V gorah Kavkaza

V gorah Kavkaza Petruška

spisal Petruška

Izdano:	Planinski vestnik Januarja 1905, leto 11, št. 6, str. 93-98 Planinski vestnik Januarja 1905, leto 11, št. 7, str. 109-114 Planinski vestnik Januarja 1905, leto 11, št. 9, str. 148-153 Planinski vestnik Januarja 1905, leto 11, št. 11, str. 183-188 Planinski vestnik januarja 1905, leto 11, št. 12, str. 197-203
Viri:	dLib 6 dLib 7 dlib 8 dLib 9 dLib 11 dLib 12
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1905 št. 6

Nastala je pomlad, prišel je »krasni maj« in ž njim čas raznih iger pod milim nebom, doba piknikov, izprehodov in izletov. Ob nedeljah in ob lepih, jasnih popoldnevih je hitelo vse, staro in mlado ven iz mesta, tako da so za par ur glavne ulice skoraj popolnoma opustele. Tem večja gneča je pa bila na kolodvorih in postajah raznih železnic in tramvajev. Tudi meni ni bilo več mogoče strpeti v mestu; tretjega maja sem si oprtal nahrbtnik z vsemi potrebnimi rečmi, vzel palico v roko in odšel še pred solnčnim vzhodom v toli opevani Krim in Kavkaz.

Imel sem večinoma lepo vreme in vse mi je šlo po sreči. Ogledal sem si Krim, kolikor je bilo le mogoče, in konec junija sem že zapustil v družbi z mnogoštevilnimi romarji mladi Novo-rosijsk in se odpeljal s parnikom ob enem najkrasnejših bregov na svetu proti ruskemu samostanu Novemu Afonu. Noč je bila viharna. Dež je padal in morje je premetavalo in gugalo ladjo kakor jajčno lupino. No, proti jutru so se pokazale na nebu zvezde, veter je prenehal, in ko je vzšlo solnce, je bilo morje že tako mirno, kakor da bi bilo vso noč spalo. Vse se je zbralo na krovu. Nebo je bilo jasno, morje temnomodro in po njem so plavale rahle meglice kot bele ovčice. In v tem modrem prirodnem okviru sem gledal prvič v življenju nenavadno sliko: nebotične snežene glave orjaških gor velikega Kavkaza, ki so se dvigale nad rusko Nico. Prvikrat sem gledal te na videz surovohladne gore, v katerih sem pozneje preživel toliko veselih ur in dni in iz katerih naročja me je pregnala šele mrzla, neprijazna jesen.

Proti večeru smo se ustavili precej daleč od brega pred veličastnim, ogromnim samostanom. Bratje so priveslali in nas odpravili na breg. Tu pri menihih sem ostal tri dni, hodil k nočni službi božji ob dveh zjutraj, bil pri jutranjici in obedni, a ostali čas preživel v lepi južni okolici samostana. Četrti dan zjutraj ob treh nas je odšlo kakih pet romarjev peš v Suhum-Kale, lepo primorsko mesto s kamniško okolico in s kamniškimi planinami v ozadju, a drugo jutro zopet dalje 17 vrst daleč v samostan Drande, ki stoji na majhnem griču sredi stoletnih gozdov in močav. Kraj je radi mrzlice silno nezdrav. Odtod se začenja moje potovanje po gorah Kavkaza.

i. Črez Kluhorski prelaz (2880 m). V sredo, dne 1. julija, sem se poslovil od dobrih menihov. Nekateri so mi dali par podobic v spomin, drugi nekaj lepih pregovorov in dobrih nasvetov, a oče blagajnik je rekel kuharju, da-mi je dal na pot črnega kruha in suhih rib. O mraku sem stal še z očetom Ivanom na samostanskem vrtu, odkoder je lep razgled na gore in na široko dolino, vso v drevju tja do morja. Razložil mi je, kod in kako moram hoditi, da ne zaidem.

Drugo jutro sem se odpravil na pot. Grem črez samostanski vrt z griča mimo pokopališča in par v griču narejenih celic črez potok v dolino in po njej dalje proti goram. Vsa dolina priča, da je blizu velika planinska reka: tla so mehka, peščena in ravna, na vse strani preprežena z jarki, v katerih stoji voda ali se komaj vidno premika. Nekoliko dalje dospem do hitro tekočega potoka, rokava same reke, napeljanega v stran mimo njiv in vasi, da goni mline, napaja travnike, živino in ljudi. Vrb, jagnedov, jelš, gabrov in drugega drevja je po vsej dolini cele gozdove, da ni videti niti sto korakov naokrog. Zrak je nasičen z vodno paro, ki se izpreminja dalje tam nad reko v grmade sive megle, zakrivajoče obzorje na poldanski strani.

Še par korakov in druga slika se razgrne. Prej komaj vidna steza se izpremeni v dobro izvožen širok kolovoz; ob obeh straneh stoji plot, a za plotom se vrstijo njive, druga poleg druge, na eni turščica, na drugi krompir, potem zopet pšenica itd. Debeli, košati orehi naznanjajo, da je vas blizu, in res, par korakov še in izza sadnega drevja se pokažejo prve, lepo pobeljene hiše ruske naselbine Vladimirovke. V vasi je vse praznično tiho; vsi ljudje so že na polju, le tupatam zavije okrog ogla ženska z otrokom v naročju in se skrije v hišo, a iz duhana (krčme) nekega kavkaškega žida-Armenca se opoteče par pijanih ruskih kmetov. Vso noč so pili, a zdaj je dan in treba je domov iti spat. Takoj za Vladimirovko žive Estonci v vasi Estonki, priseljenci s severa Rusije. Za Estonko pol ure dalje je mingrelska vas Anastasjevka. Mingrelke so lepe in hodijo v črno odete kakor nune, druga drugi podobne. Mingrelci so najboljši narod na vsem Kavkazu; oni nikogar ne zasramujejo, postrežejo potniku, s čimer le morejo, dajo na pot sadja in vina in pokažejo cesto — pravi protitip Armencem.

Vedno bolj se dolina zožuje in vedno bliže in bliže prihaja šum razdivjane reke. In ko greš še kake četrt ure dalje, se moraš že povzpeti na goro v rusko vas Črnigovko. Lep razgled se odpre na tri strani od tu. Ako se obrneš v ono stran, odkoder si prišel, vidiš pod seboj vso pot od samostana do sem, vso dolino na levi strani in široko, mogočno reko Kadoro, ki je posebno zdaj velika, ko se topi sneg v hribih in ko vedno dežuje. Reka se skriva na enem koncu med ozke tesnice, na drugem pa sredi mogočnih gozdov, za katerimi se sveti temnomodro morje. In v ravno te tesnice moram iti navzdol. Toda komaj pridem do reke, kar se ulije ploha. Zbežim pod rakitov grm. Mimo pride par Osetinov v črnih burkah; zagledajo me med trnjem in se mi smejejo prav od srca. Ploha je prava letenska, in ko odidem črez četrt ure dalje, sem že premočen do kože. No, pota zmanjka ravno pred tesnicami in le ozka stezica pelje nekam v vrh. In po tej stezici kobacam ves premočen kvišku. Ko pridem kakih petsto metrov visoko na majhen grič, zagledam pred seboj visoko gori na slemenu par gorjanskih sakelj (koč) in hajdi zopet v vrh. V selu vprašam starega, sivolasega Laza, kod pelje pot k podvorju drandskega samostana. No, gorjanec ne zna niti za pol groša ruski, maje le z glavo, pregovori par nerazločnih besed na svojem jeziku in pokima proti dolini. Da bi šel zopet nazaj v dolino, to bi bilo vendar preveč. Vidim dalje za vasjo na še višjem mestu polje in izza gozda se dviga dim. Proti temu dimu jo mahnem. Med vasjo in dimom pa je dolinica in v njej blata črez kolena. Komaj, komaj prilezem iz močvirja k polju, kjer so okopavali Armenci krompir. Na moje vprašanje za pristavo, pokaže eden hitro kvišku na vrh; no, potem se škodoželjno namuza in govori z drugimi, ki me začno od vrha do tal ogledovati. In potem mi pokaže drugi v dolino.

Stopam kvišku na rob griča in zagledam kaka dva kilometra daleč cesto, ki se zvija na nasprotnem hribu počasi iz doline v vrh in se skrije za bližnji gozd. V ta gozd zavijem, in ko pridem iz njega, zagledam ob cesti staro utrdbo in na njenem dvorišču meniha. Ta stara utrdba je samostansko podvorje Gibelda.

Solnce je že zašlo in mrak se že spušča v dolino; čas je, da se oddahnem. Večerjal sem z dobrimi brati, odmolil ž njimi vespere, legel v sveže, dišeče seno in spal do jutranje zarje.

Ob petih zjutraj odidem dalje. Cesta, po kateri hodim, je »vojeno-suhumska« in vodi iz Suhuma črez Kluhorski prelaz v kazaško stanico Batalpašinsk. Rusija jo je izpeljala zato, da more v kratkem času priti z vojsko v sredino gora, po katerih živi poldivji mohamedanski narod Karačajevci, ki smatrajo še dozdaj sultana za svojega carja. Cesta vodi ves čas po desnem bregu Kadore in jo le včasi zapusti kvečjemu za kilometer v strani. Seveda ni izpeljana tik ob vodi, ampak vedno najmanj pet metrov više proti pobočju gor in se vzpenja na posebno tesnih krajih na tristo metrov nad reko. Tam pa, kjer izgubi — kakih 60 vrst od Cibelde — Kadora svoje ime in se glavna dolina razdeli na tri postranske ali takoimenovane kote in kjer se približata silno drug drugemu hrbta strmih, golih gor, ki tvorita Kluhorski prelaz, preide cesta na levi breg potoka Kliča, pusti vodo naenkrat globoko pod seboj in se šele črez kakih 12 vrst zopet približa čisto k njej pri poslednji cestarski hišici — »krasni budki«, kakor jo imenujejo ruski potniki — tu na tej strani sedla. Odtod naprej pa naredi kakih petdeset ogromnih ključev po skoraj golih in strmih stenah in zavije naravnost na prelaz. Vsa pot je tako lepo in smelo izpeljana, da se more šteti za mojstrsko delo ruskih inženerjev: nezametno in brez truda se povzpneš od morja na višino 2900 m in na drugi strani zopet v dolino. Sto-intrideset kilometrov dolga cesta te pripelje v kratkem času in brez truda iz krajev čaja, oljk, limon, naranč in smokev v kraje, kjer je večna zima, sneg in led.

Takoj pod Cibeldo se spusti cesta v par vijugah k precej velikemu pritoku Kadore. Ravno zdaj šele so delali namesto starega lesenega, ki ga je odnesla voda, velik železen most. Iti sem moral k vodi pri mlinu, tam črez brv na prod sredi potoka, od tam zopet po dveh tenkih, dolgih hlodih na drug prod, a s tega proda skakati s skale na skalo, ki tiče sredi peneče se vode, in šele potem sem onkraj rečice zopet na trdnih tleh. Onostran potoka grem po cesti skoraj eno uro kvišku po košatem gozdu, polnem bukev, brez, gabrov in kostanjev, potem po majhni poljanici zopet navzdol po lesu in naenkrat sem na dolgi galeriji. Tik nad glavo vise ogromne skalnate stene, pod menoj pa divja in se premetava v ozki strugi razpenjena Kadora s tako silo, da bobni ko grom in da dela s svojim begom veter, od katerega trepeta listje smokev in orehov in se zibljejo veje bezga in ravnokar cvetočih divjih rož, ki so našle mesta med skalami in peskom nad reko.

Po tej v skalo vsekani galeriji hodim precej dolgo. Na ovinku grem skozi majhen predor in zagledam na gričku stražnico kubanskega kazaka. Ravno pod hišico je priroden most, ki veže desni z levim bregom Kadore; to je skala, ki se je utrgala kje gori v gorah in se zateknila med skale na obeh straneh reke. Za gričem se dolina nekoliko razmakne, cesta je širša in pelje v hladni senci mnogoštevilnih orehov, kostanjev in smokev, katere potem, ko so že precej blizu snega, zamenja bukev. Res, čuditi se moraš, ko srečuješ v višini skoraj 1000 metrov nad morjem še vedno tuintam v zatišju zdaj smokev, zdaj visoke, košate orehe in kostanje, polne plodov. In orehi in kostanji te spremljajo do krajev, kjer se začenja iglasto drevje in kjer vidiš sneg že tako blizu, da bi ga lahko z roko dosegel, in to po leti v juliju.

