V Pariz

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V Pariz
anonimno
Izdano: Učiteljski tovariš let. 65, št. 40, 42, 43, 44, 45, 46, 47 1925
Viri: dLib dLib dLib dLib dLib dLib dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Če se človek prav veseli kakega potovanja in dela velike načrte v naprej, se prav rado zgodi, da pade cela zadeva v vodo. Že pride kaj vmes, ali ni denarcev, kar ni danes ni čudnega. No, meni je pa naklonila srečna usoda, da sem videl Pariz, ki ga želi videti marsikdo.

Za daljša potovanja naj bode človek tudi primerno pripravljen.

Društvo Probuda z nadvse agilnim načelnikom gospodarskega odseka, prof. Tejkalom, je priredilo poučni izlet v Pariz. Odzvalo se je 38 potnikov, med katerimi so imele večino — slovenske učiteljice in učitelji. Človek ne bi skoraj verjel, kako so nekatere jezikovno podkovane, zlasti naša »Ciceronka Ančka«, ki govori, kar pravi pariški žargon, lepo skozi nos in »pogrkuje«.

Opoldanski brzovlak nas je hitro potegnil iz Ljubljane v Postojno. Na peronu se drenja malih vojačkov v pretirano širokih hlačah in z velikanskimi klobuki, kakor da je kaj posebnega. Vmes pa karabinjerji, policaji, železničarji, vse v uniformah, ki jih nismo bili vajeni gledati v naši Postojni. Nam bi se zdelo vse skupaj smešno, če ne bi bilo za tem velike tragedije naših kraških bratov ...

Vlak postoji v Divači. Gledamo skozi okna in razgovarjamo se precej glasno. To pritegne starejšega moža k našemu vozu in nas tiho vpraša- »Ali ste gospodje Slovenci?« Ko mu povemo, da smo, nam naroči pozdrave za tržaške rojake in toži, kako je sedaj hudo. »Dobro je, da sem že star in da bodem kmalu umrl, ker težko prenašam današnje gorje,« pravi mož in potem še dolgo zre za vlakom, ki nas vozi proti Trstu. Tu presedemo na drug vlak, ki vozi v Mestre. Uradnik je vljuden in govori nemško. Rezerviral nam je voz. ker ga je naš gazda naročil v Postojni. Komaj čakamo, da prevozimo kraje do Mestre, ker nas boli srce. Od tod dalje so nepregledna polja, vmes pa nasadi murv in trte. Mrači se in že opazimo prve luči v daljavi. Tam so Benetke. Izstopimo in se hitro vkrcamo na parnik, da nas potegne po Canal Grande do Markovega trga. Parniki nadomeščajo v Benetkah naše tramvaje. Ravno smo naleteli na zadnji dan svečanosti in iluminacije. Stotine raznobojnih lučic miglja na gondolah in ladjah, od daleč pa prihajajo zvoki glasbe. In že smo na prostornem Markovem trgu. Ves beneški svet je na promenadi in številni orkester igra ravno komad iz Verdija. Bajne so Benetke ponoči, zlasti v mesečini in nehote se spominjamo raznih zgodovinskih dogodkov, ki so se odigravaj tam.

Zopet smo na parniku, ki nas pelje proti kolodvoru. Tam dobimo zopet rezerviran voz in hitro zasedemo svoje prostore. Vlak nas popelie proti Milanu, kamor dospemo precej zgodaj zjutraj. Hoteli so še polni in komaj čakamo, da pridemo do naročenih sob. Hotelov je v Milanu na izbiro v bližini kolodvora in niso dragi. Sestanek je napovedan v hotelu »Centro«, kjer se prav dobro obeduje in ne predrago. Popoldne najamemo autobus, da nas popelje s Ciceronom po mestu ogledat zanimivosti milanskega mesta. Prva naša pot drži na »Campo Santo« — pokopališče, ki je eno najlepših v Italiji. Toliko krasnih kipov ogromnih dimenzij se ne vidi zlepa drugod. Pokopališče je razdeljeno na tri dele: na katoliški, evangelijski in židovski.

Spodnji prostori ličijo na katakombe in dajo zelo resen in svečan značaj. Tu počivajo številne žrtve svetovne vojne. Častna vojaška straža v paradni obleki stoji tu notri in milanski ženski svet skrbi za večno luč. Na stotine krasnih vencev in šopkov svežega cvetja napolnjuje prostor z omamljivim mirisom. Na tihem nas je menda vse brez izjeme oblila rdečica sramu, ko nam je duh poletel na naša pokopališča, kjer počivajo naši tisoči nesrečnih žrtev v skrajno zanemarjenih grobovih, pa naj bo to že v Ljubljani ali kje drugod. Sem na milansko pokopališče naj bi se prišli učit, kako se spoštuje spomin padlih žrtev!

