V džunglah belega slona

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
V džunglah belega slona
Doživljaji in vtisi s pohodov po notranjosti Zapadne Indije

Ferdo Lupša
Izdano: Prosveta, 1942, letnik 34, številka 202–240
Viri: dLib 202, 204, 205, 206, 207, 209, 210, 211, 212, 214, 215, 216, 217, 219, 220, 221, 222, 224, 225, 226, 227, 229, 230, 231, 232, 234, 235, 236, 238, 239, 240
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


UVOD[uredi]

Ob srečnem in prijetnem domačem ognjišču mi uhajajo misli čez morja tja v bujno, divje-romantično naravo, v deželo naroda Thai in belega slona v Zapadni Indiji, kjer sem preživel poldrugo desetletje in občudoval bogastvo prirode in njene posebnosti.

V pričujočem spisu sem se na menil popisati dogodivščine v deželah Laotov, Šanov in Karencev, ki sem jih obiskal leta 1915 in 1916 v znanstvene namene. Poizkušal bom podati kolikor mogoče natančno sliko tega, kar sem videl, slišal in občutil v svoji duši, ko me je vodila pot križem divje, a vendar rajske narave, ki jo obseva tropično solnce. Zamolklo rjovenje tigra, trobenje slona in tuljenje orjaškega gaura je mnogokrat razburjalo moje živce. Bučanje gorskih potokov in večno šumenje v pragozdih in džunglah, ki jih polnljo brezštevilne divje podobe, se mi je zdelo kakor šušljanje gozdnih demonov. Najlepša priložnost za študije tropične favne in flore!

Družbo so mi delali Laoti, Ngivi, Karenci, Ho in drugi. Lepo je bilo življenje med temi naravnimi narodi. Skupno z njimi sem doživljal prijetne in neprijetne ure, z njimi sem jedel isto hrano, z njimi sedel ob istem ognjišču in poslušsl njih pripovedke. Med njimi sem našel mnogo prijaznosti, spoznaval sem pri njih pojave naravne ljubezni v lepih tropičnih večerih, videl sem, kako so postajala dekleta žene in žene matere, gledal sem, kako so živeli in umirali, dobil sem zato vpogled za zastor eksotičnega življenja, kamor pogleda le redko evropsko oko.

Lepi so mi ostali spomini na čas, ko sem sredi divje džungle proučeval razpadajoče ostanke umotvorov davnega časa. V kraljestvu legendarnega Phra Ruanga sem našel sledove občudovanja vredne brahmano-buddhistične kulture, ki se poznajo še dandanašnji na vseh koncih in krajih delete belega slona.

Vse, kar sem doživel, videl in slišal na svojih številnih pohodih po ozemlju, ki ga bom opisal, je lahko v polni meri zadovoljilo prijatelja narave, lovca, znanstvenika in raziskovalca. Raziskovanje še divje, vendar rajskolepe narave utrjuje odločnost, ki je nobena druga stvar na more podžigati v toliki meri. Le kdor je že bil v eksotični naravi Zapadne Indije, bo mogel razumeti moja čuvstva in moje hrepenenje, da bi mi bilo dano enkrat vse to videti, slišati in doživeti.

SPLOŠNI ORIS ZAPADNE INDIJE[uredi]

Pogled na zemljevid nas pouči, da obdaja Zapadno Indijo, ki zavzema ves jugovzhodni del Azije, na zahodni strani Indijski ocean, na vzhodni Južno Kitajsko morje, na severu pa sega nekako do veletoka Yang-Tse-Kianga v Junanu. Večji del tega ozemlja tvori srednjevisoko pogorje, ki se vleče od srednjeazijskih in tibetanskih gora skoraj vzporedno proti jugu, končava pa na južni točki Malajskega polotoka. Med pogorjem se razprostirajo rodovitne doline in planjave z divjimi potoki in rekami. Ob izlivih vseh večjih rek so velikanske ravnine, ki imajo kaj ugodno zemljo za tropično sadje, med katerim je riž glavni pridelek. Ob morskih obalah teh planjav se šopirijo mangrovi gozdovi in lepi nasadi palm in drugega tropičnega sadnega drevja. Zahodni del ozemja Zapadne Indije leži v območju rek Iravaddy in Salven, vzhodni pa v območju Mekonga. Vsi ti trije veletoki izvirajo v neznanih krajih tibetanskega ozemlja. Prva dva se izlivata v Martabanski zaliv, Mekong pa v Južno Kitajsko morje. Nekako sredi med Salvenom in Mekongom teče Menam Čao Pija, ki izvira v severnem siamskem gorovju in se izliva v Siamski zaliv.

Zahodni del ozemlja Zapadne Indije, ki ima 591,000 km² površine, zavzema angleška Burma in spada pod angleško-indijski imperij. Na tem ogromnem ozemlju prebiva povprek komaj 20 oseb na kvadratnem kilometru. Semkaj spadajo nekdanje države Burma, Pegu, Tenasserin, Arakan, teoretično tudi ozemlje Šan ob srednjem Mekongu.

Prebivalstvo spada večinoma k ario-tibetanskim, oziroma tibetansko-mongolskim plemenom. Prevladujoče narodne skupine so Birmanci, Talaingi, Karenci in Šani.

Glavno mesto, ki je hkrati tudi največje pristanišče, je Rangun, ki šteje do 239,000 prebivalcev. Nekdanje glavno mesto Burme je bilo Mandalay, ki pa je po usodnem zasužnjenju zadnjega burmanskega kralja Thibowa (1852) izgubilo pomen za zunanji svet.

Iravaddy, najvažnejša reka Burme, je plovna na kaki 1300 kilometrov dolgi progi in tvori glavno prometno žilo v srednje-azijsko ozemlje. Burma je posebno v severnem delu bogata dragocenega lesa, s katerim zalaga zlasti angleška tržišča. Tu so bogati viri petroleja in ležišča različnih rudnin. Glavni kolonialni produkt je riž, ki ima svetovni sloves. Burmo imajo za najbogatejšo zemljo prirodnih zakladov izmed vseh, kar jih je pod angleško oblastjo.

Z imenom Straits Settlements zaznamujejo Angleži ob južnem koncu Malajskega polotoka ležeči Singapore, Penang, Malakko, Lebuan in Kokosovo otočje. Na južnem delu Malajskega polotoka spadajo pod angleško nadvlado malajski sultanati Perak, Selangar, Negri, Sembilan, Pahang, Kelantan, Tringganu, Perlis in Johora.

Na malem otoku na južnem koncu Malajskega polotoka, skoraj ob ekvatorju; tvori Singapore z blizu 303,000 prebivalci naj važnejšo obmorsko točko jugovzhodne Azije, ker služi vsem ladjam, ki gredo na Doljnji vzhod, za glavno pristanišče in je zato prva angleška trgovska zakladnica. Iz Singapora se razvija promet na vse strani, v Siam, Indokino, na Kitajsko, Japonsko, Filipine, na Sundske in Pacifične otoke in v Avstralijo.

Domače prebivalstvo na jugu polotoka je večinoma malajsko. Veliko je tudi inozemskih priseljencev, zlasti Kitajcev, Japancev, Indijcev in drugih.

Važnejši pridelki teh krajev so sirovi gumi, kopra, muškat, klinčki, poper, cin itd.

Vzhodno ozemlje Zapadne Indije tvori francoska Indokina, ki meri 794,000 km². V okvir Indokine spada podjarmljena kraljevina Kambodža, velik del laotskih dežel, Anam in na severu ob kitajski meji ležeča pokrajina Tonking.

Glavno mesto je Saigon, ki je tudi največje pristanišče za ladje in leži blizu tam, kjer se Mekong izliva v morje. Ta reka tvori glavno prometno žilo v notranji Indokini in je plovna na kakih 2000 kilometrov dolgi črti. Songka (rdeča reka) in Papienho (črna reka) sta važni prometni žili, ki tečeta skoro vzporedno v vzhodni smeri v Tonkingski zaliv.

Najvažnejši pridelki francoske Indokine so riž, sirova svila, bombaž, sladkor, čaj, poper. V laotskih pragozdih ob Mekongu je obilo dobrega lesa, zemlja pa zbira bogate zaklade premoga, cinka in bakra.

Osrednje ozemlje v Zap. Indiji zavzema neodvisna kraljevina Siam; to je bogata in prelepa dežela belega slona, ki obsega nekaj več ko $12,000 wm² s povprečno 16 prebivalci na vsak kvadratni kilometer. Siamska glavna reka je Menam Čao Pija, ob kateri leži 40 kilometrov od izliva glavno mesto Bangkok (Krung Thep) s približno 629,000 prebivalci in z glavnim siamskim pristaniščem za ladje. Glavna reka izvira v severnem slanskem gorovju in teče proti jugu skoraj po sredini dežele. S svojim pritokom Menam Suphan ter z mnogimi umetnimi prekopi tvori rodovitno delto kakor Nil. Po zahodnem delu siamskega ozemlja teče reka Mekong, po vzhodnem pa Menam Bang Pekong.

Severno od Siamskega morskega zaliva razprostirajoča se velikanska planjava je bila od nekdaj zakladnica riža; tam živi narod Thai. Velik del te zemlje ob robu Siamskega zaliva je naplavina novejše dobe; krase jo bujni mangravi gozdovi. Severno siamsko ozemlje in Malajski polotok, ki pripada Siamu, pokrivajo velikanski pragozdovi, ki hranijo v sebi različne zemeljske zaklade.

Siamska država je absolutna monarhija. Vsa moč je v rokah kralja, ki ga podpira državni svet. Ta obstoji iz ministrskega sveta, članov kraljeve rodbine in zaslužnih visokih uradnikov.

Državna uprava je razdeljena v monthone (province), ki jih upravljajo uparati (kraljevski namestniki), oziroma generalni guvernerji, ki jih postavlja kralj. Tem so podrejena okrožja z guvernerji na čelu. Vse posle opravlja dobro plačano državno uredništvo.

Vasem načelujejo kamnami (župani), ki jih volijo iz svoje srede starešine, te pa volijo zopet iz svoje srede hišni poglavarji, in sicer tako, da voli po deset družin enega starešino.

V novejši dobi je vlada veliko storila za napredek narodnega gospodarstva. Reorganizacija zastarele uprave in moderne uredbe so pokazale uspehe na prosvetnem in gospodarskem polju, pa tudi v trgovini. Z vlado je narod zadovoljen. Vzlic temu, da se vlada smatra za absolutno, lahko rečem, da je glede uprave in človekoljubja bolj demokratska kakor marsikatera vlada v Evropi, ki se ob vsaki priliki sklicuje na svoj demokratizem. Domačih nezadovoljnežev med Siamci ni veliko, ako se pa vendar kje pokaže nezadovoljstvo, je to gotovo sad inozemstva, ki izkuša ob vsaki priliki zanetiti novotarije med miroljubni narod. Narodna zavest je močno ukoreninjena. Ne poznam naroda, ki bi spoštoval svojega kralja, plemiča, uradnika, učitelja in duhovnika tako odkritosrčno, kakor ta narod, saj pa tudi noben stan ne izrablja položaja v svoje namene. Vsak se ravna po načelu, da je zadovoljenost pogoj za veselje do dela, ki rodi blaginjo posameznika in države. Malokje na svetu je podnebje za rastlinstvo tako ugodno kakor v teh krajih. Siam se ponaša na svetovnih tržiščih zlasti s svojim znamenitim lesom. Razne smole, lesno olje, lak, divji sirovi gumi in drugi gozdni produkti bi bili vredni večje pozornosti naših trgovskih krogov.

Razen teh pridelkov ima siamska dežela vse tiste kolonialne predmete kakor Java, Ceylon in druge znamenite dežele s tropičnim podnebjem; zlasti slovi siamski riž, ki zavzema najodličnejše mesto na svetovnem tržišču in je celo boljši od burmanskega in javanskega.

Neizčrpni so zemeljski zakladi na severu in jugu te dežele belega slona. Tudi za drago kamenje, posebno za safire, rubine in tudi za bisere, se orientalski draguljarji močno zanimajo.

Vse to kaže, da je siamska zemlja obljubljena dežela, kjer je narod razvil in ohranil svojo posebno kulturo. Indija s svojo večtisočletno kulturo je dala temu narodu v svojem brahmanizmu in budhizmu poseben duševni vir za kulturni razvoj, štiritisočletna kitajska kultura pa je ustvarila praktične nazore življenja. Kljub temu, da nastavljajo siamski državi zlasti Angleži in Francozi zadnja desetletja v navideznem prijateljstvu razne zanke s skritim namenom, da jih podjarmijo, kakor se je to zgodilo v Indiji in Indokini, so se Siamci s pomočjo dobro urejena narodnega gospodarstva znali ohraniti popolnoma neodvisni in samostojni. Tako tvorijo sedaj Siamci poleg Japoncev in Kitajcev tretjo samostojno in neodvisno državo na Daljnem vzhodu, dočim so vse druge podlegle evropskemu nasilju. Siamci so vodilni narod na ozemlju Zapadne Indije, in v njem vidijo vsi podjarmljeni sosedje svoje zaveznike in prej ali slej tudi svoje rešitelje.

I. V DEŽELI LAOTOV IN ŠANOV[uredi]

Življenje in vrvenje v Lampangu[uredi]

Meseca aprila leta 1915 sem organiziral v Lampangu v znanstvene namene karavano, ki naj bi prodirala skozi severni Siam v Šan, ozemlje majhnih državic ob srednjem delu veletoka Mekonga.

Lampang je staro mesto, ki ga omenjata siamska in lyaotska zgodovina v svojih kronikah kot važno središče laotskih vladarjev. Leži na levem bregu reke Me Wang, na romantični in rodovitni planjavi, ki meji proti vzhodu ob gorato ozemlje in je bilo nekdaj dobro utrjeno. Danes teče mimo tega mesta siamska železnica iz Bangkoka v Čijengmaj; mesto samo je važna postojanka za trgovino s posameznimi laotskimi pokrajinami, kamor vodijo razne karavanske ceste. Arhitektonsko znamenitih je tukaj nekaj starodavnih buddhističnim svetišč.

Svetlovišnjeva in rdečkasta zarja ob vzhodnem obzorju je oznanjala prihod jutra in se je razlivala vedno više po nebeškem svodu. Zmaga luči nad temo! Visoki vrhovi palm in drugega drevja so zablesteli v zlatih žarkih vzhajajočega solnca. Hladen veter je pihljal po vejah dreves in otresal svetle rosne kapljice z listja in cvetja. To so bile prve ure tropičnega jutra v Lampagnu.

Na cesti se je razvilo živahno gibanje. Laotke iz okolice so hitele trumoma na trg, ki se vrši vsak dopoldne pred bazarjem. Vsaka je nesla v dveh košarah, ki sta ji viseli na gibki bambusovi palici čez ramo, najrazličnejše domače pridelke: zelenjavo, sadje, perutnino, jajca in drugo ... Ob vsakem koraku sta se jim košari na palici pozibavali. Lepo je bilo gledati ta zagorela vedra lica z bistrimi in živahnimi pogledi, ki jih še ni skalila strast in skrb vsakdanjega življenja. Skoraj vsaka je imela v lepo zavitih črnih laseh nekaj nežnih orhidej ali drugih dišečih cvetov. Laotke ljubijo cvetlice, in so dobrosrčne, saj človek, ki ima veselje s cvetlicami, ne more biti hudoben. V ljubezni do cvetlic se zrcali ženska duša.

Posebno lepa je narodna noša Laotk. Vsak del obleke je izdelek domače obrti, za kar se uporablja največ domača sirova svila, večkrat pomešana z bombaževino in tkana v živobarvnih ornamentih. Skupine bosih, divnih in gibkih laotskih devojk v Lampangu so mi ostale kot nepozabne slike globoko v duši.

Pestra je bila slika v bazarju. Prodajalne so bile nameščene v odprtih lokalih, kakor je to navada povsod v daljnem Orientu. Domače in inozemsko blago je bilo nakopičeno prosto na ogled. Bogate so bile izložbe originalne domače tkanine iz sirove svile in bombaža v živih barvah z lepimi ornamenti. Tu so imeli rokodelci svoje delavnice in so v odprtih prostorih vpričo ogledovalcev izvrševali vsak svojo obrt. Posebno zanimivo je bilo gledati, kako izdelujejo bakrene, srebrne in zlate posode z laotskimi ornamenti, dragocene ženske okraske in nakit. Trgovina je v rokah Kitajcev, Burmancev, Šanov in Laotov, tu pa tam je videti tudi kakega Indijca. Posebno podjetni so Burmanci, ki imajo velik del večjih podjetij v svojih rokah. Trgujejo zlasti s svetovno znanim tikovim lesom.

V avdienci pri laotskem knezu[uredi]

V tem mestu so vladali mnogo stoletij vladarji z naslovom “čao-luang”. Kakor vsi drugi sosednji laotski vladarji so tudi čao-luangi v Lampangu postali vazali siamskih kraljev. Za časa mojega bivanja je bil na laotskem prestolu potomec stare dinastije. Pod siamsko upravo je bil to nekak predstavnik in poglavar Laotov, obdan z vsem orientalskim sijajem. Vse deželne in upravne zadeve je reševal guverner, postavljen od siamske vlade.

V spremstvu guvernerja sem se odpravil v avdienco k čao luangu. Njegov dvor je obsegal več zidanih in lesenih stavb, okrog katerih so se vrstili lepi nasadi tropičnih rastlin. Čudno čuvstvo me je navdalo, ko sem ob strani guvernerja stopal po stopnicah v prvo nadstropje obsežnega in preprosto urejenega glavnega poslopja. Oprema v sprejemnici je bila čedna in preprosta, deloma orientalska, deloma moderna, evropska. Zato bi komaj verjel, da je to stanovanje bogatega vladarja Laotov, ki je imel nekdaj pravico vzeti življenje vsakemu podložniku, ako se mu je zahotelo.

Čao-luangov osebni stražar je prišel tiho, kakor bi hodil po blazinah. Prinesel je čaja, ? in betel. Ni trajalo dolgo, ko je čao-luang tiho stopil iz svetlih notranjih prostorov in nama ponudil roko prav po evropski navadi. Bil je sivolas, precej prileten, v navadni noši laotske inteligence. Njegova vitka postava je vzbudila v meni ne? spoštovanje in njegov prijetni obraz mi je bil takoj simpatičen.

Sedli smo za mizo iz čr? lesa, umetno izdelano v kitajskem slogu. Lepa laotska devojka je sedla blizu nas na preprogo in nas pahljala z veliko pahljačo iz pelikanovih peres. Čao-luang nama je ponudil cigareto, nalil obema čaja v časi iz dragocenega starinskega porcelana.

Čao-luang je bil naprednja? podjeten voditelj svojega naroda. Zato ga je siamska vlada tudi visoko cenila in ga smatrala za najvišjega dostojanstvenika v siamakem kraljevskem dvoru. Govorili smo v siamskem jeziku, toda njegova izgovarjava je bila laotska. To tipično laotsko izgovorjavo sem opazil vedno pri predstavnikih tega naroda, tudi so govorili povsem pravilni siamski jezik, ki ima z laotskim veliko sorodnega. Z veseljem je govoril o laotski zgodovini, knjigah in navadah svojega naroda, o svojih prednikih in nekdanjih razmerah v deželi. Z zanimanjem me je povprašal po napredku znanosti in industrije v Evropi. Pokazal mi je nekatere ?ske zgodovinske znamenitosti, zlasti kronike, stare rokopise, orožje, denar in drugo. Pri odhodu mi je podaril v spomin dva srebrnjaka iz dobe svojega deda.


Pozneje sva se z vljudnim čao-luangom še večkrat dobila v Bangkoku, kadar je bila kaka dvorna svečanost v kraljevi palači.

Idila tropičnega večera[uredi]

Za stanovanje v Lampangu mi je čao-luang odmenil svojo vilo, ki je bila vedno pripravljena za goste, višje siamske uradnike in kraljeve dostojanstvenike. Vila je stala sredi bujnega vrta z visokimi tropičnimi drevesi. Ob verandi je stalo velikansko, morda tisoč let staro, buddhistom sveto drevo “bo”, ki je tvorilo s svojimi do zemlje visečimi vejami veličastne sence.

Z verande sem imel na eni strani lep razgled na glavno cesto in čao-luangove vrtove, na drugi pa na reko Me Wang, kjer je na osušenem peščenem obrežju ležalo vse polno debel, ki jih je zadnja velika voda prinesla iz severnih pragozdov in so bila last kapitalističnih podjetij v Bangkoku.

V plitvi vodi so se kopali zagoreli otroci obojega spola in različne starosti, veselili so se svojega življenja in uganjali otroške burke.

Brez daljšega mraka je nastopila čarobna tropična noč v laotski deželi. Pričelo se je nočno življenje. Netopirji, ponočni metulji in žuželke so letale ob verandi in tudi okoli mene. Iz kokosovih palm in drugega sadnega drevja je bilo slišati čudno cviljenje in šumenje: na tisoče letajočih psov je uganjalo tam svoje orgije. Vmes se je oglasila sova ali kaka druga nočna ptica. Iz notranjih prostorov mojega stanovanja se je v presledkih slišalo našega hišnega soprebivalca zamolklo doneči glas: “toke, toke.” To je pedenj dolg rjav in zajeten kuščar, ki je sicer ostudna, pa vendar popolnoma nedolžna žival, škoda, da zalezuje kaj rad majhne čin-čoke, sive kuščarje, ki jih je vse polno po siamskih domovih in so povsod dobrodošli gosti, ker zatirajo nadležni mrčes.

Vkljub temu, da sem imel že večkrat priliko občudovati take in enake večerne pojave in naravne prizore v tropičnem podnebju Zapadne Indije, me je vendar to naravno življenje zanimalo. Takih prizorov ni mogoče popisati, vse to se mora doživeti. Čudna moč tropične noči in naravnih sil je vplivala vedno blagodejno na mojo dušo ...

To noč so se pletle moje misli okoli dogodkov tega dneva in so prehajale v neodoljivo hrepenenje po potovanju skozi neznane kraje laotske zemlje in dežele Šanov, kjer je ne le prebivalstvo, ampak tudi priroda še prepuščena sama sebi, kjer preživjajo divja in napol divja človečka plemena svoje mirno in srečno življenje, ki ne pozne evropske strasti, ker evropska civilizacija še ni našla poti do njih ...

Pred mojim stanovanjem se je zbralo pod svetim drevesom nekaj domačinov, ki jih je guverner naročil, da zapojo in zagodejo nekaj laotskih pesmi. Kdor je navajen na moderno salonsko glasbo in popevke, bi pri naravnih pesmih teh ljudi težko občutil tisti užitek, ki ga ima pri modernih glasbenih prireditvah. Meni je primitivno petje in glasba teh naravnih ljudi ugajala, kajti čim bolj sem se uživljal naravna čuvstva domačinov, tem bolj sem umeval njih naravno pesem.

Koncert, ki so ga nam priredili ti sinovi narave pod svetim drevesom je trajal nekako do polnoči. Zadovoljstvo, ki je navdajalo moje srce ta večer, prekaša čuvstva, ki mi jih vzbuja neumljiva umetniška skladba na modernem evropskem odru. Kakor ne more na svetu noben umetnik naslikati vseh tistih čarobnih barv, ki jih razliva zahajajoče solnce po nebeškem svodu, tako tudi ne more noben skladatelj podati tega, kar daje naravna simfonija in naravna poezija človeškega plemena z neizprijeno dušo.

Laotski dom[uredi]

Laotski dom je nekak simbol srečnega življenja. Priroda, ki v njej živi Laot, je bogata in mu nudi vsega, kar je potrebno za preprosto in naravno življenje. Razne strasti, ki so se po deželah moderne civilizacije razpasle do skrajnosti, se v življenju Laotov še niso ukoreninile. Za zunanji svet se tudi navadni Laot in tudi vsa preprosta plemena, živeča v srcu Zapadne Indije, ne zmenijo. Siamska država zahteva od vsakega le malenkostne davke, ki mu ne grene življenja. Njih preskrba jim ne dela skrbi. Laot od svojega očeta ne dobi drugega ko življenje. Za bodočnost otrok skrbi priroda in usoda. Za hrano jih raste riž in sadje, ki zahteva le malo dela in oskrbovanja. Gozd jim nudi divjega sadja, raznih korenin, zelenjave, divjačine in medu, potoki in jezera pa so polna okusnih rib in drugih vodnih živali. Laot ne pozna posojilnic in hranilnic, ne strasti po kopičenju kapitala, on ima duševno bogastvo zadovoljenosti.

V laotski družini in družinah skoraj vseh drugih narodov Zapadne Indije, kjer je razširjen buddhizem, se žena lahko prosto giblje in je družinska gospodinja. Njen družabni položaj je v velikem nasprotstvu z ženo bližnjega Orienta, ki stoji pod vplivom mohamedanstva. Mati in hči skrbita za vsakdanjo hrano, obdelujeta polje, gojita sviloprejke, predeta, tketa ter barvata in izdelujeta obleko za vse člane družine. Žena pripravlja betel, reže tobak in zavija možu cigarete v bananove liste. Mož in sinovi sicer pomagajo pri vseh domačih opravilih, vendar je njih najljubši posel lov in pohajkovanje po džungli.

Mnogoženstvo je dovoljeno, vendar sem po navadi videl med preprostim ljudstvom samo po eno ženo. Po dve ali tri žene vzdržujejo le višji sloji. Glavna žena (mia luang) gospodinji, vsaka postranska žena (mia noi) ji pa mora pomagati kot strežnica pri vseh njenih poslih, vendar imajo tudi otroci postranskih žen vse pravice v družini. Opazi sem, da živita glavna in postranska žena navadno v lepi slogi in da skrbita skupno za udobnost gospodarja, kar je občudovanja vredno.

Skoro vsak Laot je rokodelec za vse predmete, ki so potrebni pri gospodarstvu. To so najrazličnejše spletene posode, mreže za ribolov, pasti za divjačino, leseni plug, grablje, vrvi, stopa za luščenje riža i. dr. Domača obrt pozna kovanje železa, ulivanje brona in raznih rudnin z najpreprostejšimi sredstvi. Občudovanja vredna so dvokolesna vozila (lo in kvien), pri katerih ni nobenega železa, torej brez železnih okovov, žebljev in šin, celo osi so lesene. V te vozove vpregajo vole ali bivole. Ti vozovi so se ohranili iz starih časov v neizpremenjeni obliki in so velikega pomena za gospodarsko življenje. Vsak Laot je tudi stavbnik svoje hiše na kolih, ki nudi sredi tropične narave lepo romantično sliko.

Vsa laotska pa tudi druga sosednja plemena razen divjih nomadov pripadajo k buddhističnemu verstvu, pri čemer se opaža tudi starobrahmanski vpliv. Znani so najrazličnejši prijazni in neprijazni demoni (jak) in duhovi (phi). Zanimivo je češčenje duhov umrlih prednikov, zlasti starešin. Vsaka hiša ima svojega duha zaščitnika (phi čao ban), ki mu o posebnih prilikah daruje na domačem altarju.

Blizu vsakega laotskega doma stoji sančao, to je majhna hišica na kolih, namenjena duhovom za bivališče. Tu se darujejo najrazličnejši predmeti. Zelo razširjen je phaluskult, čaščenje moškega spola (Khun phet). Čaščenje ženskega spola (joni) je redkejše. V mnogih sančao sem našel iz lesa, gline, slonove kosti in drugega materiala izrezane podobe. Sančao, ki so namenjeni vodilnim demonom, so postavljeni na bregovih rek in jezer. V njih se vidijo razen drugih darov tudi krokodilove lobanje.

Imajo tudi mnogo pravljic, ki jih ščitijo demoni. Zakopani so ti zakladi vedno v bližini razvalin, redkeje na drugih zapuščenih krajih, ki se jih ljudstvo rado ogiblje. Ponekod so našli zakopane posode z zlatim, srebrnim ali bronastim nakitom. Te dragocene predmete so zakopavali, kadar se je bližal sovražnik.

Nekaj posebnega so čarovniki in čarovnice (modu). Ti izganjajo s tajnimi ceremonijami hudobne duhove iz obsedenih. Modu pripravlja in meša ljubezenske praške ter dobavlja strupe za dobre in slabe namene. Tudi zvezdogledi so važne osebe, ker poznajo nebeško in življenjsko gibanje. Čislani so zdravniki (mo laksa rok), ki pripravljajo po starih receptih zdravila. V ta namen uporabljajo različne zeli, korenine, skorje, soke in druge dele rastlin, pa tudi kri rinocerosa, mišičevje opic, žolč krokodila, medveda, divje svinje, kače python, meso kobre i. dr. Tu pa tam sem videl obsežne rokopise na črnem papirju v obliki knjig, ki so se ohranili v družinah od rodu do rodu kot dragocena dediščina.

Vsak dogodek v življenju Laotov ima svoje posebnosti. Pri porodu ima poseben pomen ogenj. Porodnico polože na primernem prostoru njenega doma štirinajst dni med vročo žerjavico, ki tli okrog nje noč in dan. Vsaka žena je ta čas nekaka mučenica materinstva. To je star običaj, ki sem ga videl tudi pri Siamcih, Monih, Kambodjancih, Karencih in še nekaterih drugih narodih Zapadne Indije. Ljudstvo misli, da potegne ogenj iz materinega telesa vse v času nosečnosti nabrane strupe: Ta običaj se imenuje “ju fai”.

Splošno sem opazil, da žene teh še naravno živečih narodov ne bolehajo na posledicah porodov tako zelo, kakor pri nas, kjer je srečen porod vedno bolj odvisen od zdravniške pomoči. Laotke in žene sosednjih narodov ne povijajo otrok. Novorojenček se namaže takoj po porodu s kiminom, to so v rumen prah zdrobljene korenine rastline istega imena. Pravijo, da dobi s tem koža novorojenčka večjo odpornost.

Mrliče sežigajo, pri čemer izvajajo različne pogrebne ceremonije. Zanimivo pri tem je umivanje mrliča, zbiranje pepela in ostankov po končanem sežiganju. Vsak tempelj ima v ta namen primeren prostor. Navadno zlože v senci velikega in buddhistom svetega drevesa “bo” precej visoko grmalo drv, na katero potem polože truplo, pokrito z belim prtom. Grmada se zažge, duhovniki v rumenih haljah opravijo svoje ceremonije — in v pol uri ostane od mrliča samo prah in pepel.

Karavana[uredi]

Karavanska živina — 30 tovornih volov — je bila s prtljago obložena. Gonjačev je bilo pet, vseh pet iz plemena Ho, ki živi razkropljeno po vsem severnem Siamu in po deželi Šanov. Ho se pečajo večinoma s karavanskim poslom. Moji gonjači so se izkazali dobre poznavalce potov, ker so že nekaterikrat prepotovali laotsko ozemlje in pokrajino Šanov vse tja do Junana.

Ko smo zapustili Lampang, se je karavana pomikala naprej po zaprašeni cesti ob reki Me Wang. Pred karavano je stopal mirno, ne oziraje se na desno, ne na levo stran, mož temnega in zagorelega obraza, suhe in visoke postave. Bil je bos kakor vsi drugi, nosil je laotski jopič in dokolenske junanske hlače, izpod katerih se je videl tetovirani del njegovih nog. Na glavi je imel iz bambusa spleten junanski klobuk. Čez ramo mu je visela platnena, lepo okrašena laotska torba, kakršno so nosili vsi njegovi tovariši, in pristen laotski meč (dhap); v roki je nosil dolgo puško enocevko. Klicali smo ga Dam.

