V Srčni krajini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ta prave od pet do glave
V Srčni krajini
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zunaj črno - znotraj belo
in prepeva si veselo.

Kaj je to? Kdo je to? -To je zamorec, ki je popil tri lonce mleka.
Pustimo zamorca na soncu ob loncu, pojdimo raje z mezincem Zinkom v Srčno krajino.
Gre Zinko in gre, gre čez hrib in dol in pride do Srčne krajine, do belega grajskega obzidja. ln od tam onkraj zasliši: tum-tum, tum-tum. Ni ura, ki dela tik-tak, ni konjiček, ki teče klok-klok, ni zamorec, ki tolče na svoj boben tam-tam, brbaml A nikjer žive duše, samo tisti tum-tum, tum-tum!
Skoraj bi ga bilo strah. »Hrophrip-kurebrat!« je hitro zinil in stisnil v roki šop planinskih nageljčkov. Ni vrag, da ne bi z njim tudi najbolj škrbasto spako spravil v dobro voljo.
»Hej, hoj! Je kdo v gradu?« je pogumno zaklical: »Obisk imate!«
»Tum-tum. Že dolgo ni bilo k nam gosta z rožami. Kako lepo diši! Tum-tum,« je bilo slišati zamolkel glas vladarja Srčne krajine: »Spustite most, odprite grajske duri, naj se imenitnega gosta takoj pred naš prestol privede! Tum-tum.«
Žeje trideset rdečih pažev izvršilo ukaz. Na ramenih so Zinka prinesli v grad in v prestolno dvorano.
»Klanjam se, plemeniti vojvoda,« seje priklonil Mezin: »Sprejmi moje cvetje, in naj ti bo v veselje!« Potem je dvignil pogled proti vladarju Srčne krajine.
Ohoho, kakšno čudo! Na prestolu je sedel kralj, ki je imel dvoje glav.
»Sprejmita moje cvetje, in naj vama bo v veselje!« je zdaj v zadregi ponovil mali prstič: »Upam, da mi ne zamerita. Mislil sem ...« Razdelil je šopek na pol, v vsako roko po sedem nageljnov.
»Je že dobro,je že dobro,« se mu je nasmehnil z levega ramena mož, ki je imel zlate lase. Nadaljevala pa je črnolasa dama na desnem ramenu:
»Tum-tum. Marsikdo ne ve, da domuje v srčnem gradu dvoglavi vladar. Jaz kraljujem preko noči, moj so-kralj Zlatogrivec pa ima oblast čez dan.«
»Eno kraljestvo, en grad, eno telo imata, glavi pa dve. Se ne skregata? ln katera od glavje dobrosrčna?« je bil radoveden Zinko.
Črnolaska seje popraskala pod krono: »Samo skupaj sva Srčnik, tum~tum! Vsak zase bi bila pa dva škrbinca – polovinca.«
Nadaljeval je Zlatogrivec: »Včasih sva huda, včasih sva dobra, tum-tum. Vsak od naju čuva svoj zaklad: zlatojaz, srebro ona. Čez dan pazim jaz, da se kaka nespamet ne priplazi v grad in ne zavlada našemu kraljestvu s hudobijo. Čez noč pa Črnolaska skrbi, da v vodnjaku sredi grajskega dvorišča ne zmanjka žive vode. Tum-tum, tum-tum. Noč in dan.«
»Veliko novega in čudnega je na svetu,« pomisli Zinko: »ln vedno ostane kje kaka skrivnost. To, z dvoglavim Srcem, na primer. Srce, ki je obenem moškega in ženskega spola. Ne tisti srce, ne tista srce, ampak tisto Srce: tako se reče! To je prava sredina v dvojini.«
Dovolj je videl in zvedel, kdo in kako vlada v Srčni krajini. Zdaj se je njemu v srcu zganilo domotožje po domači Roki. Bratom in mami mora povedati zgodbe s svojega potovanja. Qbčudovali ga bodo in poslušali:
»Lepo je pri vas, a jaz bi zdaj šel,« je odkrito rekel Srčniku: »Saj je pri nas doma po navad' res eno samo kreganje in nagajanje, a tam me gotovo pogrešajo. Roka ni cela, če na njej ni vseh pet prstov!« Te modrosti seje Zinko nalezel od dvoglavca Srčnika.
»Hm, boš prinesel domov kako darilo? S potovanja ne moreš priti praznih rok: domov na Roko in praznih rok!« ga je spomnil Zlatogrivec. ln Črnolaskaje dodala: »Zelo si naju razveselil s šopkom nageljnov. Tum-tum, tum-tum. Še dolgo bo lepo dišalo v našem kraljestvu.Tudi midva bi te obdarovala. Kaj si želiš?«
»Rad bi konja in sabljo damaščanko, če že lahko izbiram,« je zinil naš mali mož: seveda, da bi se pred svojimi pobahal!
»Vitez ali vojščak bi rad postal? Ti si res en rokomavh, tum-tuml Kaj ni dovolj prepira in vojsk na svetu?!« je zagodrnjal Zlatogrivec. »Od mene dobiš srčno zelje. Iz tega zelišča otisneš čarodejni sok: kdor ga pije, se po njem smeje in smeje, kot bi ga okrog srca ščegetali metulji.«
Črnolaska je takoj pristavila: »Tudi jaz te obdarim. Namesto srebrne sablje na srebrno kanglico. Vanjo si v našem vodnjaku zajemi žive vode. Kdor si z njo usta omoči, temu bodo na ustnicah sami poljubi cveteli.«
Zinko je povesil nos: raje bi konja belca in sabljo. Pa dar je dar: vzemi in se lepo zahvali! Še tum-tum sem, tum-tum tja - in takoj je spet doma!
Ko je domov na Roko prišel, pa se je izkazalo! Od srčnega zelja so bili vsi veseli in razigrani. Od žive vode pa so poljubčki kot pisani balončki leteli na vse strani: eno samo crkljanje od pet do glave! Skratka, vsi so se imeli radi radi radi! Radi prav zares!

Lepo so se imeli, tam blizu, tam daleč
v Deveti deželi: od nog do glave,
vsi vrli organi, udi in pritikline
naše telesne domovine!