V Parizu
| V Parizu Milica Ostrovška |
Objavljeno pod imenom Milica Schaupova
| |||||||||
Tebi, mesto ljubljeno, bi človek rad žarko pesem zapel, pesem dela in reda; pesem najvišje lepote in najnižje grdobe; pesem pestro v brezmejnost! – Pa kdo bi znal stisniti v besede vse tvoje bogato življenje, naslikati vsa živa nasprotja tvojih potez?
Pariz, ti vladar preteklih stoletij; ti stari roditelj mogočnih duhov, vzbuditelj svetovnih revolucij; ti kralj vsega javnega življenja, edini gospodar lepote in okusa!
In obenem, Pariz, ti mesto – sodobnosti! Karkoli rodi lepega in močnega obširna Francija, vse je le tebi posvečeno, v tebi najde pravo vrednost!
Pa ne samo Francija, v tebi se stekajo zakladi vse stare, trudne Evrope in še pravljičnega orijenta in praktične Amerike in vroče Afrike!
Ti, ki po legi in značaju družiš v sebi resni, globoki sever in strastni, žareči jug Evrope, ti otrok romanstva in germanstva, dovolj si mesto bogato, da vsakdo najde na tebi potezo, ki njemu ugaja.
Ti mesto mogočno in sijajno, ki vabiš v svoj čarni krog sinove vseh narodov, ti, ki jih združuješ tujca ob tujcu najbolj v svojem častitljivem, študentovskem Quartier Latin-u, ti si poklicalo k sebi še sinu skromnega slovenskega naroda! Zahvaljeno bodi zato!
I. Pariz v luči dneva.
[uredi]Iz enega številnih kolodvorov, pod katerega mogočno streho pribuči vlak za vlakom, brez prestanka, se je zatekel slovenski študent napol omamljen od množice, šuma in hrupa, tja v tihi, stari Quartier Latin. Majhna je njegova sobica, nagnjena je ena stena, prav ozke stopnice vodijo k njej; toda – on biva iznad zaduhlih, ozkih ulic in pogled njegovega mansardnega okenca boža preko številnih streh in dimnikov blesteče kupole palač in kipeče zvonike starih cerkva.
Iz te svoje sobice hiti dan za dnevom novemu svetu naproti.
Središče študentov, slavna pariška Sorbona, starodavna univerza! Množice študentk in študentov hite zdaj skozi moderne svetle hodnike v številne predavalnice, amfiteatre[,] obkrožene z velikanskimi slikami. Le stara Richelieu-jeva kapela še stoji kot nekoč. Nasproti, glej, romantičen, srednjeveški grad – Cluny, slaven samostan. Skrbne roke ljubeče čuvajo, da ne pade niti eden stolpiček, niti eden kamniti listič. Mimo samostanskega vrta hiti živa reka – Boulevard St. Michèl, kjer zagledaš za Japonci črnce, slišiš Islandca in Nemca, Slovana in Italijana, le Francoz med njimi je redek. – Od tega zagledaš v ravni črti nekoliko višje kraljujoči Panteon; njegovi dostojanstveni beli antični stebri kličejo v tiho svetišče in v temne grobnice slavnih francoskih mož. – Nasproti, Luxembourg, slavni park – kjer te ob belih poteh pozdravljajo korak za korakom iz zelenja beline umetnih kipov, kjer pljuskajo valčki „Fontaine de Médicis“ in šepečejo večno pesem ljubezni, utelešeni v harmonični lepoti marmornate dvojice. –
[2] Obrneš hrbet Qua[r]tier Latinu, njegovim univerzam, knjižnicam in kavarnam, hočeš preko Seine v druge okraje. Pa se ti pogled začaran ustavi.
Seina, ti kača blesteča! Šele ko tebe človek vidi, se mu odpre vsa lepota dobrega in slikovitega pariškega neba, ki nič ne mori s hudim mrazom, niti prežarko vročino. Vedno je živo, vedno je novo: zdaj mehko sinje, zdaj polno belih ovčic, zdaj veter podi temne mase. V tem nebu je redko videti tvojo rjavo vodo, o Seina; v tem nebu le blestijo tvoji številni mostovi, od najbolj zgodovinskega do najnovejšega. Nad teboj se dvigajo zeleni bregovi, morje hiš in vsa pestrost tvojih slavnih palač in cerkva; tvoja srebrno-zlata voda jim daje razdaljo in zračno, svetlo podnožje! –
Notre Dame! Kdor je stal pred teboj in ga ni prevzela tvoja mogočnost in ga ni pretresla skrivnost, ki veje naproti iz tvojih gotskih, duhovnih postav in neznanih zverin in bajnih kamnitih cvetk, ta ne ve, kako neskončno bogata si ti! Kako vlivaš v dušo sveto čustvo spoštovanja in lepote, kako jo vodiš daleč nazaj v mistiko srednjega veka, kako v slikoviti svet Victorja Hugo-ja. Ti si najčastnejša priča tistega davnega, še malega Pariza, ki širi svojo moč s Seininega otoka, na katerem ti kraljuješ.
Obrneš pogled v nasprotno smer, pa stoji iznad Seine težka trdnjava s stolpi – Conciergerie, zlobna ječa; tu so čakale obsodbe revolucijske žrtve, tu je še celica kraljice Marije Antoinette. Nekoliko v ozadju pa kipi v nebo tenki, ostri vrh stare sodiščne kapelice, skrinjice polne skrivnosti, začarane iz samih draguljev, pisanih stekelc hrepenenja polnih gotskih oken.
Mnogo dalje vidiš nad Seino modro iglo – Eiffelov stolp, najvišji vrh, ki so ga doslej ustvarile človeške roke. Od blizu je to železen velikan, na katerega vrhu komaj razločiš – človeka – drobno točko. Izpod orjaškega oboka vznožja vidiš kot v neskončnem okviru na eni strani Trocadero, mlado, gibko palačo, ki spušča proti stolpu svoje slapove in skupine živali, na drugi strani pa v dalji palačo vojaške šole, ki gleda na Eiffel skozi številne aleje in preko simetrične igre širokih poti in trat, ki vodijo k njemu.
Še prej kot k Eiffelu zanese tujca pot na Place de la Concorde, največji trg sveta. Toda od seinskega mostu vodi do Concorde razkošna Rue de Rivoli; tu je promet tako živ, da ti poje srce od radosti in bi hotel tudi ti s tem širokim gibanjem nekam, hitro, po važnih opravilih. Vendar te ustavijo dolge arkade, pod katerimi se sveti okno pri oknu, vsa polna modernih, pariških lepot. Tu stoje tudi nekateri od velikih „magazinov“, ogromnih trgovskih obratov, kjer te pelje lift v vsa razna nadstropja, da si izbereš, kar je s tako umetnostjo razstavljeno vsepovsod; zgodi se ti lahko, da izhoda ne najdeš, zato posebni napisi kažejo nanje. Tu, ob Riv[o]li, stoji tudi veličastna palača: Louvre, danes eden najslavnejših muzejev sveta. Ta ogromna stavba objema z dolgima stranskima zgradbama, ki jo nadaljujeta, zgodovinsko znane Tuilerije, zdaj prostrano šetališče, kjer ob širokih potih stoje drevesa in grmiči in med njimi kipi in oblastni spomeniki, kjer še trava raste, kakor ji je človek odkazal prostor.
Tuilerije končavajo sporedno z Rivoli slednjič na slavnem trgu. Središče tvori častitljivi obelisk, ki ga je presadil iz Egipta sam Napoleon. – Pa kdo bi opisal vso harmonijo kipov, vso simetrijo poti za vozila in posebej za pešce; kdo ves red in lepoto, ki ju je ustvaril človeški razum?
Vendar tudi tu ni obstanka; dasi truden od te neskončne Rivoli, od tega velikega trga, že hitiš mimo prve vrste grških stebrov, da naenkrat zagledaš na desni v ravni črti podobno antično stavbo, ki pa ni državna palača – temveč cerkev Madeleina, cerkev elite. In dalje zopet [3] enaka palača z grškimi stebri in še dalje park in – kamor sega oko naprej in nazaj, nikjer ni konca. Od začetka Rue de Rivoli in še dalje proti vzhodu v okraje delavcev in malih ljudi in na zapadu tja do daljnega slavoloka, ki ga odtod komaj razločiš – en sam širok, strogo začrtan pas – vrvenja.
Do slavoloka vodijo Champs Elysées: na pragu stražita desno in levo dva vihrava konja. Potem pa dalje, med alejami po široki, najbogatejši pariški aveniji, kjer stoje hoteli, zabavišča, stanovanja – izbrancev.
Nad temi okraji bogatih kraljuje Arc de Triomphe – slavolok Napoleonovih zmag. Ko se mu približaš, se začudiš njegovi ogromnosti. Pod njim zagledaš na tleh vence in tenek plamen – večna luč na grobu neznanega vojaka.
