V koga sem se zaljubil?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V koga sem se zaljubil?
Valentin Korun
Izdano: Slovenski narod 9. februar 1907, 1–2
Viri: dLib 50
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Da sem se zaljubil, to se mi je zdelo tedaj, ko sem bil še nerazsoden mladič, in se mi zdi tudi danes, ko sem kajpada že moder mož, čisto naravno, čeprav moji kokljasti gospodinji to ni nikakor hotelo iti v glavo. Vedeti je namreč treba, da sem ravnokar prišel v tista leta, ko se pričenja občutiti nedostatnost lastnega bitja, iz česar izvira neznansko hrepenenje po njega izpopolnitvi; v leta torej, ko postaja mlademu človeku tako mehko tam nekje okrog srca, kedarkoli vidi kako žensko stvarco. In tako se je zgodilo, kakor se je moralo zgoditi, da je tudi v meni zasijala tista velikanska vrzel, ki jo moreš zapažiti samo na ta način, da jo zatakneš s podobo kake ljubljene in ljubeče ženske.

K naglejšemu razvoju tega fizijološkega pojava, ki prihaja, kakor omenjeno, z leti tako že sam po sebi, pripomogel je pa tudi milije, v katerem sem se gibal in trpel. Moji sošolci namreč so imeli vsi svoje ideale, ne izvzemši tiste, ki so bili namenjeni v lemenat. Janez Podbregar na primer je bil tajno zaročen z neko kratkokrilko, ki je hodila še v šentjakobsko šolo, Jožef Udeb je vsak dan pomagal neki učiteljiščnici nositi knjige v šolo ter ji je potoma, kakor je pač vedel in znal, razgrinjal svoje srce in čustva; Štefan Tolovaj, priznani kapo našega razreda, pa je ljubil neko štiridesetletno vdovo, ki jo je kratkomalo obiskoval kar na domu, in pravil je, da je njegova ljubezen prav uspešna. Za svoje križe in težave, ki jih je imel v šoli s profesorji in predmeti je nahajal, kakor je zatrjeval, dovolj sladkega nadomestila v svojem srečnem privatnem življenju. Največ mojih součencev pa je bilo zaljubljenih v kratkonožno hčerko našega gimnazijskega hišnika. Jaz jedini sem bil, ki še nisem imel nič definitivnega. In to mi je delo hudo, zelo hudo.

Zdajpazdaj sem res že vzplamtel za kak obrazek, ki sem ga gredoč v šolo ali iz šole srečal na ulici. Pripetilo se je včasih celo, da sem za katero punco v spoštljivem razdalju tudi postopil in zato zamudil pouk ali kosilo; vendar pa, ker vkljub vsemu prizadevanju le nisem vzbudil v zasledovanki simpatetičnega čustva, ohladil sem se spet tako hitro, kakor sem se bil ogrel, ker instinktivno sem bil že tedaj načelni nasprotnik nesrečne ljubezni in iz nje izvirajočih samomorov.

Pomislite torej to nesoglasje: V štirinajstih dneh bi imel dovršiti peto šolo in v Narodni tiskarni sem si že naročil vizitke, na katerih naj bi figuriral kot šestošolec, pa zaljubljen še ne!

Ni čudno, da so me dražili součenci: "Ti, Pepe Stržen, si preneumen in pregrd, zato te nobena ne mara!"

Tako in enako draženje me je hudo žalilo. Ne sicer toliko, ker so mi očitali, da sem neumen. Tega očitka sem bil že vajen, ker sem ga neštetokrat slišal od svojih profesorjev. Tudi ne, češ, da sem grd; zakaj bral sem bil v nekem romanu, da ravno grdi možje dobe najlepše žene in obratno. In verjel sem sveto; ker, kar je bilo tiskanega, je tedaj veljalo zame za pribito resnico. Seveda se je od tedaj tozadevno moje mnenje korenito spremenilo; zakaj postal sem v tem oziru skrajno skeptičen, tako da dandanes verjamem samo še to, kar poteče iz mojega peresa.

Torej da še enkrat poudarim, taki očitki me niso mogli bogve kako žaliti. Ampak žalilo me je samo to, da sem bil brez ideala.

Ali je potemtakem kaj tako gorostasnega, da sem v teh škripcih, v katerih sem se nahajal, hlastnil po najbližjem, kar mi je moglo vsaj za silo utešiti oni metafizični glad, ki ima svoj sedež v srcu? Mislim, da ne; in kdor je izučen psiholog in fizijolog ter zraven nepristranski sodnik, mi bo izvestno tudi pritrdil, da ne.