Za njim je mirno stopal vodilni vol. Enakomerno potrkavanje zvonca, ki ga je nosil bolj nad pleči v pritrjenem okviru, mi je prijetno udarjalo na uho; spominjalo me je na zvonenje v domači drakovski kapelici, ki sem ga v otroških letih dan za dnem poslušal, dasi mi tisti glasovi takrat niso šli tako k srcu kakor sedaj, ko sem potoval po tujih krajih. Ker je imela tak zvonec vsaka karavana, nas je odmev tujega zvonca med govorjem v džungli vselej opozarjal, da se bliža druga karavana. Vsak tovorni vol je nesel na svojem hrbtu v sedlu po 50 do 60 kilogramov. Povprečna dnevna pot je bila preračunana na 30 do 35 kilometrov. Kot izurjeni čuvarji karavane so nas spremljali resasti, močni psi. Zalajali so vsakokrat, kadar se je odvezala prtljaga ali je bilo v džungli kaj sumljivega. Za karavano je jahala na konjih družba mojih ožjih spremljevalcev.

Solnce je neusmiljeno pripekalo. Za žejo sem pil kokosovo mleko, čaj ali pa črno kavo.

Ozemlje, po katerem smo potovali, je bilo po večini hribovito. Na vse strani so se razprostirali velikanski gozdovi, polni dragocenega lesa. Naselbine Laotov so postajale od dne do dne redkejše. Ljudstvo nam je bilo povsod, kamorkoli smo prišli, prijazno. V okolici naselbin so se razprostirala večja ali manjša riževa polja. Rastočega riža seveda ni bilo, ker je bila žetev že decembra meseca pospravljena.

Tikov les[uredi]

Najvažnejša vrsta lesa v teh gozdovih je sak ali tik (tectona grandis). Siamski tikov les je na svetovnem trgu, posebno na lesnem tržišču v Londonu med prvimi. Drevo raste v pragozdih severnega Siama, zlasti na ozemlju mojih takratnih pohodov v Burmi, na Andamenih in na Sumatri je slabše vrste. Japonci imajo umetne nasade na Formozi, kamor sem jim večkrat poslal tikovega semena iz Slama. Kake uspehe bodo dosegli, bo pokazala bodočnost, ker potrebuje drevo 80 do 100 let, da doseže sečno dobo.

Velika podjetja, posebno siamska, kitajska, danska in angleška, izsekavajo ta les v posameznih delih severnega Siama, zlasti v območju reke Me Wang, ki sem jo že omenil, in v območju reke Me Ping, ki jo bomo srečali ob koncu tega potovanja.

Ko so tikova drevesa odbrana, da se posekajo, jim olupijo kuliji skorjo v obliki ozkega pasa poldrugi meter nad zemljo. V dveh letih se drevo posuši. Šele potem ga podere laotska sekira in pripravi za dolgotrajni prevoz. Debla so povprečno 0.6 do 1.2 metra debela, dolga pa šest do deset metrov; vendar se dobe tudi debla, ki presegajo to mero. Ko se zaznamovana z žigom lastnika, jih sloni potegnejo v bližnje gorske potoke, kjer jih prepuste naravnim silam. Ko pride deževje, naraste voda v potokih in dvigne les; odnese ga po strugi morda le malo naprej, potem les zopet obtiči. Pridejo sloni in uravnajo debla za nadaljnjo pot, kadar voda zopet naraste. To traja lahko po več let, dokler ne priplavajo debla v reko, ki jih odnese v južne kraje. Med potjo v reki debla plove in jih združijo v splave. Dogodi se, da mine do deset let, preden pridejo tikova debla iz pragozda v plovno reko.

Sloni se bližajo[uredi]

Taborili smo ob robu gozda.

“Čang ma!” (Sloni se bližajo!)

S tem klicem smo bili vsi pokonci in zgrabili vsak za svojo puško. Kdor je imel te divje debelokožce že kdaj v življenju ponoči v svoji bližini, ve, kaj to pomeni in kako vplivajo na človeka take besede. Podnevi je divji slon še precej dobrohoten, ponoči pa postane hudoben. Najvarnejše sredstvo zoper nepričakovan obisk divjih slonov je ogenj, ker se ga ogibljejo. Ako bi straža ne bila dremala in zanemarjala ognja, bi bilo v redu. Naš ogenj je pa komaj tlel.

Bliže in bliže je po džungli prihajalo trobenje. Slišali smo, kako so sloni v svoji jezi lomili vejevje. Gotovo so bili slabe volje, najbrže zato, ker so čutili človeka v svoji bližini. Do zadnjega smo upali, da si bodo morda le izbrali drugo smer, toda trobčarji so bili drugih misli. Bržkone so si hoteli naše taborišče natančnejše ogledati.

Zdaj je bilo treba hiteti. Popravili smo hitro ogenj in odšli divjim orjakom s puškami nasproti. Saj so bili dovolj glasni, da jih tudi v temni noči ni bilo mogoče zgrešiti. Strel za strelom se je razlegal po džungli, sloni pa so odgovarjali s trobenjem. Na tako skrivnosten sprejem menda niso bili pripravljeni. Ali je katera krogla pogodila, nismo dognali. Šele v zadnjem trenutku je v njih vrsti nastala zmeda, vsa čreda se je nenadoma obrnila in odhitela po džungli — v drugo smer. Bili smo zadovoljni, le straža je dobila zaradi svoje malomarnosti zasluženi ukor.

Drugi dan smo videli sledove njihovega nočnega pohoda. Najbrže niso bili z našim sprejemom nič kaj zadovoljni, zato so se znesli nad malo kočo, ki je stala na kolih ob karavanski poti in je služila popotnikom za sala (počivališče). To kočo so v svoji jezi podrli. Prav tako bi se zgodilo z našim šatoriščem, če bi bili mi prezrli njih prihod in bi jih ne bili o pravem času pregnali. Večkrat smo dobro razpoloženi čredo prepodili že z glasnim ropotanjem ali streljanjem v zrak, le slon samotar se ni nikdar umaknil.

Kadar začne starejšemu slonu življenje v čredi presedati, ker se v bojih z mladim rodom ne more več kosati in se mu mlajše krasotice ne marajo več vdajati, zapusti čredo. Kakor star spokornik išče tudi on samote in se jezi nad nehvaležnim svetom. Le tu in tam se druži z nezadovoljneži, ki so kakor on zapustili svojo družino. Taki sloni se kaj radi merijo z lovcem, zato ne vem, ali bi nam bilo uspelo v temni noči uspešno odbiti napad, ako bi se bil približal našemu šatorišču tak samotar.

Spominjam se, kako nas je ob neki priliki ob reki Nakon Nayok napadel slon samotar. Zaradi trave, ki nam je segala čez glavo, smo ga opazili šele v neposredni bližini. Nikdar ne pozabim, kako je v trenutku, ko nas je s svojimi razmeroma majhnimi, vendar ognjevitimi očmi zagledal, v jezi silovito zatrobil in se hipoma zatekel proti nam in vihtel rilec visoko navzgor. Razbežali smo se na vse strani. Naš beg pa je bil zaradi gošte trave in mnogih starih, globoko udrtih slonovih sledov zelo težaven. Usoda je hotela, da je eden izmed kulijev padel. Slon je moža dohitel, z rilcem prijel, ga zavihtel po zraku in treščil predse na zemljo. A to še ni bilo dovolj, stopil je na nesrečneža in ga popolnoma zdrobil in zmečkal, še preden sem mogel streljati. Dobro usmerjena kroga v njegovo glavo je naposled končala njegovo grešno življenje. Bil je velikan, da malo takih.

V naselbini Muang Payao[uredi]

V sredini rodovitne planjave z riževimi polji se razprostira precej velika naselbina Payao, kjer ima sedež glavar. Ta naselbina je podobna majhnemu mestu in je obdana s starim, še precej dobro ohranjenim obzidjem v podobi vijugaste črte. V starih, deloma porušenih, deloma še dobro ohranjenih templjih je mnogo dragocenih bronastih kipov Buddhe in drugih predmetov buddhistične umetnosti.

Med lepo razvitim topičnim sadnim drevjem je stala lesena hiša na stebrih, ki je po velikosti in romantični zunanjosti prekašala vse ostale. To je bil dom stare laotske plemiške rodbine. Tedanji lastnik je bil Šao Boribun. Izmed vsega drugega sem najbolj občudoval v pristnem laotskem slogu izvedeno leseno zgradbo. Glavno poslopje je bilo iz trpežnega tikovega lesa in bogato okrušeno z različnimi lesorezi. Močni stebri, ki so nosili poslopje poldrugi meter nad zemljo, so bili iz temnordečega dengovega lesa. Ta les je posebno trd in tudi v topičnem podnebju zelo trpežen. Po zagotovilu lastnika je bilo poslopje staro že okoli 150 let. Vsa stavba je razodevala iz starih časov podedovan in naravnim razmeram prilagojen značaj romantične praktične arhitekture lesenih stavb. Iz raznih zgodovinskih virov se da posneti, da so tudi vladarji stare dobe kaj radi gradili lesene palače, v katerih so živeli, obdani z orientalskim sijajem, v krogu ponižnih dostojanstvenikov in divnih devojk.

Z gospodarjem sva šla v glavno sobo njegovega idiličnega doma, kjer so bila tla pregrnjena s težko preprogo. Posebno pozornost mi je vzbujal domači oltar s tremi lepimi kipi Buddhe, ki so bili iz brona in prevlečeni s temnozelenkasto patino. Kipi, veliki kakor otrok petih let, so imeli veliko starinsko in zgodovinsko vrednost. Pred njimi sta stali dve stari bronasti posodi s svežimi lotosovimi cveti. Ob strani je ležalo nekaj darovanih sveč (lup tien). Take sveče ne gore s plamenom, ampak samo tle in razvijajo prijetno dišeč vonj, ki spominja na kadilo pri katoliških cerkvenih obredih.

Na črni nizki mizici so bili zloženi rokopisi, namreč samud bai lan, knjige iz listja lanove palme, in samud koi, knjige iz domačega, deloma belega, deloma črnega papirja (koi). Po stenah je viselo različno staro orožje, sulice s ščiti, meči, puške na kresilo in druge velike reči. Vse to je bilo večinoma iz dobe, ko je bila Payao še samostojna laotska državica.

S prijaznim možem sva sedela sredi sobe na preprogi s prekrižanimi nogami po orientalskem načinu in se naslanjala z lakti vsak na svoj naslanjač, poln zlatih in srebrnih umetnih našivov. V teh našivih se je zrcalilo ročno delo Laotk. Pristopila je mlada devojka in postavila med naju, plezeča se po kolenih, čaj in sadje, potem pa sedla na preprogo in naju pahljala. Gospodar tega romantičnega doma je bil zmožen palijskega jezika in mi je postregel rade volje z zanimivimi zgodovinskimi podatki iz svojih starih, v palijskem jeziku napisanih rokopisih. Gostoljubje med laotskim narodom je na visoki stopnji, posebno tujec uživa povsod spoštovanje, ako se prijazno vede.

V neposredni bližni Payaa se je vil potok, ki je s svojo vodo namakal riževo polje. Tik za obzidjem je tvoril obsežno jezero, ki je bilo do polovice zaraslo z močvirnimi in vodnimi rastlinami in dajalo zavetišče raznim močvirnim in vodnim pticam. Malo pred večerjo sem šel na lov; ustrelil sem sivo čapljo, nekaj divjih rac in vodnih kokoši. Po lovu sem v večernem mraku sedel v prijetnem bambusovem gaju, odkoder sem imel lep razgled po jezeru, in občudoval naravo.

Laotske deklice so prihajale druga za drugo k jezeru, da bi opravile svojo vsakodnevno večerno kopel. Dekleta niso slutila, da je kdo blizu, zato so mi nudila božanstveno sliko nedolžnega veselja in živahnega razpoloženja naravno se razvijajočih bitij. V vodi so uganjale nedolžne burke, ne meneče se za okolico.

Nekaterim so se razpletli dolgi lasje in padali kakor temno valovje po plečih in hrbtu. Podobne so bile strežnicam boginje Nang Sutta Savang, o katerih govori laotska pravljica. Obrisi ljubko vzrastlih in lepo oblikovanih teles so jim dajali tisti nedolžni žar, ki iznenadi umetnika in prijatelja naravne lepote.

Drhteča srca Laotk so podobna zaprtim popkom, ki se mahoma odpro v čarobno lepo cvetje, polno poželenja, kjer se rodi končno živahna in vroča ljubezen (kvam rak).

V starem laotskem spisu sem zasledil pravljico, ki govori o rastlini, ki je rastla v davnih časih tam v tibetanskem ozemlju in rodila cvet, ki je bil zibelka plodonosnega plemena. Sovražni mongolski veter je to semenje zanesel ob Mokongu v južne kraje, v tropično podnebje, kjer mu je bogata priroda nudila hrano za nadaljnji razvoj. S tem je povedana večtisočletna zgodovina laotskega rodu.

Za divjim pavom[uredi]

Počival sem s svojo karavano v mali naselbini Ban Pa. Poglavar naselbine mi je spororočil, ? žive v džungli, ki se je razprostirala tik za naselbino, jate divjih pavov. Nudila se mi je zatorej lepa priložnost za lov takega ponosnega ptiča. Dogovorila sva se, da mi naroči za drugo jutro moža, ki naj bi me, spremljal na kraj, kjer so se pavi mudili.

Bilo je pred prvim jutranjim svitanjem, ko sem s možem zapustil šotorišče brez vsakega drugega spremstva. Temu mojemu tovarišu je bilo ime Di. Nosil je črne hlače do kolen, druge obleke ni imel na sebi. Bil je mož srednje rasti in temnozagorele polti, lepo tetoviran po prsih, na hrbtu in po stegnih. V roki je držal džungel. nož, brez katerega Laot nikdar ne gre z doma. Lice je kazalo pristen orientalski obraz brezskrbnega življenja.

Skozi goščo trnjevega bambusa rotangovega grmičja in drugih prepletenih rastlin, sva dospela na rob pragozda. Iz džungle se je slišala budnica gozdnega petelina. Danilo se je že, a samo zunaj, ko sva pa prišla nekoliko globlje v gozd, naju je objel zopet temnozeleni mrak. Kmalu so se najine oči privadile, da so razločevale posamezne pojave.

Moj tovariš je tu pa tam odsekal vejo ali pa napravil zaseko v drevo. To so bila sicer neznatna znamenja, vendar izurjenemu očesu dovolj vidna in razumljiva. Taka znamenja naj bi bila nekaka Ariadina nit v labirintu divje prirode. Gorje neizkušenemu človeku, ako se izgubi v džungli!

Moj spremljevalec se je ustavil in poslušal; potem je dejal dva prsta na ustnice in zaklical glasno, posnemajoč pavov klic: Keo vok, keo vok!

Ni trajalo dolgo, ko se je iz goščave, nekaj streljajev pred nama zaslišal sličen odgovor. Previdno in tiho sva šla dalje. Di je bil pred menoj, nagibal se je zdaj na to zdaj na drugo stran in z jastrebjim pogledom iskal po drevju ponosnega ptiča. Naenkrat je obstal, stopil korak nazaj in mi povedal tiho na uho: “Nok jung!” (pav). Pokazal je z roko skozi goščavo na vrh visokega drevesa. Kakor temna pošast je sedel pav v vejevju, skoraj ves zakrit od listja.

Počil je strel moje puške in odmeval po gozdu. Po okolici je zašumelo, nastal je živahen krik prestrašenih gozdnih prebivalcev. Jata papig se je dvignila iz neposredne bližine in kriče odletela daleč proč v temno džunglo. Tudi gozdni petelin se je prestrašeno pognal s svojo družino vred v varnejšo goščavo. Nekje v daljavi se je dvignila velika ptica rinoceros, ki je odjadrala glasno nad pragozdom po zračni daljavi. Laotska boginja Theva phram mi takrat ni bila naklonjena, moj strel ni pogodil, odkrhnil je samo nekaj vej in listja, pav pa je s svojo družino odletel jedrno naprej po goščavi. In zopet je bilo vse mirno in tiho, kakor bi se ne bilo nič zgodilo.

Vedno jasneje sem razločeval posamezne skupine gozdnega kraljestva. Previdno sva korakala naprej v tisto smer, kamor so pavi odleteli. “Keo vok, keo vok,” se je slišalo iz ospredja. Namignil sem tovarišu, naj se ustavi in čaka, jaz pa sem stopil naprej. Trnjeva gošča mi je ovirala pot in tudi pogled se mi je vedno bolj zastiral. Lovska strast me je gnala globlje v labirint džungle, za menoj pa so izginjali sledovi. Skozi vejevje sem zagledal vitki rep gizdavega ptiča, toda še preden sem naslonil puško na lice, jo je pav že zopet odkuril.

Džungla je bila vedno gostejša in z veliko težavo sem se prerival skozi drevje. Zdaj pa zdaj sem moral celo z nožem rezati veje. V svoji lovski nestrpnosti nisem niti čutil, da sem že ves opraskan. Pavu se je bržkone dobro zdelo, da mi je ponagajal, in je v svoji prevzetnosti pozabil na previdnost. Priletel je med veje velikega tikovega drevesa. Hitro sem sprožil, oholi ptič je povesil glavo in mrtev padel skozi vejevje. Obtičal je nekoliko nad zemljo v trnjevem rotangu, jaz pa sem bil vesel lepega lovskega plena.

Treba je bilo misliti na vrnitev.

“Di!” sem zaklical, toda odgovora ni bilo.

“Di, ju nai?” (Di, kje si?) sem zaklical zopet na ves glas, da je odmevalo daleč po džungli. Klical sem in klical, a od nikoder glasu. Čuden nemir me je lotil. Ali je mož hudoben in je porabil ugodno priliko, da je lahko brez sledu odšel? Vzroka za to vendar ni bilo. Oddal sem v zrak nekaj strelov, ki naj bi ga opozorili name. Nazadnje mi ni preostalo nič drugega, kakor da si poiščem pot sam nazaj.

Hodil sem po gozdu ure in ure. Popoldansko solnce je pošiljalo že skoraj navpično svoje žarke na vrhove visokih dreves; ponekod so žarki silili skozi goste veje in po nižjih rastlinah slikali mične podobe. Debelolistnate lijane, bodeči rotang in druge ovijalke so tvorile prelepe vence in z zavitimi robidami vabile visoko praprot in druge rastline v objem, da bi jih z gostim cvetjem in listjem neusmiljeno zadušile. Aroide so se vzpenjale od zgoraj navzdol kakor niti v pajčolanu boginje Theva-pa. V navideznem miru prirode so tičale skrivnostne, toda neusmiljene sile; večna in kruta je borba za prostor, luč in življenje.

Ta čudovita priroda je delovala na mojo dušo. Postajal sem izmučen; z nemirnimi čuvstvi sem prodiral skozi džunglo. Tolažil sem se, da pridem vendarle iz tega naravnega labirinta ali vsaj do točke, kjer bom spoznal, kje sem. Skrivnostna je bila tišina, ki je vladala, in le zdaj pa zdaj sem zaslišal tajinstven glas iz neizmerne globine pragozda.

Skrbelo me je. Dobro sem se zavedal nevarnosti, kajti pragozd je že marsikomu postal usoden. Ozemlje, ki sem po njem blodil, se je dvigalo in nižalo, ponekod je bilo tudi skalovito. Tu pa tam sem naletel na debele plasti črne prsti, ki so jo pokrivali ostanki strohnelega lesa. Ozračje je bilo napolnjeno z opojnim vonjem orhidej, le tu pa tam me je udaril v nos duh gozdnih tal. Popotnik, ki tega duha ni vajen, ga težko prenaša, leže mu čudno na prsa in glava ga začne boleti. Večkrat sem se ustavil in segel po divjem sadu. Sreča je bila zame, da sem še precej dobro poznal divje in užitno sadje džungle. Blodil sem po gozdu in nisem vedel, kam bi se obrnil. Nikjer žive duše. Kako je v takem položaju človeku pri srcu, ve samo tisti, ki je doživel že sam kaj podobnega. Moja roka je mehanično stiskala puško ...

Nestrpno sem gledal na uro. Nje tiktakanje se mi je zdelo kakor posmeh iz daljnega sveta. Dan se je nagibal, treba je bilo misliti na prenočišče. Na zemlji ni bilo nič kaj varno, zlasti zaradi tigra in drugih divjih zveri. Med vejami velikega, z lijanami močno obraslega drevesa, sem si poiskal primeren prostor. Po viseči lijani sem splezal na drevo in si s pomočjo drevesnih vej in lijan naredil precej visoko zgoraj pod vrhovi v gnezdu podobno prenočišče. Bil sem že tega vajen, ker sem večkrat, kadar sem bil na lovu ali pa na potovanju skozi pragozde in džungle, prenočeval po vejah. S takim sicer nič kaj prijetnim počivališčem se mora človek v džungli večkrat sprijazniti.

Nastopila je tiha noč, temna, brez zvezd, neskončna. Že v prvih nočnih urah sem slišal v neznani daljavi zamolklo rjovenje kralja džungle — krvoločnega tigra. To je bilo rjovenje, kakor vselej, kadar se odpravlja ta kruta zver na lov. Takoj nato je bilo slišati trobenje slonov, ki so menda odgovarjali na čudni nočni pozdrav. V tem položaju sem se čutil nekako zapuščen, vsak šum in nočni glas je vplival razburljivo na moje živce. Vso noč nisem zatisnil očesa. Puško sem imel pripravljeno kakor tedaj, ko sem čakal na drevesu, da pride tiger k mrhovini ubitega divjega bika.

Začelo se je daniti. To je podžgalo moj pogum; zlezel sem z drevesa. Na misel mi je prišla karavana. Iz gozdne tišine se je zaslišalo žuborenje potoka. Krenil sem v tisto smer; ko sem prišel do potoka, sem sedel ob robu in premišljal, kaj bi. V tem potoku sem videl tisto Ariadino nit, ki vodi do izhoda.

Usoda mi je bila mila. Že v prvih jutranjih urah sem prišel do skupine Laotov, ki so s sloni vlačili posekana tikova debla k potoku. Ponudili so mi riža in suhega bivolovega mesa. Pripovedovali so, kako jih je ponoči nadlegoval tiger. Gotovo je bil tisti, ki sem ga slišal tudi jaz in ki so mu sloni odgovarjali s trobenjem. Pri teh navidez divjih, a vendar prijaznih ljudeh sem najel slona, ki me je ponesel skozi džunglo v Ban Pa, izhodišče tega neprijetnega pohoda, kamor sem dospel v prvih nočnih urah.

V šatorišču moje karavane je plapolal velik ogenj.

Izvedel sem, da me je oba dneva iskala pomožna ekspedicija pod vodstvom glavarja vse križem po džungli. Vsi so že mislili, da sem postal žrtev džungle.

V domovini divjih človeških plemen[uredi]

Potovali smo v severni smeri po goratem ozemlju med Payaom in Čijengmajem. Srečali smo karavano ponijev, ki je bila namenjena v Lampang. Gonjači so pripovedovali, da jim je preteklo noč tiger raztrgal dve živali. Videli smo od daleč tudi karavano slonov, ki pa je naredila ovinek mimo nas, ker so se sloni ? naših ponijev in psov.

Po skalnatem gorskem hrbtu smo dospeli do lepe goličave, kjer smo prenočevali. Pod velikanskim, morda 30 metrov visokim dengovim drevesom smo si naredili šatorišča. Drevje te vrste imenuje laotska pravljica fai pa (gozdni plamen), ker ima veliko živo rdeče cvetje, ki je tako gosto, da drevesno zelenje skoraj čisto zakrije. Ni čuda, če človeška fantazija to cvetje primerja s plapolajočim ognjem.

Na vzhodni strani ob robu goličave se je dvigala razdrapana in strma pečina morda dve sto metrov visoko. Na nasprotn strani iz torišča je izviral gorski potok s čisto, hladno in okusno vodo. Paša po goličavi je bila imenitna. Lepšega prostora za šatorišče bi si ne mogel misliti.

Nismo se še prav utaborili, ko je nad nami prijadrala z glasnim šumom velika ptica rinoceros. Prihitela je z visokega pečevja in letela nizko, da jo je lahko dosegel moj strel. Bila je težka do 7 kg, njen z rogom okroženi kljun pa je meril celih 28 cm. V vlažni zemlji ob potoku so se poznali sledovi jelenov, divje govedi, opic, pa tudi tigrove in medvedje šape so se dobro razločile. Nad kraji, kjer je solnce obsevalo vlažno zemljo, se je izpreletavalo stotero večjih in manjših lepo pisanih metuljev.

Ob robu goličave sem videl drevesa vsa obrasla s dišečo orhidejo fa mui (modro nebo). Ta orhideja ima lep višnjev cvet, velik kakor razprostrta roka, ki se ti zdi podobna metulju z razprostrtimi krili. Ta vrsta orhidej je posebnost laotskih gozdov.

Po skalovju je truma opic pred našimi očmi uganjala svoje burke in orgije. V bližino jim ni bilo mogoče priti, a za prirodoslovca je bil to zanimiv prizor tudi iz daljave.

Noč je bila lepa, moštvo je zakurilo kar tri ognje okrog šatorišča. Idilična je bila slika, ko so na videz divji možje sedeli okrog ognja in je ognjena svetloba obarvala njih obraze. Pripovedovali so si najrazličnejše pripovedke o gozdnih demonih, o gorskih zakladih, o razbojnikih in o različnih doživljajih. Zapeli so svoje laotske in druge popevke, potem pa je Laot iz mojega ožjega spremstva vzel svojo bambusovo piščalko in zapiskal nanjo najrazličnejše melodije. Zato je moštvo bdelo pozno v noč; nazadnje je le spanec premagal veselo družbo; polegli so kraj ognja in zaspali. Ponoči je bedela samo straža, ki je kurila ogenj.

Začel se je oglašati tiger; njegovo rjovenje se je slišalo z raznih strani. Prav gotovo je zver od daleč prežela na našo karavano, a v bližino se zaradi ognja ni upala.

Že ob jutranjem svitu smo slišali popevanje šanijev. Šani so nežne opice (hylobates), velike kakor trileten otrok, s črno resasto dlako in z belim starikavim licem, pa brez repa. V nekaterih krajih imajo te prav gibčne živali belo dlako in črno lice. V svojem vedenju spominjajo na kosmatega divjega moža, o katerem so razširjene med Laoti razne pravljice.

Ob zahodni strani se je vzpenjalo kakih 1200 metrov visoko gorsko pobočje, izmed katerega je molel najvišji vrh tega pogorja Doj Čang. Ko smo prišli v malo laotsko naselbino Ban Čum, smo izvedeli, da živi v teh gorah divje človeško pleme Muh Sö, o katerem sem že prej nekaj slišal. Moja želja, da bi videl te redke člane človeškega rodu, je bila tako velika, da sem v naslednji naselbini Ban Ton Ke najel moža, ki se je imenoval Si in ki je poznal pot do bivališč teh ljudi ter se znal z njimi tudi pogovoriti. On in štirje iz moje karavane so bili moje spremstvo.

Drugi dan na vse zgodaj smo odrinili. Karavana je zato ta dan počivala. Hodili smo nekaj časa po slabo izhojeni poti, potem pa smo prišli v velik bambusov gozd. Prepodili smo več gozdnih petelinov, ki se kaj radi zadržujejo v bambusu. Ta jim nudi obilo prehrane posebno tedaj, kadar se osiplje bambusovo zrnje, ki je podobno pšenici, le da je za polovico manjše. Zmleto zrnje daje okusno moko in ga domačini radi nabirajo.

Ko smo prišli iz gozda, se nam je odprla planjava, obrasla s poldrugi meter visoko travo in redkim drevjem. Potovali smo mimo velikega jezera, ki je bilo skoraj popolnoma preraslo z rastlinami. Večkrat smo križali izhojena pota jelenov, divjih svinj, divje govedi, bivolov in druge velike in majhne divjačine. Si nam je pripovedoval, da živi ob pobočju gore Doj Čang rinoceros, ki pride včasi tudi do tega jezera.

Preden smo prišli do vznožja gore, smo morali napraviti le trnjevo pot skozi džunglo. Drevje je bilo tako gosto, da smo bili primorani nekoliko časa bresti po strugi potoka, v katerem je bila voda nenavadno hladna. Vejevje drevja je segalo čez potok in nam zakrivalo nebo. Nikamor nismo videli v tej mračni gozdni svetlobi. Končno smo bili pod goro. Tam so rastle po nekaterih krajih velike skupine drevesom podobne praproti in divjih banan, kakor bi jih kdo nalašč nasadil v toliki množini. Tukaj smo naleteli na prve človeške sledove, ki pa so se v gozdu zopet izgubili. Muh Sö so bržkone hodili semkaj po sadje in po banansko listje.

Korak za korakom smo plezali po strmem pobočju. Le tu in tam smo se ustavili in pokrepčali z divjim sadjem, kolikor smo ga pač dobili. Po daljšem plezanju smo prišli na komaj vidno pot, po kateri smo zavili.

Malo pod vrhom se je razprostirala večja planota, obrobljena zadaj z visokimi pečinami. Tukaj nas je najprej pozdravila jata črnih srednjevelikih psov. Videlo se je, da so bili pazljivi čuvarji. Ob skalnatem ozadju je stala skupina kolib, pred njimi pa se je pomenkovalo nekaj možakov, ki so nas precej nezaupljivo gledali. Med njimi je bil sivolas starec, njih starešina. Žensk in otrok ni bilo videti. Takoj pa sem zapazil, kako je skupina otrok za kolibami pobegnila v gozd.

Naš voditelj in tolmač je stopil naprej. Pričel se je razgovor. Moški so bili srednjevisoke, krepke postave, zagorele polti, izrazitih obrazov in so imeli dolge lase. Njih obleka je bila zelo preprosta: razen ogrinjala okrog ledij so bili čisto goli. Postajali so bolj in bolj zaupljivi. Polagoma so prihajali iz pragozda še drugi možje, ženske in otroci. Ženske niso imele drugega na sebi ko ogrinjalo okrog ledij. Med njimi sem videl devojke z lepo oblikovanimi telesi in čednimi obrazi. Otroci so bili nagi in lepe rasti. Splošni zunanji tip teh ljudi je ariotibetanski, torej nekaka mešanica arijskega in mongolskega tipa, ki se pa vendar bolj nagiba k prvemu kakor k zadnjemu. Vsa naselbina je štela kakih 40 oseb.

Glavno orodje jim je nož, ki je laotskemu podoben. Za lov rabijo puške s kamenitim kresilom, smodnik si narejajo sami. Spretno uporabljajo tudi lok, pasti in zanke.

Na planoti pred kolibami je rastlo nekaj tobaka in koruze. Razen psov redijo svinje, ki so zelo podobne divjim, in perutnino, neko vrsto udomačene divje kokoši.

Njih hrana je gorski riž, bambusovo zrnje, koruza, gozdno sadje, krompirju podobno korenje, med in lovski plen. Pri teh ljudeh sem videl prvikrat tudi divji riž, kao phi, to je riž demonov.

Ogenj si narejajo s kresilmm kamenjem ali pa tako, da drgnejo dve bambusovi palici, eno svežo in eno suho, drugo ob drugo, v suho paličico vtaknjeno košček suhe lesne volne, ki se ob močnem drgnenju užge že v nekaj minutah.

Muh So poznajo različne pravljice. Vse te govore o božanstvih in demonih, o dobrih in slabih duhovih, o prednikih in prededih. Neka pravljica trdi, da so njih predniki živeli nekje na severu, kjer je tekla velikanska reka, polna hudomušnih demonov in živali. Najbrže mislijo s tem reko Mekong in deželo Junan ali pa Tibet. Mrliče pokopavajo v pragozdu brez posebnih ceremonij. Starost spoštujejo.

