V hiši žalosti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
V hiši žalosti. Povest iz tržaškega življenja.
Miroslav Malovrh
Povest je bila objavljena pod psevdonimom Vinko Ruda. Besedilo je pregledano do številke 53.
Izdano: Slovenski narod 5. februar–28. april (1906) 39/28–97
Viri: 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V.dno

I.[uredi]

Tihota je vladala po zapuščenih tržaških ulicah. Samo zdaj in zdaj je ostro zapiskala burja, podeč pred seboj oblake prahu, in zopet je zavladala tišina pozne noči.

Po korzu je hitel mož srednje starosti, ki je bil tesno zavit v dolg plašč in imel na glavi visokokrajen klobuk, kakor so jih nosili v Trstu pred četrtstoletjem. Pospeševal je mož svoje korake, kolikor je mogel, toda močna burja ga je mestoma prisilila, da se je moral stisniti k hišnim vratom in se nekoliko zamuditi.

„Bog pač ni toliko neskončno dober in usmiljen, kakor nam pripovedujejo, drugače bi ne pošiljal nad siromake takega mraza in take burje“. Tako je govoril mož sam s seboj, ko se je držal kljuke pri hišnih vratih in zazrl ubožno žensko, ki je, vodeč zmrzujočega otroka za roko, hitela čez Lesni trg in izginila v noč.

Marko je nadaljeval svojo pot. Bil je krepak mož značilnega obraza in temnih blestečih se oči, ki pa so kakor vedno gledale nekako melanholično v svet, dasi je Marko živel v dosti ugodnih razmerah.

Poznal ga je ves Trst. Kadar se je imenovalo ime „Il Diavoletto“, so se ljudje nehote začeli smejati. Vsakdo je poznal to ime, vsakdo je vedel, da se tako podpisuje sotrudnik „Alabarde“, ki je s svojimi dovtipi in s svojim humorjem pripomogel, da so ljudje najraje čitali ta list. V teh črticah iz vsakdanjega življenja, v teh poročilih izpred sodišča in s trga, ki jih je „Il Diavoletto“ priobčeval, je bilo toliko veselosti, toliko soli in popra, toliko duha in ljubeznive porednosti, da je njih avtor postal v najkrajšem času najpriljubljenejši vseh tržaških časnikarjev.

Kot pisatelj je bil Marko veseljak, ali postal je to proti svoji volji, vsled sile okolnosti, vsled skrbi za kruh, dasi je bil resna natura, ki se je malokdaj nasmehnil in se je najraje ogibal ljudi.

Nihče ni vedel in nihče se ni zmenil za to, kako je Marko zašel med časnikarje. Še njegovega pravega imena ni skoro nihče poznal. Klicali so ga samo „Diavoletto“ in nikdar ni nihče vprašal, kaj da je bil poprej, predno je postal časnikar, kakor da bi bil že od rojstva vedno le pisal šaljive članke.

Enkrat je Marko pač spisal resno povest. Ali ko jo je izročil glavnemu uredniku, je ta niti čitati ni hotel.

„Ali, Diavoletto — kaj neki mislite“, se je smejal tolsti glavni urednik na vse grlo. „Vi, pa hočete pisati resne povesti! Saj to ni za vas! Smejajte se — vi ste rojeni za smeh.“

Marko je sicer svojo resno povest spravil v drug list, ali nihče se ni zanjo zmenil. In tako se je začel zopet smejati in se je šalil dan na dan, leto za letom, dasi ga je bolelo v srcu in peklo v možganih in ga je dostikrat prevzemal obup, če mu ni prišlo nič novega na misel in mu je postalo jasno, da zatajuje svojo naturo, da dela silo svojim čuvstvom in nečast svoji vesti, da prostituira samega sebe, ko zaradi ljubega kruha služi občinstvu kot nekak javni norec.

Markovo naravno nagnenje k melanholiji je netila še skrivnost, ki jo je skrbno prikrival vsemu svetu, ki jo je pa nosil na duši že dolgo let in ki ga je pekla, kakor živ ogenj. To je bila skrivnost njegovih mladih let, ko je dobil madež na svojo čast ter je moral zapustiti skromno službo, ki jo je imel. Mati njegova ga je takrat poskusila rešiti. Ubožna vdova je žrtvovala za svojega edinca vse, kar je imela, in je umrla bede in gladu, predno ji je Marko zamogel pomagati. Šele čez več let po materini smrti se je posrečilo Marku, da si je ustvaril kolikor toliko ugodno eksistenco, ali tudi sedaj ni mogel pozabiti greha svoje mladosti in žalostnega konca svoje matere. Neprestano je živel v strahu, da se pokaže nekega dne madež, ki ga je pred tolikimi leti dobil na svojo čast. Sicer si je pogostoma dopovedoval, da je pač že davno poravnan ta greh, ki je izviral iz bede in napačne sramežljivosti, toda prepričati se ni mogel. A ta zavest mu je zastrupljala življenje in ga je odganjala od ljudi; ta zavest ga je delala zlovoljnega in čudaškega tako, da so znanci njegovi pogostoma zmajevali z glavami, češ, največji humorist pa je največji pesimist.

Marko je nadaljeval svojo pot skozi burjo in oblake prahu.

„Toliko govorim o kulturi, o civilizaciji, o napredku in o modernem svetu. Kaj iznajdejo vse bistroumni ljudje! In kako smo ponosni na njih izume! Namesto da si ljudje belijo glave, kako bi se dalo fotografirati v barvah in prebivajo li na mesecu ljudje ali ne, naj bi raje gledali, kako preskrbeti siromake s kruhom, s toplimi oblekami. Ko bi se pobiral primeren davek od svilenih kril, od cilindrov in lakastih črevljev, od glacerokavic in ekvipaž, od buteljskih vin in finih smodk, bi se lahko toliko dobilo, da bi imeli vsi tržaški siromaki jesti in zakurjeno stanovanje. Ali — vladajoči ljudje ljubijo havanske smodke in buteljska vina, njih žene, hčere in metrese hočejo imeti svilena krila in zato se take potrebščine bogatašev ne smejo obdavčiti. Ko bi bogati ljudje vsaj prostovoljno kaj storili za siromake! Pa to jim niti na misel ne pride. Lep izgovor so izumili. „Z milodari se pospešuje lenoba in peha ljudi v nravno propalost.“ Ah, poznamo to pesem. Prav kakor bi bilo posebno zabavno hoditi deset ur na dan od hiše do hiše, od vrat do vrat prosit vbogajme, vedno v strahu, da se prikaže redar in v zavesti, da bo to mučno trpljenje prenehalo šele v zaporu. In potem se ta sita družba še čudi, če roka, ki se je morda ves dan zaman stegovala za ponižnim milodarom, ponoči zgrabi za nož. Pravijo, da se zgodi mnogo hudodelstev, pravo čudo je pri teh razmerah, da se jih ne zgodi še več.“

Zopet je zašumela burja. Žvenketaje je tod in tam odletela šipa iz kake svetiljke, tod in tam je burja tudi odtrgala kako opeko iz strehe in jo treščila ob cesto. Marko je moral novič iskati zavetja na bližnjem hišnem pragu.

„Kakor jaz zdaj z burjo, tako se morajo siromaki boriti z življenjem. A koliko jih je, ki se sploh upajo stopiti proti življenjski burji? Malo jih je, silno malo. Ogromna večina se ničesar ne upa; pritisk stoletij je zlomil vse njene notranje moči. Kdo ve, če tisti veliki rebeli, ki pripravljajo splošni duševni, politični in socialni prevrat, niso potomci nekdaj imovitih, ponosnih in močnih ljudi ali celo plemen. V krvi imajo še spomin na to moč in na to bogastvo svojih prednikov in zato se ne morejo ukloniti sedanjim razmeram; njihova kri jih sili, da rebelirajo. Tisti, katerih predniki so bili vedno tlačeni siromaki, tisti so resignirani in nosijo vdano svojo usodo. O, da, ko bi hoteli, ko bi imeli voljo — — mnogo jih je, več kakor vseh drugih ljudi in silno moč imajo — toda kaj, ko se je ne zavedajo. Čudno je to. Svoj čas, ko so jim kazali sijaj odprtih nebes in obetali prebogato posmrtno plačilo za trpljenje na svetu, je bilo še umljivo, da ljudje niso videli in čutili svoje bede. Bili so zamaknjeni v odprta nebesa. Ali dandanes, ko noben zdrav človek več ne verjame v nauk, da bo trpljenje na svetu plačano v nebesih, dandanes je ta potrpežljivost nerazumljiva. To ne more biti drugače, kakor da je ta brezvoljna vdanost podedovana, da je dediščina tisočletij in da je ljudem prešla v kri. Človek se navadi trpljenja kakor žival. Konj drži glavo resignirano k tlom, tudi kadar počiva; o sužnju pravijo, da se mu sanja o palici tudi kadar je prost. In vendar ima vsak človek in vsak narod naravno pravico do življenja, do kruha, do zraka, do solnca! Lepa je ta božja pravičnost, ki dovoljuje le mali peščici ljudem, da imajo svoj prostor pod solncem, vsi drugi pa morajo bedno ginevati v senci življenja“

Mlad, vesel glas je prebudil Marka iz teh razmišljevanj.

„Dober večer, signore Diavoletto.“

Marko je ugledal pred seboj mladeniča, ki je bil ravnokar stopil iz male gostilne in mu je prišel nasproti. Mladi mož je bil brez vrhne suknje in burja ga je tako podila, da bi se skoraj zaletel v Marka.

„Dober večer, Karlo. Tako ste naglo korakali, da Vas še spoznal nisem. No, kako gre z umetnostjo, dični slikar?“

„Nikakor ne gre. Časi so slabi. Hvala Bogu, da je moj oče še krepak. Ves dan prenaša vreče polne kave in riža in zasluži toliko, da še mene redi. Če bi ne imel očeta, bi moral jesti svoje barve in piti firnež. Tolaži me le to, da je na svetu še dosti večjih revežev. Malo odtod sem našel pred vratmi neke hiše kakih dvanajst let starega dečka; od lakote je bil onemogel, dal sem mu polovico svojega mobilnega premoženja, dvajsetico in ga peljal v ono-le krčmo. A kaj bo jutri ž njim? Toda — človek stori, kar more.“

Marko se je takoj začel zanimati za dečka.

„V katero gostilno ste dečka spravili?“

„Koj tu — v prvo gostilno — na desni.“

„Hvala, Karlo. Vaša dvajsetica bo v knjigi človeških zaslug zapisana na odličnejšem mestu nego stotaki, ki jih žrtvuje vsako leto Morpurgo. Če bi Vam mogel jaz kdaj kaj koristiti — pridite k meni, Karlo.“

Segla sta si v roke in se razšla. Slikar je stopil v kavarno, Marko pa je stopil h gostilni, ki mu jo je bil označil Karlo, in je pri oknu gledal v prostorno zakajeno sobo. Gostilna je bila polna ljudi, moških in žensk in tudi otrok, samih siromašnih ljudi, ki so cele ure presedeli pri malem vrčku pokvarjenega vina, ker so se bali mrzlega podstrešja, kjer so stanovali in so v slabem vinu iskali pozabljenja in tolažbe. Na koncu dolge mize je sedel deček ter z vidno slastjo praznil skodelico, v katero je bil gostilničar nametal raznih ostankov. Jedel je, kakor jedo ljudje, ki so dostikrat lačni. Morda je pri tem mislil, da poteče zopet dolgo časa, predno bo imel pred sabo tako polno skodelico, morda je že vedel, da je v bogatem Trstu silno težko dobiti človeka, ki bi sestradanemu revežu daroval dvajsetico.

Marko je preiskal svoje žepe. Imel je vedno precej drobiža pri sebi „za vse slučaje“.

„Ko bi mu dal srebrn goldinar, ga še zapro, ker bi rekli, da je ukraden.“

V gostilni se je vse zgenilo, ko je Marko prestopil prag. Tudi krčmar, ki je leno dremal na svojem stolu, je planil kviško, kajti ni bil vajen lepo oblečenih gostov. Marko se ni zmenil za nikogar. Šel je naravnost k dečku ob koncu mize, mu stisnil v roke ves svoj drobiž in potem odšel, ne da bi bil izpregovoril besedico.

Zapiraje vrata za seboj je slišal izraze začudenja presenečenih gostov. Krčmar se je oddahnil, ko je Marko odšel. Mislil je bil, da ga je prišel nadlegovat kak „gospod s policije“, ker drugih spodobno oblečenih ljudi še ni videl v svojem lokalu; in bil je prav vesel, da je neznanec tako hitro odšel. Gostje so se strnili okrog dečka, ki je strme z blestečimi očmi ogledoval dvajsetice in desetice, ki mu jih je bil tujec stisnil v roke, in lomila jih je zavist, da niso bili deležni tega daru.

Samo nekaj besed je bil ujel Marko, ko je odhajal iz krčme, ali spoznal je, da so ti siromaki njegovi ožji bratje.

„Sami slovenski rojaki so ti ljudje,“ je mrmral Marko, nadaljuje svojo pot proti domu. „Trst jim ne izpridi samo krvi, jim ne izsesa samo mozga, nego jim ugrabi tudi narodnost. Na stotisoče jih je bilo že pred menoj, ki so jih socialne razmere raznarodile. In koliko jih bo še za menoj.“

Marko je bil slovenskega rodu, a boj za obstanek ga je bil prisilil, da je šel v službo tujemu življu. Kadar se je spomnil svojega pokoljenja, tedaj mu je bilo vselej težko pri srcu, da ga je usoda zanesla na tuj breg. Tudi sedaj ga je prešinilo to čuvstvo bolestno in pekoče in pospešil je svojo korake, kar se je dalo, kakor bi mislil, da ostanejo ti spomini za njim in da se jih otrese.

Marko je stanoval v stari vojaščnici podobni hiši. Ta hiša je bila velika in prostorna, a napravljala je nekak tužen vtisk. „Že zunanjost kaže, da je prebivališče bede, žalosti in propalosti,“ je večkrat mislil Marko, a vendar bi se ne bil za nobeno ceno izselil iz te hiše, že zato ne, ker je tu po njegovi krivdi trpela in umrla njegova mati. Zdelo se mu je, da je njegova sinovska dolžnost in dolžnost pijetete, da časti spomin svoje matere tudi s tem, da prebiva v tistih prostorih, koder je ona delala bridko pokoro za svojo materinsko ljubezen in požrtvovalnost.

Marko je imel svoje stanovanje v pritličju te hiše, pri neki stari revni vdovi. Njegov sosed je bil španjolski Žid, ki je kupčeval z vsemi mogočimi rečmi in o katerem so pravih ljudje, da čaka že petdeset let, kdaj da ga bodo zaprli. Dve tesni, skromno opravljeni sobici sta bili Markovo stanovanje. Tu se je čutil Marko zadovoljnega, edino tu je učakal semintam trenotke, ko se je za nekaj časa čutil srečnega.

Vsa oprema tega stanovanja je kazala, da prebiva tu človek, ki ima svoj določen okus in svoja karakteristična nagnenja. Na zidovih je viselo polno slik, fotografij in risarij, a med njimi ni bilo ne ene ženske slike. In vendar so igralke in pevke, ki so obiskovale uredništvo „Alabarde“, Marku kar ponujale svoje fotografije, ne le zato, ker je bil velevpliven časnikar, marveč tudi zato, ker je bil lep in ljubeznjiv mož. Marko teh dražestnih in zabavnih deklet in žena sicer ni pehal od sebe, ali nikdar ni nobeni dovolil, da bi prestopila prag njegovega stanovanja. Tu med svojimi zidovi ni hotel igrati humorista, vsaj tu je hotel biti to, kar je bil v resnici, vsaj tu je hotel živeti, ne da bi imel masko na obrazu. In zato tudi v svojem stanovanju ni trpel nobene ženske slike. V uredništvu je imel polno miznico fotografij, ali doma se ni hotel spominjati teh svojih znank, zlasti pa se ni hotel spominjati onih, s katerimi je imel kdaj kako ljubavno zvezo. Sicer pa ni nobena teh ljubavnih zvez trajala čez teden dni; ali jo je pretrgal Marko, ker se je bal, da ga prevzame resna ljubezen, ali je to strahoma storila ljubimka, ko je spoznala globoko melanholijo svojega čestilca. In Marko ni nobene zadrževal, zakaj svest si je bil, kako velik kontrast je med njegovim pravim značajem in med značajem njegovih spisov.

Marko je imel navado, da je čital ponoči. Iz uredništva je bil prinesel seboj različnih časopisov, ki jih je pregledal vsak večer, predno je legel spat. Toda danes mu ni bilo mogoče, bil je preveč nemiren. Odložil je kmalu časopise in zopet je predel tiste misli, ki so mu šinile v glavo, ko je boreč se z burjo šel proti svojemu domu.

Spomnil se je časa, ko je bil v bedi in ko se je bil že do ramen pogreznil v barju življenja. Živo mu je stopila ta tužna doba iz njegove preteklosti pred oči in kakor žareč ogenj se mu je prikazal madež na časti, ki mu je ostal iz teh dni.

Res — pomagal si je bil naprej. Rešil se je iz barja, v katero se je pogrezal in si ustvaril dosti ugodno eksistenco. Ali za kako ceno. Žrtvovati je moral svoje prepričanje in delati silo svojemu duhu in svoji vesti. Kar je zaslužil, je bilo pridobljeno z največjimi žrtvami, a vendar je ta zaslužek zaničeval. Ah, da, ko bi mogel tako pisati, kakor mu veleva srce, ko bi smel izražati to, kar misli in čuti, potem bi bil tega zaslužka vesel in ponosen bi bil nanj, tako pa se mu je zdelo, da je podoben ženski, ki se prodaja za denar, in zaničuje samega sebe je klel svojo usodo.

Burja, ki je zunaj čedalje huje divjala, je stresla okna in vzbudila Marka iz njegovih mučnih sanj. Planil je pokonci in spomnivši se, da mora spisati že obljubljeno humoristično črtico za naslednji dan, je sedel za svojo pisalno mizo, kjer je ležal že začetek rokopisa. „Kompare Frluga iz Vrtojbe na ženitovanjskem popotovanju v Trstu“ je bil naslov tej črtici. Marko je naglo prečital, kar je bilo že spisano in vrgel smotko jezno v kot.

„To je naravnost stupidno, kar sem tu spisal, a kaj pomaga, ko se ljudje kapricirajo ua take budalosti, jih drago plačujejo in jih povrh proglašajo za duhovitosti.“

Vzel je pero in začel pisati mirno in ravnodušno, le zdajinzdaj je kratek zavzdih kazal, kake fizične bolečine trpi pri pisanju te humoristične črtice. Tako sta minili dve uri.

Ko je Marko končal svoje delo je zaslišal z ulice nekako bolestno lajanje. Pogledal je skozi okno in videl velikega psa, ki je lajal vsled lakote, kakor bi prosil ljudi usmiljenja in kakor bi vedel, da stanuje v hiši žalosti tak človek.

Marko je naglo poiskal kos starega kruha in ga vrgel na ulico. A predno ga je dosegel pes, je kruh pograbil človek, ki se je bil ravno mimo hiše priplazil in ž njim zbežal v temno noč, kakor bi odnesel dragocen plen.

