V Macedonijo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
V Macedonijo.
Miloš Štibler
Izdano: Gruda 2/1–8, 10–12 1925
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 10, 11, 12
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Iz Ljubljane do Beograda.[uredi]

Če hočeš potovati v Macedonijo ali pravilneje v Južno Srbijo, tedaj si po nekih slovenskih pojmih namenjen na Balkan. A pod Balkanom in balkanizmom po istih pojmih mnogi razumevajo čudne stvari, kakor: nesigurnost življenja in lastine, uši, stenice, nered v upravi, korupcija, zaostalost glede kakoršnihkoli naprav, osobito glede šolstva in sodstva, popolno pomanjkanje življenske udobnosti itd. Ko se nasitiš s temi in sličnimi pojmi, se podaš na pot in začneš paziti, kje se bo pričel Balkan. In nemalo se začudiš, ko vidiš, da se je Balkan pričel baš na Zidanem mostu. Morda bi se začel popreje, toda brzovlak se ne ustavi in tako nimaš prilike poskusiti sreče pred Zidanim mostom. A na Zidanem mostu greš samo v restavracijo, zahtevaš čašo piva in Balkan se ti precej otvori: prvič, ko gledaš, kako natakarji drug drugega naganjajo, da prinese naročeno pivo; drugič, ko čakaš na pivo pol večnosti; tretjič, ko čakaš še dalje, predno se ti nudi prilika, da pivo plačaš. Vse to bi morali biti po zgornjih, v Ljubljani dosti razširjenih pojmih, znaki Balkana in balkanizma.

Vožnjo v Zagreb nadaljuješ v 3. razredu potniškega vlaka. Ako imaš srečo, prideš v kupe, v katerem tvorijo bratje z one strani Kolpe in Sotle vsaj dvetretjinsko večino. Dasi je kupe točno označen kot oddelek za nekadilce, te vendar objame gosta megla dima, kajti bratje pušijo, kakor Turki. Istotako je bilo škoda izdatka za tablice, ki zabranjujejo pljuvanje po vagonih, kajti pljuva se na vse konce in kraje, da si stalno v opasnosti. A neprevidno, morda smrtno nevarno bi bilo opozarjati na stroge predpise glede pušenja in pljuvanja, ko se nemara med sopotniki nahaja sam blagorodni gospod Jovo Čaruga ali drug človek njegovega tipa. Vse to znova dokazuje, da si že na Balkanu.

Prihod v Zagreb krog 10. ure zvečer. — Kot dober Slovenec iščeš najpoprej gostilno in se nemalo začudiš, ko najdeš več gostilen zaprtih že pred 11. uro. Takega čudeža v Ljubljani glede ljubljanskih gostilen niti najstarejši ljudje ne pomnijo. Nadaljuješ pot po Zagrebu v „Lovački rog“, ki je še odprt. Vsedeš se in se kmalu zopet začudiš; kajti pride in mine 11. ura, toda policaja ni od nikoder, da te požene na ulico. Po polnoči se sam naženeš iz lokala. Že par korakov po zagrebških ulicah ti dokaže, da je po barih in varijetejih živahno življenje, mnogo petja, vpitja in smeha, a baje tudi mnogo pljačke. Sam jo zaviješ v „Manduševac“: gostilna, ki je odprta menda celo noč. Danes tam koncertirajo Rusi z balalajkami. Izgleda, da so godci sami inteligentje, študentje, profesorji itd., ki so vsled boljševizma zapustili domovino — zapustili opravičeno ali neopravičeno, kdo bi sodil?

Tudi razgledovanje Zagreba čez dan kaže veliko razliko med Zagrebom in Ljubljano. Zelo živahno trgovsko mesto, toda na vsak korak te spominja na Palestino in stari testament. Menda ga ni kraja v celi Jugoslaviji, kjer bi bilo nakopičenih toliko judov, kakor jih je v Zagrebu. Istina, tudi Beograd ima mnogo židov, toda so narodni, v vsakem pogledu se čutijo Srbe. A v Zagrebu? Idi v trgovine ali poslušaj to jedro zagrebškega prebivalstva na ulici, vse ti blebeče nemško in tako tudi čuti. To zagrebško takozvano hrvatsko židovstvo je za naše notranje razmere največja nesreča, ker ni dvoma, da v prvi vrsti zagrebški židje podpirajo boj proti Beogradu in proti našemu narodnemu in državnemu edinstvu, kajti boje se trgovske konkurence iz Beograda, a njim je trgovina in kšeft vse, drugo, osobito domovina in država nič. Razun kšefta obdajajo njihova srca še stare simpatije iz Beča in Budimpešte, njihovih glavnih židovskih centrov.

V dotični zvezi s to židovsko pojavo je zagrebška trditev o logični hrvatski narodnosti. Med Srbi in Hrvati je ni jezikovno tolike razlike, kakor je n. pr. med štajerskimi Prleki in kranjskimi Ribničani. In vendar gotova skupina ljudi v Zagrebu z vso resnostjo trdi, da so Hrvatje poseben narod. Toda če se malo potrudiš, res najdeš dokaze za to trditev. Idi v gostilno in prečitaj jedilni list: „Pržolica s češnjakom“, „temfani krumpir“, „dinstana mladina od odojka“ itd. O da, da, Hrvatje so poseben narod, a posebno ponosni so na svoj „temfani krumpir“. Samo vprašaj natakarja, kaj to pomeni in poklical ti bo vse gostilniško osobje za pričo, da je to praženi krompir in da cel hrvatski narod pravi „temfani krumpir“ in nikdar drugače.

Kar prijetno je slovo od Zagreba. Takoj pri vstopu v brzovlak se seznanim z gospodom doktorjem Jenkom iz Ptuja, ki tudi potuje v Skoplje. Svojo spretnost je pokazal, ko se je spustil v razgovor s kondukterjem, in tako sva do Beograda ostala sama v kupeju. Gotovi Ljubljančani bodo v tem videli nov dokaz balkanizma, toda iz lastne mnogokratne izkušnje vem, da so iste metode udomačene na vseh železnicah v Sloveniji. Potemtakem spada k Balkanu cela Slovenija in je spadala tja že pred svetovno vojno.

Ravnina od Zagreba do Beograda mi vsled česte vožnje že preseda. Zato najraje potujem po noči, da spim in dogločasno vožnjo prespim. To se mi skoraj redno posreči. Tokrat sem spal do Vinkovcev. Le na progi Sisak—Brod sem se nekolikokrat prebudil, kajti ta del železnice spada gotovo med najslabejše na celi vožnji. Težki vagoni brzovlaka se zibljejo in majejo, kakor da so tračnice in pragi iz gumija. Občutek imaš, da boš zdajinzdaj sfrčal z vagonom in celim vlakom nekam na širno polje. Za Brodom je nekoliko bolje, a popolnoma dobro je še le od Indžije dalje.

Zjutraj smo v Slavoniji in Sremu. Istina, dolgočasna je neizmerna slavonska in sremska ravnina, toda tudi silno bogata. Poljedelstvo in živinoreja dajeta ogromne dohodke. Ponekod se vidijo v sami ravnmi vinogradi, osobito tja proti Zemunu. Vasi malo, ali so velike, tako da večkrat na velike daljave ni videti hiše. Kmetovalci hodijo na svoja polja često po več ur daleč. Isto je tukaj, isto v sosedni Vojvodini (Banat, Bačka in Baranja), a isto tudi v srbski Mačvi (okolica Šabca). Polja se obdelujejo dobro, rabi se umetno gnojilo, dobro seme in dobro orodje. Prebivalstvo je močno mešano: V teh ravninah najdeš Srbe, Hrvate, Švabe, Madžare, Ruse, Slovake. Vasi so lepe in pričajo o bogastvu prebivalstva.

Okrog 8. ure zjutraj se bližamo Zemunu. Poplava pred Zemunom in pod Beogradom je nenavadno velika. Celo morje je nastalo tukaj. Sicer letno spomladi Sava in Dunav narasteta, toda toliki reki že dolgo nista bili, kot letos. Ni dovolj, da je poplavljeno vse široko ozemlje med Beogradom in Zemunom, nego je tudi mnogo tisoč hektarjev zemlje na levi strani Dunava pod vodo, da niti s precej visokega Kalimegdana pri pogledu v Banat ne zapaziš suhe zemlje. Torej v resnici celo morje!


Iz Beograda do Vranja.[uredi]

Vožnjo nadaljujem v večji družbi prijateljev z brzovlakom, ki odhaja iz Beograda zvečer ob 11. uri. Pred vsem me iznenadi brzovlak sam: Sami novi, krasni vagoni, ki jih je prejela Srbija kot reparacije oziroma vojno odškodnino od Nemčije. Druga novost je v tem, da ima vsak vagon razen običajnega kondukterja še svojega slugo, ki je na razpolago potnikom, a osobito pazi na kupeje na postajah, ko potniki izstopajo, da si poiščejo okrepčila po restavracijah. Novost in napredek obenem.

Vožnja do Niša mi je prav dobro znana. Zato mirno zaspim, a ne za dolgo. Mesečina me prebudi že nekje pri Mladenovcu, močna mesečina, da dobro razločujem hiše in vasi in vidim lepo obdelana polja. Vsa priroda je v zelenju, saj je 14. maj, kar nudi tem lepšo sliko. Zopet malo zadremljem, a nekje pri Aleksincu se zbudim in ne morem več zatisniti oči. Dostikrat sem se že vozil tod, vendar niso bili ti kraji nikdar tako lepi, kakor sedaj, sredi maja. Velika polja z leve in desne strani železnice in Morave, v ozadju gričevje, še dalje visoke planine; tako pri bolgarski meji, kakor tudi za Kraševcem in dalje proti novopazarskemu sandžaku. Na gričevju po desni strani železnice vidiš mnogo vinogradov, a po mnogih gričih nebroj belih hišic, zakopanih v samo zelenje in cvet obilega sadnega drevja. Slika je izredno lepa.

Od Beograda do Niša je 250 km železnice. Krog ½6. ure smo v Nišu. Prvo zapazim gručo Turčinov. Sestavlja se vlak za Zofijo in Carigrad, en vagon nosi celo turške napise. Tu se vkrcajo Turčini, ki za vedno zapuščajo našo državo in se podajajo h Kemal-paši. Da-li ne bodo razočarani? Kemal-paša je pregnal kalifa in pričel borbo za svobodo turške žene ter vobče za moderniziranje Turčije. A naši Muslimani se izseljujejo baš radi tega, ker mislijo najti v Turčiji stare turške običaje, ki jih baje Jugoslavija ne spoštuje dovolj. Bojim se, da bo razočaranje veliko!

Brzovlak kmalu nadaljuje pot v Skoplje, kamor prihaja krog ½1. ure popoldne. Do Leskovca je ravnina še precej široka, vendar se vedno bolj zožuje. Zapaža se kultura konoplje. V Leskovcu je več tekstilnih tovaren za izkoriščanje te rastline. Razen tega vidimo velik mlin. Vobče spada Leskovac v Srbiji v industrijskem pogledu na prvo mesto in zovejo ga „srbski Mančester“.

Spominjam se l. 1910. Takrat se je vršil v Leskovcu kongres srbskih kmetijskih zadrug. Odločil sem se, da se ga udeležim. Mestni magistrat celjski mi dela neprilike s potnim listom. Odpotujem v Maribor in deloma s pomočjo prijateljstva, deloma s pomočjo „bakšiša“ — dobim dovoljenje za potovanje v Srbijo. Z menoj je potoval sedanji mariborski odvetnik dr. H. Odkrito povem, da me je bilo nekam strah. Kljub slovenski propagandi smo osobito glede Srbije vendarle malo preveč živeli pod vplivom nemške propagande, nemške šole in nemškega tiska. A kako so nam takrat slikali Srbijo in Srbe! Bil sem prepričan, da s potovanjem v Srbijo, osobito v Leskovac, ki je bil takrat še prav blizu turške meje, riskiram vse, tudi življenje. Toda koliko iznenadenje, ko pridem v Beograd in potujem naprej v notranjost Srbije ter sc mi povsod zdi, kakor da potujem nekako od Maribora proti Ptuju in Ormožu. Isti teren, ista slika. Kako iznenadenje, ko vidim narod, a nikjer znakov surovosti in barbarstva, kakor so ga opisovali nemški listi. V samem Leskovcu je bilo zbranih okrog pet tisoč kmetovalcev-zadrugarjev iz cele Srbije in mnogo odlične inteligence ... Tako sem na mah imel priliko spoznati vso ostudno nemško laž. No, saj laž ima kratke noge, Nemci so to na lastni koži najbolje občutili. Samo če jih bo spametovalo! Mnogi pravijo, da jih ne bo.

Od Leskovca naprej se ravnina vedno bolj zožuje in kmalu smo ob ozki soteski, kjer teče železnica poleg Morave. Nekam čudno se ti zdi, ko vidiš vse mostove in tunele zastražene z vojaštvom in zavarovane z žičnimi ovirami. Toda blizu je bolgarska meja, blizu so kraji, kjer začne arnavtski element, radi tega je previdnost in obrambna pripravljenost popolnoma na mestu. Tako se vozimo stalno mimo straž in pridemo na postajo „Vladičin han“, ki jo je prijatelj iz Beograda na ljubo sopotnikom-Slovencem takoj prekrstil v „Škofov birchavs“. Polagoma postane dolina širja. Postaja Vranjska banja s slovečimi toplicami. Voda ima često nad 75° C. Za tem je postaja Vranje. Zapustimo brzovlak, da si ogledamo mesto.