Doznal sem, da časte rasna božanstva, posebno pa duhove prednikov, katerim tudi redno darujejo na posebnem oltarju ali pa na grobovih pokopanih mrličev. Oltar imajo navadno v gozdu v majhni, za duhove posebej postavljeni uti. V blisku in gromu in sploh v naravnih pojavih vidijo silo božanstev.

Pravljice in zunanjost teh ljudi so mi vzbujale domnevo, da so to ostanki kakega iz severnih krajev notranja Azije vsled evolucij pregnanega in razkropljenega plemena.

Muh So menjajo večkrat svoja bivališča. Vzroki za to so zlasti bolezni, pomanjkanje hrane, neprijazni demoni, volja božanstev ali kaj sličnega.

Bolezni pomore dostikrat cele skupine, in siamska vlada se še ni potrudila, da bi storila kaj za obstoj teh in drugih po gorovju raztresenih preostankov izumirajočih človeških plemen. Siamska vlada od njih ničesar ne zahteva, a jim tudi ničesar ne nudi. Naši potomci bodo morda o tem in sorodnih plemenih Zepedne Indije samo še čitali, ker jih je od leta do leta manj, ako se ne bo o pravem času kaj storilo, da se ohranijo.

Čijengraj in prazgodovinske najdbe[uredi]

Po menjajočih sa prizorih skozi rodovitno valovito pokrajino, kjer se je vrstila naselbina za naselbino, je dospela po zaprašeni in močno izhojeni cesti moja karavana v Čijengraj, najvažnejše križišče za karavanski promet na vse strani Zapadne Indije.

Čijengraj ima mestni značaj s štiri do pet metrov visokim starim trdnjavskim obzidjem, ki pa le razpada. Tu je sedež siamskega guvernerja. Mesto je snažno, sicer pa pristno azijsko-orientalsko. Idilično urejene lesene hiše zakrivajo bujni vrtovi sadnega drevja. Med njimi je tudi nekaj modernih zidanih stavb, ki kaze z zunanjo obliko sliko, ker niso v skladu z romantičnim ozadjem te prirode.

Razvaline templjev, ki se še vidijo v bližnji okolici, in ohranjena budhistovska svetišča v mestu samem pričajo o nekdanjem sijaju tega mesta, ki je bilo pred stoletji prestolnica čao-luangov. Pa tudi zgodovina priča, da se je to mesto večkrat dvigalo v ponosnem zmagoslavju nad sosednimi državami. Laotska dinastija, ki je zadnja vladala v Čijengraju, je propadla. Njeni potomci so se kot navadni Laoti porazgubili med narodom. Danes je Čijengraj važna siamska točka proti severnim deželam Šanov in Sibsong-Pana, onstran Mekonga. Število prebivalcev ni veliko, ima pa prostora za več ko 100,000 ljudi.

Guverner je bil iz Bangkoka uradno obveščen o mojem prihodu in me je pričakoval že nekaj dni. Bival sem v moderno opremljenem poslopju društva “divjih tigrov”. Z veseljem se spominjam lepih dni, ki sem jih preživel med obzidjem te starodavne laotske prestolnice.

Na zahodni strani mesta teče reka Mekok, ki se izliva kakor vsi potoki, ki smo jih zadnje čase videli, v reko Mekong.

Ob pobočju gorovja, ki se je raztezalo proti zahodu, sem naletel na razne prazgodovinske okostnjake. Takrat nisem utegnil, pa tudi sredstev nisem imel, da bi se lotil izkopavanja teh važnih preostankov. Ko sem se leto dni kasneje zopet odpravil v te kraje, sem dvignil iz diluvialne plasti okostje prazgodovinskega slona, ki se razlikuje od današnjega zlasti v zobovju. Pri podrobni preiskavi te zemlje sem v okolici izsledil tudi okostje rinocerosa (neke vrste hippopotamus). Ob reku Mekok sem izkopal morda v isto dobo spadajoči človeški okostnjak, čigar lobanja ima opičji lobanji podobno obliko in nenavadno močne čeljusti. Ni dvoma, da je to lobanja človeka še na zelo nizki stopnji razvoja. Pri nadaljnjem iskanju ob tej reki sem naletel na nekaj, kar je bilo podobno staremu ognjišču, vendar ni bilo nikjer videti ne pepela, ne oglja. Blizu tega ognjišča so ležale kosti raznih živali, med katerimi je bilo nekaj takih, ki so bile videti obdelane in so najbrž služile tedanjemu človeku za orodje.

Veliko okostnjakov leži še danes ondi zakopanih in čakajo, da pride kdo, da jih zbere in uporabi za znanstveno gradivo.

Ob Mekongu[uredi]

Prišel sem v Čijengsen. To je majhno staro mestece iz zgodovinske preteklosti ob Mekongu na skrajni točki siamske severne meje.

Stal sem na divjem obrežju reke in jo občudoval dolgo časa. Že več let sem gojil v srcu željo, da vidim njeno romantiko, o kateri govore pravljice nekaterih azijskih narodov. Usoda mi je bila mila, videl sem jo, kraljico voda Zapadne Indije. Le malo je na svetu veletokov, ki imajo v območju svojih dotokov še toliko zagonetk, kolikor jih ima Mekong. Kar je Jangtsekiang Kitajcem, Ganges Indijcem, Nil Egipčanom, Menam Čao Pija Siamcem, to je Mekong različnim plemenom v območju svojih dotokov. Tu so se vršili važni zgodovinski dogodki, ki nam o njih evropski znanstveniki ne nudijo izvirnih podatkov, ki jih pa omenja in uvažuje zgodovina Kitajcev, Burmancev, Laotov, Šanov in Siamcev. Neštetokrat so se tu v prazgodovinski dobi vršili pohodi bojevitih srednjeazijskih plemen, ki so izpodrivali prve črnokožne lastnike te zemlje, o katerih je ostalo le malo ali skoraj nič sledov.

Zagonetka je še vedno vse življenje ob zgornjem in srednjem toku Mekonga. Ne vemo, ne kje in kako izvira, ne kakšna je njegova pot, noben evropski raziskovalec nam tega doslej še ni povedal. Samo Kitajec Tsao Čung Ta, ki je živel v tretjem stoletju pred Kristom, poroča, da izvira Čiamdo-ču, to je Makong, iz dveh pravljičnih jezer, ki dobivata vodo iz večnega snega bajnega mesečnega gorovja Tanla, ležečega morda še kakih 2000 kilometrov proti severu v tibetanskih gorskih višavah. Znanstvena ekspedicija ob srednjem in zgornjem Mekongu obeta velevažne podatke, tolikanj bolj, ker se doslej ni še nihče ojunačll, da bi od južne strani prodiral v srce Azije, dočim so napravili že z vseh drugih strani bolj ali manj uspešne ekspedicije s kitajske, indijske in sibirske strani.

Pogled, ki se mi je nudil na to oboževano reko, je bil veličasten. Veter je odgrnil od neba temnosivo preprogo oblakov. Solnce, blesteča boginja “Phra Attit”, je sijalo z vsem svojim sijajem in pošiljalo srebrne in zlate žarke, ki so se na kalni vodni površini odbijali v migljajočih utrinkih in bleščečih odsevih. Valovanje vode je bilo enakomerno šumeče in počasno kakor dihanje zveri, ki se je v plamenu svojih strasti utrudila. Zdaj pa zdaj se je voda zasukala v vrtinec in peneči se val je žuborel in šepetal skrivnosti in dogodke, ki jih je videl in doživel na svoji daljni, nam neznani poti in jih nesel naprej v južne kraje, da jih zapiše na koncu v večni dnevnik morske boginje neizmernega oceana.

Gledal sem pokrajino v daljavi onkraj reke. Videli so se obrisi suhe zemlje z zelenimi in rjavimi džunglami, za njimi gore in v ozadju temnomodro nebeško zagrinjalo. Panorama je žarela v najpestrejših barvah, njene poteze so bile rajsko lepe, dasi se kolobarji tam preko široke vodne gladine Mekonga niso kazali v čistih barvah in se zaradi velike razdalje niso dale dobro razločiti. Pogled na to pokrajino je deloval name kakor nežna pesem, katere odmev prihaja iz daljave, kadar pevec poje s posebnim občutkom in vse ostalo izginja v neznani tišini.

Zdaj pa zdaj je priletela jata vodnih ptic in se razgubila v daljavi ali pa v goščavi ob reki. Slike moje fantazije izza mladostnih let, ko sem čital o prekomorskih in tropičnih deželah, so bile le nekak meglen spomin teh menjajočih se resničnih prizorov. Tu na skrajni točki dežele belega slona sem gledal lepe podobe indijskega podnebja, čarobno življenje in pojave narave, ki jih malokdo pozna in razume.

Kako srečen bi bil, ko bi mi bila v življenju dana prilika, da pretrgam megleni pajčolan, ki nam zakriva obzorje te velikanske zagonetne reke! S to mislijo sem se vrnil v šatorišče, poln opojnih vtisov in neizbrisnih spominov.

Džungla gori[uredi]

Glede potovanja preko siamske meje v Šan sem dobil ugodna poročila. Ko smo zapustili Čijengsen, smo skozi velikanski gozd prišli na ozemlje z eno do dva metra visoko in tu pa tam požgano travo. Solnce je že prekoračilo svojo najvišjo dnevno točko, ko je postalo ozračje pred nami temnomegleno in z dimom prepojeno. Požgana trava na obeh straneh karavanske poti nam je pričala, da je tu pred nekaj urami divjal velik ogenj. Zemlja je bila ponekod pokrita še z vročim pepelom.

Pred nami se je raztezal velik bambusov gozd, ki nam je zakrival pogled čez ozemlje. Še malo in bili smo v gozdu. Preden smo ga na drugi strani zapustili, smo zaslišali močno prasketanje, in ko smo prišli do roba gozda, se nam je nudil strašen prizor.

Velikanski požar se je obroču podobno vil po planjavi proti nam, uničujoč suho travo in vse, kar je več metrov visoko švigajoči plamen mogel doseči. Na naši desni strani je gorel bambusov gozd. Votla bambusova debla so kar pokala. Kamor smo pogledali, povsod je gorelo in črni dim se je na kilometer dolgi črti valil proti nebu. Tisočero ptic je poletavalo po zraku in lovilo mrčes, ki se je hotel rešiti pred plameni. Ozračje je bilo dušeče in solnce je neusmiljeno pripekalo.

Nekaj časa smo stali in gledali. Ogenj pred nami je bil sicer še precej daleč, a s karavano potovati proti gorečemu valu nam ni kazalo. Ostati in čakati bi pomenilo povečati nevarnost za karavano, ker se je v bambusu požar silno naglo širil. Že se je vnel gozd tudi na levi strani. Ni kazalo drugega, kakor da se obrnemo, zakaj tudi živina je postajala nemirna, psi so lajali in tulili. Videl sem, da je postajal položaj vedno bolj resen.

Hiteli smo, kolikor se je dalo, a še preden smo bili iz gozda, nam je ogenj že zabranil pohod, ker je dosegel karavansko pot. Tako nas je goreča kača v kratkem času obdala na vseh straneh in karavana v sredini je bila izročena na milost in nemilost višji sili. Bilo je, kakor bi se bila zaklela božanstva proti nam in nas hotela uničiti.

Krenili smo v drugo smer in hiteli med trnjevim bambusovim grmovjem. Ker je bila živina že zbegana, je bilo težavno vzdržati red v karavani: gonjači so kričali in neusmiljeno udrihali po živini. To so bili težki trenutki, ki jih nikdar ne pozabim. Kako je v takem položaju človeku pri srcu, ve samo tisti, ki je že sam kaj podobnega doživel.

Tako smo, od bambusovega trnja opraskani in raztrgani, prišli iz gozda v gosto travo, do katere ogenj še ni segel. Kakih dve sto korakov od gozda smo v naglici pomandrali suho travo v obliki kroga, postavili živino na sredo, travo okoli kroga pa smo zažgali tako, da se je začel nov ogenj valiti od nas proč proti prihajajočemu ognjenemu valu. Na ta način je nastajal okoli nas vseh kolobar požgane planote, in ko sta se nestrpna goreča vala združila, smo dobili prehod, posut samo z vročim pepelom; karavana je lahko nadaljevala pot.

Tu pa tam je sredi požgane trave ostalo kako osamljeno drevo z osmojeno skorjo brez listja, ki bo pa že ob prvem deževju zopet ozelenelo.

Požar sredi divje džungle zanetijo po navadi ob suši žarki tropičnega solnca, kar je navaden pojav v teh razmerah; večkrat je to celo potrebno, ker čistijo požari naravo in pripravljajo polje za novo rast. Že o prvem deževju se suha, od vročine razpokana in s pepelom pognojena zemlja zopet pregrne z novim zelenjem.

Vsako leto sem v tem ali onem kraju gledal požare na siamskih planjavah in v džunglah. Človeku, ki tega ni vajen, se zde taki prizori nekaj strašnega.

Za divjimi bivoli[uredi]

V idiličnem bambusovem gaju ob majhnem potoku blizu naselbine Ben Mo Tan, kjer je bilo nekaj preprostih bambusovih koč, je bilo naše šatorišče. Kake pol ure od naselbine je bilo jezero, ob katerem so se zbirali divji bivoli. Truma papig je neprestano vreščala nad bambusovimi vrhovi, ko sem se s tovarišem odpravil na lov. Sonce je sijalo v vsem svojem razkošju.

Ob jezeru je bila trava požgana, le tu pa tam je stalo kako drevo z ožgano skorjo. V pepelu, ki je pokrival zemljo, sva našla kmalu sveže sledove bivolov. Videla sva, kako so na drugi strani jezera poletavale bele kravje čaplje, ki se kaj rade drže v bližini teh živali in se jim spuščajo na hrbte, da jim čistijo kožo od neprijetnih grinj in drugih zajedavcev. Moj tovariš je splezal na drevo, s katerega je imel razgled po prostrani okolici. Zapazil je, da so bivoli polegali v senci drevesa onkraj jezera, kjer so se preganjale kravje čaplje. Tako so bile te ptice izdajice orjaških živali.

Torej v bližino! Toda kako, ko je bila trava požgana. Na misel mi je prišlo, da bivol slabo vidi. Ni nama kazalo drugega, kakor plaziti se po kolenih do primerne bližine. Pepel in prah sta nama kmalu počrnila obleko, roke in obraze. Razdalja je postajala vedno manjša. Bivoli naju niso opazili. Ko sem prišel v bližino, sem se hitro dvignil. Nudil se mi je lep pogled na orjaške živali, ki so še vedno ležale pod drevesom. Na hrbtu jim je čepelo nekaj kravjih čapelj. Stari bivol je zaslutil nekaj sumljivega v bližini, ker se je vzdignil, stopil malo naprej in vohal po zraku.

V tem trenutku sem sprožil. Bivol je padel na kolena, a takoj se je zopet dvignil. Prestrašena je zbežala po črnem prahu vsa čreda, ki je štela sedem glav. Kakor bela megla so zletele za njo tudi vse kravje čaplje. Obstreljeni bivol je dobil še dve krogli, ko je tekel za čredo. Začel je zaostajati, dokler se ni zvrnil na zemljo.

Ker sva mislila, da je mrtev, sva hitela s tovarišem do njega, toda napravila sva komaj kakih deset korakov, ko se je še enkrat dvignil, zatulil kakor razdražen bik in se s povešeno glavo in nastavljenimi rogovi zakadil proti nama, ki na tak napad nisva bila več pripravljena. Na beg ni bilo mogoče misliti. Edina rešitev je bila v dobro namerjeni krogli. To so bili težki trenutki, ki jih ni mogoče popisati. Lovska boginja nama je bila naklonjena. Še preden sem sprožil, so težko ranjenega orjaka zapustile moči, zgrudil se je in obležal. In zdaj je dobil zadnjo milostno kroglo, ki ga je rešila življenjskih muk.

Mnogo se govori in piše, kako je bivol nevaren. Lahko je nevaren, ali pa tudi ne, kakor je pač pri volji. Bivoli v čredi navadno radi beže pred človekom. Nevarna je pa ranjena žival ali star samotar, ki se kaj rad pomeri z lovcem. Zato je potrebno, da lovec ob takem neprijetnem srečanju samozavestno in v pravem trenutku zgrabi za puško in da ima predvsem mirno in zanesljivo roko, kajti krogla, ki ne pogodi dobro, se rada maščuje. Če je bivol samo ranjen, ima čudno navado: skrije se v goščavo, da ga lovec ne vidi, pusti lovca mirno mimo sebe, potem pa ga v nepričakovanem trenutku zahrbtno napade.

V spomin mi sili dogodek, ki sem ga doživel v pokrajini Pitsa nulok. Glavar v Phrompiramu me je povabil na bivole. S tremi sloni in v spremstvu dveh lovcev in dveh slug sva odpotovala na planjavo, ki leži severnovzhodno od Phrompirama. Prenočevali smo v preprosti bambusovi kolibi na kolih ob potoku Bung Hia. Ker so bile v bližini divje svinje, sem jih šel zvečer v mesečini čakat v neko zatišje ob potoku, toda zaman. Namesto divje svinje sem ustrelil samo vidro.

Čez noč so hlapci slonom povezali sprednje noge, da niso mogli delati dolgih korakov in se oddaljiti od prenočišča; mogli so se premikati samo toliko, da so si lahko iskali hrane po bližnji okolici, kjer je rastla visoka trava.

Še pred solnčnim vzhodom nam je glavar skuhal zajutrek: čaj in siamski keri s suhimi ribami. Potem smo sedli slonom na hrbte in odrinili na planjavo, kjer je rastla do dva metra visoka trava. Hodili smo ob jezerih in iskali sled za bivoli. Jezera so bila polna cvetja svetega lotosa, nad njimi pa so poletavale divje race, gosi in druge vodne in močvirne ptice. Povsod so se poznali sledovi jelenov in divjih svinj.

Solnce je ptijadralo že skoraj do polovice nebeškega svoda, ko smo zavili okrog velikega jezera in zapazili sledove bivolov. Trava je bila pohojena in poležana, okrog in okrog jezera pa so se vila pota, po katerih so prihajale in odhajale te mogočne živali. Sledovi so bili sveži, torej so morale biti živali nekje v bližini.

Ko smo stikali vsak posebej več ko eno uro okoli jezera, smo se sešli ob robu bambusovega gozdiča; tu smo opazili kakih 30 korakov daleč tri iz trave kvišku moleče gobce bivolov, ki so nas zavohali. Život jih je zakrivala trava. Počila sta dva strela, enega je sprožll glavar, drugega jaz. Bivol je zatulil in padel, dva pa sta zdirjala mimo naju in izginila v daljavi. Ali so ju dosegle najine krogle ali ne, to je znano samo lovski boginji. Medtem se je ranjeni bivol pobral in pobegnil za prvima dvema, le preden je dobil nadaljnjo kroglo. Streljanje je bilo težavno zaradi velike trave, v katero se ni dalo dobro videti. Ker je obstreljeni bivol pustil krvavo sled na travi, smo hiteli za njim, a on je bil že bog ve kje.

Že sem skoraj izgubil upanje, da bi nam prišla še kaka žival pred oči. Zato sem na slonovem hrbtu v haudi sedel prav malomarno, izmučen od žarkov pripekajočega solnca. Ko pa je moj slon zavil okrog bambusove goščave, se je zviškoma zagnal bivol, ki se je bil skril v gosti travi, in v silovitem skoku s povešeno glavo in nastavljenimi rogovi napadel slona z desne strani. Toliko da nisva padla s strežnikom iz haude, tako se je slon vznemiril. Streljanje v tem položaju je bilo težavno, kljub temu sem pognal še dve krogli v bivola, ki se je trikrat zakadil v slona. Po tretjem napadu se je obrnil in dirjal kakih 30 korakov vstran, kjer se je zgrudil in obležal. To so bili resni trenutki borbe z orjaškim nasprotnikom.

Moji lovski tovariši so bili tačas daleč od naju dveh in so prihiteli na pomoč, ko je bivol že padel. Spustili smo mu kri. Boljše kose mesa smo vzeli s seboj in tako smo imeli za večerjo dobro bivolovo pečenko. Kožo je dobil glavar. Izrezati je dal iz nje vrv za pripenjanje slonov, jaz pa sem vzel glavo z rogovi kot lovsko trofejo. Vse drugo je ostalo za gologlave jastrebe.

Naprej v deželo plemena Ngiu[uredi]

Po slabi karavanski poti se je naša karavana polagoma pomikala skozi džunglo proti meji države Šan.

Mož, ki je korakal pred karavano, je zapazil, da se je kakih dve sto korakov pred nami gibala trava, med katero se je plazilo nekaj rumenkastega, na kar me je takoj opozoril. Previdno sva se bližana, toda za nekaj časa je izginila vsaka sled, kakor da bi nič ne bilo. Tam, kjer se je prej plazila neznana zver, je bilo vse mirno. Takoj nato pa mi je tovariš na drugi strani pokazal pred velikim drevesom, morda samo 30 korakov od naju, leoparda, ki je mirno stal in se oprezno oziral naokrog. Nikdar ne pozabim, kako lepo sliko je nudila njegova vitka postava sredi orumenele džungle in kako živahen in poln zvijače je bil njegov pogled. Ko sem pomiril in sprožil puško, je skočil v stran in se skril v grmovje. Ustrelil sem sicer dvakrat, toda v grmovju sta se krogli odbili, leopard pa se je zgubil v džungli.

Prekoračili smo siamsko državno mejo zahodno od Mekonga, kjer dela reka v velikem kolenu ovinek proti vzhodu.

Na zemljevidih je velik del ozemlja ob srednjem Mekongu zaznamovan z besedo Šan. Odkod je posneto to ime, nisem mogel dognati, vzlic temu, da sem pregledal različne znamenite zgodovinske spise, zakaj vsa poročila imenujejo to ozemlje po tam naseljenih rodovih. Tudi v ustnih sporočilih prebivalcev nisem nikdar slišal tega imena. Narodna skupina, ki je živela v tistem kraju, kamor je dospela moja karavana, se je imenovala Ngiu in je imela svojo vlado v Čijeng Thungu.

Ne da se tajiti, da so Ngiui v ozkem plemenskem sorodstvu z Laoti, katerih prvotna domovina je v osrednjih delih Azije. Vsi znaki kažejo, da imajo oni, kakor vsa druga v osredju Zapadne Indije živeča in sorodna si plemena, burno prazgodovinsko preteklost, polno velikih dogodkov. V osrednji Aziji je tekla zibeljka arijskega plemena, tam so se vršili kruti boji z Mongolci. Iz osrednje Azije so potem prodirale posamezne arijo-tibetanske plemenske skupine proti jugu in izpodrivale temnopoltne pranaseljence v Zapadni Indiji. Od tistih dob je več ko 4000 let. Prevladujoča plemena so se kulturno razvijala, zatiranim pa to ni bilo mogoče in so ostala v svojem prvotnem položaju. Od teh prvotnih temnopoltih prebivalcev so ostali redki sledovi. Nekaj teh človeških skupin, ki so izumirajoči ostanki najstarejših plemen, životari po gorovju Zapadne Indije. Že na ozemlju Šan je precej potomcev teh razgubljenih rodov.

Ozemlje, koder smo potovali, se v bistvu ni veliko razlikovalo od pokrajine okrog Čijengraja. Kakor v laotskem ozemlju, tako so bile tudi tukaj človeške naselbine redke. Preračunil sem, da živi na kvadratnem kilometru povprečno le sedem do osem ljudi.

Okrog naselbin so se razprostirala po večini lepa riževa polja. Riž je tu kakor pri Laotih glavna hrana. Domovi so preprosti, koče lesene ali pa iz bambusa spletene. Vidi se, da vsaka družina živi brezskrbno življenje in se ne zmeni za to, kaj ti prinese drugi dan. Če je dovolj riža, se počuti srečna, mesa in prikuh ji nudi priroda v izobilju. Reke in potoki so bogati okusnih rib, gozdovi pa razne divjačine.

Nam je bilo ljudstvo prijazno in postrežljivo. Povsod smo dobili, kar smo potrebovali za prehrano karavane, zlasti riža, perutnine, jajc, rumenega sladkorja, soli itd.

Ko so moji spremljevalci sedeli zvečer v šatorišču ob ognju, se jim je pridružilo po navadi večje število domačinov obojega spola, starih in mladih, ki so pripovedovali o posebnostih svojega domačega kraja. Za zunanji svet se ti ljudje ne zmenijo. Praznoverje cvete, čarovniki in zvezdogledi imajo v vsakem važnem življenjskem vprašanju glavno besedo, njih pravljice govore o vsakovrstnih mogočnih demonih in duhovih, vse njih dejanje in nehanje je precej podobno laotskemu.

Dežela tega ljudstva je hribovita in ima mnogo prirodnega bogastva. V zemlji so še nedotaknjeni rudninski zakladi, v gozdovih pa dragoceno indijsko rastlinstvo. Po nekaterih krajih sem videl vse polno lepo uspevajočega kafrovca, benzoe, laka strychnosovega drevja, obsežne gruče raznih banan in čajevca, po drevju so se spenjale mogočne lijane in druge zavijalke.

Potovanje skozi divjo naravo je nudilo vedno nove slike. Na mnogih krajih smo opazili sledove tigra in leoparda. Trume opic so vzbujale posebno pozornost. Ob romantičnem potoku Me Dok Tan sem ustrelil zlatega fazana, ki se le malokje pojavi. Jate zelenih papig so se na ? krajih drle po drevju, ko je karavanski zvonec pel po zapuščeni vijugasti poti. Šele po celodnevnem potovanju smo dospeli v Muang Pajak, večjo naselbino, kjer smo se mudili dalj časa.

Med divjaki[uredi]

Severno od Muang Pajaka je gorato ozemlje. Prekoračiti smo morali nekaj gorskih grebenov v višini 1300 do 1500 m, kjer so se vrstile divje romantične slike.

Taborili smo na 1400 m visoki gori. To naše šatorišče mi je ostalo v prav posebno živem spominu. Ob skalnatem pobočju se je drevil gorski potok v dolino. Okolica je bila romantična, voda je bila blizu in živina je imela dobro pašo.

Lep je bil razgled s tega gorovja. Globoko pod nami se je razprostiral pragozd s stoletnim drevjem. Kakor daleč je moglo oko, povsod sama džungla, nikjer nobenega polja, nikjer naselbine, nikjer človeka.

Ponoči smo slišali jelena in nočne ptice. Pihal je lahen veter, iz gozda pa je prihajalo ?no šumenje. Mesec je svetil s svojo otožno lučjo in uprizarjal fantastične slike. Valovi gorskega potoka so šumeli, se odbijali ob kamenju in drevili v globino. To šumenje se mi je zdelo ko odmev ponočnih glasov. To so bili čudapolni zvoki brezkončnega življenja v počivajočem divjem pragozdu. Še ko sem se spravil k počitku, mi ti nočni prizori niso hoteli iz glave, d? nisem trdno zaspal. Noč je bila hladna.

“Čip, čip!” Prva budnica iz grla živopisanega malega krilatega prebivalca se je razlegala z najvišjega vrha drevesa, ki se je kakor opazovalni stolp dvigal nad pragozdom. Iz tega vzvišenega prenočišča je jutranji pevec opazil prvo zarjo probujajočega se dneva. Kakor fanfara ponočnega stražarja je ta prva pesem vplivala na mojo dušo. Iz daljave se je kmalu nato iz globine gozda zaslišal kratki ki-ki-ri-ki divjega petelina in z nasprotne strani se je oglasil živahni keo vok divjega pava. To so bili glasovi, ki so pozdravljali ptihod mladega jutra. Zlata nebeška krogla je že gorela na obzorju, ki ga je malo prej še objemala skrivnostna noč. Bleščeči žarki so prodirali na vse strani po listnati strehi pragozda in srkali hladne bisere noči. Glasno žuborenje potoka je pojemalo v tisočero odmevih probujajočega se dnevnega življenja. Na zahodu je izginila noč, izginila je kakor izgine tudi senca oblakov na valovju riževega polja pred dvigajočo se senčno oblo.

Ko sem v prvem jutranjem svitu pogledal z viška v dolino, sem videl samo še belo meglo, ki je ležala nad pragozdom. Krasna slika! Zrak je bil vlažen, da je bila vsa moja odeja od vlage mokra.

Ko sem se tako razgledoval, sem zapazil, kako sta stopila na karavansko pot iz džungle dva skoraj naga moža, temnozagorele polti in z dolgimi lasmi. Ko sta nas uzrla, sta urno zopet izginila v džungli. Kakor so mi gonjači zatrjevali, sta bila od plemena San Dau, ki živi v majhnih skupinah po najvišjem gorovju teh krajev.

To je plaho, divje ljudstvo v zelo prirodnenn stanju, ki pride le redkokdaj v nižavah z Ngiui v stik. Živi se s tem, kar mu nudita džungla in pragozd. Prizadeval sem si priti v neposredno bližino teh ljudi, toda ni mi uspelo. Ngiui so mi pripovedovali, da menjava to pleme večkrat svoja bivališča, ki jih zna dobro skrivati pred zunanjim svetom, zato je tako težko priti njimi v dotiko. Razen tega imajo v bližini bivališč na vseh straneh nastavljene pasti, ki s pomočjo močnih, umetno zvezanih prožnih drogov in palic ali pa upognjenih dreves izstrele ostre puščice v nič hudega slutečega človeka ali divjačino, ako stopi slučajno na nastavke. Učinek je tako močan, da puščica prebode človeka ali žival. Radi pa uporabljajo tudi zastrupljene puščice, ki jih sprožijo z lokom; zastrupljajo jih s soki raznih strychnosovih drevs. Iskati zveze s temi na primitiven način živečimi ljudmi bi ne bilo nič kaj prijetno, ker bi mogla pri vsakem koraku pribrneti puščica iz temne džungle.

Ko sem se vračal v Siam, sem v nekem 1300 m visokem kraju prišel v družbi dveh ngiuskih lovcev do zapuščenega bivališča tega plemena. V romantičnem zatišju visoke skalnate pečine z majhno goličevo v ospredju sem videl pet iz drogov in palic zloženih, z rotangom in lijanami povezanih šatorov, ki so biti pokriti s suhimi vejami in listjem. Videl sem tudi precej veliko ognjišče v bližnji okolici po džungli razmetane živalske kosti. Vse je kazalo, da so bivali tukaj San Daui.

V prestolnici vladarjev plemena Ngiu[uredi]

Na karavanski poti proti mestu Čijeng Thung je bilo zelo živahno. V mestu je bil v dopoldanskih urah sejem, in ljudje so prihajali iz bližnjih in daljnih naselbin v mesto.

Ko smo prijezdili do mestnega obzidja, sem poiskal najprej primeren prostor za šatorišče blizu vzhodnih mestnih vrat pri nekem templju na odprtem riževem polju; tu smo dobili dobro pitno vodo, živina pa dobro pašo.

Mestno obzidje je ponekod že razpadalo, na nekaterih točkah sem mogel celo splezati nanje. Mesto je precej veliko, različna znamenja pa kažejo, da je bilo nekdaj precej obljudeno. Dandanašnji na prvi pogled nima mestnega značaja. Posamezni domovi so skriti sredi velikega drevja, izmed katerega se posebno lepo vidijo veličastne tisočletne tamarinde.

Splošne razmere se tu le malo razlikujejo od laotskih mest severnega Siama. Karavanski promet je živahen. Vsak dan je prišla vsaj po ena karavana in druga je odšla na to ali ono stran. Nekaj jih je šlo proti severu v sosedno šansko državo Čijeng Thung in potem naprej v Junan, druge so šle proti jugu v Sijengraj in Čijengmaj, tretje zopet proti zahodu v Mandalay (Burma), odkoder so potrebovale po 22 do 24 dni.