--Bilo pa je tako le: V izložbenem oknu Pepelove trafike, mimo katere sem hodil tedaj ravno tolikrat na dan, kolikrat sedaj skoz Zvezdo, torej, kakor se gospoda spominja, najmanj po štirikrat, visela je poleg drugih razglednic tudi razglednica, na kateri mi je slika ugajala izvanredno. Predstavljala je namreč razkošno, pa pomankljivo oblečeno žensko bujnih prsi in močno obokanih ledij. Plesala je kankan; zato ji je kratko krilce frlelo po zraku, da bi bil zamogel videti vse, povem vam, prav vse, ko bi čipkaste hlačice ne bile zakrivale sramežljivo vsaj tega, kar se na ulici ne sme kazati kar tako očitno. Prožni nožici pa sta plešoč delali tako mikaven kolobarček, da bi najrajše kar smuknil skozenj. Vendar pa sem bil idealen dovolj, da mi vse to, čeprav mi je ugajalo, ni ugajalo najbolj. V začetku še celo ne; užaljen je bil moj idealizem in ogorčena moja sramežljivost, da me je oblila rdečica in sem povesil oči, ko sem se ozrl na sliko. Sčasoma sem si pa le dal dopovedati, da na vseh koncev koncu bi pa vendarle ne bilo nič napačnega, ko bi človek imel takole žensko pri hiši. In čim večkrat sem jo videl in čim dalje sem jo gledal, ugajala mi je tembolj. Zlasti še, ko jo je bila videti sama prijaznost in ljubezen. Srčkano je gledala, ljubko se smehljala, s prsteci svojih ročic pa je metala poljubčke. In kakorkoli sem se postavil pred okno in od katerekoli strani sem jo ogledoval, mene je gledala, meni se smehljala, meni metala poljube. Taki sladki skušnjavi se pa ustavljaj, če moreš. Jaz bi se ji še zdaj težko; kaj pa šele tedaj! In tako se ji v resnici nisem mogel.

Tedaj se je pa naenkrat raznesel glas po razredu: Pepe Stržen je zaljubljen v razglednico, ki visi v oknu Pepelove trafike! In krohotanja in zbadanja ni bilo ne konca ne kraja.

Ko sem se pa skušal zagovarjati, češ da pravzaprav nisem zaljubljen v sliko, ampak v tisto lepo in imenitno damo, katero slika predstavlja, in sem v svoji sveti jezi še pristavil, da je ta dama lepša ko vse šentjakobske kratkokrilke, vse učiteljiščnice, vdove in še kratkonožna hčerka našega hišnika povrhu, nastal je tak vrišč, da nas je prišel mirit naš šolski sluga, ker ni bilo, kakor se to kaj rado dogaja, inšpekcijskega profesorja na hodniku. Od jeze in užaljenosti me je pa v grlu tako tiščalo, da je bil ves hripav moj glas, in v prsih me je tako peklo, da sem kar sapo lovil.

Tedaj pa pristopi k meni Štefan Tolovaj, deloma pač ker sem se mu smilil, deloma pa, ker je iskal zaveznikov proti sošolcem denuncijantom, ki so ga ovadili, da zadnjo nedeljo ni bil pri maši, in jih je zato pri priliki hotel pretepsti, jaz pa sem bil neustrašen udrihač, ter mi sočutno pravi:

"Pepe, ne bodi neumen, pa ne Ijubi tiste mrtve slike tam v Pepelovi trafiki! Zaljubiti se je vendar treba v kaj živega, na primer v kaj takega, v kar sem jaz zaljubljen."

Ko mu pa odgovorim, da nisem zaljubljen v sliko, ampak, kakor sem ravnokar rekel, v ono visoko damo, ki jo slika predstavlja, me neusmiljeno zavrne:

"Ne samo neumen, ampak zabit si, Pepe! Pojdi, pojdi ti in tvoja visoka dama! Kaj misliš, da se bo kaka poštena ženska, kaj šele kaka visoka dama, pustila slikati napol gola in v tej pozituri! Ta slika predstavlja čisto navadno — " in zašepetal mi je nadaljno besedo v uho.

Meni pojem te grde besede tedaj sicer še ni bil popolnoma logično jasen, vendar pa sem slutil, kaj da približno vsebenkuje. Zato so mi namah zardele oči, v očesnih jamicah me je zaščegetalo, po licih navzdol pa mi je začelo nekaj mokrega lezti, na kar sta kanili dve kot lešnika debeli solzi na nepomita tla ter se pomešali med umazani prah — dve grenki solzi moje prve, trpko razočarane ljubezni.