Svetovnoznani milanski dom je veličastna zgradba, polna od zunaj in znotraj prvovrstnih umetnin. Zlasti krasna so slikana stekla v velikih oknih z izredno živimi barvami. Po strehi je gozd vitkih stolpičev, ki imajo na vrhu svetniške kipe. Na strehi so prodajalnice spominkov, kavarna in slaščičarna, kar se prav dobro rentira. Zgodovinsko zanimiva je tudi bivša trdnjava Sforza, kjer je danes obrtni muzej in obrtne šole. V bližini doma so krasne prodajalne, ki ličijo pariškim. Mesto je živo in zlasti zvečer valovi ves milanski svet na promenadi. Za nas je bila novost bežeča električna reklama, ki so jo polne vse strehe in stene visokih palač. Drugi dan zlezemo zopet v vlak, ki že beži z nami proti Švicarski meji. Pred Simplonom »preprežejo« stroje in jih zamenjajo z električnimi, kar daje vožnji to prednost, da ne smrdi po dimu in tudi naprej lahko pogledaš, ne da bi ti padlo kaj v oči. Dobre pol ure drevimo skozi simplonski predor in že smo v Švici. V Brigu so že švicarske cene in srebrni denar, kakor predvojne petače in dvodinarke.

Švico sem si predstavljal popolnoma drugače. Vedno sem mislil, da je tam samo skalovje, sneg in led. Tako so nas pa skozi ob progi do Lausana pozdravljali krasno obdelani in urejeni vinogradi in nasadi marelic, breskev in drugega najlepšega sadja. Žal smo prehitro zdrknili mimo kmetijske šole. ki je imela vse polno nasadov in drevesnic. Okoli vsake postaje je polno najlepših hotelov za amerikanske in angleške goste, ker za druge je Švica predraga. Smuknili smo za par ur tudi v Ženevo, kjer nas je seveda zanimala palača zveze narodov. Jezero je prekrasno in ni čuda, če prihaja na njegovo obalo toliko tujcev. Nazaj na poti v Lausane smo se divili veličastnemu Mont Blancu, ki je bil popolnoma, bel. Po večerji smo krenili zopet na pot in kmalu prestopili francosko mejo. Vožnja v francoskih vagonih je prav prijetna, ker so klopi tapecirane tudi v 3. razredu. Tudi spi se udobno na teh klopeh, se veda če je mir, ki ga jaz pred Ančko nisem imel. Zjutraj smo se že bližali Parizu in vlak se je polnil vedno bolj. Slednji smo pa le zagledali naš cilj, hitro pospravili svojo prtljago in že smo obstali na pariškem kolodvoru pod velikanskimi lopami. Potniki se vsipajo iz vozov in množica zavalovi proti izhodu. Celi »vlaki« malih motornih vozil se pomikajo po kolodvorskih koridorih, natrpani z najrazličnejšo potniško prtljago. Pred kolodvorom nas pričakujeta dva velikanska autobusa, ki nas sprejmeta in vso našo prtljago. Akademik Podnebšek nam je že preskrbel in nakazal stanovanja. Hitro smo v svojih sobah in čez čas je tudi že prtljaga za nami. Postelje so ogromno široke, tako, da je bilo nekaterih strah v njih. Informiramo se, kdaj se zapira zvečer hotel. Smeje nam povedo, da tega pri njih ni in da ključev ne potrebujemo. Pritisneš na gumb na vratih in odpro se sama od sebe in tudi zapro in zaklenejo. Torej notri greš lahko, ven ne moreš. V veži je drug gumb, na katerega pritisneš in razsvetli ti stopnjice za 3 minute, tako da komodno dospeš do svoje sobe, potem pa luč zopet avtomatično ugasne. Sobe veljajo od 7 Fr naprej z zajtrkom na dan, torej polovico cenejše kakor v Zagrebu ali Beogradu.

Obedujemo pri rojaku Srbijancu Dobri Jaksimoviću, ki ima svoj restoran Rue de la Harpe 3. Hrana je obilna in dobra in nas je postregel prav dobro, za kar mu gre bratska zahvala i na tem mestu. Natakarji so večina Grki, izjema je bil Pero, ki je imel polne roke dela z nami, ker je razumel naš jezik.