Po navadi nosi mula, poni ali vol po 60 do 65 kg. Najvažnejši trgovski predmet je sol iz Muang Hla na junanski meji. Kupna cena te soli je osem rupij in se v Čijeng Thungu po 17 dnevnem potovanju prodaja po 15 rupij. Nazaj nosi karavana navadno sirov bombaž v kupni vrednosti 11 rupij, za kar izkupi v Junanu po 80 rupij za vsak tovor. S takim zaslužkom se preživlja karavana. Večkrat smo srečali karavane, ki so gnale živino, zlasti bivole in ponije, v Siam. Zaslužka pri eni glavi je bilo po osem do deset rupij.

Prav pestra je slika na trgu. Tu je zbrana množica podeželskega ljudstva iz daljne in bližnje okolice, ki prihiti že na vse zgodaj z različnimi pridelki. Obrazi razodevajo zadovoljnost in brezskrbnost.

Ngiui nosijo široke bele hlače do kolen in jopiče. Vsakemu visi čez ramo torba za najpotrebnejše reči. Ta torba iz domače tkanine, svile ali bombaževine je prepletena z lepimi in živimi okraski. Prav tako visi vsakemu čez ramo v leseni nožnici meč (dhap). Skoraj vsak ima za pasom v srebrni nožnici bodalo s srebrnim, lepo okovanim ali iz slonove kosti umetno izdelanim ročajem. Nekateri nosijo tudi dolge puške enocevke s kresilom na kamen.

Dekleta, povprek čednih obrazov in lepih telesnih oblik, nosijo nekako laotskemu pha-sinu podobno svileno ali pa bombažasto oblačilo čez spodnje telo, čez prsi pa ovit šal. Na glavi imajo piramidast klobuk iz bambusovega listja, čigar krajci segajo čez pleča.

Tu sem videl tudi Ngiu-chine, to so mešanci, katerih matere so bile iz plemena Ngiu, očetje pa junanski Kitajci. Po večini so lepe, visoke rasti, nosijo pa temnomodre hlače do kolen, jopiče s srebrnimi gumbi in kitajski klobuk iz bambusove pletenine. Videl sem tudi žene in dekleta iz plemena Ko. Nosijo temnomodre lunge na spodnjem delu telesa in modre jope s pisanimi vzorci. Okrog pasu imajo širok venec črnega nakita, na glavi pa moder šal, ki je zavit kakor turban.

Srečeval sem tudi ljudi iz plemena Kakua. Moški imajo temnomodro obleko in turbanu podoben klobuk. Na rami jim visi meč v bambusovi nožnici Doekleta in žene nosijo modre kratke jope, ki jih nakit iz srebrnega kitajskega denarja skoraj popolnoma zakriva.

Opazil sem še različna druga plemena, mešanico človeških bitij, kakršno vidiš sicer v vsakem srednjeazijskem mestu, vendar tukaj v bolj pisani podobi.

Večina žensk je prinesla za prodajo namenjene reči v dveh košarah, ki sta viseli na bambusovi palici obešeni čez ramo prav tako kakor pri Laotkah. Le žene in dekleta iz plemena Kakua so imela koše oprtane z naramnicami.

Na trgu so prodajale zlasti riž, fižol, česen, čebulo, sladki krompir, tobak, rumeni sladkor v ploščah, čaj, sol, ananas, banane in vsakovrstno drugo domače in divje gozdno sadje in korenje. Tudi govejega in svinjskega mesa, perutnine in jajc je bilo dovolj na prodaj. Razen tega je bilo na trgu vse polno lončenih izdelkov, bronastih in železnih gongov, bobnov, poljskega orodja, nožev, mečev, pušk enocevk s kamenitim kresilom, bombaževine, sirove svile, zdravilnih zelišč i. dr. Splošno trgovino imajo v rokah zlasti Ngiui, naseljeni Burmanci in junanski Kitajci.

Prazgodovinska kamenita stavba[uredi]

Severno od Čijeng Thunga smo preložil 1350 m visok gorski greben in dospeli do reke Che Cha Jang.

Neprijetno je ponoči odmeval po okolici našega šetorišča skovik sove. Tudi čuk se je oglašal, morda je naznanjal smrt. Zletel je na drevo nad mojim šatorom. To so bili demonski glasovi. Mojim praznovernim spremljevalcem se je to zdelo slabo znamenje. Zahtevali so po vsej sili, da ustrelim ptiča in rešim s tem življenje človeku, ki ga je klical nak meo na drugi svet. Ni se mi hotelo ubijati nedolžne živalice. S poleni, ki so jih lučali na drevo, so potem sami prepodili čudnega ponočnjaka. Velik nočni metulj je švignil v šatoru nad mojo glavo, priletel je tudi dolgouhi netopir, ki pa se ni dolgo mudil v šatorovem ozračju. Odnekod se je slišalo žalostno tuljenje psa. Kakor smeh hudobnega demona se je zaslišal pozno ponoči iz daljne džungle še drug čuden glas. Bil je leopard, ki je bil gotovo prav slabe volje.

Kake tri ure od karavanske poti je bila v bližini reke kamenita stavba iz prazgodovinske dobe. Ljudstvo jo je imenovalo v svojih pravljicah bivališče silnega demona, ki je v svoji jezi rad nagajal ljudem s tem, da jim je pošiljal razne nesreče. Razumljivo je torej, da se je vsak domačin rad ogibal tega mesta, če je pa le moral mimo, je šel z velikim spoštovanjem.

V spremstvu dveh laotskih tovarišev in voditelja domačina sem si ogledal to čudno bivališče demona.

Že na prvi pogled sem spoznal, da ta stavba ni bila slučajno delo narave. Na štirih masivnih kamnih je bil poveznjen velikanski ploščat kamen tako, da sestavina imela podobo kamenite mize. To je bil glavni in osrednji del stavbe. Kamni, ki so služili za podstavek, so se dvigali iz gozdne zemlje samo kakega pol metra. Nekako štiri metre od te sredine je stalo v krogu manjše kamenje; nekaj ga je molelo četrt metra iz zemlje, drugo pa je bilo že popolnoma zasuto. Teh kamnov je bilo 21.

Stal sem pred imenitnim spomenikom, ki ga že tisočletja razjedajo divje prirodne sile. Čudna čuvstva so me prevzela, ko sem gledal to zgradbo človeka iz prazgodovinske dobe. Zgodovinski viri obsegajo le kratko dobo človeštva, prazgodovinske dobe pa so zastrte z meglenim zastorom.

Zelo važne za proučevanje prazgodovinskega človeštva so kamnite stavbe, ki so jih našli že v mnogih drugih delih naše zemlje. Znanstvenika navadno opozarjajo na take najdbe ljudske pravljice. Ako pripisujejo takim zgradbam pravljice zvezo z nadnaravnimi silami, imajo po navadi zgodovinsko podlago. Tako je bilo tudi tukaj. Vsled ljudskih pravljic sem v Zapadni Indiji nekaterikrat prišel do razkritij, ki bi jih sicer ne bil dosegel.

V Prednji kakor v Zapadni Indiji se dobe večkat kamni, katerim pripisuje ljudstvo nadnaravno moč. Omenim naj samo Khun phet, simbol moškega spola, ki ga je videti v Bangkoku v templju Wat Phra Keo. Ob tem kamnu darujejo žene, ki so brez otrok, da bi postale rodovitne.

Kaj naj postane kamenita stavba, ki smo jo tukaj odkrili? Kdo je izvršil to težavno delo? Gotovo je, da jo je ustvarilo človeško pleme, ki še ni poznalo kovin, torej izvira iz dobe več ko 5000 let nazaj.

Najdba, ki smo jo imeli pred seboj, je bila brez dvoma grobišče. V vseh davnih časih so preprosti narodi polagali mrliče v zemljo ali v kamnenite zgradbe, ki so potem ostale kot nagrobni spomeniki poznejšim rodovom, ko od mrliča ni bilo več nobenih sledov. Težko je razumeti, kako so stari narodi brez kovinskega orodja in drugih pomočkov mogli dvigniti ta veliki in težki kamen na podlago, na kateri smo ga našli. To je bilo mogoče z združenimi močmi velikega števila ljudi. Domnevam, da je počival v tem grobišču poglavar kakega prestarega človeškega rodu v teh deželah.

V prestolnici vladarjev plemena Lu[uredi]

Po večdnevnem potovanju smo prišli v Čijeng Thung. To mesto ima romantično lego v bližini reke. Razen nekdanjega obzidja spominjajo imenitni, bolj ali manj porušeni templji in še marsikaj drugega na nekdanje čase. Vse kaže, da je bilo to mesto z okolico vred veliko bolj obljudeno kakor v sedanji dobi. Zgodovina pripoveduje o sijajni preteklosti tega mesta in o krutih borbah, ki jih je imelo z različnimi sovražniki. Iz kronik, zlasti kitajskih in burmanskih, je razvidno, da je že pred več ko dva tisoč leti to mesto slovelo v zgodovini Zapadne Indije.

Vladarji posameznih šanskih dežel so plačevali zadnja stoletja svoj davek zdaj eni, zdaj drugi močnejši državi. Največkrat so bili v zvezi s Kitajsko. Pa tudi Burma in razne mogočne laotske države davnih stoletij so pogostoma izkušale tukaj uveljaviti svojo oblast. Ko so leta 1852. Angleži ujeli burmanskega kralja Thiboua, ga odpeljali in si osvojili Burmo, so pričeli širiti svojo oblast tudi nad sosednjim šanskim ozemljem, toda le z majhnimi uspehi. Četudi je na zemljevidih teoretično že potegnjena meja deloma v prid Angliji, deloma Franciji, vendar ne mara prebivalstvo o tem nič slišati in se brani ob vsaki priložnosti tujega nasilstva.

Deželna organizacija na šanskem ozemlju je bila vedno v skladu z naravnim in patriarhaličnim stanjem prebivalstva. Skupina družin je tvorila naselbino, ki ji je načeloval poglavar kye. Po več poglavarjev je imelo svojega tamona, ki je bil odgovoren deželnemu vladarju šaova, kateremu je vsiljevala angleška Burma vedno bolj svojo nadoblast.

Ljudstvo, ki spada pod vlado v Čijeng Thungu, se splošno imenuje Lu. Moška obleka je večinoma modra z živimi svetlopisanimi našivi. Lu so prav tako, kakor njih južni bratje Ngiui, po telesu lepo tetovirani, razlikujejo pa se od Ngiunov v tem, da imajo nekoliko svetlejšo polt.

Ženske nosijo laotskemu phasinu podobne lunge z najrazličnejšimi živobarvnimi črtastimi vzorci. Ti so zvezani tako, da so razen spodnjega telesa zakrite tudi prsi. Na glavi nosijo nekak turbanu podoben klobuk. Lase imajo navadno lepo zavite in so ponosne nanje. Na zapestju in na zgornji lakti nosijo srebrne zapestnice.

Na trgu v Čijeng Thangu se je dobilo vse, kar smo potrebovali za karavano. Ljudstvo je prijazno, pa tudi precej radovedno. Okrog našega šatorišča pod velikansko staro tamarindo, ob templju blizu reke, se je zbrala kakor navadno v vseh naselbinah, kjer smo taborili, mnogo ljudi, starih in mladih, moških, žensk in nagih otrok. Radovedno so nas povpraševali po tem in onem, zlasti o naših namenih. Pripovedovali so nam tudi, da je v gorovju, ki smo ga dan ? prekoračili, veliko zakopanega srebra, ki ga čuvajo demoni. ? si ga nihče ne upa izkopati. V resnici so tam bogati zakladi rudnin. Srebro kot kovina, ali srebro kot denar ima med ljudstvom največ vrednosti in je najbolj razširjeno; oboje jim služi kot plačilno sredstvo. Vrednost srebra se določa vedno po t?. Videl sem mnogo srebrnega nakita in na posodah okraske raznih oblik.

Posebno pozornost so mi vzbujali nasadi čajevca. Pridelek ?de kot čijengthungski čaj v promet; v severnem Siamu in Burmi sem ga pogosto videl na tržiščih.

Čijeng Thung je bila skrajna točka moje takratne ekspedicije v smeri proti Junanu.

Neprijetno srečanje in razburljiv lov[uredi]

Potovali smo nazaj v Siam. Tretji dan potem, ko smo zapustili Čijeng Thung in smo prišli skozi velikanski gozd preko gorskega grebena, se je polotil naše živine nenaden nemir, obotavljala se je, da bi šla naprej. Vzroka prvi trenutek nihče ni vedel, a ni trajalo dolgo, ko smo videli, kaj je. Kažipot karavane je zaklical “soa”, kar je delovalo na nas vse kakor strela z jasnega neba. Kakor bi trenil, smo imeli pripravljene puške.

Tega vzklika ne pozabim nikdar. Ob poti pred karavano je stal, komaj streljaj daleč od nas — kralj džungle, velik tiger, ki nas je mirno gledal. Videti je bil dobre volje, dasi so bile njegove svetle oči polne zvijače in hinavstva. Trajalo je samo dva, tri trenutke, tiger je zarjovel — in izginil v džunglo. To je bil morda svarilen glas, naj se, kakor hitro moremo umakniti in ga ne motimo v njegovem kraljestvu.

Tiger kaj rad hodi po potih in karavanskih cestah; hitro se skrije v zavetje, kadar se hoče izogniti neljubemu človeku ali pa kadar preži na plen. Tiger je sploh čuden in muhast vladar v divji naravi, od njega milosti je odvisno, koga napade ali koga pusti mirno dalje.

Tista leta v Siamu sem to večkrat opazil. Tako smo nekoč potovali po karavanski cesti čez gorovje Muang Prae v Muang Nan. Pred seboj smo imeli sveže sledove tigra. Gotovo se nam je umaknil in nas iz zatišja opazoval, ko smo šli morda le nekaj korakov oddaljeni mimo njega. Bržkone je bil tudi on tisti, ki je tik za nami došli karavani iztrgal vola. To so doživljaji, na katere mora biti popotnik v teh krajih vsak čas in ob vsaki priliki pripravljen.

Ko smo bili od siamske meje oddaljeni samo še dva dni, smo v popoldanskih urah prišli skozi temno džunglo v kraj z redkim drevjem in visoko suho travo. Ozemlje je bilo podobno koritu, tako da smo imeli z višave lep pogled na nasprotno stran.

Mož iz mojega spremstva je zagledal v senci drevesa onstran korita nekaj večjih živali. “Ngna pa” (divje govedo), mi je dejal in pokazal z roko v tisto smer. Gledal sem in gledal, toda dolgo nisem opazil ničesar. Oči so me kar bolele od napornega iskanja, nazadnje sem vendarle zagledal divjačino. Kaj lep je bil pogled na to naravno sliko — divja džungla in čreda velike divjačine! Le z veliko težavo sem zagledal včasih žival na divjem ozemlju. Čudno je, kako važen pomen ima zaščitna barva živalstva. Tudi če imaš sled, je treba še posebne zmožnosti v zasledovanju. Vsak lov v tej prirodi je težaven in razburljiv, zato pa zanimiv in romantičen. K temu pripomaga tudi veličastnost prirodne krasote. Opazovanje divjačine je zabavno in dviga lovsko navdušenje.

Poželel sem si lova na orjaške živali. Karavano sem odposlal naprej z naročilom, naj izbere v bližini primeren kraj za šatorišče, ker sem vedel, da bo lov trajal nekaj ur, solnce pa je stalo že na zapadu.

Spremljal me je Laot, izurjen v zasledovanju divjačine! Stopal je naprej, jaz za njim. Vse zapreke pri prehodu v džunglo se zde človeku malenkostne, ako je divjačina blizu. Tako sva hitela v vijugasti črti proti divjim sorodnikom domače govedi. Podplat mojega čevlja se je odtrgal in obvisel, a kaj zato! Hujše je bilo to, da sva izgubila smer. Spremljevalec je splezal na drevo, da se razgleda. “Je že prav, le naprej!” je zaklical. Zdaj sem splezal tudi jaz dva metra visoko na neko termitišče. Zagledal sem živali, ki so bile mirne, oddaljene komaj dve sto korakov od naju. Ker je bil položaj za strel neugoden, je bilo treba poiskati drugo primernejšo točko.

Po travi, ki nama je segala čez glavo, sva se plazila korak za korakom. Splezal sem na drevo in zopet oprezoval. Pa tudi ta točka se je izkazala za streljanje neugodna, ker mi je grmičevje zakrivalo glavo in sprednji del orjaka, ki naj bi postal žrtev moje lovske strasti. Stal je mirno in ponosno ob svoji družbi. Živali še niso slutile sovražnika. “Kar potrpi,” sem si mislil. Čakal sem na drevesu mirno dobre četrt ure. Ker je veter vlekel zdaj z ene, zdaj z druge strani, sem se bal, da bi me živali ne zavohale. Splezal sem zopet z drevesa in se plazil do njih. Tovariš je bil tak za menoj. Z grozo sem slišal, kako se je zlomila kakih dvajset korakov pred menoj suha veja, in videl, kako se je nagibala trava, a hitro nato sem s še večjo grozo zapazil, kako se pomika polagoma velika glava z močnim kratkim rogovjem in s kodrasto dlako proti meni. Še preden so se mi prvi močni utripi srca polegli, je tičala krogla v glavi velikana, ki je grozovito zatulil in se bliskoma obrnil v stran. V tem hitrem presledku je počil drugi strel in ga pogodil v uho, tretji pa v hrbtenico. Kdo more popisati grozo in nemir, napetost živcev in najvišjo naslado lova? Možgani in oči v takem položaju delujejo z neznansko hitrostjo in silo. Videl sem, kako se je zgrudil orjak po zemlji.

V tem hipu mi zakliče tovariš: “Ngna ma!” (govedo prihaja). Od desne strani sem se je slišalo pokanje suhljadi in odrivanje trave. Moji streli na prvo žival so preplašili čredo, ki je hitela v divjem begu naravnost proti kraju, kjer sva stala s tovarišem. Položaj je bil kritičen. Streljati je bilo na ta način nemogoče, pa tudi nevarno.

Tovariš je odskočil in zbežal v stran, jaz za njim. V duhu sem že čutil, kako me je dohitela pobesnela žival, me nataknila na roge in dvignila v zrak. Prav nič me ni ovirala trava, še čutil nisem, da sem se opraskal po rokah in obrazu in si raztrgal obleko. To je bila borba za življenje in edina rešitev. V razburjenosti sem hitro splezal na drevo. Ko sem si oddehnil in pregledal okolico, sem videl, kako so pobesnele živali dirjale naprej in izginile v džungli. Tovariša, ki je bil v plezanju spretnejši od mene, sem zagledal visoko na nekem drevesu.

V okolici je bilo že zopet vse mirno, moji živci so se pomirili. Zdaj je bilo treba poiskati kraj, kjer se je zvrnil ustreljeni bivol na tla. Iskal sem ga, toda v divji rastlinski gošči nisem mogel ugotoviti kraja. Tudi moj tovariš ni mogel najti sledu. Več ko pol ure sva iskala ustreljeno žival in tavala, kar se da previdno, po travi sem in tja. Tovariš je še nekajkrat splezal na drevo, dokler ni zagledal v krogu pohojene trave, kjer je ležala žival. Oprezno sva se bližala. Puško sem držal pripravljeno, ker se večkrat dogodi, da se šele v zadnjem hipu smrtno ranjena žival zopet dvigne in naskoči lovca. Ni preostajalo drugega, kakor mirno čakati, kaj bo. Malokdo ve, kako se zna smrtno ranjena žival maščevati. Zato je v takem primeru treba skrajne previdnosti, mirne roke in strelske spretnosti.

Ker skozi visoko travo ni bilo mogoče nič natančnega ugotoviti, sem z drevesa, kakih dvajset korakov od bivola, iztrelil v njegov tilnik še milostno kroglo, ki je napravila drami konec.

Do našega šatorišča ni bilo več kot petnajst minut, zato so tovariši prav dobro slišali strele. Zvečer je pri ognju Laot, ki me je spremljal, na drobno in široko pripovedoval, kaj sva doživela na lovu. Med drugim je tudi dejal: “Nai ving ? ikeng” (gospod beži kakor srnjak.)

Vsak lov na večjo žival ? kaj novega in je nova prreizkušnja za živce. Vsak lovski d? svojimi napori in doživljaji ? divje krasote in globoke sa? je nekak praznik. Veličastne narave pa spozna le tisti, ki se ne straši težav!

Dar gorskemu demonu[uredi]

Ko smo bili zopet na siamski zemlji, smo krenili proti jugovzhodni karavanski poti v Čijengmaj. Dolgo smo se pomikali po dolini ob reku Me Lao, ki se združena v Me Kok izliva v Mekong. Prvi čas smo imeli na vseh straneh rodovitno zemljo in številne cvetoče naselbine Laotov, potem pa se je dolina zožila in postajala vedno bolj hribovita. Morda dvajsetkrat smo morali prekoračiti vodo, ker smo vsak čas naleteli na strašne pečine, ki so nam zapirale pot, da nismo mogli naprej. Divje, romantične slike so me vsega prevzele. Zanimivi so bili vroči vrelci, ki jih ni bilo več ob karavanski poti in so na dolgi črti segrevali vodo v potoku. Tam, kjer so se vrelci spajali s potokom, je imela voda nad 38°C.

Ko smo zapustili Papau, kjer je sedež glavarja, je bilo treba čez gorovje, po katerem je bilo potovanje silno naporno. Po strmih pobočjih je naša živina le težko lezla, zlasti ker je solnce na vso moč pripekalo. Precej dolgo smo hodili visoko po gorskem grebenu, kjer so se ob kameniti in ostri poti na levi strani dvigale visoke pečine, na desni pa je bil ob robu globok prepad, v katerega se ni moglo videti zaradi divje goščave. Slišalo se je iz globine samo bučanje in padanje gorskega potoka. Pot je bila tako ozka, da bi se na njej dve v nasprotne smeri potujoči karavani ne mogli ogniti. Ako bi ta ali ona žival stopila le malo vstran, ali pa se spotaknila, bi strmoglavila v globino in bi bila izgubljena s tovorom vred. Zato je bilo najbolje prepustiti živali samim sebi, da so se lahko pomikale naprej, kakor so same hotele.

Tako smo prišli do razvodja med rekama Me Lao in Me Ping. Prva teče proti severu, druga proti jugu, kjer se izliva v siamsko glavno reko Menam Čao Pija.

Moji spremljevalci iz plemena Ho so pripovedovali pravljico, da biva v gori tega razvodja zakleta kraljična, princesa iz Čijengmaja, ki izkuša zapeljati vsakega moškega, ki se drzne iti preko gorskega grebena. Ime te kraljične je Phi-pat-nam, to je demon, ki deli vodo.

Zato ji vsak moški na razvodju daruje Phun phet, iz večje ali manjše palice izrezan simbo moškega spola. Na stotine takih darov različne velikosti, zloženih ob nekem drevesu, so pričali, da so karavane skrbno prinašale te vrste darove. Tudi člani moje karavane so darovali kraljični Phi-pat-nam.

Kača python[uredi]

Taborili smo v gozdu ob majhnem potoku, kjer je bila naselbina petih kolib sredi banan, papaya in drugih vrst sadnega drevja. Ob našem prihodu je taborila tam že karavana, ki je nesla v Čijengraj bombaževino, katechu, rdeči poper, mieng i. dr.

Preprosto, a vendar srečno in brezskrbno je življenje laotske družine. Hrani se zlasti z gorskim rižem, bambusovin zrnjem, z ribami gorskih potokov, divjačino, medom, divjim sadjem in koreninami. Oblačila si delajo sami iz bombaževine in sirove svile, ki jo tudi zamenjujejo s karavanami za zdravilna zelišča, korenine, gozdno sadje in druge potrebščine. Iz riža in soka sladkorne palme pridelujejo opojno pijačo, ki jo ob vsaki priliki darujejo hišnemu duhu, zaščitniku Phum-Čaoti. Ta pijača je posebna naslada tem ljudem. Zaradi zverin nimajo druge živine kakor pse in perutnino. Zvečer so nam ti ljudje prinesli v šatorišče jelenovega mesa in na soncu posušenih in okusnih banan.

V prvem večernem mraku nas je rjovenje leoparda opozarjalo, da se klati zver nekje blizu v džungli; ker smo bili tega že vajeni, nam to ni prizadevalo posebnih skrbi. Pozno ponoči pa me je prebudilo trobenje divjih slonov in sem zato opozoril stražo na ogenj, ki je samo še tlel.

Preden smo drugi dan zapustili šatorišče, mi je mož iz mojega spremstva pokazal sled velike kače. V prahu karavanske poti je bila kakih dvanajst centimetrov široka vijugasta sled, ki jo je zapustila za seboj kača, ko se je plazila ponoči mimo našega šatorišča. Slične večje in manjše sledi sem pogostoma videl v Zapadni Indiji.

Pregledali smo bližnjo okolico in se ustavili pred velikim votlim deblom starega drevesa, v kateri smo zasledili kačo. Hoteli smo jo izvabiti s tem, da smo jo s palico dregali, toda kača se je v kolobarju odmikala in močno sikala. Na svetlo ni hotela in šele z ognjem smo jo spravili iz dupline.

“Ngu lam,” so dejali Laoti, ko je pokazala glavo, iz katere je zdaj pa zdaj švignil dolg jezik. Pustili smo jo, da se je polagoma spuščala in lezla iz temnega brloga. Ko je bila zunaj, sem jo naglo zgrabil za vrat. Že se je pričela zvijati okrog mene, ko jo je Laot zgrabil še za rep, da ni imela več moči za svoj hladni in neprijetni objem. To je bila orjaška kača, lepo pisana python, ki je merila nekaj nad pet metrov. Zvili smo jo v zaboj in vzeli živo s seboj.

Ta in njej sorodna kača “ngu liem” sta na siamskem ozemlju precej razširjeni. Kaj radi bivata v bližini naselbin, kjer zasledujeta zlasti perutnino, pse, mačke in druge manjše živali. Obe sta lepo pisani, strupena ni nobena. Če ugrizne človeka (ima goste, nazaj zakrivljene, do sedem milimetrov dolge zobe), je rana lahko nevarna, ker se navadno dolgo gnoji, ker se lahko zastrupi.

Človeku ni posebno nevarna. Da bi se kdaj spravila na odraslega človeka, mi ni znano, vendar sem slišal, da je v nekem templju ugrabila šestletnega dečka, ki so ga pa ljudje rešili.

Kadar python ugrabi plen, se hitro ovije okrog njega in ga stiska, dokler se v njenem neprijetnem objemu ne zaduši ali vsaj onemore, potem ga počasi pogoltne. Včasi se tako naje, da se komaj premika. Kadar je tako sita, leži v svojem skrivališču po cele dneve ali tedne in se nič ne zmeni, kaj se godi okoli nje. Brloga ne zapusti do skrajne sile.

Za svojega bivanja v Siamu sem dobil mnogo kač te vrste, živih in mrtvih. Spominjam se kače, ki je bila tako lena, da smo jo morali potegniti iz brloga. Potem se je dala brez težave oviti okrog droga, na katerem sta jo dva kulija prinesla v šatorišče, kjer je zopet ležala na zemlji tako dolgo, dokler ji nismo napravili zaboja.

Domačini radi jejo njeno belo meso, ki je okusno kakor perutnina. Najdragosenejša zanje pa je mast in žolč, ki ju rabijo za zdravila.

O rastlinskih strupih[uredi]

Velikanske so zaloge rastlinskih strupov v prirodi Zapadne Indije, ki se prišteva glede mnogobrojnosti in plodnosti opojnih dišav in demonskih krasot med prvovrstne prirodne znamenitosti. V gozdovih in džunglah, ki sem jih tista leta prehodil, sem videl in spoznal drevje, ki daje najmočnejše strupe. Tu raste več ko 150 različnih rastlin, ki spadajo morda k 30 družinam, katerih strup uporabljajo domačini za razne namene. Za nas je važno posebno strihninovo drevje, ki ima v mlečnem soku skorje večje ali manjše množine strihnina. Nekateri izmed teh strupov so za lekarne zelo dragoceni. V južnih krajih Siama rastejo nekatere vrste drevesa pangi, iz katerih dobivajo strup ciankali, ki ga da eno samo doraslo drevo toliko, da lahko uniči 5000 do 6000 ljudi. Kljub temu nudi to drevo čislan in brez vsake škode užiten sad, če je na ognju žgan kakor kava. Sad je podoben orehu, okus pa ima kakor lešnik. Dobiva se na trgih pod malajskim imenom kluvak.

Ko sem živel v tistih krajih, sem večkrat videl, kako delujejo rastlinski strupi. Med vsemi narodi in plemeni Zapadne Indije so najbolj znani v tem pogledu modu, to so vedeževalke in vedeževalci, ki se ukvarjajo s pripravljanjem strupov v najrazličnejše namene, slabe pa tudi — koristne. Predvsem se uporabljajo ti strupi za zastrupljanje bodal, nožev, puščic in drugih predmetov.

Izgubljeni poni in kraljevska čebela[uredi]

Prišli smo do naselbine Ban Jang, katere prebivalci so iz plemena Loa. Ljudje so podobni Laotom; ni dvoma, da sta si obe plemeni v sorodstvu. Loai imajo stalna bivališča in v državi iste pravice kakor Laoti. Za bivališče si izbirajo najrajši višje lege, ker mislijo, da se jih v nižavah lotijo različne bolezni.

Taboril sem pod velikim mangovim drevesom na drugem koncu naselbine.

Prebivalci so bili prijazni in silno radovedni. Radi so nam prinesli vse, kar smo potrebovali za karavano. Slišal sem, da je med tem ljudstvom tatvina neznana. Edini osovraženi ropar in tat jim je tiger, ki jim je zadnji čas, kakor so mi pripovedovali, raztrgal že marsikaterega bivola in vola.

Drugo jutro smo pogrešali ponija, ki ga je jahal moj uradnik. Misleč, da je šel poni ponoči iz šatorišča na pašo, sem ukazal, ko smo že odhajali, da si ga sam poišče in pride za nami. Mi smo šli naprej, a moža ni bilo za nami. Pokrajina je bila gorata, povsod sam gozd in džungla; tu sem videl posebno lepo tikovo drevje, ponekod tudi velike bambusove gaje.

Šator smo si postavili v majhni naselbini sredi gozda med visokim jangovim drevjem. Razne vrste orhidej, fa mui, chang da? in samopoi, pritrjene na viseče hlode, so krasile skromne koče. Tik ob naselbini se je vil gorski potok.

V prvem večernem mraku zaostalega uradnika še ni bilo za nami. Začelo me je resno skrbeti, da bi se mu kaj ne zgodilo na samotni poti skozi gozd in džunglo. Mislil sem že, da bi mu poslal ljudi na pomoč, nazadnje pa sem se odločil, da počakam do drugega dne.

Lepa tropična noč je legla na zemljo. V naši okolici je bilo vse mirno. Le po drevju je šumel lahen veter, zdaj pa zdaj se je oglasil nočni ptič, iz gozda jo bilo slišati srnjaka. Naenkrat je nekaj zaropotalo. Vstal sem in pogledal, kaj bi moglo biti. Bil je moj uradnik, ki je vrgel ponijevo sedlo na zemljo. Pripovedoval je, da je takoj po našem odhodu pozval nekaj ljudi, da bi mu pomagali iskati izgubljenega ponija. Po daljšem iskanju so našli samo še ostanke živali, ki jo je tiger razmesaril. Ni mu torej preostajalo drugega, kakor oprtati sedlo na pleča in jo ubrati peš za nami. Tako je prišel s sedlom čez pleča lačen in izmučen že precej pozno ponoči do nas.