Kmalu za stražnico dohitim v gozdu dva mizarja, Antona in Stepana, ki sta šla ob štirih s podvorja. Kuhala sta si čaj in jedla suhe ribe. Prisedel sem tudi jaz k njima na hlod. Vsi smo imeli danes isto pot; kakor jaz tako sta mislila tudi onadva do večera priti v podvorje Ažara, 45 km od Cibelde. Opoldne pridemo v selo Late in se oglasimo pri »tjotki Varvari«, ki jo od Suhuma pa notri do Batalpašinska vsak pozna. Tudi tu nam Barbarina hči zavre čaja in da medu in kruha za prigrizek. Kmalu pride sama teta s polja domov, prijazna, zgovorna petdesetletna ženica z drobnimi, dobrohotnimi očmi. Ob štirih nas sreča voz, a na njem leži mlad Turek; z več drugimi skupaj je popravljal cesto, ki so jo plazovi silno poškodovali, a pri delu se mu je zavalila skala na nogo in jo zdrobila in zdaj ga pelje voznik v Suhum v bolnico. Vsa noga je krvava; prevežemo mu jo in nekoliko popravimo ležišče, da mu je laže. Ruski ne more govoriti; pred par dnevi je šele prišel iz Trapecunta v Mali Aziji, iskat zaslužka semkaj na Kavkaz.

Med tem pa se je nebo zopet pooblačilo in začel je padati rahel dež. A reka šumi in drevi z vso silo na stotine debelih hlodov dalje proti morju. Ruski bogatin Maksimov ima namreč tu na tisoče desetin erarskih gozdov v najemu in zato tudi na tisoče delavcev in uradnikov, ki odmerjajo, sekajo in spravljajo les v dolino in ga potem po leti, ko je reka posebno velika, plavijo po njej dalje k velikim rezilnim zavodom nedaleč od drandskega samostana. In črez četrt ure se že pokaže izza drevja prvi njegov dom za delavce. Na nasprotni strani reke pa pada s kakih 300 metrov visoke stene lep slap in izginja v zelenju smrekovega gozda. Naj tu omenim, da je takih slapov v tej dolini silno mnogo, posebno ob deževnem vremenu; nekateri izmed njih presegajo vsako človeško domišljijo. Sploh sta pa ti dve dolini — Kadorska in Tiberdinska —, po katerih vodi 240 km dolga pot iz Suhuma v Batalpašinsk, tako nenavadno krasni, da v Alpah in tudi drugod v Kavkazu skoraj ni mogoče najti enakih, in med seboj tako različni, da želim, da bi vsak, kdor hoče Kavkaz kolikor mogoče hitro in brez truda spoznati v vseh ozirih — v botaničnem, rudninskem, planinskem in drugih —, naredil to turo; in zato se tudi jaz pri opisovanju tega pota nekoliko dalje mudim.

Pred nami in iz stranskih dolin se pokažejo včasi iz megle razorani vrhunci sneženih gora, a se takoj zopet skrijejo, kakor bi se sramovali svojega divjega lica in svoje raztrgane obleke. No, dan se že nagiblje in zato je treba pospešiti korake. Ko gremo še čez par lesenih mostov, pridemo kmalu do glavne Maksimove pisarne, par poslopij pri izlivu največjega pritoka v Kadoro, reke Čhalte, ki prinaša svoje vode izpod lednikov in snežišč bogatega gorovja Ercoga. Črez Čhalto je narejen velik železen most, črez katerega nas vede pot do podvorja Ažara. Tja pridemo ravno tisti trenotek, ko začne brat-kuhar na desko, visečo na debelem orehu, s polenom biti, to je vabiti menihe k večerji ...

(Dalje prihodnjič...)

1905 št. 7

(Dalje)

Vso noč in ves drugi dan je deževalo z majhnimi presledki in ostati sem moral pri menihih. Ko se drugi dan popoldne nekoliko razvedri, skočim tri vrste nazaj v Maksimovo kontrolo, kjer mi pokažejo uradniki zemljevide in razjasne nekoliko pot, ki je baje v tem času radi obilega snega precej nevarna.

Tretji dan, v nedeljo opoldne, se pokaže solnce in gore, s svežim snegom pokrite, in vse obeta, da bo lepo vreme. In zato zadenem zopet nahrbtnik in grem dalje po cesti v gore. Na potu, nedaleč od podvorja, srečam žandarmerijskega uradnika, ki mi pokaže novo cerkev sredi majhne ažarske ruske naselbine, katere gradnjo on nadzoruje. Ne pridem pa še do potoka Kliča, kar se ulije zopet ploha, in hočeš nočeš moram skočiti v cestarsko hišico, ki je ravno tostran reke na prav čednem mestu sredi mladega smrekovega gozda.

Takoj onostran mosta čez Klič je že pravi planinski kraj: iglasto drevje vedno bolj in bolj izpodriva listnato, namesto bukev, brez, kostanjev in lip se vrste smreke, jelke in bori, ob cesti raste »Kristusov trn« z mesnatimi, temnozelenimi listi in krasno velikolistno grmovje velikocvetnega rumenega in rdečega kavkaškega sleča, od katerega je na nekaterih mestih do pičice pokrita pot. Da, tu diši že vse sveže po planini! Hodiš, hodiš in vse se ti zdi tako prijetno in nekako lahko ti je pri duši. No, in zdaj je pogledalo sonce izza oblakov in obsvetilo fantastne, divje vrhove visokih gora in v njegovih žarkih se beli sneg tam na temenu in v jarkih, blešče se mnogoštevilni slapovi in vodopadi. In tam zažvrgoli ptica in zleti v grmovje in zakriči jastreb nad pečino. Slika krasnejša od slike se odkriva pred zavzetimi očmi. No, in že je mimo švignil vrstni stolb s številko 74, kar obstanem očaran. Tam onostran globoko pod mano tekočega Kliča pada z najmanj petsto metrov visoke stene mogočen, širok slap v prepad in se razprši na milijone kapelj, a izza drevja pod njim se dviga rahla, bela meglica ko kadilo kvišku proti nebu. A to še ni vse! Nisem še prišel kilometer dalje, kar se še bolj začudim. Ravno na tisti strani, kjer slap skače z več nego sedemsto metrov visoke gore v lepih, petdeset do sto metrov visokih skakalcih s skale na skalo, se drevi močen hudournik in se izgublja spodaj v zelenju. In gledam in se čudim in povprašujem v mislih, je li to sen ali istina, in čisto pozabim, da sem sam sredi divjega gorovja, in čutim, kakor da vse okrog mene živi, sliši, vidi in čuti: to drevje, te cvetlice, te skale, te gore, ta voda. No! Naenkrat se mi zazdi, kakor da se vse giblje in kakor da se zdaj zrušijo te nebotične gore in me pokrijejo s svojim skalovjem, in v silnem strahu se predramim iz očaranosti. A tam gori že rde temena gora v večerni zarji in spomnim se, da ni časa, se dolgo obotavljati, ker prehoditi mi je še najmanj sedem vrst, predno pridem do označene »krasne budke«.

In ne naredim še par sto korakov, kar se pred menoj izza grmovja pokaže visok divji človek. Ko pride bliže, vidim, da je to čisto navaden turist, kakršnih je v Alpah po leti na tisoče, no tu na Kavkazu pa tako redek ko bela vrana.

Pozdraviva se in obstaneva. Jaz ogovorim njega ruski, on mene nemški. Potem ko mislim, da imam pred seboj Nemca, ga vprašam tudi jaz nemški. On začne mrmrati nekaj nerazločnega, potem pa preneha in reče na ruskem jeziku, češ, da je on tedaj, ko je potoval po Nemčiji, znal prav dobro nemški, da je pa pozneje pozabil skoraj vse. On da je iz Črniševske gubernije, kjer je učitelj, da se piše Barnovskij, da je starega tatarskega plemiškega rodu in da Barnov pomeni v tatarščini to, kar po naše »nosati«. Jaz pogledam na njegov nos in mu seveda takoj vse verjamem. No, pozneje se pa spomnim, da so židje tudi nosati in da je on najbrž stare izraelske plemiške rodovine. — A on govori neprestano, pripoveduje, da prihaja sem črez prelaz naravnost iz Kislovodska; čez sedlo da je silno nevarno iti, človek prav lahko zgreši, posebno pa tak, ki gre prvikrat čez, mora vsekakor imeti vodnika, po cesti radi velikanskih sneženih plazov ni na noben način mogoče iti; na mnogih mestih zopet ni mogoče drugače iti kakor naravnost pod slapom, izpod katerega pride človek moker ko miš itd. Navsezadnje pa še pristavi, da so že tu, predno se pride do krasne budke, že trije taki sneženi plazovi, katere mi svetuje obiti, ker so silno strmi.

Posloviva se. Jaz grem dalje in zvečer sem že srečno čez vse tri plazove in se že grejem pri ognju z delavci Turki in Osetinci, ki mi postrežejo s čajem in kruhom. Spim v »krasni budki«, a drugo jutro ob sedmih odidem gori proti prelazu.

Takoj nad budko naredi cesta prvih dvajset ključev, ki so drug vrhu drugega na skoraj navpičnem pobočju spodaj s smrečjem, više z ravšem, travo in rušjem porasle, a na vrhu čisto gole gore. Tu skrajšam pot za celo uro s tem, da presekam vse vijuge, t. j. grem s spodnje naravnost kvišku po grmovju in travi in plezam po skalah tako dolgo, dokler mi je le mogoče, in ko ne morem več, grem po cesti dalje in pridem kmalu do ogromnega sneženega plazu, ki je tako strm in trdo zamrzel in se končuje kakih tristo metrov niže sredi tako ostrih skal, da človeka kar zona izpreleti po vsem životu, ako le pomisli, da bo moral priti čezenj in celo brez derez in brez cepina in brez ostropodkovanih črevljev. In tudi ne pozna se na snegu, da bi bil že kdo pred menoj poskušal kaj takega. Kje je li tatarski plemi čez prelezel? Pogledam v vrh in navzdol po snegu, a nikjer ni sledu od čevljev. Le tam spodaj ob vodi je vidna na novo razhojena stezica. Jaz sem torej že zgrešil; nisem šel ob vodi, ampak zlezel sem semkaj gori in zdaj mi ne kaže drugega, kakor iti nazaj v dolino ali pa prekobacati čez sneg. Odločim se za poslednje in začnem s palico kopati stopinje. Silno počasi gre delo izpod rok, no slednji sem vendar na drugi strani. Ne grem pa še deset minut, kar zagledam pred seboj nov plaz. Toda tu teče voda pod njim in ga je že silno razjedla, tako da se že vidi pri kraju pod njega. Razkopljem še večjo luknjo in zlezem pod sneg. Nahrbtnik, plašč in palico pustim zunaj. Prostora je toliko, da se moreš s ponižno sklonjeno glavo in hrbtom za silo premikati po predoru. Zlezem po vodi na drugo stran plazu, uprem se s hrbtom z vso silo v sneg in ga prederem. Ko je tudi tu luknja dosti velika, grem najprej po nahrbtnik, potem pa še po palico in plaš in prenesem vse po predoru in vodi na to stran plazu in zlezem slednji tudi sam, do kože premočen in ves blaten, izpod snega.

Ko moram prelesti še celo vrsto takih ali manjših plazov, mi to že tako preseda, da nočem ve hoditi po cesti. Na srečo ni bilo zdaj že precej dolgo nobenega ovinka in se je pot precej približala k vodi. Zato krenem navzdol na sneg, izpod katerega prihaja voda, in grem po njem kvišku. Sneg je trd in nosi dobro. Pod snegom grmi in bobni potok, ki se više pokaže še parkrat izpod njega, dokler ne izgine popolnoma, in tedaj tudi šumenja in bobnenja ni ve čuti. Le včasih zagrmi in se zakadi s kakšne strani plaz, in zopet je vse tiho.