Če pa se povzpneš na streho slavoloka, ti oko zažari od tega morja hiš in alej in občudujé se zazreš na grič nad tem morjem, na otok, kjer se sveti nežno bela kraljica, v bizantinskem stilu zgrajena cerkev Sacré Coeur. Ko pa pogled pade z modrih dalj na trg pod teboj, te zopet prevzame moč človeškega uma in rok: na vse strani hite od slavoloka v enaki razdalji enako široke avenije, vse ovenčane z dvojno vrsto dreves. –
Drugič – te kliče k srcu Pariza, k operi. Zopet jo zagledaš že od[ ]daleč, komaj si zavil od Rivoli vstran. Kot v megli se ti zdi na koncu široke avenije njeno veličastno pročelje, zelena kupola, velika Muza na njenem vrhu. Toda svetli, veseli Pariz megle ne pozna: to je le modro-siva sapa neštetih avtov. Glej, in vendar med njimi še konj; in še celo prav podeželsko z medenimi kraguljčki okrašen konj, vprežen v dvokolnico, na kateri sedi med vrečami s premogom – deželan, ki še trdo drži na svoj podeželski izvor.
Pustiš ga daleč za seboj in hočeš z urnim korakom novega časa dalje, kjer te kličejo od vseh strani košati veliki bulvarji, oni, ki vodijo proti vzhodu v malomeščanstvo, a proti zapadu v tihe, ponosne ulice „višjih slojev“. Tam ni hrupa množic, ne trgovin, ne skritih, ozkih ulic. Krasni, brezglasni avtomobili hite mimo velikih, bogato zastrtih oken, izza katerih diha visoko, imenitno življenje, ki bo slovenskemu študentu ostalo vedno neznano in neprijazno.
In vsepovsod, v bogatih in cenejših okrajih, v svežih in v temnih se ti smehlja v majhnih lesenih šotorih – obilo, pisano cvetje kot na jugu. Rivijera pošilja Parizu duhteč pozdrav.
Tako hodi tujec vsak dan po novih odkritjih, dokler se mu ne zdi, da je našel vsem znanim imenom resnično predstavo. Toda še vedno rad postaja ob slavnih zgradbah, ob trgih in spomenikih in vedno še najde novih, skritih lepot. Posebno cerkve vabijo vedno ljubeznivejše. Čim večkrat si bil v njih, bolj ljubiš vse te bogate, očrnele zakladnice, od katerih ima vsaka svoj poseben značaj, je vsaka priča umetnosti svojih preteklih ali sodobnih dni.
Potem muzeji. Ne nasitiš se jih. Njihovo urejeno, pestro bogastvo te ne pusti stran, dokler te noge ne začno skeleti. Od muzejev te sam od sebe vede korak k novi umetnosti, v brezštevilne galerije in galerijice, kjer spoznaš dela najbolj različnih umetnikov, kjer jih tudi kupiš, če hočeš in moreš. Tu spoznaš, da Pariz res kliče k sebi vse one, ki hočejo služiti – umetnosti; on jih izbira: tem da svetovno slavo, one odkloni. Pa še te nesrečneže najdeš; ne morejo se več ločiti od svojega sna – biti umetnik, in razstavljajo še vedno svoje z muko izdelane uboge tvore kar na ulici. Ob gotovih dneh vidiš na lepem bulvarju dolgo vrsto platnenih sten naslonjenih na drevo ali plot. Na njih vise slike, ki so na prodaj!
[4] Malo, prav malo je tujec umiril svoje lačno iskanje; začne se včasih muditi ob francoski knjigi. Kako tudi ne! Dolge mize pred knjigarnami ponujajo svoje pisano blago. Izbiraš knjige, gledaš ure in ure; toliko jih je, da si od množice kar nezaupen.
Klasiki pa ti govore staro, a lepo pesem. Ulic greš iskat, kjer še sedaj stoje hiše slavnih oseb; stare so in sive in plošče na njih govore o raznih plemiških rodbinah, o literarnih salonih, o velikih mislecih in umetnikih.
Greš jih obiskat tudi na pariška pokopališča, najrajši v mirni „Père Lachaise“; v njegovi vzvišeni oddaljenosti od velemestnega hrupa se zatopiš v marsikateri stari napis, v marsikateri kamniti obraz.
In še ni konec! Pariz je pokazal šele en svoj obraz. Pa kdo bi danes zrl samo na sijaj bogataša, na tradicijo meščana?
Pozorišče revolucije, trg Bastille! Težek spomenik stoji sredi okrajev malomeščanstva in delavstva – tam krog place de Bastille, de la Nation in de l’ Italie.
Glavne prometne žile so tudi tu lepe, z alejami ovenčane, toda ob straneh, v ozkih ulicah starega proletarskega Pariza vidiš marsikateri črni zid, z bruni podprt, marsikateri umazan kot. Tu je „apaška“ Rue de Lappe, zakotna, da jo komaj najdeš, z grebenastimi kamni tlakovana; tu se vrsti plesišče za plesiščem, Montmartre brezpravnih in postopačev, in vseh onih, ki žive iz dneva v dan. Ta ulica je po dnevi precej tiha; toda v bližnjih čuješ često vrišč, pijano kletev, zagledaš izpita, strgana bitja in povsod dobro obiskane majhne pivnice, „bistró“ imenovane, kjer prijazni gospodar ne neha točiti strupenih aperitivov svojim številnim gostom.
Ne daleč od Bastille iztakneš tudi umazane židovske ulice. Najbolj značilna – Rue de Rosiers. Nov svet! Na motnih oknih temnih gostiln zagledaš tuje črke – židovske; ob podbojih vrat slone umazane, kuštrave ženske v copatah. Skozi nižja okna zagledaš črno, polomljeno pohištvo, na tleh ležišča, kupe cunj. Vsa ta nesnažnost le zato, ker je to ravno židovski oddelek? Kdo ve! Nežidovska Rue Mouffetard, tam za Quartier Latin-om – ni mnogo boljša. V obeh ti stisne dušo brezkrvna, umazana, gola beda.
Toda tudi onim, ki dihajo tovarniški zrak tam od Gare du Nord pa vedno v gostejšo zaduhlost do Porte de la Vilette, severovzhodnih pariških vrat, se ne godi predobro. Ob pariškem zidu in izven njega je pokrajina vsa enakomerno siva, nič se oko ne ustavi ob zeleni dalji, mesto gričev samo ogromne tovarne, sami črni dimniki, okrog pa zapuščena, črnkasta tla. Med nizkimi, žalujočimi predmestnimi hišami pa stoji kanal, ki odvaja tovarniško blago. Toda njegova voda je tako težka in temna in mrtva, da dela vtis le še žalostnejši. – Bolj v mestu pa, kamor so se umaknili delavci izpod bližine fabrik, so hiše lepše. Celo park je sredi njih: Buttes Chaumont. Lepo se človeku zdi, ko vidi: glej, hoteli so jim dati zelenja in zraka in romantične skale in ribnik; hoteli so, da bi z umetno zgrajene višine delavec gledal z radostjo v to lepo pariško morje hiš. Posrečilo pa se je le napol: nič ne dehti goščava, veselo pariško solnce gleda le motno na od dima otemnelo zelenje. Prokletstvo strupenih tovarn!
Tam, ob Porte de la Vilette, se mučijo v pariških klavnicah dan za dnem tudi močne slovenske roke za vsakdanji kruh. Res, obilo jim je deljen; toda ne morejo se ga prav veseliti; z belim kruhom vred mora delavska rodbina požirati zoprni dah zlobnih tovarn.
[5] In so še drugi, še bolj ubogi. Ob severnih vratih stanujejo: Clignancourt! Velika ciganska vas! Bajte, ne, barake, zlepljene iz trhlih desk in lepenk in starih cunj. Bivališče španskih delavcev in drugih, domačinov, ki stoje pred svojim blagom, ki je naprodaj, na umazanih tleh, kjer še mrhovina ni redka stvar. To so trgovci! Karkoli je kdo vrgel na smeti ali v kak umazan pariški kot, to leži tu, zbrano vse po redu in vrsti: razbiti kosi železa, pobit porcelan, stari gumbi, in posamezni čevlji, krpe, stare knjige.
Na vsem leži skrivnost tihih, umrlih življenj. Če bi te toliko ne odbijal strah pred okuženjem, bi človek najrajši iskal sledov po neznanih usodah.
Še nekje so ulice, ki zelo presenetijo. Skrite so, čisto ozke, da se z roko dotakneš obeh sten; tu je tema in smrad tak, da redkokdaj zabrede sem kdo razen njenih stanovalcev. To so oni, ki žive, kot so živeli nekoč: z vozički hodijo po manj prometnih in starejših ulicah ter bude že navsezgodaj s svojo pol zapeto, pol kričavo melodijo: „Staro železje, kdo proda staro železje...“ Kmalu drugi glas „Stare obleke, cunje, krpe...“ Zdaj spet najpogostejši klic: „Zelja, repe, korenja...“ Potem zopet ženski oster glas ponuja cvetke in jih našteva; vsak njih ponavlja svojo pesem, slišiš jo neprestano, dokler se ne izgubi počasi v daljo. Tako hodi po starem Parizu še vedno duh preteklih dni in zapušča v človeku žalostno misel.