Do mesta Vranje je dobre tri km. Dolina je tu že precej široka. Proti bolgarski strani visoko v hribovju lepo obdelana polja z mnogimi vinogradi, istotako v nasprotni strani, torej desno od železnice, ko se voziš iz Niša v Skoplje. Na desni strani je mesto Vranje, pod hribom, ki dolino loči od Macedonije. In sicer se takoj na drugi strani meje začne arnavtluk, kraji, kjer po večini žive Arnavti kakor n. pr. v srezu Kačanik, ki leži precej nekje za vranjskim hribom. V samem Vranju, kraju čisto srbskem, že zapaziš Arnavte, ki so s svojih hribov prignali osle, natovorjene z drvmi. Pristopim k takemu Arnavtu in ga vprašam, odkod je prinesel drva: Dela se, kakor da me ne razume. Morda je drva ukradel, pa se boji odgovoriti. Morda tudi ni zmožen srbščine. Bil je mlad dečko, a na dalnjem potovanju sem često zapazil, da mladi Arnavti ne govore srbski, medtem ko so vsi starejši Arnavti tega jezika zmožni.

Vranje je oblastno mesto, sedež velikega župana, ima gimnazijo, sodišče, vojaško posadko. Ta okraj, kakor tudi okraji Niš, Prokoplje in Pirot so bili pod Turčijo do l. 1878. L. 1876. in 1877. se je Rusija borila za svobodo Bolgarske. V svetoštefanskem miru je Bolgarska dobila mnogo širše meje nego jih je imela vse do l. 1912. Velesile niso priznale svetoštefanskega miru in prišlo je l. 1878 do berlinskega kongresa, na katerem je najvažnejšo vlogo igral Bismark. Bil je protiven preveliki Bolgarski, ker je le-ta stala takrat popolnoma v službi ruske politike. Tedanji srbski vladar Milan je imel zveze z Dunajem in Berlinom. Tem zvezam se ima zahvaliti, da je berlinski kongres prisodil Srbiji Niš, Pirot, Prokoplje in Vranje. Ti štirje okraji so seveda imeli mnogo turškega prebivalstva. Toda danes, po 46 letih ni na celem tem ozemlju najti ni enega Turčina več, muslimana pa le v nekih ciganih. Tudi dijalekt takratnega slovanskega prebivalstva je bil podoben današnjemu makedonskemu. Danes ves narod v teh štirih okrajih govori lepo srbsko.

Bodi pri tej priliki omenjeno, da je bila Srbija l. 1804. polna Turkov. Osobito jih je bilo mnogo po mestih. Sodi se, da je štela Srbija takrat, ko je Karadžordže začel boj za svobodo, kakih 100.000 Turkov. Danes na celem tem ozemlju ni najti ni enega Turčina ali muslimana. To dejstvo je važno za presojanje srbske nacijonalne žilavosti, a osobito je važno za presojanje današnjih razmer v Macedoniji.

Na Vranje, Pirot, Prokoplje in Niš so aspirirali Bolgari ravno tako, kakor na Macedonijo. L. 1915. se je morala srbska vojska umakniti preko Albanije in Bolgari so zasedli razen Macedonije, Zaječara in Negotina tudi štiri okraje, ki jih je Srbiji prisodil berlinski kongres. Zgodovina ne bo mogla zamolčati, s kakimi sredstvi so Bolgari hoteli dokazati, da živi v teh krajih njihov narod. Na najlepšem delu mesta Vranje stoji spomenik s sledečim napisom:

„Vranjanci koji živote dadoše
a srpstva se ne odrekoše“.

Temu napisu sledi 63 imen, med njimi so sledeči: Predsednik prvostepenega suda, sekretar suda, zvaničnik, narodni poslanik, prota, sudija, sreski načelnik, profesor, upravnik tobačnega magacina, uradni sluga, učitelj, poštni upravnik, poštni činovnik, davkar, pismonoša. Drugo so meščani. Vse so Bolgari ubili v letih 1915 do 1918.

Iz Vranja ni daleč v Surdulico, blizu bolgarske meje. Okroglo tristo ljudi so Bolgari tam nagnali skupaj, nato so planili z noži mednje in jih klali. Mnogi so bili od divjakov samo ranjeni, a Bolgari so žive zmetali v grob in zakopali. Slično so Bolgari delali povsod, kamorkoli so prišli.

S takimi sredstvi so hoteli dokazati bolgarstvo teh krajev. S čudnimi občutki zapuščam Vranje in se vračam na kolodvor. Tam pred menoj je bolgarsko hribovje. Nekam žalostno gledam po vranj-ski dolini na Kumanovo. Ali je kaj sramu tam za hribom za vsa dejanja v Surdulici, v Vranjem in drugod po Srbiji?


Kumanovsko polje.[uredi]

Ob 1. uri popoldne nadaljujemo vožnjo s potniškim vlakom. Počasi se premikamo proti Ristovcu, ki je do l. 1912 tvoril obmejno postajo proti Turčiji. Zgolj iz navade vlak obstoji za več, kakor pol ure. Pravijo, da je tako dogovorjeno med kolodvorskim restavraterjem in med železniško postajo. Vse je mogoče na svetu, zakaj bi ne bil mogoč tak dogovor? Sicer se je v vedno hujši južni vročini požirek piva dobro prilegel. Zapazim, da je v vlaku veliko število orožnikov, ki so baš skončali nekje v Vojvodini specijalen tečaj in gredo službovat v Macedonijo. Med njimi je več Slovencev.

Takoj za Ristovcem je bila stara turška meja do l. 1912, a kmalu za mejo se prične slavno Kumanovsko polje. V začetku je neobdelano, kakor da si prebivalstvo ni upalo obdelovati zemlje blizu državne meje, polagoma pa postaja polje vedno širše in vedno lepše obdelano. Veliki kompleksi so obdelani, naletimo pa zopet na manjše in večje neobdelane komplekse, ki niso neobdelani zbog lenobe, nego zato, ker je malo prebivalstva; mestoma odvračajo od obdelovanja tudi močvirja, ki se celo z vlaka točno razločujejo.

Vasi so po slovenski terminologiji macedonske t. j. vsaka hiša kaže barvo ilovice. Vse stanovanjske hiše so krite z opeko. Okoli stanovanjskih hiš se nahajajo male primitivne koče kot shrambe za poljske pridelke in za orodje, a tudi kot hlevi. Mnogokrat se hlev nahaja v stanovanjski hiši, kar se je posebno pod Turki izkazalo praktično, ker je prebivalstvo napadene hiše lahko obenem branilo tudi živino. Okoli stanovanjske hiše in ostalih kočic je skoraj redno močan in visok zid. Take so vasi na Kumanovskem polju, take na skopskem in Kosovem polju.

Videti je velike črede živine. Zastopana je buša, kakršna se najde tudi v Bosni in v Liki, razen tega je mnogo bivolov in bivolic. Oboje se uporablja v prvi vrsti za delo. Zelo je zastopan tudi osel in sicer oni štirinožni, ki nosi tovore, a največ svojega gospodarja. Mnogo je videti tudi koz in ovac. — Baš ta dan je bil v Kumanovem veliki sejem. Popoldne vidimo vedno večje gruče ljudi, ki se na oslih vračajo s sejma.

Tam nekje pri Tabanovcu je vstopil v vlak star pop s svojo ženo. Razgovarja se iz okna z možem kmetovalcem. Slednji je, kakor se spozna iz razgovora, naseljenik. Pripoveduje, da si baš zida hišo. Pop ga vzpodbuja, naj dela, da bo lahko kmalu prišel in mu hišo posvetil (blagoslovil). Tudi sprašuje za nekim Turčinom iz sela Straža, ki je bil svoj čas prijatelj in drug turškega razbojnika Selimstraža. Kmet-naseljenik odgovarja, da so Srbi dotičnega Turčina pred nekaj dnevi ubili.

„Bogu na istinu!“ radostno vzklikne pop.

Začnem ga spraševati, kdo je Selimstraža. Pravi, da je to bil Turčin iz sela Straža, ki je do l. 1912. svojeročno zaklal okoli tristo Srbov. Ko se je v začetku balkanske vojne bližala kraju Straža srbska vojska, tedaj je narod pograbil „zulumčara“ t. j. razbojnika Selima in ga za kazen živega zažgal.

Pop pripoveduje, da je „učitelj in pop“ v teh krajih že trideset let. Videl je pod Turki strašna grozodejstva in preganjanje Srbov. Srečen je, da je doživel osvoboditev. Lahko bi si sedaj izbral dobro mesto v samem Beogradu, toda ne mara zapustiti svojega ljudstva, ki mora tudi še v svobodni domovini vzdržati hude boje proti neprijateljem naroda, kakršnih je v južnih krajih premnogo. Častitljivi pop opisuje narodnostne razmere na Kumanovskem polju in pravi: Od Kumanova do Ristovca je 12 ur, od železnice do bolgarske meje tudi 12 ur hoda. Na celem tem ozemlju stanujejo skoraj izključno le Srbi. Na desni strani železnice Ristovac-Skoplje pa stanujejo skoraj sami Arnavti.

Vedno bolj se širi polje in vedno bolj se bližamo Kumanovu in krajem, kjer se je bila l. 1912. slavna bitka med Srbi in Turki. Znano je, da je Nemec Von der Golc paša izdelal Turkom načrt za slučaj vojne z Srbijo za bitko na Ovčjem polju, torej precej daleč jugovzhodno od Kumanova. Srbi so za ta načrt vedeli in so se pripravili, da odkorakajo na Ovčjepolje in se tam spuste v boj. Toda turški poveljnik Zeki paša ni ubogal nemškega svetovalca, nego je hotel takoj vdariti preko Kumanova in Ristovca v Srbijo, onemogočiti zbiranje srbske vojske in zavzeti Niš ter tako onemogočiti zvezo med Srbijo in Bolgarijo. Ni računal, da bo srbska vojska tako brzo koncentrirana na sami turški meji pri Ristovcu. Po tem stanju niso niti Srbi niti Turki predvidevali bitke na Kumanovem. Za ene kakor za druge je prišlo do boja nepričakovano, kar samo povzdiguje uspeh in slavo srbske zmage. To tem bolj, ker je ugotovljeno, da je bila turška vojska tako glede moštva, kakor tudi glede topništva številno močnejša od srbske, a so Turke razun tega podpirali Arnavti-civilisti, ki so ljuto napadali srbsko desno krilo, prodirajoče desno od železnice Ristovac-Skoplje tako po ravnini, kakor tudi po gori Karadag (srbsko: Skopska Črnagora).

L. 1921. sem se prvič vozil preko Kumanovskega polja. Nenavadno me je prevzel pogled na polje in spomin na slavno bitko. Prvi začetek za svobodo in ujedinjenje celega naroda SHS je storjen l. 1804. na Orašcu v Šumadiji. Drugi odločilen korak je storjen s kumanovsko zmago, ki je tudi odločila zmago balkanske zveze. Da so Turki na Kumanovem porazili Srbe, bi že za par dni bili zasedli Niš in Zofijo in balkanska zveza bi bila poražena. Če bi kljub temu ali morda že takrat baš radi turške zmage prišlo do svetovne vojne, ki je vsekakor bila neizogibna, bi položaj za neodrešene Srbe, Hrvate in Slovence bil na vsak način mnogo nepovoljnejši, nego je bil po slavni srbski zmagi. Take misli vzbuja pogled na Kumanovo, ta utemeljeni ponos srbskega orožja.

Kumanovo samo leži v nekaki podolgovati jami, ki se vleče od železnice do vzhodnega gorovja. Južno od mesta se teren nekoliko zviša, kar je Turkom zelo oviralo beg, a osobito turškemu topništvu, ki je v kumanovski bitki pretrpelo velikanske izgube na materijalu. Od tod naprej pada teren vse do Skoplja, a v ostalem je slika ista, kakor do Kumanova: obdelana polja, zopet veliki neobdelani kompleksi, tipične macedonske vasi in naselbine naseljenikov. Ali od leta 1921., ko sem prvič tod potoval, zapazim razveseljiv napredek: Mnogo lepih belih hišic. Deloma so to na novo zgrajene osnovne šole, deloma uradna poslopja, osobito za orožništvo. Tudi domačini sami tuintam začenjajo beliti svoje hiše.

Menda na drugi postaji pred Skopljem se začuje prav turška muzika. Z vriskom, ki je izražal žalost, se vsuje krog dvajset určinov k vagonu, na katerem je visela nekaka čudna zastava: temelj rudeč, a vslikani razni beli znaki. En Turčin pograbi zastavo, a drugi izvlečejo iz vagona živo bitje, ki je baje nevesta ter se je v spremstvu svojcev pripeljala na poroko. Pred kolodvorom stoji velik, z belo plahto pogrnjen voz, podoben vozovom, kakor so jih včasih imeli slovenski sejmarji. V ta voz spravijo nevesto in jo med vpitjem množice in sviranjem godbe odpeljejo ...