Marku je to pretreslo dušo in je bolestno zaječal:

„Kako je kdaj mogel kak človek verjeti, da vlada svet neskončno dobrotljiv in neskončno usmiljen stvarnik.“

II.[uredi]

Skoro vsaka večja tržaška hiša je nekaka slika tržaškega življenja. V zgodovini ene same take hiše se zrcali zgodovina celega mesta. V taki hiši so navadno zbrani zastopniki vseh slojev, v taki hiši so doma vse skrbi in vse bridkosti, vse strasti in vse veselosti, vsa nagnenja in vsa hrepenenja, ki žive v tržaškem prebivalstvu. Navadno je zastopano večje ali manjše bogastvo v prvem nadstropju, od tod navzgor je vsakem nadstropju več bede in več grdobije; pod streho ali v podzemlju pa žive izobčenci.

Tudi hiša žalosti, kjer je stanoval Marko, je bila taka podoba tržaških življenskih razmer in tragike socijalnih krivic.

V pritličju tik Marka je stanoval Žid, ki je kupčeval z vsemi mogočimi stvarmi in reprezentiral tisto vampirstvo, ki v Trstu bolj kot kje drugje izsesava ljudstvu srčno kri. Žena tega Žida je plašno vnaprej pozdravljala vsakega redarja, kakor bi si hotela za vse slučaje zagotoviti njegovo blagonaklonjenost, dočim je bil mož drzen in nadut in vsak čas pripravljen s hladno brezsrčnostjo izrezati svojemu bližnjemu funt mesa iz živega telesa.

V prvem nadstropju je prebival mož, ki ni nikdar kalil hišnega miru. Nikdar ni bilo v njegovem stanovanju najmanjšega nemira. Ta mož je bil hišni gospodar, Fran Sever. Prišel je bil pred davnimi leti kot delavec v Trst in si s spretnimi kupčijami in špekulacijami pomagal do znatnega premoženja. Sever je prebival sam v svojem prostornem stanovanju. Stregel mu je star človek; imenoval se je ta sluga Felice, dasi se je vzlic polstoletnemu prebivanju v Trstu pri vsaki italijanski besedi izdal, da je trd Kraševec. Felice se je držal in vedel kakor njegov gospodar; govoril je na isti način in rabil iste fraze. Očividno sta Fran Sever in njegov sluga Felice že toliko let živela skupaj, da sta oba pri tem občevanju izgubila vse posebnosti, ki jih ima vsak človek, in se popolnoma izenačila. Razlikovala sta se samo po zunanjosti in po obleki, v vsem drugem ni bilo med njima nobene razlike. Sever je bil tako redkobeseden, kakor njegov Felice, Felice je hodil tako počasi, se držal tako resno, se zibal tako dolgočasno in se držal vedno tako čemerno kakor njegov gospodar.

Severja in njegovega sluga je poznala vsa Barriera vecchia in bližnja okolica. Ljudje so si pripovedovali, da je bil Sever svoj čas srečen in vesel človek. Imel je veliko trgovino, lepo ženo in dva otroka, ki sta bila radost njegovega življenja. A zapihal je veter nesreče. Najprej sta mu umrla otroka, hitro drug za drugim, in kmalu jima je sledila še žena. Tedaj je Fran Sever prodal svoje cvetoče kupčijsko podjetje, odslovil vse uslužbence in posle in se umaknil v hišo žalosti. Samo Felice je ostal pri njem, ker je bil poznal Severjevo ženo še tedaj, ko je nosila kratka krilca ter je pestoval Severjeve otroke in ker je do zadnje ure stregel edinim bitjem, ki jih je Fran Sever kdaj ljubil. Felice je bil priča Severjeve sreče in zato ga je pridržal stari mož pri sebi, ko se je takorekoč ločil od življenja in se naselil v svoji hiši, kamor ni nikdar prodrl vesel solnčni žarek in kjer ni bilo skoro nikdar slišati glasu radosti in sreče. Sever ni z nikomer občeval. Njegov duh seje neprestano mudil samo pri onih, ki mu jih je ugrabila krivična usoda. Postal je trd človek. Zdelo se mu je, da je bila njemu usojena največja nesreča, kar jih more človeka zadeti, in zato ni poznal usmiljenosti. Siromake je sovražil, češ, da so samo malopridneži siromašni. Kdor ni plačal stanarine določeni dan, tega je neusmiljeno pahnil čez prag. Vrata njegova so bila zaprta vsem prošnjikom.

„Gospod vas ne mara videti,“ to je bil stereotipni odgovor, ki ga je dal Felice vsakemu, kdor je hotel govoriti z gospodarjem.

Sever je vedel, da ga ljudje sovražijo, da pravijo o njem: „to je krut in brezsrčen človek,“ toda ni se zmenil za to. „Bodite usmiljeni gospod in ne vrzite me na cesto — četvero otročičev imam,“ mu je pisala uboga vdova.

„Kako bi bil jaz srečen, ko bi bil s svojima otrokoma danes na cesto vržen,“ je odpisal Fran Sever in je naročil svojemu slugi, naj deložira ubogo vdovo.

Sever kar ni mogel odpustiti ljudem, da jim smrt ni vzela otrok; če jih je njemu vzela, zakaj jih pusti drugim — tako je zlovoljno rezoniral, in če je mogel kaki materi kaj zlega storiti, je to gotovo storil.

V drugem nadstropju Severjeve hiše je stanovala mlada dama. Imenovali so jo samo Lavro, kakor da sploh nima drugega imena. V njenem življenju ni bilo nič skrivnostnega. Vsa hiša je vedela, da ima Lavra bogatega starega trgovca za oficijalnega ljubimca, poleg njega pa še več neoficijalnih, pri katerih je mladost in veselost nadomeščala bogatstvo. Lavra je bila zdaj stara osemnajst let in lepa kakor pomladansko jutro. Prišla je v hišo s svojo materjo, ki jo je vpeljala v lahkomiselno življenje a je umrla ravno, ko se ji je po hčerini nelegitimni ljubezni začelo dobro goditi. To je bilo edino, kar je ta vrla mati na svoji smrtni postelji obžalovala.

Po materini smrti je Lavra nadaljevala tisto življenje, za katero jo je vzgojila in na katero jo je napeljala lastna mati. V hiši so o njej govorili, da je dobrega srca in so jo radi imeli; njeno življenje jim ni bilo v spodtiko, kakor to sploh ni med nižjimi sloji v Trstu; boj za kruh je tako težak, da morajo ljudje izgubiti smisel za moralo in za nravnost.

„Starec,“ kakor je imenovala Lavra svojega oficijalnega ljubimca, je bil dobra duša. Nikdar ni prišel k Lavri na stanovanje, nego ona je morala hoditi k njemu. In hodila je pogostoma, kadar je potrebovala denarja. „Starec“ ni imel iluzij. Vedel je, da se zabava Lavra z drugimi moškimi ali ni ji tega zameril; zdelo se mu je to naravno. Niti tega ni zahteval, da bi se Lavra hlinila. Smejal se je na vse grlo, če mu je rekla, da ga ne more videti in ji vselej stisnil nekaj goldinarjev v roko.

„Na, vzemi — in prosi boga, naj me pusti dolgo živeti“ — vedno je „starec“ odslovil Lavro s temi besedami in prepričan je bil, da je s tem poravnal greh, ki ga je storil, ko je za dober denar iz rok lastne matere prevzel Lavro.

Kraj Lavre je stanovala rodovina, v kateri je vladala največja beda. Oče Tomaj je bil star, mati je ves dan sedela na starem naslanjaču v kuhinji in ječala, edina hčerka Ada, se vzlic svojim dvajsetim letom še vse življenje ni ne enkrat nasmejala in bila tako bleda in upadla, kakor bi hotela vsak trenotek umreti.

Ada je bila toliko nesrečnejša, ker ji je njeno mlado srce vsako jutro delalo novih upanj, katera je tisti dan vedno podrl. Iluzije so časih tolažilne, ali če življenje vsako iluzijo sproti pohodi, požene človeka končno v blaznost. Petnajst let je Tomajeva rodovina vsako jutro pričakovala, da jo ta dan reši bede in obupnih skrbi, a rešitev le ni prišla. Prve besede, ki jih je Ada razumela, so obetale sijajne razmere; od prvega dne, ko je začela misliti, je slišala doma le o velikih projektih in znamenitih iznajdbah, ki prineso rodovini bogastva in srečo. Od tedaj je to isto morala slušati dan na dan, leto za letom. Oče je sanjaril o izobilju, uživanju in blagostanju — žena in hči pa sta stradali; on je bahato govoril, žena in hči pa sta jokali.

Stari Tomaj si je domišljal, da je velik izumitelj. Ko se je oženil, je imel precej premoženja in žena je prinesla v zakon dosti znatno doto. Toda kupčija s stroji ni Tomaja veselila, zanemarjal jo je in svoj čas in svoj denar posvečaval raznovrstnim projektom. Vsak čas je hotel kaj novega izumiti; zdaj nov šivalni stroj, zdaj novo puško, zdaj nov parni stroj. In žena njegova, nevedna kakor vsa v kloštru vzgojena dekleta, ga je pri tem še podpirala in ga navduševala, ker so ji imponirale njegove teatralične geste in njegove bombastične fraze. Seveda se je Tomaju vse ponesrečilo, česar se je lotil, a nehal ni prej, dokler ni bilo zapravljeno vse imetje.

A tudi sedaj še ni izgubil zaupanja v samega sebe in v svoje zmožnosti. Smejal se je, ko mu je žena očitala, da je sebe, njo in otroka spravil v bedo in v nesrečo.

„O, jaz že nekaj izumim, da bo svet strmel. Le potrpi! Ti boš še gledala, kako me bo svet občudoval. In zaslužil bom toliko denarja, da ne boš vedela kam ž njim. Le zanašaj se na-me.“ Tako je deklamiral stari Tomaj z veliko samozavestjo in niti prav pojmil ni, v kako nesrečo je spravil svojo rodovino.

Beda je kmalu potrkala na vrata, prestopila je prag in se stalno naselila pri Tomajevih. Tomaj sam se ni zmenil zanjo in je živel naprej tako, kakor popred, v kolikor je pač mogel. Ženo je pa nesreča popolnoma potrla in zdrobila vso njeno eneržijo. Prekladala se je po hiši, vzdihovala in jokala, vso skrb za življenje pa je prepustila svoji hčeri. In Ada je delala. Iskala je zaslužka in ga našla; šivala je vreče za neko trgovino in popravljala stare obleke, s katerimi je kupčeval v pritličju stanujoči Žid. Šivala je ves dan, šivala od zore do mraka in dostikrat tudi še do pozne noči, šivala dostikrat s krvavečimi prsti. Mati je sedela pri peči in dremaje ječala, oče je sedel za mizo in risal ter računal — smilila se ni nobenemu izmed njih.

V takih nočeh, ko je vladal v hiši mir, se je dobro slišalo, če so se pri Lavri zbrani ljudje smejali in veselili. In v takih nočeh je Ada svojo usodo bridkeje občutila kot druge dni; prevzela jo je srditost in sovražila je Lavro, kakor sovraži samo ubožno, a pošteno dekle triumfujočo razuzdanko. A če je pogledala potem na očeta in na mater, jo je vselej prešinilo trpko čuvstvo, ki se je naposled razvilo v preziranje in očitno zaničevanje lastnih roditeljev. Ko je Ada spoznala značaj tega svojega čuvstva, si je rekla, da je opravičeno in da oče in mati nič drugega ne zaslužita. Od tedaj je postala še bolj molčeča in se skoro odvadila govoriti. „Največja sreča je, da človek enkrat vendar-le umrje“, to je postal njen navadni odgovor na vse očetove fantazije in materine tožbe.

Marsikatero noč se je vendar zgodilo, da je Ada, sedeč pri šivanju, skrbno poslušala na šum, ki udarjal na njeno uho. Toda ta šum ni prihajal iz stanovanja lahkožive Lavre, nego od zgoraj. Čuli so se vedno samo koraki, kakor bi hodil po sobi do skrajnosti razburjen človek. Zadnji čas so se ti koraki slišali prav pogostoma in Ada je marsikdaj razmišljala, kaj se je neki pripetilo mlademu možu, ki je stanoval pod streho, da tako razdražen divja cele ure po svoji revni sobi gor in dol.

Pod streho je stanovalo več delavskih rodovin, poleg teh pa slikar Karlo Zanella, ki je bil po očetu Italijan, po materi pa Slovenec, in njegov prijatelj Henrik Prosen, ki sam ni bil v stanu označiti svojega poklica, kajti bavil se je z vsakovrstnimi opravili. Danes je bil zavarovalni agent, jutri je zaslužil nekaj krajcarjev kot zakotni pisač; dopoldne je bil reporter in borzni galopin, popoldne ali zvečer je igral po zakotnih krčmah na kitaro. V svojem stanovanju je bil samo od polnoči do jutra; samo kadar ni imel niti krajcarja v žepu, je prišel prej domov.

Henrik Prosen je bil še mlad in je bil zal človek. Lepi, na sredi prečesani nekoliko kodrasti lasje so mu jako dobro pristojali. Vedel se je z neko naravno gracijoznostjo ali skrbi so ga bile že nekoliko potrle. Po svojemu vedenju je bil podoben izmučenemu plesalcu, ki se ne more več tako dobro sukati, kakor v začetku plesa.

V hiši so rekli, da je ponosen, ker je le redkokdaj s kom govoril in vselej samo resno in na kratko. Nikdar ga ni bil še nihče videl, da se je samo nasmehnil. Ada ga je zapazila prvi dan, ko je prišel v hišo, ali zdelo se ji je, da je Henrik Prosen še vedno ne pozna, dasi jo srečava vsak dan.

Karlo Zanella je bil ves drugačen. Tudi če ni imel denarja, je bil vesel in razposajen; če je delal, je prepeval in če je stradal, se je smejal. Obiskovali so ga sami mladi ljudje, ki niso poznali melanholije, dasi se jim je vsem prav slabo godilo. Dostikrat so ga obiskovale tudi mlade punice, sartorelle, ki so cele ure razsajale po njegovi sobi in se znale v eni sapi jokati in smejati.

Zgodilo se je časih, da so se punice vstavile v pritličju in da je katera šepetaje rekla svojim prijateljicam:

„Veste — tu stanuje Diavoletto — tisti časnikar, ki piše v „Alabardi“ tako smešne stvari.“

„Ti ga poznaš? Ah kako rada bi ga jaz videla. To mora biti vesel človek. Kaj misliš, ko bi pozvonila?“

„Pojdi no, to se vendar ne spodobi.“ je rekla prva z veliko resnobo, potem pa sama pozvonila pri sosedu-Židu ter s prijateljicami zbežala iz hiše.

Časih so te punice srečale tudi Henrika Prosena. Ta ni nikdar nobene pogledal, nikdar se ni zmenil za njih koketiranje, niti če so se mu za hrbtom posmehovale ali ga zbadale z različnimi vskliki.

Med ljudmi, ki so obiskovali Karla Zanello, je bil pa tudi mož, ki se ni nikdar smejal, dasi je bil v tej veseli tovaršiji kakor domač in se je že dlje kakor leto dni vsak teden oglašal pri Karlu. Slikar se je bil s tem možem seznanil na prav nenavaden način.

V gledališču „Politeama Rossetti“ na banalnem tržaškem „veglionu“ je Karlo Zanella nekega dne zagledal jako mlado deklico. Rekla je, da ji je ime Giulietta in Karlo je ni več vprašal. Glavna stvar je bila zanj ta, da je bila deklica lepa in da ni branila postati njegov model. Peljal jo je seboj na svoj dom, napravil v dveh dneh njen portret in jo tretji dan po obedu vprašal:

„Kje pa stanuješ, Giulietta.“

„Pri tebi vendar,“ je smeje se odgovorila deklica.

„No — da — ali kje si stanovala poprej.“

„Hm, v neki hiši — zunaj je zapisano „ affita letti“ — tam sem pustila tudi svojo prtljago — krtačico za zobe in škatljico pudra. Kaj ne, da mi kupiš drugo krtačico?“

Karlo se je spomnil, da je v Trstu gotovo dvesto hiš, na katerih je čitati „affita letti“ in ni več vpraševal. Pomislil je, da ima v svoji listnici nekaj petakov, potem je malo razmišljeval in naposled rekel ravnodušno:

„No — končno — zakaj pa ne.“

Giulietta ga je med razmišljevanjem motrila nekoliko nemirno, ko pa je izrekel odločilno besedo, ga je poljubila na ustne.

„Torej velja!“

Pogodba je bila sklenjena. Karlu je lepo dekle ugajalo, ne samo zaradi lepote, nego tudi zato, ker je bilo ljubeznivo in skromno. Čez nekaj dni se mu je zdelo, da je imel pravo srečo, ko je našel to dekle. Bila je zadovoljna, če je ostala doma in zadovoljna, če jo je Karlo peljal v krčmo ali v kavarno. Skrbela je za red v sobi, skrbela za Karlovo obleko in služila slikarju kot model. Ljubila je red in snažnost in iz tega je Karlo sklepal, da je Giulietta iz boljše rodovine. Vprašal pa je ni nikdar, ne odkod da je, ne kje je delala poprej, predno je prišla k njemu.

Dva meseca je že Karlo užival to srečo. Sprijaznil se je bil že z mislijo, da ostane vedno tako. In ker ni imel zdaj skrbeti samo zase, nego tudi za Giulietto, je bil prav marljiv pri delu in je štedil z zaslužkom, kolikor je mogel.

Prišedši nekega večera domov, je našel svojo sobo zapuščeno. Čakal je vso noč in ves naslednji dan, a Giulietta se ni vrnila: odnesla je bila s seboj samo krtačico za zobe in škatljico z riževim pudrom.

Nekaj dni je bil Karlo resnično žalosten, da ga je Giulietta zapustila. Iskal je ni; deloma ker si je domišljal, da se končno sama vrne, deloma ker je mislil, da jo prej ali slej gotovo na ulici sreča in se ž njo pogovori.

Dober teden po tem je nekega jutra vstopil v Karlovo sobo velik močan in širokopleč mož z debelimi rdečimi rokami in hreščečim glasom.

„Kje je Giulietta?“ je vprašal tujec.

Karlo Zanella je bil vitek in slaboten človek; ustrašil seje neznanega mu velikana in plašno odgovoril:

„Oprostite — ne vem kaj hočete gospod! Tu ni nobene Giuliette.“

„Nikar ne lagajte, je odgovoril velikan. „Nisem prišel se prepirat, gospod, prišel sem Vas prosit, lepo prosit, vrnite mi Giulietto.“

Velikan je prosil tako milo, da je bil Karlo ves ginjen.

„Kje pa ste izvedeli, da je bila Giulietta tu?“

„Ljudje so mi pravili, da so jo videli hoditi v to hišo. In zdaj sem tudi prepričan, da je prebivala tu pri vas; vse v tej sobi mi to kaže. Poznam njen okus.“

„Ali — kdo pa ste, gospod,“ jo čez nekaj časa vprašal Karlo.

„Ne zamerite — pozabil sem se predstaviti. Kdo da sem? Pravi soprog Giuliettin, da, cerkveno poročeni soprog. Mesar sem in Giulietto poznam, kar je na svetu in jo ravno tako dolgo ljubim. Soseda sva bila kot otroka in se skupaj igrala. Samo šest let je mlajša od mene. Ko sem se učil mesarije, sem vedno štel dneve, kdaj mi bo mogoče, se z Giulietto poročiti. Zanjo sem delal, zanjo sem štedil in srečen sem bil, ker sem mislil, da me ljubi. Oče mi je lani umrl in prevzel sem mesarijo. Podedoval sem toliko, da sem lahko takoj mislil na ženitov. Zasnubil sem Giulietto in njeni starši so mojo ponudbe sprejeli.