Promet po Parizu je ogromen. Rodoljub z dežele postane nervozen na širokih bulvarjih, ker mu piskajo avtomobilske hupe od vseh strani in revež včasih skoraj ne ve, kam bi ušel pred pretečo nevarnostjo. Če pa človek natančno pregleda ves ta velikanski promet, vidi, da funkcionira brezhibno. Brez vpitja, prerivanja in karambolov valovijo nepregledne množice ljudi in velikanski treni najrazličnejših vozil. Največji umetniki na cestah so pa brez dvoma kolesarji, ki švigajo z nepojmljivo spretnostjo med ljudmi in, vozili. Mnogo pripomore k rednemu prometu tudi velika zavest vsakega posameznika in pa obzirnost, ki jo drugod skoraj ne poznajo. Našim avtomobilistom, ki tako nesramno drvijo skozi vasi, bi priporočal malo pariške šole. Tam je pešec res človek in ima vso prednost pred avtom. Kdor se vozi, pridobi ogromno na času in gotovo ni prav, če se ustavlja počasnega pešca, ki gre za vsakdanjim kruhom. Na križiščih so signalne svetilke, ki zagore od časa do čaša in dajejo z zvoncem signal za ustavitev prometa v eni smeri. Takrat se požurijo drugi, da pridejo preko cest in potem se pomet zopet regulira na drugi strani.

Pri velikem prometu je videti prav dobro, da je n. pr. »vozi levo!« ali označenje vozne smeri po vozniku kakoršnegakoli vozila ni kaprica od strani policije, ampak krvava potreba, da se vrši promet nemoteno in se preprečujejo razne nesreče. Naravnost ogromen promet je pa pred opero. Tam pravijo, da pasira dnevno skoraj pol milijona ljudi. Zelo praktični so taksi, ki jih je na tisoče. Prostora je v njih za 4 osebe in od 1 km plačaš 1 Fr, tudi za 4 osebe. Po tem računu bi se pripeljal človek s tremi prijatelji na Posavje za 10 kron! Tujec imej vedno pri sebi razločno pisan naslov svojega stanovanja, konzulata in še kakšen drugi znani naslov, od koder se lahko zopet orientiraš. Če se izgubiš, je najenostavnejše poklicati taksi s »hep!«, pokazati adreso in kmalu si na mestu. To velja seveda za take ljudi, ki ne znajo dovolj jezika, za nas to ni veljalo, ker smo znali vsak svoj jezik — hm!

Policija je, kar se prometa tiče zelo rigorozna in daje pešcem vedno prednost pred vozili in ta demokratizem v praksi mi je jako ugajal.

Večmilijonsiko mesto potrebuje ogromno množino živil, vendar se človek naravno zgrozi ob pogledu na tako ogromne mase viktualij. Na tisoče zaklanih goved, telet, prašičev, ovac in za nas nenavadnih kuncev visi v mesnem oddelku. Lahko kupiš 100 pitanih volov pri enem mesarju, ali pa tudi majhen zrezek, ki je že »paniran« in pripravljen, da ga vržeš samo na razbeljeno mast. Osnažene kuretine je dovolj naprodaj in prav tako posamezni koščki. Morskih rib vseli vrst se dobi kolikor kdo hoče. Sočivja in zelenjave je na vagone na trgu. Preprodajajo se kar celi vagoni, ki se kar odpeljejo s trga naprej na določeni kraj. Mesarice so ravno tako lepo okrogle kakor naše ljubljanske, samo »uniformirane« so malo drugače. Podobne so boli zdravnicam, ki nosijo bele kapice in neznansko okrvavljene predpasnike imajo nekatere, da dobiš kar respekt. Proti 11. uri je trg tako nasmeten z razno embalažo in odpadki, da komaj pregaziš kupe. Potem pa pride velikanska »avtometla« in pomete vso nesnago, ki jo nakladači hitro natovorijo na vozove in hajdi z njimi kdo ve kam. Potem pride pa pošten curek vode in opoldne je tržnica zopet čista. Vse se vrši v najlepšem redu in stokrat sem želel, da bi se svet tudi pri nas mogel povsod navaditi na red. Potem bi šlo življenje tudi drugo pot in navzgor, ne pa vsakdo po svoje in v — propast.