Skoplje.[uredi]

Skoplje leži jedva 100 metrov nad morjem. Okoli mesta najpoprej znamenito Skopsko polje, ki je nekako nadaljevanje Kumanovskega. Predno pripelje vlak do Vardarja, ki teče skozi mesto, se ti razvije prekrasna slika Skoplja. Nad Vardarjem, sredi mesta, na hribu velik grad slavnega srbskega carja Dušana Velikega. Pod gradom mesto in cel gozd minaretov. Okoli Skopskega polja južno, zapadno in severno visoke, mestoma s snegom pokrite planine. Taka je prva slika nekdanje mogočne srbske prestolnice.

Na samem kolodvoru se gnete narod iz vseh krajev Macedonije, kar z ozirom na razne noše nudi pestro sliko. S kolodvora prideš takoj v eno glavnih ulic, ki vodi k znamenitemu Dušanovemu mostu (Dušanova čuprija). Od l. 1921. do danes se zopet povsod zapazi velik napredek. Ulice dobivajo modernejši tlak, a ob straneh je vzrastla cela vrsta modernih stavb, predvsem za hotele, restavracije in trgovine. Zadnja leta se je po izjavi velikega župana postavilo v Skoplju nad štiristo lepih modernih hiš in poslopij. A takozvani evropski del mesta na desni obali Vardarja se je že poprej temeljito razlikoval od turškega mesta.

V Skoplju je tiste dneve zboroval Savez nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev. Slovencev se je udeležilo devet. Skopljanci so jih takoj spoznali in slišal sem pogovor v gostilni, ko nekdo pripoveduje, kako Slovenci po Skoplju hodijo: „Slovenci sve polako idu“, pravi „i čitaju firme“. E, brate, ko bi ti poznal vzrok, zakaj Slovenci „polako idu i čitaju firme!“ Sta namreč možna dva vzroka: Ali jim dela, vsaj nekaterim, cirilica preglavice, ali pa iščejo firmi „Pakao“ (Peklo) in „Raj“, dve znameniti vinski gostilni v Skoplju.

Tudi potresa ne smem pozabiti. V petek 16. maja 1924 popoldne se je vršila v veliki restavracijski dvorani „Palas Hotela“ nekaka predkonferenca delegatov nabavljalnih zadrug. Dvorana je dolga gotovo 25, široka 20, a visoka 8—9 metrov. Strop je lesen, le dva stebra sredi dvorane ga podpirata. Zbranih je bilo na predkonferenci kakih 60 delegatov. Med najživahnejšo razpravo se začne dvorana vsled potresa tresti, a leseni strop zavalovi in daje glas, kakor ga čuješ, ako veliko plehasto ploščo naglo treseš po zraku. Občutek je bil strašen in gotovo ni trajalo niti pet sekund in vsi zborovalci so bili že pri vratih in na vrtu. V dvorani je bilo polno miz in stolov, toda v strahu smo poskakali čez vse ovire. Sreča, da je bilo na razpolago več izhodov. Potres je trajal prav kratko, toda prestrašil nas je toliko, da smo zborovali samo še kakih pet minut. Skopljanci pripovedujejo, da se taki mali potresi v Skoplju pogosto pojavljajo.

Prebivalstvo v samem mestu je zelo mešano. Šteje vsega okroglo 75.000 duš. Odločnih Srbov je le do 10.000. Mnogo je Turkov, mnogo Arnavtov, mnogo bugarašev, Grkov in drugih. Zgodil se mi je sledeč karakteristični slučaj: Mestna občina nas vabi na malco v Hotel Balkan. Župana zastopa mlad črn visok gospod, nekak prvi občinski svetovalec. Sedel sem zraven njega in v razgovoru v svoje nemalo začudenje zvedel, da je bil do l. 1922. lektor za trgovsko pravo na univerzi v Sofiji. Vprašam ga, ali je bil morda v stranki Stamboliskega in je nemara pobegnil radi smrti Stamboliskega. Pravi, da ni bil agrarec, nego demokrat. Toda vrnil se je, ker je rodom iz Skoplja. Vrnil se je, vstopil v radikalno stranko — tako sam pripoveduje — in bil je izbran za važnega funkcijonarja v mestni upravi. Istočasno se na drugi strani mize pogovarja moj beogradski prijatelj z uglednim srbskim trgovcem iz Skoplja. Trgovec toži, da država iz partijskih razlogov pospešuje turški in bugaraški element v Macedoniji. Za dokaz med drugim navaja mojega lektorja, ki danes zastopa skopskega župana, in pove, da je lektorjev brat celo aktiven oficir v Bolgariji!! Zelo sumljiv je bil tudi lektorjev pozdrav. Vstal je in rekel: „Gospodje, pozdravljam vas v imenu Skoplja, živeli!“ Človek, ki z ljubeznijo gleda v našo državo, ne bo z besedami tako skop, ako se zberejo v Skoplju državni uslužbenci iz cele države.

S prijateljem pohitiva izven mesta. Okoli mesta lepa vrtnarstva, na to polja. Na njivi orjeta dva Arnavta. Nagovorim mlajšega, toda z roko maha, da ne razume srbski in pravi: „čiča srbski“ ter pokaže na starejšega Arnavta. Greva k njemu. Lepo govori srbski. Njivo pripravlja za duhan. Orje z ralico t. j. lesen plug, skrajno primitiven, s katerim se vobče ne da orati, nego se zemlja samo malo razbrska. Balico vlečeta dva mala mršava bivola, vprežena v nenavadno dolg jarem, kakor po celi Macedoniji. Vprašam, če je že videl železen plug. O, seveda je videl v mestu, kjer se lahko tudi kupi. Zakaj ne kupi? Ker ima preslabo živino za težak železni plug. Dobro je odgovoril.

Pohitiva dalje. Na pašniku vidiva starejšega kmeta. Po obleki se takoj spozna Srb, Prišel je pogledat, kako sin pase in pokaže pri tem na otroka, kateremu bi prisodil kvečjemu 12 let. „To je moj sin,“ pravi kmet, „lani se je oženil.“ Za boga milega! Oče pove, da je fant sedaj star 16 let, s 15. letom se je torej oženil. A žena mu je 19 let. Običaj je v teh krajih, da starši poženijo otroke osobito tedaj, kadar potrebujejo nove delavke pri hiši. Mladi mož je govoril lepo srbsko, obiskoval je osnovno šolo v Skoplju in pozna tudi srbsko zgodovino. Oče ni bil v šoli, vendar tudi on točno ve za kraljeviča Marka, za Dušana Silnega, za bitko na Kosovem.

Prideva do vrtnarja. Obleka kaže, da je Slovan. V pogovoru vprašam, kedaj je bilo bolje, pod Turki ali sedaj, in dobil sem za odgovor ono isto neumnost, ki se tudi v Sloveniji najde v obili meri: Poprej je moka bila groš, a danes šest dinarjev. Hleb istotako. Davek obratno, poprej mali sedaj velik. „Po čem pa je bila poprej tvoja salata in po čem je sedaj?“ To vprašanje je moža malo zmotilo in je takoj uvidel, da je na napačni poti. Vprašam, če je Srb. „Danes smo vsi Srbi!“ Vajeno uho takoj spozna, da ima pred seboj bugaraša. Mož to potrjuje s pripovedovanjem, da tudi pod Turki ni bilo slabo: „Ako se nisi mešal v politiko, so te Turki pustili pri miru. Ako si se pa spuščal v politiko, so te preganjali, kakor te preganjajo tudi danes, če se spuščaš v politično življenje.“ Navihanec!

Od znamenitosti v mestu je treba omeniti cerkev Sv. Spasa. Nahaja se v neposredni bližini Dušanovega gradu. V tej cerkvi je bil Dušan Silni kronan. Kamen, na katerem je Dušan stal med kronanjem, je vzidan v tla sredi cerkve. V cerkev se gre danes po stopnjicah navzdol, kakor v klet. Za časa Dušana je bila nad zemljo, toda za časa Turkov so kraj okoli cerkve tako zasuli z zemljo, a razen tega okoli cerkve napravili visok zid, da se sploh ni več opazila. To je bila sreča, ker bi zgodovinske stavbe morda drugače ne bilo več. Velike umetniške vrednosti v cerkvi je ikonostas, ki so ga v začetku 19. stoletja izrezali iz lesa trije umetniki — oče in dva sina — iz Galičnika pri Prizrenu. Delali so na celem ikonostasu 12 let. Med vojno so Bolgari hoteli uničiti znamenito delo, toda Nemci so cerkev zastražili in jo varovali zoper Bolgare. Nemci sedaj nudijo velike svote za ikonostas, ker bi ga radi prenesli v kak nemški muzej.

V cerkvenem dvorišču je bilo obenem pokopališče. Tu je pokopanih več odličnih srbskih duhovnikov. Razun tega se nahaja tu velika plošča, ki nosi sledeči napis: „Sveštenomučenici iz Stare Srbije i Macedonije pali za veru in slobodu svoga roda od 1912. do 1918. god.“ Sledi 99 imen duhovnikov, ki so bili deloma od Turkov, deloma od Bolgarov ubiti za narod; med njimi sta dva metropolita, dva arhimandrita in še 10 višjih svečenikov.

Zraven cerkve je Dušanov grad, ki ga danes uporablja vojska. Tu je careval naj večji srbski vladar iz rodu Nemanjičev Dušan Silni (1336—1356). Prvotno je nosil naslov kralj, a od l. 1346. se imenuje Dušan Silni, „car Srbov, Grkov, Bolgarov, Primorja in vseh zapadnih strani.“ Želja mu je bila, ustanoviti močno slovansko državo, kar je tudi dosegel. Bazun tega je ustanovil srbski patrijarhat, ki obstoji še danes. Slaven je Dušanov zakonik, ki daje jasno sliko o takratni srbski kulturi. Z ozirom na otomansko nevarnost je mnogo skrbi posvetil vojski in je še v zadnjem letu življenja zbral vojsko 80.000 mož, da zavzame Bizantij. Na Dušanovo dobo je Srbstvo opravičeno ponosno.

Zapuščamo Dušanov grad in cerkev Sv. Spasa ter se vračamo doli k Vardaru. Opazujemo turške hiše v starem mestu, mošeje, ljudstvo. Značilno je, da se ena največjih mošej v bližini Dušanovega gradu uporablja danes kot vojaško skladišče, a druga lepa in velika mošeja pri Dušanovi čupriji je zaprta in bo kmalu porušena. Tako se pričenja isti proces, ki se je po l. 1804. začel v Srbiji, a po l. 1878. v okrajih Niš, Pirot, Prokuplje in Vranje. In to je koristen, zdrav proces. Za časa Srbov, a osobito za časa Nemanjičev je bila v teh krajih visoka kultura: Turki so jo uničili in vstvarili tekom stoletij ono, kar je v Evropi pomenilo Balkan in balkanizem ter predstavljalo primitivnost in zaostalost v vsakem pogledu.

Zvečer je, že po sedmi uri, ko gremo v mestu mimo lepe moderne pravoslavne cerkve. Vsa je razsvetljena in čuje se petje. Radovednost nas žene v cerkev. Polna je oficirjev v ruskih, a nekaj tudi v naših uniformah. V prvi vrsti stoji ruski general, zraven njega uniformiran politični uradnik iz Skoplja. Pri oltarju je več starih višjih duhovnikov v svečanem odelu. Vsak vernik drži v roki gorečo svečo, kar daje celi pobožnosti poseben sijaj. Na koru petje. Nismo precej razumeli namena pobožnosti, toda ko preneha petje, se čuje molitev svečenikov: „So svjatimi upokoj duša raba tvojego idježe njest boljezn ni pečal ni vozdihanil, no žizn beskonačnaja. (S svetimi vpokoji dušo tvojega sluge, kjer ni bolezni, niti tuge, niti vzdihovanja, nego večno življenje.“) In zopet: „Upokoj dušu blagočestivago gospodara imperatora Nikolaja.“ „Podažd jemu vječnuju pamjat.“ Rusi so se klanjali, prekriževali, poklekali in plakali, ko so v svoji novi domovini molili za nekdanjega svojega nesrečnega „blagočestivago gospodara imperatora Nikolaja.“

Po večerji sedimo v prelepem vrtu hotela Zrinjski ob Vardaru. Polno je elegantne publike. Vojaška godba zasvira narodne pesmi. Najprej ono lepo macedonsko: Kad sum bila, mori Džurdžo,


Kad um bila, mori Džurdžo,
Dete kano tebe,
Sum šetala, mori Džurdžo,
U zemlju Srbiju;
Sum gradila, mori Džurdžo,
Kula od dva sprata,
I pendžeri, mori Džurdžo,
Od suoga zlata.

Takoj za tem je sledila slovenska: „Delaj, delaj, dekle pušelc“.


Kosovo.[uredi]

Izlet na Kosovo je na tem potovanju bil vsekakor vrhunec naših želja. Vršil se je v nedeljo 18. maja. Železniška uprava je stavila v obrat tovorni vlak z odhodom iz Skoplja ob 4. uri zjutraj in priklopila nekoliko potniških vagonov. Istina, do postaje Obiličevo nismo prišli mnogo pred potniškim vlakom, ki odhaja proti Kosovski Mitroviči iz Skoplja ob 7. uri zjutraj, toda na poedinih postajah smo imeli časa, da si ogledamo kraje.