Moja pot postaja vedno strmejša, tudi sneg ne drži več tako krepko in noge se včasih do kolena vdirajo vanj. Ceste ni ve videti; vsa je skrita pod ogromnim plazom, le tam, kjer zavija na prelaz, se obrisuje nje vnanji kraj v podobi črne brazde na sneženem polju. Na pol pota od tu do prelaza se vzdiguje iz snega par skal in proti tem skalam grem. Silno truden sem že od naporne hoje in rad bi se nekoliko oddahnil, v snegu pa ni mogoče, ker so že zdaj noge vse premrle od mraza. Par minut pred menoj zavije med te skale nekaj ljudi, ki so prišli črez prelaz s konji, in ko pridem tudi jaz tja, so si že postlali na travi z burkami (veliki in nepremočljivi plašči kavkaških narodov, delani iz volne) in zdaj jedo prav zadovoljno kruh s sirom. Bili so Osetini iz Georgijevske naselbine na Kubani, namenjeni v Suhum na semenj. Vprašajo me, kakšna da je pot navzdol. Jaz jim povem, kod da jim je treba hoditi, ako hočejo priti s konji srečno v dolino, oni mi pa reko, da nadaljna moja pot ni prav ni nevarna, samo do vrha bo precej trudna, ker se sneg pod nogami udira. Pogledam proti vrhu in vidim, kako troje ljudi drči proti nam. Zašli so precej visoko v ono stran, kjer je cesta, pa je spodrčalo prvemu in on je izpodbil druga dva, in hajdi vsi trije po zadnji oplati v dolino. Na srečo ni bilo nobene skale na potu in zdravi se ustavijo kakih petsto korakov pred nami v snegu. Ko pridejo bliže, vidimo, da sta prva dva mlada bosjaka — kakršnih se potepa po vsej Rusiji dosti po malih zakotnih vaseh — a tretji ruski menih, kakih trideset let star...

Pripravlja se k dežju. Jaz grem počasi dalje. Držim se sledi Osetinov, ki se precej dobro vidi, in pridem po njej okoli poldne na prelaz k cesti. No ne grem navzdol, ampak zlezem po snegu še kakih sto metrov više na levo od ceste in se šele tam spustim po golih skalah k onemu mestu, kjer odteka Tiberda iz jezera. Jezero to leži v majhni dolinici kvečjemu 70 do 100 metrov pod prelazom; od treh strani ga obdaja leednik. Zdaj je še pokrito z ledom, le pri kraju je prosto in čiste, temnomodre barve.

S tega mesta se vidi velik kos Tiberdinske doline, ki leži kakih 1300 metrov pod nami. Kolikor je dolina ob reki Kadori strašna, divje romantična, toliko je ta prijazna, ljubko idilska. Tam štrle pošastne, razkosane gore tik nad glavo in prete pasti nate zdaj pa zdaj, tu se dolina takoj pri začetku razširi, gore se pomaknejo od nje bolj v ozadje ter so ji bolj v krasoto nego v grozo in reka teče tako tiho sredi zelenih dobrav in pašnikov, po katerih se pase živina in zvoni z zvonci, pastir pa prepeva svoje turobno enakomerne pesmi, mimo svetlih brezovih in temnih smrekovih in bukovih gozdičev. Seveda na nekaterih mestih hočejo skale reko pritisniti in ona šumi in bobni; no, to je vse le šala in zveni kakor smeh in krik razposajenih, veselih otrok. In tu ni videti slapov kakor tam, ampak jezerca, zelena ko mah po dežju in modra ko oko krasotice Slovenke, se pritiskajo h goricam ali se pa skrivajo sredi leskovega grmovja in mladih, vitkih smrek. In koča se vrsti za kočo, vas za vasjo, zdaj karačajevska pod prstenimi rušami, zdaj lesena osetinska, zdaj zopet ruska z lepo pobeljenimi hišicami.

In ti si vesel, da si prišel srečno iz doline strahu v dolino brezskrbnega veselja, in ni ve ne iščeš bližnjic, ampak mahneš kar naokrog po ravni cesti; in ni ti ni mar, če se bliska in grmi okrog tebe in te premaka dež do kože. Tam doli popravljajo delavci pot, nekoliko bolj v strani se beli njih šotor, a še dalje pod njim sredi jelkovega gozda se rdeči cestarjev dom. In ti si vesel, in ker ne veš, kaj naj bi delal od veselja, trgaš ob potu planinske cvetlice, tako krasne, kakršnih še nisi videl nikdar nikjer, ali pa zapoješ kako domačo, na primer »Hej Slovani« ali »Naprej zastava Slave«, in sam ne veš kako, že si mimo delavcev in mimo šotorja pri rdeči hišici in na pragu te sprejme veseli Rus, a v sobi ti postreže njegova dobrohotna ženica z mlekom in čajem. No, in med tem se že spusti mrak v dolino in ti stopiš k oknu in gledaš zadovoljno proti prelazu na gore, po katerih vise od zahajajočega sonca rahlo rdeči snegovi in vijolično nadahnjeni, razkopani svetli ledeniki, a ko pade no na zemljo, ne prižigaš sveče, ampak ležeš v posteljo in zaspiš s krepkim, sladkim snom.

Drugo jutro je že sonce visoko na nebu, ko se poslovim. Po cesti me srečavajo zdaj kazak na konju, zdaj Karašajevec ali Osetin z dolgim kindžalom za pasom ali brez njega, zdaj zopet suhljat menih ali ruski berač. Iz gozda se čuje udar sekire, škripanje dvokolesne »arbe« in krik človeka. A tam po jezeru ob cesti plava divja raca, vtika glavo v vodo in brodi po njej, iščoč hrane. Proti večeru grem zopet mimo lepega, precej velikega jezera, nad katerim stojita sredi drevja dve lepi vili, in pridem k neki tovarni za smolo in doge, kjer prenočim pri nadzorniku. Do zdaj sem hodil po desnem bregu Tiberde večji del po redkih gozdih, a od tu do ruskega ženskega samostana pri karačajevskem aulu Senti (gorjanska vas), kamor sem dospel drugi dan opoldne, po levem bregu čez pašnike, travnike in polje.

V samostanu ostanem dva dni, potem me pa pripeljejo nune, ki imajo opravek v stanici, z vozom notri do Batalpašinska, 68 km daleč. Nočujemo v stepi na desni strani Kubani blizu kazaške stanice Krasnogorske, od koder vidimo luči in čujemo lajanje psov. Drugi dan opoldne smo v Batalpašinsku, ogromni kazaški stanici z lepo cerkvijo v sredini.

Dolina od samostana do Batalpašinska je precej obljudena, zemlja je plodorodna, posebno krompir in turščica uspevata dobro na njej, gore se čimdalje bolj nižajo in oddaljujejo od reke. Po holmih se vidijo ostanki gradov in cerkva. Nekatere skale imajo prav fantastne oblike. Navadno so rdečerumene barve in na gosto razbrazdane, posebno stene blizu Krasnogorke nad Kubanjo so videti v mraku, kakor bi bile vse popisane z egiptovskimi hieroglifi. Skalnati vrh neke gore je podoben razvalinam ogromnega gradu. Na drugi strani zopet trči iz gore rdeča skala kakor okamenel spe lev. In posebno kadar se stemni, ko se na nebu pokažejo zvezdice in priplava izza gora skoro polna luna in obsveti vso okolico s svojo bledo svetlobo, tedaj misli človek ob tajnostnem šumu daljne mogočne Kubani, da je kje tam v Egiptu, da sliši šum slapov svetega Nila in da je ona snežena glava Elbrusa, ki gleda izza temnih gor, Keopsova piramida...

V ponedeljek, dne 13. julija, grem že čez gore mimo kazaških stanic Bekeševa, kjer moram prebresti silno naraslo Kumo in Burgustana iz Batalpašinska, in pridem 15. v znameniti Kislovodsk.

(Dalje prihodnjič)

1905 št. 8

2. Na Bermamut (2611-7/n).

IZako dobro de človeku, ako se seznani v njemu čisto tujem, neznanem kraju z osebo, ki je tam doma in mu ve razkazati in razložiti vse potrebno! Jaz se tako slučajno seznanim v Kislo-vodsku, slavnem ruskem zdravilišču, z dijakom pravnikom Feodorom Mirošnikovim, kazakom iz kislovodske kazaške stanice, in preživim ž njim cel teden veselih dni. Najprej si ogledava vse bližnje znamenitosti: studenec kisle vode »Narzan«, park, Lermontovo skalo, dom, v katerem je živela knjeginjica Mêri, ena iz junakinj Lermontovega romana »Junak našega časa«, skalo »Prstan« (»koljco«), grad kovarstva in ljubezni i. dr. V soboto, dne 19. julija, zjutraj ob šestih pa kupiva na bazarju mesa, slanine in kruha in še par drugih potrebnih reči in odideva 47 km daleč- na goro Bermamut, kamor se vozi gospoda gledat solnčni vzhod in zarjo na Elbrusu. Jutro je čisto in jasno, da si lepšega ni mogoče želeti. Nebo je svetlomodro in niti najmanjše meglice ni na njem. Gore s sneženim Elbrusoni v ozadju se tako natančno črtajo kakor le včasi po dežju. Pot na goro se takoj v mestu počasi vzpenja po travnatem hrbtu in drži notri do Bermamuta po kolovozu, po katerem vozijo gorjanci drva prav izpod Elbrusa semkaj na prodaj na svojih malih dvokolesnih arbah. Izprva, dokler še hodite po pobočju, so na obe strani njive in livade, ko se pa črez poldrugo uro zmerne hoje vzpnete vrh njega, zagledate pred seboj ogromno prostranstvo planinskih pašnikov, po katerih se tuintam pase živina. Ves čas ne srečava drugega kot par ruskih voznikov, ki vozijo alabaster z neke gore blizu Bermamuta, in par Kabardincev na konjih. Opoldne prideva k drugi in poslednji hiši, sirarnici nekega Rusa, kateremu nosijo po dogovoru lastniki vse te planine in živine, gorjanci Kabardinci, mleko. Tu zanetiva blizu močnega studenca ogenj in si zavreva čaj, potem pa razgrneva svoji burki po travi in se uleževa. Kazak, truden od hoje, zaspi na solncu, jaz pa gledam proti Kislovodsku, na štirivoglato goro Rim, kjer so našli razvaline starodavnega mesta pod zemljo, in zapazim že znano hišico sredi zelenja nad Medvedovim slapom. Na vzhodni strani kipijo iznad polja slikovite gore Jusa, Gorjača in Mašuk, pod katerima se beli mesto Pjatigorsk, in nekoliko bolj v strani visoki, peteroglavi Beštav. Ne vem, odkod so se vzele, no naenkrat so zakrile vse nebo sive megle in vedno bolj in bolj so se gostile in nižale in že se je prva oklenila bližnje gore. Zbudim tovariša, da greva hitro dalje, ker ni nič lažjega, nego zaiti v megli na ogromni, povsod enaki planini; a čim dalje bi se obotavljala, tem slabeje bo. Greva nazaj na kolovoz in po njem dalje. Vsi vrhunci okrog-inokrog so že v megli in kdo ve, če nama ne bo treba na prostem prenočevati; a na taki višini brez ognja in brez gorkega v želodcu zaspati, celo po leti ni nič kaj prijetnega. Da ni nikjer, kakor daleč sega oko, niti najmanjšega gozda, drevesa in celo grma ne, to sva dobro videla, in zdaj nama ne preostaje nič drugega, kakor dobro gledati predse na cesto in okrog sebe in sproti pobrati vse z zemlje, kar le zagledava lesenega. Hodiva, hodiva in pobirava vse, kar najdeva, in ko preideva kakih petnajst vrst na ta način, imava oba že toliko lesene šare v rokah, v žepih in v obleki, da ne moreva niti koščka več pobrati. No, pa tudi ni več mogoče pobirati, ker zašla sva med tem časom v tako meglo, da ni skoraj ped daleč predse vidno. Vrževa vse s sebe, zavijeva se v burki in sedeva s hrbtom proti vetru v travo, da počakava noči in ž njo mraza; cesta se namreč tu deli na tri strani in v megli čisto nič ne veva, po kateri morava iti, ako hočeva dospeti h koči »Kavkaškega gornega obščestva« pod vrhom Bermamuta, ki zdaj že ne more več daleč biti. Ne sediva dolgo, kar zaslišiva za seboj škripanje voza. Kmalu se pokaže iz megle tatarska arba in dva Kabardinca. Eden zna dobro ruski in nama pove, po kateri poti in kako nama je treba iti, da prideva do koče. In v resnici, ne greva še četrt ure v goro po komaj vidnih koles-nicah, ko začujeva udar sekire. V koči je luč, iz dimnika se vali dim, pred vrati pa kipi samovar. Kaj neki to pomeni ? Pa vendar niso zvedeli tu, da prideva midva, in nama hočejo postreči kolikor le mogoče dobro ? Ne, oni čakajo izletnikov iz Pjatigorska — najmanj dvajsetero, kateri bi morali že tu biti, a jih še dozdaj ni. Nocoj ne bo v koči mesta za naju, ker imajo izletniki in člani društva vselej prednost pred drugimi. — Kaj naj počneva? Poiščeva si pripravnega prostora nedaleč od koče, narediva iz skal ognjišče in zanetiva ogenj. Sedaj šele spoznava, kako sva delala pametno, ko sva pobirala po poti suhljad; drv od stražnika za noben denar ni bilo mogoče dobiti in za liter vode sva plačala deset kopejk. Takoj po večerji razgrneva na travi burki drug poleg drugega, odeneva se črez glavo in se obrneva od vetra, ki postaja vedno silnejši. Napol že v sanjah slišiva še žvenkljanje zvončkov — pridrdrale so trojke z izletniki — rezgetanje konj in vesel pomenek, a drugega že nič več .. . Okoli polnoči se prebudim. Silno me zebe v noge; skrčim jih, a jih moram takoj zopet in še bolj iztegniti: krč me je namreč prijel. Zlezem izpod burke in začnem skakati okrog kazaka, no vse nič ne pomaga in zlezem nazaj. A spati ne morem nič več. Nebo se je zjasnilo in megle se drže le še po dolinah okoli Elbrusa, ki se bledo sveti v luninem svitu. Vse naokrog spi, le veter briše sem od vzhoda in tam v daljavi blešči iz noči ogenj iz pastirskih koč ... No, na vzhodu se začne daniti, vedno svetleje postaja v prirodi; že se loči zemlja od neba na zapadu, konture se pomaknejo iz splošne barve, se manjšajo in nazadnje popolnoma razjasne. Glej, in že švigne po belem licu 5629 metrov visokega starca, dvoglavega Elbrusa, prvi lilasti blesk, za njim vijolični, modrordeči in kmalu zažari in zardi velikan ko kri, ko zagleda na vzhodu svetlo veličastno solnce, ki je našlo starca še spečega sredi svojih otrok. Počasi, počasi gine rdečica z obraza Elbrusu, preide v rožnordeče plamenčke, a ti se izpremene v zlate, iz zlatih v rumene in se slednjič popolnoma razgube. In novi jasni, krasni dan je zopet pred vami! Gospoda, tam gori po skalah razstavljena kakor pastirčki na jaslicah, gleda skozi daljnoglede in je vsa iz sebe od tega prizora: kaj takega še ni nikdar videla, kakor dolgo jo nosi zemlja .. . Jaz grem navzdol na sedelce in onostran zopet kvišku na nekoliko višji skalnati vrh Bermamuta, med tem časom pa naredi moj tovariš prav imenitno jed: tatarski »sašlik«, t. j. ovčje meso, razrezano na majhne koščke, nataknjeno na špilo in pečeno nad plamenom. Voz za vozom zdrdra zopet z gospodo nazaj v Kislovodsk. Ko se še zapiševa v spominsko knjigo v koči, odideva tudi midva počasi. Po poti natrgava toliko raznih cvetlic, da bi bila sita od njih mlada kravica; polovico jih pogubiva, predno prideva v Kislovodsk, a druge pomečeva sama s klobuka, ko naju začno izpraševati šaljivi ruski kmetje, če greva s svatbe domov, ko sva tako vsa v rožah...