Visoko gori v vrhu veličastnega drevesa je viselo gnezdo velike azijske ali kraljevske čebele phüng luang. Vedel sem še, da si ta čebela kaj rada poišče najvišje drevje, kjer obesi svoj edini satnik na močno vejo v zavetju drevesnega vrha. Ta čebela je po obliki, barvi in piku močno podobna našemu sršenu. Izdelani satnik ima več ko pol kvadratnega metra ploskva in nese vanj ena sama družina 20 do 30 kg medu.

Moje spremstvo si je zaželelo medu. Pogumen mož iz naše družbe je splezal na drevo in z dolgo plamenico požgal vso čebeljo družino. Medu smo imeli vsi dovolj, mlade ličinke pa so bile posebna slaščica za želodce mojih tovarišev.

Ponekod smo našli po votlih drevesih tudi phüng phlong, sestro naše evropske čebele. Po bambusovi džungli pa je kaj rada gnezdila mala čebelica ning. Po barvi in obliki je na moč podobna naši čebeli, velika pa je komaj kakor naša muha. Navadno postavi na drobni bambusovi veji na težko dostopnem koncu grma samo po en satnik v obsegu treh do štirih kvadratnih decimetrov. Med te čebele se mi je zdel najbolj okusen, veliko bolj kakor od čebele phüng phlong; med kraljevske čebele pa sploh ni nič kaj okusen.

Videl sem nekoč, a to je bilo že prej, črnega medveda, kakoje visoko gori v vrhu drevesa strastno lizal med kraljevske čebele, ne da bi se količkaj zmenil za srdito obletavanje čebel, ki mu zaradi gostega in debelega kožuha niso mogle do živega. To je bila zabavna slika, ki se le redkokdaj vidi.

Leteči psi[uredi]

Proti poldnevu smo dospeli do potoka, ob katerem je karavana nekaj časa počivala. Živina se je pasla, nekaj mož se je kopalo v potoku, drugi so stikali po bregu, tretji so jedli svoj riž in kari, jaz pa sem stal ob potoku in jih gledal. Ko tako nekaj časa stojim, zagledam veliki ptici podobno žival, ki je plavala po zraku. Bil je leteči pes. Poklical sem najbližjega moža, da mi prinese puško. Hitela sva skozi goščavo in visoko travo (alang alang), ki nama je segala do glave, da sva prišla do streljanja. Pes je še vedno plaval nad drevjem. Pomeril sem, de bi ustrelil, toda tovariš me jo prijel za roko in rekel: “Ja jing, nai, mi ik mak” (ne streljaj, gospod, veliko jih je še).

Plazila sva se kakih sto metrov po šumi, ko se mi je nenadoma prikazala veličastna slika. Morda več ko tisoč letečih psov je viselo z glavami navzdol po vejah dreves, žival tik živali. Po svojih nočnih orgijah so prhutarji prespavali dan v hladnem, temnem in čistem ozračju listja. Le zdaj pa zdaj se je ta ali ona žival spustila z veje in odletela na drugo mesto, ako se s sosedom nista mogla sporazumeti za prostor. Pri tem je nastal v družbi nekak nemir, zaslišalo se je nejevoljno cviljenje in prhutanje posameznih živali na desno in levo, ki pa ni trajalo dolgo. Nekatere manjše veje so se kar šibile pod težo teh lepih živali s prijazno pasjo glavo. Čudne živali so visele obešene s kremplji zadnjih nog na veje, mrene pa so imele stisnjeno ob telesu, ki je bilo kakor s plaščem ogrnjeno.

Nekaj časa sem mirno stal in opazoval to originalno družbo. Potem sem se splazil v neposredno bližino. Nameril sem puško in izstrelil navaden naboj. Dve živali sta takoj padli na zemljo. Mnogo jih je odletelo, druge se niti niso zavedale nevarnosti in so ostale mirno na svojem mestu. Tudi tam, kamor sem pomiril, so visele še tri živali, pa tudi te so počasi druga za drugo popadale mrtve na zemljo. Smrtno zadete živali so namreč obvisele na velikem kremplju zadnje noge tako dolgo, dokler ni popustilo mišičevje.

Lov letečih psov ne zahteva podnevi nobenih lovskih spretnosti, streljanje teh živali je le navadna strelna vaja brez vsake zanimivosti.

Med ustreljenimi psi sem dobil samico, ki je imela pod mreno popolnoma nepoškodovanega mladiča. V srcu sem začutil nekako bolest in kes, ko sem videl, kako se je mladič krčevito držal svoje mrtve, a še vedno tople matere. Nič se ni zmenil za mene, vse njegovo življenje je tičalo v njegovem gobčku, ki je še vedno sesal mleko iz mrtvega materinega telesa ...

O rišu in domačih živalih[uredi]

Še tisti dan smo prišli na obsežno planjavo z velikimi in cvetočimi laotskimi naselbinami sredi bujnih nasadov tropičnega sadnega drevja. Daleč naokrog se je razprostiralo lepo urejeno riževo polje s številnimi prekopi, vodnimi zatvornicami in drugimi napravami za umetno namakanje in dovajanje vode, ki je potrebno za uspešno gojenje riža. Vsepovsod jako primitivno delo, toda vsak inženir mora priznati, da je tudi preprosta ljudska roka včasih zelo spretna in izumljiva.

Najstarejše kronike poročajo, da je bil riž Laotom, Siamcem, Šanom, Burmancem in vsem drugim narodom Zapadne Indije glaven pridelek. Marsikatere narodne ceremonije, katerih so se udeleževali z velikim zanimanjem celo vladarji, so dokaz spoštovanja in velikega pomena, ki ga je imelo poljedelstvo kot podlaga narodnega življenja v vseh krogih. Laotski narod si je v tem pogledu ohranil razne verske ceremonije. Semkaj spada “rek na”, to je prvo oranje, ki se vrši v obliki brahmanskih obredov pred prvim deževjem, navadno meseca maja, ko se prične delo na polju. Bili so časi, ko je vladar sam prijel za plug in kot prvi orač otvoril čas oranja.

V Siamu imenuje v novejši dobi za to slavnost kralj vsako leto svojega pooblaščenca, ki je navadno poljedeljski minister in nosi ta dan zvišeno ime princ ok ja kao. Na določenem riževem polju bogoslove brahmani v pričo kralja in njegovih dostojanstvenikov najprej v stari obliki izdelano oralo, dragoceno okrašene vole in riževo seme. Potem prime princ ok ja kao v slavnostnem ornatu za oralo in vreže v zemljo trikratno brazdo, ki so jo pred oračem hodeči brahmani z vodo blagoslovili. Takoj za visokim oračem gredo sejalke, stare žene v starodavnih nošah, ki sejejo blagoslovljeno seme. Ko so ceremonije končane, pobere množica vse posejano seme in ga pomeša med svoje semensko zrnje, da mu prinese blagoslov ob prihodnji žetvi.

Ko je žetev končana in riž pospravljen, se vrše zahvalne ceremonije “lo čin ča”, to je svečano zibanje, o katerem nam poročajo tudi indijska sporočila in kitajske kronike. Glavno nalogo ima tukaj od kralja izbrani plemič, ki ga nosijo med slavnostno procesijo na stopnici zlatega keliha in potem v veliki zibeli kot boga Phia Ina (Indro), vladarja angelov (Theva). Te ceremonije se vrše navadno konec decembra ali pa v začetku januarja. To kaže, da pripisujejo tem običajem iz starodavnih verskih obredov patriarhalično važnost.

Kdaj je prišel riž v te kraje, nam zgodovina ne ve povedati. Vsa znamenja pa kažejo, da je bil znan že v neolitični dobi, to je pred 5000 leti, kar potrjujejo tudi indijski in kitajski spomini.

Zaradi naravnih ugodnosti je obdelovanje polja v vseh predelih te zemlje prav preprosto. Ko pade prvi dež, preorje poljedelec z lesenim oralom, čigar rezalo je okovano, zemljo sem in tja osem do deset centimetrov globoko. Potem jo zdrobi in očisti od trave z leseno, grabljam podobno hrano. V to zemljo se poseje riž. S tem je glavno opravilo končano, nakar je treba samo še vode, ki ima navadno dovolj redilnih snovi, da setev uspe. Vkljub temu, da je umetno gnojenje še vedno neznano, raste riž leto za letom na istem mestu s povoljnim uspehom. Treba ni nič drugega kakor deževja. Kjer ni vode, si pomaga ljudstvo s primitivnimi napravami za namakanje.

Riževa polja so razdeljena v večje in manjše predele, ki jih obdajajo pol metra visoki nasipi, da se zadržuje voda, ki je potrebna za rast.

V času, ko riž še zori, povodenj izgine in živahno gibanje se prične na polju. Žetev riža ne bliža. To je za poljedelca čas veselja in le redkokdaj se dogodi, da bi zaradi slabe letine ne dobil dovolj pridelka za družino. Odreže se vedno le zgornji del slame s klasjem, ki se poveže v snope. Snopi se na uglajenem prostoru sredi polja zložijo in izluščijo na ta način, da gonijo bivole v krogu po njih. Tako izteptano in izluščeno zrnje se izveja proti vetru.

Navadna višina narasle vode oziroma povodnji na polju zahteva več ali manj pozornosti, da se izbere primerna vrsta riža. Povprečno doseže voda ob času, ko raste riž na polju, višino do enega metra, vendar so planjave, kjer nastopi voda do tri metre visoko in še više. V Pitsanuloku sem videl riževe bilke, ki so bile sedem metrov visoke in so zrastle v kakih šest metrov visoki vodi. Zanimivo je, da raste riž s hitrostjo naraščajoče vode na polju, t. j. da se drži vedno nad vodno gladino. V eni noči zraste lahko do 20 centimetrov in še več, ako ga k temu sili naraščajoča povodenj; ako mu zakrije voda vrh, se zaduši v nekaj dneh.

Pri Laotih severnega Siama je kao nieo najbolj razširjena vrsta riža. Ker pa je ta vrsta za izvoz na debelo nesposobna, zato se trudi vlada v novejšem času, da uvede v teh krajih kao san (Oryza sativa), ki je udomačena vrsta v vseh osrednjih delih Siama in slovi na svetovnem tržišču. Danes je iz mnogih laotskih krajev izvoz v večjih množinah omogočen po železnici, ki vodi iz Bangkoka v Čijengmaj, srce laotskih dežel. Tam, kjer ni rednih poplav, se goji gorski riž (Oryza montana), ki zahteva samo precej zračne vlage.

Z obdelovanjem polja je tesno zvezana živinoreja. Laotski poljedelec goji govedo z grbo na pleči. Za vprego in delo na polju mu je vol, krave se ne uporabljajo, in jih redi le zaradi naraščaja. Ta krava je potomka stare govede, katerih okostnjake smo našli na nekaterih krajih Zapadne Indije. Molznih krav Laot ne pozna. To se ne ujema z navado v Indiji, kjer je mleko glavna hrana vsake družine. Na nekaterih krajih sem videl velike črede govede kar v naravi. Iz teh se vsako leto izbere dorasle živali, ki se potem razprodajajo križem dežele.

Domači bivol je za poljedelca najvažnejša domača žival, ki mu je nujno potrebna za vprego in obdelovanje riževega polja. Telo ima robustno, njegova posebna lepota pa je dobro razvito rogovje. Imel sem v zbirki rogovje domačega bivola, pri katerem je merila razdalja obeh koncev 2.10 metra.

Deželnim razmeram prilagojen kopitar je konj poni, ki je potomec nekega divjega plemena iz pradobe, čigar okostnjaki so se našli. Zadovoljen je z vsako še tako borno hrano, celo samo z bambusovim listjem, a vendar prenaša jezdeca dan za dnem od jutra do večera tudi v najhujši vročini. Pota, ki bi jih sicer evropski konj ne mogel premagati, preleze domači poni brez vsake težave bodisi po planjavah ob povodnji, po gorovju in ostrih pečinah ali pa v goščavi velikih gozdov. Nikjer po deželah razen v mestih in tam, kjer so dobre ceste, ga ne rabijo za vprego, oziroma obdelovanje zemlje. ?e se navadno tudi za ježo ne uporabljajo.

Važna domača žival v teh krajih, zlasti tam, kjer se izkoriščajo gozdovi, je slon. Navadno se v ta namen love divji sloni, pa tudi taki niso redki, ki so jih rodile udomačene živali. Divji slon živi po vsem siamskem ozemlju, po planjavah in gorovju, kjer živi v trumah po pet do petdeset glav.

Poznam nekatere imovitejše Laote, ki se pečajo samo z lovom na slone, za kar je potrebno dovoljenje siamske vlade. Nepotrebno streljanje slonov je prepovedano, ker uživajo sloni v tej državi posebno zaščito. Loviti in krotiti ga smejo torej le za domačo uporabo. Tak lov pomenja za prijatelje živalstva in prirode vedno zanimiv dogodek. Marsikateri lovec slonov smatra ta posel za vzvišen poklic, ki je združen s praznoverjem in ima seveda svoje težave pa tudi prijetnosti. Laot, ki ima po štiri udomačene slone, se more prištevati med bogatejše domačine.

Siamske kronike poročajo mnogo o vsakovrstnih sposobnostih slonov pri domačih opravkih, na potovanju ali v bitkah. Na vsak način spada slon med najinteligentnejše živali. Dobavo lesa iz laotskih pragozdov si brez slonov sploh ne moremo misliti.

V obzorje romantike spadajo zlasti kraljevske in narodne procesije, ko so z dragocenostmi okrašeni sloni nosili vladarje, junake in narodne pisatelje. S Čao-luangom v Čijengmaju sem jahal slona, pogrnjenega s plaščem neprecenljive vrednosti, ki je bil pošit z zlatom in srebrom in posejan z dragocenim kamenjem. Kadar gredo bogati Laoti in siamski dostojanstveniki na pot, potujejo kaj radi na slonih, zlasti tam, kjer ni prometnih cest.

Tu in tam se v džunglah severnega Siama pojavi beli slon čang phöak. Že v starih časih so beli sloni pomenjali za vse nidijske narode in orientalske vladarje dragocene in častitljive živali, ki so uživale nekakšne božanske časti. Še danes ima siamski kralj v svoji domači palači v Bangkoku nekaj belih slonov, ki so v posebnem varstvu.

Letovišče laotske princese[uredi]

Na zahodni strani mesta sem prišel nekako v eni uri po dobri cesti mimo velikih templjev do gorovja Doi Luang, ki stoji kakor stražar sredi planjave. Tu ima več laotskih plemičev svoje letovišče vladajočega Čao-luanga, više gori pa je romantična vila njegove sestre princese Čao Dara; do vile je držala strma pot skozi lep senčnat gozd. Ves čas ob tej poti se je slišalo šumenje in padanje potoka, ki je drevil z vrha gore. Princesa je rada zahajala v haudi svojega slona, s srebrnimi okovi in verigami okrašenega, na to goro, kjer je sanjala ob templju pradedov o časih, ki jih je preživela v bližini mogočnega siamskega kralja Chulalongkorna, in premišljala o žalostnem koncu svojega sina princa Diloka, ki si je v najlepši moški dobi s samokresom končal življenje.

V tem letovišču, kamor me je povabila gostoljubna princesa, sem doživel lep in nepozaben popoldan. Princesa mi je pripovedovala dogodke iz svojega življenja in iz zgodovine svojih pradedov.

Nepozaben pa mi je ostal tudi romantični razgled, ki sem ga imel pred seboj. Daleč proti vzhodu se je razprostirala velikanska planjava z mnogoštevilnimi prekopi. Po planjavi se je vila kakor srebrn pas od severa proti jugu reka Me Ping, kaj lep je bil pogled tudi na mesto Čijengmaj, ki so ga skoraj vsega zakrivale palme in visoka drevesa. Posameznih hiš ni bilo videti, samo templji so se dvigali iz zelenja. V reki je v vročem poletnem času (od januarja do maja) teklo le malo vode, da jo je človek lahko povsod brez vsake nevarnosti prebredel. V deževni dobi (od junija do septembra) pa se izpremeni kakor vse druge v deročo reko, po kateri se je vršil stoletja in stoletja promet z ladjami in čolniči.

Gorski potok je drevil v nižave skoro navpično po pečinah in jih počasi razjedal. Zapletene korenine velikega drevja so delale v hladnih zatišjih z brezštevilnimi lijanami divje in veličastne vence. Le tu in tam so slikali solnčni žarki, ki so prodirali skozi vejevje, mične slike na mokri zemlji, kjer se je predavalo stotero lepo pisanih metuljev raznih velikosti. Praprot se je prepletala v različnih oblikah, prav posebno lepi sta bili “mit phram” in “chai pha Nang Sida”. Prva ima meter dolgo suličasto svetlozeleno listje in reste v zemlji ali pa na drevesnem deblu, še lepša je chai pha Nang Sida. Te vrste praprot ima dva globoko narezljana lista, ki se dvigata v polkrogu do enega metra navzgor, podobna dvema rokama z izgtegnjenimi prsti. Ta dva lista se oklepata drevesnega debla, druga dva lista pa visita kakor pajčolan navzdol. To originalno rastlino sem videl skoraj v vseh siamskih, zlasti laotskih gozdovih in ne čudim se, da je bila za šal boginji Nang Sida v pravljicah ondotnih rodov. Višnjevo cvetje orhidej fa mui in sam-poi z mnogimi epipiti je zaljšalo drevesa ob potoku, po katerem sem se s svojim spremstvom, ko sem se poslovil od prijazne princese Čao Dara, zaradi romantike vračal spet v nižave, večinoma plazeč se in premočen od vode.

Na poti iz Čijengmaja sem se ustavil še v Lamphunu, kjer je sedež siamskega guvernerja. To je majhno mestece, ki je bilo nekdaj v bojih proti siamskim vladarjem važno laotsko središče. Še dandanašnji se vidijo tam znamenite zgradbe, stari templji in dobro ohranjeno mestno obzidje. Odtod sem se po večdnevnem potovanju čez gorski greben Khun Tan zopet vrnil v Lampang, ki je bil izhodišče moje ekspedicije.

II. V DEŽELI KARENCEV[uredi]

Črni škorpion[uredi]

Po reki Me ping sem priplul iz Peknampo na majhnem motornem čolnu v Raheng. V državnem bivališču za tujce sem se utaboril za nekaj dni, da sestavim karavano, s katero bi potoval po siamsko-burmanskem obmejnem ozemlju. Tisti čas slučajno ni bilo mogoče dobiti tovorne živine, volov, mul ali ponijev. S pomočjo glavarja sem najel dovoljno število nosašev do prve večje postojanke Me Sot.

Dobre volje smo v lepem hladnem jutri v drugi polovici decembra leta 1915 zapustili Raheng. Nekoliko časa nas je vodila pot čez rodovitna riževa polja, kjer so ravno želi riž. Prišli smo v veliko goščavo z visokim drevjem. Pot je bila prijetna, ker ni bilo vroče. Nekaj časa smo hodili ob reki Me Tan, ki smo jo morali petkrat prebresti, kar pa ni bilo težavno, ker je bila v tem času voda povsod že zelo plitva.

Prvo noč smo taborili v prenočišču, ki je last angleškega velepodjetja “Bombay Burma Trading Com”. Ta družba ima v tem delu siamskega ozemlja koncesijo za dobavo tikovega lesa.

V večernem mraku sem stikal za žuželkami in metulji. Naletel sem na strohnelo deblo. Ker se je skrivajo v takih deblih rade najrazličnejše žuželke, sem ukazal svojemu spremljevalcu, da ga obrne. Pri tem delu je moža pičil v prst črni škorpion. Dolg je bil kakih 12 cm, torej orjak svoje vrste. To je bila prva nezgoda na tej ekspediciji. Prst je kmalu otekel, mož je dobil vročino, nekaj časa so ga lomili krči. Rano sem mu takoj povečal in iztisnil, potem pa nanjo privezal vlažne zemlje. Dal sem mu tudi konjaka, ki ga je precej izpil. Na potovanju skozi vzhodne laotske dežele je tudi mene pičil v roko tak škorpijon, ki je bil kakih 8 cm dolg. Roka mi je močno otekla in me je prvi dan mučila precej huda vročila, bolečine pa sem v prstu občutil še več dni. Obrunek, kjer je bila rana, me je potem še nekaj časa močno srbel.

Pik večjih, posebno črnih škorpijonov je lahko človeku, pa tudi živalim nevaren. Vem, da je človek za škorpijonovim pikom umrl. Če pa človeka tak škorpijon ponovno piči, mu poznejši piki ne škodujejo tako kakor prvi, in po večkratnem piku postane celo neobčutljiv.

V vseh delih Zapadne Indije žive škorpioni najrazličnejših vrst in velikosti. Siamci jih imenujejo maleng bong. Nekatere vrste so dva do tri centimetre dolge, druge pa tudi do 13 cm. Nekateri škorpijoni so temnorjave, drugi rjavkastordeče in še drugi belkastorumene ali črne barve. Škorpion živi v starih strohnelih deblih, pod kamenjem in ruševinami, manjše vrste pa se prav rade skrivajo tudi po stanovanjih, celo v obleki, čevljih in v postelji sem jih že dobil.

Pri tukajšnjih starih narodih ima škorpijon poseben pomen med prirodnimi pojavi. Indijski učenjaki so mu dali častno mesto v zodiaku, kjer so imenovali skupino zvezd z njegovim imenom. Značilno je, da so ga stari Egipčani celo slikali v svojih templjih.

Škorpijon zapušča svoje skrivališče ponoči. Želo, ki ga ima na koncu repa, drži nad hrbtom, da je vedno pripravljen na napad. Kadar opazi žrtev, žuželko ali drugo živalico, se zaleti naglo proti njej in jo ujame s škarjami ter dvigne nad glavo, kjer jo s pripravljenim želom umori, potem jo izsesa in zaužije vse mehke dele njenega trupla.

Škorpion rodi žive mladiče, ki so takoj, ko pridejo na svet, podobni starim, samo da imajo mehko lupino svetlejše barve. Plazijo se po materinem telesu vse tako dolgo, dokler ne prične hirati, in ga zapuste šele tedaj, ko je samica že popolnoma os?, bela ali pa poginila.

Lov na opice[uredi]

Ozemlje, ki smo po njem potovali, je postajalo valovito, nazadnje gorato, obrobljeno s pragozdi in džunglami. Med glavnima gorskima grebenoma se je vil potok s slikovitimi prizori. Tu pa tam je drvela šumeča voda čez ozke pečine, ob katerih se je karavanska pot spenjala po višinah gorskega pobočja in se ponekod zopet približala strugi. Dasi je bilo ozemlje kamenito, bi bilo v deževnem času potovanje po njem še bolj naporno.

V tej divji prirodi smo zapazili sveže sledove divjih slonov, ki so morda komaj pol ure pred gnetli po tej poti. Okrogli odtiski podplatov so se precej dobro poznali. Iz sledov smo sklepali, da so se pomikali v tesni skupini, kakor da bi imeli namen prikrivati svoje pravo število. Tu pa tam je ležala odtrgana kaka veja.

Takoj nato smo zapazili jato opic, ki so se naglo razbežale, ko se jim je bližala karavana. Zahotelo se mi je lova. Medtem ko se je karavana pomikala mirno naprej, sem začel zaostajati, da poizkusim svojo lovsko srečo. Na vseh straneh je bil gozd z gostim drevjem, po katerem so se ovijale različne lijane in druge ovijalke. Solnce je na vso moč pripekalo. V medli svetlobi gozda sva s tovarišem hitela za odhajajočo opičjo družino. Zrak je bil primešan s čudnim, opojnim vonjem, ki ga je izhlapeval razpadajoči trhli les in različno dišeče cvetje. Pokanje suhljadi pod nogami je motilo mir in tišino v prirodi. To je bila domovina langurjev, opičje družine, ki sem jo zasledoval.

Ob solnčnem vzhodu posedajo te opice rade po vnanjih vejah najvišjih dreves in si sušijo od jutranje rose zmočene kožuhe. Ko prisije solnce s svojimi pekočimi žarki, se umaknejo v senčnato goščavo drevesnih vrhov. Skozi goste veje dreves prodirajo solnčni žarki le težko med zelenje, zato Evropec v tej gozdni svetlobi le s težavo razloči živali, kadar se spravijo visoko gori v vrhove. Kadar pa začutijo v bližini kaj sumljivega, se stisnejo ob veje med listje, da jih izsledi le dobro izurjeno oko.

Tudi takrat dolgo nisva zagledala živahnih opic. Kolikor mogoče previdno sva prodirala naprej. Moj spremljevalec je s svojim jastrebjim pogledom preiskal vaško drevo.

Po dolgem opazovanju je tovariš stopil k meni in mi zašepetal na uho: “Link” in pokazal s svojo zagorelo roko na vrh najvišjega drevesa. Tam se je nekaj zganilo. Ali je bila žival, ali je veter zapihal med listjem? Hipoma je nekaj zdrknilo po veji in že se je pričelo življenje na vseh straneh.

Opice, ki so naju opazovale, se niso čutile več varne v svojem skrivališču in so zato naglo zbežale še globlje v gozd. Spuščale so se od veje do veje in v dolgih skokih od drevesa do drevesa. Zopet to se ustavile in opazovale, potem pa pobegnile dalje. To ni bilo več plezanje, ampak se je zdelo, da so jih nesli gozdni demoni naprej, da bi jih zopet zakrili s pajčolanom zelenega gozda.

Moj spremljevalec in jaz sva hitela za njimi, kolikor je pač bilo mogoče v divji džungli s trnjevimi zaprekami.

V vrhu visokega drevesa nad nama je ostala še ena opica. Bržkone se je zavedala nevarnosti, ki bi vanjo zašla, ako bi pobegnila. Nemara si je mislila, da je ne bova zapazila. Prepričan sem, da bi jo bilo izsledilo le malokatero evropsko oko, ker se je tiščala ob vejo, skrita v gostem listju. Moj tovariš pa jo je s svojim prirojenim bistrim pogledom poiskal. Jaz sem si skoraj že pretegnil vrat, oči so me bolele od napornega gledanja, toda opice nisem mogel zagledati. Obupal bi človek! Tovariš je videl žival, jaz pa ne. Kar zagledam prav nad seboj visoko v vrhu nekaj temnega.

“Link, link!”

Temna stvar na veji se je zganila. Nerodno je bilo navpično streljati. Za vejo skrita opica je nudila za strel od spodaj le majhen del telesa. Vendar sem dobro pogodil.

Po strelu se je še enkrat vzravnala in hotela napraviti v smrtni borbi še zadnji skok, toda ni več mogla in padla na zemljo. Milo je še zastokala, kakor umirajoč otrok, iztegnila noge in življenjski boj je bil končan.

Inako se mi je storilo pri srcu, ko sem videl smrtni boj te živali. Toda usoda hoče tako! V svoji strasti je tudi najkulturnejši človek še vedno neusmiljen. To je naša naravna dediščina.

V divji romantiki prirode[uredi]

Po zraku so krožili gologlavi jastrebi. Iz tega smo sklepali, da je ležala nekje v džungli mrhovina. Morda je tiger razmesaril kako žival, morda se je še mudil pri njej, pa so zato morali jastrebi čakati na ostanke krvave pojedine ...

Pod velikim drevesom ob gorskem potoku smo imeli šatorišče. Kakih sto metrov vstran sem dobil primeren prostor za kopanje. Ko sem bil že v vodi, se je nekaj korakov pred menoj v džungli prikazala glava črnega medveda. Videl sem, kako je kosmatinec vihal gobec, ko me je zagledal. Gotovo mu je bila neprijetna nenavadna navzočnost človeka. Nejevoljno je zamrmral, potem pa je takoj zopet izginil v džunglo. Nekoliko niže ob potoku so uganjale opice svoje burke in se niso mnogo zmenile zame.

Drugo jutro navsezgodaj me je vzbudila iz spanja lepa pesem neznanega ptiča. Že dolgo nisem slišal tako lepega petja. Morda je vplivala na mojo voljo divja okolica tako, da se mi je zdelo to petje še lepše. Žvrgolenje malega pevca je bilo sladko in čisto. Akordi so bili zdaj močnejši, zdaj zopet mehkejši in šibkejši. Včasih se mi je zdelo, da slišim tudi zvoke divje žalosti. Ptič je vztrajal dolgo in pogumno, kakor se spodobi za pevca na visokem drevesu v džungli. Ne vem, ali bi to petje na drugega vplivalo tako, kakor je name. Vzbudilo se mi je sto in sto spominov. V mislih sem iskal zveze s srci, ki so me ljubila ...

Džungla je rdela v jutranji zarji. Hlad jutranjih sapic je z dišečim vonjem vzbujal v prsih prijetne občutke. V šatorišču je nastalo živahno vrvenje.

Tokrat smo odšli prej kakor po navadi. Karavanska cesta je bila slaba in kamenita, a v hladni decembrski temperaturi vendarle prijetna. Okrog in okrog nas sam pragozd in džungla. Z nekaterih točk gore, ki smo čeznjo lezli in je bila do 1300 metrov visoka, sem imel lep razgled po daljnem ozemlju.

Imponirala me je divja romantika te gorske pokrajine. Pot nas je vodila med raztrganimi grebeni gorskih pečin, v katerih je bilo vse polno temnih duplin in podzemskih rovov. V eni izmed teh duplin smo naleteli med kamenjem, pomešanim z zemljo, na okostja različnih živali, ki jih pa nisem mogel prepoznati. Kakor veliki stebri apnenca ob stenah teh pečin so padali okameneli toki v raznih oblikah in vzbujali našo pozornost. Pred mojim duševnim pogledom se je majestetično dvigal vladar zgodovine — čas. Kdo ima besedo zanj, ki je šel mimo teh gorskih grebenov in izdolbel vse te čudovite tvorbe?

Bliže in bliže se je slišalo padanje in šumenje gorskega potoka, do katerega nas je privedla karavanska pot. Globoko razjedena je bila njegova struga, tisočletna pot njegovih valov.

Zdolaj v dolini je bilo karavansko postajališče. Ban Puhit, z majhno naselbino, ki ni štela več ko sedem koč na kolih. Prebivalci so se bavili zlasti s pridelovanjem riža, ki so ga prodajali potujočim karavanam. Sicer so pa živeli od lova in od tega, kar jim je nudila narava.

Postajališče, kjer se je ustavila skoraj vsak dan kaka karavana, je bilo v zelo slabem stanju. Tod so hodile zlasti karavane, ki so imele vole za tovorno živino. Take karavane (buloki) so pokvarile in skrajno onesnažile navadno vsako postajališče, kar je bilo potem za potnike kaj neprijetno. Jaz sam sem se le redkokdaj ustavil na takem postajališču.

Kadar sem izbiral prostor za šator, nisem gledal samo na romantiko prirode, ampak tudi na to, kje je boljša paša za živino, dobra pitna voda in sploh ? kar je potrebno za udobno ?ljenje vseh udeležencev.

Karenec v boju s črnim medvedom[uredi]

Pot nas je vodila po planjavi, obdani večinoma z gozdom. ? tu pa tam so bile goličave z majhnimi riževimi polji in naselbinami Karencev. Ob pobočju gore je bila raztresena naselbina Ban Me Ta Mau, blizu nje ob potoku istega imena smo si izbrali prostor za šatorišče. Med listjem je v večernem ?du vela hladna sapica. Nekateri možje so se kopali, drugi ribarili, nekateri pohajkovali, nekaj, kar jih je bilo bolj prijetnih, se jih je odpravilo v naselbino, da si ogledajo karenske devojke in pogledajo, ali bi se dalo zvečer malo povasovati pri njih.

