nočne kavarne se je še le prav začelo. Šli so skozi to veliko sodbo v ozadje, kamor jih je spremljal natakar – v malo sobo za male družbe.

Sneli so svršnike in posedli okoli okrogle mize. Bela plinova luč je razsvetljala prostor, enostavno in prazno, pravo nočno luknjo, ter padala na obraze te družbe – pretresene od nočnega zraka in blede vsled bdenja. Beli obraz Sofijin je bil sedaj bled kot zid, a njene temne oči so se izticale še bolj v tem bledilu. Imela je na sebi obleko iz spomladnega sivega sukna, prikrojeno ozko, jako, da so se izticale njene oblike, ne razkošne, marveč srednje obline. Ta je podajala njenemu telesu veliko gibčnost: nekoliko trenotkov je sedela mirno, premikala se na stolici sem in tja, ali gornji del telesa ji ni nikdar miroval – previjala se je kot kača. Smejala se je vedno, a samo z ustmi, zvonkim glasom, kazoč vrsto belih in drobnih zobov. Ali, niti tedaj, ko se je smejala, niso njene oči postajale svetlejše ampak so ohranjale svojo temno barvo, ki je prihajala od nekod iz globine in se vračala v globino. Njena tovarišica Lidija je bila polnejša in močnejša, plavolasa; pod gornjo ustnico je imela na desni strani bradavico, veliko kot zrno leče. Možki so govorili, da je to »pasma« in je posebno dražestna. Tega nazora je moral biti tudi Roder, ker si je veliko prizadeval okoli nje ter ji posvečal vso svojo pozornost, kar jo je radostilo. To je bilo novo poznanstvo: Lidija je še le dan poprej prišla v Zagreb in vstopila v Veliko kavarno. Med tem, ko ji je Roder sedel na levi, jo je Blanušić zavzel od desne strani in jo skušal omamiti z raznimi nemožnimi stvarmi, ki jih ji je pripovedoval.

Družba je naročila punč in je srkala iz kadečih se ča. To je dajalo žilam toplote in je ogrevalo srca. Obrazi so hitro zažareli, le Sofija je ostala bleda. Ta bledost na nji je bila čudna: nikdar ni prodrla kri skozi vanjo, nikdar niso opažali žilic pod to poltjo, ki je bila kakor iz emaila. Mnogi so dvomili, da bi bilo to po naravi, ali Dragan je bil zaljubljen v to deklico. Bilo je to prvikrat, ko si je usvojil žensko, kar je s prvega neizmerno ugajalo njegovi domišljiji. Pozneje pa se je to izpremenilo v potrebo in strast, ki se mu je tako razpalila, da ji je večkrat postajal neprijeten. No, zdelo se je, da ji ugaja, zato mu je odpuščala izgrede ljubosumnosti in sumničenja. Take krize so seveda vedno končavale z njeno zmago. Ženski take vrsti ni nikdar težko ukrotiti mladeniča. Ta je vedno bolj neizkušen, a fantazija ga dela nad vse slabotnega. No, Sofija je morala imeti posebnih načinov, da si popolnoma osvoji Dragana. Na ta način ga je znala pridobiti, da je bil slep za neko njeno razmerje, ki ga je istočasno imela z nekim starejšim gospodom, poznanim lahkoživcem v Zagrebu, ki si je s svojim denarjem pridobival najrazličnejše ženske. V napadih svoje ljubosumnosti je Dragan mučil Sofijo radi vsakogar, samo radi tega ne. Niti misliti ni mogel on na tako vrst prevare, ker je svoje razmerje postavljal tudi nekoliko idealno. Sofija mu je povedala svojo prošlost v najganljivejših slikah, in četudi je bila njena povest za las slična vsem drugim zgodbam deklic njene vrste, je on v časih sentimentalnosti popolnoma veroval vanjo ter videl v Sofiji nesrečno siroto, ki je bila, zapustivši stariše, zapeljana in so jo v svetu pehali od nemilega do nedragega, dokler ni našla tolažbe in sreče v njegovi ljubezni. On je našel v nji toplo srce in dobro dušo in doslej nepoznane mu nežnosti, pak se je bal, da bi mogel na to, da je na svetu prevare in ljubezni, ki se deli.

Tako je Dragan, zanemarjen od očeta, ki se je mučil v kupčiji, od matere prepuščen svojim razvadam, zapadel popolnoma pod oblast te deklice, ki ji je posvečal vse svoje mišljenje in življenje, ker ni bil navajen, da bi se navduševal za kaj drugega. Tiste ure, ko je ona sedela za blagajno, je preživljal v kavarni, sicer pa ni mislil na nič drugega, nego na to, kdaj in kje se snide žnjo. Ona pa je imela vendar-le svojo zabavo s tem fletnim mladeničem, ki se ji je s svojim vitkim telesom, nežnim podolgastim obrazom, še brez prvih brčic, finima belima rokama, dozdeval kot kak princ.

Ona ga je tudi imenovala tako, a to mu je laskalo zelo. Z njim se je odškodovala za ono drugo prisiljeno ljubezen, ki jo je potrebovala radi svojih oblek in nakitov. Poljubovala ga je od srca, in je mislila, da mu s tem vrača vse tisto, kar je prejemala od njega. Dalje niso segala njena čutstva in njeni načrti.

Tega večera je bila nekoliko zamišljena: na nje nizkem čelu se je kazala podolgasta zareza med tankimi obrvmi. Ko se je družba zabavala s čim drugim in je svojo pozornost odvračala od nje, tedaj se je ta zareza pomolila v dolgi tanki črti, ustnice so se zbrale in ves izraz je postal s tem trd ozlovoljen. Dragan je enkrat, dvakrat zapazil to črto, je poln bojazni in nežnosti vprašal Sofijo, kaj ji je. No, na tako vprašanje je odgovorila s smehom in je z ljubeznjivo kretnjo pomirila svojega »princa« ter se kazala še veselejšo in se je smejala še glasnejše, nego poprej.

V razgovoru, premlevanju mestnih dogodkov, je nekomu izbegnilo iz ust ime »Klinar«. Sofija se je vznemirila in vprašala takoj:

– Ah, kaj je z njim?

– V zaporu je – je rekel Roder.

– Siromaček, kako žal mi je zanj! – je vzdihnila Sofija.

– Pah, čemu naj bi ga obžalovali! – je začel Blanušić, ki je bil dolžan Klinarju neko malenkost. – Sam je kriv, ker se je delal bogataša, ko ni nič imel ... To bi znal vsakdo: igrati kavalirja na tuj račun!

– Res je, govori kakor iz knjige! – je vskliknila debela Lidija in se zasmejala.

Dragan ni še nič vedel o tej stvari. Popoldne še le se je bil povrnil z nekega izleta v Samobor, a pri večerji ni Klinar prišel niti na misel nikomur.

– Kaj je znjim, kaj se je dogodilo? – je vprašal.

– In ti še ne veš! Ves Zagreb je poln te novice, ta pa ne ve še nič! O sveta naivnost! – se je čudil Blanušić, pak dodal hitro: – Natakar, dajte časopis, ne tega, onega tam!

Natakar, ki je ravno pospravljal čaše punča, je posegel po zahtevanem časopisu in ga ponudil Blanušiću. Bil je to nemški list, poznan radi svojih senzacijonelnih novic, ki jih je vedno prvi doznaval in prinašal, tudi če – jih ni bilo. Blanušić je začel glasno čitati, nataknivši komolce na zabuhlo oko:

»Senzacijonelna aretacija. Včeraj proti večeru so na zahtevo upnikov aretirali mladega človeka, poznanega v Zagrebu kot enega najuglednejših članov naše »zlate mladine«. Ta dogodek je presenetil tem boli, ker se je sploh sodilo, da je mladenič jako premožen, vsaj njegov odlični način življenja je dal slutiti tako. No, finance njegove so se menda v zadnjem času poslabšale: ni mogel zadovoljiti svojim obveznostim ter so ga prijeli ravno tedaj, ko je hotel zapustiti Zagreb. Sočutje je splošno, ali, težko da bi pomagali nesrečnemu mladeniču, ki si je s svojo lahkomišljenostjo pokvaril menda vso bodočnost! Točno bomo obveščali čitatelje o nadaljnjem poteku te zanimive afere.«

– Vidiš, to ti je! Ime se še ne omenja danes, ali, tiče se Klinarja.

In Blanušić je hitel, da dopove Draganu vse podrobnosti dogodka, ki jih je čul.

– Pomisli, dragi moj! Pet tisoč goldinarjev dolga, a govori se, da tudi blagajna ni v redu. Vsaj videl sem danes starega Steinerja, ko je letel po Zagrebu ves zasopljen, a ta ne leti zastonj, dokler mu ni vroče! Kje je potrošil toliko denarja? Kartal ni ravno mnogo, moral je igrati na borzi. Zaročen je celo s tvojo sestro, kaj bo sedaj iz tega?

Dragan ni več poslušal brbljavega tovariša. Ta novica ga je iznenadila in zaskrbela, ker mu je bil Klinar drag, a vedel je to, kako da ta porazi Ivanko in vse njegove. Potem pa se je vendar moral čuditi: kako da se je moglo to zgoditi, če je bil Klinar premožen, kakor je govoril. Kaj stori sedaj Ivanka? ... Kar razburil se je ob takih mislih. Razburjen je prižigal smotko za smotko in pil eno čašo vina za drugo, dokler ni opazila tega Sofija ter ga zaustavila.

– Kaj delaš, opiješ se!

V tem se je von Roder domislil, da bi bilo krasno, če bi sedaj – ko se je začel delati dan – odigrali z »damama« partijo karambola. Razgreta, na pol pijana, za vsako neumnost pripravljena družba je z divjim krikom pozdravila to misel in vsi so šli v večjo dvorano ter pograbili po »kejih«. Igra je začela ob smehu, vsklikanju in hihitanju žensk v zakajeni, vroči dvorani, le na pol polni pijanih ali zaspanih gostov, v polutemi umirajoče noči, ki jo je odganjal prvi svit zore, ki je začel udarjati na velika okna. No, v pol uri so se naveličali te zabave, a Sofiji je prišla na um nova:

– Vzemimo fijakerje, pa pojdimo v Maksimir zajutrkovat!

Tudi to je bilo sprejeto s pijanim navdušenjem na radost natakarjev, ki se niso megli več držati po konci in so komaj pričakovali, da bi odšli zadnji gsotje.

Med potjo se je prepevalo in vsklikalo: sveži jutranji zrak jim je udaril v glavo in jih omamil popolnoma. Blanušič je zaspal ter so ga morali v Maksimiru odnesti z voza v gostilno, pri čemur njegova obleka ni ostala brez škode, ker so ga vlekli tudi po tleh. Gostilničarja so zbudili in naročili zajutrk. Dokler ne bo ta gotov, so sklenili, izprehoditi se po parku, Roder z Lidijo, Dragan s Sofijo, dočim je speči Blanušič ostal na klopi v gostilni. Prenašanje z voza ga ni zbudilo, a Roder ga sedaj tudi ni hotel buditi. Ta in Lidija sta šla naprej, da sta ju Dragan in Sofija kmalu izgubila iz vidika. Ta dva sta ubrala pot proti jezeru, lahkega koraka, nekoliko utrujena, opirajoč se drug na drugega. Ko sta prešla preko belega ličnega mostiča, sta se spustila na klop z obrazom proti jezeru. To se je kazalo tiho, motno, brez valov. Velik, tajinstven molk se je dvigal iz njega na površino, plaval nad tem ogledalom in se širil v višine do vej stoletnih hrastov, se vzgnezdil med njihovo listje, se izvlekel iz njega, pak se razširil nad vrhe do modrikaste neizmernosti. Obvijal je vso prirodo s svojim tajinstvenim plaščem, ki napravlja mnogokaj neprozorno. Ali pa se jima je le tako dozdevalo tiho? Mari ni že solnce prodiralo v žarkih, ki so pili roso z listja in trave, mari ni obsevalo in kakor oživelo kip tam na drugi obali, mari niso ptice zažvrgolele in letale po vejah? Ali pa sta zaspala za hip, pa se ju je v spanju dotaknila tista velika tišina spomladnega jutra? Ne Dragan, ne Sofija nista vedela tega. Občutila sta samo, ne da bi si dajala računa o tem, da se nekaj znamenitega dogaja okoli njiju, nekaj, kar je večje in silnejše od njiju bitij, in od česar sta drhtela, kakor od mraza v svežem jutru kraj hladne vode.

To je bilo samo za hip, v enem tistih hipov, ki ih vsak človek občuti v življenju, tedaj manje, sedaj bolj zavestno, in ki mu odkrivajo, da je le mal del v veliki tajni. Spogledala sta se. Sofija se je zasmejala. Tedaj pa so se njene oči zamračile in zašepetala je:

– Moj ubogi princ ... to je najino zadnje jutro, ki ga preživljava skupno ...

Dragan se je zopet ostresel kakor od mraza, kakor od dotika nevidnih peroti vetra. Groza mu je spreletala telo in nekaj nedoločnega mu je zasekalo v dušo.

– Kaj praviš tu? – Zakaj zadnje?

– Ne vem še, ali: bržkone. Te dni bom morala iz Zagreba.

– Zakaj? Kam?

Pripovedovala mu je nekake razloge, poziv bolne matere, ali, on je občutil, da to ni resnica. No, kaj bi koristilo vpraševati jo dalje? Poznal je to. Če mu hoče kaj povedati, govori takoj odkrito; če mu pa hoče kaj zatajiti, ji ne iztrže te skrivnosti z ničemur. Nikdar mu ni povedala svojega pravega imena, nikdar ni doznal, odkodi da je; samo po njenem govoru je mogel slutiti, da je od nekod iz Dolnje Avstrije, ali od meje Moravske. O svoji minulosti mu je pripovedovala zgodbo, ki jo imajo taka dekleta vedno pripravljeno: o zapeljivcu, ki jo je ugrabil iz očetove hiše in jo potem zapustil osramočeno. Sedaj ji ni veroval tega, kakor ji tudi ni veroval, da je hčer častnika, kakor ji sploh ni veroval ničesar v časih dvoma. Ni vedel, kaj naj bi mislil o njenih besedah, samo eno je vedel: da ga je zaplela s svojima belima rokama in da, dokler se bo spominjal njenih objemov, ne bo mogel biti brez nje. In, objemši jo strastno z mladeniškim žarom, je rekel:

– Ne pustim te, ne pustim, Sofija, ti ne pojdeš nikamor brez mene!

Njene temne, baržunaste oči ste se obračali naglo. Na ustnicah se ji je pojavil lahen usmev.

– Ali pojdeš z menoj?

– Ne vem, ali bora mogla – je odgovorila zmedeno. – Za kako dolgo? Kam?

– Tega tudi jaz ne vem še ... Ako me ljubiš, pojdeš z menoj kamorkoli!

– Ali boš potrebovala mnogo denarja?

– Mnogo, mnogo. Ti veš, da nisem nikdar zahtevala denarja od tebe; bila sem zadovoljna s tem, kar sem imela ... Ali sedaj potrebujem: za pot, da poplačam dolgove šivilji, perici in nekaj drugih malenkosti, tri štiri odstotke vsega ...

Dragan se je vznemiril in zamislil. Od kodi naj dobi toliko denarja? Čemu ji je potrebno to? Sedaj, naenkrat! Ali pa je imela poprej drug vir, ki je usahnil? Postajalo mu je vroče, kapljice potu so se pojavile na razgretem čelu.

– Ne bom mogel tako hitro dobiti toliko denarja – je rekel slednjič. – Počakaj! Odloži potovanje za pet šest dni!

– Ne morem, dragi moj. Kavarno zapustim jutri; odpovedala sem in že je sprejeta druga. Najkasneje pojutršnjim moram oditi.

– In če bi jaz ne mogel s teboj?

– Morala bom odpotovati sama. No, jaz se ti oglasim, kje sem, pa moreš priti za menoj!