Mesarjeva bolest je bila tako očitna, da se je mož Karlu smilil. Ihte je veliki mož nadaljeval:

„Tudi Giulietta je bila zadovoljna. Poznala me je in vedela je, da bo z menoj lahko delala, kar bo hotela. Mislil sem, da me ljubi in hitro vse pripravil za poroko. Za pričo sem si izbral dobrega prijatelja, nekega narednika. In ta pomadizirani človek z bodečimi dolgimi brkami je postal moja nesreča. Po poroki smo imeli obed. Res, da sem pri obedu malo preveč pil. Saj sem bil tako srečen in vesel! Položili so me na zofo. Ko sem se zbudil, ni bilo več gostov v hiši, pa tudi Giuliette ni bilo več. Odšla je bila z mojo pričo, z narednikom, s tistim pomadiziranim človekom, ki je imel brke navihane, da so na konceh štrlele kakor igle. Ah, gospod, vi ne morete pojmiti, kako sem bil nesrečen. Od tedaj jo iščem, svojo ženo ...“

Velikan se je zjokal in Karlo je imel mnogo posla, predno ga je nekoliko potolažil.

„Še vedno upam, da jo najdem,“ jo zdihuje nadaljeval mesar. „Če bi se vrnila k meni, je od srca rad odpustim vse, kar mi jo storila. Tudi po vsem tem, kar se je zgodilo, jo imam še vedno od srca ravno tako rad, kakor le kdaj poprej. Vsako jutro nakupim cvetlic in ovenčam ž njimi svoje stanovanje; zmerom bo lepo pripravljeno za Giulietto. Snoči sem izvedel, da prebiva pri Vas, gospod, in prišel sem jo iskat. Prosim Vas, bodite dobri in dajte mi Giulietto. Na kolenih Vas prosim. Saj je Vi ne morete tako ljubiti, kakor jo ljubim jaz.“

Karlo je pristopil k velikanu in mu podal obe roki.

„Gospod — ne vem, kako se pišete —.“

„Zobec, Anton Zobec.“

„Gospod — Vi ste plemenita duša. Ko bi vedel, kje da je Giulietta, sam bi jo šel iskat. Ali zapustila je mene ravno tako, kakor Vas. Mislil sem, da je pri meni srečna in zadovoljna, a nekega dno je izginila, ne da bi se bila poslovila. Menda je to njena navada.“

„Ali je to resnica, gospod?“ je žalostno vprašal mesar Zobec.

„Resnica je. Na mojo čast, gospod Zobec, jaz ne vem, kam jo Giulietta pobegnila in kje da jo zdaj.“

„Potem jo moram dalje iskati.“

„Ako jo vidim, ali če se pri meni oglasi, prisegam Vam, gospod Zobec, da jo pripeljem k Vam, izlepa ali pa izgrda. Ali ste že vprašali na policiji?“

„Kaj pa mislite,“ je prestrašen vzkliknil Zobec. „Take sramote ne bi za ves svet napravil Giulietti. Ne, ne; sam jo moram iskati in izlepa jo moram pripraviti do tega, da se vrne k meni. Nečem, da bi jo znanci prezirali.“

Še dolgo je ostal velikan pri Karlu in se ž njim menil o svoji Giulietti in postala sta prijatelja. Česar Karlo ni storil kot ljubimec, to je zdaj storil kot prijatelj: iskal je Giulietto po vsem Trstu. Toda vse iskanje je bilo zaman. Vsak večer je Zobec prišel na Karlovo stanovanje vprašat, če se je oglasila Giulietta, in vsak večer se je žalostnega srca vračal domov. A prihajal je vedno, ker mu jo bilo v tolažbo, govoriti o Giulietti s človekom, ki ga je Giulietta ljubila, s človekom, ki se mu ni rogal zaradi te ljubezni do nezveste žene.

III.[uredi]

Po dolgem trudu je bil Karlo Zanella dovršil svojo prvo večjo sliko. Bil je s svojim delom jako zadovoljen in prepričan, da je le treba napraviti nekaj šuma in ropota, in oglasilo se bo toliko kupcev, da bo svojo sliko lahko prodal za drag denar. Zahotelo se mu je tudi, da že skoro postane slaven mož. Sodil je, da mu je tega treba iz ekonomičnih in iz socialnih ozirov; menil je, da ima slava resnično vrednost samo za mlade ljudi in da je pravzaprav krivično, ako postane človek slaven šele po dolgoletnem delu, ko je že star, in ga slava nič več ne veseli in mu nič ne koristi.

O svoji nenavadni nadarjenosti ni Karlo dvomil. Kakor vsak mlad mož, je bil tudi Karlo prepričan, da mu je sijajna prihodnost zagotovljena, ali hotel je, da se ta sijajna prihodnost nemudoma začne. Ugibaje, kako bi to omogočil, se je spomnil Diavoletta. Že večkrat je imel priliko spoznati, da mu je Diavoletto naklonjen. Diavoletto je bil pri vseh listih vpliven mož in bi mu lahko poskrbel znamenito reklamo, tako, da bi bil ves Trst opozorjen na mladega umetnika in na njegovo sliko. Karlo je sklenil, da naprosi Diavoletta za to uslugo.

Predno je Karlo razstavil svojo sliko v znani trgovini z umetninami je sklenil prirediti v svojem „ateljeju“ malo slavnost in povabiti nanjo nekaj prijateljev in njih prijateljice ter Diavoletta. Izposodil si je nekaj denarja in razposlal vabila. Prijatelji so z veseljem sprejeli vabilo, ali ko je bilo čas povabiti Diavoletta, je Karlu upadel pogum. Sram ga jo bilo, da prebiva v revni podstrešni sobi in zdelo se mu je, da se ne spodobi, povabiti uglednega časnikarja na sestanek mladih ljudi, ki niso še ničesar storili in v svetu ničesar ne veljajo. Toda premagal je naposled vse te pomisleke in se odpravil, da osebno povabi Diavoletta na ta večer.

Karlo je nekako bojazljivo potrkal na Diavolettova vrata in plašno vprašal, če ne moti.

„Nikakor ne, ljubi sosed,“ je prijazno odgovoril Marko. „Pisal sem — kakor vsak večer — same budalosti seveda, ker je to moj poklic. Veseli me, da ste me motili. Sedite. Tu so cigarete.“

Karlo se je usedel in si užgal cigareto. Ni vedel, kako bi začel in zato je molčal. Marko se je smehljal, kajti mislil je, da išče mladi in veseli slikar pri njem posojila in je bil radoveden, kako opraviči svojo željo. Marko je rad študiral, kako ljudje lažejo. Presenečen je bil torej, ko je izvedel, da je Karlo z drugim namenom prišel k njemu.

„Dovršil sem svojo prvo veliko sliko,“ je pripovedoval Karlo, „in jo razstavim pri Šoljanu — če je tega vredna. Povabil sem nekaj prijateljev na skromno večerjo, da izrečejo svojo sodbo. Ko bi hoteli tudi Vi priti, bi mene in moje prijatelje to neizrečeno veselilo; prava in resnična čast bi to bila za nas. Rekli ste mi večkrat, da se smem do Vas obrniti, če bi Vas potreboval; zdaj je prišel tak trenotek in upam, da mojega spoštljivega povabila ne odklonite.“

Marko je najprej molče podal slikarju roko, potem je rekel prijazno:

„Z veseljem pridem, dragi prijatelj, ali s pogojem, da bodo pri Vas sami umetniki. Ne zamerite mi tega pogoja. Ne želim si, da bi še v svojih prostih urah moral prenašati družbo časnikarjev. Ves ljubi dan se moram ž njimi baviti in — politike sem ravno tako sit, kakor borznih spekulacij. A tržaški časnikar se ne bavi z drugimi stvarmi, kakor s politiko in z borzo.“

„Lahko Vas pomirim,“ je vzkliknil Karlo. „Ne poznam ne enega Vaših tovarišev. Povabil sem samo nekaj umetnikov, slikarlev, kiparjev in glasbenikov. Sami mladi ljudje so to in nobeden še nima nič veljave. In z njimi pride morda kako dekle ...“

Karlo je nekako boječe povedal, da je povabil tudi ljubice svojih prijateljev; strah ga je bilo, da bi Marko ne maral priti v tako družbo, ali dejal si je, da bi ne bilo dostojno, ko bi kaj prikril.

„Prav, prav,“ je smehljaje menil Marko. „Vaših prijateljev se ne bojim ... No in to tudi upam, da me niste povabili tako, kakor me vabijo bogati trgovci, da bi me kazali svojim gostom. Tega nimam rad, posebno ker sem v življenju ves drugačen, kakor v svojih spisih.“

Karlo je hitel zatrjevati, da ti pomisleki niso utemeljeni.

„Povabil sem same ljubeznive ljudi. Seveda bodo veseli, da Vas osebno spoznajo in šteli si bodo to v čast, ali nikdar ne mislite, da Vas mislim razstaviti pred svojimi prijatelji, kakor svojo sliko. Pridite med nas kot odličen prijatelj, ki hoče mlademu sosedu nekoliko pomagati, če je tega vreden. Poglejte mojo sliko, in če se Vam zdi vredna, spišite kaj malega o njej — to je moja prošnja.“

„Rad Vam ugodim, prijatelj. Upam, da je Vaša slika tako dobra, da mi ne bo treba lagati, ko jo bom hvalil. Ugodim Vam toliko raje, ker sem Vaš dolžnik. Vi se čudite? Da, da, Vaš dolžnik sem. Od tistega dneva, ko ste sestradanemu otroku darovali polovico svojega premoženja — ta dolg sem prevzel na-se in plačal ga bom. To je vzrok da sem sprejel Vaše povabilo in da pridem z resničnim veseljem.“

Karlo je ves žaret radosti, da se mu je vse tako dobro obneslo. Čutil je, da mu je Marko izkazal posebno čast, ker je sprejel njegovo povabilo, saj sicer ni šel nikdar med ljudi.

„Pasja dlaka — ono dvajsetico, ki sem jo dal lačnemu fantu, sem pa res izvrstno naložil. Tudi z najsrečnejšo spekulacijo bi na borzi ne mogel nikdar toliko zaslužiti z eno dvajsetino, kakor mi bo nesla sedaj, ko me bo protežiral Diavoletto.“

Čvižgaje je hitel po stopnicah v svoje stanovanje. V drugem nadstropju je naletel na Lavro, ki se je ravno odpravljala na izprehod. Karlo in Lavra sta si bila dobila soseda in sta se dobro razumela, dasi sta le malo občevala.

„Ah — Karlo — kaj sem slišala,“ je že od daleč klicala Lavra. „Moja služkinja mi je povedala, da napravite domačo veselico. Kako pa, da mene niste povabili?“

„Mislil sem napraviti posebno vizito, da Vas povabim, gospodična Lavra! Če pridete, nas bo vse izredno veselilo.“

„Seveda pridem! O, nisem ponosna in rada se zabavam z veselimi ljudmi. Ali pride res tudi Diavoletto? O, to se bomo smejali! Kdaj pa je začetek.“

„Točno ob devetih, kakor pri milijonarjih v ulici Lazzaretto vecchio.“

„Pridem zanesljivo!“

Karlo je bil jako ponosen, da ga je Lavra ustavila. Dopovedoval si je, da je to krasno znamenje, da se za prihodnjost ljudje že zdaj trgajo za povabila na njegovo domačo slavnost in sklenil je, da naprosi soseda Henrika Prosena, naj mu za ta večer prepusti svojo sobo, da bo dovolj prostora za goste in da se bo lahko slavnost spodobno priredila.

Karlo Zanella in Henrik Prosen sta bila le površno znana, toda Karlo je nujno potreboval sosedovo sobo za svojo slavnost in je bil vsled tega prisiljen, povabiti Prosena. Ta je s čemernim obrazom poslušal veselega slikarja, prav kakor bi mislil, da ga hoče imeti za norca. Še nikdar se mu ni primerilo, da bi ga bil kdo povabil. Motril je slikarja tako ostro, kakor bi mu hotel pogledati na dno duše in zdaj je spoznal, da povabilo ni šala. Šele zdaj je odprl svoja vrata tako, da je mogel Karlo stopiti čez prag in je rekel:

„Poglejte, gospod, to sobo — prazna je. Niti mize, niti stola, niti postelje nimam. Tam na onem kupu cunj, ki leži v kotu, tam je moje ležišče. Vso svojo obleko imam na sebi in pozna se ji od daleč, da ni bila meni umerjena in da že čez čas služi različnim gospodarjem. Reven sem in nič upanja nimam, da bi se mi bolje godilo. Povrh pa se mi je pred davnimi leti, ko sem bil še otrok, zgodila velika nesreča, vsled katere mi je le težko živeti. Užitki življenja so mi neznani; v nekem smislu sem izobčen iz človeške družbe. Kako in zakaj, tega Vam ne bom zdaj pravil. Vsled svoje nesreče sem postal slab in zloben človek. Ljudje mislijo, da sem hladen in nepristopen človek, a motijo se. V moji notranjosti divja vulkan. Jaz imam v naravi utemeljeno pravico, da sem zločest človek in se poslužujem te pravice. Zdaj veste, kar Vam je treba vedeti in zdaj, če hočete, ponovite svoje povabilo.“

„Ali gospod sosed, kaj mislite, da je moja soba tapecirana s svilo,“ je vzkliknil Karlo, katerega je bil Prosenov trpki govor spravil v toliko zadrego, da v prvem hipu ni vedel kaj odgovoriti. „Sicer sem pa tudi jaz velik revež. Razloček med nama je le ta, da se Vi zaradi svojo revščine jezite, jaz pa se smejem. Čemu se jezite? To zagreni človeku življenje in mu porumeni kožo. Saj se ne izplača, da bi se človek jezil ...“ In po kratki pavzi je Karlo vprašal: „ Ali se smem zanašati, da pridete?“

Henrik Prosen je nekoliko trenotkov omahoval, potem se je odločil in je dal Karlu roko.

„Dobro; naj bo; pridem. Samo, da vidim, kako se ljudje pravzaprav zabavajo, da bi jih potem mogel tembolj sovražiti. Ali prosim, nikar ne mislite, da si bom štel v dolžnost Vam biti hvaležen ...“

„Kaj — hvaležen! Ne bodite tako čudni. Povabil sem Vas, ker ste moj sosed in če mi za mojo slavnost posodite svojo sobo Vam, bom jaz hvalo dolžan.“

Henrik Prosen je rad odstopil svojo sobo. Pri slovesu je še enkrat zadržal Karla.

„Opozarjam Vas še enkrat, da pridem v tej obleki, ki jo imam na sebi; — druge ne premorem. Opozarjam Vas, da Vas potem ne bo sram takega gosta.“

„Saj je Vaša obleka še prav dobra. Tiste starosti bo, kakor moja. Cenim jo na pet do šest let in se menda ne motim. Torej — na svidenje!“

Ko je bil Henrik Prosen zopet sam, je začel po svoji navadi begati po sobi sem in tam.

„Moj srd je bil že začel pojemati, moja jeza je ugašala, kakor svetilka, če nima več olja ... zdaj se zopet poživi. Mene vabi na veselico, kjer bodo zbrane vesele mlade ženske in srečni moški moje starosti pa ta komedijant, ta Diavoletto, ki si z burkami služi denarja, kolikor ga hoče. Ti ljudje pač ne slutijo, da jih sovražim. Iz vse duše jih sovražim, z vso eneržijo, kar je premore pohabljeno telo. Poslušal bom, kako bodo prepevali in kako se bodo smejali; gledal bom, kako se bodo veselili, si stiskali roke in se morda tudi poljubovali. O, to mi bo dalo moč, da se bom z novimi močmi približeval edinemu smotru svojega življenja. Pravzaprav se bom na tej veselici kaj dobro zabaval — seveda na svoj način. Moja kri se bo razvnela in zraslo bo moje sovraštvo do človeštva. Gledal jih bom, te ljudi, ki tako otročjenaivno in naduto zavestno verujejo v boljšo prihodnjost in si mislil: tudi vas naučim plesati, o tudi Vas — kakor vse druge — kakor ves Trst.“

Ta večer je šel Henrik Prosen z doma in je do pozne noči s povešeno glavo begal po tržaških ulicah. Grede iz hiše je srečal Ado. Bila je še bolj bleda in upadla, kakor po navadi, a Prosen se je komaj nanjo ozrl in je bržkone niti spoznal ni. tako je bil zatopljen v svoje misli.

Prisedši domov je Ada dobila očeta, ki je begal po sobi in deklamiral ter gestikuliral, kakor kak igralec. Ves je bil razvnet in tudi žena je bilo veselo razpoložena.

„To pot se mi pa posreči — oh, to pot sem zadel pravo. Zdaj je konec žalosti in bede“.

Ko je zagledal Ado, je skočil k nji in jo objel.

„Zlato moje dete, veseli se s svojimi starši. Nič več ne boe svojih drobnih prstov lomila pri šivanju in nič več si ne boš kvarila svojih lepih oči. Tudi zate, da, prav zate napočijo zdaj dnovi sreče in neskaljenega veselja.“

Ada se je izvila očetu iz rok in odložila klobuk in vrhni suknjič.

„Ali ste zadeli v loteriji ali pa kaj podedovali?“ je vprašala mirno in z lahko ironijo, katere pa oče niti opazil ni. Vajena je bila takih prizorov in že davno ni več verjela, da bi se njena usoda kdaj premenila in da bi kdaj še videla lepših dni.

Oče se je patetično postavil sredi sobe.

„Kaj loterija! Kaj dediščina! Vprašam jaz za take malenkosti. Milijone bodemo imeli. V palači boš stanovala, vozila se boš v kočiji, kakršne Trst še ni videl in vse boš lahko imela, česar si bo poželelo tvoje srce. Izumil sem nekaj velikanskega, nekaj takega, kar provzroči kolosalno revolucijo v gospodarskem življenju. Da, da, le glej me, Ada moja. Tudi ti si podcenjevala svojega očeta, prav kakor tvoja mati. A jaz sem se zavedal svojih moči in zato sem mirno da, heroično prenašal vajine tihe samo s pogledi izrečene očitke in dasi me je bolelo srce, sem delal na svojem načrtu. In posrečilo se mi je. Napravil sem epohalen izum.“

Ada je je zopet sedela za mizo in šivala, kakor bi bila njena usoda odvisna od onih par krajcarjev, ki jih je še ta dan utegnila s šivanjem zaslužiti.

„Kaj pa ste izumih, oče?“ Tako hladno, tako ravnodušno, skoro obupno se je glasilo to vprašanje, da je kakor slana padlo materi na srce, očeta pa užalilo v njegovem samoljubju. Razburil se je in začel kričati.

„Ali mar dvomiš, da se mi je končno vendar posrečilo, izvesti idejo, kateri sem žrtvoval svojo eksistenco? Ali pa mar misliš, da tvoj oče ni sposoben, napraviti kak izum? Moja ideja je epohalna, moja ideja je taka, da mi bo nesla milijone!“

„Kaj ste pa izumili oče?“ je vprašala Ada.

