V Rožu
| Paberki iz Roža V Rožu Ivan Albreht |
| |||||||||||||||
Tu borov gozdiček, tam bukev, spet breza, med drevjem pa vztrajni bršljan se razpreza in znamenje moli v zamišljeni senci — Ovenčala rada bi misel te z venci, ljubezni ti moje zasanjani cilj.
Če drug te ne ljubi, pa sveta Marija, šent Jakob, šent Janž — kjer te Drava ovija, za stražo je dana pobožna Šmarjeta, v zelenje mecesnov, smrek, bukev odeta, in dolga še vrsta svetnikov z nebes.
Kaj v olšju šepeče, kaj v Selah žaluje? Povodnji mož, revček, pregnan je na tuje in žalik žene so na gore zbežale, ko so po polju ti tolpe divjale, ubogi trpin, težko skušani Rož.
A zdaj je že dan in ljubezen razlita, po polju je klasje, — mak, roža rdita in pesem se s cest in iz hišic razlega. Vsi božji patroni, varujte nas zlega in večne svobode prižgite nam kres.