Še so drugi, še bolj ubogi. Oni, ki nimajo ne svojega okraja, ne ulice, ne strgane barake: to so tisti, ki jih pozna vsako velemesto; tisti najbednejši, ki spe danes tu, jutri tam. Danes na kaki stopnici pred hišnimi vrati, jutri pod ravnejšo streho: na tlakovanem seinskem bregu, pod enim številnih mostov.
V okrajih revežev ni nič poezije šotorov s svežim cvetjem. Vendar tudi oni niso brez nje. To so dolge vrste pisanih vrtiljakov, letečih čolnov, šotorov za streljanje na tarčo, za srečolov, prorokovalke usode... Posebno ob nedeljah so ta premična zabavišča vsa polna ljudstva, ki se za mal denar veseli ob hreščečih zvokih avtomatskih omar, ob lajnah, ki se trudijo peti veselo poskočnico.
Iznenadijo pa te včasih te dolge vrste šotorov tudi na bulvarjih boljših okrajev, posebno ob mestnih vratih. Ob enih blešči celo podobno, le mnogo bogatejše zabavišče – pariški Luna park.
Minevajo tedni svežih no[v]osti; študent vstopa včasih v hram velike francoske znanosti. V preveliki množici ostane tujec, sam; vsem tem ljudem ni nič za njegovo prijateljstvo, posebno Parižanu ne, saj je tujec na Sorboni prevsakdanja prikazen; slovenski študent pa se ne bliža nikomur, ki ga sam ne bi vabil. Iz te okolice ljudskih mas si včasih zaželi tišine, hip odmora, da utegne vsaj malo ustaviti film vtisov in nekoliko pogledati nazaj. Najrajši bi v tisto samoto, ki ni tako hladna, kot je tuja množica, temveč te ljubi, te miri, te zdravi: v zeleno naravo, v dehteči gozd.
Bois de Boulogne, Bois de Vincennes, zeleni pariški zapad in vzhod. Radostno stopi študent iz podzemske železnice, oko že pozdravlja zelenje goščave.
Razočaran se vrne zvečer v svojo sobico: saj je bilo ljudi tam še več kot v Quartier Latinu, povsod sede na tratah družine in se vesele – dežele, katere poti so asfaltirane in po njih drve avtomobili, dušijo.
Drugič gre dalje ven. Majhni okoliški vlak pa ga vozi neprestano skozi borne hiše z malimi vrtički; vse imajo isti tovarniški značaj. Gozda in trat pa kar noče biti! Posebno dokler ne zacveto po vrtičkih španski bezgi, je ta okolica tako žalostn[o] sivo-rjava in zapuščena.
[6] Pa še tako daleč te spremlja kultura starega Pariza. Najdeš skrbno čuvan grad, ki je videl te kraje še vse v svežem zelenju.
Kjer pa stoje slavni gradovi, tam ni delavske, predmestne puščave. Tja do St. Germaina stoji vila ob vili v sveži naravi, ob bregovih vijoče se Seine. Le preveč je že tudi vil.
Kjer pa se košati mogočni Versailles, od tam jo slednjič zagledaš, zeleno daljo. Vladar kraljestva, kjer solnce ni nikoli zašlo, si je res podvrgel tudi naravo; njegov mogočni grad obvladuje z resnim, ponosnim očesom častitljivega velikaša trate in gozdove, da se v strogem, razumnem redu spuščajo daleč, daleč. Toda tam, na koncu kulture je vendar ljubil priproste travnike, svobodne gozdove, ki jih nobena hiša ni smela motiti.
Versailles ti vrne dah gozda in samotne narave; toda da ti vse več. Tu pozabiš na zaželjene trate v dalji, tu te vsega prevzame veličanstvenost te palače, prostranih ribnikov, vodopadov, brezkončno bogastvo kipov, vse volja in moč – človeka.
Tu, ta ogromni Versailles je najčistejši simbol francoske kulture. Kdor njega ne pozna, tudi nje ne pozna, te velike kulture, ki jo je prišel spoznavat v Pariz!
[7] [2. nad.] Pariz v svitu žarnic.
[uredi]Ob šestih, sedmih se usuje na tisoče trudnih delavcev iz trgovin, uradov, delavnic vseh vrst na vrveče bulvarje. Trudnih, a radostnih lic se pogrezajo v metroje, brze k tramvajskim postajališčem. Avtobusi se vrste drug za drugim, vsakega črka na čelu kaže drugačno smer. Brez drenjanja, brez kričanja stopajo organizirani Parižani na velikane. Okrog opere je mrgolenje najbolj živo. Če je en avtobus že prepoln, se umakneš, drugi že prihaja za njim. Tu še en stisk roke, komaj slišna beseda, lahen nasmeh v pozdrav, a v splošnem vsi tihih obrazov, vsak v svojih mislih, vsak z načrti za večer. Oče se veseli mirnega večera sredi svojcev, mati misli na dete, ki ga ves dan ni videla.
Večina se veseli večernih zabav, sestankov. V naglici večerja, potem pa hajd v čarni svet električnih lučk.
Posebno tujec, študent! Ne ustavi se ob sebi sorodnih ljudeh, v krogu somišljenikov, pridobiti si hoče prav vsa spoznanja, ki jih nudi Pariz; zato nestrpno hiti, vedno drugam. Vedno najde kaj novega, in še zadnjega dne, predno mora domov, se spomni na toliko, kar je zamudil.
In še slovenski študent! On, ki v tihi domovini ne more spoznati večnega drhtenja velemest, on nima nič časa, da bi se mu tožilo po tišini domačih večerov, nič se ne veseli zbrane mirne urice po neštetih vtisih dneva. Knjige? Še preveč bo doma sedel pri njih! Hiteti je treba za bežno zabavo, spoznanji. In še, če bi imel dovolj moči, da bi ga ne premamili kričavi plakati in bi hotel en sam večer ostati v svoji tihi sobici, bi delati ne mogel. Več kot šum nočnih vozil, ki le kot zamolklo, neprestano mrmranje doseza njegovo podstrešno sobico, bi ga mučil ulični hrup dneva, ki ga je prinesel s sabo v svojih živcih in ki ga ne zapusti več.
Zato ven, le ven, vsaj na svetle bulvarje!
Pariz, Pariz! Če te mora človek vzljubiti že radi dneva, dasi ves tvoj velemestni stroj dela podobno kot v drugih velemestih, ker mnogo bogastva najde v tebi, ki je samo tvoja last, kako bi te ne ljubil, kadar pride večer.
Vse, kar je podnevi pusto in vsakdanje, dobi nenaden čar. Tisočere pisane lučke zažare na bulvarjih, same svetle reklame: skačejo, govore, vedno so nove. Na asfaltu, ki se leskeče od drgnjenja avtomobilskih koles, odsevajo žive barve; kadar ga dež orosi, hodiš po raznobarvnih magičnih preprogah.
Mnogo bleščečih nizov kliče tja, kjer v preračunani igri žarnic človek sname mrzlo, poklicno krinko in pokaže svoj pravi obraz: sredi razvpitih pariških noči si, tistih, ki bi ne prenesle luči dneva, ker bi bile vse pregole in pregnusne, da bi se čudil, kako te je mogla premotiti mamljiva luč skrivnostne noči. In še toliko drugih reklam vabi, vse do onih skromnih: sredi lepih večerov si, polnih soglasij, ko se človek v toplem okrilju noči zaupno približa človeku somišljeniku in ga ni strah mu odkriti svoje najtišje sanje o sreči, lepoti, dobroti. Razumni, hladni dan bi sanjam odvzel vso veliko vero.
Montmartre! Ti, ki najbolj kričeče vabiš. Strastni, omamni, bleščeči! In tako gnili! Okraj bogatih tujcev, bolnih blazirancev, umrlih duš; okraj bednih izprijencev, trgovcev razbrzdanosti, rafiniranosti brez meja. Okraj, ki ga oko zakona prepušča svobodni volji.
[8] In vendar ne vabiš samo izgubljencev. Tvoja laž je ponajveč tako lepa, tako nedolžen obraz ima, da ga ni, ki bi ga ne znala preslepiti vsaj za hip.
Bulvar Rochenhouart, Place Pigalle!... Tu stari Moulin Rouge. Mlinsko kolo iz samih lučk se vrti, kliče v vrtinec. –
In res so razkošne revije prve, ki zvabijo tujca v svoj lahno zastrupljeni krog: Folies Bergères, Casino de Paris in druge... Dan za dnem so polne bogate, ne prevelike dvorane, dan za dnem je ljudi dovolj, da par mesecev občudujejo isti program. – Lahkoživi, poskočni zvoki zaigrajo v gledalcih; zavesa se dvigne. Od tega trenotka dalje ne neha več igrati godba, ne nehajo več skakati noge številnih „girls“ v enakomernem ritmu, ne utihnejo igralci, ne obmolknejo pevci varijetetnih popevk.
Sijaj zlata in biserov in svil; ubrana igra barv in svetlobe, ki objema kulise, vesela dekleta, gledalce, se sklada z vedno živim, a malo skladnim petjem; in domislice, burke; vse slepi, gluši, jemlje razsodnost...
O polnoči stopiš zmeden na ulico. Tedaj vse vrvi, vse se smehlja in šali. Za hip šine ledena misel skozi dušo: vsi ti roji veselih žensk, ti smehljajoči moški...
