Pojdi na vsebino

V božični dobi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
V božični dobi.
M. I.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/19 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Temna noč je objela zemljo in zvezdice na vzbočenem nebu so se zaiskrile v mavričnih barvah, in kot bel pas na črnem plašču se je zasvetila daljna daljna rimska cesta ...

V baraki, daleč od svoje domovine, je sedela mati, žuljava roka ji je zakrivala oči in na čelu ji je bila zapisana vsa bol. Bog ve, kje so tavale njene misli, zapuščene in polne bridkosti, Bog ve, kje je bila meja njenega hrepenenja, ki je drvelo v divji sili in se zaganjalo proti nebu?

Kraj nje je sedel Francek in se oziral, obžarjen od medle luči, po baraki.

»Mati,« je šepnil tiho in jo prijel za roke, »kam pa bomo šli tukaj k polnočnici!«

Mati ga je pogledala, in v njenem pogledu je bila ljubezen, okoli usten pa ji je šinil smeh, porojen iz same bridkosti.

»Ah, Francek, letos bomo molili doma.«

Majhna usteca so se nekoliko vzboknila v tihi nejevoljnosti in pogled je obstal na medli luči, ki je metala svoje blede žarke po baraki. Žalostno je bilo materino srce in tolažba, ki so jo izgovorile njene ustnice, ni bila tolažba, ampak bila je čista ljubezen.

»Pa ne bomo šli nič obiskat Jezusčka kot druga leta?« Francek je govoril tiho in glasek se mu je tresel; materino srce pa je bilo veselo ob takih besedah in tako radosti polno, da je prijela Francka in ga poljubila.

»Francek, le pridno moli, pa te bo Jezusček prišel obiskat ...«

Francek je bil vesel, njegove drobne ročice so se oklenile materinega vratu in poljubil je mater in vse, kar je pogledal, se mu je zdelo, da mu vrača ljubezen. Čutil je, kako mu je vzplala kri, in veselje, ki je polnilo polnilo njegovo srce, se je zlilo v eno samo željo, kipečo proti nebu v tihi molitvi.

Pozno v noči je še Francek molil, ustnice so trepetale v strahu in zdaj pa zdaj se je ozrl na medlo luč, ki je brlela na steni. Ali trepalnice so postajale kmalu težje, vedno težje, in Francku se je zdelo, da leži na njih sam svinec. Čutil je, kako so ga zapekle oči, če se je ozrl tja proti luči na zid, kjer so se lovile in plesale dolge črne sence. Zatisnil je oči, ali pred seboj je videl še vedno tiste dolge sence, plesale so in se lovile v velikem loku; tudi medli žarki so začeli plesati, naenkrat jih je bilo čimdalje več in vsa luč se je pomešala med dolge črne sence. Vse se je vrtelo v krogu in plesalo, plesalo. Potem pa je prišel mrak in s tihim korakom je stopila za njim noč ...

Počasi so se prižgale zvezdice na nebu in rimska cesta se je vila preko sinjega neba, po njej pa so hodili angeli in peli in za njimi je prihajala zarja ... Tam daleč, kjer se hribi dotikajo neba, pa so stopili angeli na zemljo in njih petje je odmevalo od gor do gor. Francek je stal in gledal, čul je petje in videl je, kako so prihajali angeli vedno bliže in bliže, in noč je bežala pred njimi. Sklonil je glavico in se pokrižal in še je videl na zemlji zadnjo senco, ki je planila mimo njega in se zgubila v večnosti. Ko je pogledal okoli sebe, je videl samo svetlobo in angeli so stali okoli njega. Potem pa je šel z njimi daleč daleč, in zdelo se mu je hipoma, da pozna ta gozd, te ceste, da je že hodil po teh stezah. In ko je stal na vrhu hriba, je vzkliknil presenečen:

»Naš dom, mati, naš dom!«

Spomnil se je, ko je bežal iz rodne vasi, da je ostalo le okajeno zidovje in štrlelo proti nebu, namočeno s potoki solza in posejano s tisoči in milijoni spominov. Ali sedaj je videl lepo hišo, bila je ravno taka kot preje, ali vse lepša, vse svetlejša. In njegov pogled se je ozrl naokoli, potem pa je stopil s hriba in hitel v vas; z njim so hiteli angeli in ga spremljali.

Ko je stopil pred hišo, se mu je zazdelo, da pripoveduje vsak kamen, vsaka ped zemlje pravljice, tiste čudne pravljice, ki so vstajale tolikokrat v njegovem srcu s spomini. Hitel je v hišo, in ko je videl, da je vse tako, kot je bilo nekoč, vse tako praznično in tiho, ni mogel (vsega pregledati in vsega veselja deliti sam s seboj, stekel je na prag in vpil od radosti omamljen:

»Mati, naš dom, naš dom, mati!«

Ali mati ni čula, zakaj bila je daleč in vendar tako blizu. Ko je stopil v sobo, je obstrmel in veselo čuvstvo ga je spreletelo. V kotu so stale velike jaslice, spomnil se je, ravno tiste jaslice so bile, ki jih je pred letom postavila mati. Okoli pa so stali angeli in peli tiho, tiho in odsevalo je od sten.

Francek je stopil bliže in videl, kako so hiteli pastirci pozdravljat božje Dete, in tudi sam je sklenil ročici in molil ...

Božje Dete je gledalo in čutilo, kako mu trepeta telesce v brezmejnem veselju, ali naenkrat je videl, da je vstalo božje Dete in stopilo proti njemu. Bilo je vedno večje in v svitu, ki se je širil okoli, je vse obledelo in se zgubilo kot v megli. Francek je s strahom zrl božje Dete in njegove ustnice so vztrepetale tiho, skoro neslišno:

»Mati, Jezušček ... mati!« Jezušček pa je prihajal vedno bliže in bliže in tedaj je Francek sklonil glavico in njegovo srce je vztrepetalo: »Oče naš ...«