V indijskih kaznilnicah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V indijskih kaznilnicah
J. J. Renauld
Izdano: Amerikanski Slovenec 39/184 (1930)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Življenje v indijski kazenski koloniji.

So stvari v Indiji, ki jih potnik, sledeč velike avtomobilske ceste, vobče ne opazi. In vendar so baš te stvari tako važne, da ne more mimo in preko njih nihče, ki mu je pri srcu indijska kultura in bit indijskega ljudstva. K tem stvarem štejemo tudi indijske kaznilnice. Navadnega potnika te ustanove ne zanimajo, saj srečuje bedo ob vsakem koraku v velikih mestih. Za tistega pa, ki hoče natančno proučiti indijsko deželo, je obisk takšne kaznilnice silno pomenljiv in važen. V njej vidi novo psiho ljudstva, novo bit človeka, ki se je pregrešil zoper obstoječi zakon.

Na ladji se je pisec teh vrstic seznanil z višjim angleškim justičnim uradnikom. — Temu znanju se mora zahvaliti, da je smel obiskati moderno indijsko kaznilnico v Karahiju. Daleč zunaj mesta leži skupina hiš, opasana z visokim zidom. V ta kompleks dospeš samo skozi močno zamrežena vrata, pred katerimi stražijo vojaki z nasajenimi bodali. Da dospeš v notranjost zgradbe, pa moraš skozi več kontrol. Vojaštvo, ki vrši stražniško službo, ni belopolto, ampak barvasto. Ko smo stopili naprej, smo ugledali kakih 20 mrko zročih ljudi, ki so čepeli na tleh. Vsi so bili ukovani v verige. Ta trop je bil določen za transport drugam.

Pogledal sem v gospodarske prostore, ki so v posebnem krožnem traktu. Notranjščina stavbe je razdeljena na več odsekov, ki so vsak zase močno omreženi. Za temi mrežami so zaposleni zločinci. Videl sem take, ki so mesili kruh, mleli moko v mlinih iz kamna in opravljali druga dela. Vsak izmed njih je nosil na sivi obleki pločevinasto znamko, na kateri je bil poleg številke zabeležen zločin in doba, ki jo ima prebiti v kaznilnici. Večina teh zločincev je obstojala iz morilcev in tatov živine. Med njimi je bilo nemalo nomadizujočih Belučistancev, ki so se pomaknili na jug in prišli tam v konflikt s postavo. Premišljenih umorov se v Indiji pripeti mala. Večina teh dejanj se odigra v afektu, recimo zaradi cigarete ali kakšne druge malenkosti, ali pa, ker naščuva storilce fakir. Zato se kaznujejo v Indiji umori jako strogo; zakon se poslužuje čestokrat smrtne kazni. Drugi predpisi zahtevajo deportacijo v Andamane ali pa smrt na vešalih. V indijski kaznilnici ne najdeš sicer nobenih samotnih celic, zakaj primerov takšnega kaznovanja v tej deželi skoro ne poznajo.

Obsojenci so zaposleni, in sicer v družbi. Na velikem kaznilniškem dvorišču v Karahiju je več pravokotnih zgradb, ki tvorijo v sredini veliko, zračno dvorano. Njena okna segajo do tal, so brez šip, a seveda močno zamrežena. V tej dvorani se zbirajo obsojenci k delu. Tukaj tko preproge ali pletejo koše, kroje obleko ali šivajo perilo. Veščina teh ljudi je vsega občudovanja vredna. V kaznilnici lahko kupiš za mal denar dragoceno preprogo. Priliko lahko izrabi vsak, ki ima srečo, da pride gem na obisk — le da so takšni slučaji precej redki.

Ponoči spe kaznenci na trdih deskah, če ni ovir kar pod milim nebom na dvorišču, če pa vreme nagaja, v dvorani, ki je hkrati delavnica. In najdejo se, ki niso še nikoli živeli v tako urejenih razmerah, ob rednem delu in jelu in rednem petju, — da, tudi petju, zakaj tudi pojoča grla krajšajo jetnikom dolgi čas.