Prva postaja se zove Hanrijevo in nosi ime po angleškem generalu Hanri-ju, ki je l. 1918. prvi dospel s svojimi četami dotod. Tu se železnica cepi: Ozkotirna proga teče v Tetovo, Gostivar, Ohrid, a normalnotirna preko Kosovskega polja do Kosovske Mitrovice. Najprej smo se vozili po Skopskem polju, kmalu jo zavijemo med kačaniško hribovje. Vožnja postaja interesantna, čim bolj lezemo v hribe. Ljudstvo, kar ga vidimo, nosi arnavtsko obleko. Hiš skorajda ni videti, ker so skrite v hribih in hribskih dolinah vstran od železnice. Hribovje je zaraščeno z grmovjem in slabim gabrovjem. Živina, kar se je vidi, je primitivna: buša, bivol, osel, ovca, koza. Ob mostovih in predorih ter na postajah vojaške straže, po progi vidiš patruljirati Arnavta s puško, kar te iznenadi. Na postaji, ki se zove General Jankovič, vidiš veliko gručo železniških delavcev Arnavtov. Spustimo se z njimi v razgovor in zopet vidimo, da stari govore srbski, a mladi ne. Opazujemo jih precej dolgo in vidimo, da pri delu niso baš prenagli. Zraven postaje General Jankovič je trgovec, primitiven, in občinsko predstojništvo. Občinski delovodja, t. j. tajnik je iz Srbije, nekje od Šabca.

Vožnja odtod do Kačanika je prav zanimiva. Kačanik je sresko mesto, do lani je bil v tem arnavtskem kraju sreski načelnik slovenski rojak dr. Tomo Tolazzi, ki ga je ljudstvo radi njegove pravičnosti in priljudnosti zelo spoštovalo. Mestece oziroma pravzaprav vas ali kvečjemu trg leži na desni strani železnice Skoplje Mitrovica, a na levi se vidi malo pred Kačanikom razvalina velikega gradu. Tu je stanoval sloviti junak Musa Kesedžija, ki ga je končno ubil kraljevič Marko.

Na postaji Kačanik pridrvi deca in ponuja trdo kuhana jajca, komad po dinarju. Deca govori srbsko, vpliv šole. Na drugi strani vlaka je prostor za nakladanje blaga. Iz kraja se izvažajo kakor se vidi po tu nakopičenem blagu, predvsem drva za gorivo. Prihajajo trgovci iz Skoplja, posedavajo po cel dan na tem prostoru in kupujejo od Arnavtov drva. Baš smo imeli priliko videti, kako se vrši taka kupčija. Arnavt prižene osla, natovorjenega na obeh straneh z drvi. Trgovec ima pred sabo čudovito vago: Dva metra visoko leseno stojalo, na katerem visi lesena tehtnica z dvema velikima skodelama. V eno skodelo zmeče Arnavt drva, a na drugo naloži trgovec kamenja. Ima pred sabo kakih 10 ali 12 kamnov, nekaj jih naloži na skodelo za uteže, nekaj jih zmeče na drva in ugotovi, da je Arnavt privlekel 71 ok (oka je en in en četrt kg) drv. Arnavt je, vidim, popolnoma zadovoljen, toda nismo bili za-dovljni mi gledalci. „Pa odkod veš,“ ga vprašamo, „da je to kamenje težko 71 ok?“ „Boga mi,“ odgovarja, „bil sem v uradu in tam so mi potrdili, kako težki so moji kamni!“ „Kje imaš dokaz?“ „Tu-le poglej,“ pravi trgovec in pokaže na žeblje, zabite v tehtničnem stojalu, „kadarkoli nosim kamenje v urad, vsakokrat mi zabijejo v tehtnico nov žebelj.“ In res, bilo je tam zabitih že kakih 12 žebljev. Omenim še, da kamni niso morebiti sklesani, nego navadno okroglo kamenje razne velikosti, kakor se najde osobito po vseh potokih.

Še nekaj časa se vozimo navzgor med hribovjem, zaraščenim z grmovjem in drevjem; nato se začne odpirati polje, slavno Kosovo polje. Vedno širše postaja in naenkrat smo med samimi njivami in travniki. Vasi so podobne onim na Kumanovskem ali Skopskem polju. Kosovo polje je široko do 30 km, a dolgo 60 km. Okoli in okoli je obdano z visokim gorovjem, osobito proti Prizrenu, kjer je Šarplanina z 2500 metrov visokim Ljubotenom. Gorovje proti Prizrenu in Kosovski Mitroviči je obdano s silnimi gozdovi, ki se začnejo takoj, ko neha Kosovo polje. Polje samo leži visoko 500 metrov nad morjem, ima vsled tega mnogo bolj zdravo podnebje, nego Skopsko polje in ni morebiti ena sama velika ravan, nego je mestoma valovito.

Prva važna postaja je Uroševac. To je postaja za Prizren, ki je oddaljen nad 50 km in za vse kraje severno od Šarplanine tja do Albanije in do Džakovice v bogati Metohiji. Najpoprej te na postaji Uroševac pozdravi cel regiment čistilcev, ki hočejo čistit čevlje. Nato na obeh straneh ulice od kolodvora kuharji, ki nudijo čevabčiče in ražniče, a star zamazan Turčin peče na žaru jetra, zamazana in v blatu povaljana. Nisem še dobro pogledal teh prvih znamenitosti, ko plane pred mene ciganček kakih 10 let; na sebi ima pol hlač in pol suknjiča. Začne vpiti: „Aman, aman, aman!“ ter pri tem z veliko brzino polaga desno roko na srce, usta in čelo (turški pozdrav), obenem se vrže na tla, poljubi zemljo in ponavlja: „Amán, gospodine daj pare! Amán, gospodine daj pare!“ Ker denarja ne dobi takoj, gre pred nami po ulici in venomer ponavlja svojo komedijo z „Amán“ (t. j. vzklik „oh“ in nič drugega) ter s pozdravom in poljubovanjem zemlje. Nekdo ga vpraša: „Je-si li ti ciganin?“ a ciganček-navihanec odgovori: „Jok, gospodine, ja sam Srbin!“ Tako smo se mi, kakor tudi domačini, ki so se zbrali okoli nas, glasno zasmejali. Sicer je pa ciganček ta dan imel dobro žetev, samo je moral v zahvalo svojo amán-komedijo ponavljati še prav do kolodvora.

Prebivalstvo v Uroševcu je mešano. Mnogo Srbov, mnogo Arnavtov-muslimanov, a tudi Arnavtov-kristjanov. Videli smo n. pr. Arnavtke-kristjanke v krasnih elegantnih oblekah.

Na postaji Prištini se nam pridruži pravoslavni vojaški svečenik in še dva gospoda iz Prištine, ki je od postaje oddaljena kakih 7 km. Nato nadaljujemo vožnjo do prihodnje postaje, Obilićevo. Tu nas čakajo trije vojaški tovorni avtomobili, s katerimi se odpravimo na slavno kosovsko bojišče, kjer se je l. 1389. vršila bitka med Srbi in Turki. Vozili smo se kar po poljskih poteh. Čudim se, da se nismo zvrnili, kadar je avto krenil kar doli po kakem robu, ali pa da nismo obtičali v mehki zemlji.

Že od daleč zapazimo sredi polja lepo mošejo (turška cerkev), a zraven lepo dvonadstropno hišo. Kmalu smo tam. Okoli mošeje in hiše je visok zid, med mošejo in hišo zopet, tako da je v prvem dvorišču hiša, v drugem mošeja. V hiši stanuje čuvar. Mošeja je srednje velika. Lepo je opremljena s preprogami. Sredi cerkve je krsta sultana Murata, ki ga je v Kosovski bitki ravno na tem mestu ubil slavni Miloš Obilić. Truplo sultana ni tu shranjeno. Pokopan je v Mali Aziji, a tukaj so shranili le črevesje in drugo, kar je odpadlo, ko so sultanovo truplo balzamirali. Narod seveda veruje, da je sultan sam tukaj pokopan in zato pravijo, da je tu „sultanovo tulbe“ (sultanov grob). Čuvar groba je Turčin. Služba čuvarja se je vedno podedovala od očeta na sina, tako da čuva to za Turke sveto mesto še vedno isti rod, kateremu je ta naloga bila poverjena l. 1389. Seveda je čuvarja danes žalostno gledati. Potomci takratnih sultanovih smrtnih sovražnikov si ogledujejo danes spomenike nekdanje turške slave. Čuvar se tega dobro zaveda in žalost se mu opaža na očeh.

Gremo izven zidovja. Vojni svečenik iz Prištine nam svečano tolmači potek kosovske bitke. Na mestu, kjer stojimo, je bila takrat cerkev Sv. Nedelje. Tu v bližini je bil šotor Muratov in v dolgi črti preko celega polja turška vojska. Zapadni rob polja so zavzeli Srbi. Turška vojska je bila mlada, bojevita, kajti Mohamed in Alah sta zahtevala, da morajo Muslimani podjarmiti ves krščanski svet. Silno lepih zmag je že imela za seboj sultanova vojska. Kaj pa Srbi? Car Dušan Silni je umrl 1356. leta. Zapustil je le sina otroka in tako je z Dušanovo smrtjo prenehala tudi vez, ki bi mogla silni vojni in državni aparat držati v redu, kajti vlade in parlamenta v današnjem smislu še ni bilo. Nihče ni mogel vnadaljevati Dušanovega dela. Njegovi glavni vojskovodje in svetovalci so se začeli med seboj prepirati. Vsakdo je hotel biti vladar. Eden od teh je tudi car Lazar. Na Kosovem je poveljeval srbski vojski, ki jo je istotako razjedal črv nesloge. Srbska vojska je bila izredno junaška. Miloš Obilić je odšel celo v sultanov šotor in ubil samega sultana, poveljnika turške vojske, toda vse skupaj ni nič pomagalo. Nesloga je močnejša, nego največje junaštvo. Radi nesloge je Vuk Branković v odločilnem trenotku prešel na turško stran. Poveljeval je prvovrstni konjenici, kakršne niti Turki niso imeli. Z njo vred je odšel na turško stran in usoda Srbov in vseh Jugoslovanov je bila zapečatena za dolga stoletja ...

Turki so prvotno preganjali krščanstvo, a z nacijonalistično politiko so pravzaprav pričeli šele kratko pred odhodom iz teh krajev. Kosovo polje so hoteli pretvoriti v trdnjavo turštva. V ta namen so med drugim neposredno pred balkansko vojno začeli zidati pri Muratovem grobu turško bogoslovje. Temeljno zidovje je bilo že postavljeno in stoji še danes, toda vojna iz l. 1912. jim je menda za vedno prekrižala ta in še mnogo drugih načrtov.

Odhajamo v smeri proti Prištini. Zemlja je tu valovita. Kmalu pridemo sredi polja zopet do mošeje, ki se imenuje „Vezirovo tulbe“, grob Muratovega vezirja, t. j. ministra, ki je istotako izgubil življenje v kosovski bitki. Prihajamo mimo čednih kmečkih hiš. Pred hišami vidimo po naše opravljene ljudi. Naseljeniki so. Veliko je že njihovo število na Kosovem polju, kar dokazujejo mnoge nove vasi, ki smo jih ta dan videli precej. Polje je vse lepo obdelano, a povsod je polno krvavorudečega cvetja, zvanega „kosovski božur“ (potonka, ki je povsod drugod vrtna cvetlica). Pripovedujejo nam, da to cvetje raste samo na onem mestu Kosovskega polja, kjer se je l. 1389. vršila bitka. Narod veruje, da je „kosovski božur“ zrastel iz krvi padlih srbskih junakov. Naš pesnik E. Gangl poje v svoji pesmi „Kosovo polje“:


„Oj, ti polje, Kosovo polje,
kaj v cvetovih mi žariš rdečih,
kakor bi te krvca porosila,
porosila, v rožah se strdila?“

„Kosovski božur“ je Srbom „sveto cveće“ in milo je bilo gledati, s koliko ljubeznijo so moji sopotniki, Srbi iz Beograda in od drugod, trgali božur, da ga nesejo na svoje oddaljene domove v spomin na Kosovo polje.

Kmalu prispemo na vzvišeno mesto, odkoder je sijajen razgled po celem polju in na gorovje kroginkrog polja. — To mesto je izbrano za kosovski spomenik. Veliki umetnik Meštrović je napravil načrt za „Kosovski hram“ t. j. za kosovsko cerkev, ki bo tu stala v spomin na kosovsko bitko. Država je že dala na razpolaganje 10 hektarjev zemlje. V sredini bo „Kosovski hram“, okoli park. Ves prostor je že zagrajen in park se že dela, a v sredini stoji sedaj križ. Prostor negujejo vojaki iz Prištine pod vodstvom nas spremljajočega simpatičnega pravoslavnega vojnega svečenika.

Pridemo v Prištino. Kolikokrat sem slišal tvoje ime in kako sem si predstavljal ta kraj! Sram me je danes. Mesto je, kakršnih je toliko na Balkanu. Seveda cel gozd minaretov, mnogo umazanih in prav skromnih hišic, a tudi mnogo lepih poslopij. V Prištini smo obedovali. Hotel je bil prav čeden in obed dober. Samo ni bil gostilničar pripravljen za toliko ljudi in tako se je n. pr. zgodilo, da je moj prijatelj Srečko iz Ljubljane sicer dobil juho, ne pa tudi žlice. V juhi so bili cmoki in Srečko si je hitro pomagal: Vzel je zobotrebec — ne mislite, da prištinske gostilne nimajo zobotrebcev! — ter je s pomočjo istega spravil cmoke pod streho. Marsikaj sem že videl, a da se more juha jesti tudi s zobotrebcem, tega me je naučil zadovoljni Kranjec v Prištini na Kosovem polju.