Le za hip. Spet te prevzame lepota te žive noči, vabijo goreča imena:„Črni maček“, „Nirvana“, „Pekel“,... Gledaš iskano moderne predstave, slušaš duhovite politične šale in druge nastope, vse nižje in nižje, dokler se človeška iznajdljivost ne izkazuje v vsej svoji podlosti in gnusobi – naga pred gledalci.
Zunaj, ob voglih stoje tihi agenti, zdaj pa zdaj pošepečejo bogatemu tujcu v uho mameče vabilo v skrivna gledališča, v neopazne tajne hiše.
Vendar je mnogo teh zabavišč prav naivnih. Kričeča, mnogo obetajoča reklama je le vaba bogatim Američanom.
Mnogo je tudi plesišč. So taka, kjer le nekaj parov pleše in so zelo draga. So drugi, cenejši bari. Spet druga za vse one, ki hočejo za mal denar pozabiti na dnevne skrbi ob kričavi godbi.
Tu se zbirajo pariški mali ljudje; upadla, šminkana dekleta plešejo s svojimi fanti; tu ena brez strahu pri mizi poboža njegovo roko, lice, resnična ljubezen gleda neprikrito iz oči. – Kdo ju pozna? Kdo od te goste, razgrete gneče se zmeni za njiju poglede? – Toda tik ob njiju se zibljejo v taktu godbe čisto drugačni pari... Tik za temi bleščečimi bulvarji noči se vijejo ozke poti navkreber. Tu vabijo skromni napisi na skromnih hišicah, a vabijo tem močneje: tu še živi nekaj poezije tistega starega Montmartra, romantičnega, francoskega, kjer so nedavno še iskali slikarji zatočišča pred šumom velemesta v polkmečkih hišicah, pod veselimi mlini na veter. Danes pa se vzpenjajo hišica pri hišici, en sam mlin še ni zapadel propadu. Tu ni ameriško prostranih dvoran, niti sijaja oblek, niti izbranih mladih teles, za denar priklicanih iz cele Evrope; tu, v temnih luknjah, zakajenih, da komaj razločiš obrise oseb, kjer je prostora komaj za par miz, sedi človek ob človeku. Ob starem klavirju dekle, apaško nemarno oblečeno: poje pesmi, stare montmartrske pesmi... Tu dobiš za mal denar kozarec pijače, sediš na v[e]gastem stolu in se prepustiš okolici: tu očrnel delavec, tam bogata gospoda, tam zaljubljeni par, tam novodošla ženska nekaj prigovarja...
„Pri gibkem kuncu“, „Pri mačku, ki poje“ in še vsa druga čudna in šaljiva imena.
Po teh temnih, strmih uličicah še hodijo davno umrli, še ljubijo, kot so znali ljubiti nekoč; v teh polrazpadlih hišicah še živi duh slavnih ljubic, znanih umetnikov preteklih dni.
[9] Nad vsem tem okrajem greha, prik[r]ite in neprikrite propalosti pa se sveti v mesečini bleščeče bela kraljica, cerkev – Sacré Coeur.
Še drugačne večere nudi stari Pariz: kliče te k „vaudeville-u“, pristno pariškem gledališču. Šaloigra posebne vrste; včasih so slike le rahlo zvezane med seboj. Glavno je – zabava: resnično komičen prizor in duhovita, francoska igra besed in lahkotna popevka in nizkotna, poulična šala.
Še bolj zloglasno je gledališče „Grand Guignol“, to je – velika lutka. Lutka? Tu res gre za duhovito igračo: tu je groza doma, tu nosijo iz vrst gledalcev večer za večerom onesveščene ljudi. Predstave za one, ki so že tako otopeli, da jim nobena žalost in radost ne zgane več duše. V tem gledališču, ki je majhno zato, da vse bolje vidiš, teče na odru kri v potokih, najstrahotnejše muke so tako živo pokazane, da se zaman skušaš smejati ob misli, da so umetne.
Vse tisto skrivnostno, o čemer se glasno govoriti ne da, se je tujcu prav rado in hitro razgalilo. Težje si je ustvariti pojem o čisti pariški gledališki umetnosti. Treba je obiskovati predstave vseh vrst in vseh vrednosti; le malo je teh na Montmartru doma.
Že toliko priljubljene in toliko zaničevane operete izločijo včasih iz gmote sijajnih oblek, bogatih plesov, romantično osladnega dejanja ali pa snovi iz najsodobnejših dogodkov – iskro pravega čara: zdaj uživaš umetniško dovršeno poedino postavo, zdaj občuduješ s pomočjo tehnike uspelo umetniško skladnost, zdaj gledaš smehljaje trumo zamork in zamorcev na odru; komaj je zbor začel peti, ti izgine smehljaj z ust; prevzame te gromki, zdravi glas zamorca, lepota pesmi, polnost zbora, ki spremlja njegov samospev. Pesem Afrike je za hip potisnila v ozadje tenko vzdihovanje pariškega zbora. – Drugod, sredi dejanja, polnega senzacij, je oživel indijanski svet: ljubki, pisani totemi pojo njegovo slikovito lepoto, a bolj še poje iz srca njihov narodni klic ljubezni!
Baletni večeri! Že v revijah, še ob akrobatskih senzacijah često iznenadi ples, ki zasluži ime umetnosti. Čisto drugam pa kličejo velike črke na kioskih: za drag denar v elitne dvorane, kjer danes pleše Japonka, jutri Španjolka, potem cele družbe, predvsem ruske! Večeri polni soglasij.
Dramskih in opernih gledališč samih je neštevilna vrsta. Od takih, ki služijo okusu dneva in so po večini zapisana poginu, do strogo klasičnih.
V enem – prohibicija, detektivi, streli; med zločini in tragedijami pa plešejo lahkonoge „girls“. V drugih evropski „šlagerji“. Drugod šaloigra, ki prekipeva francoskega duha. Potem spet drama, vzrasla iz socijalne rane današnjega dne. „Téâtre Antoine“, „Porte St. Martin“, „Sarah Bernhard“ ponavljajo uspele, poljudne igre zadnjih 50 let.
V novem resnično lepem in modernem „Théâtre des Champs Elysées“ in v celi vrsti drugih manj bogatih vprizarjajo z vso skrbnostjo – nova dela.
V vseh teh gledališčih je tujec občudoval kulturo na odru in v občinstvu. Neštevilne dvorane starega sloga, nekatere že v slabem stanju, pričajo o starem kulturnem bogastvu. Na odru samem pa se gibljejo igralci s tehnično zrelostjo, ki dokazuje dolga stoletja razvoja.
Tu pa, to občinstvo, glava ob glavi, ki posluša brez najmanjšega šepeta in zadrži do konca dejanja svoje navdušenje in svojo kritiko, je pač občinstvo, ki ga je razvoj izobličil notranje in zunanje. Vse sami pravilni, skoro nežni obrazi, izraz razumen, bister in samozavesten.
[10] [3. nad.] Da pariško občinstvo ljubi gledališče, da mu je potrebno, ni čudno. Bolj čudno pa se mi zdi, da polni posebno ob nedeljah klasično „Comédie française“ in „Odéon“, čeprav igrajo prav „nemoderna“ dela, razen klasikov Ludvika XIV, tudi druga preizkušena, klasična dela. Saj sta to stavbi, ki predstavljata čisti francoski duh.
Študent, ki je hotel spoznati francosko literaturo, je šel radoveden k taki predstavi. Kako more učinkovati danes Racine, Corneille?
Dvorana polna[,] kot bi šlo za najnovejši uspeh. Obrazi bolj čisto francoski kot v drugih gledališčih, tujcev z Montmartra ni zraven; izrazi resni, svečani. Tema. Na razgrnjenem odru nastopajo kralji, poveljniki, ministri; toda v vsaki igri le 4 ali 5 oseb.
Govore: vsak verz en sam pojoč val; vsaka gesta preračunano umerjena; ne, vse, karkoli je zločin, izbruh strasti, je poteklo za odrom. Na njem je le razum, stroga volja in patetična beseda.
Po navadi dajejo dve klasični stvari skupaj. Gledalci so mirno zdržali več ur, ob koncu dejanj pa – burno ploskanje. Parižan, ki je podnevi z ravnodušnim obrazom hitel mimo tebe, je zdaj pokazal svojo dušo: iz žarečih oči gleda ponos in ljubezen: „To je naša prava umetnost, ki je znala usužnjiti vse narode. To smo – mi!“
Najbolj čaščena, najbolj splošno ljubljena – opera! Zasluži spoštovanje za vse to mogočno bogastvo, ki se košati po pročelju, po hodnikih, sprehajališčih in dvorani sami. Vsa umetnost prejšnjega stoletja se je strnila, da si postavi spomenik. Še danes so lože in parter polne občinstva v frakih, v svili, tenčicah in briljantih; žal, tudi oder je tako, kot je bil nekoč: iste kulise, isti kostimi, ista godba. Tudi drugod igrajo iste opere, a tu nas tradicija – dolgočasi. Godba in pevci niso dovolj močni, da bi ob njihovem petju izgubili neugodni vtis. Simpatičnejša nam je bila „Opéra-Comique“, kjer tudi dajejo opere. Pričakovali smo od nje manj, zato smo bili včasih prav prijetno presenečeni.