3. V dolini Baksani pod Elbrusom.

V sredo, dne 22. julija zjutraj, sem šel iz Kislovodska v Esentuke in od tam v Pjatigorsk. Ondi zvem, da so Nemci, s katerimi sem mislil iti na Elbrus, že pred dobrim tednom odšli v Baksansko dolino in da so najbrž že naredili to turo. Povedal mi je pa to tajnik »Kavkaškega gornega obščestva -, g. M. Perval, ki mi da tudi mnogo navodil glede pota. Dne 28., na dan obletnice smrti Lermontova, obiščem popoldne mesto dvoboja pesnikovega s častnikom Martinovim dve vrsti od Pjatigorska pod goro Mašukom in odidem od tam takoj dalje proti železnični postaji Mineralne vode, kamor pridem ob osmih zvečer. O polnoči se odpeljem z vlakom proti Vladikavkazu do Prohladne kazaške stanice. Do zore ostanem kar na kolodvoru; ni pa še solnca nad gorami; ko sem že zopet na cesti. Od Prohladne do tartarskega aula (vasi) Urusbijeva, kamor sem najprej namenjen, vodi 112 km dolg kolovoz, izprva po Baksanskem polju, potem sredi gor ob reki Baksani, zdaj po levem, zdaj zopet po desnem njenem bregu. Zjutraj je tako prijetno hoditi: vetrček pihlja, vi hodite po polju, kamor le pogledate, povsod se ziblje zlato klasje in šelesta turščica in škrjančki pojo, a pred vami v daljavi se razteza visoko sneženo pogorje od Kazbeka pa notri tja do Elbrusa. Ni pa še poldne, ko ste že do kože premočeni; tako neznosna vročina je, da vam kar sapo zapira, in nehote morate iti s ceste pod kak grm v senco in poležati najmanj do štirih popoldne. A mene povrhu tega še črevlji ožulijo, ker so suhi in trdi ko železo. In tako pridem šele ob sedmih zvečer v aul Kasajevo, dvajset km od Prohladne, kjer prenočim pri županstvu. Samostani in občinske pisarne, to so mesta v poldivjih kavkaških krajih, kjer se morete brez vseh skrbi oddahniti in se lepo po ruski pogovoriti. Drugi dan prehodim \2 km in si dam v ruskem selu Baksanu popraviti črevlje. Popoldne grem dalje, a ujame me na poti nevihta in ostanem črez noč na nekem ruskem hutorju (pristavi). Odtod dalje hodim že po prijazni, včasi divjeromantični, večjidel pa ljubki Baksanski dolini mimo mnogoštevilnih tartarskih aulov, ki se raztezajo na dolgo ob vodi ali pa tiče v pobočju gorskem, napol zakopane, da jih moreš komaj ločiti od rjave zemlje. Tretji dan popoldne pridem 49 km daleč do grajščine kneza Nanruzova, mohamedana, in spim tam; četrti dan sem zopet len, prehodim komaj 20 vrst, nočujem na strehi tartarske sakle (koče) v aulu Elžurtu in šele peti dan, v nedeljo 2. avgusta opoldne, stopim v občinsko hišo v prijazni vasici Urusbijevi, ležeči na gričku, nanesenem od hudournikov, ki dobivajo vodo iz snegov in jezer Elbrusovih. Starejšina (župan) in občinski pisar imenitna človeka! Govorimo mnogo. Župan mi pokaže rude, ki se nahajajo v okolici, med njimi imeniten cinober in idrijalit. Pisar skuha med tem izboren obed. Pri kosilu mi povesta, da so Nemci že prišli z Elbrusa, vsi ožgani od snežne bleščobe in od mraza, in da so šli zdaj na drugo stran proti Dihtavu; no, da pridejo še nazaj. Torej z mojim Elbrusom že ni nič: sam iti ne morem, a da bi plačal vodnike in nosače, ki tako dalje ne giedo nego do lednikov, za to nimam toliko denarja pri sebi, in bi tudi nič ne pomagalo, ker so vsi gorjanci tega mnenja, da živi na gori šajtan, a vraga se boje tako kot hudiča. Drugo jutro stopim dalje proti Elbrusu. Dolina je poslej veliko lepša. Voda bobni in se vali črez skale po tesni strugi, gore so porasle na desnem bregu reke s krasnimi macesnovimi in smrekovimi gozdi, na levem bregu pa so planine, po katerih se pase živina; ob cesti rasto sključeni brini in borovci in silno ljubka pritlična tisa, ki je videti od daleč kakor kupi zelenega bukovega listja. Ob dveh popoldne sem v gozdarski hišici, obenem karan-tinski stražnici, ker se tu zadržuje par dni na kontomacu ali opazovanju vsa živina, ki prihaja črez prelaze iz Svanetije ono-stran gor semkaj na prodaj, to pa zato, da se ne zanese kakšna nalezljiva bolezen v te kraje. Doma najdem dva stražnika, Cečenca, ki mi postrežeta s čajem. Kmalu nato pride še en stražnik, Rus, ki ima pa svojo kočo niže v neki stranski dolini. On mi pove, da ve, kje so zdaj Nemci, in da me pripelje, ako hočem, jutri k njim. Ves popoldan dežuje z majhnimi presledki. V koči sedim, pišem dnevnik, čitam Krilove basni, ki so bile na mizi, in mislim, kako se mi je izjalovila nada, biti na Elbrusu. Tako blizu njega sem, a na njem ne bom!

(Dalje prihodnjič.)

1905 št. 9

(Dalje.)

Vfedaleč odtod se začenja dolina, v kateri se razteza največji in najveličastnejši lednik Elbrusa in obenem vsega Kavkaza: Terskol. Po tem ledniku, ki sega notri do sredine jugovzhodnega sklona Elbrusovega, se vzpenjajo vsi turisti na goro. Prvi je bil na Elbrusu (5629 m) 1868. leta Anglež prof. Freshfield, potem na čelu več drugih Angležev 1. 1874. Grovvet, leta 1884. se je vzpel nanj Mažar Dossy, potem jih je pa vsako leto nekoliko poskušalo zlesti nanj. Izmed Rusov je bil prvi na njem 13. julija 1890. leta slavni hribolazec in topograf A. V. Pastuhov, ki se je povzpel na skoraj vse druge večje kavkaške velikane, kakor n. pr. na Kazbek, Ararat, Alagez i. d., in ki leži pokopan po svoji želji na gori Mašuku pri Pjatigorsku, odkoder je ob lepem vremenu viden ves kavkaški hrbet od Kazbeka in dalje za Elbrus. Še pred nočjo ležem v posteljo; no, radi stenic ne morem spati> zato skočim iz postelje in grem na seno. Tu je prav prijetno in šklopotanje dežja ob streho ter zavijanje vetra me potopita kmalu v trdno spanje. Zjutraj odidem v ono dolinico, kjer živi ruski stražnik, in ž njim dalje po dolinici kvišku v gore. Za dobro uro prideva do pastirja, ki nama pove, da šatore Nemci ne daleč odtod pod Šheldskim lednikom. Ko prideva k njim, se ravno odpravljajo nazaj v dolino. To so — po sodbi drugih Nemcev — najslavnejši nemški hribolazci: monakovski inženir - učitelj Hans Pfann in Nirenberžana inženir Ludvvig Distel in doktor Georg Leuchs. Štiri dni so bili že v teh gorah in zlezli na par silno težavnih vrhov, a zdaj se vračajo v dolino in od tam črez sedlo Osengi (Juzengi) v Svanetijo, kjer se mislijo prvi povzpeti na oba vrha strme Ušbe. Na Elbrusu so res bili, toda na njegovem vrhu samo prva dva, Leuchs je pa bil bolan in se je moral vrniti nazaj v šator, ki so ga bili postavili na skalovju pri ledniku. Ta je srečno dospel v šator, ona dva sta pa — baje že nazaj grede z vrha — zašla v megli in nevihti, spala na snegu, drugo jutro prišla v dolino reke Malke, t. j. čisto v drugo stran, kakor je bil njih šator, in se napotila od tam črez gore v Urusbijevo, kjer je med tem časom že doktor naznanil županstvu, da sta se tovariša ponesrečila in da ju je treba iti iskat. Veselje je bilo seveda veliko, ko so se zopet vsi trije nenadoma sešli zdravi. Knez v Urusbijevu pa je njim v slavo napravil celo pojedino. — Ker ob takem vremenu niti misliti ni na Elbrus, sklenem po njih svetu, iti ž njimi v Svanetijo in od tam dalje, kamor se mi bo zljubilo. Ko nalože vse težje reči na muli, ki so ju kupili za sto rubljev od prebrisanih gorjancev, zadenejo vsak svoj nahrbtnik na ramo in hajdi v dolino. Po poti fotografuje Pfann gore z dveh mest; v resnici vredno delo, ker tako raztrganih, skoro navpičnih gor, takih lepih lednikov in sploh tako divje okolice ne najdete morebiti nikjer drugod. Ko dospemo v stražnico in razložimo z mul tovor, pride nemški nosač iz bližnje vasi in nas povabi v imen* poročencev in svatov na tatarsko svatbo. Prav imenitno nam postrežejo. Na svatbi se seznanimo s svanetskim knezom Bekerbejem Dedaški-ljanijem in se zmenimo, da pojdemo skupaj drugi dan črez sedlo v Svanetijo. O mraku odidemo domov in takoj ležemo spat. Jaz počivam zopet na mrvi, Nemci pa na travi pod šatorom. Po noči me prebudi strašna nevihta, no pri pljuskanju vode pod kapom in ob šumu dežja na strehi me zopet premaga sen.