Tudi svatbe ne smem pozabiti. Ravno med obedom se začuje z ulice godba. Urno jo mahnemo iz gostilne, da vidimo, kaj se godi: Svatba je. Spredaj korakajo cigani muzikantje, za njimi ženin in nevesta. Ženin je opravljen v lepo črno obleko, nevesta pa v sijajno lepo narodno obleko turškega kroja: Šalvare ali kako se imenuje zelo širokim hlačam podobno krilo zelene barve, rudečkasta bluza, razno nakitje itd. Okoli ženina in neveste gruča svatov deloma v narodnih, deloma v naših oblekah, a še večja je bila gruča radovednežev, ki je narastla posebno radi tega, ker smo svate ustavili, obkolili nevesto in ženina ter je dali za spomin fotografirati kar sredi ulice. V Prištini je namreč tudi to dovoljeno, ako gospod veliki župan ne nasprotujejo. No, in mi smo ta dan bili pod njegovo zaščito in pod zaščito naše vojske.

Slednje se je lepo videlo po celem našem potovanju po Kosovem polju. Da samo povem, kako smo nadaljevali od Prištine do Gračanice. Imeli smo zopet tri tovorne avtomobile. Z nami gre srezki načelnik in dva oficirja, razun tega na vsakem avtu mož s puško v roki. A na samem potu stoji na vsakih sto metrov kmet s puško. Kaj je to? Oblast je pozvala kmete, da radi nas zastražijo vso pot, kjer se bomo vozili. Prevozili smo se ta dan od postaje Obiličevo do Prištine, Gračanice in Lipljana gotovo 30 kilometrov. Na vsakih sto metrov stoji kmet s puško. Kakšna je to organizacija in čemu? Ali je res nevarnost tako velika? To daje misliti!

In res so baš tiste dneve časopisi poročali o dosti neprijetnih slučajih nevarnosti v Južni Srbiji radi kačakov t. j. roparjev. Tam nekje pri Tetovu proti albanski meji so roparji napadli neko vas in odpeljali okoli dvajset ljudi v šume. Iz svojih skrivališč so potem v oropano vas javljali, koliko denarja morajo doma ostali zložiti kot odkupnino za odvedene rojake. — A nekaj tednov po našem potovanju se je dogodil na Kosovem polju sledeči slučaj: Naš kralj in kraljica sta potovala v Peč, kjer se je vršilo svečano ustoličenje sedanjega srbskega patrijarha Dimitrija. Dvorni vlak je privozil do postaje Lipljan pri Prištini, kamor smo tudi mi potovali. V Lipljanu se je vlak ustavil in sta kralj in kraljica tu prenočevala, seveda kar v vlaku. Isto noč je 5 kilometrov oddaljeno selo Lepine napadel in zažgal kačak Azem Iljaz Račak s petdesetimi pomočniki. Ljudje so pobegnili, a neko deklico in nekega starca so kačaki ubili. Oboroženih ljudi menda ni bilo doma, ker so bržkone morali vsi stražiti dvorni vlak in železnico, kakor so danes stražili nas. Uradno poročilo pravi, da Azem Iljaz Račak vasi Lepine ni napadel v želji po ropanju, nego iz osvete, iz maščevanja. Oče Iljazov je Lil namreč hud razbojnik, radi česar je bil obsojen in ustreljen. Najbolj so pričali proti njemu ljudje iz vasi Lepine, zato se je Azem Iljaz maščeval.

Toda mi se čutimo varne. Saj nas, kakor rečeno, straži danes na stotine oboroženih kmetov. Zato mirno nadaljujemo pot preko bogatega žitnega polja. Dan je krasen. Razgled po polju in gorovju ob polju, posebno tja v smeri proti Prizrenu in Albaniji je prijeten. Avtomobili drvijo naprej in kmalu zagledamo v daljavi slavno cerkev Gračanico, kjer je srbska vojska pred Kosovsko bitko glasom sporočil opravila pobožnost.

Cerkev je srednje velika, zelo okusne zunanjosti in lepe notranjosti. Pred cerkvijo nas sprejme kakor zemlja star pop (duhovnik), ki nas prijazno pozdravi in nas odpelje v cerkev. Prvo, kar vidimo, so kupi mramornatih plošč. Prijazni pop nam takoj raztolmači, da so Turki enkrat po Kosovski bitki te plošče iz cerkve, kjer so tvorile tla, odnesli v Prištino in jih tam porabili za napravo kopališča. Sedaj po osvobojenju se marmornate plošče vračajo zopet na svoje mesto in se tako tudi na tej malenkosti popravlja v davnem času storjena krivica.

Notranjost cerkve Ti pokaže ob popovem pripovedovanju takoj zgodovino mnogih stoletij. Stara je kakih 700 let. Slikarije na višjih mestih, kjer jih roka ni dosegla, so ohranjene, kakor da so od včeraj. Imajo veliko umetniško vrednost in dokazujejo, da je pred Kosovsko bitko bila kultura v teh krajih na zelo visoki stopnji. Slično lepe slikarije sem zapazil tudi v manastiru Žiča. Rekel bi kdo, da to ni bilo delo domačih umetnikov, nego tujcev, Italijanov. Ne verjamem. Danes so prometne možnosti mnogo povoljnejše in slikarstvo posebno v južnih naših krajih mnogo priprostejše in vendar ne prihajajo tujci na pomoč. Še manje je verjetno, da so prihajali v dobi pred Kosovsko bitko. Kar je narod imel takrat, je brez dvoma domačega dela in dokazuje visoko stopnjo kulture, na kateri so se naši južni kraji nahajali pred dohodom Turkov. Sicer pa to dokazujejo tudi razna druga dela iz istih časov. Kakor rečeno, slike na stropu in na višjih delih sten so zelo dobro ohranjene, med tem ko so spodaj, do kjer je segla človeška roka, pokvarjene. Dolga stoletja so zahajali v to cerkev Boga molit kristjani in mohamedanci. Posebno mnogo slik so uničili kristjani sami. Pravoslavni imajo namreč navado, da v cerkvi prižgejo majhno svečko. Ker v Gračanici ni bilo posebnega prostora, kamor bi se take goreče svečke postavile, so jih kratkomalo pritisnili na steno. Svečka je gorela in od razvijajočega se dima so se slike na spodnjih delih sten popolnoma zamazale in pokvarile. Spet drugi so prihajali in so naslikanim svetnikom izdolbli oči, ker narod tamkaj veruje, da je ta prah zelo dobro sredstvo proti raznim boleznim. Ali se bo to dalo popraviti?

Pop pripoveduje tudi, da narod veruje, da je v tej cerkvi pokopan car Lazar, ki je padel v Kosovski bitki. Vendar te trditve zgodovina ne priznava, dasiravno v Gračanici, v cerkvi sami, kažejo celo mesto v steni, kjer da je car Lazar pokopan. Nadalje pripoveduje, kako so pravoslavni popje vsa stoletja suženjstva na skritem mestu skrbno čuvali mašniške obleke in druge cerkvene vrednosti do zopetne osvoboditve. Ni dvoma, da postane ta zgodovinski hram božji zopet sijajen, kajti karkoli vidiš in čuješ tu v Gračanici, vse Ti dokazuje, da Srbi ta svoj zgodovinski spomin zelo visoko čislajo.

Ko smo zapustili cerkev, vidimo na velikem cerkvenem dvorišču, ki je obdano z visokim zidom, gručo kmetskih fantov. Zanimivo jih je bilo opazovati iz več razlogov: Prvič noša sama je prav taka, kakor jo vidimo v Šumadiji, v srcu Srbije. Nadalje njihov govor je čisto srbski. Končno njihovo vedenje in igre — skakanje v daljavo in metanje kamna — istotako spominjajo na Šumadijo. Tako se celo v naglici lahko prepričaš, da je kmetsko ljudstvo, ki je tudi na Kosovem polju starejše, kakor mestno, čisto srbsko in je prvo prebivalo tukaj, med tem ko so se vsi drugi doselili pozneje. Osobito pa tu na Kosovem polju ni bilo nikjer opaziti Bolgarov ali Bugarašev.

Razume se, da smo se dali v cerkvi in pred cerkvijo s popom na čelu za spomin slikati, na kar smo nadaljevali potovanje do postaje Lipljan. Oboroženi kmetje so nas seveda stražili prav do postaje, pri kateri se nahaja večja, zopet čisto srbska vas. Ker je bila nedelja, je tudi v tej vasi bila mladina zbrana pri igranju sred vasi na livadi. Mi jo mahnemo v skromno gostilno v bližini kolodvora. Pride nas pozdravit domači pravoslavni pop, istotako star kot zemlja in z dolgo belo brado, kakor Sv. Miklavž. Starček je rodom iz Vojvodine. Želja, pomagati nesrečnim rojakom v turškem suženjstvu, ga je že v mladosti prignala na Kosovo polje. Mnogo je pretrpel častitljivi starček, toda največja želja se mu je vendarle izpolnila: Turki so od tod pregnani, njegov ljubljeni narod je po dolgih stoletjih zopet svoboden! Ne moreš se ubraniti solz, če poslušaš takega vzornega rodoljuba.

Pri moji mizi so se nahajali tudi gospodje oficirji, ki so nas na potovanju po Kosovem polju spremljali. Naročili so si malinovca ali nekaj podobnega. Stopil sem h gostilničarju ter plačal račun za sebe in oficirje. Kmalu za tem pa vidim, da vzame gostilničar tudi od oficirja denar za stvari, katere sem že jaz plačal in še izrecno povdaril, da poravnam račun tudi za oficirje. Kajpada sem gostilničarja pošteno nahrulil: Ali misli s takim nepoštenim postopanjem širiti tu spodaj kulturo? Mož je namreč prišel nekje iz Srbije. Videl sem, da ga je bilo sram, toda ne verujem, da za dolgo. Je namreč ena žalostna stvar: V naše južne kraje prihaja polno raznih obrtnikov, posebno iz Srbije, toda prihajajo skoraj izključno le ljudje, ki doma niso mogli priti na zeleno vejo, pa z vsemi sredstvi poskušajo svojo srečo v Južni Srbiji, v Macedoniji. Seveda najraje poskušajo s takimi sredstvi, kakoršnega se je hotel poslužiti tudi naš gostilničar v Lipljanu. Dolgo bo trajalo, predno se bo to zlo odpravilo!

Edini osebni vlak, ki dnevno vozi iz Kosovske Mitrovice, nas je zvečer odpeljal zopet proti Skoplju. Radi nedelje je bilo na vseh postajah polno praznično oblečenega občinstva. Povsod pa so vstopali tudi orožniki z mnogimi vklenjenci; čim bolj smo se bližali Kačaniku, tem več je bilo te robe. A bilo je med občinstvom tudi vedno več Arnavtov, ki so nas često motrili z mrkimi pogledi. Vsaj v teh krajih nimajo več pričakovati bodočnosti, česar se gotovo zavedajo.


Veles.[uredi]

Naslednjega dne smo se napotili trije Slovenci in prijatelj Dušan v Veles. Mesto se nahaja jugovzhodno od Skoplja kakih 50 kilometrov. Potovali smo s potniškim (osebnim) vlakom, ki obstane na vsaki postaji ter nam nudi priliko, spoznati že na vlaku ljudstvo teh krajev. Brzovlak drvi in se zaustavlja le na velikih postajah ter prevaža navadno le gotove sloje ljudi: trgovce, uradnike itd. Potniški vlak se ustavi povsod in prevaža ljudstvo. To smo tudi na potovanju v Veles takoj tem bolje zapazili, ker smo potovali v tretjem razredu.

Slika potnikov v našem vagonu je bila v istini čudovita. Tu padeta v oči najpoprej cigan in ciganka. Suha sta, da se vidi vsaka kost pod skoraj popolnoma temno zarjavelo kožo. Lasje dolgi in črni. Uhani. Obleka raztrgana in bosa sta. Oba pušita. Govorica je nerazumljiva. V drugem kotu sedi pravoslavni pop z dolgo črno brado, dolgimi lasmi, z onim loncu podobnim pokrivalom in dolgo, črno ne presnažno suknjo. Tu sedi tudi nekaj turško opravljenih in turško govorečih ljudi. Nadalje vidiš v vagonu ruske begunce, katerih je polno v Južni Srbiji. Vidiš tudi ljudi, ki so po osvoboditvi prišli iz Srbije in se tu doli naselili kot trgovci, gostilničarji itd. V vagonu se nahaja še mož, ki se vrača iz Beograda, kjer je bil delavec, v rodni kraj Prilep. Končno vidiš 15 ali 16 letnega fanta, ki je dijak gimnazije v Prilepu in se vrača od sorodnikov iz Skoplja nazaj v Prilep. Takšna je družba pri odhodu vlaka iz Skoplja. Med vožnjo pa smo videli vstopati posebno mnogo Turčinov, iz česar bi se dalo sklepati, da je v teh krajih dosti muslimanskega prebivalstva.