Vsled teh besedi je Dragana spopadel strah. V duhu se je videl ločenega od te ženske, s katero je bil spojen z neštevilnimi življenskim: žilicami, ki so nosile v sebi del njegove najboljše moči. In šinila mu je v dušo vso obupnost, vse breznadje hipov, ki bi sledili po tej ločitvi – in zgrozil se je. – Kaj je bilo to? Pred čem se je prestrašilo njegovo bitje in kaj je prešlo tu po njegovih žilah? Od [nejasno] iznenadni molk v sijaju velekega spomladnega dne? – kaj se dogaja žnjim? Lepe velike oči so mu potemnele od tega prvega mrazu življenja, ki je začelo padati na doslej zeleno polje njegove vesele mladosti. Drhtel je na vsem telesu. Pritisnivši svoje goreče ustnice na vrat Sofijin ter objemši ji glavo z rokama, je iztisnil:

– Ne, ti ne smeš nikamor brez mene! Tudi jaz hočem s teboj!

Vzdignivši obe roki visoko, tako, da se ji je obleka na prsih napela, je poravnala svoje razmršene črne lase, ki jih je a la vierge splela okolo glave, in nasmehnila se je Draganu ljubeznjivo. Nje temni očesi sti gledali mirno in nerazrešljivo predse.

Ločivši se od družbe, s katero se je pripeljal do Bakačeve ulice, se je napotil Dragan preko Jelačićevega trga domov. Bilo je okolo devete ure. Mogel je računati, da se doma ne sestane z očetom, ki je bil v tem času že davno na delu v prodajalnici in ki ga ni videl že štiriindvajset ur. Tega sestanka si ni želel nikakor. Vedel je, da je oče razsrjen radi dogodka z Ivanko. Pa da bi še njega videl tako neprespanega, bledega vsled prebdele noči! Z materjo bo lahko gotov. Morda bo tudi mogel do svoje sobe, ne da bi te srečal znjo, da se nekoliko prespi. Najraše bi bil že v postelji – sam. Glava mu je težka, oči ga pečejo, grIo se mu stiska in neka utrujenost mu je ob vzela vse telo, nevolja mu je sedla v dušo – najljubše bi mu bilo, da ga ne bi bilo. Zakaj odhaja iz Zagreba? Od kodi naj vzame on denarja, da bi šel z njo? Od koder kodi – vzame ga, tudi če ne bi Imel vprašati matere. Denar mora dobili.

Tu je hiša blezu pred njim. Prava moderna kasarna, visoka na tri nadstropja. Brez lepote je blestela na jutranjem majskem solncu. Ali – kaj pomenja to? Prodajalnica njegovega očeta ni odprta. Začudil se je. Pogledal je na žepno uro. Nekaj se je moralo zgoditi. Saj je prodajalnica navadno že ob 7. odprta! In hkratu se mu je zazdela ta velika, priprosta hiša osamljena, mrtva, z zaprtimi okni v prvem nadstropju, z zaprtimi vratmi in izložbami, kakor da skriva kako nesrečo. Pohitel je na hodnik, po stopnicah. Povsod mirno. V tej hiši, kjer so se sicer po ves dan vrata odpirala in zapirala in so služabniki letali gori in doli po stopnicah, se sedaj ne miče nikdo. Hladni dih zaprtega hodnika ga je polil po obrazu – stresel se je od groze in slutnje. Za hip se je obotavljal, ali bi vstopil ali ne. Slednjič pa ga je nemir pognal naprej.

Mater je našel v jedilnici, kjer je pospravljala srebrnino. Na njegov korak se je obrnila od buffeta in pokazal se mu je bled obraz, od solz zakrvavljenih oči.

Kaj se je dogodilo? – je vprašal hitro, vstopivši s klobukom na glavi.

Gospa Krivošićka ga je gledala nemo, z izgubljenim nemirnim pogledom.

– Ah, ti ne veš, od včeraj zjutraj te ni bilo doma! ... zgubljeni smo.

– Izgubljeni? Kako? Izgubljeni?

Tvoj oče je ravno odšel na sodnijo, da napove konkurz – mu je odgovorila mati in solze so ji prišle na objokane oči.

V torek se je bil dogodil tisti spopad med Krivošićem in hčerjo, a še naslednjega dne je bil Janko razsrjen na svoje dete. Uverjen, da dela le za njeno srečo, ni imel sebi kaj očitati, a srdil se je nanjo, ker mu je dala povoda, da se je tako razdražil in da je bil žnjo tako krut. In v to jezo je zavijal svojo žalost, ker ga je vendar bolelo, da je bil tak z njo. Tako mu ni hotelo tega dne nič izpod rok, ampak vse narobe. Prišel je na to, da mu je eden pomočnikov kradel – odpustil ga je bil dan pred tem tem – in škoda pri tem je bila prilično znatna. To ga je zadelo tem bolj, ker je zadnje čase kot skopuh gledal na vsak novčič. Drugače se ni dalo živeti. Režija ogromna, kupčija vedno slabša, hiša pa trosi strašno mnogo, ker se je zakopala v razne velike izdatke, iz katerih se ne more rešiti, čeprav si prizadeva že mesec dni.

Vrhu tega ga že osem dni tare skrb, kako poplača neko menico v Trstu. Enkrat je bila podaljšana. Tvrdka za prekomorsko blago, velika hiša bratov Constantini je prejela novo menico na desettisoč goldinarjev na tri mesece, a ta tretji mesec poteče koncem maja. Sedaj treba plačati, on pa vidi, da ne more. Komaj dva tisočaka sta v blagajni, a njegovi dolžniki, ki so mu bili obljubili za trdno, da plačajo do petnajstega, niso storili tega do danes in le odlašajo. On sam pa ne razpolaga z gotovim denarjem. Kar je bilo, je požrla prodajalnica, ta prokleta velika prodajalnica, ki se je je on toliko bal, toliko branil, dokler ni s svojimi sijajnimi pulti in policami, svojimi blestečimi stekli, izza katerih so tečne jestvine vabile mimoidoče, tudi njemu zmešalo glavo ga zavlekle v troške in spekulacije, ki se jih je nekdaj bal kot živega vraga. Ali, naslovi, časti, odlična poznanstva, daljne nade za bodočnost, najbolj pa nesrečna zavest, to bolestno zadovoljstvo nad javnim mnenem, ki te smatra za enega prvih trgovcev, in uživanje, ko se vidiš povzdignenega nad prostoto, ki te šteje za milijonarja! Ne da bi sam vedel kako, je zajelo to tudi Krivošića, tega do tedaj praktičnega človeka, ki ima veljavo zanj samo to, kar v resnici obstoji, ki je raje v resnici imel, ne da bi kdo vedel za to, desetak v žepu, nego pa, da bi se delal, da ima tisočak! Tudi njega – kakor toliko drugih – se je prijela ta bolezen: kazati se pred svetom, mamiti prostoto s sijajem najprej tega, kar ima, a potem tudi z lažnjivim sijajem tistega, česar nima, a bi hotel, da bi drugi mislili, da ima!

Prišlo je to vanj kakor nekaka epidemična bolezen: kar hkratu ga je prijelo, ne da bi sam vedel, ne kako, ne odkodi: ali je prišlo to pa njegove žene, ki je vedno bolehala na tem, ali iz nove družbe, ki se je nahajal v nji. Bilo je tu in mučilo ga je po dnevi in po noči prikazovalo se mu je spanju in ko je bdel, in pa – v blagajni, ki je postajala vedno bolj prazna in ki jo je hotel po sili napolniti čez noč, pozabivši popolnoma na svoj lepi dosedanji sistem zbiranja novčiča k novčiču, karana na kamena. Zajela ga je neumna želja, biti bogat, a dokler ni to, naj bi ga smatrali za bogatega, dokler ne bo to v resnici s pomočjo kredita mase.

Krivošić še ni bil izgubil vse pameti. Večkrat – posebno, ko so bile neprilike pri plačevanju – se mu je vsiljevalo vprašanje: kam vodi taka kupčija? in dvomil je, ali se da na taki omami pridobiti kaj stalnega? V takih hipih dvomov ga je navada zopet silila na staro pot, ali svoje namere glede raznega znatnega varčevanja vedno odlagal na primeren čas. Ni se dalo tako hitro zapustiti starega globokega tira. Kolo se je bilo zaletelo nanj in je trebalo energije, da se ga zaustavi in spravi na čisto pot. Take energije pa je bilo v Janku vsak dan manje, čim bolj se je pogrezal v kolovoz, ki ga je zavleklo vanj novo življenje. To novo življenje je zahtevalo od njega, da je velik del svojega časa tratil za druge stvari, ne pa za svoja opravila. Dočim je bil nekdaj – v svoji mali prodajalnici v dolnji Ilici – od jutra do mraka na delu, vse nadziral in delal sam – je moral sedaj, kot zastopnik, član in odbornik mnogih društev, ki jih je v Zagrebu neštevilno, vsak hip tja v sejo, tja na sestanek ali pa na kak dogovor. Večkrat je poizkušal, da bi se izognil takim dolžnostim, ali vsikdar se je oglasila njegova žena s svojimi razlogi in nagovorom.

»Treba se pokazati, biti povsod na svojem mestu: ljudje ne smejo pozabiti, da si ti tu, a pozabili bi, če boš vedno čepel v svoji prodajalnici! ... Kdor hoče kaj veljati, mora biti ljudem vedno pred očmi in se ne sme dopuščati, da bi ga potiskali v ozadje« ... Tako je govorila, še vedno obsedena od misli, da nje mož doseže najviše časti i s tem povzdigne robino, le s tem, ako postopa brezobzirno, stremeč k svojemu cilju, kakor so tudi drugi iz nič postali vse, kar so hoteli.

In Janko je letal v seje, se dolgočasil v njih, bežal od enega sestanka do drugega in molčal na njih, a med tem so pomočniki, gojenci in sluge gospodarili v prodajalnici, raznašali blago na vse strani in odbijali odjemalce s slabo postrežbo. S početka ga je nadomestovala žena, ko je bil on zadržan. Pozneje pa tudi ona ni mogla tega, zaposlena s svojimi družabnimi obvezami, ali pa, ker se ji je zdelo preprosto, da bi sedela v prodajalnici, pak tudi ona ni več dohajala tja, razun, ko je hotela vzeti denarja iz blagajne. To pa je delala najrajše tedaj, ko ni bilo Janka, ker njeni izdatki so bili tako veliki, da se je bala Janka, ako bi izvedel za take izdatke. Mogla je sicer mnogo jemati na račun in dolg, in tudi delala je to, ali bilo je mnogo izdatkov, ki so se morali pokriti v gotovini, kakor n. pr. za potrebe Draganove, in do denarja za to je mogla priti samo na ta način.

Krivočić je torej videl, da vse to ne dovaja k dobremu, ali, bil je preslaboten, da bi se uprl, a morda je bilo tudi že prekasno. Radi tega je zašel v velike in globoke skrbi, kako bi vzpostavil ravnovesje v gospodarstvu, ki ga ni več bilo. Mislil je tudi na to, da bi opustil to kupčijo, pak da bi odprl veliko bodega, k čemur ga je nagovarjal neki zastopnik firme The Continental Bodega Company. Ali, za to je trebalo kapitala, ki ga on sedaj ni imel. Zadnjo gotovino je bil vložil v stavbišče, ki jih je – kakor je mislil – ceno kupil, ki jih pa sedaj ni hotel nikdo vzeti niti za polovico kupnine. Vrhu tega so bila obremenjena s posojili. Poskušal je s spekulacijo z žitom; nakupoval je spomladi ječmena in ovsa, ali letos je kazalo, da bo žetev izvrstna ravno na ovsu in ječmenu in je moral zato svoje zaključke čim hitrejše prodati z malo izgubo, ker se je stvar, vedno bolj se je izgubljal v skrbi in ni več opažal, kaj se dogaja okolo njega, kakor da je na ono malo slane od prvega mraza padal svež, gost sneg.

V tem svojem stanju ni vedel, kaj se dogaja z njegovimi otroci. O nevarnosti, ki se je nahajala v nji Mila, niti slutil ni; kako daleč je prišlo s Klinarjem, je videl še le tedaj, ko se je Ivanka tako drzno postavila, da ga brani kot svojega zaročena. Tedaj se je znesel nad njo, naslednjega dne pa niti več mislil ni na ta prizor. Še le opoludne, ko je sedel k obedu, je opazil, da Ivanke ni. Ravno, ko je vprašal, kaj je žnjo, in dobil odgovor, da je zjutraj odšla in da se ni še povrnila, mu je služkinja donesla eno brzojavko in eno pismo. Lačen, kakor je prišel z dela, se Janko ni dal motiti, da ne bi posrkal svoje juhe, ter je položil obe pismi poleg sebe na mizo. Ko je končal z juho, je pogledal okoli sebe in videl, da tudi Dragana ni. Samo Mila, nekoliko bleda, nekoliko zmedena je sedela pri mizi poleg matere, in pa Gjurica, mali gimnazijalec, pa tudi že gizdalinčič, ki je posnemal izgled svojega starejšega brata.

– Dragana zopet danes ni? – je iztisnil Krivošić z grižljajem kruha v ustih in brisoč si s prtičem bele, ostre brke.

Krivošička ga je opravičevala, češ, da je bil šel s svojo družbo v Samobor, zvečer so se povrnili. Janko je poslušal samo na pol in odprl brzojavko. Čim jo je preletel, je segel takoj po pismu. Roki sti se mu stresali, ko je čital kratko pismo Ivankino, v katerem mu sporoča, da je odpotovala v Gradec, h Klinarjevi materi, da mu prinese od tam pomoč in rešitev. Zdelo se je, da pisma ne čita pazljivo in da ga ne razume; očesi vsaj sti se vračali na brzojavko. In res je položil pismo kraj krožnika na mizo ter vjel zopet brzojavko v roko. Svetlo-modre oči, ki so se skoro vedno smehljale, so se pokrile kakor z velom, zasenčene s tistimi besedami na papirju. Pet- šestkrat je čital, predno je razumel lakonično vest: – Constantini insolventen, nakažite takoj denar – ki mu jo je poslal kupčijski prijatelj iz Trsta. Obraz mu je postajal vedno bledejši, dolnja ustnica je drhtela.

V teh pet težkih minutah je vladala pri mizi tiha, s težavo premagovana napetost. Otroka sta jedla in pogledavala na roditelja, Krivošička pa ni maknila očesa s svojega moža. Srce ji je utripalo silno in radovednost ji je jemala sapo. Zunaj je majsko solnce ogrevalo okna in metale tople žarke na glave otrok, predmete v sobi in kanarčka, ki je v svoji kletki, kakor vedno med jedjo, cvrčal svojo veselo pesem solncu in življenju. In življenje se je oglašalo z ulice šumno, bučno, brezobzirno valeč svojo krogljo mimo in preko bitij. In zdelo se je to s svojo težino pritisnilo vso rodbino; kanarček je žvrgolel, ali ljudje so molčali, ker jih je obuzelo pričakovanje nečesa nenadejanega.

Čim je Krivošić odšel iz sobe, je posegnila njegova žena po Ivankinem pismu in je prečitala. V prvi hip, ko je razumela to malo besed, s katerim dekle javlja in vpravičuje svoj čin ter prosi odpuščanja, jo je prijela jeza in je stiskala pismo.

Tedaj so njeni občutki našli odduška v solzeh in ihtenju.

– Nesrečno dete, nesrečno dete! – je tarnala, in ker ni mogla vzdržati tu, je tudi ona odšla iz sobe za možem ter je začudene otroke pustila z Marijano.

Našla je Janka v malem, s steklenimi stenami obdanem komptoarju, z glavo povešeno nad knjige. Kakor da ni čul njenega prihoda, se je zganil šele, ko je rekla:

– Kaj delaš ti tu, ko nama je zmanjkalo deteta?

On pa je težko privzdignil glavo ter jo pogledal kakor odsoten z duhom:

– Kaj praviš tu?

– Mari nisi čital njenega pisma?

– Pisma? Da, pismo, nekam na izlet je odšla ... v Samobor ...