„Nekaj velikanskega. Izumil sem stroj, s čigar pomočjo ne bo več na parnikih treba premoga. Za premog se morajo izdajati ogromne svote. Moj stroj pa je tako narejen, da bo mogoče morje samo vporabiti kot gonilno silo. Moj stroj bo vzdigoval vodo morsko v posebni cevi do vrha jambora; od tam bo padala po drugi cevi doli s tako močjo, da bo ta vodna sila popolnoma zadostovala in nadomestovala premog.“

Starec je vzel z mize nekaj papirjev, na katerih so bili narisani različni projekti in jih je začel razkazovati in razlagati svoji hčeri. Ada ni več poslušala. Sklonila je glavo na svoje šivanje in vroče solze so ji zalile oči. Njene trepetajoče ustne so obupno šepetale:

„Zblaznel je; popolnoma je zblaznel.“

Bridka čuvstva so ji prevzela srce, a premagovala je samo sebe in delala skoro do jutra, vedoč, da mora s svojim delom živiti apatično mater in o milijonih sanjajočega blaznega očeta. Zavedala se je, da je v hiši žalosti najnesrečnejše bitje in ko jo je končno utrujenost premagala in je legla na svojo posteljo, je imela le eno željo — da bi se nikdar več ne prebudila. — — —

Le malo ur je spala Ada, ko jo je prebudil ropot v stanovanju v višjem nadstropju. Karlo je bil začel s pripravami za svojo slavnost. Pri Židu si je bil izposodil vse, česar je potreboval. V Prosenovi sobi je obesil svojo veliko sliko, ki je obsegala pol stene, in o kateri naj bi ta dan povabljeni prijatelji izrekli svojo sodbo. Razobesil je pa po stenah tudi še mnogo drugih, še vedno ne prodanih slik in skic, tako da je imel Prosen vtisk, kakor da se nahaja v kaki galeriji slik.

Tudi svojo lastno sobo je dal Karlo izprazniti. V to sobo je postavil dolgo mizo. Tu naj bi bila večerja, na katero je povabil svoje prijatelje.

Ko je bilo delo končano, je bil Karlo sam s seboj jako zadovoljen. Res, da mu je Žid za posojeno pohištvo precej računal, ali posodil je samo elegantne, četudi ne nove mobilije in snežnobelo namizno perilo, tako da je vse izgledalo jako gosposko in distingvirano.

Večerjo je bil Karlo naročil v bližnji gostilni, dobro večerjo in mnogo pijače.

Ko so bile vse priprave končane in užgane izposojene svetilke, je Karlo se svojo toaleto spravil v red, potem pa si užgal cigareto in zadovoljno vzdihnil: „Zdaj lahko pridejo!“

Gostje, ki jih je bil povabil Karlo Zanella, niso bili vajeni hoditi na slavnostne večerje v privatne hiše. Začeli so prihajati že dosti pred določeno uro. Prepevaje in kričaje so se torkljali po stopnicah, trkali na vrata, mimo katerih so prišli, se šalili med seboj in se podili in smejali kakor otroci. Bili so sami mladi ljudje in vsak je pripeljal seboj svoje dekle. V hiši žalosti še ni bilo nikdar takega dirindaja, kakor ta večer; ropot in šum je bil tak, da so postali pozorni vsi prebivalci.

„Kaj se pa godi danes v moji hiši?“ je s strogim glasom vprašal čemerni hišni gospodar svojega slugo. „Takega divjanja še nisem doživel, kar prebivam tu.“

„Tisti mladi slikar ... saj veste, tisti, ki stanuje pod streho, tisti vrtoglavi Karlo je napravil danes svojim prijateljem domačo veselico. Še poštene suknje nima, pa vendar prireja pojedine. O ta mladina! Nič resnobe nima in zapravlja, kakor bi se denar po cesti pobiral.

Felice je bil resnično nejevoljen a le zato, ker se je bal, da ne bo ponoči miru in da ne bo mogel tako sladko spati, kakor ponavadi, ko ni nikdar noben glas motil njegovega nočnega spanja. Toda stari Sever se ni menil za njegovo nevoljo. Slišal je bil samo, da priredi slikar Karlo veselico in koj se je spomnil svojih umrlih otrok.

„Ali še veš, Felice, kako se je moj fantiček zanimal za slikarstvo?“ je ves zamišljen v preteklost vprašal svojega slugo. „Že v otročjih letih je kazal nenavadno nadarjenost za slikarstvo.“

„Seveda se spominjam,“ je z globokim vzdihom odgovoril Felice. „Kak o bi se ne! O, vaš fantiček bi bil lahko postal velik umetnik, da ga ni smrt tako zgodaj ugrabila. Ali veste še, gospod, kako je mene narisal kot opico? Še zdaj hranim to podobo kot dragocen spomin na one srečne dni.“

„Ti si dober človek, Felice, res, dober človek si, „ je zavzdihnil Fran Sever, ki je bil vedno hvaležen svojemu slugi za take besede, in se je potem zopet zamislil v svojo davno bolest.

Tudi zgoraj v stanovanju Tomajevem je šum na stopnicah vzbudil občno pozornost. Zlasti je zbegal Ado. Njeno srce je hrepenelo po solncu in po veselju, a še nikdar v svojem življenju ni imela trenotka, ko bi bil a zadovoljna in vesela. Poznala je srečo in radost le po imenu. Ta večer je tako bridko kakor še nikoli občutila svojo bedo in srce se ji je krčilo grenke žalosti, da mora zaradi nespameti in lahkomiselnosti svojih staršev s trdim delom služiti boren kruh, dočim se njeni vrstniki in njene vrstnice vsaj včasih lahko razveseljujejo. Tako rada bi se vsaj enkrat smejala in veselila, a ne more in ne sme.

Stari Tomaj ni umel te bolesti in ni pojmil čuvstev, ki so navdajala njegovo edinico.

„Privoščim jim, tem mladim ljudem, da se zabavajo kakor pač morejo,“ je pridigoval stari švadroner. „Kmalu bomo tudi mi prirejali domače slavnosti, toda malo drugačne, kakor ta mazač izpod strehe. Le potrpi Ada! Čez nekaj tednov boš imela svoj salon in v svilo se boš oblačila in najodličnejši tržaški gospodje ti bodo poljubljali roko in bodo vzdihovali okrog tebe. Kakor mušice okrog svetilke se bodo ti ljudje zbirali okrog nas in v časopisih bodo poročali o naših zabavali. Oh, da! In potem pride dan, ko bom, Ada moja, položil tržaške časopise pred tebe na mizo in povsod boš čitala „fiori d’ arancio“ ... Kaj ne, hčerka moja, takrat mi boš hvaležna?“

Ada ni odgovorila. Ves dan ni bila zaužila nič drugega kot nekaj slabe kave in zeblo jo je, ker soba ni bila zakurjena — oče pa je govoril o bodočih milijonih. Prevzela jo je neskončna žalost, delo ji je padlo iz rok in bridko jokaje je sklonila glavo na mizo.

Gospodična Lavra se je z veliko skrbnostjo pripravljala za Karlovo domačo slavnost.

Hotela je vzbuditi senzacijo. Zato je oblekla najlepšo svojo obleko in se okitila z najlepšimi svojimi dragocenostmi. Hotela je vzbuditi senzacijo zaradi sebe in zaradi Marka. Že misel, kako zavistno in debelo jo bodo gledale te drobne sartorelle, ki bodo zbrane pri Karlu, ji je silno laskala. Še ugodnejša pa ji je bila misel, da napravi velik vtisk na Diavoletta, na tega oboževanega časnikarja, okrog katerega se tako rade sučejo vse lahkoživke in tudi druge dame, in da bo ta razvajeni literat posvečal ves večer vso svojo pozornost njej.

Lavra se je mudila še v svojem stanovanju, ko je imel Karlo že prve sitnosti s svojimi gosti in se je resno jezil, da nimajo nič družabne omike. Na mizi je stal mrzel narezek in gostje so planili nanj kakor bi se bili kdove kako dolgo postili. Tudi so kar hitro začeli odpirati po mizi razpostavljene steklenice in si natakati vina. Karlo je obupaval.

„Strela vas zadeni! To se vendar ne spodobi! Počakajte vendar, da bodo vsi gostje zbrani. Tako se vedete, kakor divjaki.“

Karlo je skoro kričal, a njegovi gostje so se mu smejali v obraz.

„Pri spodobnih ljudeh se je in pije, kadar je kdo lačen ali žejen,“ se je oglasila drobna rdečelasa punica in se naglo polastila kosa mrzle pečenke.

„Čemu pa si nas povabil?“ se je jezil velik tolst mladenič z dolgimi lasmi in si brisal mokre brke.

„Povabil sem Vas, da izrečete svojo sodbo o moji veliki sliki.“

Zdaj je vse vprek kričalo in divjalo.

„Saj smo že stokrat izrekli svojo sodbo.“

„Jaz sem te opozoril, da si drevesa napačno razpostavil.

„Po mojem nasvetu si premenil zarisane oblake.“

„Sploh pa ni slikarju nikdar pomagano s tem, da se njegovo delo hvali, nego le v tem, če se je kupi.“

Temu na pol šaljivemu, napol resnemu prepiru je naredil konec vstop Henrika Prosena.

Zbrana družba je z velikim zanimanjem ogledovala Prosena. Nihče ga ni poznal, in zato so se vsi držali kakor lipovi bogovi. Prosena je to ženiralo. Ti ostri kritični pogledi so vzbudili njegov ponos. Naenkrat je dobilo njegovo lice teman izraz in s temnimi pogledi je pozdravil družbo.

„To mora biti kak jezuvit — tako je suh in grdogled,“ je šepetala rdečelaska. „Kar bojim se ga.“

Prosen je slišal te besede in zbodle so ga globoko. Čutil je, da mu je na senceh začela biti žila ali odgovoriti ni utegnil, ker je bil že pristopil Karlo in ga pozdravil.

„Ker ste želeli, da pridem, sem prišel,“ je kratko odgovoril Prosen in se potem usedel v kot ne čakaje, da ga Karlo predstavi gostom. Ti tudi niso želeli, da se jim kdo predstavi, nego so kar po domače jeli občevati s Prosenom, kakor da bi bili ž njim že davno znani in ga le dolgo časa niso videli. Toda Prosenova malobesednost je onemogočila vsak daljši pogovor in tako se je zgodilo, da je hitro nastala praznota v kotu, kjer je sedel temnogledi mladi mož.

Prosen je bil hipoma pozabljen, ko so se odprla vrata in se je na pragu prikazal Marko. Karlo je skočil k njemu in ga sprejel z globokim poklonom in z najljubeznivejšimi besedami. „Ah —Diavoletto,“ so šepetala dekleta in z bleščečimi pogledi in lahnimi usmevi pozdravljale lepega moža, ki je tako prijazno stopil med nje in vsakemu podal roko, kakor bi ga od nekdaj poznal.

„Ah — kako je interesanten.“ Tako je naenkrat vzkliknila zala punica, ki je Diavoletta gledala kakor zamaknjena. Vsi so se glasno zasmejali. Ta smeh jih je približal Marku.

„Hvala, gospodična, za poklon,“ je odgovoril Marko in se usedel poleg dekleta, ki se je čutilo s tem tako odlikovano, da je zardelo do las in je komaj odgovarjalo na različna Markova vprašanja.

„Kje je pa Vaša slika, dragi gostitelj,“ se je Marko obrnil do Karla. „Verjemite mi, da bom prav vesel, če bom mogel izreči ugodno sodbo o njej.“

„V sosedni sobi je, gospod; ako se izvolite potruditi —.“

Vsi so vstali in so šli za Markom in za slikarjem v drugo sobo, kjer je bila razpostavljena slika. Marko je dolgo molče ogledoval prvo veliko delo Karlovo. Vsa družba je z napetostjo čakala, kako sodbo izreče. Vsi pogledi so bili obrnjeni na Marka; vsa ta mladina je bila pripravljena, veseliti se brez zavisti, če bo sodba ugodna in braniti prijatelja, če bo sodba neugodna.

Slika je predstavljala zapuščeno, deloma razpalo kapelico, v kateri je jokaje klečala in molila črno oblečena dama, dočim sta se poleg nje brezskrbno igrala dva otročička. Na Marka je napravila slika globok vtisk; zapuščena vdova z otročičema — to je bila snov, ki je našla v njegovem človeški bedi tako pristopnem srcu glasen odmev. Toda premagal je svoja čuvstva in kolikor mogoče hladno povedal svoje mnenje, ki je bilo vzlic temu tako laskavo, da je Karlo žarel zadovoljstva in da so njegovi gostje veselja ploskali.

„Tako sem ginjena, da komaj solze zadržujem,“ je zatrjevala rdečelaska. „Kadar pogledam to sliko, me prevzame sočutje. Kako je žalostna in zapuščena ta vdova, in kako vesela ta dva nedolžna otročička. To sliko je ustvaril ne le umetnik, nego tudi mislec.“

Rdečelaska je bila to zadnjo frazo čitala taisti dan v nekem časepisu in jo je zdaj ponovila z velikim ponosom ter ž njo tudi res močno imponirala svojim prijateljem in prijateljicam.

Pogovore, ki so se vneli o sliki, je pretrgal srečni slikar s pozivom:

„Sedaj pa gospoda — k večerji.“

S šumno radostjo se je mladi svet odzval temu pozivu. Slika je bila hipoma pozabljena in vse je hitelo zopet v drugo sobo, kjer je bila pripravljena večerja. Nihče ni opazil, da nekdo trka na vrata. Gospodična Lavra je bila trikrat potrkala, a ker se ni nihče oglasil, je vrata odprla in se v vsem svojem sijaju in blesku prikazala na pragu.

Edini Karlo ji je hitel nasproti in jo pozdravil. Navzočna dekleta so se držala skrajno reservirano. Sicer je bilo očividno, da zavidajo Lavro za njeno krasno toaleto in za dragocenosti, s katerimi je bila nališpana, ali očividno je tudi bilo, da nima med njimi simpatij. Oh, to ni dekle, ki bi celo stradalo, samo da ostane svojemu izvoljencu zvesto, — to je bila misel, ki je navdajala vse te punce in vsaka je z nekakim preziranjem gledala na Lavro. Toda Lavra se ni dosti zmenila za te obraze. Prosila je slikarja, naj jo predstavi zbranim gostom in potem je mirno in nekoliko dostojanstveno sedla na svoje mesto in se udeležila večerje, kakor da že kdo ve koliko časa občuje v tej družbi.

Dekleta so z nekako ljubosumnostjo pazila, kak vtisk napravi Lavra na Marka. Lavra je sedela ravno nasproti Marka, tako da je bil prisiljen večkrat nanjo pogledati. Njen fini parfum je dehtel čez mizo k njemu in kadar je dvignil svoje oči, je moral videti njeno obleko, ki je bila na prsih globoko izrezana, njen vrat in njeno lepo obličje. Ali Marko se ni genil in rdečelasa Karlotta je z zadovoljstvom zašepetala svoji sosedi na uho: Tako je mrzel kakor kamen; Lavra se zastonj trudi, da bi ga zapredla v svoje zanjke.

Marko je poznal Lavro po videzu. Srečala sta se časih v hiši in se vselej pogledala nekako začudeno, da sta si še vedno tuja, dasi prebivata v isti hiši in se tolikrat vidita. Lavra je, sedeč Marku nasproti, večkrat poskusila, da bi Markovo srce po vseh umetniških pravilih koketerije oblegala, ali pri najboljši volji ni mogla začeti. Ženirila se je pred Markom. Sama se je temu čudila.

„Tako se vedem, kakor kaka bedasta punica na prvem plesu“, je mislila Lavra sama pri sebi. In potem se je zresnil njen sicer vedno smehljajoči se obraz. Ustrašila se je misli, da bi se v Marka resno zaljubila.

Večerja ni bila kdo ve kako bogata, ali mladi gostje še takih večerij niso bili vajeni. Kmalu je zavladala v družbi splošna veselost. Posebno še, ko so gostje izpraznili nekaj steklenic vina, so postali živahni in zgovorni. Veselje te mladine je vplivalo tudi na Marka. Udeleževal se je pogovorov z nenavadno živahnostjo. Vse se je zbralo okrog njega in ta naivna mladina se je prav od srca smejala njegovim dovtipom in mu bila hvaležna za vsako humoristično anekdoto, ki jo je povedal. Zlasti pa je bila vesela in srečna Lavra.

Toda Markovo veselje je trajalo le malo časa. Bil je po svoji naravi, po svoji prirojeni melanholiji in po bridkih življenjskih skušnjah tako resnega značaja, da so se mu vse burke hitro pristudile. Če je bil nekaj časa vesel in zgovoren, se je ta preobrat posebno hitro izvršil. Naenkrat se mu je zdelo, da igra med zbrano mladino vlogo klovna in obšla ga je hipoma globoka žalost, tako da je mahoma umolknil in potem le še malo govoril. Zbrana družba je bila že tako razgreta, da te premembe niti prav ni opazila. Mladi ljudje so peli in se smejali, so pili in se šalili, in sicer vsi vprek. Samo dve osebi sta opazili premembo, ki se je bila nagloma zgodila z Markom. Lavra je uganila, da je postalo Marku vse, kar se je godilo v sobi, zoprno in sodila je potem, da mora biti plemenitejšega značaja, kakor so navadno moški; Henrik Prosen pa je menil, da igra Marko komedijo in da pozira, ker so drugi tudi začeli govoriti in ni Marko več edino središče cele družbe. Lavri je vsled rečenega spoznanja postal Marko še bolj simpatičen, kakor ji je bil doslej; Henrik Prosen je vsled svojega nazora začel Mark a sovražiti.

VI.[uredi]

„Gospod Karlo — vsi časopisi pišejo o vaši sliki in jo hvalijo kot velik umotvor.“

S temi besedami je prisopel velikan Zobec v slikarjevo stanovanje. Veselil se je Karlovega uspeha tako, da mu je skoro roko zmečkal iz samega prijateljstva.

„Da, prijatelj — oprostite, brez roke ne morem slikati — časopisje me hvali. O, časnikarji so dobri ljudje in marsikomu radi pomagajo. Toda da gredo meni s tako vnemo na roko, za to se imam zahvaliti Diavolettu. To je pravi prijatelj! Ko bi vedeli, kako sem zadovoljen in srečen — —.“

„Verujem Vam! Lahko ste zadovoljni in srečni. Ko sem čital časopise, sem takoj hitel semkaj, da Vam čestitam. In še nekaj me je prignalo. Giulietta čita gotovo vsak dan kak list in gotovo je čitala tudi to, kar se piše o Vas. In jaz sem mislil, da Vas pride zdaj gotovo pozdravit. Ženske imajo rade take moške, o katerih se mnogo govori in piše; to je že tako v njihovi naravi ... Zato Vas prosim, izpolnite svojo obljubo. Če pride Giulietta, zadržite jo pri sebi in obvestite mene. Na kolena bom padel pred njo in jo prosil, da naj se vrne k meni. Morda me vendar usliši. Saj je pravzaprav dobrega srca in jaz ji nisem nikdar rekel žal besede!“

„Prisegam Vam, prijatelj, da storim tako, kakor želite. Če prestopi Giulietta moj prag, je ne pustim drugače proč, kakor z Vami. To sva se že davno dogovorila in tega se bom držal. Kako rad bi videl, da bi bili tudi Vi srečni in veseli.“

„Hvala Vam vnaprej. Zdaj grem. Ah, kako bedasto je pač, če je človek tako zaljubljen, kakor sem jaz.“

Marko je bil točno izpolnil slikarju Karlu dano obljubo. V vseh tržaških listih so izšli jako lepi članki o Karlovi sliki in dan poprej še nepoznati Karlo Zanella je postal čez noč renomiran umetnik. V kavarnah, kjer mu prej niti črne kave niso hoteli kreditirati, so zdaj Karla sprejemali spoštljivo in mu stregli z največjo pozornostjo. Trgovec, pri katerem je Karlo kupoval barve in platno, mu je odprl neomejen kredit. Ljudje, katerih ni nikdar videl, so ga začeli pozdravljati. Dekleta so se mu od daleč smehljala in se ozirala za njim in stari Žid iz pritličja je hitro pokupil vse njegove slike, katerih prej nikakor ni mogel spraviti v denar, ter mu jih je še dosti dobro plačal. Karlo je dobro razločeval, kdo mu je resnično naklonjen in kdo ne, ali to mu ni grenilo veselja.