Dan je bil lep in zopet izredno vroč. Vlak teče najpoprej po širnem skopskem polju. Oko ti je zadovoljno, ko gleda mnoge njive, vmes velike travnike in pašnike, po katerih se pasejo silne črede raznovrstne živine, kar te spominja na vožnjo po Slavoniji. Glavna razlika je v tem, da vidiš na skopskem polju tudi zelo mnogo bivolov, česar v Slavoniji ne zapaziš. Posebno Te razveseli, ko vidiš, da začnejo tu doli uvajati tudi že bolje goveje pasme. L. 1921. sem si ogledal v Skoplju živinsko razstavo. Na celi razstavi sem videl le eno kravo simendolske pasme, vse drugo je bila domača roba: buša! Hitro ne more iti, kajti bolje pasme zahtevajo tudi boljšo nego, primerne hleve itd. No in sedaj pomislimo, da simendolsko govedo v Alpah brezdvomno mnogokrat bolje stanuje, nego v Macedoniji mnogi ljudje. Na živinski razstavi v Skoplju l. 1921. sem vprašal divjekosmatega in raztrganega Arnavta, ki je nekje od Kosovske Mitrovice prignal svoje buše na razstavo, ali se mu bolje dopade njegova buša ali simendolka, ki jo je na razstavo postavil nek oficir. „E, ta le je lepša,“ pravi Arnavt in pokaže na simendolko, „toda ona ni za nas. Pri nas mora krava po leti in po zimi živeti na prostem, tega pa ta (namreč simendolka) ne zna!“ Kosmatin Arnavt je sodil zelo pravilno.

Še eno posebnost zapazimo na tem potu: Macedonski mak. Je v cvetu krvavordeč in ne bled, kakor pri nas. Raste preko celega polja, v žitih, po travnikih, a posebno mnogo ga je na robovih ob cestah in ob železnici. Kričeče rudeča barva nudi posebno živo sliko. V gospodarskem pogledu pa igra mak v Macedoniji veliko vlogo, ker se prideluje iz njega glasovito uspavajoče sredstvo opij (opijum). Zelo mnogo tega blaga se izvaža in spada Jugoslavija med največje opij izvažajoče države.

Med opazovanjem pokrajine se hočemo seznaniti tudi z sopotniki, ker se v takem pogovoru dobi mnogo vpogleda v razmere kraja, po katerem potuješ. Zanimiv je bil delavec, ki se vrača v Prilep. Zanimiv radi tega, ker je iz celega njegovega razgovora odsevala srbska narodna zavednost. V tem pogledu se je temeljito razlikoval od gimnazijca, ki se je vračal v Prilep. Ta fant niti ni hotel oziroma si ni upal povedati, da ni Srb, nego da se čuti Bolgara. Govoril je srbski, a povdarjal je — brezdvomno zgolj iz nasprotstva do srbstva —, da je najbolje biti Slovan. Če smo Slovani, smo najmočnejši! Ne Srb, ne Bolgar, nego Slovan je! Pa bodi Slovan! Toda vidimo, da nisi, nego pod izjavo samo prikrivaš, da nisi Srb, nego si Bolgar, oziroma Bugaraš, kakor te ljudi nazivajo Srbi. Po mišljenju tovariš je bil temu dijaku kosmati pop. Pripoveduje, da prihaja iz Beograda. Baš tiste dneve je bil v Beogradu velik kongres srbskih duhovnikov in prirodno bi bilo, da prihaja tudi naš sopotnik od tam. Toda mož na naše vprašanje z zastrašenim glasom pripoveduje, da je v Beogradu obiskal samo prijatelja, na kongresu ni bil! Službuje tam nekje pri Strumici. Pripoveduje, da je rodom Grk in da je pobegnil med Srbe za časa balkanske vojne l. 1912. ter da je potem kar ostal med Srbi. Kako je ime njegovemu škofu, ki stoluje v Štipu, ni vedel povedati, češ, da imajo novega škofa, ki ga še ne pozna. Zanimiv pop in prefrigan! Ni Grk, nego brez dvoma je Bolgar. Ostali sopotniki ne bi mogli dati posebnih podatkov. Ruski begunci, ki so se tukaj naselili, so večinoma v naši službi in so zvesti izvršitelji vladine volje. Doseljeni Srbi se smatrajo gospodarje, ki obenem donašajo kulturo. Da je med temi doseljenci tudi mnogo nevrednih, smo videli na slučaju gostilničarja v Lipljanu. A domačini Turčini in cigani istotako predstavljajo svet za sebe in so z duhom v Angori (glavno mesto današnje Turčije v Mali Aziji), med tem ko se med nami čutijo tujce.

Železnica zapušča polje. Z leve in desne Vardarja se začne vzdigovati precejšnje hribovje. Po hribih vidiš mestoma male gozdičke ali poedina drevesa. Tuintam zapaziš na višinah hiše in vasi, med tem ko v dolini ni videti bivališč. Po tej dolini se je vršilo veliko prehajanje ljudi iz obširne Turčije v njene zapadne dele, ki so še do 1878. leta segali do Like, to je skoraj blizu naše Kranjske. Saj je Bosna iztrgana Turkom šele l. 1878. po berlinskem kongresu. No in takrat v vardarski dolini med Skopljem in Velesom gotovo ni bilo varno prebivati, zato so se domačini, dasiravno muslimani, naselili po manje pristopnih hribih. Ista slika je ostala do danes, toda se bo brezdvomno kmalu spremenila. Ob železnici so nastale zelo lepe postaje in okoli istih se bodo kmalu razvile lepe naselbine. Začetki se ponekod že vidijo.

Ko zapuščamo najvišji del vardarske doline in se bližamo Velesu, vidimo na levi in desni vedno več lepo obdelanih njiv in vrtov, a vmes stanovanja. Kmalu zagledamo od daleč precej visoko popolnoma golo rujavo goro, na katero je kakor prilepljeno mesto Veles. Čudna slika! Čisto doli ob Vardarju visoke, tudi dvonadstropne hiše. Zemlja se odtod vzdiguje v hrib in visoko gori so posejane hiše in sicer tako, da so hiše vsaj za oko iz daljave tem manjše, čim višjo lego imajo. Zadnje hiše, to je one iz najvišje lege izgledajo, kakor da štrli v zrak samo en kos strehe, a vse drugo je pod zemljo.

Postaja Veles je zelo lepa in zelo velika. Odhajamo takoj v vojašnico, oddaljeno kakih 10 minut, ker sem hotel obiskati vojaka znanca. V strašni vročini prispemo do vojašnice, kjer me službujoči oficir zelo prijazno sprejme. Ker ne vem, v kateri četi se nahaja moj znanec, zaukaže trobentaču, da z znamenjem pozove službujoče podčastnike čet. Takoj so vsi tu, oficir vpraša v kateri četi je ta in ta vojak. Odgovori podčastnik druge čete, da je pri njem, a druga četa ta dan na postaji vozi drva za vojaštvo. Ker se je že bližalo poldnevu, zaukaže oficir trobentaču, da z znamenjem drugo četo takoj pozove v vojašnico in za 10 minut sem že videl svojega rojaka. Oficirjeva ustrežnost mi je ugajala, istotako se mi je dopadlo točno delovanje celega vojaškega stroja. Še bolj sem bil vesel, ko prikoraka četa slovenskih fantov in vidim, da je eden bolj zdravega in bolje rejenega lica od drugega. Vojaško službovanje je vedno imelo tudi dosti neprijetnosti in jih ima še danes; toda tak-le obisk v vojašnici dokazuje, da se pravi oficirji radi trudijo prirodne neprijetnosti vojaške službe čimbolje omiliti. O tem sem se prepričal še bolje v razgovoru z vojakom-rojakom in z drugimi vojaki, s katerimi sem se ta dan pogovarjal.

Veles je važno prometno križišče, ker se gre od tod na Ovčje polje in v Štip ter naprej na bolgarsko mejo. Ravno v času našega obiska v Velesu se je gradila odtod na Ovčje polje železnica. Pravijo, da se je začela graditi na zahtevo vojaških krogov, ker se Bolgarija baje stalno pripravlja na vpad v Macedonijo. Naj bo kakorkoli, železnica bo velevažna tudi v gospodarskem pogledu. Žal mi je, da pri tej priliki nisem odšel na Ovčje polje, o bogastvu katerega se toliko čuje. Tam se prideljuje tudi riž. O rodovitnosti pa sem se prepričal l. 1922. na kmetijski razstavi v Beogradu, kjer so med drugim pokazali krompir z Ovčjega polja. Bil je kakor dorasla človeška glava! Poprej se tod ni gojil. Naseljenci iz Like so ga prinesli in je pokazal tak čudovit uspeh. Ali ostane tako trajno, to bo pokazala šele bodočnost. Za sedaj pa izredna rodovitnost Ovčjega polja, kjer se je naselilo tudi že nekaj Slovencev, ni bajka.

Mesto Veles je živahno. Takoj se vidi, da se tudi dela mnogo kupčij. Za oko pa ulice niso najbolj prikupljive. Tlak obstoji iz še večjega in nerodnejšega okroglega kamenja, nego v drugih južnih mestih, a hiše skromne. Ni pa dvoma, da bodo kmalu izginile in na njih mesta pridejo lepa poslopja, kakor smo jih vajeni v naših mestih. Isti je razvoj v Beogradu, v Skoplju in v vseh južnih naših mestih. Tudi Veles mora slediti!

Vsi napisi so seveda srbski, istotako vsa imena. Bolgarska imena navadno končujejo na v, n. pr. Popov. Vsa ta imena so sedaj dobila svoj ič in se glase lepo srbsko Popovič in slično. Ta dopolnitev imen je bila uradno zaukazana in je na napisih povsod izvedena. Toda ko smo se spravili v gostilno — menda se zove „Hotel Beograd“ — in smo poslušali domačine, ti v razgovoru pri imenih niso rabili srbske končnice ič, nego le stara bolgarska imena. To dokazuje, da se nahaja tod še dosti bolgarsko mislečih ljudi.

In še eno smo zapazili v gostilni. Ko vstopimo, sedi pri eni mizi družba pet ali šest oficirjev. Pri našem prihodu vstanejo in odidejo, le eden je ostal. Bil je pijan — delaven dan in pred obedom je bilo! — in razburjeno je robantil ter nadaljeval s pijačo. Poslušamo ga in spoznamo, da je nedavno prišel v Veles iz boljših krajev in sicer po kazni. Nisem mogel in ne morem odobravati kazenskega premeščanja državnih uslužbencev kakršnekoli stroke iz drugih krajev v Južno Srbijo, oziroma v Macedonijo. Tja doli spadajo prvovrstni državni uslužbenci, kajti tam je treba narod v veliki meri šele pridobivati za našo državno misel. Uradnik ima tam dve službi: uradno in narodnopolitično. Uradnik pa, ki si je zaslužil kazensko premestitev, teh služb nikdar ne bo zadovoljivo vršil. S kazenskim premeščanjem drž. uslužbencev v južne kraje bi se radi tega moralo v državnem interesu enkrat za vselej prenehati.

Popoldne smo se vračali v Skoplje. Še en pogled s kolodvora na Veles in okoliško gorovje. Žal mi je po Ovčjem polju, da nisem mogel tja. Še bolj žal mi je, da ne morem nadaljevati potovanja za hribe na desni obali Vardarja tja, kjer je Prilep in grad slavnega kraljeviča Marka. Največja vročina je tu doli ob Vardarju, tam v ozadju se vidijo visoki snežniki. Toda treba se vrniti. Z bogom, Veles! Ali te še vidim kedaj in pohitim še dalje?

Na vlaku je bilo polno kmetov Turčinov, ki so se vračali v svoje naselbine ob vardarksem hribovju. Vlak naglo zapušča Veles. Pridemo zopet v dolino. Vozimo se skozi predore. Vsa proga, posebno vsi predori, so vojaško zastraženi. Saj nismo predaleč od bolgarske meje, izza katere se stalno pripravljajo vpadi „makedonstvujočih“, to je ljudi, ki hočejo Macedonijo odtrgati od Jugoslavije ter jo dati Bolgariji. Naša vojska je pripravljena na obrambo, na vsak korak se to vidi. Isto vidijo tudi tu potujoči domačini, ki so radi tega tem manj voljni slediti vabljivim glasovom iz Bolgarije, ki kličejo na upor. Sicer pa izgleda, da bi baš ti-le kraji v vardarski soteski niti ne hoteli razumeti bolgarskih vabil. Saj izgleda, da so to sami muslimani. Polni vagoni so jih. In zanimivo jih je opazovati. Baš tam v soteski je na nekem mestu zelo dolga proga brez postaje. Nekje v sredini med dvema postajama v hribu je vas. Dva fanta Turčina sta iz te vasi. Ako takoj izkočita iz vlaka, si prihranita zelo dolgo pot od oddaljene prve postaje. Fanta se postavita na stopnice in čakata primernega prostora, kjer bi se dalo brez nevarnosti skočiti. Vsa okna so polna turških glav, ki pri vsakem primernem mestu vzpodbujajo fanta, naj odskočita. Eden je kmalu našel toliko srčnosti, da skoči na malo s travo obraščeno ravnico. Na ramah je imel napolnjeno vrečo. Skoči in pade, da se tri-, štirikrat prekucne v travi. Vidimo ga še, kako je vstal in odšel v hrib. Drugi fant pa ni našel srčnosti, da izkoči, dasiravno so ga Turčini vzpodbujali z vso gorečnostjo. Moram še omeniti, da so le-ti Turčini delali na mene vtis zelo dobrosrčnih ljudi. Osobito se po dobrosrčnih pogledih temeljito razlikujejo od mnogih divje pogledujočih Arnavtov v Kačaniku in na Kosovem polju.