Žena ga je gledala začudeno. Kaj je temu človeku?

– Kje so ti misli? Rekla sem ti, da je Dragan odšel v Samobor, Ivanka pa je bila pri Klinarju ter odšla k njegovi materi v Gradec. Ali si pri sebi, ko tako govoriš?! Čitaj! Ponudila mu je pismo in on si je vidno prizadeval, da bi obrnil nanje svoje misli ter razumel njegovo vsebino. Ko je prečital, je izpustil pismo z mrtvo roko na mizo ter zatarnal:

– Še tega mi je trebalo!

– Ali, kaj imaš, kaj more biti še hujšega od tega? – je vprašala Krivošička, vnovič vznemirjena, ko je videla, da mora še nekaj biti, kar ga je bolj pretreslo, nego ta vest. Dali se ni Draganu kaj zgodilo? – je pomislila in se stresla od strahu.

– Da, je še nekaj drugega – je rekel on in vstal ves razjarjen – tvrdka Constantini, ki ji imam plačati desettisoč goldinarjev, je propadla, a če ne plačam, se zrušim tudi jaz. Otrok me je pobegnil od hiše, moje ime, sreča moje rodbine je prišla na rob prepada, in to vse, o, ol ...

Bilo mu je na jeziku, da bi zalučal ženi strašno obtožbo v obraz, da bi ji rekel, da je ona zakrivila vse to, ali – ni ji še rekel tega. Premagal se je in iztisnil samo:

– In ti nisi nič vedela, kaj se dogaja z Ivanko?

– Jaz? Od kodi, kdo bi bil slutil kaj tekega? ... O Bog, kolika nesreča hkratu! Kaj sedaj, kaj misliš storiti?

– Kaj morem? Za Ivanko je vse prekasno, ona je izgubljena za nas in ne govori mi več o nji! Nočem ničesar čuti ... Moje dete da stori kaj takega. O, kaj sem moral doživeti na stare dni! Računam, gledam, kje bi mogel kaj dobiti. Poletim v mesto, prosjačil bom s svojo sivo glavo, da me drugi ljudje izvlečejo iz pogube. Ako se mi ne posreči, smo izgubljeni tudi mi! Zapusti me sedaj – potrebujem miru!

Govoril je razdraženo, pretrgano, vzdihajoč in tresoč se od razburjenosti. Žena si ni upala nič reči, ampak je s solzami v očeh odšla iz pisarne.

Krivošić se je zopet pripognil nad knjige in se popolnoma potopil v pregledavanje številk. Kraj njega, v prodajalnici, se je začelo počasi razvijati poslovanje; ljudje so prihajali in odhajali. Pomožno osobje je bilo, ozrši se radovedno skozi steklene stene na svojega glavarja, začudeno, kako da on že ob tej uri sedi in računa ter vrsti številke v dolgih vrstah pred seboj na papirju; sestavljal je bilanco, da vidi, bi-li mogel kako izvleči hišo iz te krize?

Ali, naj računa kakor hoče: številke so neizprosne in se ne daje iz kolone pasiva uvrščati v kolono aktiva. Tu stoji pred njim velika cifra tvrdke Constantini z desetimi tisoči, pak dospeli račun sisaške tvrdke za žito z osmimi tisoči, druge menice v prometu dvanajst tisočev, računi drugih tvrdek in contocorrente edenintrideset tisoč, vsega enainšestdeset tisoč pasiva – poznanih mu doslej. Gleda inventar, računa semintja, sešteva tirjatve; no naračunal je šestnajsttisoč svojega contocorrente in tirjatev, pet tisoč za opravo in pohištvo, šesttisoč za stavbišča (ki jih pa jemlje samo za polovico, ker je istotolika hipoteka na njih – robo na skladišču računa največ na dvanajsttisoč in okolo šesttisoč vrednostnih papirjev, akcij in gotovega denarja – a vse skupaj ni mogel našteti nad šestinštirideset tisoč aktiv. Ta rezultat ga je prestrašil zato, ker je tekoči račun v tem mesecu znatnejše porastel, a terjatve so se napram prejšnjemu mesecu zmanjšale za več, nego je mogel pričakovati. V tem času torej – ne vzemši v obzir hišne račune – je njegovo imetje upadlo za sedemnajsttisoč goldinarjev.

Kri mu je udarila v glavo, na čelu so se mu prikazale težke kaplje znoja. Ali, ni še obupoval. Varal se je dosedaj glede pravega stanja pasiv, morda se vara tudi v računjanju aktiv, ker je računal po priliki samo v okroglih številkah. Morda je inventar več vreden, morda stavbišča poskočijo jutri v ceni, lahko pride vojna – in politični položaj je od dne do dne napetejši – in aktiva poskočijo zopet za polovico. Glavno je za hip, da se najdejo sredstva, da izplača Constantinija, ker od tega je odvisen glas njegove tvrdke in s tem vsa njegova bodočnost.

In po naddveurnem mučnem računjanju je odšel Janko Krivošić zaskrbljenega obraza, povešene glave in oslabljenih nog – iskat po mestu denarja.

Bila je to težka pot zanj. Navajen doslej naslanjati se samo nase, skozi dvajset let izpolnjevati svoje obveze pravočasno, ne biti odvisen od volje in milosti drugih: je bil sedaj prisiljen na pot prosjačenja! Ali, v tem ni bilo še vse zlo: tudi dolžnost in obzir do sebe in obitelji sta ga gnala, da se je podal na to mučno pot, da pripogne trdni tilnik ter stisne zobe in pest. A, kar je bilo še hujše: ves trgovski svet bo vedel, da je prišel v zadrego in da ni v mali zadregi, v kakršnjo more priti vsak trgovec pri plačevanju, ko mu zmanjkuje kak stotak gotovine. On mora zahtevati takoj kar tisoče in za menico, ki kroži že šest mesecev, torej časa dovolj, da se urejen trgovec pripravi za plačilo! To je moralo pasti v oči tem bolj, ker so bile v zadnjih mesecih že dvatrikrat težave pri plačevanju, a to ne ostaji tajno trgovskemu svetu. No, naj bo, kar hoče, drugega izhoda ni bilo in moral je poskusiti.

Oglasil se je pri dveh treh prijateljih, ali tudi ti so bili v zvezi z tvrdko Constantini njen padec je omajal tudi njih; eden njih je rekel, da tudi on sam išče denarja, drugi je govoril o konpurzu, ki ga je moral napovedati. Od teh se je napotil Krivošič k Steinerju, da-si je že prekoračil kredit pri njegovi banki. No, znan je bil s Steinerjem že dolgo in se je mogel, nadejati, da bo veroval v njegovo trgovsko solidnost in mu poda potrebno pomoči. Steiner ga je sprejel ljubeznjivo, obžaloval nepriliko, v katero je prišel po Constantiniju, izrekel nado, da se da to poravnati; in za ta slučaj mu je ponudil usluge svojega zavoda ali, v tem hipu – ultimo je pred vratmi, plačila velika, velika podjetja banke, princip [nejasno] gotovi meji, do katerega se more iti ki se je prekorača – obilica drugih besed in fraz, samo ne denarja, samo gira ni imel za ubogega Krivošića ta finančnik, ki je bolje videl i marsikatero blagajno, nego nje lastnik sam. Krivošiću so se izpodmikala tla pod nogami. Zmedeno in s prisiljenim nasmehom je mečkal svoj klobuk in odšel. Ni se bil naučil prosjačiti in lagati, a niti to bi mu menda ne pomagalo, tudi če bi znal.

Slednjič je šel k nekemu tovarnarju pohištva. Ta vsaj ni bil angažiran pri Constantiniju, bil je Krivošiću dober znanec. In poslednji mu je minule zime izplačal pet tisoč za ureditev prodajalnice in stanovanja. Bila sta prijatelja tudi iz kavarne in govorila sta drug drugemu »ti«. Ali, tudi tu je doživel Janko razočaranje.

– Rad bi ti pomagal, dragi moj, je govoril trgovec, obilen, vesel človek, posebno živahnih oči v veliki glavi – ali, sam veš, slabi so časi, pr[nejasno] je pred vratmi, a jaz imam deset tisoč mesečne režije. In na vse zadnje, ne jezi se, stari moj, ha, ha, ha, malenkost je, ali, saj veš, malenkost tu, malenkost tam dela veličino: najin stari račun še ni poravnan!

– Kak račun? – se je začudil Krivošić. Saj sem ti v januarju plačal vse.

– Izvrstno, vse, kar je bilo do januarja, ali v februarju je tvoja milostiva zopet vzela nekaj malenkosti, ogledal, preprog, slik in tkanine, vsega skupaj, prijatelj dragi, cel tisočak in osemsto – kot med prijatelji in brez obresti.

Krivošić je osupnil od začudenja. On ni nič vedel o vsem tem, kar je njegova žena vzela, ne da bi ga kaj vprašala.

– Ah, da, moja žena, spominjam se, da mi je tedaj nekaj govorila, no, pozneje me ni spomnila na to in pozabil sem ... je jecljal Krivošič in gledal s stran, – No, oprosti, samo za ta hip ne morem.

– Nič, nič za to, počakam še za kak dan, sam ne pozabi name na prvega! – mu je zaklical prijatelj, ko je hitel, da čim prej pride na ulico.

To ga je vznemirilo in razjezilo. Kako je mogla ona – ne da bi mu rekla besedo o tem – delati dolgove, skoro dvatisoč, ko je vendar no že toliko izdal za opremo hiše! Zares, krasen dan je to, je mislil sam pri sebi – kaj vse bo še čul danes?!

Bila je že šesta ura. Tri ure je letal in obhajal tuje prage in se sramotil – a zastonj. Danes se ni dalo nič več storiti, pak je sklenil, da jutri proda stavbišča za kakršnjo si bodi ceno in da najme posojilo na hišo otrok, ako se mu posreči, to izposlovati.

Kot blisk se je raznesel po Zagrebu glas o padu velike tržaške tvrdke, s katero so bile mnoge zagrebaške hiše v kupčijski zvezi, in istotako hitro se je izvedelo, da se Krivošič maja in da išče povsodi pokritja. Med tem, ko je on hodil od prijatelja do prijatelja, so tiste nevidne roke, ki drže nit, ki veže skupaj ves trgovski svet, poskrbele, da se je v hipu v Zagrebu in izven Zagreba razneslo, da je Krivošić v zadregi. Prepričal se je o tem, je prišel domov. Na mizi v pisarnici je bil kup brzojavk in pisem: sami računi in opomini k plačilu, iz Trsta, z Dunaja, iz Siska in Zagreba, a še vedno so dohajali trgovski tekači in sluge, ki so donašali velika siva pisma. Krivošić se je razsrdil: »Saj nisem še prepadel, k vragu!« je vskliknil, a takoj na to se je grenko nasmehnil: »Tak je svet! Mrhovina se še ni ohladila, še je življenja v nji, še se giblje in brani – a že gredo nanjo grabežljive zveri!«

Začel je pregledovati račun za računom, opomin za opominom. Bilo je pred njim takih, ki jih je pričakoval, a tudi takih, ki se jih ni nadejal. Vse je hitelo, vse se je balo za svoj denar in zahtevalo takoj plačilo, ali odgovor. No, bilo je tudi takih, ki ni niti slutil o njih, da obstoje, posebno med računi hišnih dobavateljev. Tu je mesar zahteval dva stotaka, tam nek skoro stotak, pa slaščičar nad dvesto! Krojač njegov in Draganov je predložil račun za osemsto goldinarjev, a krojaški atelier M.mes Drinič nekoliko nad dvatisoč. Slednjič se je požuril prijatelj trgovec s pohištvom in je tudi on poslal svoj račun.

Krivočiću se je meglilo pred očmi od teh številk in lasje so se mu ježili. Kaj je delala njegova žena za njegovim hrbtom? Mesec za mesecem ji je dajal ogromne svote za hišne potrebe, svote, ki so provzročale, da je blagajna ostajala prazna in so kupčijska plačevanja za stajala, a poleg vsega tega še toliki dolgovi, ki povečujejo pasiva za skoro pettisoč goldinarjev. V kake svrhe je trošila toliko denarja, v slaščice, oprave, gostije, klobuke in stvari poleg listih tisočev, ki jih je izplačal on sam! In kam vse to in da on ni nič videl vsega tega? Ah, kaj je vedel on, kaj je ženski klobuk, kaj je ženska oprava, tisto drobno, fino in tanko, ki ne tehta niti kilograma, a požira stotake! Kaj je on vedel o tem, kaka razlika je, živeti z rodbino petih, šestih glav skromno v dolnji Ilici kot mal meščan, ali pa živeti sredi mesta, v vrtincu družbe in odličnega sveta kot velik gospod! In vse to brez njegovega znanja, tatinski, od njegovega znoja in njegovega truda! O, mari je sam vrag prišel v to ženo, da je njegove in otroke tirala v pogubo. Tedaj, lanskega leta, ko ji je tisti denar zavrtel možgane in si je zaželela gospodstva, se ji je dolgo upiral, a slednjič si je mislil: »Zakaj naj bi se ne navžili dobrega na stare dni. Mučili smo se dovolj in pridobili smo si, zakaj naj bi ne okušali kaj boljšega tudi mi dva in otroci?« In on si je vse to predstavljal v primernih mejah, primerno svojim močem in ozirom na bodočnost – pa glej, kam je do vedlo vse to! Nji se je zahotelo gospodstva, sijaja, gostij, kočij, zlatih dvoran s svilenimi tkaninami, srebrnega posodja in draguljnih nakitov! Kakor da more vse to zmagovati mal trgovec, ki živi od dnevnih prejemkov, ki včasih ne dosegajo niti dnevnih izdatkov, a večkrat se jim niti ne približujejo!

Kje so mu bile oči? Tudi te so bile omamljene od sijaja, zgrajene na domišljevanem bogatstvu. Kje so mu bile misli? V kupčiji, v večini skrbi, kako bi pridobil še več, da zadovolji sebi in da bo imel mir v hiši pred nikdar mirno ženo, v pehanju za bogatstvom, ki se doseza preko noči, za častmi in ugledom – samo visoko, visoko, čim dalje od čestitega ogranka, v katerem je živel skromno, srečno in zadovoljno!

Take in razne druge misli so se mu vrtele po glavi in ga sedaj razpaljale, sedaj ubijale, da se mu je srce stiskalo in so mu solze silile v oči. Že so bili pomočniki odšli, železne zapore na oknih in vratih prodajalnice so se spustile, a plin je gorel naa njegovo glavo, ko je on še sedel v pisarnici nad knjigami, računi in spisi. Poslali so bili ponj; on pa je nagnal služkinjo. Pozneje je prišla njegova žena, da bi ga vprašala, ali hoče, morda, da mu pošljejo kaj sem doli?

– Pojdi, izgubi se mi izpred oči! – je zakričal, čim se je prikazala na vratih. In zaloputnil ji je vrata pred nosom.

Oh, kako jo je sovražil v tem hipu! Kako je preklinjal dan, ko jo je vzel! Ker ona je bila kriva na vsem tem. Ona je zakrivila, da se je Ivanka izgubila; ona, da iz tistega dečka, ki nič ne dela, ne postane nikdar človek; ona, da je svoj z muko prihranjeno lepo imetje potratil po neumnem; ona, da se mu danes hiša maje nad glavo in ne ve, kam jo bo mogel položiti na stare dni; on in on sam, ker ji ni bil nikdar mož, ampak plašljivec, ki se je puščal vladati od ženske pameti! In že je hotel poleteti zanjo, da bi jo zgrabil, jo stresel z vso silo in ji zakričal: »Kam si me dovdela, kaj si storila iz mene?!« – Ali, knjige, spisi in številke so mu zopet zavrnile poglede na mizo in vstal je. Nagnil je glavo nad njih in zopet računal, razmišljal, iskal sredstev, da bi se izognil tistega skrajnega, pred čemer je trepetal: pred sodnim pečatom na vratih svoje prodajalnice.