4. Črez sedlo Osengi (Juzengi 3375 m) v Svanetijo.

Jutro po dežju je krasno, da si lepšega ne moremo želeti. Ob devetih naložimo vse potrebno na muli in odidemo počasi po silno strmi stezi proti sedlu. Dobre volje smo vsi; drug drugemu pripovedujemo, kar se nam je kdaj prigodilo smešnega, in se norčujemo iz nosača gorca Barjuka, mladega in postavnega fanta, ki poganja muli in kriči na vse pretege nad njima z nemškimi psovkami, ki se jih je naučil od Nemcev. Globoko pod nami divja med skalami in črez skale hudournik, ki je vsled nočnega dežja narastel v celo reko, in nosi s seboj rušine in star, oglodan les. Ob eni popoldne pridemo po desni, strmi strani na precej prostorno poljano, na kateri se okroginokrog zbira z lednikov voda, bela ko mleko. Na južnovzhodni strani se ustavimo pri studencu in postavimo šatora. Ravno nad nami in pred nami se raztezajo ledniki notri tja pod gore, visoke nad 4000 metrov. Nosač Barjuk gre tekat lesa in kmalu zaplapola pod kotlom ogenj. Po kosilu poležemo v travo na solnce, ki nas prav prijetno ogreva od mraza, vejočega nam v podobi vetra sem od snežnikov. Dan je lep; no, proti večeru se začno zbirati iz vseh strani megle in veter jih priganja vedno večje in večje trume črez sedlo iz Svanetije, in kmalu je vse nebo pokrito ž njimi. Znočilo se je. Ležemo spat, toda strašna ploha, ki se ulije, in blisk in grom nam ne dado spati. Kdor je že skusil, samo ta ve, kaj je nevihta v gorah. Ker nismo jarka izkopali okrog šatora, priteče vanj voda in nam namoči ležišča in vse, kar ji pride na pot. Proti jutru preneha nevihta, solnce se pokaže včasih izza oblakov in naš nosač gre že po muli, ki se paseta po livadi, da odrinemo dalje. Ni ju še pripeljal, ko se vnovič ulije dež, in mi moramo zopet zbežati pod šator. Dež pada ves dan. Jaz sedim v šatoru in prečitam Molierovega »Skopuha« v nemškem prevodu, ki mi ga je dal dr. Distel; Pfann nam skrbi za jed, a Leuchs pase lenobo. Iz bližnjega koša (pastirske koče) pride sin urusbijevskega kneza in pove, da so on, dva kneza Dadiškiljanija in ena gospodična nočevali pri košu in da so vsi premočeni do kože. Fantička prav toplo odenemo, pa zaspi pri nas v šatoru. Popoldne prideta oba kneza k nam na čaj. Silno prijazna sta in mnogo govorimo. Po noči se prevedri in v petek, dne 8. avgusta zjutraj, je nebo temnomodro ter le majhne, razkosane meglice tavajo po njem. Hitro poderemo šatora, zavijemo v platno razne manjše reči in naložimo vse na muli, ki ju je Barjuk šel navsezgodaj iskat in ju ravnokar pripeljal s planine za košem. Ko smo že z vsem gotovi, pridejo iz koša knezi in njih nosači in takoj gremo dalje. Pot nas vodi izprva po planoti, toda ne dolgo, na višini 2500 metrov (taborili smo 2450 metrov nad morjem) zavije na desno stransko moreno Osenškega lednika in pelje po njej kakor po ogromnem nasipu par sto metrov kvišku; nato pa krene naenkrat naravnost med skalovje in drži po njem strmo proti grebenu hrbta, na katerega se naslanja vrhnji Osenški lednik, ki sega prav do sedla. Knez Bekerbej, sedemdesetleten starec, jaha na konju, ko je pa že prestrma steza, zleze ž njega in da uzdo enemu iz nosačev, sam gre pa peš zadaj, opiraje se na dolgo okovano palico. Ker se meni zdi vsa ta naša hoja prepočasna, pustim druge za seboj in grem sam naprej. Še predno prilezem na vrhnji lednik, me srečajo Svaneti, knezovi sluge, ki mu pridejo vselej napol pota naproti, kadar se vrača iz Urusbijeva domov v Mazeri. Lednik je poln razpoklin, in ker je padlo poslednje dni precej snega, ki jih je mnogo na videz zakril, je hoja po njem precej nevarna. No, Svaneti poznajo vse te lednikove lastnosti in se vedo prav čedno izogniti vsem pastem. Sredi lednika srečam zopet kakih dvajset svanetskih koscev, ki gredo na dnino v Tersko oblast kosit seno. Ob enajstih sem že na Osenškem sedlu (3375 m), ki ga imenujejo v zemljevidih tudi »pereval Bečo ali Gutski«. Sedem na sedlo in čakam ostalih celo uro. Lep dan je. Solnce sije toplo. Tam onostran Donguzurunskih gor se mi smehlja nasproti Elbrus; videti je kakor dve glavi oškrbanega sladkorja ali pa srebrna škofova kapa. Še dalje se vzpenja cela vrsta drugih sneženih velikanov. V dolini Osenški šumi voda, raz gore se pa usipljejo in spuščajo v zadnjih dveh dneh nanovo zapadli snegovi. Vse je čisto, le iz Svanetije se dvigajo zopet goste, sive megle in se prijemljejo sneženih vrhov, kakor bi se bale iti črez globoke doline. Ker ne vem od dolgega časa, kaj naj bi počel, natrgam par drobnih belih in rumenih cvetlic, ki jih mislim iz Kutaisa poslati našim domov. No, slednjič se vendar pokaže prvi človek z oslom na snegu in za njim še par drugih, ki mi povedo, da je Nemcem ena mula padla v lednikovo razpoko in da je še dozdaj niso izvlekli. In komaj stopijo z lednika na trda tla, se razprtajo in hite zopet nazaj črez lednik. Tudi jaz hočem iti pomagat Nemcem, no ne morem: eden izmed Svanetov je vzel mojo palico s seboj, a brez nje ni mogoče narediti na tej strmini niti koraka naprej. In tako mineta še dve uri, predno je vsa naša družba razen Barjuka in one mule, ki je padla v razpoko, zopet skupaj na sedlu. Ko so po dolgem času izvlekli mulo vso premečkano iz jame, so poslali ž njo Barjuka nazaj v Baksansko dolino, a med Svaneti so najeli par ljudi, ki naj jim nosijo vse potrebne reči, katerih niso smeli odposlnti z mulo vred v dolino. Ko se nekoliko pokrepčamo z mrzlo jedjo, krenemo počasi dalje. Naravnost s sedla vodi sicer v dolino stezica, toda po njej ni zdaj mogoče iti, ker so se naredile na spodnjem ledniku neprehodne in neobhodne razpokline, in zato se je treba povzpeti s sedla še kakih 150 m po slemenu kvišku med skalovjem in stopiti od tam na vrhnji lednik. Ko lezemo nanj s pečin po ozkem, strmem dimniku, moramo držati in vleči za repe nazaj vse konje, osle in mule, ker se drugače prekopicnejo z vsem, kar je na njih, naravnost v prepad. Lednik je tu skoraj popolnoma raven. Na njem se je nabralo mnogo snega, ki pripeka nanj solnce, da je čisto južen in se živina udira do života in še dalje vanj. Kako smo lezli navzdol, ne bom opisoval, samo to naj povem, da smo bili ob šestih zvečer po raznih prilikah in neprilikah na majhni, sočnati ravninici, kjer se steka z vseh gor, snegov in lednikov okroginokrog voda v že takoj pri začetku silen potok, ki nosi svoje vode mimo Mazer in vasi Beča v reko Ingur. Okolica je divjeromantična: okroginokrog strme, nebotične gore z raztrganimi, navpičnimi stenami in z mnogoštevilnimi ledniki, ki prete zdajpazdaj prigrmeti v dolino. Posebno krasen je oni kot doline, po katerem smo sem prišli. Kakih tristo metrov visoko na navpični, rdečerumeni steni se lomi ogromen lednik, izpod katerega teče voda in pada v širokem slapu črez steno, v dolino; zdrči pa včasi cel leden plaz črez pečine, ako se odtrga kos lednika, ki se je pomaknil predaleč črez prepad. Zrak je tako prijetno vlažen in vsa dolina, vsa okolica je odeta in okrašena z najbogatejšim rastlinjem. Tu ne kosi nihče trave in nihče ne pase živine in trava sega na nekaterih mestih notri do pasa človeku. Gremo dalje po pobočju strmih gor na levem bregu rečice. Steza je ozka in vodi včasi ali pravzaprav večjidel po nevarnih krajih; zdaj se vzpne visoko med skalovje, zdaj se zopet približa na par metrov daleč k vodi, tako da te objema prha razdivjane reke in ti rosi in hladi obraz. Vsa dolina, po kateri hodimo s sedla navzdol, je lastnina našega kneza. Koliko bogastva leži tu zakopanega v zemlji, koliko krasnih iglastih in listnat'h gozdov se razteza po vsej dolini in po gorah, ki jo oklepajo, a nihče se niti ne domisli, da bi si to obrnil v svojo korist, ker je vse v takih krajih, koder ni cest ne vasi daleč naokrog! Ravno pridemo med tesnice pod visoko goro, ko se spusti mrak na zemljo. Vsako zimo in pomlad gredo sneženi plazovi v dolino. Solnce tu skoro nikdar vse leto ne posije in sneg se topi le od gorkih južnih vetrov, no nikdar ne skopni, in tako je narejen tu trden snežen prirodni most črez rečico. In na ta most in po njem na drugo stran zavijemo in kmalu smo v varnem zatišju pod ogromno skalo, ki dela imenitno streho in pribežališče potniku. Bolj spredaj je pa ognjišče in eel kup svežih in suhih drv že pripravljenih za ogenj. Knez mnogokrat nočuje tu in zato morajo njegovi ljudje že naprej skrbeti za kurjavo. Zanetimo ogenj in takoj po večerji ležemo spat, le Svaneti posede še precej časa okrog ognja in njih kosmati rokovnjaški obrazi in črne oči se grozno svetijo v žarkih plamena. Veter razganja oblake in za hip se pokažeta in zableščita v luninem svitu strma, snežena vrhova ponosne device Ušbe. Drugo jutro odrinemo navsezgodaj dalje. Moramo namreč spešiti, da pridemo kolikor mogoče rano onostran hudournikov, ki prinašajo vode izpod lednikov in snegov na Ušbi, kajti pozneje narastejo vsled pripekajočega solnca v neprehodno šumno reko, črez katero ne vodi niti most, niti ozka brv in tudi nikak hlod ne. Tostran prvega hudournika se ustavimo v brezovem gozdiču. Nemci puste tu mulo z vso prtljago, ker odtod se mislijo povzpeti na lednike Ušbe in od tam na samo goro; zdaj pa gredo sami še s knezom v Mazeri, da si priskrbe kruha in mesa za to pot. Voda je v hudournikih že precej narasla, tako da je ni mogoče na nekaterih mestih prebresti. Poiščemo dve debli in ju položimo črez vodo; dva držita debli, a eden gre med tem časom črez brv. In tako pridemo srečno vsi na drugo stran, le knežič, ki jaha na konju črez hudournik, pade z njega v vodo, da je moker ko miš. Ob enajstih dospemo na prve travnike. Kmalu nato nam pokažejo železnokisli studenec — velikokrat boljši nego slavni „narzan" —, kjer se prav pošteno napijemo te imenitne slatine. Par sto korakov dalje je knezova pristava, kjer se nam predstavita dva knezova sina in mlad štirimesečen medved, ki mi takoj pri sprejemu prevrne čajnik z „narzanom". Jaz in Pfann sedeva vsak na enega konja in opoldne smo že v utrjeni grajščini kneza Dadiškiljanija v vasi Mazeri, 1666 m nad morjem. Prav imenitno nam postrežejo tu. Nemci zvedo, da so bili že drugi Nemci — na čelu z nekim Schusterjem — na Ušbi, da torej ne bodo oni prvi na vzhodnem vrhu. No, to nič ne de: oni hočejo biti prvi na obeh vrhovih*). Drugi dan opoldne se poslovimo. Nemci so šli k svojemu šatoru pod Ušbo, jaz pa dalje proti Araratu.

