V deževju in bolesti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V deževju in bolesti
Franc Fabinc
Izdano: Slovenski narod 22. oktober 1909, letnik 42
Viri: 243
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko sem listal oni dan samega dolgega časa po svojih listinah, sem naletel na kos zastarelega papirja. Obračujoč ga na vse strani, sem se močno začudil, kako da mi še do sedaj ni prišel pod roko. Na njem je zapisana čudna dogodba prijatelja, ki je odšel v tujino bog ve kam; zdelo se mi je, da je to list iz njegovega zaljubljenega dnevnika.

Gosti oblaki so viseli na nebu in postajalo je vedno temneje. Sedel sem v kupeju sam za-se ter premišljeval o turobni usodi, ki me je obsodila v dolgo potovanje. Za zdaj pa sem bil namenjen domov in od tam zopet dalje – daleč, bog ve kam. Od zadnje železniške postaje, pa je bilo do doma še dobrih šest ur hoda.

Zagledal sem se skozi okno, a daleč se ni dalo videti. Pripogibanje vejevja in zgoščanje megle je pričalo o hudi uri. Jaz pa sem se čutil tako osamelega in obhajala me je globoka žalost, to pa že ob eni sami misli, da je bilo drugače nekoč – takrat, ko sem gledal iz varnega kotička v razburjeno prirodo z zadovoljstvom in pričakovanjem, ko so goreli v dnu duše ideali, katere mi je pa kruti svet zamoril. Kaj bode, če se bodo misli potemnevale ves čas vožnje do cilja in ta je še tako daleč!

Vlak je obstal na postaji D. Dobil sem dve sopotnici. Kako sem se začudil, ko sem, obrnivši se od okna stran, spoznal v eni novodošlih svoj nekdanji ideal. Ona se pa zame ni zmenila ali me sploh ni hotela videti. Obrnjena proti oknu, so strmele njene oči daleč ven, oči, ki si bral iz njih le veselo zadovoljnost in živahnost. In stopila mi je pred oči cela vrsta onih zlatih dni z vsemi sladkostmi in bolečinami. Gledal sem jo skrivaj. Ali jo naj pozdravim glasno, stopim k nji in porečem: »Ali me še poznate?« Pozabite, in dajte mi nazaj najlepše ure v mojem mladem življenju! Že je bil sklep storjen, prijel sem za klop, da se dvignem, da pohitim k nji in jo poprosim, da mi vrne, kar je vzela. Omahnil je pogum in zopet sem zrl v meglo. Kaj ji prinesem veselega, dobrega? »Kaj mi kalite veselo voljo,« poreče, če ji povem, da je moja duša žalostna, da pada listje z drevesa, ki mu pravimo up. Ne, ne, tega ne storiš. Od daleč bom gledal, akoravno trpeč, blaženo voljo njene duše, njenih oči. Ne vem, kdaj se je zgodilo, da so se srečale najine oči. Uprla je vame svoj pogled, dolg, osupel, radoveden; bil je pač pogled presenečen ob svidenju dobrih znancev. »Če se ne motim, gospod Hinko,« je zazvonelo med štirimi stenami železniškega voza in prihitela je, da mi poda roko. Vstal sem, zavrtelo se mi je v glavi. Mehanično sem ji podal roko na polovici pota in ji pogledal v zorni obraz. »Če vam drago, pridem malo k vam,« in tako sem kmalo sedel pri nji ter se seznanil z njeno prijateljico. Kam? Odkod? Vsa ta vsakdanja vprašanja pri sličnih svidenjih, sem odgovoril po možnosti kratko. Kam? Odkod? In jel sem ji praviti zgodovino zadnjih let, od časa, ko sva se ločila ... pravil sem ji o svojem zdajšnjem življenju, o potovanjih. Ves čas pripovedovanja me je motrila s pomilovalnim pogledom; a kmalo se je spremenil le ta v oni sladki pogled, ki sem ga bil deležen nekdaj v boljših časih. »Slab ste,« je dejala, »skrbi, oh, saj verjamem, kaj čemo!« in zopet je splaval daleč ven njen pogled, ki se je vanj zopet vrnilo veselje. Silna tesnoba mi je krčila srce, komaj sem se premagoval. Nastala je tišina in vsi smo poslušali drdranje koles, ki nam je vzbujalo spomine: temu lepe, a žalostne drugemu.

»Torej domov ste namenjeni,« pretrgala je Irma ta dolgi molk, »čaka me na postaji voz in lahko se peljete z nami.« »Kar si bom štel v posebno čast in veselje, ako vam ne bom nadležen,« sem pripomnil, nakar je nastala prejšnja tišina. Občudoval sem to milo podobo pred sabo, ki je postala lepša in krasnejša. Kaj čuda, da se mi je vtihotapila v srce z vso neodoljivo silo nekdanja ljubezen, o kateri sem sodil, da je zamrla, ki je pa le dremala. Ta mukepolni molk.