Bolj navdušujejo pariški koncerti. Pariški virtuozi, potem pa vsi svetovni mojstri, ki nudijo „elitne“ večere. Bolj poljudni so veliki koncerti družb[] Pasdeloup, Colonne in drugih. Velikansko gledališče, n. pr. Châtelet, na odru dvesto umetnikov. Ko prvič zazvene glasbila v skupnem akordu – te mogočni, polni glas pretrese. Vsak teden nov, vedno prvovrsten in umetniško dovršen program bodisi starih ali tudi najnovejših skladateljev.
Tudi Montparnasse kliče v svoj krog. Precej tihi bulvarji. V zadnjih nadstropjih razsvetljeni ateljeji – domovi umetnikov. Na križišču vabijo velike kavarne: „La Rotonde“, „Le dôme“... zbirališča umetnikov. Na stenah visi slika ob sliki – na prodaj ali vsaj na ogled. Pod njimi ob kavi – izbraniki vseh narodov, ki so prišli v Pariz iskat slavo. Tujcu, ki ne spada v njihov krog, se zdi kavarna brez godbe in brez časopisov dolgočasna. Sicer je nad kavarno Rotonde – plesišče.
Bolj vabljivi so kabareti, ki kličejo z živo poslikanimi zunanjimi stenami: „The Jokey“, „La Cigogne“ in drugi. Tudi originalno na svoj način. Prenapolnjen, majhen prostor, izza oblakov dima se smejejo na steni kričavo barvane, ekscentrične figure. Pod njimi sedé gostje, se smejejo, pijejo, mečejo barvaste trakove – pravi pust; drugi gledajo zdolgočaseno v strnjeno, potno gnečo, ki predstavlja noge, ker plesat ni mogoče. „Jazz“ igra, zapeljuje. – Ob vsakem drugem večeru stopi tujec rad v kino, ne radi filmov, ki [11] jih lahko vidi doma, ampak zaradi dvoran. Velika, svetla reklama kliče v „Paramount“. Elegantni vratarji, vodniki! Po hodnikih, ki jih mirno osvetljujejo bogati, a nevsiljivi lestenci, po mehkih preprogah v dvorano. Mesto filma skačejo zdaj na odru razkošne girls, pleše umetnica. Potem slike iz vsega sveta. Potem resen, potem še komičen film. Več ur ob umetniškem spremljanju številnega orkestra.
„Goumont Palace“ je manj bogat in skladen, a – velikanski. Bil je nekoč zidan cirkus, nenavadnega obsega. Tisoči in tisoči najdejo tu prostor, vsi dobro vidijo na oder, kjer je program še bolj pester in nastopajo tudi akrobati, čarovniki in drugi.
Seveda pariški kinematografi hitro sprejmejo nove filmske iznajdbe, ki si jih je treba kar najhitreje ogledati.
Zabavišča „visokega sveta“ ostanejo študentu v splošnem neznana. Vendar se njihove prav drage kavarne zelo malo razlikujejo od ostalih. Imajo pač to prednost, da revež ne vstopa vanje. Sicer pa imajo svoja zasebna gledališča in zasebne veselice, kamor pride le ozki krog povabljencev, med katerimi ni nikoli študenta – brez polne listnice in brez „zvez“.
Vendar kdor zna, ta zasledi še marsikateri zanimiv kotiček. Eden takih je – turška kavarna daleč od vseh središč, tik ob mošeji. Na vratih – Turek molče odpira železna vrata v turški svet. V skrivnostni luči mavriške dvorane sede na divanih – gostje. V sredi – majhen vodomet, ki pada v razsvetljenih biserih. Tuja, arabska godba udarja na uho. Sicer je tiho. Ob turški kavi, ob pristni orijentalski slaščici spregovoriš s tovarišem tiho besedo ali molčiš v udobnem brezdelju. Glasnejša je restavracija izza kavarne.
So še čisto drugačni večeri: na plesišču zamorcev in še drugod in drugod. Kdo bi znal odkriti vse?
Vse burno, vedno novo doživljanje pariških zabavišč je tujca raztreslo, zmedlo. – Kako blažilno, kako pomirjujoče pa rosi nanj blagoslov tihih večerov, ki vabijo s skromnimi, komaj vidnimi napisi v svoj svet, ki ni poln glavnih množic in ki vendar pomeni veliko moč. Ali pa spoznaš na Sorboni ali v restavraciji študenta, ki te povabi v svoj krog; včasih dobiš na cesti v roke majhen list, ki te vabi k predavanju te in te družbe, skrita vest iz časnika te opozori na to ali ono.
Tako jih počasi spoznaš; one, ki se s trudom in žrtvami bore za novo umetnost.
„Art et Action“, mala družba, ki išče novih snovi in novih izraznih moči. V stari montmartrski ulici, še na podstrešju, so postavili majhen oder: trame so v svojem stilu okrasili s pestrim papirjem, kulise – same ravne papirnate ploskve, vse primitivno. Na lesenih stopnicah sede povabljenci gosto drug ob drugem, zro na nenavadne postave na odru, poslušajo, iščejo smisla filozofsko temnim besedam in – krikom.
„Phalangue artistique“ – tudi delavec hoče svojo umetnost, svoj oder in svoje igralce. Zdaj igrajo tu, zdaj tam. Dela socijalnih mislecev in umetnikov, posebno povojne drame. Tudi tu se včasih nenadoma strga papirnat zastor, svetilka noče goreti, a kaj to! Ljubezen do umetnosti vzbuja v teh delavcih-igralcih čudno moč, da ustvarjajo mnogo lepote – ta ljubezen posvečuje ves večer, navdušuje tovariše ter one, ki znajo čutiti z njimi.
[12] V čisto drugem delu mesta si je ljubitelj marijonet ustvaril majhno gledališče za prijatelje in širše znance. Spet ozke stopnice, podstrešen prostor, klopi; po zidovih vise marijonete vseh časov; na malem odru nastopajo groteskne figurice. Človek gleda in se smeje svoji karikaturi. Kdor izumi nov način, tu preizkusi njegovo vrednost.
Počasi spoznaš one, ki hočejo s tehtno besedo poseči v javno življenje.
Nekateri v številnih društvih, ob večernih sestankih lomijo besedo ob besedo, da bi dala nov, močnejši zvok. Mnoge so šibke in jih vzdržuje le dobra volja početnikov: peščica oseb se trudi, da bi našla resnico, a zabrede ponajveč v vprašanja, katerih rešitev ne služi nikomur.
Druga društva kličejo v svoj krog velike množice; njihovi voditelji so vpoštevane pariške osebnosti: „Société du Faubourg“, ki vlada na bogati aveniji „izvoljenega“ okraja. Tu se ob lepo tekoči besedi dobrih govornikov često razčisti marsikateri motni pojem, razbistri marsikatera literarna vrednost.
Vse drugačnega pomena so predavanja velikopotezne „Panevrope“. V okusni dvorani stare palače se zbira občinstvo. Sami resni obrazi, priklicani od bogvekod; pogledujejo se z mislijo: ozek je naš krog in vendar je tu bodočnost Evrope. Pred zeleno mizo sedejo govorniki: sami priznani politiki, ekonomi. Diplomatsko mirna, a resnično dokazujoča je beseda; ob njej se samo čudimo, da se kljub tem jasnim računom še vedno bori država proti državi – radi gospodarstva, radi manjšin. – V resnici pa se slabimo vedno bolj, dočim rase moč izvenevropskih narodov. Padle bi obmejne carinarne, uredili bi proizvajanje tovarn; sovraštvo med narodi bi ob gospodarskem procvitu ne imelo več smisla, mir bi zavladal vsaj v razsekani Evropi. Politiki so govorili, ne nepraktični zanesenjaki. Nova vera prevzame poslušalce.
Spoznaš druge, ki se tudi bore za človekovo srečo. Toda ti ne prepričujejo s praktičnimi dokazi; to so oni, ki se jim množica smeje – idealisti! Vendar se je mnogo borcev lotilo reforme začenši na prav materijalnem polju – na prehrani. Odkriješ majhne restavracije, kjer kraljuje vegetarijanizem v različnih merah – vse tja do onih, ki ne jedo drugega kakor nekuhano zelenjavo. Smejal bi se človek, a zresnil se ob živem izrazu teh suhih obrazov, v katerih pa žari dvoje samozavestnih, vsebine polnih oči, ki govore: živ dokaz smo, da se da veselo živeti brez vaših priljubljenih strupov: mesa, alkohola, nikotina, ki vam krajšajo življenje in mu jemljejo ves svobodni polet duha. Kaj nam vaši pusti kabareti, vaša gnusna zabavišča, mi gremo iz mesta ven in smo okrog ognja, ob pesmi – spet otroci, ki se ljubijo. V vrsti velemestno žarečih večerov so ti v svojem prisrčnem krogu kot pritajen, svež pozdrav domačih planin.