(Dalje prihodnjič.)

1905 št. 11

(Dalje.)

5. Iz gornje v dolnjo Svanetijo.

(Črez Latparsko sedlo 2887 m.)

Ko pridem iz vasi, zavijem na levo v hrib in grem po bližnjici črez gore. Zvečer o mraku sem že v svanetski vasi Mestiji, ki leži v ljubki dolinici ob potoku Agimu. Vidna je že od daleč po svojih zvonikom podobnih stolpih, ki so služili nekdaj v medsebojni vojni posameznim knezom v obrambo. Pred občinsko hišo srečam dva nemška turista, ki sta prišla ravnokar s Tetnolda in si zdaj varita konserve za večerjo. Ko se seznanimo, večerjamo vsi skupaj ter govorimo o potovanju precej časa. Ko se pa znoči, ležemo spat na travo pred hišo. Noč je oblačna in topla.

Zjutraj navsezgodaj nas zbudi vodnik. Ne skuhamo si ničesar, le par konserv mi dasta Nemca na pot in potem se ločimo: ona dva gresta v Mazeri, da se združita z ostalimi tovariši, jaz pa krenem črez reko in ob njenem levem bregu dalje v Mulah, Inkari in črez Bogreški klanec v Kal.

Vsa dolina ob reki Agimu je prav čedna, veselopisana, z mnogoštevilnimi vasicami, z njivami, travniki in gozdi posejana ter ima mnogo železnokislih rudninskih studencev, posebno okrog Mulaha jih je par prav imenitnih. Spoznate jih po rdečih tleh in rdečem kamenju in tudi po rdečih žlebovih, po katerih teče voda, ker se seseda na njih železo v podobi železnega okisa. Konec doline, kakor ga vidite z Bogreša, je pa že tako krasen, kakršnega zastonj iščete kje drugje: v zelenju ob vodi stare vasice z visokimi stolpi, dalje gore, porasle z brezovimi in smrekovimi gozdi, senožeti, skalnati prepadi, ledniki in nebotični, v večni sneg zakopani velikani Tetnold in drugi. Vrhu Bogreša rasto po planini rumeni podleski. Utrgam si jih par v spomin; pozneje jih nisem našel nikjer več.

Zdaj pa z gore zopet navzdol v dolino besneče reke Ingure, ki pada tam daleč nad mestom Poti v Črno morje; no tu šele zbira svoje vode. Pomislite: greste po dolini ob reki, torej ne morete nikamor daleč pasti, a vendar je pot veliko težavnejša, nego pa če bi hodili po strmih skalah. Vsled nedavne nevihte je Ingura narasla, izpodmila bregove, odnesla mostove, in iskati si moram pota zdaj po vodi, zdaj v mokrem skalovju, zdaj zopet skozi bodeče grmovje po nevarnih, spolzkih bregovih. Zdaj hodim ob vodi, a takoj nato se moram povzpeti par sto metrov visoko v goro. Od Mestije do Kala štejejo pičlih 8 ur, no radi teh ovir pridem jaz šele okoli enajste ure po noči, in sicer v temni noči po čisto neznanih krajih v poslednjo vasico pod Latparskim sedlom in spim pri nekem Tatarju na tleh v prodajalnici. Pa mojega trpljenja še ni bilo dovolj. Bog ve zakaj, a spati ne morem. Šele proti jutru zadremljem nekoliko, toda ne za dolgo, ker pride Tatar in me zbudi, češ, dani se in najbolj pametno je, da se takoj odpravim na pot, ker sedlo je strmo in visoko, a dan bo vroč. Kruha nimam nič več, rečem torej Tatarju, naj mi proda, kolikor more, svojega »puri«, t. j. turščični pepelnik. On mi da dva hlebčka za deset kopejk, več ga nima; no tega kruha niti za zajutrk ni dovolj. Potem mi še pokaže sedlo, koder drži moja pot, in zapre zopet za menoj duri.

Grem kake pol ure in pridem do precej lepega kolovoza, ki zavije od reke na desno v goro. Mislim po besedah Tatarja, da je to moja pot, in zavijem po njej kvišku. Ko sem že kakih tristo metrov nad dolino, razdeli se kolovoz v steze in steze se druga za drugo porazgube med borovičjem in brezjem brez izhoda; pot ta služi namreč samo drvarjem in pastirjem. Ne kaže mi torej drugega kakor iti nazaj, odkoder sem prišel. Solnce je med tem že pokukalo izza visokih gor v dolino in Tatar je že odprl svojo prodajalnico in tesal pred hišo sani. Prosim ga, naj mi za božjo voljo pokaže pravo pot na sedlo.

Zdaj jo najdem v resnici. Tam, kjer se stekata dva potoka, je treba iti na desno stran levega in že sem na jezdni poti, ki se vije v ključih sredi grmovja počasi kvišku proti sedlu. Po gozdu in grmovju hodim kako poldrugo uro, potem pridem na travnike in od tam takoj na senožeti, odkoder je že vidno sedlo sredi sneženih polj. Tu piše močen sever in ni mi več vroče. Po poti me srečavajo jezdeci Svaneti v svojih čudnih oblekah. Pot je od tu do sedla prav zložna, in ko pridem na vrh, kaže moja solnčna ura šele dvanajst. Hodil sem torej precej hitro in se morem zato par minut oddahniti. Vrhu Latparskega sedla je kup nanošenega in zloženega kamenja in za to gručo ležem od vetra na solnce. Kmalu zadremljem. Rezgetanje konja prav blizu mene me prebudi; dva Svaneta, mož in žena najbrž, sta ne daleč od mene zlezla s konj in zdaj jesta meso in prav dišeče sirove štruklje, »kôt« po svaneški. Ko vidita, kako ju gledam postrani, a sam ničesar ne jem, reče ona njemu par besed in tedaj vstane on, vzame en štrukelj in odreže kos mesa ter mi prinese vse skupaj. Jaz se seveda ne branim preveč. Vse to mi jako tekne in prav židane volje postanem.

No, dalje na pot! Zdaj pojdem navzdol in hodil bom po ozkih, globokih dolinah notri do Kutaisa in nič več ne bom videl teh nebotičnih velikanov Velikega Kavkaza tako blizu sebe in tako razločno, kakor sem jih gledal dozdaj. A od tu je prekrasna panorama na vse pogorje, na ves hrbet od mogočnega Elbrusa in Ušbe (4698 m) mimo Tetnolda (4200 m), Škare (5184 m) in Dihtava (5192 m) notri do ostrega Kazbeka (5044 m). In danes je tako krasen dan, tako čisto ozračje in vse gorovje je tako svetlo, tako belo in ni ga oblačka in ni je meglice ne na njih in ne na jasnem, temnomodrem prazničnem nebu. Do noči bi tukaj stal in vas gledal, drage znanke, in šele ko bi vas večerna zarja oblila ko lice device rdečica in bi se pokazale svetle migljajoče zvezdice nad vami na temnem nebu, šele tedaj bi se poslovil od vas. Toda dolga je še pot pred menoj in zato: zbogom! In zdi se razvneti glavi, da ji odzdravljajo svetli vrhovi in ji kimajo v slovo.

Z Latparskega sedla vodi na južno stran veliko strmejša pot. Bežim po njej kakor plaz z gore in se ustavim šele v dolini, ko pridem v krasen listnat gozd. V dolnji Svanetiji sem. Dolina, po kateri teče reka Chenischale, t. j. Konjska voda, je odprta južnim vetrovom in zato raste tu že vinska trta in drugo južno sadje. Zemlja je rodovitna. Vasi nimajo nikakih stolpov, le tuintam so še razvaline kakšnega gruzinskega gradu, ki že tako lepo pokrajino še bolj krase. Take razvaline so posebno blizu Lenteha, a še večje na gori blizu mesta Cageri, ki leži ob reki tam, kjer zapušča Chenischale svoje tesnice in se razliva v široko ravnino. Ta dan spim v vasi Čoluri, drugi dan na klancu za Cageri. Opolnoči grem dalje, ob treh pridem na vojno osetinsko cesto, ki vodi še po romantičnejših in bolj divjih krajih nego gruzinska, drugi dan opoldne, t. j. v petek 14. avgusta, sem pa že v stolici Gruzije, v Kutaisu.

6. Na Alagez (4353 m).

V ponedeljek, dne 17. avgusta, odidem iz Kutaisa, v sredo pridem črez 2440 m visoki Zekarski prehod v slavne žveplene toplice Abastuman, ruski Veliki Šmaren praznujem v Safarskem samostanu v gorah nad Ahalcihom, v torek 1. septembra zjutraj sem pa že pod Alagezom v mestu in trdnjavi Aleksandropolu. Ob štirih popoldne zapustim mesto.

Ves teden sem že gledal pred seboj orjaški četveroglavi Alagez (božje oko po tatarski), ves zavit v debel, svetel snežen plašč. Že tako je zrlo to božje oko visoko nad vso pokrajino in nad vsemi gorami, ki so je obkrožale, no od dne do dne je raslo in zdaj je tu prav pred mano strašno visoko, osamljeno in nepristopno na videz in grozno gleda sem doli name pritlikavca, ki mu mislim stopiti na punčico. Prejšnjo noč je razsajala okrog njega strašna nevihta, ki je očistila za par dni ozračje. Upam, da bom imel krasno pot.

O mraku pridem v armensko vas Horum pod Alagezom, no grem še dalje in nočujem na njivi v snopju ne daleč od sela Bekanda, skoraj 40 km od Aleksandropoia. Opolnoči vzide luna. Ko se pa začne komaj svitati na vzhodnem nebu, zadenem nahrbtnik in stopam počasi v goro. Ko se zdani, sem na pobočju Alageza v poslednji vasi Artiku. Od tu dalje so senožeti in planinski pašniki ogromnega obsega, ki se raztezajo prav dopod vrha gore. Pot je dozdaj še zložna, no onostran jarka, v katerem leži še na debelo sneg, ki je v zadnjih dneh padel, se dviga gora že bolj strmo in iz zemlje se kažejo tuintam precej visoki skalnati grebeni.

Nekako ob devetih zjutraj se pripeham iz globokega jarka na prostrano planino, s katere kipi v nebo dobrih tisoč metrov visoka zapadna piramidna glava Alageza. Zdaj sem že više, nego je naš Triglav visok; no tod se še pase po zelenih livadah živina. Pred menoj se belijo tatarski pastirski šatori. Tam so me že zapazili, ker proti meni beži na konju mlad Tatar, ki me v slabi ruščini povpraša, kam da me vodi pot. Povem mu, a on se silno začudi. Povabi me k sebi v šator. Tu sta njegova žena in starček s sivo brado in s sivimi lasmi, no z dobrohotnimi očmi in potezami v obrazu. Sin mu pove, kam da sem namenjen. Tedaj pa on od zavzetja tleskne z rokami in mi kaže z glavo, naj vendar ne grem dalje, in z mešanico tatarskih in ruskih besedi me svari, češ, tam gori me čaka nesreča, tam gori so zveri, volkovi in celo — šejtan, t. j. hudič, in da ni še nihče prilezel na vrh gore, kar on pomni; veliko pametnejše bo, da grem nazaj v dolino in okrog gore po cesti v Erivan, ako že hočem na vsak način iti tjakaj. Ko vidi, da vse prigovarjanje nič ne pomaga, da mi dva pepelnika in velik kos ovčjega sira na pot, no denarja noče niti kopejke od mene.