Računal je in razmišljal v nemo noč, vedno na novo, vedno brez uspeha. In ko je že videl, da ni drugega izhoda razun enega, je pometal knjige in račune v blagajno, pak se je, strt in utrujen, zvalil na mali divan, kjer je na pol ležeč zaspal proti zori.

Zganivši se pred sedmo uro, je takoj začel izvajati svoj sklep, s katerim je bil zjutraj zaspal. Služabnikom ni dovolil, da bi odprli prodajalnico. Njih in pomočnike je izplačal in jih odpustil. Potem je zaključil račune, napisal na list papirja pasiva in aktiva ter se napotil k sodniji, da napove konkurz.

X.

Svoj sklep, da se prijavi insolventnim, je Krivošić, ko je odhajal, priobčil svoji ženi. Odšel, ne da bi čakal, kaj poreče ona. Ostala je osupnena in molčala, ker ni vedela, kaj reči in tudi ni smela. Dasi je sicer povsem nadvladovala svojega moža, se je pa takega, kakor je bil sedaj, vendar-le bala, ker je vedela, da v takem razpoloženju ne posluša ničesar in nikogar, marveč se popolnoma udaja svojim čutstvom. Vsled muke, ki jo je trpela, so ji prišle solze na oči in zajokala je grenko. V tem hipu je pozabila na tisto, kar jo je včeraj najbolj peklo: Ivankin čin – in je videla pred seboj samo eno: to veliko sramoto in ponižanje pred svetom, to žalostno povrnitev v temo svojega nekdanjega životarenja, iz katerega ni več rešitve. Videla se je zopet v kuhinji za ognjiščem, v solzah s cunjo in metlo v rokah, sredi nizkotnega mučenja za obed, ali za raztrgane nogavice otrok. Tako so torej hitro minule njene lepe sanje, najlepše v življenju njenem, ki jih je sanjala o sreči in blagostanju svojem in svojih otrok. Tako hitro so morale končati in se izpremeniti v grenko razočaranje. Grenko je bilo zanjo, tako grenko, da je vedela to samo ona, ki je občutila, da so bile te sanje vsa vsebina njenega življenja.

Vse svoje življenje, najlepša svoja leta, se je poniževala, odrekala in mučila za to, da bi mogla nekega dne stati v sijaju svojega bogastva ob strani tolikih, ki jim je zavidala lepo krilo ali klobuk, odlični stan, ali družabni položaj, pa da bi jim mogla reči: »Enaka sem vam«! In sanje so započele krasno; vse ji je šlo po volji tako gladko, da je povsem pozabila na vprašanje: kako gre to in na čegav račun? Živela je v vrtincu svoje sreče, omamljena od sijaja, ki jo je obdajal. Imela je stanovanje, ki je mogla sprejemati v njem kneginje, jela je zadobivati pristop v najlepšo družbo, njene hčere, v toaletah mladih princes, so imele prijateljice v prvih zagrebških hišah, a o nji sami, Krivošićki, se je, kamor je prišla, vedelo, kdo da je in izkazovala se ji je čast. Ali, še ni bilo vse doseženo najlepše je ležalo v bodočnosti, v nedaljnji bodočnosti, ko se bo mogel Krivošić, pridobivši si dovolj imetja – ni več vpraševala, na kak račun – mogel umakniti iz kupčije, živeti kot pravi gospod od svojih dohodkov, in bo mogla ona, omoživši sijajno svoji hčeri, sredi odličnega sorodstva, ponosno gledati okolo sebe in ji ne bo treba več trpeti, da bi gledali nanjo od zgoraj doli. Kakor da je vsa sila človeškega in naravnega prizadevanja po dovršenosti, po povzdigi od stopinje do stopinje više, v tej ženi prišla v tej obliki do izraza – tako je ona hrepenela za enim samim: da se izkoplje iz tihega, skromnega kroga malih meščanov in da se popne višje, čim višje, da ne bo zadnja, marveč med prvimi.

Pa slednjič po kratkem času pol leta tako razočaranje! Namesto višje: nazaj v tmino, morda še nižje, nego poprej. Kako je prišlo to? – se je vpraševala sedaj in vila roki, ko je hodila po sobi vsa iz sebe. Kdo bi bil mislil kaj takega, kdo bi bil mogel pričakovati niti v sanjah? Mnogo se je trošilo, to je res, mari pa ni kupčija donašala ogromnega dohodka v primeri s prejšnjim? Kam torej je šlo toliko denarja? Komaj da je videla pred seboj, v kaj se je trosilo – a kam je šlo drugo?

Kaj je delal Krivošić? Spuščal se je v velike spekulacije, ali morda trosil kje na strani, brez njene vednosti, za – ženske?

Ta poslednja misel ji je razvnela vso kri in stiskala robec na usta, da ne bi zaječala od žalosti in trpljenja. In ko ni mogla več prenašati tega suma, ga je začela sama pobijati in se braniti pred njim. Spominjala se je, kako je Krivošić tožil tu pa tam, da dohodki niso toliki, kakor bi morali biti, da so stroški veliki, in spominjala se je, da je on takoj obmolknil s takimi tožbami, če se je ona spustila v jok in očitanja, da ji ne privošča tisto malo veselja, ki ga ima na lepi obleki ali opravi, tisto malo zabave v dobri družbi. Pozabila je, kolikokrat se je to ponavljalo, kolikokrat je Krivošić odnehal od svojih poizkusov, da je slednjič pustil, naj gre kakor hoče in ji zaklical: »Samo da ne boš krivila mene, če pride do česa!«

In res je prišlo do nečesa, do strašnega preobrata, kakršnjega ni pričakovala. Tem strašnejše je bil zanjo ta preobrat, ker ji je bil neprestano pred očmi svet, to je, zagrebški jeziki, ki se bodo sedaj naslajali na mastnem plenu, na njenem ponižanju. Že je videla svetnikovo ženo Šuperičko, ki jo je zavidala radi njenih toalet, kako jo na ulici meri od glave do pete; slišala je ženo trgovca Maliča, kako vsklika v družbi prijateljic: »Ah, prosim vas, kdo je še videl toliko gospodstva v meščanski hiši! ... Tiste debele verižice iz benečanskega zlata! Tista garnitura iz brokata! Kako naj bi Krivošić vse to zmogel od svojega dohodka!« In še več takih, podobnih in še zlobnejših opazk njenih dragih in milih prijateljic ji je šumelo v ušesih, posebno pa od strani tistih, ki so ji bile prenizke, odkar se je povdignila, ki jih je zanemarjala, ker ni dospevala, da bi se bavila žnjimi, zaposlena z odličnejšimi poznanstvi. Vse te bodo sedaj zložne v enem, da jo opravljajo, da se vesele njene nesreče, ona pa je morala pripogniti glavo, povesiti pogled in trpeti molče, zlohotni oholi pogledi gledajo preko nje in mimo nje. To jo je bolelo in jo tiralo v obup.

V tem je prišel Dragan in ona mu je potožila vso nesrečo. Poslušal jo je iznenadjen, poražen, in je potem odšel tihim, težkim korakom iz sobe. Ubogi dečko, si je mislila Krivošićka, kako težko pada ta nesreča tudi nanj! V vrtoglavici svojega novega življenja ga je ona obsipala z vsem najboljšim, kar je imela. Kupila mu je lepega konja in voziček. dajala mu je, da se je oblačil najdražje in najodličnejše, nosil je perilo iz finega batista in svilene nogavice, dragocene prstane, rokavice in verižice; karkoli je imel katerisibodi »kavalir« v mestu, je imel tudi on, sedaj pa bo moral zopet postati ubog dijak, ki mora dan in noč sedeti nad knjigo, da danes ali jutri dobi trdo skorjo kruha! Kako bo prenašal to, kako se prilagodi tej nevolji – tako razvajen, tako navajen vsemu dobremu? In istotako je z Milo, z Gjurico, ki so ima v tem hipu uničene vse nade v lepo bodočnost in Bog ve, kaj bo še iz nju, morda še slabše, nego z nehvaležno Ivanko, ki še bolj povečuje sramoto in ponižanje rodbine. In zopet so se ji vlile solze, težke in bedne.

Tudi ji je prišlo na um, da se bo morala ločiti od lepih sob, novih predmetov, dragih stvari, ker toliko je vedela o konkurzu, da pride vse to »na boben«. Vsa ta udobnost, ves ta sjaj, vse lepo in svitlo izgine zopet, kakor je prišlo! Mari res izgubi vse to? Ne, nekaj se da rešiti, spraviti pri dobrih ljudeh, dokler ta nesreča ne preide preko njihovih glav!

In takoj je hitela, da izvede svojo namero, dokler je še čas. Poklicala je služkinjo, naj ji prinese iz podstrešja kovčič, in začela je jemati iz omare dragocene je stvari: najprej nakite, potem vrednejše toaletne predmete, svilena krila. Ko je začela s tem delom, ji je srce želelo, da bi rešila čim več. Bolelo jo je, da bi morala pustiti to ali ono in dala je prinesti še en kovček in en zaboj, da spravi notri vse, kar je bilo dragocenejšega in nji dražje. Da bi šlo delo hitrejše izpod rok, je poklicala Marijano, da bi ji pomagala. Da-si ni občutila nagnjenja do Marijane – že od prvega dne, ko je ta prišla v hišo, se je uverila, da ji ni tako simpatična, kakor se ji je zdela pri Drimičevih (da-si ni mogla navesti nobenega razloga za to) – vendar jo je poklicala na pomoč, ker si je mislila, da nji more zaupati.

Marijana je prišla, tiha in skromna, s svojim mirnim načinom, brez hrupa, brez besed. Bila je živo protislovje Krivošićke: dočim je ta poslednja naglo vršila vsako delo, se jezila pri tem, kričala in zmerjala in za to tudi često slabo napravila, kar je namerovala ter morala isto delati iznova, je šlo Marijani vse mirno in sigurno izpod rok. če je Krivošićka kedaj založila robec ali ključe, je premetala in razburila vso hišo, iskajoč založeno stvar, dokler ni prišla Marijana, stopala s svojim dolgim, lahkotnim korakom sem in tja in je s svojim velikim sivim očesom pazljivo pregledala okolo sebe ter našla robec in ključe v žepu Krivošićkinega krila, ali kje blizu. Krivošićka je videla tedaj, da je bila njena razburjenost brezpotrebna, smešna, in to ji je bilo neprijetno.

Že v prvih dneh ji ni ugajala ta ženska. Gledala je tako mirno, a vendar tako prodirajoče iz tistih velikih oči, da se Krivošička ni mogla ubraniti nekega čudnega čutstva, ki je bilo podobno hudi boli, ali jezi. Mari je bila to kaka slutnja? Ni vedela tega, le bližina Marijanina ji je bita neprijetna. Gotovo bi jo bila odpravila iz hiše, ako ne bi bila potrebovala te ženske. Ali, v kratkem času je znala Marijana doseči, da niso mogli biti brez nje. Ni bila s svojo bližino mnogo nadležna Krivošički. Imela je to posebno svojstvo, da se je znala tako stisniti v kot, tako umikati se s pota, da je niso niti opažali. Kakor prikazen se je odmikala s svojim visokim in nežnim telesom, vedno odetim v ozko temno haljo ne črne ne rjave barve. Nikdar niso čuli njenih korakov, nje glas pa le redko. A vendar je opravljala največ dela v hiši. Poučevala je otroke, pomagala gospodinji in v malo dneh je prevzela največji del njenih skrbi. Krivošička je dopuščala to, ker je bila sedaj ona sama zaposlena z drugimi stvarmi. In da je bilo stanovanje v največjem redu, da je vsakdo našel v hiši na svojem mestu kar je iskal, da sti Krivošičkini hčeri imeli v svojih ženskih stvareh vse, kar je bilo potrebno – – – vse to je bila zasluga Marijanina.

Krivošička je vedela, da sama ne bi mogla držati vse hiše v redu in bila je prav zadovoljna, da ji je Marijana odvzela z rame toliko breme in zato jo je trpela. Ali tiste jeze pred to žensko se ni mogla nikoli otresti. Nekaj se je moralo skrivati v tej ženski. Njena težka minulost, polna boli in trpljenja, je sicer res opravičevala tisti mučeniški izraz na bledem ji obrazu. No, zakaj je molčala, zakaj se ni izjavljala, si olehčala srce ni zaupala Krivošičk? Nikdar ni megla kaj izvleči iz nje. Marijana se ni spuščala v nikake razgovore: čim je dovršila svoje delo, iskala je takoj drugega, ali pa se je umaknila v svojo sobo. Niti o navadnih stvareh se ni razgovarjala: poslušala je Krivošičko molče, ali ji pritejevala, kakor si je sploh prizadevala, da bi ji storila vse po volji, vse vdobravajoč, kar je delala in pokoreč se je v vsem. Niti z dekletoma ni mnogo govorila, marveč le toliko, kolikor je bilo potrebno. Ivanko je posebno rada imela in vse, kar je rekla o sebi, je bilo, da je nekoč pred Ivanko vzdihnila: »Oh, kako lepo je, če te ne tepe svet, ampak moreš najti zavetja pri dobrih ljudeh!« Ivanka je hotela več čuti o nji, ali, Marijana je le zamahnila z roko ter je izginila iz sobe. S Krivošićem pa ni nikoli govorila. Videla sta se pri obedu in večerji. On pa, vedno zaposlen od misli in skrbi in jedoč naglo, kakor da je ni niti opazil. Ako mu je pogled padel nanjo, je ona gledala na krožnik, ali obrnila glavo do enega otrok, ki je sedel kraj nje. Tudi radi žene ni smel Krivošić posvečati ji niti najmanje pažnje. Če je ona zalotila le en njegov pogled, ki bi se bil zaustavil na Marijani, je bila zamera. Poznal jo je in se je zato tudi čuval.

Tako je Marijana živela v hiši kakor senca, ki ni nikomur napoti, ali kot prikazen, ki se ne opaža, ali se občuti nje navzočnost in vidi učinek delovanja njenih rok in njene pameti. Ona je vedela za vse, kar se je dogodilo v hiši in tako tudi za dogodke teh poslednjih dni. Krivošićka ji je to sama izpovedala, ker je težko nosila svojo nesrečo in je ni mogla zapreti v sebi. Morala se je izjaviti pred nekom, da ji odleže. A v Marijani je našla pazljivo poslušalko, polno sočutja in razumevanja. Podobna je bila usmiljenki, ki je na vršenju svoje naloge navajena poslušati tuje boli in gledati tuje rane, pak je Krivošićko tudi tolažila. Samo da njena to ni bila slična tistim, ki prihajajo iz ust usmiljenk. Tolažila jo je, opominjajoč jo na lastno moč človeka, ki se mora upreti, da odbija naval usode. «Usoda» – to je bila njena najmilejša beseda, ali, ni govorila, da se treba usodi pokoriti, marveč upreti se in boriti se.

»Tako je bilo usojeno, da se dogodi, ali, ne omagujte! Usoda vas je zadela, a morate se povdigniti sami!« – je govorila Krivošićki, ki se je v solzah čudila njenim besedam in se ni mogla premagati, da ne bi vprašala:

– Ali, vi ne govorite ne o Bogu, ne o veri? Mari ne verujete?

– O verujem. Ali, Bog je tako velik, tako oddaljen od nas in naših malenkostnih stvari, da ga ne smem klicati iz same sebičnosti. Njega treba spoštovati, a ne ga nadlegovati.

Krivošićke se je zopet lotila jeza, ko je gledala in poslušala to žensko. Ona sama je verovala vse, brez razmišljanja, pak so se ji besede Marijanine zdele strašne. Prekinila je razgovor o tem in rekla:

– Prosim vas, zložite tiste robce, tam v kovček; škoda bi bila, da se pokvarijo.