Nepričakovano hitro smo bili na cilju. »Obiščem prijatelja,« sem dejal, na kratko poslavljajoč se, in ko bodete pripravljeni za odhod, bom tudi jaz že tu. In šel sem. Kakor vedno, imel sem tudi to pot nesrečo in zakasnil sem se proti svoji volji.

Ko pridrvim do gostilne, kjer je čakal voz, sem obstal, kakor bi me bila pobila strela in stemnilo se mi je pred očmi, srce se je krčevito stisnilo – voza ni bilo več.

V gostilni sem zvedel, da so me čakale še deset minut čez določene četrt ure, potem pa se odpeljale z gotovo mislijo, da ostanem tukaj čez noč. »So li že dolgo proč?« »Kake četrt ure.« »Tri ure je še do večera, lahko se zdrznem na pešpot,« sklenil sem sam pri sebi. »Lahko še jih dohitim. Veliko bo njih presenečenje, ko bom, preskakajoč glavne ovinke, stopil pred voz in zakričal: »Stojte, truden potnik prosi za dovoljenje, da se popelje z vami.« Ona pa bo spoznala moj glas, dala ustaviti voz, podala mi roko rekoč: »Le hitro vstopite, da se ne premrazite.« In srce se bo pomirilo, misli streznile, noge pa pozabile, da so trudne. Že sem bil na križpotu in jo krenil po bližnjici. Noge so bile lahke, kakor še nikoli. V svinčenih oblakih pa se je sprožila premoč vode, ki se je curkoma vlila na zemljo in mi pršila v obraz. Jaz pa sem le hitel dalje, dalje. Čutil sem, kako je pretonila mokrota svršnik in končno prodrla do golih prsi. Od časa do časa sem stopil v nekaj mehkega, spodnji del nog je hladila neznanska moča – na vse zadnje pa sem se še zgubil. Storila se je predčasno noč in nisem več videl, kam sem stopil. Pri vsakem koraku je zabrizgala voda visoko do kolen.

Ko sem bog vedi kod prišel zopet na cesto, uvidel sem, da bi mogel biti na tem mestu za pol ure prej. S tistim srečanjem torej ne bo nič in vdal sem se v neizogibno usodo, hiteč z enakomernimi koraki naprej. Cesta je vodila po ovinkih, a meni se ni več zdelo vredno, da bi jih krajšal. Poln misli sem ves premočen stopal mehanično, liki stroj. Da bi mi pretila strela iz grozečega neba, bi se ne zmenil za njo.

Tu se mi pa zazdi, da slišim iz ­ nad najvišjega ovinka topot konjskih kopit, razgreta fantazija je zagledala tam gori oni voz, ki je bil v posesti vseh mojih misli. Švignil sem kvišku, ne meneč se za pot in hitel proti mestu, od koder je bilo slišati ropot voza in pritajene ženske glasove. Na grmu je obtičal kos svršnika, po roki pa je curljala kri. Noga je zabredla v korenine, jaz pa sem objemal vlažno mater zemljo ter jokal solze – ne veselja – ampak globoke srčne tuge. Voza ni bilo nič več slišati. Večkrat pa se mi je dozdevalo, da vidim tam na obzorju voz, ki ga vlečejo konji, bruhajoč ogenj. Namesto prahu in blata se je dvigala gosta kopa svinčenobarvnih oblakov kvišku.

Krog polnoči sem prispel domov in zaspal takoj, ko sem legel. Težke sanje so me mučile ...

Drugi dan je bil jasnejši in prijaznejši. Prebudivši se, počutil sem se silno slabo; ko sem pa poskušal vstati, se mi je zavrtelo v glavi, padel sem vznak na posteljo nazaj – groza je legla v srce – silna vročica se me je polaščevala – zgubil sem zavest.

Iz onih dni bolezni nimam preveč spominov. Po sobi tavajočih korakov sem se navadil tako, da me je bilo strah, kadar jih ni bilo. Legla je čisto mehka roka na vroče čelo in zopet izginila ... slišal sem pritajene glasove ...

Enkrat sem se z vso silo zravnal v postelji; po dolgih mučnih dneh sem zaslišal besede zdravnikove iz sosedne sobe:

»Je že izven življenske nevarnosti ...!« Nekega dne mi prineso veselo novico, da smem prihodnji dan vstati.

»Kaj pa z ono gospodično,« sem vprašal med drugim, »saj veste, ki se je tudi pripeljala oni večer?«

»Odpeljala se je že pred enim tednom na dom zaročenčev.«

Za hip se je stemnil obraz in v srcu me je zabolelo. Zakaj mi je to prikrila takrat? Videla je pač moj trpeči obraz in pomilovala me je! – kako poniževalno! Pomilovanje! Kaj je pač porekla, ko je zvedla, da sem bolan, ne mara radi nje?!

Skozmignila je nemara z rameni in rekla: »Revež, smili se mi!«