Predvsem se je Karlo hotel zahvaliti Marku. Poiskal ga je v redakciji, a ko mu je podal roko, gaje ginjenost tako prevzela, da je komaj govoril.

„Vse — svoje — življenje vas bom imel rad — —. Vse se imam zahvaliti Vam — —.“

„Prijatelj — čemu toliko besed? Živeli bodete še dolgo in me tudi prav gotovo pozabili. Sicer pa mi niste nikake hvaležnosti dolžni. Srečen sem, da Vas vidim zadovoljnega in veselega; če sem to jaz provzročil, je to najlepše plačilo zame. Kar sem storil, to sem storil iz egoizma. Nadvse imam rad zavest, da sem komu kaj ugodnega storil in da je kdo po moji zaslugi vsaj nekaj časa vesel svojega življenja.“

Karlo se je že poslovil, da bi odšel, a se je še enkrat obrnil.

„Ne zamerite — vem, da ljubite odkritosrčnost — in zato bi Vas rad nekaj vprašal.“

„Le vprašajte,“ je dobrohotno pokimal Marko.

„Provzročili ste, da so vsi listi pisali o moji sliki tako nadvse ugodno, da kaj takega nisem nikdar pričakoval. A Vi sami niste opisali ocene o moji sliki niti v svojem listu. To me skrbi. Povejte mi odkrito, ali se Vam moja slika ne zdi toliko dobra, da bi jo bili Vi sami sodili. Najbolj sem namreč želel, da bi bilo pod oceno moje slike podpisano Vaše ime.“

Marko se je trpko nasmehnil. Odmahnil je nevoljno z roko in potem dejal:

„Jaz samo zato nisem sam pisal o Vaši sliki, ker vem, da bi Vam moja sodba nič ne koristila. Slika je tako dobra, da zasluži najtoplejšo zahvalo. Toda ljudje so vajeni, da pišem jaz samo budalosti in norčavosti, in ko bi bil spisal o Vaši sliki tako pohvalo, kakor jo zasluži, bi gotovo mislili, da se norčujem. Med človekom Markom in časnikarjem Diavolettom je velikanski razloček. Kot Marko sem resen, celo melanholičen značaj; kot Diavoletto sem literarni klovn. Ljudje pa me ne poznajo kot človeka, nego le kot klovna. Kar pišem, se že vnaprej taksira kot komično; ako bi spisal kaj resnega, bi ljudje rekli, da sem začel pešati. Zato se nikdar ne dotaknem resne snovi in zato tudi nisem hotel pisati sam o Vaši sliki, nego sem naprosil nekaj tovarišev, da so to storili.“

Z začudenjem je poslušal Karlo to pojasnilo. Videl je, kako Marka boli, da velja za literarnega klovna in žal mu je bilo, da ni premagal svoje radovednosti.

„Ah — oprostite mi — neumen sem ter indiskreten —.“

„Nič se ne opravičujte, prijatelj. Prikupili ste se mi in všeč mi je, da ste me nekoliko spoznali in da me ne bodete v prihodnje sodili tako, kakor drugi ljudje.“

Marko že davno ni imel druge želje, kakor da bi mogel nekega dne vreči pero iz rok, zapustiti Trst in se umakniti kamorkoli ven na deželo, kjer bi živel sam za-se. Dostikrat si je v duhu predstavljal, kako srečen bi bil, če bi ničesar ne slišal o šumnem življenju v Trstu. Rotil se je, da bi nikdar ne vzel v roke nobenega časopisa in Trst sploh izbrisal iz svojega spomina.

Zlasti zadnji čas mu je ta želja pogostoma hodila na misel. Bolj kot kdaj poprej je hrepenel po svobodi, bolj kot kdaj poprej ga je bolelo, da mora norce briti, kadar mu srce krvavi, in ljudi zabavati, ko bi se najraje razjokal. Samo upanje, da pride kmalu srečna ura, ko se za vselej odpove pisateljevanju in za vselej zapusti Trst, mu je dajalo moč, da je zamogel izpolnjevati svoj poklic, da je vsak dan spisal kaj humorističnega, da se je dannadan v vsakem članku, v vsaki vrsti, ki jo je spisal, smejal drugim v zabavo, sebi v največjo bolest.

Zlasti zadnje dni, od večerje pri slikarju Karlu, so Marka take misli posebno pogostoma trpinčile. Izprva se je le zavedal, da ga prešinja neki skrivnostni strah; bil je nemiren in dozdevalo se mu je, da ga čaka nekaj neugodnega, da ga zadene kaka nesreča. Začel se je bati nemirnega življenja tržaškega; če je šel po ulici, se je ogibal ljudi, kakor bi bila vesela množica nositeljica njegove nesreče in le v svoji sobi se je čutil varnega. Potem je začel domnevati, da mu grozi usoda iz lepih oči lepe Lavre. Zapazil je, da se Lavra zanj zanima, da jo zdaj posebno pogostoma srečava in da ga iščejo njeni pogledi. Tudi če je bil zaklenjen v svojo sobo in zatopljen v svoje delo, ga je naenkrat nekaj neznanega pretreslo; čutil je fizično, da misli Lavra nanj.

„Lepa je in tako blizu mene, da čutim njene poglede in slutim njene misli, tudi če sem zaklenjen v svojo sobo,“ je v takih trenotkih vzdihnil Marko. „Lepa je in v moji bližini je — zato mi je nevarna!“

Marko je imel že marsikako znanje, a vsako je bilo hitro končano. Poznal je samega sebe. Vedel je, da bi postal najnesrečnejši človek, če bi začel kako resno razmerje, ker bi ne imel eneržije in moči, to razmerje pretrgati, če bi videl, da mu ni prineslo pričakovane sreče. Na ženitev ni mislil. Strah ga je bilo, da bi prišla njegova preteklost na dan in da bi izgubil svoj kruh. Zato ni še nikdar imel resnejšega znanja in zato je pretrgal vsako razmerje v tistem hipu, ko je spoznal, da se je v njegovem srcu začela porajati ljubezen.

Z Lavro je bilo drugače. Poznal jo je le za silo, a čutil je, da se ga je že polastila, da je v njeni oblasti, čeprav se brani z vsemi močmi. Ni mu šla iz spomina, četudi se je trudil, da bi nikdar ne mislil nanjo.

Marko se je Lavre ogibal kolikor je mogel. Začel je zgodaj vstajati in pozno prihajati domov, toda Lavra se ni dala preplašiti. Znala je vedno tako napraviti, da jo je vsaj enkrat na dan srečal zdaj na stopnicah v hiši žalosti, zdaj na Korzu, zdaj ko je šel v redakcijo ali v kavarno. Poklicala se mu je na ta način vsak dan v spomin, in če ga enkrat že ni dobila, je Marko zvečer, ko je prišel domov, našel na kljuki svojih vrat vsaj droben šopek cvetlic.

Lavra ni prikrivala svojega hrepenenja po Marku. Prvikrat v svojem življenju je vedela, kaj hoče. Instinktivno, ne da bi bila kdaj na to mislila, se je začela ogibati svojih znancev in svojih znank. Ogibala se jih je, ker ni utegnila nanje misliti ali se z njimi pečati; vedno so bile vse njene misli pri Marku, vedno mogočnejša je postajala njena želja, da si pridobi Markovo ljubezen. Vedela je, kako se razvnemajo moška srca in obuja v njih ljubezensko hrepenenje in prisegala si je vsak dan, da mora postati Marko njen.

Burja je neusmiljeno brila po ulicah, ko je Marko nekega popoldne zapustil svoje stanovanje, da bi šel v redakcijo „Allabarde“. Le počasi je mogel naprej, korak za korakom. Kar začuje za seboj šumenje svilene obleke in nagle korake; zasopel glas je zaklical:

„Dober večer, gospod Diavoletto.“

Marko se je ustavil. Se predno se je ozrl, še predno je slišal pozdrav, je vedel, da je prišla za njim Lavra. Gotovo je pazila, kdaj da zapusti svoje stanovanje in je pohitela za njim; vzlic silni burji ga je došla. Marka je v prvem trenotku nekako zazeblo; obšel ga je strah, ki ga je imel pred ženskim spolom sploh, tisti strah, ki izvira iz mnenja, da rodi ljubezen vedno nesrečo. Hotel je biti hladen, hotel je biti, če treba, brutalen, da bi na mah naredil konec temu približevanju — ali molčal je. Ni našel prave besede in končno je celo jako prijazno odzdravil:

„Dober večer, gospodična Lavra!“

Ker je pihala burja, sta stopila v bližnjo vežo. Lavri je že prijazni Markov odzdrav pokazal, da je čar njene osebnosti zmagal. Uganila je Markove misli in njegov strah in zato je bila vesela prijaznega odzdrava in vesela, ko je zapazila, da jo ogleduje Marko s tistim tihim občudovanjem, ki več pove, kakor bi mogla povedati najzgovornejša usta.

Ostri, motreči pogledi Markovi niso Lavre spravili v zadrego. Vajena je bila takih pogledov in čim dlje so trajali, toliko bolj ji je to laskalo.

„Ne zamerite mi, da sem Vas kar tako ustavila,“ je po daljši pavzi rekla Lavra. „Že dolgo sem čakala prilike, da bi z Vami govorila, a ni se mi ponudila. Glejte, burja je ponehala. Če Vas ni sram iti z mano — saj je že tema in ljudje so pred burjo zbežali — dovolite mi, da Vas spremim nekaj pota.“

Lavra je govorila tako ponižno, da si je Marko štel v dolžnost, ji ponuditi roko ter ji s tem pokazati, da ga ni sram iti ž njo po ulici roko v roki.

Lavra se je naglo, z izrazom velike radosti oklenila ponudene roke, nekako tako, kakor se oklene potapljajoč človek rešilnega droga. Marku se je zdelo, da se ga je Lavra v tem trenotku vsega polastila in nekaj enakega je pač morala misliti tudi Lavra, ker je dvakrat ali trikrat kot bi bila iz sebe, dihnila Marku na uho:

„Ah, hvala Vam, hvala Vam — — tega Vam nikdar ne pozabim.“

Marko je čutil, da je Lavrinemu čaru podlegel. Njegova volja ni bila kos njeni volji in fatalistično se je vdal, zdaj prepričan, da bi svoji usodi itak ne bil mogel uteči.

„Pojdiva torej,“ je rekel s tihim glasom „kar naprej — kamorkoli — saj je vse eno — in povejte mi, kaj želite.“

Prišla sta bila na Lesni trg, mimo bogato razsvetljene prodajalne. Lavra je pogledala v šipo, kjer se je zrcalila njena in Markova silueta.

„Poglejte vendar, kako dobro se prezentirava. Vi ste velik in tudi jaz sem velika. Ali tudi veste, da ste lep mož! Gotovo Vam je to že marsikako dekle povedalo. No, in o meni tudi pravijo, da nisem napačna.“

Lavra se je ustavila pred prodajalno in trenotek ogledovala svoj in svojega spremljevalca odsev.

„Kdor naju vidi, si gotovo misli: „To sta ljubimec in ljubimka ali mož in žena“ in kdor naju vidi, gotovo reče „ali se morata ta dva rada imeti.“ Lavra je malce zavzdihnila. „Ah, zakaj so to le lepe sanje in ne resnica. Prosim Vas, nikar mi nič ne odgovorite. Vem, kaj si mislite. Vi si zdaj mislite, da sem revno in zapuščeno dekle, ki je imelo že mnogo ljubimcev. Res je to; žal mi je, a resnica je vendar. Ali vzlic temu Vam lahko prisežem na svojo vest, da nisem pojmila, kaj je ljubezen, dokler nisem spoznala Vas. Moja preteklost? Nihče ni odgovoren za to, česar ni sam zakrivil. Ah, kako malo je ljudi na svetu, ki lahko rečejo, da so si iz proste volje izbrali pot, po kateri hodijo. Ali morete dvomiti, da bi bila jaz prav rada ostala poštena, nravna punica in da bi dosti raje živela od obresti kakega okroglega dobro naloženega kapitala, kakor pa od greha in sramote? Morda si mislite zdaj: pa bi bila delala! Tako se lahko govori. A jaz svojega očeta nisem poznala in od matere se nisem nič dobrega naučila. Že kot otrok sem vedela, čemu obiskuje mojo mater rdečenos duhovnik; bila sem še otrok in se še učila šivanja, ko so se že različni starci za mano ozirali, me zalezovali in vabili k sebi, ah, in naposled me je lastna mati speljala na pot, po kateri hodim ..... Prosim Vas, ne sodite me prestrogo .... prosim Vas, imejte me vzlic temu vsaj malo radi — če ne drugače, vsaj iz usmiljenja. Dostikrat sem že slišala, da ste dobrega in plemenitega srca. In če me že nikakor ne morete radi imeti, vsaj to mi dovolite, da Vas smem jaz rada imeti — — zakaj jaz Vas ljubim, Vi si ne morete misliti, kako iskreno in presrčno Vas ljubim.“

Marko je med pripovedovanjem svoje spremljevalke prišel nekako k sebi. Spomnil se je, da je humorističen pisatelj in hotel je končati ta nevarni pogovor z dovtipi in s šalo.

„Nisem mislil, da znate biti sentimentalni, gospodična Lavra. Ali jaz bi moral biti nedopustno naiven, ko bi verjel, da sem si kar mimogrede pridobil Vašo ljubezen. Ne, gospodična, o ljubezni ne smete govoriti. Obšla Vas je hipna kaprica, da bi s svojo lepoto premagali norčavega žurnalista, iz čigar spisov sklepate, da je nepristopen ljubezni. Na meni ste hoteli poskusiti svojo moč. To je že pred Vami marsikaka dama poskusila, a ta kaprica ni pri nobeni dolgo trajala. Toda zato ni treba, da postanete elegični in jokate zaradi svoje zapravljene mladosti. Jaz ne ljubim solza in ne vidim rad žalostnih ljudi. Saj sem klovn, literarni klovn in kot tak moram biti vedno vesel. To je moj poklic, moje veselje me redi, — kako morete misliti, da mi ugaja žalost?“

Lavra se je ustavila in srepo pogledala Marku v oči.

„Zakaj se norčujete iz mene in iz samega sebe? Zadnjič pri slikarju Karlu ste govorili drugače, kakor danes; resnica je to, kar ste govorili zadnjič — to sem spoznala na Vašem glasu in to vidim sedaj v Vaših očeh.“

Zopet sta šla Marko in Lavra dalje doli po Korzu.

„Nikar ne mislite, da me je premotilo Vaše ime. Kaj meni mar, kako pišete in če to ljudem ugaja ali ne. Čitala sem pač nekaj Vaših spisov, a takrat Vas še nisem poznala. Tudi ko bi ne bili ne pisatelj, ne ugleden, tudi če bi bili največji siromak in kdo ve kako omadeževan, jaz bi Vas vendar ljubila, in to po svoje. Jaz ne ljubim na Vas tega, česar ne poznam, ali ne razumem, marveč to, kar poznam, in to je Vaše srce.“

Marko ni vedel, kaj bi rekel. Zdelo se mu je, da je zopet premagan in nekako žal mu je bilo, da je prej poskusil z ironijo končati pogovor, ki se je potem vendarle nadaljeval.

„Sedaj pač ne morem drugače, kakor da govorim odkritosrčno,“ je dejal Marko. „Vaše besede so me zadele v živo, ker sem se poprej pačil. Naj Vam torej povem, da v svojem življenju še nikdar nisem imel resnega ljubezenskega razmerja. Moje srce je vedno polno melanholije in veselje je moji naravi neznano. Tako sem pač ustvarjen in nesreča, ki se mi je po lastni krivdi pripetila pred mnogimi leti, in ki jo bom čutil vse žive dni, me je v tem še utrdila. Vi mislite, da me ljubite; morda me imate zdaj tudi res nekoliko radi. Ali kako dolgo zna to trajati? Čez nekaj dni ali tednov bi se gotovo naveličali tako žalostnega patrona, kakor sem jaz, in gotovo bi se Vaše srce odvrnilo od mene. In jaz bi Vam tega niti očitati ne smel in ko bi me tudi zapustili, bi moral tudi to molče trpeti. Za tako kratko ljubezensko epizodo pa jaz nisem ustvarjen. Jaz bi Vas mogel ljubiti goreče, iz vse duše in ko bi me zapustili, bi bila moja bolest nepopisna. Taki bolesti pa se nočem izpostaviti; že to, kar mi leži na duši, me mori dovolj, me boli tako, da trepetam, kadar le mislim, da se mi zna še kaj primeriti. In še nekaj, da vidite, kako Vas spoštujem —“

„Spoštujete me? Hvala Vam za to besedo.“

„Vam povem, da sem bitje, ki še nikomur na svetu ni prineslo sreče in ki spravi v nesrečo vsakega, ki me ljubi. Spravil sem svojo lastno mater v bedo in v zgodnji grob in komur sem se še približal, nikomur ni to bilo na srečo.“

Smehljaje je Lavra odkimala z glavo.

„Preveč samotne živite in zato se Vam rojevajo take fantazije. Ne verjamem, da bi Vi mogli biti komu na nesrečo. Sicer pa, če mi pride nesreča po Vas, če bi Vi bili njen vzrok, jaz bi bila celo nesreče vesela. O, ko bi mi dovolili, da bi mogla biti vsak dan nekaj časa poleg Vas, kdo ve, če bi Vas ne minila celo prirojena melanholija.“

Stisnila se je tesneje k njemu, tako da je čutil toploto njenega svežega mladega telesa in se začel razburjati. „Naposled — morda sem res neumen, če se branim,“ je mislil in dostavil: „To je dekle, je lepo in preprosto, a vendar ne bedasto, kakor sem sodil.“

Obrnil se je k svoji spremljevalki in skoro šepetaje rekel:

„Lavra — jaz Vam verujem. Svaril sem Vas, resno in odločno, ako ste pa vzlic temu še vedno istega mnenja, potem — poskusiva svojo srečo ... Toda jaz Vam imam še mnogo važnih stvari povedati .... Burja brije in neprijetno je, hoditi tako brez cilja. Dovolite, da pokličem postreščka — poslati moram svoj rokopis v uredništvo — in potem — če hočete — greva lahko skupaj večerjat in ako se domeniva, potem, no, potem naj se zgodi Vaša volja.“

Lavra je sreče tiho ihtela in je sledila Marku, kakor bi se mu bila izročila na milost in nemilost, kakor da je postala njegova sužnja.