Pariz ni zastonj privlačnost vsega sveta, dovolj krasot in znamenitosti tako zgodovinskih kakor umetniških nudi vsakomur. Vsa zgodovina Ludovikov, revolucije in slavnega Napoleona je oživela v nas. Mnogo tragike in mnogo lepote je bilo v vsem tem. Posamezni oddelki, kakor n. pr. Luvre zahtevajo za malo boljši ogled mogoče par tednov, mi smo pa tako reko kar drveli skozi obširne dvorane slik in kipov svetovne slave ... V dvoranah je polno slikarjev, ki kopirajo razne slike znanih mojstrov. In kjerkoli vidiš večje gruče ljudi, je gotovo še kaka posebnost, kakor n. pr. Mona Lisa, ki ima vedno dovolj občudovalcev. Pred Luvrom prodajajo razne albume, ki jih človek prav rad vzame v spomin s seboj. Priznati pa moram, da francoski ponujalci niso tako vsiljivi kakor Italijani, ki te včasih spremjajo po pol kilometra daleč in tako tišče v tebe, da jih slednjič pošlješ k vragu in v Kalabrijo ...

Pred Louvrom so krasni parki in nasadi, kjer je vmes velika množica raznih umetniških kipov.

Cerkev v Parizu ni ravno mnogo, toda krasne so in dobro obiskane. Kar odkrito povem, da je tam pobožnost zelo velika in tako prisrčna, da človeka prevzame ... Na stotine svečk gori na raznih stojalih v ta in oni namen. Vojnih spominov visi silno po stenah in v Marselju sem videl pod kipom Matere Božje obešenih dve vrsti vojaških odlikovanj, po zidu pa orožje. Svetovno znana je noterdamska cerkev, ki je krasna in je ponos Parižanov. Cerkev Jezusovega srca stoji na griču, odkoder je lep razgled. Cerkev je sicer že dograjena, okolica pa še ne, ker je projekt precej velik in gre delo počasi od rok. Cerkev svete Magdalene je podobna starogrškim templjem in ni bila zidana prvotno kot cerkev, kasneje so jo izpremenili v svetišče.

Nočno življenje v Parizu tvori posebno poglavje. Po nemških šundromanih opisanih pikanterij ni prav za prav nikjer in vse javno življenje je mnogo bolj dostojno kakor drugod. Policija ima povsodi svoje prste vmes. Tako je n. pr. popolnoma izključeno priti v Casino de Paris, ki je največji variete celo gostom-režiserjem inozemskih gledališč za kulise, ker tega policija ne dovoli. Po raznih varijetejih se predstavljajo razne scene, kjer nastopajo lepe ženske v trikojih, kar je za esteta slednji tudi estetsko. Seveda pa ne manjka tudi sumljivih beznic, kakor pri nas tudi ne in kadar so ljudje pijani izgubijo pamet, pa naj bo to že sredi Pariza, ali pa na kakem kmečkem žegnanju — v bistvu pridemo povsod na isti račun. Razgrajačev, kakršnih smo vajeni pri nas, v Parizu ni. »Krokarji« morajo poiskati čisto svoje privatne prostore, če hočejo priti na svoj račun, kajti opolnoči pomečejo brez pardona vse goste na cesto. Takrat preneha tudi tramvajski promet in podzemska železnica. Ob pol eni uri pa dovažajo po tramvajskih relzah lokomotive od kolodvora ogromno množino živil na tržnico, kjer se začne promet že ob dveh zjutraj.

Na Eifelovem stolpu pregledamo ogromnost Pariza. Veličasten je pogled na morje hiš in palač z lepimi zelenimi oazami vmes. Z daljnogledom motriš gibanje milijonskega mesta in v mislih poletiš v našo veliko Ljubljano, ki je hipoma ponižana na majhno provincijalno mestece, pa četudi ima tramvaj, 4 avtotakse in celo bar ... Stolp je visok kakor Šmarna gora in gori se danes več ne hodi, ampak vozi po vzpenjači. Tudi v stolpu je opaziti podjetnost. V prvem nadstropju je velik restavran, v drugem kavarna, prav na vrhu pa prodajajo razne spominke in okrepčila. Če te je volja čakati 5 minut, te karikist hitro karikira za 5 Fr.

Zopet smo po triurnem obisku na Eifelu prišli na sigurna zemeljska tla. To pot ne gremo k našemu Srbijancu na kosilo, ampak jo mahnemo v drugi restavran, ki je bliže. V prvo nadstropje gremo — zasedemo odkazani prostor. Človek ne potrebuje jelovnika, ampak kar čaka, da nosijo in nosijo. Potem odrineš 5 ali 6 frankov za celo pojedino, strežajki pa 10 p napitnine in se umakneš drugim, ki že čakajo na tvoj prostor. Kaditi v restavranih ni dovoljeno in zato je atmosfera v njih tudi veliko bolj znosna kakor po kranjskih oštarijah, kjer se včasih skozi dim komaj vidi.