Še četrt ure grem po planini, nato pa med skalovjem kvišku na zapadni vrh. Na malem sedlu pod vrhom srečam kakih deset od nog do glave oboroženih Perzov, ki mi pretaknejo ves nahrbtnik, no, ko ne najdejo ničesar, kar bi se jim vredno zdelo vzeti, me puste dalje in mi še pokažejo pot na najvišji severni vrh Alageza. Ali poti ni bilo nobene, držal sem se le smeri, o kateri so mi govorili.

Obšel sem zapadni vrh z leve strani, storil par sto korakov navzdol in — na snežišču sem. Zapadni vrh je zvezan s severnim po ozkem, silno škrbastem grebenu, po katerem pa ni mogoče hoditi radi mnogoštevilnih visokih navpičnih skal, ki zapirajo pot. In tudi meni se ne bi bilo posrečilo zlesti na severni vrh, ako ne bi bilo ravno to leto in še ob tem času mnogo snega, ki se je prilepil v strmih plazovih po vsem prostranstvu med obema vrhovoma, tako da je le sam rob grebena gledal izpod njega. Hodil sem deloma po grebenu, a na neprehodnih mestih sem se splazil na sneg in šel oprezno po njegovem vrhnjem robu, ki se je naredil vsled tega, ker se je sneg raztajal na popoldanskem solncu ob skalah. Na mnogih mestih sem jahal. Toliko ko ta dan še nisem pretrpel na nobeni gori. No sreča mi je bila mila in okolo treh popoldne sem že na najvišji višini velikana Alageza, in reči moram, da je moj trud tisočero poplačan s prekrasnim razgledom na vse štiri strani sveta.

Alagez, eden največjih ugaslih ognjenikov na svetu (širina žrela znaša nad 10 km), stoji popolnoma osamljen sredi Aleksandropolske in Erivanske visoke planote in zato in radi njegove visočine je razgled ž njega v resnici brez primere. Ž njega vidite pod seboj vse Zakavkazje od Črnega do Kaspijskega morja in šs velik kos sosednje Turčije in Perzije. Razgledu ž njega stavi meje le prevelika daljina in pa na južni strani impozantna postava Velikega Ararata. A čeprav se ustavi oko vsakega turista, ki zaide po poti na Ararat v te daljne kraje, na Alagezu, vendar ga je dozdaj obiskal samo še znameniti ruski hribolazec in topograf Pastuhov, ki je bil dne 25. julija l. 1893. prvi na zapadnem vrhu, dobrih sto metrov nižjem od severnega, in od tu določil višino vseh štirih vrhov. Gora ima polno razpoklin; največja, od vrha do tal, je pri vasi Kazafaru. Po njej se pride v notranjo dolino, iz katere priteka šumna reka Baličaj (divja, besna). Zdaj je Alagez brez lednikov, nekdaj jih je pa imel mnogo. Največji je bil v dolini Gjuzaldupi, 8 vrst dolg in nad 1000 m debel. Na pobočju Alageza je 42 jezer. Karagel (črno jezero) je največje in najkrasnejše in leži pod južno piramido, najviše izmed vseh. Okolica jezera je rajskolepa.

No čas hiti, a prišel bi rad danes vsaj do pastirskih koč na južnem pobočju Alageza, ki so od tu prav dobro vidne. Grem kolikor mogoče hitro nazaj po stari poti, ki je pa zdaj do sedla še težavnejša, ker se moram plaziti daleč navzdol in od tam šele kvišku. Mnogo časa mine, ko pridem nazaj pod zapadno piramido, in solnce že zahaja, ko sem pri Karagelu. Od tu dalje gre pa veliko laže, ker ni več snega in tudi ne skalovja, vsega razbitega in raztrganega od strele kakor gori, kjer se vedno bojiš, da ne zdrkneš s skalo vred v prepad.

Toda daleč ne pridem ta večer, ker je pretemno; navzdol grem še v dolino črez rečko Arhaten in na drugi strani zopet navkreber, ko sem pa na slemenu, me pa že nič več nikamor ne veseli. Torej ležem za steno starega podrtega hleva na zemljo, zamašim kolikor mogoče luknje v steni, ker je začel pihati sem od vrhov silno hud in mrzel veter, se odenem toplo in zaspim. Zbudi me miš, ki se je hotela najbrž skriti pred mrazom v mojo obleko. Ko sem spal, je priplavala na nebo skoraj polna luna in zdaj leži vsa priroda pred menoj v čarobnem belkastem svitu; posebno lepo se blešči sneg na Velikem Araratu visoko na temnem ozadju zvezdnatega neba. Veter tuli in piska skozi zid, iz doline pa prihaja šum reke. Čutim se tako majhnega, neznatnega v tej široki prirodi; bal bi se, no Alagez, božje oko, čuva nad menoj.

Dani se. Solnca še ni, a srebrna glava Ararata že zagori v najkrasnejši jutranji zarji. In zdaj tudi Alagez zažari. Naprej!

(Konec prih.)

1905 št. 12

(Konec.)

7. Na Mali (3913 m) in Veliki Ararat (5156 m)

Na meji Rusije, Turčije in Perzije se dviga iz ravnine kralj vseh gor Malega Kavkaza, ves bel in svetel celo v temni noči, mogočni dvoglavi mejnik ogromnega ruskoslovanskega carstva. Kakor pazljiva straža stoji bdeč noč in dan in gleda globoko tja v sosednji državi, da more takoj naznaniti, kaj da se pripravlja tamkaj notri, solnčen dan ali nevihta. To je tatarski Agri-Dag (težka gora), armenska Masis (mati sveta), perzijska Kuli-Nuk (gora Noetova); to je svetopisemska gora, o kateri govori Mojzes v svoji prvi knjigi v četrti vrsti osmega poglavja: štirinajsti dan sedmega meseca se je ustavila ladja na gori Araratu. Precéj nad sto kilometrov je oddaljena glava Ararata od glav svojega soseda Alageza, na podnožju obeh gor se skoraj strinjata, le par vrst prepuščata reki Araksu, da more nadaljevati svoj pot dalje proti vzhodu po Erivanski planoti v Kaspijsko morje.

Izprva sem hotel iti z Alageza v Erivan, ali krasno vreme in veličastvo Ararata, ko sem ga gledal v jutranji zarji z Alageza, sta me prevzeli in odšel sem z gore mimo vasic Parbi in Aštarak naravnost na Ečmiadzin (stolico armenskega katolikosa, glavarja cerkve) in od tam po bližnjicah črez reko Araks, kjer sem prešel črez krasen železen most v vas Daš- burun in v Ali-kizil, ki je že na podnožju Ararata.

V Ali-kizilu sem bil sedmega septembra opoldne. Tu sem jedel v vojašnici obmejne straže. Vojaki mi pokažejo pot v selo Ahuri na pobočju Ararata. Smer mi kažejo stekla v oknih vojašnice v Ahurih, ki se svetijo kot ogledalo v solncu. Zemlja je tod silno peščena izprva in noge se mi vdirajo včasi skoraj do kolena v drobni, sipki pesek, ki ga je nanesla voda ob nevihtah z gore. Kaki dve uri hodim po peščevju, potem me pa pripelje stezica na pašnike in žitno polje, ki se razteza skoraj notri gori do Ahur. Ob stezi teče potok, ki zbira vodo izpod araratskega lednika in iz studencev pod goro. Zajedel se je ozko in globoko v zemljo, tako da čujete včasi šum vode pod sabo, a potoka ne vidite. Vse te dni je bila strašanska vročina in tako je pripekalo solnce tudi danes, da mi je lil pot curkoma s čela; toda zdaj je solnce že za Araratom in od gore pihlja hladen veter. Vso pot ne srečam žive duše, sam hodim sredi obžganih pašnikov in zlatoklasih njiv, in to mi je prav všeč. O mraku dospem v ahursko vojašnico, 1676 m nad morjem.

L. 1840., dne 30. junija, je bil okrog Ararata strašen potres. Z Ararata se je odtrgal nad studencem sv. Jakoba velik plaz s kosom lednika in pokopal pod seboj vso vas Ahuri, ki je imela več ko 2000 prebivalcev. Neki star Tatar mi je povedal o potresu to-le: Bilo je ob petih zvečer; kar je začel Ararat grmeti kakor še nikdar in vsa okolica se je odela v gosto meglo. Tako je bilo tri dni. Voda je narasla v Araksu in pritokih. A zrak je bil nasičen s prahom in žveplenim dimom, da ni bilo mogoče dihati. Ljudje so se zapirali po hišah. Tretji dan je potegnil veter in pognal dim in meglo za Erivan. Od vseh prebivalcev vasi Ahuri jih je ostalo kakih dvajset, ki niso bili takrat slučajno doma. Ti so postavili novo vas. Ker so vedeli, kje so živeli v vasi bogati ljudje, so kopali v zemlji ter dobili in pobrali iz podsutih hiš vse dragocenosti. — Ne daleč odtod v dolini pod lednikom je sv. Jakoba studenec, kamor je hodil sveti Jakob, ko je pasel ovce, vodo pit.

Drugo jutro grem navsezgodaj dalje proti sedlu med Malim in Velikim Araratom, kjer stoji velika, nanovo sezidana, utrjena vojašnica ruske obmejne straže. Od Ahur do Sardar-bulaha (t. j. knezovega studenca) pelje slaba, 12 vrst dolga steza po globoko razoranem vzhodnem pobočju gore. Stopam počasi, ker se mi ne mudi; mislim namreč nočevati v vojašnici in šele drugo jutro iti najprej na Mali Ararat, da si poiščem od tam pot, po kateri morem priti pozneje najlaže na Veliki Ararat. Odslej pa srečavam večkrat po par ljudi, ki jahajo na konjih v dolino. To so Kurdi, ki imajo v dolini ob Araksu nekoliko vasi, a pasejo tod po pobočju in v Sardar-bulahu živino po leti, na zimo se pa vračajo s svojimi šatori v dolino. Nekako sredi pota med Ahuri in Sardar-bulahom leži v ljubki dolinici, kamor ne prihajajo severni vetrovi, majhna kurdska vasica; no v njej ne najdem žive duše, ker so vsi više gori v planinah pri živini, le dalje na griču zapazim moške, ki žanjejo ječmen. Ko pridem na oni grič, zaslišim onostran njega pred seboj zvonjenje kravjih zvoncev, no čudim se, kako to, da jih je toliko skupaj. Iz radovednosti grem hitreje. Kmalu zagledam, kako stopa počasi drug za drugim, ponosno ko kralji, karavana velblodov. Prvega vodi visok, slok Tatar; na velblodu sedi bogato napravljen Perzijec-trgovec, za njim gredo drugi velblodi, vsi z vrečami na hrbtu, in vsak velblod ima dva ali tri ali še več raznih zvončkov na vratu. Za velblodi koraka še kakih pet Tatarjev v visokih kučmah. Vsi ti prihajajo iz Turčije črez sedlo z raznim vzhodnim blagom na bazar v Erivan.

Ob enajstih sem na Sardar-bulahu in grem takoj v vojašnico, kjer se predstavim majorju, strogemu Armencu. Da mi na razpolago majhno sobico, potem me pa povabi na kosilo. Potni list si pridrži tako dolgo, dokler ne odidem nazaj v dolino. Ko mu povem, da mislim iti tudi na Veliki Ararat, me vpraša, če imam vodnike, češ, da me brez petih ali šestih Kurdov ne pusti na noben način na goro, ker tako bodo oni odgovorni, če se mi kaj pripeti, a če pojdem sam, me gotovo ubijejo roparji in tedaj bo moral on za vse biti odgovoren, ker me je pustil samega. Vprašam ga, koliko bi me vse stalo. Odgovori, da najmanj 30 rubljev. Moj Bog, kje naj pa jaz denar berem, ko je še tako dolga pot pred menoj, ako bom za dva dni moral toliko dati! Premislim nekoliko in mu rečem slednjič, da pojdem samo na Mali Ararat; pri sebi sem pa mislil drugače. Po kosilu ležem spat in spim do osmih zvečer, ko me pokliče major k večerji. Posodi mi tudi čisto novo burko na pot.