Južna Srbija in narodnosti.[uredi]

Človeka miče poglobiti se nekoliko v razmišljanje o gospodarskih razmerah Južne Srbije. Vendar to v okvirju tega potopisa opustim oziroma kratko ponovim tolikokrat zabeleženo in izgovorjeno vest o silnem prirodnem bogastvu naših južnih krajev. Seveda se prirodno bogastvo še zelo malo izkorišča. Obdelovanje rodovitne zemlje se vrši še na prav priprost način, vobče je kmetijsko gospodarstvo na nizki stopnji, a istotako skorajda ni govora o pravilnem izkoriščanju rud, gozdov, vodnih sil itd. Turčija, ki je tukaj gospodarila do 1912. leta, je zapustila v gospodarskem pogledu razmere, kakoršne so v Sloveniji obstojale morda pred dvemi stoletji ali še popreje. Industrije ni bilo, zemljiška posest pa se je nahajala v rokah muslimanskih velikašev. Pod Jugoslavijo se na vseh poljih gospodarskega življenja naglo uvajajo naši zapadni načini dela, vendar bo treba čakati vsaj nekaj desetletij, predno bo mogoče zabeležiti vidne uspehe in predno se oblike tamkajšnjega gospodarskega delovanja izenačijo z stanjem pri nas. Razveseljivo je, da se Jugoslavija trudi postaviti gospodarstvo Južne Srbije na zdrave napredne temelje in ta ugotovitev naj v okvirju mojega potopisa zadostuje.

Nekaj več pa želim povedati o narodnostnih razmerah naših južnih pokrajin. Že nekoliko potovanja po macedonskih železnicah in nekoliko bivanja po poedinih krajih Južne Srbije takoj pokaže, da enotne narodnosti tu doli ni, nego tukaj stanujejo razni narodi. Srbi, Albanci, Turki, Bolgari, Grki, Rumuni in bogve kaj še drugo. Uradni popis prebivalstva v Jugoslaviji se je vršil dne 31. januarja 1921. leta. Po tem popisu je bilo v Južni Srbiji 1,474.560 prebivalcev, ki so se po veroizpovedanju delili sledeče:

Pravoslavni 743.872
Muslimani 705.554
Rimokatoliki 17.699
Grkokatoliki 694
Židje 5.737
Protestantje 884
Drugi 112
Brez konfesije 8

Številke dokazujejo veliko prevladanje pravoslavnih in muslimanov. Dele se približno na polovico. Vendar se iz teh številk ne more dobiti prave slike glede narodnosti prebivalstva v Južni Srbiji. Uradna statistika nam za to daje na razpolago sledeče podatke na podlagi popisa prebivalstva z dne 31. januarja 1921:

Srbo-Hrvatov 879.784
Slovencev 510
Drugih Slovanov 746
Arnavtov 418.937
Rumunov 9.056
Nemcev 176
Madžarov 109
„Drugih“ 165.242

Te številke pred vsem dokazujejo, da se med Srbo-Hrvate ne prištevajo le pravoslavni, nego tudi del drugih. Pravoslavnih je v Južni Srbiji 743.872, Srbo-Hrvatov se je uradno naštelo 879.784, torej za okroglo 146.000 več. Vseh rimokatolikov ni prištevati med Jugoslovane, ker je znano, da je precej katolikov tudi med Arnavti. Brez dvoma se je en del muslimanov priznal za Srbohrvate. Razun tega so številke glede narodnosti poučne v tem, ker priznavajo 418.937 ali skoraj eno tretjino Arnavtov. Uradna statistika pa iznenadi, ker ne navaja posebej Turkov, Grkov in Bolgarov. 176 Nemcev in 109 Madžarov navaja posebej, med tem, ko ostale spravi pod naziv „drugi“, dasiravno jih je skupaj 165.242. Ni naša naloga razmišljati o vzrokih za tako postopanje uradne statistike. Nam zadostuje, da moremo iz navedenih številk in iz opazovanj na licu mesta ugotoviti, da v Južni Srbiji prebivajo Srbi, malenkost Hrvatov in Slovencev, potem Arnavti, Bolgari, Turki, Grki, Rumuni in drugi. Velika mešanica, pravi Babilon! In tudi to-le ugotovimo: Velika večina prebivalstva je vsekakor slovanska. Kako pa se ta slovanska večina deli na poedina plemena, o tem nam uradne številke ne nudijo slike dejanskega stanja.

Slovani so prišli na balkanski polotok v času preseljevanja narodov, torej nekako takrat, ko so se priselili v naše kraje tudi stari Slovenci. Tu so sprejeli krščanstvo. Posebne zasluge za pokristjanjenje takratnih Slovanov sta si pridobila brata Ciril in Metod, ki sta v devetem stoletju prišla iz Soluna, torej iz krajev, kjer še danes prebiva tako slovansko prebivalstvo, kakor ga najdemo v Macedoniji. Jezik svetih bratov Cirila in Metoda imenujemo „staroslovenski“. Južni Slovani so kmalu začeli ustanavljati tudi svoje države, ki pa so druga za drugo propadle, največ pod pritiskom Nemcev in Madžarov z severa in Turkov z jugovzhoda. Tekom 19. stoletja se osvobodite na Balkanu Srbija in Bolgarija in zanimivo je, da ste obe državi precej pričeli obračati svoje oči tudi na Macedonijo. Čimbolj je propadala turška moč, tem bolj ste Srbija in Bolgarija pripravljali v Macedoniji tla za končno osvoboditev še zasužnjenega ozemlja in naroda. Zanimivo je pri tem, da so Bolgari vršili propagando v Macedoniji že mnogo pred l. 1878., ko je Bolgarska po zmagoviti vojni Busov proti Turčiji bila osvobojena. Še prej se je pričela bolgarska, nego srbska propaganda. Pravzaprav to ni čudno. Srbija je bila osvobojena že v začetku 19. stoletja, dasiravno je bil sultan še do 1878. leta nekak vrhovni gospodar Srbije. Vendar je urejevanje notranjih razmer v mladi državi dalo narodu in vladi toliko posla, da se niso mogli mnogo zanimati za usodo rojakov na daljnem jugu. Razun tega je med Srbijo in Turčijo že obstojala meja, kar je istotako zelo oviralo propagando v sedanji Južni Srbiji, med tem ko so Bolgari živeli do l. 1878. v Turčiji sami.

V 19. stoletju je boj zasužnjenih narodov za svobodo dosegel posebno lepe uspehe baš na Balkanu. Iz turškega suženjstva se rešita dva neslovanska naroda Grki in Rumuni in dve slovanski plemeni Srbi in Bolgari. Tri slovanske državice nastanejo na Balkanu: Črnagora, Srbija in Bolgarija. A komaj se balkanski Slovani otresejo turškega jarma in komaj so premagane začetne težave svobodnega državnega življenja, že se pojavi boj za prvenstvo kot nekak dokaz, da tvorimo Jugoslovani enoto, v kateri treba samo še odločiti, kedo bo igral vodilno vlogo: Srbi ali Bolgari. Nenavadno hitro so tekli dogodki: osvobojenje od 1804 do 1918, potem boj za prvenstvo 1885 (vojna med Srbijo in Bolgarijo) do 1918 (končen poraz Bolgarije v boju za Macedonijo). No, niso si želeli Macedonije samo Bolgari in Srbi, nego tudi Grki so jo smatrali za svojo, a istotako Arnavti. Vojni Bog je razsodil na korist srbskega orožja. Zemlja je danes del Jugoslavije in se nahaja popolnoma v območju srbskega dela našega naroda. Toda ljudje, ki žive na tej zemlji, še niso naši. Treba jih bo šele pridobiti. To pridobivanje je težka naloga Srbov, a Hrvatov in Slovencev le v toliko, da Srbov pri tem delu vsaj ne oviramo, ako se delo vrši na korist naše celokupnosti.

Današnje stanje je nevzdržno. Ni opasnost v tem, ker imamo v Južni Srbiji zraven Srbov tudi Bolgare ali Bugaraše — ime dejstva ne spreminja! —, Arnavte, Turke, Grke. V samem obstanku raznih narodov ni opasnosti, opasnost je pa v tem, da se v teh narodih vrši propaganda za odcepitev od naše države. V Bolgariji obstoji izredno močna organizacija makedonskega komiteta, ki si stavljala za nalogo, Macedonijo za vsako ceno priboriti zopet Bolgariji. Na drugi strani obstoji „kosovski komitet“ kot središče Arnavtov za odcepitev vseh z Arnavti naseljenih krajev Južne Srbije in priključitev istih k Albaniji. Turke vleče v Turčijo oziroma si žele nazaj v turško državo, Grki si zopet domišljujejo, da mora vsaj južni del Macedonije biti njihova last. Agitacija posebno na korist Bolgarije in Albanije v Južni Srbiji nesporno obstoji in predstavlja za Jugoslavijo gotovo nevarnost. O tem pri nas nihče ne sme živeti v zmoti. In mora to vedeti posebno oni, ki bi kedaj hotel kritično gledati na delovanje Srbov v Južni Srbiji, ki se trudijo, da te kraje za vedno zagotove Jugoslaviji.

Trije momenti igrajo tukaj važno vlogo: Tradicija, vera in jezik.

Tradicija: Mnogi, pred vsem Turčini, so bili in bi bili vsekakor raje pod Turčijo, kakor pod katerokoli krščansko državo. S spremembo vsled tega niso zadovoljni. Zopet drugi so si želeli spremembe, toda ne take, kakoršna je prišla. Eni bi hoteli biti pod Bolgarijo, drugim se je hotelo Albanije, zopet drugim Grčije. Na svoj račun so prišli le oni, ki so si želeli Srbije. Toda to nikakor ni bila večina. Tako pride, da dela ljudi nezadovoljne tradicija, spomin na vse ono, kar je bilo oziroma na vse ono, za kar so ljudstvo razne propagande vzgajale in pripravljale, a se ni izpolnilo. Ta nezadovoljnost ni nepremagljiva. Razmere pod Turčijo so bile skrajno žalostne. Nesigurnost je bila velika. Gospodarske razmere so spominjale na srednji vek, na dobo tlačanstva in še na huje. Prosvetnega dela je bilo v teh krajih skoraj le toliko, kolikor ga je bilo prišlo iz Srbije in Bolgarije. Vse to se je pod Jugoslavijo spremenilo in se naglo obrača na bolje. Treba je dobre, poštene uprave, dobrega prosvetnega in dobrega gospodarskega dela, usmerjenega vedno na korist ljudstva in ne poedinih veljakov, pa bo ljudstvo kakoršnekoli vere in kakoršnegakoli jezika kmalu nehalo misliti tja, kamor so ga vabile Jugoslaviji in posebno Srbiji nasprotne propagande.

Vera: Mnogi mislijo, da v veri tiči najtežavnejši moment, toda to ni točno. Še za časa Turčije je, kar se tiče pravoslavnega slovanskega prebivalstva — Rumuni in Grki so tudi pravoslavne vere! —, bila stvar težavnejša, nego je danes. Bolgarija ima namreč svojo državno pravoslavno cerkveno organizacijo, a na čelu ji stoji ekzarh. Srbija ima istotako svojo organizacijo s patrijarhom na čelu. Vsled propagande i od strani Srbije i od strani Bolgarije je del v Južni Srbiji živečih pravoslavnih Slovanov podpadal pod srbsko, a del pod bolgarsko pravoslavno cerkev. Z spremembo l. 1913. oziroma l. 1918. je vsa pravoslavna cerkev v Južni Srbiji kratkomalo podrejena srbskemu pravoslavnemu patrijarhu in mora s tem prenehati v cerkvi tudi propaganda, ki se je poprej tam, kjer so verniki spadali pod bolgarsko cerkveno organizacijo, vršila na korist Bolgarije. Verski nauki so namreč tu in tam eni in isti, le organizacija cerkve je bila izvedena v okviru dveh držav. Z uklonitvijo ekzarhata iz Južne Srbije je znaten del vprašanja že povoljno rešen in bo prejalislej na korist Srbov in s tem na korist Jugoslavije pokazal dober uspeh. Kar se tiče grških pravoslavnih cerkvenih občin, ki so obstojale na danes našem ozemlju, kakor n. pr. v Bitolju, je stvar bila istotako enostavna, ker so tudi te cerkve podredili srbskemu patrijarhu. Nekaj težavnejše izgleda zadeva z muslimani. Toda tu je na mestu ena sama taktika: Verska strpnost! Naj se muslimanom nudi v verskem pogledu v Jugoslaviji vse, kar njihova vera zahteva, oziroma naj se jim dovoli svobodno versko življenje, da ne bodo imeli povoda, radi vere siliti v drugo državo, pa bo tudi to vprašanje rešeno brez vsakoršne škode za srbstvo in za Jugoslavijo.