Zopet drugi težijo za istim ciljem z neprikritim klicem po miru med narodi: pacifisti. Mnogo združitev je. Ena, „Mednarodna ženska zveza za mir in svobodo“, je nastala sredi največjega nacijonalnega sovraštva, ob zasledovanju policije. V tistem strašnem času so se upale zaklicati v svet ženske: Ve, ki vam srce še ni otopelo, zvežite se, uprite se temu blaznemu klanju! Klic je bil še prešibek, prenov, da bi zmagal. Vendar je Wilson sam upošteval resolucije, ki so jih 1915 postavile v Haagu. Iz vročih propagandnih besed slutiš grozni strah za sina, moža, fanta njenega: Krepimo se, delajmo, poizvedujmo, da nas nova vojna ne preseneti prekmalu. Čim več nas bo, tem močnejši bo naš krik! – Skioptične slike spremljajo besede: samo maske, za otroke, žene, vojake; potem statistike; potem slike iz pretekle vojne... Gledalcem se lasje ježijo. Ko bi večina hotela! Pa se z malodušnim pogledom ozira drug h drugemu: malo nas je... Da bi vsaj nekoč venec miru objel ves svet...
[13] Za ta venec se bore tudi drugi. V rokah ga drži Kristus sam. Z njega nosi ljubezen v njihove tihe družbe: kvekerji! Njihova pot sega nekaj stoletij nazaj v eno številnih izvencerkvenih sekt – misticizma. Iz Anglije, kjer je najbolj razširjena, pošilja svoje ideje v vse dežele. Njen boj proti materijalizmu ne ostane samo teorija: velike svote darujejo za trpine, strežejo bolnikom. Ko stopiš že prvič v njihovo družbo – nisi več v Parizu tujec.
Ljubezen med ljudmi in z njo združena borba proti vojni je tudi cilj – teozofu. Toda samo en cilj. Brošurice, ki jih izdajajo, govore še o študiji vseh ver, filozofij in znanosti ter o prodiranju v še neodkrite zakone narave in v prikrite človekove moči.
Nenavadna stavba čudnega stila, ki te spominja skrivnosti orijenta, te sprejme v svoje tihe, lepe prostore. Zgradili so jo pač bogati člani. Vendar so obiskovalci tihe hiše prav različnih stanov, napol strgani delavci tudi ne manjkajo. Kdor se ni še vtopil v njihov nauk, v to tuje izražanje, ki izvira iz tibetskih višav, ne razume ničesar. Ko ti star član razloži to in ono, te marsikaj navduši in se čudiš, da sam nisi prišel do preproste resnice; toda potem te prime vrtinec okultizma, da sam ne veš več, kam bi z zmedenimi mislimi. Braniš se, a moč njihovih čudno izrazitih oči, besede najtrdnejšega prepričanja o lastnih izkustvih te čisto prevzamejo.
Bolje je, da stopiš v njihovo bogato knjižnico študirat sam, iskat resnico, svojega Boga in si že njihov tovariš. „Naših članov je malo, a pravzaprav so naši vsi, katerih misel je vrtala v resnice, ki so nas jih učili verovati!“
Tu v njihovem malem krogu nisi več sin tega in tega naroda, nisi več v Parizu, tu je ločitev od vsega, kar je kakor Montmartre doseglo višek: duh je premagal – telo! –
Pariz, ti mesto mogočno, sijajno!
Gledali smo te, zaživeli smo s teboj. Omamljal si nas, nisi dal časa, da bi od vtisov zmedena glava rodila sodbo o tebi.
Potem smo si zaželeli domov. Zato, ker smo sinovi dehtečega zraka, polj in gozdov. Prešinila nas je sicer bol, ko se je premaknil vlak, da nas ponese vedno dalje od tebe, najbrž za – vedno. Vendar ne zameri, da smo kljub temu z veseljem pozdravili domačo zemljo.
Tudi ne zameri, da je v tišini našega domačega življenja, daleč od tebe, misel začela razkrajati tvojo omamno lepoto.
Gre ti vsa tvoja slava. Kdor je pazno prisluškoval tisočerim utripom tvojih žil, tega si priklenil nase, da te ne pozabi nikoli več; v spominu nate bo vedno kaplja bridkosti od neutešenega hrepenenja po tvojem bogastvu.
Vendar smo skusili prodreti v tvoje najtišje, najbolj prikrito duševno življenje. Odpusti, če smo zaslutili v njem tiho bojazen.
Še si poln ponosne zavesti: moj jezik je bil vladar vseh jezikov, moja umetnost je bila kraljica vseh umetnosti, vse moje življenje je posnemal ves svet.
Danes je moje življenje še najbogatejše. Danes se kitim s svojo in še z lepoto – vseh dežel. Toda? Mar večina teh tujih lepot ne krha moje davne slave, mar moderna mednarodna umetnost ne zapostavlja neprestano vsegamogočnih francoskih klasikov? Mar ne uničuje ameriški denar mojih davnih častitljivih ulic, polnih starih palač? Bo res padel tudi moj stari Quartier Latin? Mar ne gine pred praktičnostjo sodobnega življenja vsa nekdanja galantnost, prisrčnost? Mar moji otroci ne ploskajo že preveč plesu in bučanju – zamorcev?
[14] In še ena prav bridka ti je misel: Naša elita? Mar ne govori le angleški in se ne oblači po angleškem okusu in se ne obnaša kot Anglež, če hoče biti prav elitna? Zlo že prodira v širše kroge.
Nič ne maraš priznati, da te v dnu vse to boli; delaš se, kakor bi ti sam tako hotel in bi bil ponosen na vso to pestrost. Rad pustiš, da tebe samega prebuči ves tuji hrup, kakor bi se bal mirne misli v bodočnost...
Preveč si se opajal v slavi, da bi kdaj ne jokal ob tekmecih, ti, ki stoletja tekmecev nisi poznal!
Zapis o pridobitvi štipendije
[uredi][beležka, na svojem listu, hrani Pokrajinski arhiv Maribor]
In prav Milena Mohorič mi je dala pobudo, naj prosim za francosko štipendijo.[ ]Jaz? Zakaj pa ne, je rekla.[ ]Če pa jo je xx hči pravoslavnega popa, elegantna mladenka, dobila dvakrat.
Neverno sem se vdala. Govorila s prof. Kidričem in se [obregnila] ob xxx krivični podelitvi nič kaj posebno učenjaški popovi hčerki[.] Prizadelo ga je, češ, nismo mogli drugače, dobili smo namig iz Beograda. Dal pa mi je krasno spriče[v]alo in Kelemina tudi in Oštir,[ ]ki me je cenil zaradi mojega znanja raznih jezikov ([]tudi k seminarju francoskega jezika sem hodila k prof[.] Martelu)[,] in šla brezskrbno na počitnice. Kar[ ]dobim izrezek iz časopisa, da sem dobila štipendijo. Nikakor je nisem pričakovala, saj sem vložila prošnjo kar tako, ker je Milena Mohorič rekla, na[j] to vsekakor storim,[ ]saj nič ne stane. Moja prijateljska gospodinja[ ]– prijateljica mojih staršev, je bila fFrancozinja. Z njo in njeno hčerjo smo govorili doama nemško, pri francoskih prevajanjih pa mi je dobra, načitana in xxx socialno čuteča gospa že prej pomagala.
Eno leto sem bila v Parizu, študirala Madame de Staël[ ]([]za komparativno sem izbrala romantiko!)[.][ ]toda nisem dodkrila nič novega[ ]– saj je slavni profesor Hazard[ ]napisal dve čudoviti znanstveni knjigi. In spet: s svojim obiskom pri njem sem naredila nanj zelo dober vtis. O tem mi je poročal srbski profesor[ ]Marković, ki je z njim bil v ožjih študijskih stikih. Sam prof. Hazradard mi je posodil svoje knjige.
Pomen znakov in pisav: v kurzivi je vse, kar je bilo s svinčnikom dodano v tipkopis; v [oglatih oklepajih] so dodani presledki in ločila, odstranjeni odvečni presledki in vstavljeni popravki prepisovalca besedila. Prepisal Igor Kramberger.
Pojasnilo
[uredi]Po prenosu besedila v računalniški zapis je bilo opravljenih nekaj posegov v obliko besedila. Prelom besedila v separatu je nakazan s številčenjem med besedilom – v oglatih oklepajih. Ohranjen je obseg odstavkov in upoštevana delitev na večje enote: dve imata mednaslov, a drugi ni bil oštevilčen; sklep je ločen zgolj z grafičnim znamenjem. Vstavljen je tudi podatek o začetku nadaljevanj v prvi objavi.
Vsebinski popravki: — norosti v: novosti — žalostna v: žalostno – vlagastem v: vegastem — . v: [] odstranjena pika
Puščeno, ker so bile besede v takšni obliki najdene na portalu fran.si: — prorokovati — priprost
Besedilo
[uredi]Besedilo je bilo prepisano po separatu, v katerem je s prelomom nakazana dvodelnost besedila, kar je ohranjeno v prepisu s prazno stranjo 8.
Prva objava: v mesečniku Ženski svet je besedilo izšlo v treh delih s povsem drugačnim prelomom po straneh. Drugi del je bil verjetno iz tehničnih oziroma prostorskih razlogov povsem neorgansko razbit na dve nadaljevanji.