Nekako ob polpetih zjutraj odidem iz vojašnice in zavijem takoj za njo na levo v ruševje. Črez dobro uro sem pod Malim Araratom. Gora je podobna mnogostrani piramidi in po njenem severovzhodnem hrbtu, t. j. po onem, ki se pomika najbliže k vojašnici, začnem lesti kvišku. Stezica je silno peščena in strma in zato drči noga pri hoji: dva koraka naprej, eden nazaj. Poiščem si bolj pripravno pot, med travo in kamenjem, kjer je mogoče nogo zatakniti za kamen ali rušo. Tuintam stoje po hrbtu visoke skale, in ko preidem daljo med dvema, sedem na skalo in počijem, in na ta način se mi zdi pot veliko krajša, ker si stavim bližnji cilj.

Čim više sem, tem bolj se manjšajo vse reči in stvari pod menoj in tem širše postaja moje obzorje. Tam doli pod menoj na sedlu se vidi vojašnica kakor kočica in gozd kot črna lisa, ljudi že ne razločiš; a tam za sedlom se mi odkriva dozdaj neznana pokrajina v Turčiji in takoj na pobočju Velikega Ararata uzrem ugasli ognjenik Karmijarak (»počeni želodec« po naše), le dolina ni še vidna, ker se skriva za gorskimi vrhunci.

Že sem pri oni veliki skali, ki jo opazite pod vrhom še iz Sardar-bulaha, in tam dalje je že viden vrh. Hitreje dalje! No, ko pridem na oni vrh, stoji za njim še eden in še večji, a spodnji je le nekak nasip okrog bivšega jezera, ki se je morebiti že davno posušilo. In droben pesek je posut na debelo tod, kakor naplavljen od valov, in po njem je začrtal neki turist svoje dolgo, čudno ime. Slava Bogu, zdaj sem slednjič v resnici na vrhu!

Na precej širokem, a ne ravnem, silno raztreskanem vrhu štrlijo tri skale kvišku; to so baje oni trije prestoli, na katerih so sedeli trije kralji — modri iz Jutrove dežele, ko se jim je prikazala zvezda, ki jih je vodila do Betlehema. In na najvišji prestol se skobacam tudi jaz in sedem nanj. Kako sem srečen! Kralji iz Jutrove dežele gotovo niso bili srečnejši, ko so zagledali zvezdo vodnico, nego sem jaz danes. Sedim kakor kralj na visokem prestolu in gledam daleč naokrog. Vse je pod menoj, le sneženi Veliki Ararat, mati sveta, in Alagez, božje oko, in tam prav na turškem obzorju gora vsa v snegu kakor snežen mož, so se vzpele nad mene. Globoko pod menoj leži razprostrta zemlja Rusije, Turčije in Perzije. Po njej se pretakajo živosrebrne reke, a nebo se zrcali v vodah mnogoštevilnih jezer. Tako gleda tam v Turčiji izza Velikega Ararata kos Vanskega jezera, a na jugovzhodu je raztegnjeno ogromno, napol suho jezero Urmija, ki je v Perziji, a če pogledate tja v gorovje za Erivanom, zablešči se vam nekaj tam med gorami za trenotek in se zopet skrije; to je najbrž kos jezera Gokča v Rusiji. In potem je še mnogo majhnih, ljubkih in bolj modrih nego nebo nad njimi raztresenih naokrog. A po rumenorjavih, ožganih in tudi lepo zelenih livadah, močvirjih, njivah in travnikih ter skozi črnozelene gozdove se vijejo po gorah in dolinah bele ceste iz sela v selo, iz mesta v mesto, in zdi se ti, da vidiš, kako beže po njih vozovi in skačejo jezdeci in kako se dviga prah nad njimi, ki ga odnaša veter. In prav tu spodaj na turški strani zbirata svoje vode sveti reki Evfrat in Tiger, na tej strani se pa zvija leno ko kača srebrni Araks mimo bombažnih nasadov, mimo bogatih vinogradov in sadnih vrtov, mimo zlatoklasih njiv in kamenih, peščenih pustinj. Tu živi narod armenski s svojim do skrajnosti zvitim, da, celo podlim značajem, narod, ki ga radi njegovih slabih lastnosti nikakor ne moreš ljubiti, pred katerim pa se moraš do tal prikloniti radi njegove narodne zavesti in ponosa. Vsa ta zemlja ti je sveta, vsaj po spominih iz svetega pisma, vsak košček ima svojo zgodovino. Tu se je vršila par tisoč let zgodovina najprebrisanejšega naroda na svetu, Armencev, polna krvavih dogodkov, in se še zdaj vrši. In Armencem se v Rusiji dobro godi in še bolje bi se jim godilo, ko ne bi bili v svoji podlosti tedaj, ko se jim je pomolil prst, zagrabili za vso roko, t. j. ako ne bi bili hoteli tedaj, ko jim je ruska vlada že skoraj preveč pomagala — v škodo drugim narodom kavkaškim in celo svojemu — naenkrat čisto samostojnega carstva, ki naj bi se raztezalo od Astrahana do Tavriza v Perziji, kjer bi naj služilo trem milijonom nad dvajset milijonov drugih Nearmencev.

No, jaz čutim samo, da sem na najbolj jugozapadnem mejniku — straži velikega carstva bratskih nam Rusov, in zato zapojem veselja: Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije! ... in: Naprej zastava Slave, Ljepa naša domovina, Ide Srbin u vojnike, Šumi Marica, Kje dom je moj in Ješče Polska ne zginjela! — Potem vzamem knjige iz nahrbtnika in prečitam par pesmi Prešernovih in Murnovih ter deklamujem na izust »Spomine« Kettejeve in po eno Zupančičevo, Golarjevo in seveda tudi svojo pesem. — In mojemu razgledu ni nikakih mej: v duši moji se vrste slika za sliko, duh moj beži dalje, dalje, že sem onostran maloazijskih poljan in gor na bregu Egejskega morja, že sem na grškem otočju, že sem krenil okrog Atike, Akropolis nad Atenami le zamiglja pred očmi z rjave poljane in že sem mimo otoka Krfa in ob turški obali in mimo skalnatih, golih dalmatinskih bregov bežim po Jadranskem morju na sever, Učka švigne mimo, Nanos se pokaže — in v svoji mili slovenski domovini sem! Glej belo Ljubljano s Kamniškimi planinami v ozadju, po katerih sem tolikrat lazil, in tam dalje Karavanke s Storžičem in Stolom in čisto na koncu kipi v nebo naš veliki Triglav!...

Solnce se je že povzpelo ta dan najviše. Tako visoko sem in jesen je že pred vrati, a vendar je zdajle tu tako vroče kakor pri nas o svetem Jakobu. Ko sem bil prišel semkaj, sem se ogrnil z burko, no zdaj jo položim podse in zadremljem nekoliko v senci za skalo. Potem ogledam dobro orjaška pleča Velikega Ararata, ki mi jih stavi na pregled, in si poiščem po njem smer svojega pota nanj. Po dolgem preudarjanju se odločim za greben, ki vodi naravnost od sedla skoraj do vrha, in za silo na manj pristopnih krajih tudi za jarek na levi strani grebena, ako gledate od tu na goro. Slednjič se še podpišem na eni izmed skal; izprva sem si hotel ime vdolbsti v kamen, no železo ni prijelo trdega trahita, in zato napišem kar z rdečim svinčnikom svoje ime na skali ne daleč od one, kjer se je podpisal Pastuhov, ter oblijem vse z oljem, da ne izpereta črk tako kmalu dež ali sneg. Takoj nato pa stopim navzdol, toda po drugem hrbtu, po onem namreč, ki se končuje ravno vrhu sedla, ker mi je ta pot veliko pripravnejši in morem to noč spati že precej visoko onostran sedla na pobočju Velikega Ararata in me tako čaka jutri mnogo krajša pot. Dalje sem si pa izvolil to pot tudi zato, da bi tam spodaj v vojašnici ne zvedeli prezgodaj moje nakane, ker bi mi lahko vse preprečili.

Črez kake tri ure sem že na sedlu; tam se ognem stražnice — majhne, iz ilovice narejene kočice — in se povzpnem do solnčnega zahoda še par sto metrov visoko po grebenu. Tu razgrnem v prirodnem zatišju pod ogromno skalo po tleh burko, položim nahrbtnik za vzglavje in ležem na polovico burke, z drugo polovico se pa odenem krepko črez glavo, da mi je gorkeje. Dvakrat še slišim šum plazov z gore in že zaspim s krepkim snom.

Ko se drugo jutro prebudim, je solnce že vzšlo, nebo je popolnoma jasno, svetlomodro, le tam okoli turške snežene gore in okrog Araratove glave se sučejo nekaj časa megle, potem pa jih odžene veter za Alagez. Počasi se dvigam po grebenu navzgor; no, ker piše tako močen veter, da me skoraj ne pusti iti naravnost, ampak me vedno potiska v stran proti prepadu, odločim se za pot po jarku in zato krenem na levo in grem preko hrbta v kotlino in tam dalje v goro. Črez pičli dve uri sem približno na višini Malega Ararata. Tu se vzpnem radi preveč visečega snežišča, ki se še ni danes odtajalo in torej ne more noga najti opore na njem, zopet nazaj na greben. Veter postaja vedno silnejši. Ko pridem za oni rog na grebenu, odkoder je vidno v tesnice svetega Jakoba in na Ahuri, postojim nekoliko.

Ozrem se naokoli. Na ruski strani je vse čisto in mirno, no iz perzijskih in turških dolin vstajajo sive megle, se oprijemljejo gor, se zbirajo in potem raztrgajo in veter jih nese naravnost sem k Araratu. To ne pomeni nič dobrega. Hitim, kolikor morem, po grebenu kvišku. Glej, prva meglica se je že oklenila Počenega želodca in že se pripravlja, da poskoči nekoliko dalje; a za njo beži cela druhal. In že švigne prvi pajčolan mimo mene. No dalje! Še par sto metrov in na vrhu sem! Tu je pa treba že večje pazljivosti, ker se skriva greben mnogokrat in vedno bolj pogogostoma pod snežni sloj.

Še pol ure preide. Ves Ararat je v megli in zdaj se je skrilo tudi solnce in megle so že zastrle velik kos ruskega neba. Zdaj pa že ne vidim nad tristo korakov okrog sebe. Kamor le pogledam, povsod le megla in megla. A veter tuli, tuli. In mrzlo je, da Bog pomagaj. Zavijem se v burko in nataknem rokavice.

No zdaj je pred menoj le sneg in sneg: sto, kvečjemu stoinpetdeset metrov imam še do vrha in tam v sedlovini je stolpič, ki ga je postavilo nedavno, pred dobrim mesecem, rusko imperatorsko zemljepisno društvo. France, korajža velja! Stopim na sneg in naredim par sto korakov po njem; kar butne veter z vso silo vame in me podere na spolzki, ko steklo gladki zamrzli sneg, in hajdi po njem na svojih saneh nazaj med skale. Nekje tam v Turčiji zagrmi, veter potegne še silneje in usuje se babja jeza. Ko hočem zopet nadaljevati svoj pot, butne veter s tako močjo še enkrat vame, da bi me odnesel doli v prepad v Jakobove tesnice, ako se ne bi hitro oprijel iz snega štrleče skale.

Ob takem vremenu nikakor ni mogoče iti na vrh, in poparjen moram kreniti skoraj na vrhu Velikega Ararata zopet nazaj v dolino, ne da bi bil dosegel svoj cilj...

O mraku pridem nazaj na sedlo in nisem še v vojašnici, ko se nebo zopet razvedri.

Noč je. V vojašnici sedim in pišem dnevnik. Ravnokar sem bil na dvorišču. Vse že spi, le zunaj okrog poslopja hodi straža enakomerno semtertja in po dvorišču, razsvetljenem od lune, lazijo psi ko tajnostne sence. V zraku ni čuti niti sapice in tako prijetno toplo je. Ni ga oblačka na nebu in Veliki Ararat se smehlja ob zelenomodrem zvezdnatem nebu tako čist ko naslikan in njegove konture so tako mehko začrtane in zaokrožene, kakor bi jih bil nevidni nočni duh pričaral sem na obzorje. In po njegovem snežišču se prelivajo nežni žarki nočne kraljice v tisočerih barvah, v vseh niansah, od svetlorumenozelenkaste do temnomodre. To je kraj miru in tišine; a jutri zapustim ta kraj, pojdem črez temni Araks v Erivan in od tam dalje v Tiflis in po železnici v Batum in s parnikom nazaj v Odeso in tedaj: zbogom, Kavkaz!