Ena najznamenitejših kaznilnic na svetu je pač kaznilniška kolonija na Andamanih. Andamani so skupina otokov med Burmo in Sumatro, na vzhodu bengalskega zaliva. — Otočje tvori kakih 50 otokov in vsi ti otoki štejejo kakih 30 tisoč prebivalcev. Prevladuje tropsko podnebje z nezdravim zrakom. Monsunski vetrovi nenehoma prežijo na naseljence. Rast ima na teh otokih pristno tropski značaj. T)ako n. pr. najdemo tukaj najfinejše in najodpornejše vrste lesa. Tu kaj pa tudi prebiva ena najnenavadnejših praljudstev, pri tlikavski Vinkopci, ki nimajo z ostalimi ljudstvi v Indiji nobene skupnosti in jih zaradi tega uvrščajo prej med črnce kakor med drugopolte rase.

To otočje je angleška vlada v preteklem stoletju sklenila naseliti in napraviti iz njega kolonijo za zločince. Ko so 1. 1857 potlačili veliki upor v Indiji, ni vedel Lord Canning, kam naj pošlje številne krivce in kolovodje vstaje. Tedajci se je domislil Andamanov. Izbral je otoke za to, da se na njih osnuje vzorna kazenska kolonija za zločince. Izprva je šlo delo težko izpod rok. Ovirala ga je mrzlica, slaba oskrba in naravnost divjaško zasledovanje zločincev po avtohtonih prebivalcih. Zločinci so umirali v velikanskih množinah. Še danes je umrljivost na Andamanih velika, čeprav manj obsežna kakor v početku. Malarija je tisto zlo, ki trebi ljudi z neusmiljenostjo z zemlje. In malarija se v teh krajih ne da omiliti.

Kaznenci so razvrščeni po posebih smernicah. Večina kaznencev tukaj sestoji iz atentatorjev, roparjev in moških ter ženskih morilcev. Kakor smo že zgoraj omenili, ima večina teh ljudi na vesti umore, ki so bili izvršeni v jezi. Pri ženskah treba upoštevati tudi materinstvo. Mnoge med njimi pridejo semkaj zaradi umorov otrok. Pogostoma se namreč primeri, da mati na povelje fakirja usmrti lastnega sina ali hčer, zlasti tedaj, če je rodila hčer, kadar je pričakovala sina in obratno.

Pri deportacijah vodi vlado naziranje, da si mora kazjenec sam najti življensko pozicijo v prognanstvu. Kaznenci, ki so obsojeni na dosmrtno ječo, morajo najprej prestati 6 mesecev trajajoč zapor z zelo strogimi predpisi. Če so dovolj odporni, jih spravijo za nadaljnjih 18 mesecev v skupno ječo, kjer je disciplina že manj stroga, čeprav še vedno dovolj trda. Sledi triletna nastanitev v barakah in isto toliko časa trajajoče delo na prostem. V naslednjih petih letih postane kaznenec "delavec" in se lahko povzpne do nadzornika. Ne zasluži pa še vedno nič. Če je kljub vsemu temu ostal zvest delu, postane po desetem letu na otoku prost, se lahko gospodarsko osamosvoji in zasluži, če se mu nudi prilika. Vendar je zelo dolga pot do te stopnje. Tekom 70 let se je kolonija spremenila v čedno naselbino, v kolonijo, ki je sicer odrezana od zunanjega sveta, ki pa je postala to, za kar je bila namenjena: sredstvo angleške pozicije v Indiji. Če pomislimo, da je v tej koloniji stalno približno 20 tisoč kaznencev, šele zapopademo, kako modra je bila politi ka vlade, ki si je izbrala Andamane samo zategadelj, da so njeni dominijoni vedno prosti elementov, ki jim lahko postanejo opasni.

Za Indijca pomeni deportacija na Andamane toliko kakor za nas peklenski ogenj. — Njemu, ki s toliko nežnostjo visi na svoji domovini, pomeni deportacija smrt. Daleč od ljubljene domovine je tudi najslabšemu zločincu kazen strašna pokora.