In nadaljevali ste delo. Natlačena s stvarmi iz dveh velikih omar sta bila kovček in zaboj skoro polna. Na široko odprti omari in prazni predali trumo-a so kazali – prej napolnjeni – koliko je šlo v kovček in zaboj. Vsa srebrnina, vse finejše perilo, nakiti, posodje, krila; vse to je bilo zloženo z njima. Bilo je že blizu poludne in Krivošićka je hitela, boječ se, da ne bo gotova. V naglici ji je padla iz roke skleda iz porcelana in se razbila v neštevilno koščekov. Žal ji je bilo, toda ni imela časa za obžalovanje. Hotela je rešiti še dragocene zastore v salonu in neko veliko po perzijski tkano preprogo. Potrebovala bo še en zaboj. Poslala je Marijano, da izbere v podstrešju prikladen zaboj.

Čim je Marijana izšla, je vstopil Krivošić – mračnega obraza. Niti pozdravil ni žene, ki je bila iznenadjena, ker ga ni pričakovala tako hitro. Ustavil se je sredi sobe, z rokama v žepih, gledal okolo sebe na polne zaboje, na odprte in skoro prazne omare. Oko mu je bliskalo, dolnja ustnica drhtela. Tedaj je, ne da bi gledal na ženo, pač pa je z roko zamahnil okolo sebe ter rekel pridušenim glasom:

– A, kaj je to?

Žena je videla, da mu ni po volji, kar je storila, videla je, da se pripravlja nevihta, ali sklenila je takoj, da bo odločna:

– No, pa kaj naj bi bilo? ... Pospravila sem, kar je vrednejšega, da ne bo izgubljeno, ko je že prišlo do tega, da izgubim vse drugo.

– Pa kam hočeš s tem?

– To je moja stvar, spravim na varno mesto.

– Ali ne veš, da to ni več naše, da pripada upnikom vse in da zakon prepoveduje kaj skrivati?

– Kaj mene briga zakon! Dokler so stvari v moji hiši, so moje ... Ti se brigaj za svoje posle, mene pa pusti namiru!

Že se je razjarila in je govorila trdo, osorno. No, to ga ni motilo, da-si je bil kraj vse današnje nesreče tak sprejem neljub.

– Te stvari mi spravi takoj zopet na svoje mesto. Sedaj pride sodnija, da vse popiše. Nikakor nočem, da bi prišel še v zapor radi tebe.

– Kaj, radi mene? je siknila Krivošićka. – Kakor da sem jaz kriva vsemu temu!

– Kriva, ali nekriva, spravi stvari!

– Jaz ne dam teh stvari nočem oditi od tu kot beračica ...

– Jaz pa hočem oditi poštenega obraza. Še tega mi je treba, da bi mi govorili, kako da sem okradel upnike! Ali mi ni itak že dovolj sramote! In kako drugače sem padel vanjo, kakor po tebi, radi tvoje norosti, tvoje blazne želje po gospodstvu. Tu imaš sedaj to gospodstvo! Ali ne vidiš, kam me je pripravilo – mene in moje otroke?

Da na starost ne vem, kam položim svojo glavo in s čim bom preskrbljal svoja otroka! Ali da – ti si gospa, iz gospodske rodbine, pak nisi mogla mirno ostati pod tisto siromašno streho ter živeti zadovoljno in pošteno. Zahotelo se ti je družbe, plesov, teh sijajnih cunj, hotela si iz sinu napraviti visokega uradnika, visoke uradnike si hotela imeti za zete in iz mene napravti nekakega gospoda, a si pozabila, da nizko pada, kdor se visoko dviga. In nizko smo padli, nizko si nas spravila. Poglej le na sad svojega norenja. Od Ivanke smo doživeli lepo iznenadjenje, iz Dragana ne bo nikdar človek, ker se ne uči, marveč se le vlači po kavarnah in gostilnah, in Bog vedi, kaj bo še iz onih drugih dveh, če je jaz danes zatisnem svoje oči. In vsega tega si kriva ti, samo ti! Le glej me svobodno – misliš-li, da klonem pred teboj – in tvojimi solzami? O ne, dovolj mi je vsega tega, dovolj, dovolj!

Kričal je razjarjeno, ne meneč se za to, da se je žena najprej spustila v jok, a potem obstala kakor omamljena od tega napada, gledala predse in menjavala barve v obrazu sedaj bela potem modro-rdeča. Janko pa je govoril dalje, se ustavljal, z rokama v hlačnih žepih, ali pa hodil po sobi z velikimi koraki in mahajoč s rokama po zraku, nabijal po mizi, da se je vse treslo, potiskal in premotaval stolice. Otroke je pustila, da so se kvarili in se gizdili, ne da bi se brigala za njih, dočim se je on potil na delu, da zasluži, kar je požiralo njeno razkošje. Osramotila ga je pred svetom, spravila ga na beraško palico, okradla ga je, da, okradla, delala dolgove brez njegovega znanja, razmetavala denar po neumnem, kakor da ga je našla na cesti. Udajajoč se tako svoji jezi in grmeč, ves razjarjen in s peno na ustih, je bil ta, sicer mirni človek slika tistega mukotrpnega naroda, iz katerega je izšel in ki molči in trpi, dokler mu voda ne pride do grla. Ali, ko ga je že začelo dušiti, tedaj se vzravna in strese kot lev, ki mu je dovolj nadlegovanja, in krči izpred sebe in okoli sebe, pak postaja tudi krut in brezobziren v svoji pravični jezi, na obrambi svojega. Po tej noči, ko je videl, da se je zrušil njegov trud mnogih let, je tudi Krivošičeva vstrpljivost prekoračila svojo mejo. Sedaj je videl, kam ga je do vedla njegova popustljivost in dobrota, vidi, da treba – četudi kasno – izvesti temeljito izpremembo ter rešiti, kar te še rešiti da. Pred vsem pa, napraviti konec gospodarstvu te žene, ki jo je sedaj sovražil, ker je uničila njegov znoj in trud.

S sabo je obračunal in sklenil, izročiti upnikom vse, kar je njihovega, ter se povrniti potem v tisto malo hišico, ki je ostala njegovim otrokom, in začeti na novo. Najprej pa mora napraviti konec za vedno temu hlepenju po gospodstvu in začeti hoče pri otrocih: Gjurico vzame iz šole ga da v rokodelstvo, Dragana namesti pri kakem podjetju, kjer naj se bo učil služiti si kruha s svojim trudom, Milo da v nauk h kaki šivilji. Vsi naj se uče dela, težkega priprostega dela, pri katerem pozabijo na razkošje in gospodske muhe svoje matere.

Ta svoj trdni sklep je priobčil sedaj tudi nji in končal:

– Ti pa, če hočeš ubogati, moreš z nami tja nazaj, odkoder smo tudi prišli, ako pa nočeš: vrata so ti odrta; v moji hiši ni več prostora za gospodstvo – išči ga, kjer hočeš! A to ven, vse ven, kar ni več mojega!

In sam je začel jemati iz zabojev in kovčeka stvari ter jih metati v omare. Nakitja, srebrnina, posodje, krila in perilo je letelo preko sobe nazaj tja, odkoder je bilo vzeto. Nekateri kosi so padli na tla in se razbili, za nekatere ni bilo več prostora v omarah, ker Krivošič ni lepo zlagal stvari, ampak jih je metal drugo na drugo, vsled česar so hitro zapolnile prostor. In ko je vse izmetal in je, kar je vstalo, pometal na stolice, je odprl vrata sobe ter začel sam odnašati zaboje in kovčeke na hodnik. Pri tem napornem delu se je še bolj razgrel in pot mu je polival čelo. Ko je dovršil, se je ustavil sredi sobe in si jel z robcem brisati čelo. Tu mu je pogled padel na ženo, ki je prej nepremično sedela na divanu. Sedaj je ležala vznak, bleda, brez zavesti, Bog ve kako dolgo. Približal se ji je, jo gledal pazljivo in se prestrašil. Izletel je ven po vodo in ljudi.

Ko je čul, kaj se je dogodilo, je Dragan bolj odmahoval, nego odhajal iz sobe in tu se je vrgel oblečen na posteljo. Trudnost prebdene noči, reakcija po nezmernem uživanju, se je pojavila z vso silo, a k temu se je še pridružil utisek tiste novosti, ki ga je popolnoma zbegala. Občutil je neko strašno praznino v svoji notranjosti. Ob ozlovoljenju, navadnem po pijančevanju, bi bil najraje jokal in izjokal vse tisto, kar ga je mučilo. Bil je mlad, ali odporna sila v njem, mehkem in razvajenem, je bila tako slaba, da se ni ganila proti udarcem, ki so padali nanj. Bil je že izgubljen in iskal je tolažbe v spanju.

Spanje mu je bilo globoko in svičeno, ker je narava zahtevala, da se nadomeste porabljene moči. Spal je trdno vse to jutro, ves dan in vso noč in se je prebudil naslednjega jutra okolo 9. ure – naglo, z glavobolom vsled neprijetnih sanj. Bil je na neki vodi – veliki, ne modri, ne zeleni. Nadnjo se je razprostrla megla, siva in gosta, a skozi to meglo se je vozil on s Sofijo. Moral je s čolnom skozi meglo pgoditi brez, ki ga ni videl. Obračal je čolnič po vodi sem in tja; Sofija se je bala in vila z rokama od strahu. On ji je rekel: »Miruj, da se ne prevrnemo!«, ali ona, nemirna, se je premikala vedno bolj, a čolnič se je gugal vedno močneje. V tem je začul z nevidne obali glasove, ki so ga klicali. Čul jih je in spoznal materin, Ivankin in Milin glas ter je zastavil vso silo, da bi se približal tem glasovom, ki ga kličejo. Ali, njegova moč je postajala vedno manjša, Sofija pa je zibala ladjo vedno bolj in on je z grozo videl smrt v valovih. Naenkrat je zagledal skozi meglo na obali – kakor skozi kak pajčolan – postave, ki jih ni mogel razločiti, toda, slutil je, da so to one iste, ki so ga klicale. Sedaj mahajo z rokami in robci in veliko ljudi je okoli njih. Vsi gledajo v čolnu njega in Sofijo. V tem jih opaža tudi Sofija, vstaja v čolnu naglo in začenja kričati: »Nazaj, jaz nočem tja!« Čolnič se je zagugal, voda je zapljusknila in on se je – prebudil potan.

V sobi je bilo polutemno, zastori spuščeni, a zunaj je pljuskal dež. Celi gosti prameni dežja so udarjali na okno.

Dogodki zadnjih dveh dni so oživeli Draganu pred očmi: Sofija in njena namera, da zapusti Zagreb, polom v hiši njegovega očeta! Pogledal je na uro, potem na okno. Devet ura! Sedaj mu je bilo jasno, da je prespal ves dan in noč. Kaj vse se je moglo dogoditi med tem? Morda je tudi že vse končano?

Začel se je oblačiti z mrzličavo hitrostjo. Potem je odletel iz hiše, ne da bi čakal na zajutrk. Moral je takoj videti Sofijo, predočiti ji nesrečo, ki je doletela njegovega očeta in jo izprositi, da ostane, ker sedaj ni imel nikake nade, da bi od kod dobil denarja, a v žepu ni bilo mnogo več od pet goldinarjev.

Ali je bilo to slutnja, da mu je srce vedno hitrejše utripalo in da so se mu noge šibele, čim bolj se je bližal Veliki kavarni? Ali pa se je vse to brezzavestno dogajalo z njim, ki ga je usoda vzela pod oko, pa ga še pušča, da dela, hodi in misli kakor bitje a svobodno voljo, dočim ni on nič drugega, nego gotov njen plen, ranjena miš v krempljih mačke, ki se še igra žnjo poprej, nego ji zasuče vrat?

Kdor ga je videl še pred tremi dnevi: veselega in objestnega, duše polne življenja in strasti uživanja, mladega in odličnega, ne bi ga danes spoznal, videč ga, kako je zapuščal. Veliko kavarno in se našel na cestL Kaj je bilo to, kaj je moglo ubogega mladiča tako izpremeniti, da se je vlačil po ulicah, bled, izgubljenega izraza v obrazu, povešene glave z razmršenimi lasmi, še s predvčerajšnjim prahom na obleki, z nesnago od pijač in jedi? Malenkost, radi katere bi drugi ljudje skomignili z rameni, ali se smejali, ki pa je njega ubila: v kavarni so mu rekli, da je Sofija izginila že včeraj z nekim trgovskim potnikom – so govorili – ali kam, tega ne ve nkdo. Tudi je zapustila dolgov: umazanih dolgov pri perici in natakarjih, pak jo sedaj išče policija! – In ni ostavila nobenega pisma, nobenega glasu zame? – je vprašal Dragan debelega natakarja, a ta se je zasmejal:

Kdor brzi, ne pušča nobene sledi za seboj! – Ona pa je svojo dobro zamela! Na policiji niti ne vedo, odkod je, ker se je izkazalo, da je imela lažnjivo, tujo knjigo in je bila priglašena s tujim imenom. Ah, – lepa ptičica!

To je bilo vse in zadnje, kar je čul o nji. Vprašal je še na policiji, na kolodvorih. Nikdo mu ni vedel nič povedati in ljudje so se mu smejali. Njemu pa je srce pokalo od boli, ki pa jo je skrival v sebi in stiskal zobe. Ni imel nikogar, ki bi se mu mogel potožiti, ker je čutil, da so ga vsi enako sprejeli: s smehom ali prezirom. Kdo naj bi razumel, kar se godi v njem, kaj mu je bilo ono dekle? Nikdo. On sam jo je poznal, on sam razumel, in je po njenem zadnjem koraku sodil, da je storila to radi njega, ker je bila njiju ljubezen brez vsake nade.

Okoli poludne se je povrnil domov, utrujen in žalosten, ker ga je vlekla želja da vidi, kaj se dogaja doma. In morda opazi kdo njegovo žalost in ga slednjič potolaži z dobro besedo. Izgubivši tisto ljubezen in ljubkanje je občutil toliko potrebo po taki dobri besedi. Ali, mati njegova niti k mizi ni prišla, marveč je ostala zaprta v svoji sobi in ni pustila nikogar k sebi. Po tistem prizori je postalo v nji nekaj sličnega živčni krizi, pak krči v srcu, in legla je v posteljo. Pri mizi je bilo vse tiho; oče je gledal predse mračno in jezno, da si ni nikdo upal izpregovoriti niti besedice. Njega oče niti pogledal ni, kakor da ga niti opazil ni. Požiral je tisto jed že od štiriindvajset ur praznega želodca in komaj je pričakoval, da bi mogel oditi od mize. V njegovem stanju ga je ta splošna potrtost tem hujše zadevala. Dan temen, deževen, kakor da padajo solze iz vznemirja radi hude usode – velike in težke solze. Tudi se je čulo od zunaj samo njihovo pljuskanje, sicer pa tišina v dolgih, mučnih presledkih, ki jo je sedaj pa prekinjalo drdranje kakega izvoščeka. Tudi kanarček je obmolknil, se našopiril od mraza, ki je preveval sobo, stal na eni nogi, a glavo silil pod peroti. Pa tudi isto cvetje na oknu in v vazah je prisiljeno povesilo cvetove in vejice: gospodinja je bila pozabila nanje, ni ga zalila z vodo, a solnca ni bilo.

Draganu je bilo slednjič, da bi zajokal: od nikoder ne glasu, ne besede, samo žalost v prirodi, v hiši in v srcih. Takoj po jedi je pograbil klobuk in dežnik ter odbežal na ulico, da bo le daleč od te hiše z grobno tišino.