Milica Schaupova, V Parizu. Ženski svet 8(1930)6 (junij), 7 (julij), 8 (avgust), str. 176–181, 210–212 in 239–243.
Študijska dokumenta
[uredi]Potek študija – skupaj je poslušala v 9 semestrih 102 predmeta: – 1. letnik (1925/26): v zimskem semestru (ZS) 10 predmetov, v poletnem (PS) 13; – 2. letnik (1926/27): ZS 12 predmetov, PS 14; – 3. letnik (1927/28): ZS 14 predmetov, PS 14; – 4. letnik (1928/29): ZS 7 predmetov, PS 10; – 5. letnik (1929/30): ZS 8 predmetov.
Čeprav se je v Parizu vpisala v 4. letnik študija, je morala predložiti maturitetno spričevalo v francoskem prevodu, overjeno pri sodnem tolmaču.
Na dveh mestih je v spominskem zapisu omenjen študijski del bivanja v Parizu.
Minevajo tedni svežih no[v]osti; študent vstopa včasih v hram velike francoske znanosti. V preveliki množici ostane tujec, sam; vsem tem ljudem ni nič za njegovo prijateljstvo, posebno Parižanu ne, saj je tujec na Sorboni prevsakdanja prikazen; slovenski študent pa se ne bliža nikomur, ki ga sam ne bi vabil.
In:
Posebno tujec, študent! Ne ustavi se ob sebi sorodnih ljudeh, v krogu somišljenikov, pridobiti si hoče prav vsa spoznanja, ki jih nudi Pariz; zato nestrpno hiti, vedno drugam. Vedno najde kaj novega, in še zadnjega dne, predno mora domov, se spomni na toliko, kar je zamudil.
In še slovenski študent! On, ki v tihi domovini ne more spoznati večnega drhtenja velemest, on nima nič časa, da bi se mu tožilo po tišini domačih večerov, nič se ne veseli zbrane mirne urice po neštetih vtisih dneva. Knjige? Še preveč bo doma sedel pri njih! Hiteti je treba za bežno zabavo, spoznanji. In še, če bi imel dovolj moči, da bi ga ne premamili kričavi plakati in bi hotel en sam večer ostati v svoji tihi sobici, bi delati ne mogel. Več kot šum nočnih vozil, ki le kot zamolklo, neprestano mrmranje doseza njegovo podstrešno sobico, bi ga mučil ulični hrup dneva, ki ga je prinesel s sabo v svojih živcih in ki ga ne zapusti več.
Zato ven, le ven, vsaj na svetle bulvarje!
Skupaj ustvarita vtis, da je velemestni vrvež vsrkal študentko in da je pri tem zanemarila svoje študijske obveze. A dekan Filozofske fakulete v Ljubljani, dr. Izidor Cankar, je zapisal v njen ljubljanski indeks, da se ji priznajo predmeti, ki jih je poslušala v Parizu. V štiri strani dolgem seznamu poslušanih predmetov so za zimski in poletni semester 1928/29, njen 4. letnik študija, vpisani francoski predavatelji in naslovi njihovih predavanj v francoščini: priznavanje drugje pridobljenega znanja na način, ki je lahko za zgled še zmeraj, desetletja pozneje, v času Erazmovih izmenjav. Ob tem ostaja uganka, zakaj ji niso priznali predmeta, ki ga je poslušala pri Hazardu (zadnjega v seznamu): morda je zato ta profesor poudarjeno omenjen v zabeležki o pridobitvi štipendije.
Število poslušanih predmetov je bilo v Parizu v zimskem semestru za polovico manjše od števila v glavnini semestrov v Ljubljani; a oba semestra v Parizu sta primerljiva s prvim in devetim semestrom v Ljubljani, torej so si začetki in konci študija v obeh mestih podobni.
Na naslednjih straneh so najprej skenirane tiste strani iz pariškega indeksa, kjer so navedeni kakšni podatki. Na koncu je celoten absolutorij ljubljanske univereze: skeniran je tipkopis, ki je bil narejen šele nekaj let po koncu študija, kakor na to kaže potrditev ravnatelja gimnazije v Vranju. Ko sem prvič videl ta seznam poslušanih predmetov hkrati v dveh oblikah: kot rokopis in tipkopis, sem hipoma pomislil, da so najprej izdelali tipkopis, da so imeli pred seboj pregledno predlogo za izdelavo lepopisnega izvirnika, ki je kot rokopis zagotovo enkraten, kar mu je zagotavljalo dodatno težo uradnega dokumenta. Kako je nastal rokopis, ne vem, a ta tipkopis je v resnici prepis rokopisa.
Pripis urejevalca
[uredi]Od domnev k ugotovitvam: s temi besedami lahko označim rdečo nit pojasnil, ki sem jih vključil v ta pripis. Pet mesecev sem se občasno posvečal dokumentom, ki so sedaj vključeni v ta zapis, katerega jedro so spomini Milice Ostrovška, r. Schaup, kako je doživela Pariz, ko je tam študirala.
Junija 2023 sem prejel niz posnetkov in zapis v Wordovem formatu. Na štirinajstih posnetkih je bilo mogoče prebrati besedilo Milice Schaup z naslovom V Parizu. Dodana sta bila še posnetek študentske izkaznice v francoščini in verjetno platnenega ovitka, ki je na zaslonu videti svetlo rjave barve, a gre v resnici za bež barvo. Zapis je vseboval posnetek študentske izkaznice in prepis besedila V Parizu. Zaprošen sem bil zgolj za vzporedno branje natisnjenega in prepisanega besedila, da bi odstranili čim več napak, zlasti vse tiste, ki nastanejo nehote pri takšnem početju.
Ogled prejetih posnetkov me je zapeljal v domnevo, da so v ovitek uvezani posnetek študentske izkaznice in dvostransko natisnjeno besedilo. To bi bilo 15 strani – tiskarska pola jih obsega 16: prazna stran na začetku bi zagotovila, da bi se besedilo začelo na tretji, torej desni strani, posnetek izkaznice pa bi učinkoval kot frontispic na nasprotni levi strani. Posnetke sem tako združil v enoto v skladu z nekaterimi značilnostmi tiskarske tehnologije in tipografsko-oblikovalskih načel.
Prav sledenje temu dvojemu pa me je hkrati spravljalo v zadrego. Vprašanj je bilo sčasoma dovolj, da sem se začel v zadevo poglabljati onstran odpravljanja zatipkanih mest. Čudil sem se, da je bilo natisnjeno besedilo brez paginacije. Na nobeni strani ni bilo videti norme, prav tako ne kakšnega drugega znamenja, ki bi razkrivalo, kje in s kakšnim namenom je bilo besedilo postavljeno v tiskarni.
Leta 1929 je bila postavitev besedila v tiskarni tako rekoč najbolj samoumevna oblika za njegovo razmnoževanje. A kdo je bil pobudnik v tem primeru – in plačnik storitve? V koliko izvodih je bilo besedilo natisnjeno – in kdo jih je prejel? Po vsebini to ni bilo poročilo o študiju v Parizu, ki bi ga morala avtorica oddati kot študentka svojim profesorjem ali v fakultetni upravi. A tudi ni bilo videti separat, kakršne so nekoč dobivali avtorji ob objavah študij v znanstvenih revijah. To so bili dodatno natisnjeni izvodi posamezne študije, ki so si jih avtorji izmenjevali v znamenje spoštovanja ali z njihovim darovanjem odlikovali prejemnika. Navadno so bili vezani v ovitek revije, v kateri je bila študija objavljena. Besedilo je bilo obdano z vsemi podatki, potrebnimi za navajanje (ime revije, letnik in leto izida, tudi številka v letniku in seveda paginacija). Vse to je manjkalo v tem primeru.
Votek za odgovore na svoja vprašanja sem odkril v študiji Urške Perenič Leposlovje Milice S. Ostrovške v reviji Ženski svet (1923–1941), objavljeni leta 2007 v Slavistični reviji ~:
»V širšo javnost je stopila leta 1926 kot publicistka pri reviji Ženski svet in se priključila Neodvisnosti in Naši ženi (1940).
in
M. S. Ostrovška je v Ženskem svetu objavljala tako pedagoške, polemično-kritične članke kot leposlovje.« (Perenič 2007, 464)
Danes so nam vsi letniki revije Ženski svet dostopni v digitalizirani obliki v dLib – Digitalni knjižnici Slovenije. Tako sem lahko ugotovil, da je besedilo V Parizu prvotno izšlo v tej reviji – leta 1930. Prvi del ~ junija, drugi del ~ julija in tretji del ~ avgusta. Na koncu prvega nadaljevanja je dodano: (Drugi del prih.); pri drugem nadaljevanju je pod naslovom zapisano: (Nadaljevanje.), in na koncu: (Konec prih.); pri tretjem je pod naslovom navedeno: (Konec.). Prelom besedila po straneh se povsem razlikuje od preloma na prejetih posnetkih.