Vstopila sta v skromno restavracijo in ko sta sedela za mizo, sta si smehljaje pogledala v oči in potem molče večerjala. Po večerji si je Marko užgal smodko in se nekoliko zamislil. Lavra je vdano, četudi nemirno čakala, da izpregovori.

„Poskusiva torej, če je nama usojena skupna prihodnjost,“ je končno začel Marko. „O najini preteklosti ni treba da govoriva. Čutim, Lavra, da Vas imam rad in da Vas bom ljubil. Jaz se za svojo preteklost pokoravam petnajst let — ali hočete Vi vsaj en mesec poskusiti nekako pokoro. O, ne bojte se, ne zahtevam nič težkega. Le časa Vam hočem dati en mesec, da dobro premislite, če hočete svojo usodo navezati na mojo usodo. Ob sebi se razume, da ne bodete v tem času občevali z ljudmi, s katerimi ste občevali dozdaj. Pretrgajte vsa znanja in vsa prijateljstva — en mesec živite zase, ne da bi prišli z menoj v dotiko. Seveda sem Vam na razpolaganje z vsem, kar potrebujete.“

Lavra je s hitro, odločno gesto ugovarjala Markovi ponudbi.

„Nikakor ne! Ničesar ne sprejmem od Vas, dokler nisem ničesar drugega za Vas kot morebitna bodoča ljubica. Čez mesec potem bodete storili, kar se vam bo zdelo prav. Ta mesec bom živela tako, kakor zahtevate. Če bi se Vam pa kdaj zdelo primerno, skrajšati ta čas moje preskušnje, bodite prepričani, da Vas željno pričakujem ob vsaki uri. In zdaj, kajneda, sva edina?“

Segla sta si čez mizo v roke; oba sta nekoliko prebledela, kakor da se v tem trenotku vežeta za vse življenja.

Po večerji, ki ni več dolgo trajala, sta zopet skupno odšla proti domu. Z lahnimi, kratkimi koraki, kakor ženin in nevesta, sta šla po Korzu gor in se tiho in zaupno pogovarjala.

„Ah, kako dolg bo ta mesec,“ je vzdihuje rekla Lavra. „Ali vendar je dobro, da ste si to zmislili. Prepričali se bodete, da moja ljubezen do Vas ni samo kaprica, nego da izvira iz vročega srca. Zdaj se mi dozdeva, da Vas ljubim že ves čas, kar stanujete v hiši žalosti. Odkar sem Vas prvič videla — o, kako dolgo je že tega — se mi je vedno dobro zdelo, če sem Vas srečala na stopnicah. Iskala sem Vas že takrat, pa se tega nisem zavedala. A zadnjič, na večerji pri slikarju Karlu, tedaj sem hipoma spoznala, kaj me vleče k Vam. Čisto drugačni ste bili, kakor drugi, ki so se vedno le hoteli smejati in niso pojmili, da znate Vi biti tudi resni. Oni so pač poznali Vaše spise, kakor jaz, ki se nisem doslej nikdar zanje zanimala. A sedaj popravim to: vse preberem, kar ste spisali.“

„Ne, ne, Lavra! Prepovedujem Vam to z vso strogostjo. Vse, kar sem spisal, je sama laž; igral sem literarnega klovna, a s krvavečim srcem, z bolno dušo in s solzami v očeh. Jaz pišem le za kruh; ničesar drugega ne znam in živeti moram. Ali v vseh teh šaljivih prizorih, ki sem jih popisal, v vseh teh norčavih poročilih in komičnih skicah ni ničesar, kar bi bilo zajeto iz moje notranjosti. Kot časnikar igram dodeljeno mi vlogo, kakor vem in znam, prav tako kakor poje igralec dostikrat vesele in zaljubljene pesmi, čeprav mu je tako težko pri srcu, da bi najraje umrl. In zato Vas prosim, ne čitajte nikdar mojih spisov, ker bi dobili o mojih nazorih in o mojih čuvstvih, o mojem mišljenju in o mojem značaju popolnoma napačno mnenje.“

Prišla sta na Lesni trg in se tam ločila, da bi ju kdo izmed znancev ne videl. Lavra je šla po stari Barrieri gor, Marko pa jo je zavil okrog gledališča Armonia in potem šel naokrog proti svojemu stanovanju v hišo žalosti. Lavra je bila vsa srečna, ko je prišla domu in ko je Marko odpiral vrata, jo je slišal glasno in veselo popevati.

„La Marianna la va in campagna.
Quando il sol tramonterà tramonterà.
Chi sa — mai qando ritornerà.

Ljubko se je glasila ta prijazna italijanska narodna pesmica, a vendar je Marka nekam neugodno zadela, dasi ni vedel zakaj. Hitel je v svojo sobo, a še ko je sedel pri vsakdanjem delu, mu je šumel ta napev po ušesih in so njegove ustne nekako trepetaje mrmrale: Chi sa — mai quando ritornerà.

„Kaj sem storil? Kaj bo iz tega?“ tako se je vpraševal Marko, ko je sedel za svojo pisalno mizo. „Vse svoje življenje naj izpremenim. Tudi če bi bil še tako srečen z Lavro — vezan sem in svoboden nisem več in vsa moja prihodnjost je uničena. Toliko let sem sem sanjal samo o tem, kako si prištedim nekaj denarja, da bi se mogel rešiti sedanje sužnosti in živeta tako, kakor se meni zdi. Najljubša moja nada je bila, da nekega dne razbijem okove, v katere sem okovan, neham uganjati burke in začnem dihati zdravi in sveži zrak kraške zemlje. To upanje splava zdaj po vodi, gotovo za dolgo časa, če ne celo za vedno. In kako življenje bo z Lavro? Tudi najboljša ženska je frivolna in lahkomiselna in egoistična. Tudi če me bo resnično tako ljubila kakor obeta, bo vendar zapravljala, ker zapravljiva je vsaka ženska, kadar se gre za obleko in za lišp. In jaz se bom moral še leta in leta siliti in trpinčiti s humorjem, ki je moji naravi zopern, da bom zmogel, kar bo potrebno za življenje. Vedno huje bom moral trpinčiti svoje možgane, da bom izprešal iz njih še nekaj duha; vedno močneje bom moral delati silo svoji fantaziji, da bom mogel še kaj ustvariti, sicer me vržejo na cesto. Še je čas, da odstopim, še je čas, da prekličem dano obljubo in si ohranim edino, kar imam, svojo svobodo.“

Tako je premišljeval Marko. Dlje ko je premišljeval, bolj se je v njem utrjevalo upanje, da Lavra ne bo mogla izpolniti svoje obljube, da ne bo prestala dogovorjene preskušnje in končno se je tolažil z mislijo: „Tekom enega meseca se mi Lavra gotovo izneveri vsaj enkrat in potem, bom — prost.“

Naslednji večer je dobil Marko drobno, naivno pisano pisemce, v katerem pa je na vsaki besedi spoznal, da jo je narekovala ljubezen.

„Moj ljubec! Sama sem ali ta moja samota je prijetna, ker mislim na Vas. Ko sem se davi zbudila, sem se z veseljem domislila, da je že minil en dan tega časa, po čigar preteku se Vam smem približati. Ako dovolite, Vam bom vsak dan pisala; meni bo to dajalo moč, da bom laglje prenašala čas preskušnje, Vam bo to branilo, me pozabiti. Vem, da se Vam bodo zdela moja pisma smešna in neumna ... ali jaz mislim, da ravno pisatelj ne sme pri pismih ubogega dekleta gledati toliko na besede, kakor na smisel, ne na obleko, nego na pristnost izraženih čuvstev. Jaz se danes sama več ne poznam. Časih sem le želela, da bi se mogla vedno smejati in razveseljevati. Najljubše mi je bilo če mi ni bilo treba nič resnega misliti. Sedaj pa, ko sem srečna, kakor še nisem nikdar bila, in ko imam toliko zaupanja v prihodnjost, sedaj mi ni nič za smeh; včasih mi stopijo celo solze v oči — sama ne vem zakaj. Tudi se mi zdaj vsiljujejo posebne misli, ki jih ne morem pregnati. Ves dan si mislim, da je moja ljubezen do Vas tako plemenito čuvstvo, da je ne smete prezirati; vedno mi šumi po glavi, da je nesebična in odkrita ljubezen take ženske, kakor sem jaz lahko več vredna, kakor pa ljubezen poštenega dekleta, ki ne pozna življenja in njegovih zapeljivosti, ki ljubi slepo, z željo se omožiti, dočim jaz ne želim od Vas ničesar druzega, kakor da bi me malo ljubili. Oprostite mi, da Vas nadlegujem, ali v tem ko vam pišem, se mi zdi, da Vas vidim pred sabo in da z Vami govorim. Zgodilo se je celo, da sem si domišljevala, da dobim na to pismo vsaj kratek odgovor, vsaj nekaj dobrih besedi, ali to domišljijo sem si hitro izbila iz glave. Bodite lepo pozdravljeni, moj ljubec! Lavra.

„Vidim, vidim, da prihaja stvar nevarno resna“. To je bilo vse, kar je rekel Marko, ko je vrgel pismo iz rok, ali rekel je to s tako resigniranim obrazom, kakor bi bil spoznal, da so mu zaprti vsi izhodi in da nikdar več ne uteče svoji usodi.

Odslej naprej je dobival vsak dan zdaj kako krajše, zdaj kako daljše pisemce. V vseh je Lavra pela samo visoko pesem svoje zaljubljenosti; prejšnja lahkoživka po poklicu se je spremenila v sentimentalko.

Lavra je živela v teh dneh samo svojim sanjam in ni čisto nič pomislila, da človek ne sme nikdar pozabiti na realnost. V svoji nesebičnosti je odklonila vsako podporo, ki jo ji je bil Marko ponudil. Nehala je občevati z vsemi znanci in z vsemi znamkami, celo s starim trgovcem, ki jo je že nekaj časa vzdrževal.

Nekega jutra je Lavra odprla škatljo, v kateri je hranila svoj denar, in je videla, da je škatlja prazna. To je bilo sedmi dan za preskušnjo določenega meseca. Na nesrečo je bilo naslednji dan plačati mesečno stanarino. Lavra je vedela, da bi ji hišni gospodar neusmiljeno zarubil vse pohištvo in jo pognal čez prag, če bi mu stanarine ne plačala pravočasno.

„Žid mora pomagati — ne gre drugače“.

Lavra je poiskala vse svoje zapestnice in prstane, verižice in zaponke, uhane in medaljone in je poslala svojo postrežnico, da nese te dragocenosti zastavit k židu.

„Glej da dobiš, kolikor je največ mogoče“.

Postrežnica, izkušena in skrajno realistično misleča ženska, ni imela navade prikrivati svojih misli. Nasmehnila se je nekako pomilovalno in ob enem prezirljivo.

„Veste kaj, gospodična, to pa res ni pametno da hočete svoje dragocenosti zastaviti. Če že koga ljubite, glejte vendar, da bo imel kaj pod palcem in da bo mogel kaj za vas storiti“.

„To vas nič ne briga“, se je razljutila Lavra.

„Če vam kaj ni všeč, lahko greste. Takih opomenj ne trpim“.

Toda postrežnica se ni dala tako lahko ugnati v kozji rog.

„Dobro, dobro, gospodična. Še prosili me bodete za kak dober svet“. In s poroglivim usmehom je dostavila: „To pa moram reči, fanta ste si izbrali, da je veselje. Saj je menda že kakih 40 let star in vedno se drži tako pusto, kakor veliki petek“.

„Spravite se ven, jaz Vas ne maram poslušati“.

Godrnjaje je postrežnica pobirala dragocenosti in jih nesla zastavit. Vrnila so je kmalu in odštela Lavri denar.

„Vzemi, kolikor je treba, in pojdi stanovanje plačat“, je velela Lavra potem nadaljevala svoje pisanje. Pisala je zopet Marku in si še toliko časa ni vzela, da bi bila denar spravila v omaro.

Marko se je večkrat nasmehnil, ko je čital pismo, katero mu je prinesla postrežnica. Pisma, ki mu jih ja pisala Lavra, so kazala, da je deklo inteligentno in da ga resnično ljubi. Začel je misliti, ali bi ne kazalo, da skrajša Lavri preskušnjo za določeni rok. Rekel si je, da je Lavra nehala biti to, kar je bila prej in da je pač vseeno, ali traja njena preskušnja le en teden, ali en mesec in začel je misliti, da pojde nekega dne tiho po stopnicah gori v drugo nadstropje, da bo rahlo potrkal na vrata in veselil se je naprej, kako radostno da ga bo Lavra sprejela.

Tržaški lahkoživci so kmalu začeli pogrešati Lavro. Znanci so poizvedovali po njej, prijateljice so po njej izpraševale. Tudi na stanovanje so prihajali, a nihče ni bil sprejet, čmerna postrežnica je vsakega odpravila in navadno z malo prijaznimi besedami.

Tudi pisma so začela prihajati in med drugimi se je oglasil tudi bogati trgovec, čigar ljubimka je bila Lavra že več let in ki ga je vedno le imenovala starca.

„Ali si morda našla tisto redko ptico, o kateri se ti je vedno sanjalo,“ je pisal starec, „tisto belo vrano, tistega lepega, mladega, veselega, ljubeznivega in bogatega izvoljenca, za katerega si vzplamtela v oni strastni ljubezni, o kateri znajo romanopisci tako ginljivo pripovedovati? Meni, staremu prijatelju, lahko verjameš, če te opominjam: Vsaka stvar na svetu ima svoj konec, najprej pa ljubezen. Kadar se bo tvoja najnovejša ljubezen razpuhtela, se spomni zopet mene; jaz sem že iz tistih let, ko je mož ljubosumen; če prideš zopet k meni, te bom tako sprejel, kakor da bi se ne bilo ničesar zgodilo med nama. Sicer sem pa zdaj na borzi napravil jako lepo kupčijo in bi rad en del svojega dobička žrtvoval za tvoje poljube, katerih slast mi ne gre iz spomina. Ne bodi torej nespametna in pridi.“ ...

Ravnodušno je Lavra sežgala to pismo. To je bila velika žrtev, kajti od denarja, ki ga je Lavra dobila za zastavljene dragocenosti, je bilo v škatlji le še nekaj drobiža. Stanarina je bila visoka in ko je bila plačana, ni Lavra mislila, kako bo izhajala do konca meseca. Prositi pri ljudeh na upanje, ni hotela, boječ se, da se ji ne dovoli kredita. Bila je pa tudi ponosna, da so o njej ljudje govorili: „... lahkoživka je, ali pošteno plačuje; pri njej ni še nihče krajcarja izgubil.“

„Pojdi doli in pokliči Žida,“ je ukazala Lavra svoji postrežkinji.

Ta je samo skomizgnila z rameni in je šla. Spoznala je že bila, da Lavre ne pregovori in zato ni izgubljala besedi.

Žid je kmalu prišel. Lavra je poiskala zastavne listke svojih dragocenosti. Pregledala je natančno vsak listek. Kolikor listkov — toliko spominov na pretekle čase. In zdaj je hotela tudi te listke prodati, da dobi še nekaj denarja. V novo življenje ni hotela ničesar več vzeti tega, kar bi jo spominjalo na preteklost. Lahko bi si bila na te zastavne listke nekaj denarja izposodila, ali odločila se je, da naredi konec vsemu. To je bila zanjo nova žrtev storjena Marku. Storila je to žrtev drage volje ali nekoliko je vendarle izdihnila, ko je izročila Židu te listke.

„Koliko mi plačate za te listke?“

„Dvajset goldinarjev — a samo Vam, ker sva dobra znanca.“

Žid je bil pripravljen na dolgo pogajanje in je zato le malo ponudil, ali Lavra ni rekla drugega, kakor: „Dobro — naj velja.“

„Z Vami, gospodična, je res prijetno kupčevati; nič nepotrebnih besedi, nič izgubljenega časa,“ je zadovoljen z narejeno kupčijo rekel Žid v tem ko je odšteval denar, toda Lavra ni bila pri volji se z njim pomenkovati in ga je hitro odslovila.

„Tu je dvajset goldinarjev,“ je rekla postrežnici. „S tem morave izhajati do konca meseca. Če odtegnete svojo plačo za ta mesec, ostane goldinar za vsak dan. Glejte, da bodete izhajali.“

Postrežnica je vzela denar in je hotela zopet obsuti Lavro s svojimi očitki, a videč, kako težko da mora Lavri biti pri srcu, je pohitela v kuhinjo in tam dala duška svoji nevolji s tem, da je razmetavala posodje in jezno mrmrala, da je Lavra blazna. Marko pa brezsrčen sebičnež.

V.[uredi]

Gospod Fran Sever, lastnik hiše žalosti, je bil ogorčen.

Sedel je za pisalno mizo in z ostrim glasom dopovedoval svojemu slugi Felicu, da je ne samo nepravilno, marveč tudi nečastno, ako človek ne plača točno svoje stanarine.

„Samo Diavoletto in Lavra sta plačala stanovanje. Slikar Karlo Zanella mi je pisal, da mi plača prihodnji mesec, Henrik Prosen mi sploh ni ničesar pisal, stari Tomaj pa mi je sporočil, da postane tekom nekaterih tednov milijonar, naj torej do takrat počakam. Kako pa naj jaz živim in plačujem davke, če mi ostajajo ljudje stanarino dolžni. Posebno s tem Tomajem je križ. Že enkrat sem se ga usmilil. Zdaj ne morem več. Slikar bo že plačal — zaračunam mu deset odstotkov zamudnih obresti; tudi Prosen bo plačal, ali od Tomaja ne bom nikdar videl denarja.“

„To je res,“ je pritrdil Felice.

„Pojdi, Felice, k Tomajevim in jim reci, da morajo v osmih dneh plačati stanovanje, sicer jim zarubim pohištvo in jih vržem na ulico.“

Sporočilo hišnega gospodarja je pri Tomajevih provzročilo veliko razburjenost. Gospa je glasno zajokala, Ada je sklonila glavo nad svoje šivanje, da prikrije solze, ki so ji rosile oči, stari Tomaj pa je ogorčen z mogočnimi koraki dirjal po sobi gor in dol in se togotil, da se ga nadleguje s takimi sitnostmi, ko je vendar gotovo, da postane v kratkem milijonar.

Ta dan se je prvič zgodilo, da je Ada brezobzirno razodela svojemu očetu, kar misli o njegovih izumih.

„Ti si brezsrčen, oče, in brezvesten, „ mu je rekla. „Tvoji izumi so blazni. Nikdar ne dobiš zanje niti krajcarja. Predložil si svoj najnovejši izum „Lloydu“. Jaz sem bila tam vprašat in rekli so mi, da spadaš v blaznico. Brezsrčen si in brezvesten, ko tratiš čas s temi izumi in lenuhariš doma, namesto da bi poiskal kaj zaslužka.“

Stari Tomaj je bil ves potrt, ali ta potrtost je trajala samo nekaj trenotkov. Nič ni pomislil, da je Ada že več kot leto dni živila s svojim delom očeta in mater; očital ji je nehvaležnost in nepokornost.

„Trudil sem se, da kaj izumim, da preskrbim tebi sijajno bodočnost. Dokler bom jaz živ, Vama ne bo treba trpeti pomanjkanja,“ je dostavil patetično. „Še zdaj grem poiskat kako službo, ker ne trpim, da bi mi nehvaležna hčer očitala, da lenuharim.“

Toda iskal je zaman, ta dan in tudi naslednje dni. Potem je postal zopet apatičen in je ves dan posedal doma. Ada je obupovala. Naposled je še sama vrgla vse delo iz rok in čakala, kaj da bo.