Versailles.

Kdor obišče Pariz, mora videti še Versailles, kamor dospeš z vlakom ali tramvajem. Ta svet je pravljičen in tu vidimo lahko, da so si znali napraviti francoski kralji zabave res kraljevske. Park za parkom z raznolično nasajenim in formiranim drevjem se stopnjevaje spušča v ravnino. Vmes so baseni s čudovitimi vodometi, ki mečejo velikanske množine vode le ob nedeljah popoldne. Fantastične skupine krasnih kipov so po teh basenih in človek nehote premišljuje, čemu je bilo narejeno vse to in občuduje genijalnost provzročiteljev. Notranjost gradu hrani dragocene zbirke slik pohištva itd. Videli smo tam Napoleonovo spalnico, Ludvika XIV. in ono Marije Antoniete. Impozantna je dvorana Napoleonovih bitk. kjer so ovekovočene na velikanskih slikah najznamenitejše bitke. Dalje nas je zanimala dvorana, kjer je bil podpisan mir 28. junija 1919.

Julija in avgusta so tam večerne iluminacije, ki privabijo na tisoče gledalcev. Pičlo odmerjeni čas smo izkoristili in po enotirni vožnji dospeli zopet v Pariz. Zadnji dan je bil dan ogledovanja prodajalen, ker za razne »odpustke« ni bilo kdo ve koliko denarcev in pa carinske neprilike na mejah so nam vzele veselje do kakih nakupov.

Na lijonskem kolodvoru smo se poslovili od lepega Pariza in oddrdrali v temno noč proti Lyonu. Naš cilj je bil Marsej, kamor smo prispeli v 8 urah, pustivši za seboj čez 800 km dolgo pot. V Avinjonu sem opomnil sopotnikom, da tam počiva kot vojna žrtev naš rojak dr. Zupanič. brat antropologa in ministra n. r. g. dr. Niko Županiča.

Marsej je živahno obmorsko mesto. Tam gravitira že ves promet na sredozemsko morje, kar se takoj opazi na raznih severno-afriških tipih, ki jih, srečamo dovolj. Po izložbah prodajajo že tropična pokrivala, brez katerih ne svetujejo Evropejcem iti v deželo nojev in krokodilov. Postrežba v hotelih in restoranih je prav dobra in cene so precej nižje kakor v Parizu. Snažnost po ulicah pa očitno razodeva, da smo v obmorskem mestu. Tudi solidnost raznih ljudi precej popušča. Tako nas je neki vražji šofer tiral dvakrat okoli precejšnjega kompleksa hiš, samo, da je taksa meter pokazal za 2 F več.

Poslovivši se od Marseja, smo krenili na lepo pot ob francoski rivijeri, ki je tako priljubljena diplomatom za njihova potovanja in konference. »Nimajo slabega okusa,« smo konstatirali vsi enodušno. V Nici smo se nastanili v hotelu »Gallia«, kjer smo pa malo »not padli«. Za res prvovrstno in elegantno stanovanje in vso oskrbo smo plačali 98 Fr. Imeli smo pa to zadoščenje, da smo bili res v prvovrstnem hotelu, kjer dobro postrežejo in tudi dobro računajo. V Monte Carlu so nekateri poskušali svojo srečo in v čast nam je bilo, da. smo poleg minusa pri večini z zadoščenjem konstatirali pri nekem našem mariborskem sopotniku plus 100 Fr. Več o Monte Carlu ni mogoče povedati, ker mi je tovariš urednik omejil prostor — me podi že proti domu. Zato sedemo kar hitro na brzovlak. ki nas pelje ves čas ob morju v Genovo, rodno mesto Krištofa Kolumba. Na poti smo videli ob obrežju na stotine otroških kolonij. Pri tem smo mislili na našo jadno deco, ki bi tudi potrebovala poleti čistega morskega zraka — našega toplega južnega solnca. Upajmo, da bo v doglednem času uspelo to tudi pri nas. Genova je umazano mesto s tipičnimi ozkimi ulicami, koder je obešeno perilo, od katerega včasih tako prijetno kaplja. Nadležnost raznih hotelskih slug na kolodvoru je neznosna. Hoteli so pa še dokaj čisti in hrana je dobra.