Zakurili smo kakor po navadi blizu šatorišča ogenj. Kmalu se je okrog njega zbralo moških. Radovednost je prignala tudi domačine iz naselbine v našo družbo. Ti so povedali, da sta pravkar prinesla dva moža iz džungle težko ranjenega soseda, ki se ga je lotil črni medved. Prosili so me, da mu dam zdravila in mu pomagam. Domači vidijo v vsakem Evropcu moža, ki je vešč v zdravništvu.

Hitel sem torej k ranjencu. Ležal je ves okrvavljen v svoji koči. Razmesarjeno je imel polovico lica in leva pleča, vendar je bil pri zavesi, a videlo se mu je, da je le s težavo govoril. Mož je bil strasten lovec, ki je večji del svojega življenja prebil v džungli in zasledoval vsakovrstno divjačino. Klicali so ga Chum.

Tudi ta dan se je z dvema tovarišema napotil v bližnje gore na lov. Na ovinku skalnatega pobočja je Chum srečal črnega medveda, na katerega je nameril svojo puško enocevko s kamenitim kresilom. Usoda je hotela, da je strel kosmatinca le ranil. Da bi Chum puško vnovič nabil, ni bilo časa. Ranjena zver se je srdito zagnala vanj in mu izbila puško iz rok. Mož se je moral braniti samo z nožem, ki ga nosi domačin vedno za pasom. Ker se mu ni posrečilo pobiti medveda na tla, se je ta vzpel na zadnji dve nogi in ga objel s prednjimi šapami okrog pleč, da bi ga dobil v kremplje in zobe. Mož se je seveda obupno branil.

V neprijetnem objemu je umikal glavo, kolikor je mogel, da mu je medved ni mogel stisniti. Medtem pa mu je z desno roko porival nož ob strani skozi rebra in v prsi. Medved je izgubil obilo krvi, moči so mu začele pešati, nazadnje pa se je onemogel zgruditi na zemljo, še preden je mogel lovca razmesariti.

Strel in vpitje moža je privabilo tovariša, ki sta našla ranjenega lovca v mlaki krvi in v nezavesti tik ob njem pa je ležal mrtev silni medved. Hitra pomoč tovarišev v gosti džungli, kjer sta si morala z nožem pomagati skozi zavijalke in prepleteno goščavo, je bila nemogoča. Iz palic in zavijalk sta naredila nosila, na katerih sta prenesla ranjenca z veliko težavo šele v večernem mraku. Rane, ki sem jih takoj izpral in obvezal, sicer niso bile nevarne, vendar je bil mož zelo slab, ker je izgubil mnogo krvi. Če niso bile rane zastrupljene, je mož bržkone v nekaj tednih okreval. Gotovo pa so mu ostale globoke brazgotine po vratu in plečih v spomin na lov in objem črnega medveda. Moja karavana je drugi dan odpotovala in o možu nisem več slišal.

Pravljica o demonu Phi Tavai[uredi]

Karavanska cesta se je vzpenjala po položnem pobočju, dokler ni dosegla gorskega grebena, visokega nekako 1350 metrov. Pokrivala ga je bujna rast divje džungle, le na raznih točkah gore so molele iznad zelenega pragozda mogočne pečine, ki so dajale naravnim slikam veličastno obliko. Na najvišji točki gore, kjer je pot zavila mimo silne skale na drugo stran, smo zagledali hišico “san čao” ženskega demona Phi Tavai.

O tem je med Karenci razširjena pravljica, ki sem jo slišal v šatorišču že prejšnji večer. Nekoč so Pama (Burmanci) prihrumeli v deželo Karencev. Hrabri poglavar Ramdap je zbral četo zvestih bojevnikov, da bi branili rodno zemljo. V dolini ob Me Sotu se je vnel hud boj in le malo junakov je ostalo živih. Med njimi je bila tudi Ramdapova hči Tavai, mlada in lepa ko rosa v jutranji zarji.

Nekoč pa je devojka padla v roke sovražnikov. Nepopisna skrb in žalost se je polastila očeta. Tedaj stopi predenj častitljivi junak sivih las, Bunča, in priseže, da hoče iztrgati devojko iz rok sovraga. Starček se je vtihotapil v šator poglavarja sovražnih čet, kjer je bivala nesrečna Tavai. Uspelo mu je, da jo je z zvijačo odvedel v zavetje, četudi s smrtno nevarnostjo, ker so ga zasledovali Burmanci. Skril jo je v votlino, visoko gori ob strmi skalnati steni, kjer je v bližini bučal gorski potok po nepristopni soteski.

Ko pa je nekega dne odšel starec iskat hrane, je devojka zagledala Burmance, ki so se plazili proti njenemu skrivališču. Prijazno so se bližali divji pohotneži in ji obetali vse, kar bi moglo preslepiti mlado in nedolžno srce. Devojka ni verjela in je zbežala do roba prepada.

Ko so zasledovalci spoznali, da z obljubami ne opravijo nič, so poizkusili z grožnjami. Zapretili so ji, da jo bodo oskrunili in do smrti trpinčili, če ne gre prostovoljni z njimi. Deklica pa se ni dala pregovoriti.

Medtem se je starec vrnil. Ko je spoznal nevarnost, je izdrl meč in se zagnal med Burmance. Vnel se je hud boj, v katerem je bil premagan. Bilo jih je preveč. Ko so ga pobili na tla, so v krvi ležečemu junaku odsekali glavo, ki je zletela v prepad in se odbijala ob skalah. Devojka je obupno zaklicala in se strmoglavila za njo v globočino. Njena deviška kri je oškropila pečine.

Karenci trdijo, da si je njeno astralno telo izbralo na tem gorskem grebenu svoje bivališče. Preko tega grebena potujoče karavane baje večkrat slišijo stokajoče glasove iz prepada, kjer še vedno šumi in se odbija ob skalovju gorski potok. Vsakogar pa, ki gre čez ta vrh in ima slabe namene proti karenskemu ljudstvu, vznemirja strašni demon Phi Tavai in mu zastavlja pot. Zato časte Karenci Phi Tavai kot svojo zaščitnico in ji darujejo ob vsaki priložnosti svežega cvetja in sveče. Pa tudi potujoče karavane prinašajo v svojem praznoverju in iz strahu pred demonom najrazličnejše darove, med katerimi sem videl tudi mnogo lesenih Khun phetov.

Na bambusovem splavu po reki Me Moi[uredi]

V bujnem zelenju leži naselbina Me Sot, odkoder je do burmanske meje komaj šest kilometrov. Na zunaj kaže lep razvoj z mnogimi priseljenci iz novejše dobe, zlasti Laoti, ki so se polastili zemle zaradi riža, manj je Burmancev in Šaonov. Živi pa tam tudi nekaj Kitajcev in Indijcev, ki se bavijo ponajveč s trgovino.

Me Sot je važna postojanka za karavansko trgovino med severnim Siamom in Burmo. V novejši dobi je sicer prekomejni promet manjši, ker je burmanska vlada zvišala carino na vse karavansko blago, zato se je pa povečal uvoz blaga iz Bangkoka, četudi je promet težavnejši in dolgotrajnejši.

V tem delu ozemlja tvori reka Me Moi 250 km dolgo mejo med Siamom in Burmo ter se izliva v burmansko glavno reko Salvin.

Namreaval sem proučevati manj znano ozemlje ob tej reki. Ker prebivalstvo ne pozna čolnov, sem si v Me Sotu po zgledu domačinov pomagal s tem, da sem si sestavil dva bambusova splava. Take splave sem že prej včasi uporabljal po siamskih vodah. Za potovanje po Me Moi sem si najel štiri Laote, ki so kot starejši naseljenci dobro poznali reko.

Posekali smo potrebno množino dobro razvitega bambusa. Za vsak splav smo potrebovali 40 debel. Bambusovo deblo je 10 do 12 cm debelo in ima 40 do 45 cm dolga votla kolenca, deblo samo pa je dolgo pet do sedem metrov. Z vrvmi iz rotanga povezan splav je meril kakih 15 kvadratnih metrov. Na prvem sem se utaboril jaz z nekaterimi spremljevalci, na drugem pa je bila naložena prtljaga, ki je podnevi nismo potrebovali. Na njem se je utaboril tudi moj siamski uradnik z ostalim osebjem.

Še preden smo zapustili Me Sot, so me Laoti prosili za dva tikala. S tem denarjem so si nakupili riža, sadja in dve piščeti. Nekaj tega so darovali vodnim demonom, s tem, kar je ostalo, pa so se sami pogostili.

Voda je tu plitva, teče počasi, v deževnem času naraste za več metrov in se izpremeni v divjo reko, po kateri plava grmovje, vejevje in cela drevesa.

Bilo je prve dni meseca januarja 1916. Gosta jutranja megla je ležala nad reko; šele proti deveti uri, ko se je megla vzdignila, smo odrinili. Z bambusovimi drogovi so kuliji ravnali splava. Počasi nas je nesla voda naprej. Prve dni ni bilo nobenega pomembnega dogodka. Večkrat smo naleteli na manjše slapove, čez katere so splavi zdrveli brez nevarnosti. Na obeh straneh struge se je razprostirala džungla. Le tu pa tam se je dalo po manjših nasadih tobaka, koruze, bombaža in drugih rastlin soditi, da prebivajo tod tudi ljudje. Bilo je to pleme Karencev (Kariencev).

V daljavi proti vzhodu se je z nekaterih višjih točk dobro videl gorski greben, ki je tvoril razvodje med reko Me Ping in Mei Moi. Na burmanski zemlji proti zahodu se je dvigalo gorovje Donah.

Vsak dan sem si izbral za prenočišče romantično zatišje na peščenem otoku sredi reke ali na obrežju. Neprijetna je bila samo megla, ki nas je vsako noč zavila v svoj vlažni plašč. Noči so bile nenavadno hladne. Svoja nočišča smo navadno zapustili šele tedaj, ko je bilo solnce že visoko na nebu in je razgnalo meglo, ki je ovirala razgled.

Po izsušenih delih struge smo na več krajih videli sledove divjih svinj, srn, jelenov in druge divjačine. Vmes so se dobro poznale tudi tigrove in leopardove stopinje. Po džungli so se preganjale živahne opice. Našo pozornost so vzbujale zlasti zelene papige, grlice, ptice rinoceros itd.; nekoč smo v daljavi videli tudi zlatega fazana, ki pa je precej redek pojav. Vsak večer in vsako jutro smo slišali tudi značilni ki-ki-ri-ki divjega petelina.

Pluli smo že peti dan po reki z lepo divjo pokrajino. Obrežje je bilo precej kamenito in od vode izpodjedeno. Pred nami se je vlekel s siamskega ozemlja visok skalovit gorski greben Doi Makara, ki ga je delila reka. To je bila veličastna prirodna slika. Zdelo se ti je, kakor bi bil mogočen demon presekal skalo od vrha do tal in ustvaril velikanski prepad z navpičnimi stenami na obeh straneh, da bi mogel med njimi spustiti reko na drugo stran.

Tik pred to preseko smo prenočili. Močno šumenje vode ob kataraktu na drugi strani preseke nam je bila uspavajoča simfonija.

V lepem, a vendar nekoliko hladnem jutru smo spustili oba splava v preseko. Katarakt je imel precejšen padec, a ker je bila takoj za njim globoka voda, sta splava zdrknila čezenj brez vsake nezgode. Pečine, ki so se dvigale ob obeh straneh, so bile od vode močno izdolbene in izprane. Povsod je bilo polno temnih podmolov, izpod katerih se je slišalo bučanje pljuskajoče vode. Na čereh, ki so molele iz vode, se je poznalo, da je segala voda v deževnih dobah več ko štiri metre nad navadno površino.

Takoj za tem kataraktom smo pripluli do še večjega. Ker je pa ta katarakt na ostrem ovinku reke, voda pa deroča, smo seveda morali biti pripravljeni na vse. Z dolgimi bambusovimi drogovi smo naravnali oba splava drug za drugim v primerni razdalji in dobro smo morali paziti, da se nam ni zadel splav ob kako ostro kleč, ki jih je molelo vse polno na obeh straneh iz vode. Z veliko silo je voda potem odnesla splava čez katarakt med bučanjem in šumenjem v globino, kjer so ju za trenutek skoraj popolnoma zakrili valovi.

Slike ob reki so bile veličastne, in ko smo jih imeli za seboj, me je navdajalo posebno zadovoljstvo, kakršnega lahko občuti samo tisti, ki obožuje naravo.

Na siamski, pa tudi na burmanski strani se je v daljavi videlo gorovje, ki je bilo višje od tistega, ki sem ga gledal onstran Doi Ma Kora.

Ihneum[uredi]

Sedmi dan po odhodu iz Me Sota sem dospel v Me Dan, majhno naselbino tik ob burmanski meji. Ker ni bilo tam nobenih posebnih zanimivosti, sem se takoj drugo jutro odpravil nazaj v Me Sot po karavanski poti, ki je držala na vzhodni strani reke Me Moi. Najel sem nosače in smo vsi potovali peš. Prve dni nas je pot vodila v bližini reke, po večini skozi džunglo.

Nočeval sem v majhni naselbini Karencev ob gorskem potoku Me Kamo Noi, čigar voda je imela grenak okus. Vzel sem puško in se odpravil ob potoku na izprehod, ker je bila okolica zelo lepa. Hodil sem komaj pet minut, ko sem prišel do pripravljenega prostora za kopanje. Hitro sem se slekel in skočil v vodo. Po kopeli sem legel na zemljo in potegnil iz žepa dnevnik, da bi popisal doživljaje tega dne.

Kakih petnajst korakov stran je pod grmom nekaj zašumelo in vzbudilo mojo pozornost. Pokazala se je majhna rdečkasta glavica in nekaj pograbila. Videl sem, kako se je dvignila črna kača in se krčevito ovila okrog živalce, ki je neusmiljeno grizla. To je bil boj za življenje, ki ni trajal dolgo. Zmagovalka je ostala mala črna živalca ihneum. Kača, najbrž kobra, je bila morda eden meter dolga. Živahna roparica, nekoliko manjša od kune, jo je zvlekla v goščavo.

Nekaj časa je bilo zopet vse tiho in mirno. Pokazala se je potem še druga taka živalca, bržkone samica. Vohala je okrog sebe, praskala po zemlji, odmaknila trohnel kos lesa, slastno pograbila žuželko, jo pohrustala, še malo vohala okoli sebe, potem pa hitro izginila v goščavi za samogoltnim samcem. S krikom je letela jata zelenih papig nad menoj in sedla na visoko drevo. Ni se mi hotelo prijeti za puško, strel bi tukaj le motil idilo naravne slike. Visoko na sinjem nebu so kakor majhne pike krožili gologlavi jastrebi.

Gologlavi jastrebi pri mrhovini[uredi]

Karavanska pot nas je vodila daleč proč od reke Me Moi v gorato ozemlje, po katerem so se razprostirali pragozdovi, kjer je rastlo tu in tam tikovo drevje. Le redke so bile male naselbine Karencev, ob katerih je bilo nekaj za silo obdelane zemlje z gorskim rižem. Po dolinah so se vili gorski potoki z dobro, čisto in hladno vodo.

Na drevju blizu nekega potoka je sedelo več ko sto gologlavih jastrebov. Videlo se je, da so bili siti in da počivajo. Takoj smo vedeli, da je nekje blizu mrhovina. Ni trajalo dolgo, ko smo zaduhali tudi smrad. Trideset korakov od kraja, kjer je karavanska pot križala potok, je ležalo truplo divje rdeče krave ngna deng. Nekaj jastrebov je požrešno trgalo meso od nje, ne meneč se za mimoidočo karavano, nekateri so vlačili čreva, drugi so se tepli za košček iztrganega mesa, nekaj jih je čepelo ob strani z leno razprostrtimi perutmi. Idilična slika za prirodoslovca! Na kakih dvajset korakov sem postal in gledal zanimivi prizor, kar ptičje družbe ni motilo.

Gologlavi jastreb, ki živi v vseh delih Spodnje in Zapadne Indije, ima navado, da kroži v velikih krogih visoko pod ?ki in opazuje s svojim bistrim pogledom vse, kar se godi pod njim na zemlji. Šele kadar zagleda mrtvo žival, se spusti v vedno manjših krogih na zemljo. Za njim prilete drugi in gostija se prične.

Ne meneč se za okolico, ? prvi na mrhovino, zasadi ostri kljun vanjo in kljuje dolgo, da ji razpara kožo, pri tem izvleče iz nje drob. V? vtakne glavo in vrat do ov? ?ka v luknjo in žre drob?. Čreva in večje kose mesa ? in truplo razseka s kljunom, seveda nima vsak dan take pojedine. Ker se pa živi zlasti od mrhovine, zato se vselej ? do kljuna, potem pa še na? svojo golšo, da se komaj dvigne od tal.

Nikoli nisem slišal, da bi napadel živo žival, torej morem prištevati med roparice. Ima slabe prste in tope kremplje. Glava in vrat sta mu p?ta s ščetinastim in mehkim kožuhom. Razdalja razprostrtih perutnic meri od 1.80 do 2.5 m. Gnezdi na visokem drevju na pečinah. Samica znese ponavadi samo eno jajce; samec zamenjava samico pri valitvi. Kakor papiga, doseže tudi t? visoko starost do 120 let.

Na ozemlju Klong Rangsita (v osrednjem delu Siama) sem nekoč naletel na truplo divjega slona. Velikansko krdelo gologlavih jastrebov in nekaj psov je imelo ob njem skupno pojedino. Iz bližnje naselbine, ki je bila oddaljena morda pet minut, je prišel na pozorišče tudi pet do šestleten dečko. Kratkočasil se je s tem, da je s palico preganjal orjaške ptice. Nikdar ne pozabim tega prizora, ko je stal otrok sredi jate orjaških ptic in si delal veselje s tem, da je udaril zdaj po eni, zdaj po drugi. Ptič je vsakokrat samo malo odskočil, se umaknil na drugo stran in mirno naprej trgal in sekal meso s svojim močnim kljunom.

Gologlavi jastreb je za te kraje zelo koristna ptica, ker pospravlja mrhovino, ki bi sicer obležala in gnila; skrbi torej za snago in dober zrak. V Indiji ga prištevajo med svete živali.

Četrti dan, odkar smo zapustili Me Dan, se je pred nami odprla nepregledna ravnina z rodovitnimi riževimi polji. Sredi teh polj pa je bila velika vas, ki je imela kakih 300 koč. Tam je bil tudi sedež glavarja in orožniška postaja.

V starodavnih časih je bil ta kraj važna postojanka za karavanski promet iz Lampanga v Burmo in še dandanašnji preide po tej poti iz Siama preko meje do 2000 glav živine.

Kobra[uredi]

V Me Sotu sem sredi januarja najel tri slone in deset nosačev. Namenil sem se bil, da krenem proti jugozapadu na Umpang, kjer je sedež glavarja. Prve dni smo potovali po ozemlju, ki se v bistvu ni razlikovalo od krajev, ki smo jih bili zadnji čas prehodili. Naselbine z običajnimi riževim polji so se menjavale z džunglo in divjo prirodo. Prešli smo celo vrsto potokov s hladno in čisto gorsko vodo. Z višjih točk smo v daljavi proti zapadni strani preko reke Me Moi videli skalnato pogorje burmanske zemlje.

Četrti dan smo taborili na visokem grebenu Pao Pa. Blizu našega šatora je izviral močan studenec, čigar voda se je nabirala takoj ob izvirku v precej velik tolmun, kjer je rastlo mnogo vodnih rastlin. Iz tega tolmuna je tekel potok po apnenih skalah. Struga je bila kakih sto metrov od studenca kakor presekana in za dva metra nižja. Kasneje se je kakor pahljača razširila na kakih osemdeset metrov, nakar se je potok delil in se po več naravnih žlebih kakor srebrne žile izgubljal izpred naših oči. Vsi ti potočki so se nazadnje zopet združili v divji gorski potok, ki je drevil in padal po skalnatih pečinah v nižave proti reki Me Moi.

Prijetno se mi je zdelo to bučanje in rad sem ga poslušal zlasti zvečer, ko sem legel k počitku.

Preden smo odpotovali iz tega kraja, sem še stopil v prijetno hladnem jutru na visoko pečino, da se razgledam naokrog. Mož, ki je bil z menoj, me je opozoril na črno kačo, ki se je leno plazila med kamenjem. Bila je zloglasna naočarka ali kobra, domačini ji pravijo ngu hau. Ker nobeni kobri nisem prizanesel, sem tudi na to nameril puško. Strel ji je raztrgal vrat. Nekoliko časa se je še krčevito zvijala in se metala po peščevini, potem je onemogla.

Kobra spada med najbolj strupene kače kar jih živi v teh krajih. Značilna je njena široka glava in kolobarju podobna lisa na vratu. Največja črna kobra, ki sem jo ustrelil zadnja leta, je bila do 2.5 metra dolga. Videl sem tudi temnorjavkaste in pepelnatosive. Kadar se razburi, se zvije v kolobar in s sprednjim delom telesa vzpne 20 do 40 centimetrov visoko, vrat se ji napne in razširi, na tilniku se ji poveča okrogla lisa, glavo nagne naprej, oči se ji divje zasvetijo. V kolobar zvito telo ji daje primerno oporo, da se z zgornjim delom lahko nagiba na desno in levo. Gorje človeku, ki pride mimo, pa je o pravem času ne zapazi. Zviškoma se zapodi vanj in mu vseka smrtno rano.

Pri dorastli kobri molita zoba sekavca iz dlesne kakih šest milimetrov. Oba sta votla in imata majhno odprtino, skozi katero se pocedi strup v rano. Ako vseka kobra človeka na žilo, zastrupljenje hitro napreduje in človek umre že v dveh urah, sicer traja več časa, preden nastopi smrt. Strup ne deluje tako hudo, ako je kača po kratkem presledku pičila že drugič, ko mehurček ob zobu še ni bil napolnjen z novim strupom. Ako bolnik po zastrupljenju preživi 24 ur, je še upanje, da ozdravi, vendar lahko mineta še dva tedna, dokler se popolnoma pozdravi.

Kobra živi povsod, kjer dobi primerno zavetje v starem zidovju templjev, pod kamenjem, med lesom, pod koreninami, v votlih drevesih, na planjavah pa v globokih slonovih stopinjah; celo hladnega kotička v stanovanju siamskega in laotskega kmeta ne zametava. Večkrat smo jo dobili zvito v kolobar pred kako duplino, v katero je leno začela lezti, če je zapazila človeka. Pogostokrat sem jo tudi videl, kako je plezala na drevje in na bambusove grme. Naletel sem nanjo tudi v podmolih potokov in rek ali pa jo našel zvito v gnezdu na travi blizu kakega močvirja ali jezera. Opazil sem, da je rada vodila v vodo. Svoje bivališče zapusti po navadi šele po solnčnem zahodu, ob deževnem vremenu pa tudi podnevi, da lovi žabe, ptice, podgane in sploh vse male živali.

Samica zleže do 20 podolgovatih jajčec z mehko lupino, ki so nekako tako velika kakor golobja. Dogodi se, da dorastejo mlade kače v jajčkih že v materinem telesu in pridejo potem žive na svet.

Ako smo izsledili samico, smo vedeli, da je kje v bližini gotovo tudi samec. Odtod izvira bajka domačinov, da zasleduje človeka, ki je ubil kobro, iz maščevalnosti njen samec.

Nekoč smo hiteli po redko obljudenem kraju ob reku Menam Nakon Nayok (v vzhodnem delu Siama) v popoldanskih urah čez planjavo, ki je bila obdana z redko visoko travo. Nebo je bilo prepreženo s temnimi oblaki, bližala se je nevihta.

Kakor po navadi, smo korakali po vrsti drug za drugim. Jaz sem bil prvi.

Kar naenkrat se je tik pred menoj vzpela kobra in se hotela zagnati vame. Prej je nisem videl, in šele ko je kuli, ki je hodil za menoj, poskočil in jo z lopato ubil, sem spoznal, v kakšni nevarnosti sem bil. Kača se je s prebito hrbtenico še nekaj časa metala po tleh, dokler ji ni kuli s ponovnim udarcem prestr? življenja. Ubita kača je bila ? ko poldrugi meter dolga. V ? jih ob Menam Nakon Nayoku bilo toliko teh kač, da je minil le redkokdaj dan, da bi ne naleteli nanjo.

Drugič smo taborili ob prekopu Klong Ji Sib Song. K temu prekopu spada del ozemlja na zapadni strani reke Menam Nakon Nayok, kjer je truma divjih slonov pohajkovala po visoki travi. Prebival sem v plavajoči hišici, ki smo jo pomikali, kadar je bilo treba, iz enega prekopa v drugega. Kuliji so imeli na obrežju svoj šator. Kakor po navadi, sem tudi tistikrat po napornem dnevnem opravilu v večernem hladu sedel v naslanjaču ob obrežju in čital, kuliji pa so brez skrbi sedeli okrog ognja, kadili, kuhali riž in pripravljali keri za večerjo.

Pes, ki je ležal blizu mene, je hipoma planil kvišku in pričel srdito lajati proti mojemu stolu. Sklonil sem se in pogledal. Oj, groza! Ob strani mojega stola, komaj pol metra od mojih nog, se je vzravnala velika kobra in se pripravljala, da bi se zakadila v psa. Pes je ostal miren in še vedno v taki razdalji, da ga kača ni mogla doseči. Videl sem, kako je srdito sikala in napihovala vrat, kakor vselej, kadar se je pripravljala na napad. Jezik ji je švigal iz žrela in oči so se divje svetile. Bil sem sam v veliki nevarnosti. Vstati in zbežati se nisem upal; ko bi se bil zgenil, bi obrnil pozornost kobre nase in bi se bila namesto v psa zagnala vame. Ni mi kazalo drugega, kakor da ostanem miren na svojem mestu in počakam ugodne prilike, da pobegnem.

“Ngu hau,” sem dejal kolikor mogoče mirno in s tem opozoril kulije na nevarnost, ki mi je grozila. Vodja kulijev je hitro skočil po puško in pomeril v kobro. Dobro jo je pogodil. Ko se je kobra s prestreljenim vratom zvijala in metala po zemlji, sem si oddahnil. Pes pa je priskočil, jo naglo ugriznil in zopet odskočil.

Prav živo imam ta dogodek pred očmi in še zdaj me izpreleti groza, kadar pomislim na to nevarnost.

V džungli demona Čao Kam Ho[uredi]

Prekoračili smo nekaj gorskih grebenov in dospeli po napornem pohodu v karensko naselbino Ban Kalata, važno postojanko za karavanski promet iz Siama v Burmo. Odtod smo prišli v ozemlje, kjer gospoduje gorski demon Čao Kam Ho. Le počasi se je mogla pomikati naša karavana ob potoku, ki se je z divjo silo drevil čez skalnata tla. Džungla je bila ob obeh straneh na nekaterih krajih tako gosto zarastla, da niti vode v potoku nismo videli, dasi smo hodili le nekaj korakov od struge. Večkrat smo morali potok prebresti, če smo hoteli naprej. Kadar smo bili sredi potoka, smo imeli pred seboj krasno sliko. Skozi temni oblok rastlin se je zrcalila bistra voda, iz katere se je tu pa tam zasvetil zelenkast odsev. Čez potok je bilo treba skakati od skale do skale, drugod smo bredli vodo čez kolena. Marsikatero neprijetnost in težavo smo morali premagati na tem potovanju. Naši sloni pa vsega tega niso občutili: enakomerno in mirno so se pomikali naprej, trgali spotoma z rilcem veje na desni in levi in jih nosili v svoja žrela.

Po strmem pobočju smo počasi prišli na vrh gore Doi Kam Ho. Oko mi je ustavilo najprej na visoki razjedeni skali, ob kateri je bila naravna kamenita stavba, ki se je videla od daleč, kakor bi nekdo posadil velikanski lonec na tri ogromne kamne, nekako tako, kakor delajo domačini, kadar si kuhajo riž. Pravljica pripoveduje, da je tu ognjišče, kjer kuha demon. Čao Kam Ho človeško meso. Nekaj sto korakov stran od karavanske poti je studenec, kjer si zajema vodo. Iz tega studenca ima voda svoj podzemski otok in se spaja nekje z gorskim potokom, čigar šumenje se sliši iz prepada. Kaj čudna naravna tvorba na tem kraju.

O demonu Čao Kam Ho nam je pripovedoval v šatorišču v Ban Kalata ob večernem ognju sivolas Karenec Ja To pravljico, ki se je med Karenci ohranila in izvira brez dvoma iz prazgodovinske dobe.

Pravljica pripoveduje, da je pred davnim časom živelo v gorovju pleme črncev, ki je bivalo v brlogih in lovilo divjačino. Temu plemenu je bil poglavar Kam Ho, ki se je hranil s človeškim mesom. Njegovo bivališče je bilo v podzemski jami najvišjega vrha, vhod vanj pa sta čuvala velikanska kača Ngu phi pisan in orjaški tiger Söa phi lok.

V te kraje so se pozneje s severa preselili Karenci. Bavili so se s pridelovanjem riža, ki ga črnci niso poznali. Kam Ho pa je s svojimi divjimi tolpami plenil po naselbinah in ugrabil vse, kar mu je prišlo v roke. Marsikatera žena se mu je morala vdati in marsikateri mož je padel kot žrtev teh ljudožercev. Kam Ho in njegova drhal sta bila strah Karencev.

Nekoč je divjak ugrabil tudi hčerko karenskega poglavarja Srinaga. Naradi po imenu, in jo odvedel v svoj podzemski dom. Bila je znana kot najlepša devojka. Njen sivolasi oče si v obupu ni znal pomagati; pulil si je lase in jokal. Prišel pa je v hišo mladenič iz sosednjega karenskega rodu, po imenu Rasi, in se ponudil Srinagu, da reši devojko in ubije nasilnega ljudožerca. Bil je krepak, pogum se mu je iskril v očeh, lice mu je gorelo in prsi so se mu širile, ko je stal pred nesrečnim poglavarjem.

Vzel je ščit, nekaj zastrupljenih puščic in ostro bodalo iz bambusa, pa se je odpravil v gore. Torbo si je napolnil z rižem in se solncu posušenim mesom, da se bo z njim preživljal, ako bi ne našel divjega sadja in korenin.

Že nekaj dni je blodil po džungli. Utrujen je sedel kraj gorskega studenca, iz katerega je pil hladno vodo. Ko je hotel naprej, je zapazil zlato ptičje pero, ki je ležalo na zemlji. Pobral ga je in občudoval. Takrat pa je tik za njim v vejah nekaj zašumelo. Mladenič se je ozrl in zagledal prelepo devojko, ki je stopila iz džungle. Bila je vila Theva Karnika. Iskala je zlato pero, ki ga je bila malo prej izgubila. Mladenič ji ga je rad vrnil. Vila si je iztrgala iz glave las in ga dala mladeniču, češ, naj ga hrani, ker mu bo za varstvo pred strašnim Kam Ho. Nato je vila izginila.

Džungla, po kateri je Rasi prodiral proti najvišjemu grebenu, je postajala vedno bolj gosta. Hodil je in hodil, dokler ni prišel na majhno goličavo. Ob nasprotnem robu te goličave je štrlela pečina, v kateri se je videla temna duplina. Ko je prišel bliže, je v svoje veliko začudenje zapazil, da leži v duplini velikanska bela kača Ngu phi pisan, o kateri je bila med Karenci razširjena govorica, da je čuvarica podzemskih rovov, ki so vodili v bivališče ljudožerca. Mladenič je obstal, napel lok, pripravil zastrupljeno puščico in se oprezno bližal duplini. Kača je dvignila glavo, oči so se ji zasvetile kakor najlepši biseri v solnčnih žarkih, iz žrela ji je švigal ognjen jezik.