V trenotku največje skrbi in največjega obupanja je gospa Tomajeva prišla — prvič v svojem življenju — na srečno misel. Sklenila je, da prosi Lavro za pomoč. „To dekle trosi denar, ne da bi ga štelo; na stopnicah si pripovedujejo posli, da je dobrosrčna,“ tako je ugibala gospa Tomajeva in sklenila je, da si pri Lavri izposodi denarja. „Koliko? Kolikor največ bo pač dobiti!“

Gospa Tomajeva ni o tem svojem načrtu niti možu niti hčeri ničesar povedala. Sedeč nepremično na svojem naslanjaču je ves dan in do pozne noči delala načrte, kako nastopi pri Lavri, kako jo omreži in pregovori in kako porabi potem izposojeni denar.

Enako misel je imel tisti dan tudi slikar Karlo Zanella. Tekom nekaterih tednov mu je kruta roka življenja podrla najsmelejše iluzije. Velikanska reklama, ki jo je bil Marko provzročil po listih, mu je koristila samo moralično. Ljudje so ga pač začeli čislati ali zaslužka mu to ni prineslo. Razstavljeno sliko si je pač marsikdo ogledal in hvalili so jo vsi, toda kupca ni bilo nobenega. Prepričan, da mu donese reklama realnih uspehov, se je bil Karlo zadolžil, koder je le mogel. Imel je zdaj več lepih oblek, obilo perila, nekaj pohištva, celo prstan in uro; navadil se je bil obiskovati dobre gostilne in hoditi na veselice. Kmalu pa so prodajalci zaceli pošiljati račune in za računi so začeli prihajati sami in so vedno odločneje in vedno brezobzirneje terjali svoj denar. Naposled so začeli groziti s tožbami, so na Karla vpili, da je slepar in kadar so ne da bi bili kaj opravili, zapuščali hišo, so po stopnicah razsajali, tako, da je vsa hiša vedela za Karlovo veliko zadrego. Karlo je prišel na ta način hitro do jako bridkega spoznanja. Sprevidel je, da je lahko dobiti ljudi, ki človeku priznajo talent, veliko težje pa ljudi, ki mu na talent kaj posodijo.

Ta velika skrb, ki jo je imel Karlo, je zamorila vse veselje, katerega je sicer prekipevala njegova mlada duša. Skoro je obžaloval, da so časopisi o njem tako ugodno pisali in vzbudili v njem toliko lepih nadej in skoro je začel dolžiti Marka, da je kriv njegove velike stiske.

Karlo je imel mnogo znancev, vsi ti so imeli sicer vse polno različnih talentov, ali prazne žepe. Ko je Karlo začel premišljevati, kje bi dobil večje posojilo, da bi poplačal svoje dolžnike, mu med znanci ni bilo mnogo izbirati. Spomnil se je kaj hitro melanholičnega mesarja, ki je že toliko časa prihajal dan na dan k njemu vpraševat, če se je že našla ubegla Giulietta. Karlo je tudi uvaževal, da ima melanholični mesar cvetočo obrt in precej prihranjenega denarja in zato se je prav lahko odločil, da si potrebni denar izposodi pri mesarju. Pisal mu je, naj ga obišče, da ima o neki važni stvari ž njim govoriti.

Še nikdar ni bil mesar Anton Zobec tako vesel, kakor ta dan, ko je dobil Karlovo pismo.

„Gotovo se jo Giulietta vrnila ... seveda ... Zadržal jo je in me kliče. V pismu sicer tega ne omenja, toda gotovo le zato, da bi me presenetil. Dober dečko je in hvaležnega se mu moram izkazati.“

Zobec se je naglo kar najlepše opravil. Naročil je hitro cvetlic, da mu služkinja ž njimi olepša stanovanje in je potem hitel, kolikor je mogel, da prevzame iz prijateljevih rok toliko časa iskano soprogo — — —

Tudi Henrik Prosen je bil v največji bedi, ali zanašal se ni na nikogar, da mu pomore. Vse noči je begal po svoji skromni sobi, delal načrte in jih zametaval, stiskal pesti in škripal z zobmi od onemogle jeze, ker mu ni prišla rešilna misel.

„Tega gladovanja ni več prenašati,“ je stokal skoro onemogel samega stradanja. „Še nekaj dni, in smrt se mi približa. Toda sam ne bom umrl — oh, sam ne. Na taka potovanja v neraziskane kraje sme človek iti samo v veliki družbi. Le v družbi je potovanje veselo. Boril sem se, kolikor časa sem mogel. Vsako delo sem opravil, za vsako plačilo, z vsem sem se zadovoljil, a vendar ne morem niti toliko zaslužiti, da bi se nasitil s polento. Vsem sem antipatičen. Nikomur nisem storil nič zlega, a vendar se me ogiblje ves svet. Ljudje se me boje. Kamor pridem, beže otroci pred menoj, odrasli se mi umikajo in me gledajo nezaupno, kakor da sem skrajno nevaren človek. In zakaj to? Ker sem slabo oblečen, ker sem reven in ker ima moj obraz nesrečen neprikupen izraz.“

Ihté se je vrgel na cunje, ki so mu služile kot ležišče.

„Ljudje mislijo, da sem zloben, a sami so obudili v mojem srcu zlobnost s svojo neusmiljenostjo. Nisem zloben, ker sem reven. Postal sem zloben, ker so me ljudje v to prisilili s svojo brezsrčnostjo. O, ko bi bil mož, pravi mož — smejal bi se jim. Toda pohabljenec sem, in ker mi je vsled moje pohabljenosti nemogoče ljubiti, zato se je s toliko večjo močjo zajedlo v moje srce sovraštvo do vsega človeštva. Ko bi mogel postati deležen ženske ljubezni, bi gotovo moških ne sovražil tako, kakor jih sovražim sedaj. Da, ko bi bil res mož, bi tudi svojo bedo mogel prenašati. Toda usoda, krivična, blazna usoda mi je onemogočila edino tolažbo, ki jo ima siromak, onemogočila mi je uživanje ljubezni. Ah kako bi pil pozabljenje z usten ljubljenega dekleta. Toda naj bo. Vsaj za mojo nesrečo naj nihče ne ve. Moje pohabljeno telo naj izgine pri grandijozni katastrofi, ki jo je zasnovala moja duša v strašni svoji mržnji, ki jo roka moja uresniči.“

Po dolgem molku je začel zopet begati po sobi.

„Če izvršim svoj naklep malo poprej ali malo kasneje — to je pač vseeno. Dosti let sem se pehal za kruhom. Meni, kateremu ni nič za življenje, odrekajo sedaj celo to, česar potrebuje človek neizogibno, če naj ne umrje lakote. Naj bo. Pa pojdem sam iz življenja. Ali tiho in ponižno se ne umaknem. Enkrat vsaj v svojem življenju napravim hrup, strahovit, grozen hrup. Dozdaj sem jaz trepetal pred ljudmi, naj enkrat zatrepeta ves Trst pred menoj. Zagrmelo bo — in kri bo tekla — in na moje mrtvo telo bodo padali mrliči — deset — dvajset — morda še več — sami srečni ljudje. Jaz ne morem nikogar poklicati v življenje — v smrt pa lahko pahnem celo vrsto ljudi in odberem si samo take, ki radi žive, ki žive v sreči in v izobilju. Kdaj se to zgodi? Danes še ne in jutri tudi ne, ker treba je, da izvršim poprej potrebne priprave za svoj pogreb in za pogreb tistih, ki me bodo spremljali, ko zapustim ta svet.“

Tako je govoril Henrik Prosen ves dan in vso noč; delirij srda in sovraštva mu je stresal pohabljeni život in demonsko so se svetile njegove oči, ko je koval svoje grozne naklepe.

V sobi tik pod njim je ležala Ada Tomajeva. Slišala je, kako je Prosen begal po svoji sobi in domnevala je, da ga more enake skrbi kakor njo, in da ga trpinčijo iste bolesti, kakor njo in to ji je bilo nekaka tolažba, češ, vendar nisem edina v tej hiši žalosti, ki si želi hitre smrti, ker ne morem prenašati težav življenja ....

Mesar Anton Zobec je tako dirjal po stopnicah, da je spravil vso hišo pokonci in ne da bi potrkal, je planil v Karlovo sobo.

„Kje je moja žena?“ je zavpil, da je Karlo, ki je dremal na svoji postelji, ves prestrašen skočil pokonci.

„Ah, vi ste gospod Zobec! Nisem mislil, da pridete tako hitro.“

„Povejte, gospod, kje je Giulietta? Prosim Vas, nikar me ne mučite.“

„Ljubi gospod Zobec — ko bi bila Giulietta pri meni, jaz bi je Vam gotovo ne prikrival. A ni se še oglasila. Nisem je še videl, odkar je zapustila to sobo, a zdi se mi, da je zapustila Trst in da živi v kakem drugem kraju.“

„Kaj — Giuliette ni tu.“ Zobec je bil tako prestrašen, da je nekako onemoglo sedel na stol, ki mu ga je primaknil Karlo in potem milo prosil: „Nikar se ne šalite z menoj; jaz sem tako nesrečen, da se ne smete iz mene norca delati.“

„Nikar ne mislite kaj takega, je Karlo tolažil obupanega prijatelja. „Jaz o Giulietti res ničesar ne vem; izginila je brez sledu.“

Močni Zobec je bil ves potrt in je komaj zadrževal solze.

„Čemu ste me pa potem klicali?“

Karla je spravilo to vprašanje v veliko zadrego. Sprevidel je sedaj, da je storil veliko nerodnost, ko je Zobca povabil k sebi. Zobec je opravičeno mislil, da je Karlo našel Giulietto in ga zato klical. Saj mu je bil to obljubil.

„Vidite, ljubi prijatelj, zgodila se je nerodnost. Razumeli ste me napačno. Stvar, za katero se gre, se tiče mene. Poiskal bi Vas bil, ali v prodajalni Vas ne morem nadlegovati, doma pa Vas nikdar ni. Zato sem Vas prosil, da pridete k meni. Gre se za uslugo, ki mi jo lahko izkažete.“

„Kakšno uslugo. Poznali ste Giulietto, moj prijatelj ste, če Vam morem izkazati kako uslugo, storim to z veseljem.“

Te besede so Karla navdale z novim upom.

„Odkar sem postal znan in ugleden umetnik, sem bil primoran napraviti različne izdatke. Bogati ljudje mislijo, da reven slikar lahko čaka na denar. Zaslužil bom kmalu precej denarja, a zdaj sem slučajno v veliki zadregi in zato se obračam do Vas, če mi morete pomagati s primernim posojilom. Premislite si stvar in sporočite mi svoj sklep čez nekaj dni.“

Karlu se je zdelo, da se mu je odvalil kamen od srca, ko je končal svoj težki govor.

Zobec je mirno odpel svojo suknjo in vzel iz nje debelo listnico. Kar je imel denarja pri sebi — bilo ga je blizu 300 goldinarjev — je ponudil Karlu in samo vprašal:

„Ali bo to zadostovalo? Če potrebujete več, Vam dam jutri.“

Karlo je bil tako iznenaden, da v prvem trenotku ni mogel izpregovoriti ne ene besede. Hotel je Zobca prositi, naj mu posodi sto goldinarjev, in ta mu jih je ponudil skoro tristo. Ves ginjen je segel Karlo mesarju v roke.

„Hvala Vam, prijatelj, najlepša hvala. Dovolj je! S to vsoto lahko poplačam kar je najnujneje in bom lahko čakal na boljše dni. VI ste res plemenita duša, Zobec, in če niste srečni, je to dokaz, da Bog ni vedno pravičen. Hvala Vam, Zobec.“

„Ali — prosim Vas! Nikar ne govorite tako. Prijatelja sva si in kot taka morava drug drugemu pomagati. Ostanite mi zvesti, Karlo, in pomagajte mi, da najdem Giulietto.“

„Na svojo čast Vam prisegam, Zobec, da storim kar je v mojih močeh, da najdem Giulietto.“

„In če jo najdete, kajne, prijatelj, da jo bodete zadržali toliko časa, da pridem jaz. Obljubite mi to, Karlo.“

„Obljubljam Vam, dragi prijatelj.“

Ločila sta se. Karlo je veselo mislil, „rešen sem“, potem pa je sedel za mizo, dolgo razmišljeval in končno dejal:

„To je vendar čudno. Njegova žena je bila štirinajst dni moja ljubica in zato mi je zdaj on tak prijatelj. Čuden je svet in poln čudnih ljudi.“

Oni isti dan, ko je velikodušnost preprostega obrtnika rešila lahkomiselnega slikarja iz njegove zadrege, se je tudi gospa Tomajeva odločila, da poskusi od Lavre dobiti posojilo. Vajena je bila delati dolgove. To je bilo edino, kar je znala. Po prodajalnah so se je bali, kajti vselej, če je hotela kaj na posodo dobiti, je začela glasno jokati in si rvati lase, a če to ni pomagalo, se je vrgla na tla, kakor bi bila iz uma in se naposled onesvestila. Seveda je bilo vsakega trgovca strah takih prizorov.

Enkrat, dvakrat se je Tomajki na ta način posrečilo, da je dosegla, kar je hotela. Čim pa so jo taki trgovci videli stopiti v prodajalno, so jo kar na kratko pahnili na cesto in zdaj Tomajka že davna ni več imela prilike dobiti s svojim manevrom kaj na posodo.

Poguma ji torej ni manjkalo, ko se je odpravila k Lavri in vedela je, da naposled že omehča sosedo, o kateri ji je bilo znano, da je mehkega srca in dobrih rok. Toda hotela je dobiti večjo svoto denarja, vsaj za njene razmere večjo svoto, in to ji je delalo skrbi. Pred vsem si je hotela zagotoviti pomoč Lavrine postrežnice. Počakala jo je na stopnicah in jo z rosnimi očmi vprašala za svet, češ, da pozna njeno veljavo pri gospodični Lavri in tudi njeno previdnost in usmiljenost.

Postrežnici je to očividno laskalo. Postavila je svojo košaro na tla in je sočutno poslušala Tomajko, ki ji je obširno popisala svoj položaj.

„Smilite se mi, gospa, prav zelo se mi smilite, ali to Vam lahko rečem, da Vam gospodična Lavra zdaj ne more posoditi niti krajcarja, ker ga sama nima.“

Tomajka je povesila glavo in debele solze so se ji ulile po upadlem licu.

„Saj bi lahko imela denarja, kolikor bi ga hotela,“ je nadaljevala postrežnica, „ali ta pisač, ta Diavoletto, ki ga naj zlodej vzame, jo je tako premotil, da je pretrgala vsa svoja znanja. Mlade ženske so vse norčave. Zdaj otepava Lavra polento, ko bi ji bilo le besedo reči, pa bi imeli kopune na mizi.“

„Torej ni prav nič upanja, da bi mi gospodična Lavra pomagala?“ je vprašala Tomajka.

„No, morda se da kaj napraviti,“ je menila postrežnica. „Morda jo spravite na pot pameti, če se obrnete do nje in bo pomagano Vam in njej.“

„Kako bi bilo to mogoče?“ Tomajka je postala silno radovedna in je sklenila takoj, da stori, kakor ji bo svetovala postrežnica.

Postrežnica je začela šepetaje razvijati svoj načrt.

„Lavra je dobrosrčna ženska. Vi je ne poznate, a meni lahko verjamete, da je blaga duša. Zdaj, ko je zaljubljena, ne bi zase ničesar storila, ali če bi ji Vi dobro na dušo pihali, je le mogoče, da poskusi dobiti nekaj denarja. In če to poskusi, ga tudi dobi. Pridite tako po peti uri popoldne. Ali to Vam rečem, jokati morate, da bi se Vas kamen usmilil. Na kolena se vrzite, ruvajte si lase, grozite, da zastrupite moža in hčer in sebe. Lavra je silno zaljubljena in le težko jo bo pripraviti do tega, da prelomi Diavolettu dano obljubo. Jaz Vas bom že po svoje podpirala in morda jo pripravim vendar do tega, da se zgane in gre iskat denarja. Ali ste me dobro razumeli?“

Tomajka je jako razumela, kar ji je svetovala postrežnica. Velikega dramatičnega prizora, ki je bil po mnenju postrežnice potreben, se ni bala. Vprizorila jih je že toliko v javnih trgovinah, da se ji je zdela prava igrača, ponoviti tak prizor v zasebni sobi.

Popoldne je Tomajka točno ob določeni uri pozvonila pri Lavri. — S postrežnico se je porazumela z enim samim pogledom, potem je pogumno stopila v sobo.

Lavra je slonela pri oknu in gledala na cesto. Čas njene preskušnje se je približeval koncu. Še nekaj dni je bila vezana ostati doma in živeti po Markovi želji. A ravno ti zadnji dnevi so se ji zdeli silno dolgi in mučni in prenašala jih je zelo težko. Njen pogum je bil izginil, njena volja je bila izčrpana. V teh treh tednih svojega samotarstva je postala bleda in je vidno shujšala. Da bi se raztresla, je od jutra do večera pušila cigarete. Niti oblekla se ni popolnoma. Čemu? Prekladala se je od stola do stola in umirala dolgočasja. Prepričana je bila sedaj, da ji Marko niti za en dan ne skrajša za preskušnjo določenega časa in to se ji je zdelo kruto in nezasluženo. Pisala mu je vsak dan in vsak dan je gorečneje želela, da bi bil že konec njenega jetništva. ln ker ni imela drugega posla, je računala, koliko ur, koliko minut in koliko sekund bo še trajalo to jetništvo.

Ni si mogla misliti, kaj da od nje Tomajka, ki je vsa sključena in zbegana zdaj stopila v njeno sobo. Pozdravila jo je prijazno, kajti bila je vesela, da je sploh kdo prišel in da se bo nekaj časa moglo zabavati vsaj s tem, da vidi zopet človeka in da ž njim govori.

„Sedite gospa,“ je reklu Tomajki in potem naročila postrežnici, naj prinese kave.

Tomajka ni dala Lavri časa, da bi premišljevala. Zgrudila se je na stol in začela tako pretresljivo ihteti, da je Lavra vsa prestrašena hitela k nji in ji začela otirati solze ter jo prositi, naj se pomiri.

Postrežnica je v tem prinesla kavo. Tomajka jo je na en požirek izpila, hlastno, tako kakor pije in je lačen človek.

„Oprostite — gospodična,“ je potem rekla jokaje. „Že dva dni nisem ničesar zaužila, niti skorjice suhega kruha. Dva dni, gospodična. Lakota me je premagala, da sem tako nespodobno planila na kavo.“

Tomajka je sicer lagala ali Lavra ji je verjela in ta grozna izstradanost stare žene ji je pretresla srce. Prebledela je nekoliko in nekako boječe motrila Tomajko. Ta je videla, da je napravil njen nastop največji vtisk, da je bitka napol dobljena. „Lahkoverna je in čuvstvena,“ je mislila Tomajka in je nadaljevala svojo začeto igro.

Lavra je poklicala svojo postrežnico.

„Prinesite vse, kar je pri hiši užitnega. Kaj ne vidite, da umira uboga gospa lakote. Moj Bog — to je grozno. Jejte in pijte, gospa. Okrepčajte se poprej, saj mi bodete lahko pozneje povedali, kaj vam leži na srcu.“

Postrežnica je postavila na mizo nekaj mrzlega mesa in prinesla vina ter je za Lavrinim hrbtom z veselimi lokavimi pogledi vzpodbujala Tomajko, naj nadaljuje. Tomajka ji je vidno imponirala in opazovala jo je z resničnim občudovanjem.