Šel je po praznih ulicah ter iskal še praznejših. Ali, mu je bilo enako. Povsod so mu bili pred očmi sladki trenotki njegove ljubezni: videl se je pri Sofiji, v njeni mali sobici, visoko pod streho, nad mestnim hrupom. In vse, kar je doživel tu, se je ponavljalo v njegovem duhu v omamnih slikah. Te ure, ki jih je preživel s Sofijo, so bile vsa vsebina njegovega življenja – življenja, kakršnega ni poprej ne okusil, ne slutil. Po prvi mladosti, preživljeni v mrzličavih sanjah o ženstvu, v suženjstvu instinktov, vzbujenih in podziganih od prezgodnjega draženja, po življenju, ki je sestajalo prisiljenemu delu, po vzgoji, ki ni ne doma, ne v šoli začela vzbujati v njem zanimanje, kamo-li navdušenja za lepoto v naravi ali umetnosti, za domovinsko ljubav, za zmisel za učenje, odtujen od vseh tovarišev, ki so živeli za vse to, se navduševali in delovali, ali hrupeli – se je našel hkratu v objemu ženske, ki je laskala vseh njegovim domišljijam in zadovoljevala vsem njegovim sanjam. Obesila se je bila na tega mladeniča z vso strastjo vlačuge, ga privadila na poljube, od katerih se mu je pamet mešala, in na objeme, ki jih ni mogel pozabiti. A vsemu temu je znala dajati videz velike in slepe ljubezni, morda sama željna, da bi enkrat ljubila brez dobičkarije. Zato ni, dokler ji je ugajala ta ljubezen, nič zahtevala in nič prejemala od njega, ničesar razun ljubezni, a vso to brez mere in obzira, kolikor je je le bilo v neizkušenem in zaslepljenem mladeniču. On pa, ubogi princ, je mislil da je v raju, da je vse dosegel, kar človek more doseči in da je sedaj gotov človek, ko si je usvojil popolnoma usvojil žensko takih čutstev.

To je njegovo mladeniško domišljijo popolnoma zadovoljevalo v pečetku, potem pa izpremenilo v pravo strast, tako potrebo, kakor je potreben pijancu alkohol, morfij bolniku, čim se ga je navadil uživati. Dočim mu je bilo življenje poprej prazno, mu ga je sedaj povsem izpolnilo prvo, kar je srečal v njem in kar mu more izpolniti življenje. Ker pa mladost ne more biti brez idealov, a on do sedaj ni našel drugega, je metal v to strast vse lepo in plemenito, kar je njegova mlada duša mogla občutiti. Ljubil je Sofijo radi njegove ljubezni do njega in vsled usmiljenja ki ga je občutil do nje: radi njenega trpljenja v minulosti. Ona pa je znala storiti vse, da se taka čutstva v njem vzbude in ohranijo. To je dosegla s svojo bajko o nesrečni minulosti – morda je bila tudi nesrečna in jo je nesreča zrušila – in pa z načinom, s katerim je poklanjala ljubezen svojemu princu – z navadnimi ženskimi sredstvi, da je tudi najzvijačnejše užitke prirejala z obrazom in kretnjami sramežljive device.

Ni se torej čuditi, da je Dragan tudi videl v nji devico, vredno njegove velike ljubezni. Kot tako jo je nosil v svojem srcu in jo ohranjal tudi sedaj, ko ga je zapustila.

Vprašanje: zakaj je storila to in kako je mogla to storiti? – ga ni mnogo mučilo, takoj je našel odgovor na to vprašanje in se zadovoljil žnjim. Njegovo čutstvovanje je v veliko večji meri zajelo vprašanje: kaj sedaj – brez nje? To je bil prvi krik njegove duše in prvi stresljaj telesa. To mu je bila ves dan glavna misel, okoli katere so se nizale vse druge. To ga je uničilo in gonilo tudi sedaj, ko je izgubljen taval po ulicah. Prišel je bil do Save in stal tam na mostu uro časa; gledajoč v veliko vodo, rmeno, motno od gorskih hudournikov, ki so nastali vsled dežja in doplavljali pesek in blato.

Gledal je in gledal v tiste valove in pri tem mu je postajalo še tužnejše pri srcu, ali, ta nova žalost je bila drugačna. Tisti motni visoki valovi, s svojim premetavanjem in kipenjem, svojim krikom in šumom, izgubljajoči se v nedogledne, črne in tajne globine, so vzbudili v misel na smrt. Ta ga je razžilostil še bolj, ali to je bila nekaka mehka tuga, ki se je nekako ljubkovaje plazila okoli srca, in mu silila v oči vrele in velike solze, ki so mehčala prejšnjo trdo žalost kot nekaka tolažba.

Vendar se ta misel ni razvila do namere: da bi skočil v vodo in napravil konec svojemu življenju. Taka smrt se mu je zdela grda in težka. »Rajše s puško«, je pomislil in se zgrozil.

Začeli so že padati prvi mraki, ko se je odtrgal od gledanja v vodo in krenil domov, z isto žalostjo, istimi slikami v duši o srečnih trenotkih, objemih toplih rok. Te slike je domišljija še povečala, napravljala jih še omamIjivejše in duša njegova je začela goreti onem, česar ni bilo več. Čim bolj so se odmikali trenotki, čim bolj so se odmikali trenotki, čim bolj se je oddaljeval od tistega izgubljenega, tem bolj je poraščalo njegovo hrepenenje z občutkom velike nesreče, da je to izgubljeno za vedno in da se ne povrne nikdar več.

Dež je ob mraku ponehal in nad Draganom so se začeli trgati oblaki, ki so postajali tanjši, tu pa tam na robokih, osvtljeni od mesečine, ki so se borili žnjo. V hawelocku, težkem vsled dežja, v čevljih, vlažnih in razdejanih, je šel Dragan okorno po cesti, udajajoč se popolnoma svojim čutstvom o nesreči in niti poiskušal ni, da bi se jim upiral. Ravno nasprotno. Ohranjal je in miloval to svojo žalost, oživljajoč spomine in si klical v spomin slike, ki so bile v zvezi žnjo. Občutil je bolestno uživanje, drezajoč v svojo rano, ki je res vstajala pri tem neprestano vroča, a se širila radi tega vedno bolj.

Hkratu se je ustavil pred gručo ljudi, ki je ni bil opazil poprej, nego mu je zastavila pot. Ta gruča se je nahajala pred hotelom. Vsi so gledali proti oknom, šepetali slišno, govorili in čakali. Največ je bilo žensk in otrok med njimi. Pritisnili so se glava k glavi tako, da se ni moglo skozi. Promet je bil preprečen. Vozovi so morali stati, a stražarji so brezuspešno klicali ljudem, naj se razidejo. Pred vratmi hotela je stal bolniški voz. Še vedno so prihajali ljudje, se stiskali, vpraševali, kaj je, in čakali radovedno.

Instinktivno se je preril Dragan skozi množico, slutil je nesrečo in vleklo ga je k nji. Razpoloženje množice, bolniški voz, vse je kazalo, da je tu hiša nesreče. Dragan se je obrnil do nekega postreščeka, ki je stal poleg njega, in ga vprašal, čemu da čakajo tu ti ljudje.

Postrežček ga je poznal, odkril malo glavo in odgovoril:

»Dvojica se je tu gori zastrupila, pa ju sedaj prinesejo doli na voz, da ju odpeljejo v bolnišnico.«

Okoli stoječi so komaj čakali, da bi kdo začel z razgovorom in so takoj dodali, najprej kratko, le po kako besedo, a potem se je razplel splošen razgovor:

»Siroti!«

»Bedaka!«

»Moralo je jima biti težko, če sta posegla po strupu« ...

»Pa po kakem: karbolni kislini! Pravijo, da jima je obema na dlani in stopalih popokala koža ...«

»Od česa?«

»Od kisline seveda, ali ne veste tega?«

»Tudi usta so jima zgorela ...«

»A kaka človeka sta bila to?« – je vprašal neki došlec.

Neka stara ženska, branjevka menda, se je hitro poprijela vprašanja in začela pripovedovati. Oh, ona ju je poznala dobro. Stanovala sta pet korakov od njene hiše v Savski ulici, a pri nji sta kupovala zajutrk. On je bil trgovski pomočnik, kakih dvajsetih let, ona pa šivilja iste starosti. Bila je res lepa kakor sadni popek. Ljubila sta se, bila sta siromašna, morala bi se vzeti, ali stariši so nasprotovali, ali oba sta bila brez službe. In zato sta sklenila – umreti! Najela sta sobo v tem prenočišču še sinoči in plačala takoj – poltena sta bila. Zjutraj so njega le videli, kako je prišel is sobe. Potem pa se ni nič več čulo o njima.

Sluge so potrkali na vrata, a niso dobili odgovora. Potem so – kakor se dela navadno – s silo odprli vrata in ju našli že mrtva. Bila sta v trdnem objemu – tako trdnem, da so ju s težavo ločili ... Ah, tu ju prinašajo: ubogi ptici.

In res je šestorica nosilcev donašala dve trupli, zamotani v plahte. Stiska je postala še večja, vsakdo je hotel videti; čul se je krik stisnjenih žensk in otrok. S težavo so sluge odprli nosilcem pot do voza.

Dragan je stal pri vratah, globoko ganjen. Tik njega so nesli trupli, ki ste potem izginili v notranjosti voza. Razločiti je mogel obrise glave in nog, zavitih v plahte. In tako vidi danes vdrugič – smrt. Najprej jo je videl tam v motnih vodah, a sedaj je šla mimo poleg njega. Zopet je občutil tisto mehko žalost s sladkogrenko jezo, ki ga je stresla, in čutstvo zavisti, ker jima je bilo usojeno umreti tako lepo, skupno! Zakaj ni tudi Sofija rajše umrla žnjim? No, ona je bila preveč vesela, je predobro živela in uživala, ta mlada pokojnica pa ni morda nikdar videla kaj dobrega!

Ljudje so se razšli, čim je bolniški voz izginil in redarji so začeli nekoliko odločnejše razganjati množico. Dragan se je napotil domov, a v glavi se mu je vrtel ta dogodek, zaposlujoč vse njegovo zanimanje. On ni mislil umreti, ali tu se mu je smrt narinjala in ga silila, da se bavi žnjo. Ta slučaj mu je doklical v spomin še več drugih samomorov, ki so se v zadnjem času dogodili v Zagrebu radi nesrečne ljubezni, radi dolgov, radi neozdravljive bolezni. Nekateri teh samomorov so vzbudili občudovanje pri občinstvu in v javnih glasilih, drugi pa so dali povoda, da se je začelo govoriti o njih kakor o nalezljivi bolezni, ki okužuje duhove, da posnemajo dane izglede. Spominjajočemu se teh slučajev, so se Draganu zdeli tako naravni, tako je razumeval čine tistih obupancev, da se mu je zdelo čudno, čemu si ljudje razbijajo glave, da bi to razumeli, ugibajoč o povodih in razlogih. Mislil je, da je tu samo eno bitstveno: življenje se je omrzilo in gre samo za to, kaj si je izbrati: ali večje zlo, bedno Življenje, ali pa manjše – Smrt, ki napravlja vsem konec. In prvikrat sedaj na hišnem pragu se je vprašal: Zakaj naj bi ne storil tudi jaz, kar so storili toliki drugi pred menoj?«

Doma je našel izpremembo, ki mu je še-le priklicla v spomin vso nesrečo, ki je zadela njegovo rodbino. Prodajalnica je bila zapečatena, tri večje sobe zaprte in pečati na njih. Odprte so ostale tri manjše sobe. Iz njih je izginila polovica stvari in ostale so samo najpotrebnejše. »K vsemu temu še ta beda, ki zeva iz bodočnosti!« – je vzdihnil ter odšel, da vidi mater, ki – kakor je izvedel od služkinje – še ni vstala.

Našel jo je v postelji, kjer je z odprtimi očmi, razžarjenimi od joka, poleg slabe luči sveče gledala v strop. Ko je pristopil k postelji ter prijel njeno roko, ga je pritisnila k sebi na prsa in zaječala. Tudi Draganu je privrela v solze vsa žalost, ki mu je stiskala srce. Do izraza velike nežnosti med materjo in sinom ni prišlo poprej. Temu se je protivila navidezno trda narav obeh. Sedaj pa ju je skupna nesreča vrgla drugega drugemu v objem in jokala sta krčevito obraz pri obrazu in se topila v skupnih solzah.

– Kaj bo sedaj iz tebe, ubogo moje dete, kako se boš mogel prilagoditi tej nesreči in takemu siromaštvu? – je tarnala Krivošićka.

– Se že prilagodim – je odgovoril Dragan, toda jasno mu je bilo, da se ne prilagodi nikdar. Videl je, da mati ne razume njegovih solz. Kako tudi naj bi jih razumela? Čutstveno življenje jima je bilo vedno ločeno in nikdar nista imela ničesar, kar bi zaupala drug drugemu. Tudi sedaj ni občutil potrebe, da bi se ji zaupal, ker tudi ni imel besede, da bi ji povedal vso svojo nesrečo, in ker bi je tudi nikdo razumel razun njega samega – nikdo, pa tudi mati ne. A videl je tudi, da bi bilo to povsem brezkoristno, da bi mu ona ne mogla pomagati, tudi če bi ga razumela in mu hotela pomagati, ker je občutil, da njemu ni več pomoči. Tako je bilo odločeno že tedaj v Maksimiru, pri jezeru, ko ga je nekaj nevidnega razburilo in pretreslo. V mali sobi na dvorišču, kjer so jedli sedaj, je pojedel Dragan kos mrzlega mesa, izpil čašo vina, ne da bi počakal druge člane rodbine. Gnalo ga je v samoto, da se more nemoteno udajati svoji boli, ki jo njegova domišljija gojila in povečavala vedno bolj, tako, da je v nekaki sladki jezi že sam občutil s strahom, kako narašča in ga zagrinja popolnoma. V svoji sobici, pri slabi luči petrolejke, se je mogel popolnoma prepuščati tej tugi. Sedel je pri mizi pred knjigo, ki je pa ni čital. Okno sobe je gledalo na dvorišče, a katerega ni bilo čuti niti glasu, kakor tudi ne iz vse, kakor izumrle hiše. Skozi to okno je prihajalo nekaj mesečine na platneni zastor. Mala ura-budilka ni s svojim tik-takom motila te tišine: ta se je zdela še globokejša, ko se je v nji tako jasno iztical zvok nihala. Okoli velike rjave peči, okolo omar, se je zgostil mrak, ki ga ni mogla razgnati slabotna luč. Ubogi mladenič pa je kraj svetiljke naslonil glavo na roko, prisluskaval edino le glasu m utripanju svojega srca in se udajal svoji prvi boli, obračajoč od časa do časa nemirne poglede po polusvetli sobi. Veliki rjavi očesi sti plamteli vročici, a pred očmi so se mu razvijale slike, sijajne in omamne, temne in pogubne.

Mislil je na razgovor z materjo in na bodočnost, ki jo je omenjala ona. Vsa ta bodočnost mu je bila jasno pred očmi: njeno borbo za krajcar z mučnim učenjem, da si pridobi skorjo kruha, z bedno družbo zamazanih gladnih dijakov, z bornim stanovanjem v tisti stari hiši. Vse to po sijajnih veselih dneh, ki jih je užival doslej! Hodil bo zopet v zakrpanih črvljih in hlačah, prepiral se desetkrat z očetom in materjo, predno izprosi novo kravato ali desetico za najpriprostejši tobak. Pa njegovi fini prijatelji, ki ga ne bodo hoteli več poznati, Blanušič, ki ga je brezobrazno gledal od gori doli; veseli večeri v gledališču, na koncertih in v plesnih dvoranah, s frakom na sebi in z belo veliko krizantemo v gumbnici; razkošne noči pri šampanjcu in žvenket denarja, njegov bosanski vranec s sijajno lakiranim žigom, svileno perilo in ogrtači od prvega krojača – vse to z Bogom za vedno! A mesto vsega tega siromaštvo in beda, črno pomanjkanje na vsem! In k vsej tej nevolji, strašni že sami na sebi, še ta nesreča, da nima Sofije!

S spominom na to izgubo se bo vezal odslej vsakokrat spomin na današnji doživljaj: dvojni samomor v Frankopanski ulici, bolniški množica in dve mrtvi trupli, zamotani v plahte. V hipih največjega obupa, ki ga bo vedno pogostejše in hujše napadal, mu bo ta dogodek ostajal pred njegovim duhem kakor vizija in se mu bo narinjal z grozno veličastnostjo tragike življenja, ki tudi če ruši mala življenja brez velike in bučne inscenacije, ene povzroča nič manje boli in obupavanja. In to mlado življenje se je stresalo v krčih svoje tragike, ki je bila zanj tem bolestnejša, ker ni nahajala in ni mogla najti sočutja, ker je bila tako samosvoja, tako daleč od razumevanja, da jo je mogel svet smatrati le za smešno. To je tudi slutil Dragan, a ta slutnja ga je zagrenevala še bolj in ga če gotovejše izročala v roke usode.

