V deželi pesnikov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V deželi pesnikov
Olga Gutman
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekoč, pred mnogimi leti je v neki vasi živel deček, ki mu je bilo ime Pavel. Nekega dne, ko je bil sam doma, se je zelo dolgočasil in je vzdihoval:

"Oh, ko bi lahko kam potoval in spoznaval nove kraje in druge ljudi, pa mi ne bi bilo več dolgčas. "

Komaj je to izgovoril, že je zaslišal loputanje vrat. Nato so se odprla vrata dnevne sobe, pred njim pa se je ustavila domača sirkova metla. Na vrhu metle je sedel droben škratek s šilasto kapo, rdečimi hlačkami in belo brado.

Metla se je ustavila tik pred njim in spregovorila:

"Metlobus je pripravljen za let. Smer - Dežela pesnikov. Potniki vstopite, prosim! "

Pavel ni nič razmišljal ampak je skočil na metlo in se je je trdno oprijel, da ne bi med letom padel z metle, pa še ravno pravi čas, kajti metlobus je takoj, ko je Pavel položil roke na metlin ročaj, zajadral skozi okno dnevne sobe, ki se je pred njim samo od sebe odprlo in za njim tudi zaprlo, nato se je dvignil visoko pod oblake. Kmalu je metla zravnala svoj let in mirno letela visoko nad mesti in vasmi. Preletela je sedem mest in sedem vasi, devet gora in devet morij. Potem se je metlobus začel spuščati proti zemlji. Po nekaj trenutkih se je dokaj mirno ustavil na prostranem trgu nekega mesta. Pavel je stopil s svojega vozila in si je začel ogledovati mesto.

Stavbe so stale na levi strani trga. Bile so visoke in prozorne, bile so iz stekla. Na desni strani trga se je raztezal park. Drevesa v njem, pa tudi trava, vse je bilo iz stekla. Pod drevesi so se sprehajali možje, žene, fantje in dekleta. Vsak je strmel v tla ali predse in nekaj momljal ter ni niti pogledal drugih, ki so prihajali mimo. Pavel je napel ušesa. Spoznal je, da deklamirajo pesmice. Prisluhnil je natančneje. Ugotovil je, da ne deklamirajo ampak pravkar sestavljajo pesmice Pavla, ki je pogosto tudi sam pesnil in bil presenečen, ko je spoznal, da je priča rojevanju novih pesmic. Naenkrat pa je začutil, da ga nekdo drži za ramo.

"Potni list prosim!"

Pavel je izbuljil oči. Na to, da bo rabil potni list sploh ni računal. Pavle je obračal žepe in našel šolsko avtobusno vozovnico. Hitro jo je pomolil pod nos policistu.

"Ta ni pravi. Pesem je tukaj potni list. Saj si v deželi pesnikov. Hitro mi pokaži pesem! Če ne, te bom moral odpeljati v mestni zapor, ker si prišel brez potnega lista v našo deželo."

Pavel je napel ušesa in možgane in besede so mu kar same vrele iz ust in so se zlivale v stihe in kitice.


Beli oblaki drsijo čez nebo,

letijo, drvijo v daljavo.

Kje ste hiše, kje je trava,

kje je drevje pravo?


Drevje je steklo,

pripotoval sem z metlo

in pristal v steklenem mestu.


Tu park se širi, na levo čez cesto,

ob njem na desni je stekleno mesto.

Hiše so iz stekla in drevje in trava,

kdo ve ali je deklica, ki hodi

po parku, steklena ali prava.


Ljudje po stezah in cestah hitijo,

samo pred sebe v tla strmijo

ter sami sebi in vetru

ves čas govorijo.


"Dobro, sprejeto. Le naslov Še manjka "

Pavel je malo pomislil in rekel"

Naslov naj bo - Stekleno mesto "

Policist je rahlo pokimal in rekel

"Dobro, lahko greš v naše mesto "

In Pavel se je napotil po prvi ulici. Prišel je do pekarne. Zadišalo je po sveže pečenih žemljicah. začutil je, kako je lačen. Segel je v žep in iz njega prinesel sto tolarjev.

"O, dovolj bo za žemljo," je rekel in vstopil v pekarno. Prosil je žemljo. Prodajalec mu je podal kar dve. Pavel je stegnil roko in ponudil sto tolarjev Pek pa je denar zavrnil rekoč:

"Pri nas to ne velja. Kar spravi denar! Pri nas se vse plačuje s pesmijo."

"To je pa že preveč," se je razjezil Pavel "Da bi si cel dan samo izmišljeval pesmice? Nak to pa že ne! Raje grem kar pri priči domov"

Komaj pa je to izgovoril že je pred njim stala metla – metlobus. Hitro kar je mogel je zlezel nanj in komaj se je dobro oprijel, že sta frčala po zraku proti domu.

"Končno spet doma, " je zamrmral, ko je pod seboj zagledal domači dimnik.

"Škoda, da sem izgubil palčka, " je še zavdihnil z obžalovanjem.

"Tukaj sem, Pavel, " se je oglasil palček in pokukal iz Pavlovega žepa.