Mladenič je nameril svoj lok in sprožil puščico, ki je obtičala globoko v napetem vratu kače. Kača se je bliskovito vrgla proti njemu in udarila z repom po skali. Udarec je bil tako silen, da je odkrnil od skale gručo kamenja, ki je zasulo duplino in zaprlo mladeniču vhod vanjo. Strup puščice pa je deloval tako hitro, da je kača obležala mrtva, še preden je dosegla mladeniča.

Uverjen, da je na pravi poti, je plezal Rasi po skalnih ruševinah in iskal podzemski rov. Pričel je odmikati kamenje, a tedaj se mu je zdelo, da ga navdaja neka nadnaravna moč, ker sicer bi tako težkega kamenja ne mogel odmakniti. Ko je odmaknil najtežji kamen, pa se mu je odprl vhod v notranjost gore.

Brez pomisleka je stopil v temni rov. Dolgo je že hodil, ko je prišel v bujno razsvetljeno dvorano, v kateri je ležal orjaški tiger Soa phi lok. Ko je tiger zagledal mladeniča, se je dvignil in divje zarjovel, oči so mu zažarele, z repom je mahal sem in tja. Mladenič je o pravem času pripravil lok in puščico, ki jo je sprožil v trenutku, ko se je tiger sklonil, da bi v divjem skoku planil nanj. Zastrupljena puščica je pogodila tigra v žrelo, da se je zgrudil mrtev na tla.

Rasi je šel naprej in prišel v veličastno dvorano, polno dragocenosti in zemeljskih zakladov, sredi te dvorane pa je sedel na kožah divjih zveri Čao Kam Ho; krog njega so bile mlade deklice, s katerimi se je kratkočasil. Med njimi je bila tudi Naradi. Kam Ho je bil črne polti in skoraj nag, le okoli ledij je nosil leopardovo kožo. Ko je zagledal mladeniča, se je naglo dvignil in vrgel sulico proti njemu. Rasi je spretno nastavil svoj ščit, ob katerem se je sulica zlomila. Tedaj je divji Kam Ho planil po njemu, da bi ga z grčavim batom pobil na tla. Mladenič ga je mirno počakal, potegnil bambusovo bodalo in ga med spopadom zabodel divjaku v srce, da je padel takoj mrtev po tleh. Njegova ? se je razlila po dvorani.

Tako je pogumni Rasi ? karensko devojko Naradi in ? druge ugrabljene deklice.

Hudobni duh nasilneža pa ? ne najde miru. Od roda do roda straši kot demon ? Kam Ho po gorovju. Tu in tam se pojavi v podobi starega ti? ljudožerca, drugod zopet v podobi divjega lovca. Večkrat se sliši po džungli njegovo vpitje, ki je podobno stokanju, rožljanju, smejanju in tuljenju viharja.

Ta pravljica, ki gre med Karenci od usta do ust in od roda do roda, nam jasno priča, kdo so bili zgodovinski prebivalci teh krajev. Moja domneva, da je živelo v prazgodovinski dobi na zemlji Zapadne Indije raznovrstno pleme Negritov, čigar ostanki so se našli še na Malajskem polotoku (Sakai in Semang), na ozemlju Šanov in drugje, dobi v tej pravljici nekako zgodovinsko potrdilo. Pravljica omenja sama, da so bili ti divjaki še ljudožerci, s katerimi so se priseljeni Karenci morali boriti za obstoj. Karenci so bili inteligentnejši in so sčasoma popolnoma izpodrinili manj inteligentne Negrite.

V podzemskih rovih in jamah[uredi]

Solnce je stalo še visoko na nebu, ko smo sredi džungle v romantični soteski postavili šatorišče. Malo nato sta stopila iz džungle dva Karenca, ki sta nesla na drogu ustreljenega črnega medveda. V razgovoru z mojimi ljudmi sta omenila skalnato duplino, ki sta jo našla, ko sta zasledovala težko ranjenega kosmatinca. V svojem praznoverju sta videla v tej duplini bivališče gorskega demona Söa phi loka, ki je v podobi tigra iz maščevalnosti le nekaj časa nadlegoval domove Karencev, kjer je plenil in trgal ljudi. Ta demon je bil brez dvoma star tiger, ki se je klatil po džungli in zasledoval ljudi iz navade ali potrebe, ako zaradi starosti ni mogel dobiti več divjačine.

Začela se mi je vzbujati domneva, da se utegnejo dobiti v teh podzemskih rovih zanimivi podatki za znanstvene študije. Moja naloga je bila, da proučujem na svojem potovanju vse deželne zanimivosti. Prigovarjal sem torej možema, da bi mi pokazala tisto duplino. Končno se je za to odločil starejši.

Skozi gosto džunglo smo prišli visoko pod vrhom gore pred duplino, ki jo je zakrivalo divje in trnjevo rastlinstvo. V tej gošči jo je mogel izslediti samo pravi človek iz džungle. Previdno sem se rinil v temno duplino in z menoj dva Laota iz mojega spremstva, zadnji je bil Karenec, naš kažipot. Take dupline si razne roparice izbirajo za svoja skrivališča. Izkušnja uči, da je pri takem takanju vselej dobro, če ima človek puško pri sebi. Zgodilo se je že, da je iz take dupline planil tiger na moža, ki je hotel pogledati vanjo. Ta duplina pa je bila, česar se Karenec ni nadejal — prazna.

Zunanje odprtina je bila šest metrov široka in tri metre visoka, znotraj pa se je razširila do kakih osem metrov. Tla so bila pokrita s plastjo apnenčevih drobcev, iz katerih smo izkopali nekaj živalskih kosti. V temnem ozadju dupline je bila v skali razpoka. Dognal sem, da smo imeli pred seboj rov, ki je vodil v notranjost gore. Zadovoljen sem bil s tem, kar sem videl. Za nadaljnje raziskovanje nisem bil pripravljen, zato sem se malo pred večernim mrakom vrnil v šatorišče.

Odločil sem se, da jo pregledam prihodnji dan. Pripravil sem v ta namen, kar je bilo treba, sveče, plamenice, vrv, oglje in druge pripomočke.

Drugo jutro sem se v spremstvu pogumnih Laotov zopet odpravil na ta kraj. Razpoka v duplini je bila komaj tako široka, da se je človek s težavo splazil skozi njo. Rov med skalnatimi stenami je bil zdaj širši, zdaj ožji, ponekod višji, drugod nižji. Po čudnih vijugah smo zlezli kakih 40 metrov globoko. Skoraj od stopinje do stopinje smo si z ogljem delali znamenja ob stenah, da smo mogli najti pot nazaj. Na koncu te kamenite votline, ki je bila posuta z raznim drobižem, se je v naše začudenje odprla bajna dvorana. Nje tla so ležala nekaj metrov niže. Po skalnatem pragu sme splezali vanjo. Ker se je ob sveči dalo le malo videti, smo si prižgali plamenico.

V odsevu svetlobe, ki je padala gotovo prvikrat na naravne tvorbe te dvorane, se nam je pokazala romantična slika. Dvorano so krasili lepo oblikovani večji in manjši kapniki (stalagniti), ki so vzrastli iz tal na ta način, da so se pri izhlapevanju vlage počasi nakopičili apneni drobci. Dvorana je bila skoraj okrogla in je imela v premeru do 25 metrov, visoka pa je utegnila biti nad 30 metrov. Tudi z oboka so viseli lepo oblikovani kapniki (stalaktiti).

To dvorano smo krstili z imenom “Prasat Phra Kan”, kakor imenuje vladar — čas v siamskih bajkah.

Iz te dvorane smo po položnem rovu prišli v niže ležečo, veliko večjo dvorano. Ta je bila široka, 38 dolga pa 84 m. Stropa kljub luči dveh plamenic nismo videli. To dvorane smo imenovali “Prasat Söa Phi” po legendarnem tigru, ki sta ga prejšnji dan omenjala Karenca. Mnogoštevilnih tvorb na vrhu nismo mogli natanko razločiti. Tolikanj lepši so se nam kazali kapniki na tleh. Ob severni strani se je dvigal velikan, ki bi se lahko meril s slavnim Dargilanom. To je bil sijajen naraven spomenik, kakih 20 m visok. Zdel se mi je kot velikan, ki je kazal v luči naših plamenic svojo phra-phrangu podobno obliko. Dobi je imel “Khun Čang”.

Skoraj v sredini se je dvigal nekaj manjši kapnik “Khun Nandi”, ki bi v buddhistovskem templju lahko tekmoval z najlepšim stebrom. V davnih časih zdrobljeni kapniki, ležeči na tleh, so bili obdani z novo kristalno skorjo. Stene so bile posute s kapniki spačenih oblik, ki so spominjali na speče demone.

Zrak je bil vlažen, na nekaterih predmetih so visele rosne kaplje in se bleščale v luči plamenic kakor biseri. Voda je torej še dalje nemoteno oblikovala svoje večtisočletno delo.

Iz te dvorane sta vodila dva rova, prvi v smeri proti jugozapadu, drugi proti jugovzhodu. Po jugozapadnem rovu smo prišli v tri manjše prostore, ki so bili v kratkih presledkih zvezani med seboj. V zadnjem prostoru so ležali kosi zdrobljenega kapnika, ki je imel poldrugi meter v premeru. Na njih so se videli fantastični okraski, podobni zimskim ledenim rožam na oknih. Skoraj navpično se je iz te dvorane dvigal rov do gorskega grebena in je najbrž vezal nam nedostopne rove in dvorane nad nami.

Iz srednjega zadnjih treh prostorov sta vodila dva rova. Prvi je šel v poševni črti strmo navzgor, da ni bilo mogoče plezati po njem. Drugi je vodil do globokega temnega prepada, iz katerega se je slišalo šumenje vode. To šumenje je bilo kakor nihanje onemogle zveri, ki je v boju s hujšim nasprotnikom padla v temno globino. Sodeč po padcu kamna, ki sem ga vrgel v globočino, je bil prepad najmanj 50 m globok.

Vrnili smo se nazaj v dvorano “Prasat Phi”, iz katere smo potem šli po jugovzhodnem rovu morda še kakih 50 m in stopili v novo 30 m dolgo in 10 m široko dvorano. Imenovali smo jo “Prasat noi” (mala dvorana).

Za to dvorano je bila kratka galerija lepih kapnikov, potem pa zopet globoko brezno, ki je bilo bržkone v zvezi z niže ležečimi podzemskimi jamami. Tudi iz tega brezna se je slišalo zamolko šumenje.

Nisem imel pripomočkov niti časa, da bi si ogledal še druge podzemske prostore. Prepričan sem, da sem videl samo majhen del bivališča gorskega vladarja. Tako je ostalo nerešeno vprašanje o obsegu teh veličastnih podzemskih prostorov, ki sem jih tako slučajno izsledil. Morda bo drugemu raziskovalcu dana prilika, da odkrije še večje znamenitosti tega podzemskega labirinta v karenski zemlji.

Ves svet podzemskih jam smo imenovali “Vang Narasinha”, to je palača leva, ki je enak Višnu v njegovi četrti inkarnaciji, kakor o njej govori indijska legenda.

Peti dan po odhodu iz Umpanga smo dospeli v Ban Nong Noi, majhno naselbino Karencev, kjer smo taborili. Bil je lep večer, ko smo sedeli ob ognju. Naši sloni so objedali v bližini bambusov grm. Zdaj pa zdaj je vstal ta ali oni in vrgel nekaj polen v žerjavico; ogenj je zopet vzplapolal in obseval šatorišče in okolico. Neprijetno je odmeval skovik sove. Mnogo mrčesa in ponočnih metuljev je izginilo v plamtečem ognju. Rjovenje nekje v džungli je naznanjalo, da se klati ne daleč od nas leopard. Zver je bila slabe volje, kakor sem spoznal po glasu.

Na nebeškem svodu je svetilo tisoč in tisoč zvezd. Skupina “južnega križa”, pred katero pade pesnik na kolena, ko pogleda nanjo, je kraljevala nad južnim ?. Dasi je ta skupina zvezd precej neznatna, je vendar važna prikazen na južnem nebu. V celotnem ozvezdju bi skupino “južnega križa” morda celo prezrli, ko bi žarki sosednjega Cantaura ne obsevali dveh glavnih zvezd te znamenite in opevane skupine. Ta “južni križ” omenja leta 1515 Florentinec Andrea Carsali v svojem pismu, kjer trdi, da se ne da njegova lepota primerjati z nobeno drugo skupino na nebu in da je ta križ tisti, ki se ga je spominjal že Dante v svojem pesniškem delu. Sirius, Orijon in Skorpijon, ki obdajajo nebo v velikem loku, nimajo toliko poezije v sebi, kakor ta “južni križ”.

Pozno ponoči se je nekje blizu oglasil lamang, to je vrsta jelenov, ki izumira in jo nahajamo zlasti v tem delu siamskega ozemlja. Le dvakrat sem videl lamanga v naravi, streljal pa nisem nikdar nanj. Okamenele rogove tega jelena sem dobil slučajno med starinami nekega buddhistovskega templja v Laple (v provinci Pitsanulok). Ko je bilo v šatorišču že vse mirno in je zadremala tudi nočna straža, se je blizu mojega šatora v listju nekaj zganilo, slišalo se je tudi, da poka suhljad. Vstal sem in stopil s puško na plano, toda v temi sem se spotaknil ob zaboj. Nato je bilo zopet vse tiho. Ta ropot je pregnal človeka ali žival, ki se je plazila okrog našega šatora.

Drugo jutro je bilo vse prebivalstvo silno razburjeno. Ponoči so namreč razbojniki oplenili dve družini. Narkotizirali so člane obeh družin, odnesli, kar se jim je zdelo kaj vrednega, in odgnali živino; tudi nad ženskami so se spozabili. Oboroženi možje so v skupinah zasledovali razbojnike daleč v notranjost džungle, a ujeli niso nobenega. V tistih krajih uporabljajo razbojniki kaj radi narkozo v svoje namene, najrajši pa seme neke modre cvetice iz vrste kristavca. To seme se pod hišo zažge, kar ni nobena težava, ker so vse kolibe na kolih. Dim, ki prihaja skozi razpoke, omoti speče ljudi tako, da so po nekaj ur v nezavesti, razbojniki pa medtem z lahkoto opravijo svoje delo.

Boj med tigrom in gaurom[uredi]

Ob karenski naselbini Ti Ba Či blizu mojega taborišča je bilo sredi džungle majhno jezero Nong pa pai. V družbi domačinov in poznavalca krajevnih razmer sem raziskoval okolico tega jezera. Jezero je bilo precej izsušeno, proti džungli pa je segala iz njega široka, popolnoma suha struga brez rastlin. Iz sledov, ki so se dobro poznali na tleh, sem sklepal, da je zahajala k jezeru divjačina. Gozdnih petelinov smo zapazili precej, ker smo jih pregnali s svojimi stopinjami, da so si morali poiskati varnejšega zavetja v goščavi.

Malo pred večerom sva si s spremljevalcem naredila v drevesu blizu jezera primeren sedež, kjer sva opazovala, kdaj pride divjačina.

Noč je bila mirna in ugodna za lov. Zdaj pa zdaj je zapihala sapica in zašušljala po džungli. Prva se je oglasila nočna ptica s svojo popevko. Mimo mojega obraza je švignil nočni metulj; tudi razne druge žuželke so se izpreletavale po ozračju. V džungli je nekaj zašumelo, suhljad je pokala. Pogledal sem v tisto smer in poslušal; ob robu džungle sem zapazil nekaj temnega, kar je pa hitro zopet izginilo v temi. Bilo je zopet vse tiho in mirno, a čakal sem še vedno, kaj bo.

Malo pozneje se je zaslišal v isti okolici iz notranjosti džungle glasnejši šum in pokanje suhljadi. Na plano je stopila velika žival. Nisem je spoznal. Spremljevalec mi je zašepetal: “Ngua Kathing”, to je gaur. Domačin je videl bolje kakor jaz. Takoj nato je gaur zavil nekoliko v stran, tako da nisem imel za strel ugodne smeri. Tik za njim sta stopili še dve živali, ki sta, sluteči morda nevarnost, hipoma izginili v džunglo. Gaur, ki je ostal, je skočil proti jezeru in se bliskoma obrnil, sklonil glavo globoko k zemlji, kakor da bi se hotel s svojimi močnimi rogovi s kom bosti. V tem hipu se je razlegnilo iz džungle grozovito rjovenje, ki je odmevalo v daljavo.

“Söa,” je zašepetal moj tovariš.

Takoj nato se je iz teme zagnala pošast in skočila gauru na vrat. Bil je tiger. Gaur je zamolklo in strašno zatulil, dvignil glavo in s svojimi močnimi rogovi sunil tigra od sebe. Vnela se je krvava borba med dvema orjakoma džungle; daleč naokrog je odmevalo zamolklo rjovenje tigra in tuljenje gaura.

Prvi čas nisem vedel, ali bi streljal ali samo gledal krvavo igro. Gaur se je ponovno postavil s svojimi rogovi v bran; toda kmalu si je premislil in odskočil, da bi pobegnil. V velikem skoku se mu je vrgel tiger na hrbet. Naskok je bil tako močan, da je gaur padel na kolena in tako je dobila zver priliko, da se mu je zagrizla v vrat. Kakor dve veliki pošasti sta se valjala in borila na zemlji. Nazadnje je gaur omagal, ker ga je zver še vedno držala za vrat in ga ni izpustila. Gauru je kri curljala na zemljo, tiger pa jo je slastno srkal.

Nikdar ne pozabim te borbe. Sprožil sem puško. Zver ob mrtvem gauru je strašno zarjovela in skočila kvišku. Še dve krogli, tiger je napravil samo še nekaj korakov in se zvrnil na zemljo. Tako mi je boginja Theva phram ta večer bila prav posebno naklonjena. Nudila mi je ne samo krasno naravno sliko borbe v divji prirodi, odločila je tudi, da ni podlegel samo orjaški gaur, ampak da je padel tudi kot žrtev roparske strasti tudi sam kralj džungle.

Prazgodovinske risbe[uredi]

Čakalo nas je težavno in naporno potovanje iz Umpanga v Kamphengphet. Karavanska pot je bila le malokomu poznana; med kuliji, ki sem jih v Umpangu najel, je bil samo eden, ki je pred več leti prehodil ta del ozemlja. V deževni dobi bi bilo to potovanje sploh nemogoče. Domačini so zato rajši iskali stike z Rahengom.

V Umpangu sem menjal slone in potoval prve dni ob potoku Huej Umpang navzgor, dokler nisem prišel do kraja, kjer je bilo nekaj karenskih naselbin. Večkrat je bilo treba prebresti potok, plezati po skalnatem ozemlju čez kamenje in po ostrih čereh ali pa prodirati skozi gosto džunglo.

Ko smo zapustili karensko vas Ban Dibloe, smo dospeli v ozko, dolgo sotesko. Ob desni in levi strani so štrlele strme pečine, da nam ni kazalo drugega, kakor hoditi po strugi potoka, v katerem je tekla čista in hladna voda.

Posebno lepa slika se nam je prikazala, ko smo dospeli na kraj, kjer je ob strani z gromovitim šumenjem padal iznad raztrganih pečin majhen potok, ki je tvoril dva visoka slapova v kratkem presledku drug za drugim. Na kraju, kjer sta se oba potoka združevala, je bila majhna goličava. Tukaj smo po daljšem času zopet stopili na suho zemljo. Še mokri sledovi tigrovih stopinj so nas opozarjali, da je kralj džungle nekje blizu nas, a tokrat smo imeli mir pred njim.

Spotoma smo prepodili meter dolgega kuščarja takoata, ki je šinil med veje visokega drevesa, kjer sem ga ustrelil. Imeli smo ga tisti dan za večerjo in se mi je zdelo njegovo meso okusno.

Pod visoko skalo ob robu goličave smo taborili. Nad našim šatoriščem je bila v skali duplina, ki je imela z nenavadnimi risbami okrašene stene. Sodeč po prirodnem stanju dupline so utegnile biti te risbe nad 4000 let stare. Predočevali so nekatere živali tedanjega časa. Razen konja, ki še danes živi v srednji Aziji, kaže slika orjaškega gaura in bivola, ki sta videti neznansko divja in bojevita. Nazorno je bil naslikan slon pa lamangova in tigrova glava. Današnji preprosti domačin bi nam nikakor ne mogel naslikati bolj nazorne slike, kakor je ta, ki jo je naslikal prazgodovinski človek na stenah te dupline. Risbe so bile poučne, njih poteze so očitovale prirodno čuvstvovanje davno izumrlega in neznanega človeškega rodu, ki je v svojem otroško naivnem naziranju in lovski fantaziji opustil spomin na zveri, ki so živele z njim.

Prekoračili smo še nekaj gorskih grebenov, med drugim tudi Kao Jai, ki tvori razvodje med rekama Meklong in Me Ping. Potok Klong Soon Mak (pritok zadnje imenovane reke) nem je bil odslej glavna vodilna črta proti reki He Ping.

Arheološke znamenitosti v Kamphengphetu

Zapustili smo gorato ozemlje in prišli na širno planjavo. Iz džungle smo zaslišali močan ropot, ki je prihajal vedno bliže. Kaj bi to moglo biti? Nič kaj prijetni občutki nas niso obhajali, saj nismo vedeli, kakšna divjačina se nam bliža. Ni trajalo dolgo, pa se je pokazalo. Naravnost proti nam se je drevila čreda divjih bivolov, ki so nas zapazili šele, ko so se nam približali na petdeset korakov. Obstali so, vohali z gobci po zraku in oprezovali, potem pa v divjem begu zavili v stran. Hoteli so se izogniti neprijetnemu srečanju s človekom, kar je bilo tudi nam po volji. Še precej dolgo potem smo slišali njih lomastenje po džungli.

Proti poldnevu smo zagledali v daljavi velik gozdni požar, ki je silovito požiral suho planjavo. Sloni so se zbali ognja, zato smo se rajši obrnili in naredili velik ovinek.

Ko smo se v prvih popoldanskih urah utaborili v bujnem bambusovem gaju, da tam prenočimo, smo dalje časa opazovali družino opic, ki je na velikem drevesu, molečem iznad nizke džungle, uganjala svoje burke.

Ko smo se malo odpočili, se nam je zahotelo lova. Nekaj mož iz spremstva se je odpravilo v džunglo; od vseh strani so med vpitjem obkolili drevo, da se opice niso več upale z njega. Bliskoma so se poskrile v gostem listju vrhov. Ko sem prišel jaz, nisem videl nobene več, dasi sem vedel, da so še na drevesu.

Mirno sem čakal, dokler se ni ena izmed njih po neprevidnosti zgenila med listjem. Takoj sem nanjo nameril puško. Padla je skozi veje na zemljo. Ko sem stopil k njej, je še malo zastokala in zatrepetala. Krčevito se je držal mladenič njenega telesa. Lepa majhna živalca s čudno starikavim obrazom. Ko smo ga odtrgali od mrtve živali, je še dolgo potem klical svojo mater.

Ko sem to videl, se mi je vzbudil kes; ako bi bil vedel, da je opica samica z mladičem, bi je prav gotovo ne bil streljal. Odkrito rečem, da še dolgo časa nisem bil dobre volje. Vedno sem imel pred očmi prizor z opico. To je bila tudi zadnja, ki sem jo streljal.

Čudna je lovska strast človeka! V njem se jasno zrcali podedovani naravni nagon, ki je v borbi s kulturo srca.

Mladiča ustreljene opice smo vzeli s seboj. Hitro je pozabil na mater in se privadil ljudem. Že drugi dan je hodil prost po šatorišču. Med potovanjem je posedal rad na naših ramah. Dva dni smo potovali po planjavi, prebredli smo večkrat potok Klong Soon Mak, ki je imel že podobo reke. Ob naselbini Ban Na Bou Kam se je pričela dobra karavanska cesta. Travnata planjava je zamenjala svojo odejo, začela so se obsežna riževa polja. Pozno v noči smo bili že pri reki Me Ping. Na nasprotni strani smo zagledali malo mestece Kamphengphet, ki je sedež guvernerja. Reka Me Ping je bila plitva in izsušena tako, da so jo sloni brez težave prebredli. Moštvo, ki me je spremljalo peš, se je prepeljalo s čolnom na levi breg.

Kamphenghet je znamenita zemljepisna točka, odkoder se pride s čolnom v kakih štirih dneh po reki navzdol v Paknampo, ki je važno trgovinsko središče za severozahodni del siamskega ozemlja in sedež generalnega guvernerja province Nagora Savan, v čigar področje spada ozemlje Karencev.

V tem historičnem mestu nam je guverner dal na razpolago uradno poslopje v senčnatem gaju ob reki blizu državnih uradov. Današnja naselbina ni velika, vendar je važna postojanka za vsakogar, ki potuje po reki Me Ping.

Tik za uradnimi poslopji se je pričenjalo staro mesto, ki je bilo obdano s trdnjavskim zidom in je danes v razvalinah. Mesto je podolgovato in hrani znamenite spomine nekdanje slave. Dobro je še na nekaterih krajih ohranjen trdnjavski zid s stolpi. Prepričan sem, da se pred več ko tisoč leti ni bilo lahko počastiti tega mesta. Na zunanji strani tik obzidja se še pozna obrambni jarek, ki je nekoč zajemal vodo iz bližnje reke. Med obzidjem se še vidijo razvaline templjev, ki jih naravne sile še niso mogle popolnoma razdejati in uničiti.

Z arheološkega stališča so morda najznamenitejši ostanki v templjih Wat Čank Phöak in Wat Avat Noi. Iz ohranjenih ostankov prvega templja bi se dalo sklepati, da je bilo svetišče znamenito umetniško delo najbrže izza osmega stoletja. Glavna pagoda tega templja je bila obdana z 28 ogromnimi singhti (levi). Med skupino manjših pagod je stal mogočen beli slon v trikratni naravni velikosti. Ta je dal tudi templju svoje ime. V templju Wat Avat Noi nudi zlasti 33 pagod, v svetišču boat pa njegovi monumentalni stebri pestro sliko stare buddhistovske stavbe.

Tudi zunaj mestnega obzidja na severni strani je precejšnje število templjev, kjer je ohranjenih še mnogo bronastih kipov Buddhe iz različnih dob.

Iz vseh teh po okolici raztresenih zgodovinskih najdb sem sklepal, da je moralo biti to mesto v dobi pred Kristusom, pa tudi pozneje, močno obljudeno, dokler ni razpadlo, kar se je zgodilo morda pred kakimi šestimi stoletji.

Ves teden sem proučeval razvaline. Dobil sem mnogo zanimivega in poučnega gradiva. Delo mi ni delalo nobenih težav, ker so mi uradni faktorji pomagali z nasveti in pomočki. Prebivalstvo je bilo prijazno; iz ust domačinov sem izvedel pravljice o postanku posameznih porušenih stavb in buddhistovskih svetišč.

Siamska zgodovina poroča o dobro utrjeni cesti, ki je pred stoletji vezala mesto Kamphengphet, Si Sukhodaj in Si Sachanalaj za časa mogočnega kralja Phra Ruana. Še danes pripoveduje ljudstvo marsikaj o tej tako zvani Phra Ruangovi cesti. Kralj Rama VI. (umrl 1926) je na svojem pohodu skozi te kraje (1909) še kot siamski kraljevič potoval po tej cesti in je v svojem znamenitem zgodovinskem spisu o kraljestvu Phra Ruanga začrtal njeno glavno smer.

Pozneje sem prehodil tudi jaz Phra Ruangovo zgodovinsko cesto, po kateri so napravljali še pred šestimi stoletji sijajne in zadnje pohode mogočneži dežele belega slona in siamskega naroda.

Sveti cvet lotosa

Jezer je v teh krajih povsod mnogo in so po navadi prav pripravna za lov, posebno v dobi suše od januarja do maja. Znanci v Kamphengphetu so me opozorili na večje jezero Non Čik, ki leži kaki dve uri hoda od mesta.

Kakor hitro se je začelo daniti, sem z dvema spremljevalcema zajahal ponije in jezdil čez planjavo k jezeru z veselo nado na dobro lovsko srečo. Trava po planjavi je bila suha in na nekaterih krajih požgana. Prijezdili smo v kraj, kjer so rastla raztresena drevesa srednje velikosti, kakor povsod, kjer vsako leto trava pogori. Trava zraste v teh krajih do poldrugega metra visoko.

Tu pa tam so posedali po drevju orli in nas nekaj časa začudeno opazovali, potem pa odleteli drug za drugim v zračne višave. V daljavi sem videl velike ptice, ki so v celih tropah počivale na drevesih. Ko sem prišel bliže, sem spoznal, da so marabuji, razne čaplje in drugi ptiči. Lep pogled je bil to! Nisem se mogel premagati. Snel sem puško z rame in pomeril. Dobro sem pogodil. Marabu s krasnim perjem je padel. Ostala družba se je prestrašena vzdignila in odletela; krožila je še nekaj časa nad našimi glavami, potem pa se porazgubila nekje v daljavi za močvirnato džunglo. Še malo, in bili smo ob jezeru. Truma divjih rac se je pognala iz goščave, krožila v manjših krogih in večjih kolobarjih nad jezerom, se razdelila v manjše skupine in razkropila na vse strani. Tudi mnogo drugih manjših močvirnih ptic, kakor nok phrik, nok-i-kong in druge smo pregnali, vse so se razbežale in poskrile v goščavi.

Jezero, že precej izsušeno, je bilo kakor romantičen divji vrt s tisočerimi lotosovimi cveti. Po vseh pravici imenuje siamski narod ta za buddhizem sveti cvet: boa luang (kraljevski lotos). Nepopisna je slika takega naravnega vrta z gosto posutim cvetočim lotosom. Nevidni vrtnar je osrečil siamsko zemljo z neštetimi takimi rajskimi vrtovi.

Lotos je tako rekoč narodna cvetlica v Siamu, in to po vsej pravici. Kdor je videl, kako veličastno lepoto daje vsej siamski naravi, ji bo to priznal brez ugovora.

Kot pristna vodna rastlina je zadovoljna z vsako mirno vodo, če je globoka le pol metra. Njeni okrogli listi, ki so izbočeni in lijaku podobni, merijo v premeru do pol metra in se dvigajo iznad vodne površine do tri četrti metra. Mnogoštevilna stebla nosijo med temi listi jajcem podobne, precej koničaste popke in bohotno razšopirjene, šopkom podobne rdeče cvete, ki imajo v premeru 12 do 20 centimetrov. Ti cveti se vsak večer zapro, kakor bi hoteli skriti svojo nedolžnost in ljubezenska naravna čuvstva pred nečistimi večernimi mrakovi.

Prelep je pogled na lotosovo listje ob jutranjem solncu, ko se ga drže še rosne kaplje, ki polzijo po njem kakor živo srebro, kadar ga zibljejo jutranje sapice, in se blešče v stoterih žarkih, kakor da so sami biseri. Ta kraljevski cvet ima svojo sorodnico v manjši beli cvetki boa phöak, ki je pa precej redka in se skriva najrajša v plitkih vodah.

Še preden se ta kraljevska cvetlica razvije do popolne krasote, jo žene rade darujejo v templjih pred kipi Buddhe. Lotos krasi tudi domači oltar in v njegove liste zavija mlada žena (“nang”) ali devojka (“nang sao”) tobak, ker je z medom in raznimi dišavami prepojen, za cigarete svojemu ljubčku.

Čudno je v naravi to, da ima navadno tisto cvetje, ki najbolj razveseljuje človeško srce, le kratko življenje. Tako tudi lotosov cvet. Komaj se je razvil v svoji popolni obliki, že je pričel goditi tudi sad svoje ljubezni v mehki zibelki. Ali ni to resničen simbol ljubezni srečnih staršev?