Misel na smrt, ki jo je danes srečal v dvostroki priliki, se ni dala več ločiti od misli na izgubo Sofije. Spominjajoč se, kako sta ona dva ljubimca danes umrla skupno, je sklepal, da mora biti taka smrt po velikem obupavanju istotako sladka kakor objem in poljub, ki se potapljati v njem dve bitji. Ta spomin na poljube, ki jih ni več, je povzročil, da se je stresal v mučni boli ter je, skočivši od mize začel naglimi koraki hoditi po sobi, nemiren in ves tresoč se od razburjenosti. Nervozno je potegnil iz žepa listnico, s tresočimi se prsti izvlekel iz nje fotografijo ter gledal nekaj časa nanjo z navdušenjem in obupom v istem času. Sofija je stala pred njim s svojim bledim obrazom, mirnim izrazom Sfinkse.

Samo az globokih temnih oči je odsevala, kakor da prihaja iz globine, razrešitev zagonetke: s čim ga je mogla tako očarati? Videl jo je v tistem blesku iz globine vso razkošno strastvenost te ženske, ki je znala prehajati vorgije strasti. In ko je zagledal v spomine na take čase, je začel vlačiti iz mize vse tisto, kar je imel od nje: uvelo cvetje s finim vonjem Biarli, pisma s tisoči objemov, listine iz ljubavnimi izjavami, trakove – vse je zložil pred seboj na mizo, poljubljal in namakal s solzami. Slednjič je izvlekel omot, zvezan s tanko svileno vrvico. Vedel je dobro, kaj je bilo v njem, a odpiral je s tako nervoznostjo, kakor da ga mori silna radovednost. Pretrgal je vrvico, izvadil svilen robčič in ga pritisnil k ustam in nosu. Dišal je po parfimu Peau d'Espagne, a stem vonjem se je mešal močan, vsled ležanja pojačen vonj njene polti.

Ta vonj ga je gonil v blaznost. Slike minulih časov, ki se ne povrnejo nikdar več, so oživele v njegovem duhu: spominjal se je nepozabnih dni, ko mu je Sofija poklonila svojo ljubezen, oboževanj, ki mu jih izkazovala, vonja v njeni sobi – tistega vonja, ki ga je oddihal tudi danes robčič, podarjen mu v enem tistih nepozabnih trenutkov. In v izpoznanju, da je izgubljeno zanj vse, kar je prej tvorilo slast in vsebino njegovega življenja in ki se mu zdelo sedaj še omamnejše in sladkejše, da se to ne povrne nikdar več, da je s tem prerezana nit njegovemu življenju: v tem spoznanju in v neizmerni žalosti, je začel jadikovati, da so se mu kolena tresla. Padel je na kolena in s kolen na tla, mahal z rokama okoli sebe, pritiskajoč k ustam tisti robčič, da mu vdihni opojne, grenke slasti.

Ko se je potem s težavo dvignil od tal, je občutil težko utrujenost v vseh udih in hudo bolečino v glavi. Sezul se je in slekel ter legel na posteljo kakor mrtev.

Naslednjega dne, po tistem kratkem, a pretresljivem razgovoru s sinom, je bila njegova mati vstala, in se je, dasi še slaba, lotila hišnih opravil, ki so potrebovali njene roke tem bolj, ker je bilo služabništvo odpuščeno. Marijana je vstala, nikdo ji ni rekel, naj gre. Tega dne je Krivošićka izvedela, da so Klinarja izpustili iz zapora in da je odpotoval v Gradec k svoji materi, pri kateri se je nahajala tudi Ivanka. To ji je povedala Marijana, ki je govorila s Klinarjem, ko je prišel zjutraj in prosil, da ga sprejme. Dobil je odgovor, da on nima tu ničesar pripovedovati, kjer nikdo ne vprašuje ne po njem, ne po Ivanki. Bil je radi tega zelo potrt. Rekel je, da je vse dobro izšlo zanj in da se skoro poroči z Ivanko in da povabi stariše na svatbo. Ta vest je bilu Krivošiću kolikor toliko po volji, ker bi se s tem popravil položaj njegove hčere pred svatom. Ali, zadovoljen ni bil s takim zetom, niti ni mogel Ivanki odpustiti, da je na tak način, odšla iz očetovske hiše. Zato je ostal pri svojem sklepu, ko je Klinar vnovič po Marijani zaprosil, naj ga pusti k sebi. Krivošićka je bila istega mnenja s svojim možem, pa se ni tega dogodka ne veselila ne žalostila. Bila je preveč zaposlena s svojo nesrečo, a z Jankom ni po onem prizoru, ko je padla v nezavest izpregovorila nobene besede več.

Pri vsem tem, da jo je Janko tistega večera tako hudo užalil, je občutila še velik strah pred njim, in ko ga je videla še vedno tako mračnega in razburjenega, se je resno bala, da bi utegnil še roko položiti nanjo, ali kaj drugega storiti v svoji jezi. Sicer sta se videla samo zjutraj pri zajutrku, na kar je takoj odšel iz hiše po opravkih, da uredi stvar glede konkurza.

Pred večerom tega dne se je mudila Krivošićka v spalni sobi, kjer je pospravljala postelje. Milo in Gjurico je bila poslala na izprehoda z Marijano, ker je v takih časih vedno najboljše, če otrok ni v hiši, da ne gledajo tiste nesreče in njenih solz, ki so še vedno pogosto tekle.

Zaposlena s takim svojim opravilom, ni slišala na hodniku težkih korakov, dasi so bila vrata odprta. Zganila se je iz misli šele, ko je čula trkanje in opazila pri vratih, na pragu, v poluluči umirajočega dne – redarstvenega stražarja.

– Kaj želite? – je vskliknila gospa Krivošićka iznenadjena in prestrašena vsled te nepričakovane pojave.

– Prosim, ali stanuje tu gospod Krivošić? – je vprašal stražar, mlad, visok človek.

Neka težka slutnja je stisnila Krivošićki dušo. Saj se je že tako lahko vznemirjala, ali ta prihod stražarja jo je pretresel popolnoma. Prijela se je z obema rokama za srce in je, komaj sopeč, odgovoril naglo:

– Da ... ali ga ni doma ... Kaj hočete, morete povedati tudi meni ... jaz sem – njegova žena.

Stražar je pristopil korak bližje in gledal za hip okoli sebe, kakor da je v zadrgi. Potem je snel čepico, potegnil z roko preko potnega čela in rekel:

– Dogodila se je nesreča v Maksimiru, pri jezeru na klopi. Tam se je namreč ustrelil sin gospoda Krivošiča.

Komaj da je izgovoril to besedo, je Krivošićka ozkriknila, omahnila in padla pred njim na tla poprej, nego jo je on mogel prijeti, v svoji zadregi in prestrašenju.

Epilog.

Krivošički ni bilo usojeno, da bi še enkrat videla svojega sinu – niti mrtvega. Ko so jo pripravili k sebi iz enezavesti, ni mogla vstati, marveč je morala ostati v postelji. Zdravnik se je zdel v hudih skrbeh. Ko je pregledoval bolnico, dolgo in pazljivo, jo je vpraševal neštetokrat, kaj da jo boli, odgovarjala pa je vedno z eno in isto besedo: »Vse!« To je zelo begalo zdravnika, ker ni mogel staviti diagnoze in se je trudil brezuspešno, da bi s prislušavanjem srca in pljuč našel nekoliko jasnosti v tej tmini. Srce in po njem tudi pljuča so bila brez dvoma v nezdravem stanju. In kako da se more tako stanje vzdržati toliko, ne da bi bila bolnico zadela kap – vsled tega silnega pretresa, tega zdravnik ni mogel razumeti. Največjo skrb pa mu je provzročalo duševno razpoloženje Krivošičke. Večji del dneva je preživela v vročici, a v trenotkih, ko je bila pri sebi, se ni zanimala za ničesar. Izgubila je bila račun časa ien je, ko se je prebudila iz prve nezavesti, mislila, da je ležala dva tri dni nezavestna in da je Dragan je pokopan, dočim je njegovo truplo ležalo še v mrtvašnici na Mirogoju. Pustili so jo v tej iluziji, ker so se bali še večjega razburjenja, če bi mislila na poedine momente v dogodkih zadnjega časa. Tako pa je prešla preko tega neajstrašnejšega, ki je moglo zadeti ostanke njenega ljubljenca.

Razun njega ni mislijo na ničesar, eniti se je ni dotikala nobena stvar. Ko je rekla, da jo vse boli, je bilo v resnici tako. Vse njeno telo je bilo bolno; glava ji je šumela in jo bolela neprestano, vsled hudega utripanja srca te dihala težko, udje so ji bili kakor razbiti, v ledjih in trebuhu že občutila bolečine. Vse te različne boli so se združile v en občutek težke boli in res ni mogla vsak hip vedeti, kaj jo boli: sedaj je bila, sedaj tam bolečina hujša, ali nehavala ni nikoli, niti ni izgubila občutka, da je vse bolno na nji. Trpeti je morala strašno in ledene kaplje znoja so ji tekle po čelu in oči so se ji prevračale – a vse te muke je prenašala molče. Le črni lasje so se ji pobelili in obraz se je zbral v starostne razore.

Ob njeni postelji seje vedno mudil kdo, največ pa Marijana. Mila je prihajala pogosto, je sedela poleg matere in jo držala za roko. Kadar je prišel kdo, se niti ozrla ni nanj in se je potem je molče zahvalila. Govorila je samo najpotrebnejše, a ni trpela, da bi glasno govorili poleg nje. V tišini je najrajše ležala vznak z napol zaprtimi očmi – duša pa ji je bila odsotna. Vse, kar se je dogajalo okoli nje, se zanjo ni dogajalo: vse ji je postalo tuje. Bilo ji je kakor da se je popolnoma ločila od tega sveta. ali da se vsaj hoče ločiti.

Njen mož pa se je po cele dneve mudil žnjo v isti sobi, ne da bi izpregovorila niti besedice. Tudi njega je smrt najstarejšega otroka pretresla, zrušila. Nikdar ni bil zadovoljen z njim in ni postopal s njim po očetovski, ali, ko je čul o njegovi smrti, ko je videl, da se je nad nji zgrnila zemlja, bilo mu je kakor da je kos njega samega, del njegovega srca odtegan in uničen. Tudi njega je ta nesreča postarala in napolnila z grenkobo. Pred tem se je že nadejal, da iz nesreče, ki ga je zadela, še kaj reši, da se z upniki pogodi, začne delati na novo v prejšnji prodajalnici in da se zopet postavi na noge. Ali, prišel je še ta udarec, ki ga hoče strti popolnoma. Odkodi prihaja to in zakaj? se je vprašal z grenkobo in stiskajoč pest. Po nad dvajset let napornega in poštenega dela, po življenju, ki je na sploh mirno potekalo, v katerem ni nikomur nič zalega storil, nikogar oškodoval: je prišla sedaj nadenj tista velika sila, ki vlada nad svetovi, da ga zruši z vso težino in mu pokaže, kako lahko ga je streti. Najprej tolika sramota, ki mu jo je na stare dni prinesla na glavo Ivanka, potem izguba imetja, pak strašna, iznenadna smrt najstarejšega otroka – tistega, ki se ga je nekdaj veselil kot prvega, a je sedaj doživel od njega najprvo žalost, največjo nesrečo v tej verigi. Zakaj je tista sila izbrala ravno njega, da mu pokaže svojo moč? S čim je zaslužil to? In razmislil je vse svoje življenje, primerjal ga z življenjem drugih, ki sleparijo, kradejo, ubijajo, pa so vendar srečni, in ni našel odgovora na svoje vprašanje, ni razkril krivde, ki bi bila zaslužila tako kazen. Ni se smatral za boljšega od drugih ljudi, ki se smatrajo za dobre, vedel je, da ima svoje pogreške, da je, četudi nehote, morda storil kako krivico v svojem življenju; ali pa je prav, da on toliko trpi za male grehe, ki jih dela vsak človek ravno zato, ker je človek?

Tedaj je zopet posegnil v svojo minulost, kako je prenehal s tistim tihim, skromnim življenjem, in si je hkratu zaželel izpremembe po višjem. Kako ga je žena navedla na to, ko se je sukal, dokler ni tudi njega spopadla vrtoglavica, da je posnemal druge, da je hotel naglo obogateti, vsiliti se svetu, pridobiti si ugleda in časti, in zaradi tega je zanemarjal svoj posel, se spustil v velike spekulacije, izgubil račun ter končal z bankrotom. In začel je razmišljati, ali ni v tem začetek nesreče in ali ne bi bilo vse minulo brez nje, ako bi bij ostal pri svojem starem ognjišču, da – slednjič je završil tudi to razmišljanje z vprašanjem: a zakaj se je moralo to dogoditi, zakaj sem moral kreniti s starega pota? Kaka sila me je pripravila na to? In, ker ni našel odgovora, je sklenil, da je vse eno, ali bi bil ostal, kjer je bil poprej, ali da je prišel v nove razmere: kar se mora dogoditi, se dogaja, in ni ne palače, ne najskrivnejšega kota, kjer ne bi usoda našla svojega človeka!

Ta ista usoda je zalotila tudi njegovega Dragana v njegovem skrivališču, kajti, kako bi se mogel sicer zdrav mladenič, stoječi še le na pragu življenja, gragovoljno odreči tega in zameniti s črno smrtjo? On ni mogel razumeti tega. Po Draganu ni bilo nikakega razjasnila, zakaj se je usmrtil, a Krivošić ni mogel razumeti, da je storil to radi enega dekleta, kakor se je dalo sklepati po stvaricah, ki so se našle v njegovi sobi, pismih in spominih. Niti tega ni mogel verovati, da bi se bil ubil radi očetovega bankrota, kajti, četudi je ta nesreča očeta silno zadela, na otroka ni mogla tako delovati!

Ker ni našel razjašnjenja za ta nesrečni čin svojega otroka, ki mu je sedaj še ženo položil v posteljo, je smatral Krivošić to kot udarec usode, namenjene mu. In te krivične in slepe k usode, ki ne sodi in ne preiskuje, ampak samo ruši, kamor se je ravno namerila.