Tomajka je zaužila nekaj mesa in izpraznila dva kozarca vina. Rekla si je, da na ta način ne kaže tratiti časa in zato je naenkrat nehala jesti in začela zopet jokati.

„Ne morem — ne zamerite ali zdi se mi, da bi se zadušila, kadar pomislim, da moj ubogi mož in moja uboga hčerka že dva dni nista ničesar zaužila.“

Lavra je velela postrežnici, naj vse, kar ima jedi in pijače, nese Tomaju, potem pa se je usedla poleg Tomajke, jo sočutno stisnila k sebi in rekla:

„Sedaj pa mi povejte, draga gospa, kaj vas je pripeljalo k meni. Jaz bi bila srečna, če bi vam mogla izkazati kako uslugo.“

Tomajka je začela zdaj z dramatičnim patosom recitirati že davno naučeno, le razmeram primerno prikrojeno pesem o mrazu in o lakoti, o žeji in bolezni v rodovini, o slaboumnosti svojega moža in trdosrčnosti hišnega gospodarja. Vmes sejo na primernih mestih bridko razjokala

„Moja uboga hčerka. Pravi angel je! Vse noči dela, da zasluži par krajcarjev. Prsti so ji že ozebli, ker pri nas nikdar ne kurimo. Jaz se borim kolikor mogoče zoper nesrečo in pomanjkanje, ali moje moči so opešalo in ljudje nimajo nič srca. Zdaj niti kruha nisem mogla več dobiti na upanje. Obupajoč smo se zaprli v svoje stanovanje in čakali kaj se zgodi. Naposled je prišel še hišni gospodar in nas hoče pahniti na cesto. Ah, ko bi nam kdo posodil vsaj sto goldinarjev — pomagano bi nam bilo. Ali kje jih dobiti. „Nihče nam jih ne posodi“, je davi rekla moja hčerka. „Najbolje bi bilo, da se usmrtimo.“ Jaz pa sem slušala svoje srce in to mi je reklo: Prosi gospodično Lavro — ta ti gotovo pomaga. Ta ni samo lepa nego tudi plemenita. Ves svet jo ima rad, ker je usmiljenega srca. In zato sem se osmelila, priti k vam, gospodična. Za vas je sto goldinarjev malenkost. Ena sama vaša obleka vas stane toliko. Vam je treba le dobro besedo reči, in vsak vam da denarja, kolikor ga želite.“

In zdaj je Tomajka zdrknila stola, padla je na kolena in s povzdignjenimi rokami glasno jokajoč prosila:

„Gospodična Lavra — bodite usmiljeni! Bog vam bo vašo dobroto stotero povrnil. Usmilite se nas, sicer moramo v smrt.“

Lavra je bila tako pretresena, da se je sama razjokala.

„Uboga, ljuba gospa! Vstanite! Ko bi imela denar, ki ga potrebujete, bi ga že imeli v rokah. Ali morda se mi posreči, da ga dobim. Oh, obljubljam vam, prisegam vam, da vam preskrbim potrebni denar.“

Tomajka je svoj prizor spretno doigrala do konca. Zatrjevala je, da mora sebe, moža in hčer usmrtiti, če bi Lavra ne izpolnila svoje, obljube, poljubovala je Lavri roke in rob njene obleke, jokala veselja in žalosti in se je zahvaljevala tako, da se je Lavra skoro onesvestila vsled razburjenja. Šele potem, ko je bila zmaga, popolnoma zagotovljena, je Tomajka odšla.

Po odhodu gospe Tomajke je Lavra, čim se je polegla njena razburjenost, kmalu spoznala, da je ravnala neprevidno in nepreudarno, ko je obljubila, da preskrbi svoji sosedi sto goldinarjev. Prej, ko je živela v drugih razmerah, bi si bila ta denar prav lahko preskrbela, sedaj pa je bila v veliki zadregi in ni vedela, kje ga naj dobi. Končno je začela misliti, da se obrne do Marka in ga prosi za ta denar, češ, saj je bil prvi dan rekel, da ji je vedno na razpolaganje, če bi kaj potrebovala.

Postrežnica je pospravljaje po mizi opazovala Lavro in uganila njene misli.

„Kako ste dobri gospodična,“ je rekla priliznjeno. „Res, plemenito delo ste storili. Tomajevi so taki reveži, da se mora tudi trdosrčen človek zjokati nad njihovo bedo. — Ali kako pa jim hočete pomagati? Teh par goldinarjev, ki jih še imam, bo komaj zadostovalo za hrano.“

„Pustite me v miru,“ je je nejevoljno odgovorila Lavra. „Kar sem obljubila, bom znala tudi izpolniti. Dajte mi rajši papirja in črnila.“

Postrežnica je z nenavadno naglostjo izpolnila to naročbo.

„Saj je res, gospodična — gospod Pikardi Vam bo še najprej in najrajši posodil ta denar.“

Lavra je jezno udarila ob mizo.

„Kaj ne morete molčati? Vas to sploh nič ne briga. Sicer pa ne bom pisala Pikardiju. Kdo ve, če je še živ! Zanj se menim toliko kakor za lanski sneg.“

Lavra se je sklonila nad papir in hotela je pisati, ali peresa ni zastavila, kakor bi ne vedela, kako naj začne. Premišljevala je dolgo. Zapisala je potem nekaj besed, a ko jih je prečitala, je strgala papir in vrgla pero iz rok.

„Ne gre in ne gre,“ je rekla poluglasno. „Vsakemu drugemu človeku bi lahko pisala za denar, samo Marku ne morem in ne morem.“

Ves večer in vso noč ni imela miru. Jezila se je sama nase, da je Tomajki obljubila preskrbeti zahtevanih sto goldinarjev. Kaj jo brigajo ti ljudje, ki jih je komaj poznala in s katerimi ni nikdar občevala. Ker stanuje v isti hiši in v istem nadstropju s temi ljudmi, zato vendar še ni treba, da bi bila ž njimi solidarna in bi morala igrati rešilnega angela. Kdo bi pomagal njej, če bi prišla v tak položaj? Nihče!

Delala je vsakovrstnih načrtov, kako si preskrbi denar, a spoznala je vselej, da so neizvedljivi in jih je zato zavrgla. Naj je še tako preudarjala, vedno in vedno je prišla do spoznanja, da je gotovo pomoč dobiti le pri starem Pikardiju, pri svojem prejšnjem oficijalnem ljubimcu, kateremu jo je dopeljala njena lastna mati. Najprej je to misel odbijala z jezo in z ogorčenjem. „Nikdar ne storim tega koraka,“ se je rotila na tihem. „Stari Pikardi je človek, ki ne stori ničesar zastonj.“ In da bi se zdaj izneverila Marku in ga prevarila — za ves svet ne“. Potem pa si je zopet rekla, da bi bilo brezvestno, če ne bi izpolnila svoje obljube. „Ti ljudje so tako sestradani, da se morajo usmrtiti, če jim ne preskrbim denarja. Obljubila sem jim ga, prisegla sem, da jim pomorem. Zdaj se zanašajo name.“

Skoro vso noč ni mogla Lavra spati in ko je drugo jutro vstala, se je v njenem srcu začel iznova isti boj.

Lavra je končno uvidela, da se mora odločiti, bodisi tako ali tako. In tudi zdaj je prišla do spoznanja, da ji je pomoč zagotovljena samo pri starem znancu, trgovcu Pikardiju. Razburjeni njeni živci so vplivali tako, da je začela misliti o Pikardiju, da je dostopen plemenitejšim čuvstvom. „Star je že in uvideven in vedno je bil dobrih rok — zakaj bi zdaj ne bil?“ je vpraševala samo sebe in potem v svoje pomirjenje razpredla to misel na dolgo in na široko.

Naenkrat se je prebudila iz teh svojih sanj, vzela papir in pero ter hitro spisala pismo na Pikardija. Prijazno in ljubeznivo pismo, v katerem pa ni nič omenila o svojem razmerju z Markom. Postrežnica je morala takoj odnesti pismo v Pikardijevo trgovino in je dosti hitro prinesla odgovor. Ta jo bil kratek in lakoničen.

„Ljuba duša! Pridi danes popoldne. Do 4. ure bom doma. Sicer veš, da imam zate vedno na razpolaganje nekaj denarja, a toliko že zaslužim, da ga prideš sama iskat, zlasti ker se mi vedno bolj toži po tebi.“

Lavra se je stresla po vsem životu, ko je prečitala to pismo. Ali vzlic temu se je hitro odločila, kaj da stori.

„Dobro! Pa pojdem sama po denar. Toda niti z mazincem se me ne sme dotakniti. Za nobeno ceno ne.“

Potem se je začela bati. Morda se zmisli Marko prav ta dan, da je dovolj preskušnje in jo pride iskat, ravno tedaj, ko je ne bo doma. Prestrašila se je te misli, a spoznala je hitro, da je jako neverjetno, da se to zgodi. Če je čakal šestindvajset dni, bo pač počakal tudi trideseti dan.

Odločila se je, da odide hitro popoldne, ko je vedela, da je Marko zadržan v uredništvu „Allabarde“ in je gotovo, da ga ne sreča. „Samo pol ure izostanem — Tomajevi dobe denar, s katerim jim rešim življenje in vse bo dobro.“

Ko se je Lavra enkrat odločila, da obišče starega Pikardija, je postala kmalu mirnejša. Želela je že tako dolgo, da bi zopet prišla na ulico. Zunaj je sijalo zimsko solnce in hrepenela je po njegovi toploti in po ljudeh. Pri tem pa Marka ni pozabila niti za trenotek. Pisala mu je dolgo pismo, kakor vsak dan, morda še nekoliko nežnejše in ljubeznivejše, kakor bi ga na ta način hotela prositi odpuščanja, da prelomi svojo obljubo.

Po obedu je odšla. Še svoji postrežnici je to prikrila. Poslala jo je v Barkovlje, vedoč, da predno se od tam vrne, bo že zopet doma. Potem se je tihotapski splazila iz hiše. Oblekla je črno obleko in vzela pred obraz gosto tančico, da bi je ne mogel nihče spoznati. Pri odhodu iz hiše je ni nihče videl. Oddahnila si je nekoliko, ko je prišla mimo Markovih vrat in potem ubrala svojo pot kar mogoče hitro.

Pikardi je stanoval blizu lesnega trga. Ko je Lavra stopila v njegovo stanovanje, jo je sprejel z resničnim veseljem. Stari lahkoživec jo je imel tako rad, da bi se to naklonjenost skoro moglo imenovati ljubezen.

„Torej si prišla! Ti renegatka, ti dezerterka, ti izdajalka! Ali veš, da je že skoro mesec dni, kar sem te zadnjikrat videl? Res, pogrešal sem te! Daj, da te objamem!“

Lavra se je energično ubranila starčevega objema in poljuba.

„Dragi gospod Pikardi, bodite milostni in poslušajte me, ne da bi se mi smejali. Doživeli ste marsikaj; Vi poznate svet in ljudi in zato vem, da se ničemur več ne čudite. Jaz nisem več tista Lavra, ki ste jo Vi poznali. Zdaj ljubim resnično in nesebično in hočem pošteno živeti. Moja srčna želja je, da bi svojega izvoljenca zamogla osrečiti s svojo ljubeznijo —.“

Pikardi je z začudenjem zamahnil z rokama in burno prekinil Lavro.

„Kako pa govoriš? Kaka pesem pa je to? Čisto so te pokvarili. Pisala si mi, da potrebuješ denarja, kaj misliš, da mi ga izvabiš na ta način? Ostani le pri oni pesmi, ki si mi jo v prejšnjih dnevih pela. Kdo pa je ta petelinček, v katerega si se tako zaljubila? Vidiš, srček, če hoče kako dekle imeti enega samega ljubimca, si ga mora izbrati izmed bogatih ljudi. Ti pa si menda izbrala reveža, ki ti še sto goldinarjev ne more dati. Lavra — to ni zate. Preveč si lepa, da bi mogla živeti v revščini. Revno žive v Trstu samo grde punice.“

Pikardi je po teh besedah vstal s svojega stola in se je usedel poleg Lavre.

„Stisni se k meni, punica; rad te imam še vedno.“

Lavra se je hitro odmaknila, kakor bi je bilo strah.

„Gospod Pikardi — pustite me. Vi bi bili lahko moj oče —.“

„Dobro govoriš, prijateljica moja — nadaljuj — jaz te vedno z veseljem poslušam.“

S sklenjenimi rokami se je obrnila Lavra do starega Pikardija:

„Prosim Vas, bodite usmiljeni in verujte mi. Jaz ljubim iz vsega srca in vse duše in hočem biti poštena.“

„Kje sem to že slišal,“ je s perečim sarkazmom vpraševal Pikardi. „Ah, da, v gledališču. Menda v klasiški igri ... Marijon Deloime — ka-li? „Tvoja ljubezen je obnovila moje devištvo.“ Ali se ne glasi tako? No, v šestih mesecih se boš ti sama najbolj smejala tem svojim fantazijam. Sicer sem pa prepričan, da si posvetila svojo ljubezen kaki ničli. Kdo pa je tvoj izvoljenec? Kak gledališki igralec, kak muzikant ali kak frizer?“

„Moj izvoljenec je mož, ki se mu spoštljivo klanja ves Trst — Diavoletto je moj ljubeč,“ je s ponosom zaklicala Lavra.

Pikardiju ni bilo mogoče imponirati. Poznal je in preziral vse poze ter se rogal vsemu, kar mu je bilo neumljivo ali neverjetno.

„Ah — v Diavoletta si zaljubljena. Coccolo benedetto — kako se mi smiliš. V Diavoletta je zaljubljenih nebroj žensk, a ves Trst je priča, da zanje še ni izdal niti krajcarja. Zdaj seveda umejem, zakaj si k meni prišla po denar. Ali pa tudi veš, Lavra, da zasluži Diavoletto toliko denarja, da bi lahko prav sijajno skrbel za svoje ljubice. Noben časnikar v Trstu ne zasluži toliko, kakor tvoj Diavoletto in ti hočeš, naj jaz s svojim težko pridobljenim denarjem vzdržujem Diavolettovo ljubico. Sicer sem dober kristjan, ali vzlic temu ne sedem na take limanice. Pojdi torej k Diavolettu.“

„Ah, vi me ne razumete, gospod Pikardi,“ je bolestno zavzdihnila Lavra. „Treba je, da vam vse povem.“ In začela je naglo pripovedovati, kako je že dolgo sanjarila o Marku, kako se je ž njim seznanila, kako je v njenem srcu vzklila vroča ljubezen do njega in kako je prišlo do tega, da se je ž njim sporazumela. Povedala mu je tudi, da ji je Marko naložil za preizkušnjo mesec dni tihega življenja, kako je prišla v zadrego, kako je zastavila in prodala vse svoje dragocenosti in kako jo je končno strašna revščina Tomajevih prisilila, da se je obrnila do svojega nekdanjega ljubimca in ga prosi posojila ne za-se, nego za siromašno rodovino, ki bi morala iti v smrt, če se ji ne pomaga.

Pikardi je ravnodušno pušil svojo smotko in mirno poslušal. Le semintja je zmajal z glavo.

„Kar sem rekel, to sem rekel. Tvoj duhoviti Diavoletto je velik osel. Ženski, ki ima take oči, kakor ti, in je vajena veselega življenja, bi pameten človek nikdar ne naložil mesec dni posta. Zdi se mi, ljuba Lavra, da te ima tvoj Diavoletto za norca in se ti v krogu svojih prijateljev in svojih prijateljic smeje. Meni to lahko verjameš, saj si sama rekla, da sem razumen človek in da bi bil lahko tvoj oče.“

Pikardi je vstal in vzel iz omare škatljico.

„Glej, Lavra, v tej škatljici je lična zapestnica, tista, ki si jo zahtevala za svoj god. Ta zapestnica počiva na dveh stotakih in čakala je nate že ves mesec. Tako sem hrepenel po tebi, da sem sklenil, ti dajati na mesec dvesto goldinarjev, če se vrneš k meni. Dobro veš, Lavra, da te ljubim, četudi na svoj način, število petakov, ki ti jih hočem dajati vsak mesec, ti kaže stopnjo, katero je dosegla moja ljubezen. In če bi nenadoma umrl — no, tudi za ta slučaj sem za-te primerno poskrbel. Ako pa že nikakor nečeš začeti novega razmerja z menoj, privošči mi vsaj še en poljub; če mi ga ne moreš dati iz dobrega srca, daj mi ga iz usmiljenja. Dober star dečko sem ti le bil in to dolgo časa. Nikdar ti nisem odrekel nobene prošnje, no, in če mi za slovo privoščiš še en poljub, ne bo tvoj Diavoletto čisto nič oškodovan. Ko bi me pustila kar tako brez slovesa, bi moral misliti, da nisi več tisto dobro dekle, ki me je včasih tako rado obiskovalo. In pa — kdo ve, če me čez nekaj mesecev naposled le ne boš potrebovala. Če usahne tvoja ljubezen do Diavoletta ali njegova ljubezen do tebe — in to se preklicano lahko zgodi — bi bilo le dobro, če bi imela v rezervi starega dobrega prijatelja, ki ima v svoji blagajni nekaj drobiža in ki je za izkazane prijaznosti hvaležen.“

Med temi besedami je Pikardi lahko položil Lavri roko okrog pasa in je trepetajoče dekle stisnil k sebi. Neusmiljena realistika in resničnost njegovih besedi je padla Lavri na dušo kakor slana na mlado cvetje; njeni trdni sklepi so se začeli podirati, njeni nameni so ginevali, in ko jo je starec poljubil, se ni branila. — — —

Marko je imel ta dan različne sitnosti v redakciji. Moralični in materijalni uspehi, ki jih je dosezal, so tudi njemu, kakor sploh vsakemu človeku nakopali mnogo tajnih sovražnikov, ki so mu iz zavisti in iz hudobije metali polena pod noge in mu s tem še povečevali bolesti, ki mu jih je provzročil njegov poklic. Nejevoljen je zapustil redakcijo in se odpravil domov, živo in z vso silo ga je zopet prešinilo hrepenenje, da bi že mogel odložiti pero, se umakniti ven na deželo v samotno hišico, daleč od Trsta, kjer bi živel brez spominov in brez želja ...

V tej slabovoljnosti mu je bila misel na Lavro nekaka tolažba. Rekel si je, da ga mora silno ljubiti, nesebično in požrtvovalno, ko tako natančno in vestno izpolnjuje njegove pogoje. Vedel je, da mora čas preskušnje biti jako mučen za razvajeno Lavro, saj je bil mučen celo za njega samega in prav zato je bil Lavri hvaležen, da ni ves čas ne enkrat poskusila ga odvrniti od tega pogoja. „Značajna je in trdno voljo ima“, si je rekel grede proti svojemu stanovanju in oziraje se na okna, kjer je domneval, da Lavra nanj čaka. In veseleje je stopil v svoje stanovanje ter si slikal v duhu, kako vse prijetneje bo njegovo življenje, če bo stala ob njegovi strani lepa in mlada ljubica, ki mu bo slajšala ure samote in melanholije in kako idilično mirno in srečno bo to življenje šele tedaj, ko zapusti Trst in se preseli na deželo.