Prav tako, kakor sta bila na starem Olimpu nektar in ambrozija hrana bogov, je tudi lotosov sad (luk boa) hrana demonov in bogov v bajkah siamskega naroda. In kakor ni evropska bogata miza brez okusnih lešnikov in orehov, prav tako mora biti lotosov sad pri vsaki imenitnejši gostiji v Zapadni Indiji.

Narodu je lotos znamenje življenja, ljubezni, lepote, resnice, upanja, skritih želja in svetosti srca. Lotos je tudi v tesni zvezi z indijsko bajko in vero. Že starim Grkom so bili znani lotofagi, Egipčani pa so imeli to cvetico v svojih hieroglifskih znakih. Posvečena je bila bogovom in boginjam. Oziris se je zibal na lotosovem listu, ki je bil tudi njegovo bivališče. Izis je nosila venec iz lotosovih cvetov in sadov. Ta boginja se je pomikala v svojem čolnu iz papyrusa po cvetovih svete rastline. Horus, bog svetlobe, se je dvigal, ko je minila noč, v napol odprtem lotosovem cvetu iznad morske gladine. Tudi Hathon, rediteljica Hortusa, boginja zakonske sreče in prijateljica otrok, je nosila to cvetico, zato so imele tudi egiptovske kraljice starejše dobe vence iz njenih popkov in cvetov. Poznam tudi bajke siamskega naroda, ki smatra ves azijski svet za lotosov cvet, katerega steblo poganja na dnu oceana v popku tamkaj počivajočega boga Višnu. Na površju oceana razviti cvet je zemlja, stari cvet, ki daje bivališče človeku. Sredi cveta se dviga meru ali phramen, Himalaja z Gaurizankarjem, na katerem kraljuje lingam “Khun phet” kot začetnik življenja. Tu izvira življenjski nektar, to so reke. Lotosovi listi pa so posamezne dežele: Indija, Kina, Siam, Burma i. dr.

Kakšen vpliv je imel v verskem zmislu ta cvet na narode v Zapadni Indiji, nam pričajo različni umetniški motivi, ki so se ohranili. Starodavni umetniki in stvaritelji so ga uporabljali v ornamentiki, plastiki in skulpturi. Buddho so slikali na lotosovem cvetu. Na vseh kipih ima za vznožje odprt lotosov cvet. Tudi verske bajke buddhizma poročajo veliko o simboličnem pomenu lotosa.

Vse to mi je prihajalo na misel, ko sem stal pred siamskimi jezerskimi vrtovi, polnimi cvetov svetega lotosa.

Lov na krokodile

Slučaj je nanesel, da smo v jezeru Nong Čik naleteli na ribiča z majhnim čolnom. Rad me je vzel vanj, spremljevalca pa sta ostala s poniji na obrežju. S čolnom je lov v takih bujno zaraslih jezerih zelo romantičen in navadno tudi uspešen. Tak čoln s kratkim veslom se pomika tiho med bičevjem in travo in je zasledovanje divjačine lažje, kakor pa, če človek stika po močvirnem obrežju do pasu v vodi, v vednem strahu pred golaznijo in krokodili.

Mirno in zadovoljno sem sedel v čolnu s pripravljeno puško; čoln se je počasi pomikal po vodni gladini in v senci lotosovih listov. Nisem se še dobro ogledal, ko se je dvignil iznad vode okoren pelikan. Letel je naravnost nad mojo glavo. Trenutek je bil ugoden. Strel je zagrmel, velika ponosna ptica je zaprhutala in padla v poševni črti predme v vodo. V okolici je vse oživelo. Strel je preplašil druge ptice, ki so se nejevoljne in kriče razkropile, dasi so bile v goščavi dovolj varne pred mojimi očmi. Ni trajalo dolgo in vse se je zopet pomirilo.

Pred menoj se je odpirala na nasprotni strani gladina jezera. Ni bila posebno velika. Tam ob robu na nasprotni strani sem zapazil plavajoče divje race, nedaleč od njih se je gibala trava nad vodo. Kaj je neki to? Malo pozneje se je prikazala temna, podolgasta, suhemu hlodu podobna pošast ...

“Take,” je zašepetal ribič. Bil je krokodil, ki je mirno plaval proti sredini jezera. Iz vode se je videl le zgornji del močne glave z nosnicami in očmi. Kakih dvajset metrov naprej se je prikazala na površino še druga in kmalu potem še tretja glava.

Nič kaj dobro se človek ne počuti sredi take neprijazne družbe, posebno če sedi v majhnem čolnu, ki ga ta žival lahko vsak čas prevrne; zlasti nevarni so tako zvani take phi, krokodili demoni, ki so že okusili človeško meso.

Tu se je zopet moja puška dobro obnesla. Nameril sem na največjo glavo tako, da jo je krogla pogodila od strani blizu ušesa. Vsak drug strel je pri plavajočem krokodilu brez pomena. Krokodil se je prevrnil, udaril silovito z repom po vodi, potem pa izginil pod vodo. Tudi druga dva krokodila sta se takoj potopila. Prav gotovo je krogla dobro pogodila, vendar se je plen izgubil v vodi.

Nekoliko naprej od tega jezera je bilo na južni strani še drugo jezero Nong Čorake. Ribič mi je pripovedoval, da je videl blizu tega jezera malo prej divje bivole. To me je mikalo in stopil sem iz čolna. Zajahali smo ponije in v četrt ure smo bili pri drugem jezeru. Videli smo samo sveže sledove, živali pa ni bilo opaziti nikjer.

Planjava okoli tega jezera je bila suha, drevje redko, trava večinoma požgana. Jezero je bilo precej suho, ledina okrog jezera slabo zarastla, le proti obali je bilo videti mnogo lotosovega cvetja.

Solnce je silno pripekalo. Na obrežju so se solnčili krokodili različne velikosti z odprtimi žreli in z glavami proti vodi. Našel sem jih štirinajst. Bili so kakor sem in tja razmetana suha debla. Sredi jezera je plavala jata pelikanov, ob robu pa sta v plitvi vodi stala dva ponosna marabuja.

Ustrelil sem naravnost v žrelo orjaškega člana krokodilske družbe. Vsi krokodili so, kakor bi trenil, izginili: zdelo se mi je, kakor da bi jih mogočni demon vrgel vse naenkrat v kalno jezero, pelikani in marabuji pa so naglo odjadrali v zračne višave.

Prizor na jezeru se je s tem izpremenil. Čez nekaj časa se je tu pa tam pokazala krokodilova glava z značilnimi izbočenimi nosnicami na vodni gladini.

Redkokdaj se mi je posrečilo dobili krokodila s kroglo; tudi če je bil smrtno zadet, se je vselej zopet hitro potopil. Zato sem po navadi najrajši lovil krokodile na trnek, ki sem ga naredil iz centimeter debele železne palice.

Ko sem se vrnil v šatorišče, sem si takoj pripravil trnek za zvečer; pod mrak pa sem šel z njim k jezeru. Naredil sem iz bambusovih stebel majhen splav in pritrdil nanj palico, na katero sem obesil trnek z mrtvim ps?. Včasih sem vzel za vabo tudi ?bo ali ustreljeno žival. Kak? prst debelo vrv sem privezal ? najbližje drevo.

Precej ko se je pričelo mračiti, so se z nasprotne strani, kjer je bilo jezero obraslo z gosto travo, slišali milo doneči glasovi, podobni stokanju in otroškemu jokanju. To je bilo ukanje krokodilov. Človek, ki ne pozna razmer, bi mislil, da joka otrok, ki se mu je kaj hudega zgodilo.

Na nebu se je pokazal mesec. Po vodi so se pomikale glave ?nik pošasti in zapuščale v mesečnih žarkih lesketajoče se vodne kolobarje. Tu pa tam se je vrgla riba iznad vode in zopet izginila. Tisočero kresnic je poletavalo po goščavi kakor iskre ognjene žerjavice. Splav je plaval mirno po vodni gladini. Z veliko napetostjo smo na obrobju pričakovali trenutka, ko bo krokodil potegnil splav in pogoltnil vabo. Za komarje, ki so nas pikali, se nismo mnogo zmenili. Saj se človek sčasoma privadi tudi na to nadlego, ki je je povsod zadosti.

Z jezera sem zaslišal udarec vodi Kaj je to? Splav je bil razdrt, vrv s trnkom se je napenjala bolj in bolj, vodna pošast je požrla njej namenjeno vabo. Veliko zadovoljstvo je zavladalo med nami, kakor vselej ob taki priliki.

Krokodila ni bilo mogoče potegniti takoj iz jezera, ker je ta žival v vodi velikansko ?. Pustil sem ga na trnku, mi pa smo zajahali ponije in se vrnili v šatorišče.

Šele drugi dan smo potegnili s tremi možmi ujetega krokodila iz vode. Njegova glava je merila v dolžini 76 centimetrov.


III. V KRALJSTVU PHRA RUANGA[uredi]

Večer v plavajoči hiši[uredi]

Siamska vlada, zlasti pa generalni guverner in kraljevski dostojanstvenik Čao Pija Surabodin me je prijazno podpiral pri študiju različnih razvalin, posebno tistih, ki so bile v njegovi pokrajini Pitsanulak. To pokrajino imenuje ljudska govorica kraljestvo Phra Ruanga. Ta kralj, ki je umrl pred davnim časom, živi še vedno v narodnih pravljicah, njegov duh uravnava usodo posameznih družin. V poletju leta 1916 sem proučeval porušeni mesti Si Sukhodaj in Si Sučanalaj, ki sta bili kraljevski prestolnici.

Iz Savankalaka sem se pripeljal z motornim čolnom po reku Menam Jom v Sukhodaj. To je bila precej obsežna naselbina z dobro razvito trgovino. Siamski governer ima tu svojo rezidenco. V prijetnem spominu mi je ostala gostoljubnost tedanjega guvernerja siamskega plemiča Pija Ram Songkrama, enega izmed mojih siamskih prijateljev, ki me je rad spremljal na pohodih po svojem ozemlju.

Prve dni sem si počil v uradni guvernerjevi hiši, plavajoči na reku blizu državnih uradov. Na verandi tega plavajočega stanovanja, komaj pol metra nad vodno gladino, sem v družbi guvernerja pil čaj, ko se je dan že nagibal h kraju. Mlada Laotka je sedela na preprogi in naju pahljala s pahljačo iz marabujevih peres. Ob robu verande so izpod strehe visele cvetoče in prijetno dišeče orhideje iz siamskih gozdov. Z verande je bil lep razgled po reki navzgor in navzdol. Sosedne hiše in čolni, ki so plavali ob bregu, so nudili pestro večerno sliko. Ob obrežju so bili privezani manjši splavi tikovega lesa, ki ga je naplavila voda iz severnih pragozdov.

Kratek tropičen mrak je zagrnil naravo v svoj črni plašč. Temno zagorela deca obojega spola, ki se je kopala v kalni vodi, je odhitela k svojim materam. Dolgo sem sedel na verandi v nočni temi, misli pa so mi uhajale v zgodovino Phra Ruangovega kraljestva.

Lahna pesem me je vzdramila iz sanj. Iz drevesne mesečne sence je stopila siamska devojka in zavila počasi proti reki. Nje pesem je utihnila, ko je stopila na brv. Spustila je lase, ki so ji padli po plečih kakor temno valovje. Ker je mislila, da je nihče ne vidi, je vrgla brezskrbno od sebe najprej phaom, ki ji je zakrival prsi, potem pa še phanung kot zadnje ogrinjalo vitkega telesa. Kakor vodna boginja Nang Suta Savang je stala v temni senci. Prizor pa je bil le trenuten; stopila je v mesečno svetlobo in se zagnala v vodo. Plavala je proti sredini reke, spretno kakor morska deklica, o kateri govori siamska bajka ...

V posameznih hišah je tu pa tam gorela luč. Od daljnega oceana je čez siamske planjave pihljal hladen veter. Kalno valovje reke je šumelo in se odbijalo ob pontonih, ki so nosilo moje stanovanje. Z nasprotne strani reke so se razlegale pesmi siamske mladine. Zadnji bivoli so zapustili reko, v kateri so se vsak dan kopali in napajali.

Veličastno je jadra srebrnobledi mesec po nebeškem stropu, ob njegovi strani se je svetlikala poleg drugih zvezd večernica. Ob južnem obzorju je migljala mornarjem zvesta skupina “južnega križa”. Zdaj pa zdaj se je iz bambusovega grmovja oglasila ptica, ki je odpela svojo večerno pesem. Velike sove, letajoči psi in druge nočne živali so se izgrinjale nad reko. Zdaj pa zdaj se je zagnala riba iznad vode in zopet izginila v njej; izpod pontonov plavajoče hiše se je slišalo votlo stokanje ribe pha li?ma (pasji jezik). V majhnem čolnu je priveslala mlada Siamka in z lepo pesmijo prodajala svoje sladice lanom, ki jih je ponujala do pozne nočne ure, zdaj na levem, zdaj na desnem bregu reke.

Takšno je večerno življenje ob reki Menam Jom. Vse je tako naravno. Lepe navade in običaje, značaj in poštenje nar?, da je obvarovala stara buddhistovska kultura. Pozabil sem sredi tega življenja na vso svojo naporno preteklost in sanjal samo o sreči teh ljudi ...

Na razvalinah mesta Si Sukhodaj[uredi]

Jutranji svit se je razlival po nebeškem svodu, visoki vrhovi palm, bambus, mangovo drevo in tamarinde so zablestele v zlatih žarkih vzhajajočega solnca, rosne kapljice so se bleščale v svežem zraku, ko me je v družbi ljubeznivega guvernerja čolnič odnesel čez reko na desno obrežje, kjer smo zajahali ponije. Dobro oskrbovana cesta je država čez planjavo na zahod proti razvalinam mesta Si Sukhodaja, nekdaj mogočne prestolnice Phra Ruanga in njegovih prednikov. Rodovita riževa polja so se razprostirala na vseh straneh in le malokje nam je bilo treba jahati skozi džunglo. Videli smo nekaj prijaznih naselbin siamskih poljedeljcev sredi bujnih nasadov sadnega drevja in palm.

Prišli smo na kraj, kjer je stalo nekdaj mesto. Povsod same razvaline, le na vzhodnem delu mesta je med obzidjem majhna naselbina, po imenu Muang Kao, kakor oaza sredi puščave. Prebivalci te naselbine, ki je štela kakih dvajset družin, so bili videti sicer precej divji, bili pa so dobri in miroljubni ljudje. Poglavar mi je celo pomagal pri raziskavanju razvalin in pri potovanju skozi džunglo. Ali so to potomci nekdanjih meščanov in kraljevskih dostojanstvenikov iz stare dobe, mi ni vedel nihče povedati. Iz ust teh ljudi sem izvedel različne pravljice in zgodbe o kralju Phra Ruangu, čigar ime slovi v siamski zgodovini; njegov duh še vedno kraljuje v razvalinah. Prav romantično življenje žive ti ljudje. Njih koče na kolih, sestavljene po večini iz bambusa in krite z listjem attapove palme ali pa s travo iz džungle, stoje v sencah velikanskih tisočletnih tamarind, mangovih dreves, kokosovih in palmirovih palm, banan, papaja in drugega tropičnega sadnega drevja. Srečni ljudje!

Guverner je imel za odlične potnike v gaju pripravljen “sala” s tremi prostori. Stene so bile spletene iz bambusa, tla so bila iz bambusovih hlodov, ki so bili pokriti s težko preprogo, istotako iz bambusa. Streha je bila iz listov attapove palme. V takih idiličnih in naravnim razmeram prilagodenih stavbah sem v tistih krajih večkrat prebival. Človek se počuti v njih kakor v domovih naravnih demonov.

Divja narava razjeda že stoletja in stoletja mogočne stavbe, kjer je bilo pred tisoč leti bujno življenje. Z velikim zanimanjem smo prepotovali zgodovinsko ozemlje. Vsepovsod ostanki starodavnosti; kot prestolnica kraljev je bilo mesto dobro utrjeno in obdano z mogočnim obzidjem in dvema jarkoma, ki ju je ob času nevarnosti zalila voda iz bližnje reke. Razen tega sta bila ob zunanji strani še dva obrambna nasipa. Skoraj sredi obzidja se je dvigala kraljeva palača in tempelj Wat Mahathat.

Zanimivi so ostanki tega templja. Veliki stebri z glavami ki predstavljajo lotosov cvet mole kvišku; večina bronastih in izklesanih kipov Buddhe počiva še vedno na svojih podstavkih, drugi leže razbiti med visoko travo, grmičevjem in ruševinami. Tu pa tam še moli podrta stena iz trnjevega rotanga iz razvalin. Veliko pagod je še dobro ohranjenih. Originalna arhitektura Khmerov prevladuje in tvori v svojih oblikah pestre skupine.

Z zanimanjem sem ogledoval te nenavadne preostanke. Čim večkrat sem potoval po džungli med razvalinami, tem bolj sem bil prepričan, da so se pradedi današnjih prebivalcev v deželi belega slona odlikovali posebno v stavbarstvu. Globoke umetniške poteze so začrtane še v marsikateri stavbi sredi te divne prirode, kjer je po padcu zadnjega kralja stopala le redkokdaj človeška noga. Pravljice nam poročajo, da so se stavbe mnogih pagod in okraski svetišč svoj čas bleščali v orientalskem sijaju, in kdor vidi te sledove nekdanjega sijaja, bo tem pravljicam rad verjel.

Vse razvaline templjev kažejo, da so stavitelji gradili svoja dela po določenih načelih. Svetišča (boat) so bila povsod obrnjena tako, da je stal glavni oltar na zahodni strani, obrazi glavnih kipov Buddhe pa so gledali proti vzhodu. Zato so bila tudi glavna vrata navadno nasproti vzhodni steni. Glavna oblika je bila vedno pravokotna, stebri četvero- ali večoglati, pa tu okrogli. Streha je imela posebno obliko. Bila je glede na velikost in pomen stavbe visoka, v treh ali petih stopnjah. Okrog vsakega templja je bil zid. Ob straneh svetišč so bile pagode kot spomeniki, v katerih so hranili pepel odličnih oseb. Na primernem prostoru se je dvigal stolp (phraphrang). Stolp je bil obdan z reliefi in ornamenti bajne vsebine. Podstavki Buddhe so imeli obliko lotosovega cveta. Tudi listi svetega drevesa “bo” so služili za vzorce. Vmes se vidijo podobe slona, opice in fantastičnih demonov.

Za gradivo so uporabljali žgano opeko, kamen, ponajveč peščenec ali pa sila leng. Sila leng je temna in luknjičasta, a trda naravna snov v večjih in manjših kosih, katere sestava še ni dognana. Na vsak način ima oksidirano železo v sebi. Več o tej snovi ne vemo. Siamski znanstveniki so mi pripovedovali, da leži ta snov v velikih množinah pod zemeljsko površino in je precej mehka, da se lahko in po volji oblikuje, s časom se pa na zraku zelo strdi in okameni. Videl sem kamne te vrste, velike do pol kubičnega metra. Uporabljali so jih zlasti za portale in stebre. V reki Menam Jom tik ob porušenem Si Suchanalaju je molela iz vode skala iz trdega sila lenga.

Pri vsakem templju je nekdaj večja ali manjša mlaka, kjer je rastel sveti cvet lotosa. Sredi nje je bil otok s stavbo na stebrih, kjer so se hranili buddhistični spisi. To so bi rokopisi iz vseh dob, pisani na liste palme lan. Na ta način so bili spisi zavarovani pred ognjem.

Malta, ki sem jo našel v razvalinah, je bila trda in trpežna, da je naravne sile cela stoletja niso mogle razkrojiti. Domneva se, da so navadni malti iz živega apna primešavali melaso iz sladkornega trsa in kelje iz razkuhanih bivolovih kož, kar ji je dajalo posebno trpežnost.

Našel sem tudi železne predmete, ki so jih uporabljali pri zgradbah in se jih do današnji dni ni prijela rja. Isto sem videl tudi v Indiji, kjer železni steber kralja Asoka po več ko dva tisoč letih ni še prav nič zarjavel.

Vsi bronasti predmeti, posebno kipi Buddhe, zvonovi in okraski so bili prevlečeni z lepo zelenkastotemno patino.

Nepozabni so mi ostali v spominu kraji, kjer sem si ogledal ostanke templjev v džungli med mestnim obzidjem ali drugod. V ospredju bambusova goščava, velikanska tisočletna sveta drevesa “bo”, tamarinde, divja mangova drevesa ali pa palmire. Tak je naravni zastor, ki zakriva razvaline; visoko pod nebo pa se iznad goščave dvigajo razjedeni stolpi pagode.

Velikokrat odmeva tod okrog rjovenje tigra, zavijanje leoparda ali trobenje divjega slona. Opice uganjajo tu svoje orgije in se vesele nad razpadanjem nekdanje krasote človeškega dela in uma. Jate papig gnezdijo po votlem drevju in poletavajo kriče med vejami. Sove čepe po razpokah zidovja in začudeno opazujejo človeka, ki se jim približa. Letajoči psi se zbirajo po temnih zavetjih, kjer vise z glavami navzdol, prhutajo po zraku in cvilijo. Posebno njih cviljnje čudno vpliva na človeka, da je marsikateri praznoverni domačin, ki je slučajno prišel mimo, pripovedoval, da ni dobro hoditi po takih krajih, češ tam strašijo demoni phi lok.

Zgodovinski pregled prvih časov naroda Thai[uredi]

O mestu Si Sukhodaj zgodovina ne piše veliko, tudi ne o vladarjih, ki so imeli v njem svojo prestolnico. Pravijo, da se je neka brahmanska sekta naroda Thai izselila iz jugozapadnih kitajskih dežel in ustanovila še pred Kristom blizu reke Menam Jom mesto Haribunja. Okoli leta 300 pred Kristusom ga je kralj Phra Si Dhamaraja prekrstil v Si Sukhodaj.

Državi kralja Phra Si Dhamaraja je bila usoda naklonjena, da se je v teku stoletij ne le ohranila, ampak je postala tudi mogočna. Sčasoma je podjarmila skoraj vse sosedne države, celo mogočno kraljestvo Khmer, ki je ležalo na vzhodni strani, ji je moralo odstopiti marsikatero obmejno pokrajino. Razne države Laotov, Lampang, Lamphun, Čijengmaj in še druge, so druga za drugo izgubile svojo neodvisnost. Država kralja Phra Si Dhamaraja je živela v prijateljstvu z raznimi mogočnimi azijskimi narodi; kitajski in drug poslaniki so večkrat obiskali Si Sukhodaj. V poročilu kitajskega poslaništva iz sedmega stoletja po Kristusu se čita, da je takratna kraljevina Thai imela cvetočo trgovino in poljedelstvo. Poročila govore o izdelovanju sladkorja in drugih pridelkih, o utrdbi mesta, stavbah itd. Kraljestvo Thai je bilo torej bogato in dobro urejeno. Podjarmljena plemena so mu plačevala davek, na vojnih pohodih ujeti sužnji pa so gradili ceste ali pa korakali kot gardisti v rdečih oblekah pred kraljevim baldahinom.

Izmed kraljev, ki so vladali v Si Sukhodaju v teku 14 stoletij pred Kristusom in pozneje nam zgodovina imenuje le malo imen. Phra Si Dhamaraja in njegov sin Uloka Kumara sta znana še iz dobe pred Kristusom, o poznejših časih pa zgodovina molči. Šele po nekaj stoletjih naletimo na ime kralja Apajagamuni, ki ga imenuje zgodovina očeta najslavnejšega vladarja ob času Si Sukhodaja. To je bil vladar Arunavati Ruang ali Ram Kamheng, kakor ga imenuje novejša siamska zgodovina. Pravljično ime tega kralja je Phra Ruang.

Guverner mi je pripovedoval pravljico, po kateri je ta vladar podedoval vse svoje dobre lastnosti in vladarske sposobnosti od svoje matere, ki je bila neka princesa-demon Pija Nak (v indijski bajki Naga). Živela je baje v podzemski biserni palači v gorovju Čao Luang na vzhodni strani mesta. Ta princesa-demon se je pozneje izpremenila v človeka, v lepo devojko, ki je postala ljubica kralju Apajagamuni.

Po zgodovinskih virih je vladal kralj Phra Ruang v dobi od leta 1045 do 1256. Pravljice in poročila ga popisujejo kot pravičnega in dobrosrčnega vladarja. Njegovo kraljestvo je pre?galo vse današnje siamsko ozemlje.

Do tedaj narod Thai ni imel svoje abecede, ampak je uporabljal pisavo Khmerov, ki se imenuje Khom. Ta pisava je prišla iz Devanagari v sanskrtskem jeziku. Phra Ruang je sestavil abecedo, ki jo še danes uporablja siamski narod in je nekaka kombinacija pisal? znakov narodov Khmer, Laot in Mon. Pisava Khom pa je ostala v uporabi samo za monumentalne napise.

Ta monarh je uvedel tudi časovno štetje chulasakarat v vseh uradnih in zgodovinskih poročilih po zgledu kraljevine Pa? (Burma), kjer je bilo v navadi že nekaj stoletij. To štetje pričenja z letom 638 po Kristu. Preprosto ljudstvo še dandanašnji rado uporablja to časovno štetje.

O smrti Phra Ruanga pomni pravljica, da je izginil pri ko?nju v valovih reke Menam Jom ob velikem slapu za mestom Sacranalaj, kjer je bila njegova druga prestolnica, kam je bil zahajal.

Ta vladar je zapustil kraljestvo, ki je bilo na višku slave in moči, svojemu sinu Phra ?charatu. Pod tem vladarjem pa je začelo hitro razpadati.


KONEC[uredi]

Phra Ruangov prestol[uredi]

Phra Ruang je dal izklesati svoj kraljevski prestol iz kamna in ga postavil v senčnat gaj blizu kraljevskega dvorca. Imenovali so ga ma-nang-sila-bat.

Buddhizem je imel v Phra Ruangu odkritosrčnega zaščitnika. Ta je ustoličil prvega buddhistovskega patriarha kot najvišjega kraljevega duhovnika. Ob buddhistovskih praznikih van phra je patriarh s tega kamenitega prestola oznanjal buddhizem in razlagal buddhistovske spise. To razlaganje so imenovali thet.

Ob vsaki polni luni je Phra Ruang v slovesni procesiji na svojem belem slonu rubasi zahajal k oltarju tisara-bucha, kjer je daroval lotosovo cvetje in dišave. Po svečanosti je stopi vselej tudi v senčnati gaj, kjer je na kamenitem prestolu ma-nang-sila-bat sprejemal želje naroda. Vpričo naroda je tam razpravljal o vseh važnih vprašanjih, zasliševal in sodil ter sprejemal v javno avdienco plemiče in dostojanstvenike.

Ko je mesto že propadlo, je ta prestol ostal zapuščen. Senčnati gaj se je izpremenil v divjo goščavo in džunglo, kjer so zavladali demoni in zveri. Narod je poznal zapuščeni Phra Ruangov prestol, ljudska govorica pa ga je obdala z raznimi pravljicami. Nihče se ni upal sesti nanj, vsakdo se je bal, da bi ga ne oskrunil in ne vzbudil jeze demonov, ki bi ga za predrznost kaznovali z neozdravljivo boleznijo.

Leta 1834, ko je vladal v Bangkoku kralj Phra Nang Klao, si je princ Mongkut, takrat buddhistovski duhovnik, ogledal tudi razvaline Phra Ruangove prestolnice. Prišel je tudi pred kameniti prestol; ker je znal ceniti njegovo zgodovinsko vrednost, ga je dal prenesti v Bangkok v tempelj Wat Rachadhivas. Ko je pozneje ta princ zasedel siamski prestol kot kralj Mongkut, so premaknili ta kamen iz templja v kraljevsko glavno palačo Wang luang Chakkri.

Bil sem priča, ko je bil leta 1911 vnuk tega kralja, Rama? na tem zgodovinskem kamnu v vsem orientalskem sijaju ?nan s siamsko zlato krono m? ?kut.

Ob kataraktu Keng Phra Ruanga[uredi]

V popoldanskih urah sem se odpravil v spremstvu nekaterih siamskih tovarišev iz Salva?laka ob reki Menam Jom po cesti proti severni strani k razvalinam Phra Ruangovega mesta Si Sachanalaj. Na desni strani se je vila globoka izsušena struga, na peščenem obrežju pa je ležalo tu pa tam kako zao? tikovo deblo. Kakor srebrn? ? se je svetlikala mirno tekoča reka v solnčnih žarkih. Na ? strani so se v sencah palm tamarind, mangovih dreves in drugega tropičnega drevja vile ob cesti prijazne vasice z ?limi templji.

Nekoliko pred ciljem sem vedel, da je mogočna džungla kakor nekak naravni zastor zakrivala starinske zaklade. Le v?dini se je dvigal visoko pod sinje nebo stolp phraphrang templja Wat Mahatbat, ki me je opozarjal na kraj, kjer so pred davnim časom stari Thai kazali ?je umotvore in kjer se je nahajala znamenita brahmanohistovska kultura. Popoldanski solnčni žarki so obsevali del stolpa in se odbijali od starega zidovja.

Poldrugi kilometer odtod so se utaborili v guvernerjevem salaju. Za salajem se je razprostirala divja džungla, ki je skrivala razvaline. Spredaj je bilo nekaj planote, ki je segala do reke, odkoder se je slišalo šumenje sapla Keng Sak kot v? pesem vodnih demonov.

Divjeveličasten je bil ta ?. Zavest, da se mudim na zemlji, kjer se je dvigala pred davnimi časi vsa lepota orientalskega ?ljenja, mi je vzbujala v srcu radost in ponos. S puško na rami sem že ob zahajajočem solncu pregledoval okolico. Stopal sem ob strugi reke proti šumečemu slapu Keng Sak. Kljub prirodni slikovitosti se tu nisem mudil dolgo, nekaka čudna sila me je gnala naprej proti slapu Keng Phra Ruang, ki je bil malo dalje in je bil precej večji od prvega. V senci goščave sem se večkrat spotaknil. A kaj ?. Da sem le dosegel svoj namen.

Kakor zobje zlobne pošasti so štrlele škrbine pečin iz globin. Večerni mrak je polnil prijetno in mamljivo dehtečo džunglo, ki je na visokem desnem bregu skrivala razpadajoče mestno obzidje. Mir prirodnega življa se je umikal demonskim silam slapa. Ako si gledal vanj, te je prevzela vrtoglavost, polastila se te je nekaka neizrekljiva in nepojmljiva bojazen pred razburkanimi valovi, ki so pred tem, da porušijo in pokopljejo v ? vse, kar bi jim prišlo v ob?.

Mislil sem na davne čase, ko je tukaj pravljični kralj Phra Ruang v svojem orientalskoeksotičnem sijaju, obdan od družbe svojih ljubic, v šumečem valovju iskal krepilno moč življenja. Ni čuda, da so vodni demoni, božanske devojke, postale ljubosumne in so se maščevale s tem, da so ga pri kopanju ujele v svoje mreže in ga zvabile v biserno palačo pod razburkanimi valovi.

Stal sem vrh skale ob slapu in nekaj časa gledal po okolici. Kar sem zagledal v zraku ptico rinoceros, ki je letela nad r? in potem preko moje glave; naslonil sem puško k licu in sprožil, prav ko se je ptica hotela spustiti proti svetemu drecesu “bo”, ki je stalo na bregu ob mestnem obzidju. Ranjena ptica je zaprhutala in padla kakor kamen na obrežje.

Ha, evo trofeje! sem vzkliknil in skočil po svoj plen. Bila je lepa, precej težka ptica. Videl sem v njeni smrti srečno znamenje za obhode po zapuščenem zgodovinskem kraju. Je že ? tako! Vsakemu človeku je ostal na dnu duše še ostanek praznoverja kot dediščina pradedov.