To izpoznanje ga je globoko zadelo in ga potisnilo v apatijo, v kateri je preživel nekoliko dni, ne da bi se brigal za katerokoli stvar. No, dasi je obdolževal usodo, vendar se ni mogel, praktičen človek, odtegniti sodbi, da so razun nevidnih sil v tej nesreči sodelovale tudi pozemeljske. Kot tako silo je smatral svojo ženo, ki jo je menda usoda izbrala za svoje orodje. Ni ji mogel odpustiti, da se je v njeni glavi porodila misel, da svoje staro življenje izpremeni in začne z novim nenavadnim. Iz tega pa so nastala vsa druga zla. Zato se je srdil nanjo ukljub njeni bolezni in ni se mogel siliti, da bi bil dober z bolnico. Vse, kar je govoril žnjo v prvih dneh, je sestajalo vedno v istem vprašanju, ki ga je stavil dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, v štirih besedah:

Kako ti je sedaj? Žena mu je tudi vedno odgovarjala z istim odgovorom, ne da bi ga niti pogledala:

– Nekoliko bolje ... Ali, ni ji bilo boljše, navidezno enako, v resnici pa z vsakim dnem slabše, ker so ji moči ginevale vsled ležanja, bolečin, in ker ni skoro nič jedla. Ni občutila nikakega teka, ne potrebe po hrani in so je s samim mlekom in konjakom držali pri življenju. In še to so ji morali vlivati s silo, ker se je branila in ni hotela nič vzeti. Nje interes za življenje je izginjal in s tem tudi življenje samo, ki je ugašalo polagoma. Doživela je kruto prebuditev iz svojih sanj, in grozna je bila misel, da se povrne tja, odkoder je prišla – še na slabše in v še večjo bedo. To je, kakor trdi nje mož, sama zakrivila, pak se zgražala pred predstavo življenja, ki bo večno očitanje njene krivde. K temu se je še pridružila strašna smrt njenega ljubljenca, ki jo je pretresla v vsem nje organizmu in vzbudila vse bolezni, ki so delovale v nje notranjosti: slabost srca, želodčni katar in neko staro bolezen v črevih, ker boleli so jo sedaj vsi organi in v vsakem živcu je gorela iskra bolečine. Čutila se je na koncu svojega življenja in gledala mirno na ta konec. Proti razdevajočemu procesu, ki se je razvil v nji, ni postavljala nikakega odpora, marveč mu je podlegala povsem pokorno. Temu v prilog je prihajalo, da ni znala zdravniku nikdar točno povedati, kako bolečino da občuti in nič se ni dalo storiti proti nji. Zdravnik je poklical še drugega, pa zopet drugega, in začeli so bolnico preiskovati, jo preobračati in poslušati, dokler niso slednjič ugotovili neko bolezen in predpisali zdravila, naslednjega dne pa zopet preklicali in našli novo ime, tretjega zopet povrnili k stari diagnozi ter ostali pri tej, pobijali bolezen, ki so jo odkrili, četudi je v resnici ni bilo. Bili so zopet enkrat pred eno tistih tajnosti, ki se odtegajo njihovemu znanju in prizadevanju in ki jim kliče narava: »Tu sem jaz gospodar, premagajte me, ako morete!« Krivošićka pa je postajala z vsakim dnem bolj rmena, suha in slabotnejša.

Nekako dva tedna po Draganovi smrti je nekoliko oživela, ali samo za trenotek. Prišlo je pismo iz Gradca od Ivanke, v katerem sporoča, kako srečna je pri svoji tašči ter vabi stariše k poroki. Stric je umrl, zapustil lepo imetje in Rudolf da ustanovlja svoj posel v svojem rojstnem mestu, v Ljubljani. Z navdušenjem je govorila o njem, kako dober je, kako se je izpremenil v vsem, in kako da ga ljubi še le sedaj, ko se je prepričala, kako plemenito je njegovo srce in kako vreden človek je postal po svoji nepriliki. Prosi slednjič stariše, naj ji odpuste njuni ljubezni in sreči na dobro, naj bi k poroki, ako jima dopušča to nesreča v rodbini vsled izgube imetja in bratove smrti – kajti poroka se ima izvršiti povsem tiho. Če bi pa ne mogli priti, naj ji pošljejo svoj blagoslov.

Krivošićka je jokala grenko in ukazala Ljudmili, naj piše Ivanki, da ji odpuščajo in jo blagoslovljajo. Tudi Krivošić je privolil v to, ker ga je ta vest nekoliko pretresla in ga dovedla do izpoznanja, da je to itak edini konec, ki ga je bilo zaželeti, ko so že stvari stale tako. Ali, tudi on je pisal, da ne more k poroki, nekoliko zato, ker ni mogel hkratu vse odpustiti in pozabiti, nekoliko pa tudi zato, ker je to združeno tudi s stroški, ki jih ni mogel zmagati. Slednjič je dodal, naj bi novoporočenca prišla po poroki v Zagreb, ker je mati nekoliko slaba.

Četrtega dne potem sta stala novoporočenca ob materini postelji. Došla sta z izrazom sijajne sreče na obrazu, ki je potemnela, čim sta stopila v to gnezdo nesreče. Nekoliko bleda od tega utiša, potrta od spomina na brata, se je kazala Ivanka prekrasna v svoji črni opravi, s svojimi blestečimi velikimi očmi, rdečimi ustnicami kot zrela črešnja: sijajna lepota, zavita v črno, kraj bolniške postelje. Poleg nje Rudolf Klinar, mlad mož, nekoliko zasramljen od preživele sramote, ali, odločen in resen, s ponosom zroč na svojo mlado ženo, a iz očes kakor da mu govori zatrjevanje: »Videli boste, da sem je vreden!« Po težkih dneh je prvikrat posijalo solnce v Krivošićevi hiši, prvikrat se mu je nasmehnila ustnica, a oči žene njegove so zablestele za hip v prejšnjem življenju. Ivanka je hotela ostati pri materi in jo negovati; Klinarja pa so klicala opravila. Krivošićka pa ni dopustila, da bi se ločila, ni hotela, da bi prve dni svoje sreče preživela v tem mračnem domu. Že naslednjega dne ju je pregovorila, da sta odpotovala v svoje novo gnezdo, zatrjevaje jima, da ji je bolje in da čez par dni vstane.

No, znjima je odšel zapet tudi solnce življenja, ki sta ga donesla seboj. Vtisek svežosti in mladosti se je umaknil pred mračno nesrečo, ki je bila zatekla v vse kote hiše in je od tam legala na duše. Tudi Krivošička je zapadla vnovič v svojo letargijo.

Le Krivošič je vendar nekoliko oživel. Začel je odhajati iz hiše in prihajati v stike z ljudmi. S tem se mu je vračala počasi volja za delo in čim je začel delati, ni nehal več. Naj prej se je jel brigati za otroke, izročivši Gjurico v ključavničarsko rokodelstvo. Za Milo je iskal, a ni mogel še najti primerne hiše. Med tem pa so pogajanja z upniki, s katerimi je bil začel pred Draganovo smrtjo, obečala lep vspeh. Poznali so ga kot delavnega človeka in poštenega trgovca, vedeli so, da se bo znal okoristiti na tem svojem izkustvu in se zopet postaviti na noge. Kazalo je, da se poravnava posreči in da upniki privole, da se konkurz dvigne. V tem pričakovanju je odpovedal stanovanje v stari hiši, pak se je mogel črez štirinajst dni zopet povrniti tja, a mesecu dni bo tudi prodajalnica prazna. Sedaj je le bilo treba gledati, da mu po izplačilu upnikom in od prodaje nepotrebnih stvari – nad polovico je bilo nepotrebnega – ostane vsaj kak stotak za prvi začetek in do novega kredita. Vse to mu je provzročalo mnogo skrbi in mnogo dela, ki pa ga je opravljal z mladeniškim poletom, še v žalosti in še srdit, ker mora porušeno graditi na novo, alt v sebi zadovoljen, da z delom ubija žalost in se za hipe oddaljuje od hišne nevolje. Hrabrost življenja se je prebudila v njem s sklepom: delati in z delom upreti se usodi. Nagon na borbo za obstanek je bil na začetku svoje zmage.

Z njegovo ženo je bilo vedno isto: danes malo boljše, jutri mnogo slabše. Trpela je in molčala in ni se zmenila za nobeno stvar, prikovana v svoji postelji kot živ mrtvec. Dve, tri ženske iz njenega prejšnjega poznanstva so došle iz radovednosti, da so jo videle in ji pripovedovale mestne novosti. No, ko so opazile, da jih ona niti ne posluša, niti jih ne vprašuje po ničemer, so odšle in se niso vrnile več. Najrajše je bila sama, ker je to ugajalo njeni duši. Tedaj se je mogla nemoteno baviti s svojimi mislimi, na dolgo, po ves dan razmišljajoč o isti stvari. Le močnejši nastopi bolečin so jo prekinjali v razmišljanju, a potem je zopet nadaljevala, kjer je bila prenehala. Bile so to stvari, ki ji poprej niso nikdar prihajale na um, ker ni imela nikdar prilike, baviti se znjimi, ki pa se ji sedaj, v dolgočasja ležanja in noči brez spanja, narinjajo.

Te misli so bile včasih zaposlene po ves dan in še več z enim in istim predmetom, drugikrat pa so se križale z mislimi o različnih stvareh, doživljajih in vtisih; preskakovale so s hitrostjo električne iskre od predmeta na predmet, vračale so k svojemu izhodišču mnogoštevilne in raznobarvne. Kakor človek, ki si predno leže k počitku, še enkrat predoči doživljaje in zaključuje račun, je tudi ona ob zatonu življenja s svojimi mislimi zajemala vse svoje doživljaje, dogodke in nezgode do danes. Videla se je še mlado v rojstni hiši, v kateri večkrat znala gospodariti, a se je vendar mnogo držalo do očetove časti in uradniškega ugleda. Često so šli spat brez vsake večerje, ta s strahom pred upnikom, ki se morda jutri prikaže na vratih, ali vendar je bila mati gospa, ki je sebe in otroke gosposki oblačila in fino vzgajala. Svojo mladost je preživela v iluzijah o idealnem možu, ki pride, da se pokloni njeni lepoti in jo v sijajnem sprevodu odvede na svoj dom. A ta mož je došel v podobi tedaj mladega in postavnega Janka Krivošića. Ona Te sicer drugače sanjala, ali, stariši so sodili, da je partija dobra, a Krivošiću so bili na dolgu že trimesečen račun. Janko jo je obletal zaljubljen do ušes, dočim je njo vabila dražest zakonskega življenja s svobodnejšim položajem žene in slastmi, po katerih je hrepenemo mlado srce. Tako je postala Jankova žena. Zakon je bil tak, kakor toliki drugi, ko ni ljubezni v njem, ali pa je samo z ene strani. Navskrižja naravi in nesoglasja so se pojavila hitro, so porodila navadno razočaranje, ali živelo se je dalje skupno v okovih, ki se niso dali več zlomiti. Prišli so otroci, skrbi, muke in živelo se je dalje, podobno drugim stvorom naravi, ki ne vprašujejo čemu, – toliko, da se živi. Delalo se je, da se more živeti, pridobivalo, da bo življenja laglje – in tako so tekla leta, dolga vrsta let, skoro neopaženo, a Krivošićka se je danes vprašala: sem-li zares preživela nad štirideset let in kam se je izgubil ta veliki čas? Prazno se ji je zdelo to življenje do teh poslednjih dni, ki so s svojo težino pretehtati vse one prejšnje.

Potem je pomislila: čemu sploh to življenje? Nikdar ni bila posebno religijozna; četudi je zahajala v cerkev in molila na kolenih, verskega čustva ni bilo v nji, in tako tudi ni mogla razumeti, niti ne se zadovoljevati s ključem, ki ga ji je nudila vera o bistvu in svrhu življenja. Strta od nesreče je sedaj ogorčeno gledala na to življenje in ni mogla razumeti: čemu je nastalo, če že tako končuje? Ali, podedovani atavistični strah jo je obvzel pred tem zvršetkom in ji ni dopuščal, da bi razmišljala dalje, ampak jo je prisila v pokornost pred božjo voljo. Ta volja je hotela, da bodi tako in ona ni želela ničesar drugega, nego da konča čim prej. Ničesar ni pričakovala od življenja, izgubivši najmilejše; zato je mirno pričakovala smrti, pokoreč se tistemu, čemur se ni dalo izogniti. Leto dni prej ali kasneje – to mora priti. In ker mora, potem je spričo večnosti vseeno, za koliko poprej ali kasneje nastopi. Večnost pa je Bog, ki je milostijiv vsaj na onem svetu s trpini, ki ni bil milosti ji v z njimi na tem svetu ...

Končno se je dozdevalo, kakor da se ji je duša preselila v večnost in da to malo njenega življenja obstoji še samo radi zadnjih stresljajev telesa, v katerem je duša že zapustila sledi svojega delovanja. Niti ni več žalovala za Draganom, ker se mu je čutila bližja, pak se je zdelo, da kar hkrati zaspi v večni sen, da se ne prebudi več iz njega. Ali, pod konec svojih misli, je imela pretrpeti še največjo.

Nekega predvečerja je ležala vznak, odprti oči iz dolgega spanja. V sobi je bilo na pol mračno in ni v prvi hip opazila nikogar v sobi. Eno okno je bilo odprto ter je spuščalo nekoliko plinove svetlobe z ulice z gostimi valovi soparnega dne. Čulo se je tiktakanje male ure – enolično, leno in Krivošički se je dozdevalo strašno tužno. Tuga je ležala tudi v tem težkem vzduhu, v somraku in pod stropom sobe. Bolnica se je občutila zelo slaba, ni se mogla giba a že je hotela poklicati koga, poskušala je doseči zvonec na nočni mizici, ko je začula v sebi tih razgovor.

– Ali še spi? – je vprašal Krivošić iz nega kotov, a Marijana, sedeča pri oknu, je odgovorila isto takotiho:

– Da, ne čuje se ...

Po dolgem presledku se je izvil Krivošiću globok vzdih in zašepetal je:

– Moj Bog, kedaj se konča to! Ni živa, ni mrtva, tako se uniči, a mi se ne moremo seliti, dokler traja to ...

Bom-li smela tudi jaz z vami v staro hišo? – je vprašala Marijana, a bolnici se je zdelo, da vprašuje to z mehkim, prosečim glasom, ki se nekoliko trese. – Potrebovali boste koga, ki bo pazil na gospodinjstvo.

– Jaz vas ne morem plačati, sedaj se bo skromno živelo pri meni ...

Dolgo se ni čulo nič. Na ulici je zaropotalo nekoliko vozov. Za tem se je čul zopet Marijanin šepet, a Krivošićka je mislila, da jo vidi, kako se ji napenjajo prsa in kako požira solze skozi pretrgane besede:

– Torej moram zopet iti ... Mislila sem: tu najdem zatišje, vam bom na stare dni na razpolago in bom negovala vaše otroke, ko mi že ni bilo drugače usojeno – Vi pa me zopet odganjate, puščate me na cedilu.

– Ah, Ana, jaz vas ne gonim ... Ali ste mi odpustili?

– Ne govoriva o tem, to je minulo. Ali sedaj sem bila tako srečna v vaši bližini! To me je odškodovalo za vse nevolje življenja in molčala bi bila do groba ... No, zadnje dni, ko sem videla vašo nesrečo, vas videla strtega, sem v navalu čustev zaželela, da bi vas podpirala in osokolila ... In tedaj se je začela v meni vzbujati nada, da bi še modo biti sreča za-me, da se mogla pomiriti ... Ali, zopet ste razdrti vse, mm odpravljate, ali ne morem oditi, da ne bi dala srcu odduška ...

Zajokala je. Krivošićka je videla, kako je Janko vstal, pristopil k nji pri oknu, ji položil eno roko na glavo, z drugo pa prijel njena roko ter zašepetal:

– Ne jočite, Ana, vi ne pojdete iz moje hiše! ...

Krivošićka je mislila, da jo sedaj objame. Ves čas tega jo je dušilo v grlu in težko se je premagovala in se potajevala. Bilo ji je kakor da leži na žrjavici. Slednjič, ko ja Janko pristopil k Ani, se ni mogla več vzdržati: vse tisto, kar je bilo še živlejnja v nji, se je uprlo z elementarnim trzajem in zaječala je glasno. Ana in Janko sta skočila od okna k postelji, zažgala svečo, misleč, da se je bolnica zbudila. Ali, ko sta privzdignila svečo nad obraz bolnice, sta opazila, da leži v nezavesti ...

Ni ji bilo dano, da bi se prebudila zopet. Prišla je bila k sebi, da je izpila grenko čašo do dna. K dosedanjim mukam se je pridružila še ona strašne ljubosumnosti, ki je nadkrilila vse. Videla je, da se ji, ko je še živa, narinja druga, ki jo je za plačilo sprejela v hišo, in ki ji hoče biti naslednica! In od tistega trenotka ni hotela več umreti! Pozabila je na vse, kar je bilo tega poprej in eno samo ji je bilo odslej na misli: Ozdraviti, živeti in preprečiti to otetje. Ali, volja za življenje se je pojavila prekasno: sile so opešale in videla je nad svojo glavo – smrt. Spustila se je v borbo proti nji, obsojena že od začetka, da podleže, pa je morala izkusiti še to: kako strašna in težka je smrt, ko človek noče umreti!