Prešinilo me, če je uredništvo revije morda svojim avtorjem zagotavljalo separatni natis prispevkov? Kako so ravnali s prelomom besedila v primerih, ko je prispevek izšel v nadaljevanjih? Koliko izvodov so jim natisnili? Pri prispevku V Parizu vsebujeta mednaslova enake nedoslednosti in pomanjkljivosti v reviji in separatu: v slogu črk in šteto oziroma nešteto poglavje. Hkrati pa primerjava obeh natisov pokaže, da je bila prvotno predvidena objava zgolj v dveh delih, ki je bila na koncu v reviji opuščena očitno iz prostorskih razlogov. Tudi to, da se tretji del ne začne z inicialko, po svoje potrjuje to domnevo.
Odgovorov na vsa ta dodatna vprašanja ne poznam. Na misel mi je prišlo, da je morda uredništvo hotelo v tem primeru počastiti dvoje: petletnico sodelovanja z Milico Schaup in njen konec študija, saj je v letu 1930 diplomirala. To bi pomenilo, da je bil separatni natis zgolj izjema. A upoštevanje nekdanjih tehnoloških možnosti in iz njih izvirajočih navad pri rokovanju z besedili bi lahko bilo ustrezno vodilo za nadaljnja raziskovanja, da bi prišli do odgovorov tudi na ta vprašanja.
Kajti avtopsija uvezanega separata je pokazala, da ne gre za potiskano tiskarsko polo, temveč za enostransko potiskanih 14 listov. Posnetek študentske izkaznice ni del uvezane celote. Pred skoraj tremi desetletji je dala izkaznico uokviriti njena sedanja lastnica, da je lahko obešena na steni – ob diplomski listini Schaupove. A kdo je oskrbel vezavo? Videti je bistveno novejša od natisa oziroma papirja. Morda je bila Darja Kramberger začudena, ko je med urejanjem zapuščine Milice Ostrovška med rokopisi in tipkopisi naletela na tiskano besedilo brez vsakršnih bibliografsko uporabnih oznak – in mu je z vezavo zagotovila posebno mesto. Zelo verjetno je bil ob vezavi papir tudi obrezan, tako da prvotni format ni več določljiv.
Najbrž tudi ne gre za krtačni odtis, namenjen korekturi, saj se napake in pomanjkljivosti v besedilu ujemajo med objavo in separatom. Nekako se mi ne zdi verjetno, da avtorica ne bi opravila korekture, če bi ji to bilo omogočeno, – in da ne bi vrnila krtačnega odtisa. Videti je, kakor da se je metêr v tiskarni potrudil in pripravil poseben natis – morda res v enem samem izvodu in je zato besedilo natisnjeno zgolj na eno stran listov.
Svojega iskanja objave pa nisem začel z 8. letnikom, torej v letu 1930, temveč od sredine 7. letnika naprej. Stavki proti koncu besedila nakazujejo, da je spominski zapis nastal šele po vrnitvi, sodeč po tonu pripovedovanja kot prizadevanje avtorice, da ujame nakopičene vtise. Tako sem odkril prispevek, objavljen v decembrski tematski številki revije Ženski svet: Izseljenki ~ – posvečeni Slovenkam, ki so odšle od doma na razne konce sveta.
Pol leta pred objavo vtisov iz Pariza je Milica Schaup objavila v tej tematski številki nenavaden prispevek pravno-socialne narave Pepca Kureševa še ni pozabljena (natisnjen na straneh 368 do 370). Sodni primer Pepce Kureš, Slovenke, ki je bila v Franciji obsojena na smrt, je predstavljen posredno. Poudarek je na prizadevanjih pisateljice in zdravnice Stricherjeve, da se sodbo razveljavi. Leta 1928 so jo pri tem podprle tudi Slovenke ~. Dosegla je, da je bila smrtna obsodba spremenjena v dolgoletno prisilno delo. Prispevek se konča z navedbo, da si Stricherjeva še naprej prizadeva za obnovitev sodnega procesa, ki bi lahko privedla tudi do morebitne pomilostitve obsojenke.
Z iskanjem po svetovnem spletu sem skušal izvedeti nekaj več tako o tej pisateljici in zdravnici kot o reviji La Voix de femmes, ki jo je takrat urejala, kakor je poudarila Schaupova. A rezultati mojega iskanja niso zelo bogati. Navedel bom nekaj podrobnosti, saj se bo morda v prihodnosti našel kdo, ki bo dojel kot vprašanja zase te odgovore, do katerih sem prišel s svojimi vprašanji.
O Stricherjevi nisem našel ničesar ne z iskanjem po Wikipediji ne v splošnem katalogu Bibliothèque nationale de France, a tudi ne v COBISS-u. Najstarejša knjiga, ki jo je pokazal francoski katalog in jo je napisala oseba s priimkom Stricher, je izšla leta 1947. Na daljavo sem se včlanil v francosko narodno knjižnico, a mi to ni zagotovilo dostopa do francoske narodne biografije. Schaupova omenja brošuro, ki jo je Stricherjeva napisala o sodnem primeru Pepce Kureš. A si je priskrbela izvod te brošure med bivanjem v Parizu in ga je prinesla s seboj domov? Kako so za pobudo Stricherjeve izvedele druge Slovenke ~, ki so leta 1928 podpisale njeno peticijo za pomilostitev? Ali se je morda v ostalini Milice Ostrovška ohranila še kakšna druga sled? Je bila v njeni knjižnici morda ohranjena tudi ta brošura, a ji ni doslej nihče posvečal pozornosti? Morda se tisti, ki je pospravljal njeno knjižnico in urejal njeno ostalino, niti ni zavedal, kaj vse je ta brošura pomenila Milici Schaup.
O reviji La Voix de femmes sem našel prispevek francoski Wikipediji in monografijo, objavljeno leta 1998. Prispevek v Wikipediji ~ je kratek, poudarek je na vzgibih za ustanovitev revije in njeni vsebinski naravnanosti v prvih letih izhajanja. O ustanoviteljici Colette Reynaud in njeni sourednici Camille Drevet obstajata posebna prispevka v Wikipediji. Ni pa navedeno, komu sta leta 1926 predali urejanje revije. Monografija ~ je posvečena feminizmu v reviji. Knjiga ni na voljo v slovenskih knjižnicah. Njena avtorica je nedvomno morala določiti razmerje med feminizmom na eni strani ter levičarstvom in pacifizmom na drugi, saj je bilo vse troje za ustanoviteljico in njeno sourednico pomembno v enaki meri. V Gallici, digitalni knjižnici Francije, so dostopni samo prvi štirje letniki revije ~ (1917 do 1920), ki je sicer prenehala izhajati leta 1937. Ali je bila nanjo naročena katera od Slovenk in so izvode prejemali torej vsaj posamezniki v slovenskih krajih, mi ni znano. Schaupova je zapisala decembra 1929, da je Stricherjeva spretna voditeljica tega ženskega lista. Zdi se, da je tako kot za brošuro tudi za revijo izvedela v Parizu – in jo spremljala vsaj v času, ko je tam bivala.
Vse te podrobnosti sem naštel, ker se je v meni med branjem prispevka Pepca Kureševa še ni pozabljena vzbudil občutek, da je treba ta prispevek razumeti kot kal, iz katere je nastal spominski zapis V Parizu. Kar je v njem povedano o življenjskih okoliščinah Pepce Kureš, se sklada z opisi Pariza v prvem poglavju spominskega zapisa. A vse tisto, kar tu izvemo o prizadevanjih gospe Stricher in o reviji La Voix de femmes, je izhodišče za tisti del v drugem poglavju, kjer Schaupova opiše, da je obiskovala prireditve in predavanja različnih političnih in socialnih združenj. V spominskem zapisu ta revija ni omenjena. A stališče, s katerega Schaupova presoja posamezne prireditve, bi bilo mogoče poistovetiti z usmerjenostjo te revije.
To ni bilo nikakršno naključje. Morda bodo lahko kmalu vsi brali spomine Milice Ostrovška Tako smo živeli; meni je bilo omogočeno, da sem prebral besedilo, ki je že na voljo kot računalniški zapis. V njem pripoveduje Ostrovškova, kako se je v njej oblikoval levičarski svetovni nazor, a tudi, kako je zorela čustveno in socialno. Poudarjeno je, kakšen vpliv je na njeno nazorsko naravnanost imelo srečanje s Srečkom Kosovelom v študentski študijski sobi. Ti spomini se končajo nekako v drugem letniku študija v Ljubljani. Ko je prišla v Pariz in se tam vpisala četrti letnik svojega študija, je bila že oblikovana oseba in povsem dojemljiva za prizadevanja, o katerih je lahko brala v francoski ženski reviji. Pravno-socialni komentar o Pepci Kureš je zato smiselno prebrati kot uvod v spominski zapis V Parizu.
V besedilo sem ponekod vključil povezave na prispevke, dosegljive na svetovnem spletu. Kdor bo bral besedilo na zaslonu, si bo tako lahko s klikom odprl dodatne vsebine.
Milica Schaup
V Parizu
Prepis posebnega odtisa
z dokumenti in pojasnili
prenos besedila
Martina Vide
uredil
Igor Kramberger
pisava
Bodoni 72
urejevalnik
Mellel, razlčica 5.1
Elektronska različica je dosegljiva na Wikiviru
izdala in založila
Irena Vide
Maribor 2023