Jezik: To je najkočljivejše vprašanje. Pred tisočletjem je razlika v slovanskem govoru od Triglava do Črnega morja bila gotovo najmanjša. Da se je takrat ustvarila enotna država, ki bi obsegala vse Jugoslovane, bi brezdvomno imeli danes en sam jugoslovanski jezik. Toda nikdar še nismo živeli v skupni državi. Posamezni deli so bili včasih svobodni, mnoga stoletja pa smo vsi robovali in to raznim tlačiteljem, nikdar vsi enemu. Tako je zgodovina sama pospeševala razvoj narečij in razvoj več književnih in končno več državnih jezikov Jugoslovanov. Posebno zanimiv in poučen je razvoj v Macedoniji: Bolgarija ima svoj bolgarski, Srbija svoj srbski jezik. Obe državi se potegujete za pridobitev Macedonije, toda jezik, ki ga govori narod tam doli, ni niti srbski, niti bolgarski. In tako je veliki slavist Vatroslav Jagič, ki je nazadnje deloval na dunajskem vseučilišču, o priliki nekega državno-političnega spora na Balkanu, mogel javno trditi, da iz jezikovnih razlogov nimajo pravice do Macedonije niti Srbi, niti Bolgari. S čisto jezikovnega stališča ima menda Jagič prav, z narodnopolitičnega stališča pa se mu ne more pritrditi. Z narodnopolitičnega stališča moramo obžalovati, da ni pravočasno prišlo do izgradnje enotnega književnega jezika od Triglava do Črnega morja. In če do tega žalibog ni prišlo, potem danes, ko imamo že dosti moči na razpolago, ne smemo dovoljevati nadaljnega jezikovnega razkosavanja. S tega stališča ne moremo odobravati mnenja jezikoslovcev, nego prav imajo Srbi in Bolgari, ki so hoteli Slovane v Macedoniji prikleniti na srbski oziroma na bolgarski književni jezik. Slednja možnost — bolgarski književni jezik v Macedoniji — odpada, ker je usoda na bojnem polju dala prvenstvo srbskemu orožju. Tako je neizogibno, da zmaga v južnih krajih naše države končno tudi srbski jezik. Ne samo med tamkajšnjimi Slovani, nego tudi med tamkajšnjim prebivalstvom drugega jezika, med Arnavti in Turčini. Šola bo storila svoje, službovanje v armadi to pospešuje, uprava in vse deluje v tem pravcu. Čim več se bo delalo, tem preje bo dosežen popolen uspeh.

Delo, ki ga danes Srbi vrše v Južni Srbiji, za nje ni novo. Po zmagoviti rusko-srbski vojni proti Turčiji l. 1877.—1878. je Srbija prejela Niš, Pirot, Prokuplje in Vranje. Takrat, pred približno 50 leti, narodnostne razmere v teh štirih okrožjih niso izgledale mnogo drugače, kakor izgledajo danes v Južni Srbiji. In vendar kak sijajen uspeh je Srbija dosegla v ne polnih 50 letih v navedenih okoliših! Kdo bi danes iskal tam Turčina in muslimana — razun kacega cigana —, a še manje najdeš Arnavta ali človeka, ki bi mislil bolgarsko. Isto je bilo še poprej v Srbiji, kakor je obstojala do l. 1878. Število Turčinov je bilo v trenotku osvobojenja l. 1804. v Srbiji zelo veliko, danes ga ni niti Turčina, niti muslimana v celi takratni Srbiji. Zato zaupajmo Srbom, da bodo umeli tudi v Macedoniji ustvariti tako stanje, ki bo popolnoma odgovarjalo koristem Jugoslavije in Jugoslovanov. Prepričan sem namreč, da bo utrditev naše Macedonije v srbskem smislu ob enem pomenilo izločitev predmeta, okoli katerega bi se še mogel voditi spor med Jugoslavijo in Bolgarijo. In kakor hitro odpade ta razlog za spor, nastopi ob enem trenotek za spojitev današnje Jugoslavije in Bolgarije.

Srbi se imajo pri delu, ki ga vrše v Macedoniji, boriti tudi z ovirami. Tuja propaganda ni prenehala, kar dokazuje obstoj makedonskega komiteta za Bolgarijo in kosovskega komiteta za Albanijo. V teh komitetih delujejo v prvi vrsti ljudje, ki so se v l. 1918., ko je Macedonija definitivno pripadla kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, izselili v Bolgarijo, Turčijo, Grčijo ali Albanijo. Število teh izseljencev znaša več stotisočev. Najslabše so naleteli oni, ki se sele v Turčijo. Odkar je Kemalpaša začel modernizirati svojo turško domovino, se starokopitnim muslimanom iz Južne Srbije prav nič več ne dopade v Mohamedovi državi. Pripoveduje se, da je bilo več izseljencev za kazen obešenih, ker so obsojali Kemalpašine novotarije (odprava zakrivanja obraza turških žen, odprava fesa in vpeljava našega klobuka, boj proti mnogoženstvu itd.). Radi tega je izseljevanje Turčinov iz Macedonije v Turčijo skoraj popolnoma prenehalo. Nekaj bolje so naleteli oni, ki so se izselili v Bolgarijo. Ne le, da prejemajo od Bolgarije razne ugodnosti, nego tam jim je celo dovoljeno sestavljati razne komitske čete, ki so neredko vpadale v naše ozemlje, da bi onemogočale delo Jugoslavije za utrjevanje elementa v Južni Srbiji. Slične čete komitov so sestavili tudi Arnavti.


Komitaši.[uredi]

Že beseda sama je čudna, a še čudnejša so bitja, ki se zovejo komite ali komitaši.

Prvega komitaša sem videl leta 1922., ko sem služboval še v poljedelskem ministrstvu. Sluga mi javi, da želi k meni „vojvoda Stojče Dobrič“. Takoj sem bil poln radovednosti, kdo je ta vojvoda. Vstopi srednje visok zelo vitek mlad človek kakih 28 do 30 let. Brez pokrivala, zelo dolgi črni lasje, obleka pomešana, ni vojaška, ni naša, ni macedonska. Gologlav pri vstopu salutira in se javi:

„Ja sam vojvoda Stojče Dobrič!“

„Kaj želiš vojvoda?“ mu pravim in mu dam roko.

Zagonetni mož pripoveduje, da je vojvoda naše komitske čete v Kumanovem, kjer je imel hišo in malo posestvece. Toda državni ekonom mu je zemljo odvzel, da naredi na isti vzorno državno posestvo, kakršna obstoje v Srbiji v vsakem okraju in se po vojni vstvarjajo tudi v Macedoniji. Vojvoda se huduje, zakaj je država odvzela posestvo baš njemu, zvestemu sinu srbskega naroda, ko je vendar v kraju toliko posestev Turčinov in Bugarašev! Ni prav, da se je vzelo njemu. Prihaja, da se pritoži pri meni. On, komitski vojvoda, bi sam z lastno pestjo lahko obračunal z državnim ekonomom, toda to bi ne bilo prav in lepo. Zato prihaja najpreje k meni. Če to ne bo pomagalo, gre k ministru. Če tudi to ne bo dalo uspeha, gre h kralju. In če bi od kralja tudi ne dobil svoje zemlje nazaj, gre domu in državnega ekonoma — zakolje!

Tako mi energično pripoveduje in jaz nisem vedel, ali se naj smejim ali čudim. V nadaljnem razgovoru zvem, da je mladi mož zvršil dva ali tri razrede gimnazije, na kar je še pod Turčijo odšel med komitaše. Služil je dolgo do l. 1921. v Bulgariji. Meni pravi, da je tam služil kot srbski komita, da vidi in poroča pristojnim srbskim službenim mestom, kaj Bolgarija dela za osvoboditev Macedonije. To svoje špijonsko delo je opravljal na ta način, da se je v Bolgariji izdajal za Bolgara. L. 1921. se je vrnil v Kumanovo, vstopil v našo komitsko službo in prevzel menda 18 mož broječo četo kumanovsko. Pokaže mi spisek četašev: Trije ali štirje so rodom iz kumanovskega okraja, vsi ostali so iz Srbije. Iz listin, ki mi jih pokaže, vidim, da je z našimi oblastmi v dobrih zvezah in da dobiva službene naloge za pohode čete tudi od uradov, posebno kadar je bilo treba preganjati kake razbojnike, a istotako, razume se, kadar so se v okraju pojavile komitske čete drugih držav. Kajti v Macedoniji ne delujejo samo naše komitske čete, nego imajo svoje organizacije tudi drugi, posebno Bolgari in Arnavti.

Vojvoda Stojče Dobrič je dobil svoje posestvo nazaj, ne da bi moral hoditi do kralja. Videl ga pozneje nisem več, pač pa sem vsakogar iz Kumanova, ki sem ga srečal v življenju, spraševal po zanimivem komitskem vojvodi. In zvedel sem čudne stvari: Da oblasti in vobče „naši“ ne zaupajo vojvodi. Zveze da ima z Bolgari. V naši službi je, toda izgleda, da samo navidezno. Z srcem je pri Bolgarih. Ni naš, rego bolgarski komita. In ni res, da je pred leti bil kot naš človek na Bolgarskem, nego je verjetneje, oziroma je skoraj popolnoma gotovo, da je mladenič prišel k nam po naročilu ljudi iz Bolgarije! Mnogo stvari se je dogodilo, ki so ta sum opravičevale in tako se je usoda fanatičnega komitaša — fanatik je bil, vsaka njegova beseda in kretnja je to razodevala! — hitro dopolnila: Nekoč je v nočnem pohodu prišel ob svoje življenje!

To je moj prvi komitski slučaj. Drugega nisem sam doživel, nego mi ga je pripovedoval znanec. Ta znanec — Slovenec — je bil l. 1924. službeno več dni v nekem mestu Macedonije. Za tamkajšnje kraje je bil nekam zelo tuje oblečen: Sportska obleka, čepica, močna palica in razun tega nosi dolgo črno brado, kakršno je menda imel pred mnogimi desetletji tudi Nikola Pašič. Moj znanec je ves dan opravljal svoj službeni posel, a zvečer ob gotovi še rani uri — pozno se v teh krajih ne priporoča hoditi niti po mestnih ulicah! — je odhajal v hotel, kjer je stanoval. Že nekaj večerov je videl, da je hodil za njim neznan človek. Nekoč pa ga neznanec nagovori:

„Dober večer, gospod. Prosim povejte mi, odkod ste Vi?“

„Pa kaj Vas to zanima?“ mu odgovarja moj znanec.

„Prosim, povejte ipi, kdo ste?“ pravi mož še enkrat.

Moj znanec mu na to pove, da je uradnik, rodom iz Slovenije in da se nahaja v Macedoniji radi službenega opravila. Neznancu je bilo, kakor da se mu je pri teh besedah odvalil kamen od srca. „Hvala bogu!“ pravi in vzradoščen nadaljuje: „Glejte, jaz že tri večere pazim na Vas, da bi Vas ustrelil. Moja žena je namreč tukaj srbska učiteljica in zelo marljiva narodna delavka, a jaz ji pomagam, kolikor morem. No in ona me je opozorila na Vas. Bekla je, da ste gotovo komita, v službi Bolgarije in da Vas je treba v interesu naše države takoj uničiti. Hvala bogu, da sedaj vem kdo ste in posebno, da niste bolgarski komita!“

Moža sta se razšla kot prijatelja, a slučaj jasno dokazuje, kako more v teh krajih celo najpoštenejši tujec priti v nevarnost radi komitaštva.

* * *

Macedonce so hoteli pridobiti za sebe Grki, Bolgari, Rumuni, Srbi, Avstrija in drugi, a držati so jih seveda hoteli tudi Turki. Najrazličnejših sredstev so se v ta namen posluževali, toda najgrozovitejše sredstvo so bili brezdvomno komitaši ali četaši, t. j. nasilje, pridobivanje Macedoncev na ta način, da so nasprotnike ubijali, često zelo zverinsko. Vedno so se tega sredstva v večji ali manjši meri posluževali Turki. V drugi polovici 19. stoletja pa so od ostalih narodov bili Bolgari prvi, ki so organizirali čete v svrho ubijanja nasprotnikov. Turki so kolikortoliko navidezno postopali po nekakem zakonu, češ, ta in oni ruje proti turški državi, vsled česar ga obtožijo veleizdaje in ga obsodijo na ječo, navadno na 10, na 50 ali na 101 leto. Mnogi prvaki so našli v ječi tudi svoj grob, a oni, ki so se vrnili, so bili telesno in duševno onemogli. Surovo, nečloveško je bilo postopanje Turkov, vendar se je vršilo, kakor rečeno, vsaj pod krinko veljavnega zakona, med tem ko se delovanje komitašev niti navidezno ni dalo opravičevati s kakim zakonom.

Bolgarska propaganda se je pričela v Macedoniji pred srbsko. Srbi so že od začetka 19. stoletja imeli lastno, svobodno državo, med tem ko so Bolgari živeli pod sultanom do 1878. leta. Bolgari so torej iz same Turčije vodili propagando med Slovani v Turčiji, med tem ko bi srbska propaganda, če tudi bi jo vršili Srbi, ki so bili turški podaniki, takoj prišla pri Turkih na sum, da prihaja iz že svobodne Srbije. Radi tega so turške oblasti mnogo raje videle bolgarsko, nego srbsko propagando. Kajti Bolgari so se napram Carigradu, da bi Turke prevarili, radi kazali dobre turške podanike, kakor je podobnih slučajev bilo na primer premnogo tudi med Slovenci napram Avstriji. S tako taktiko so Bolgari dosegli, da so Turki mestoma celo podpirali bolgarsko propagando proti srbski, a istotako proti grški propagandi, kajti Grki so imeli takrat tudi že svojo neodvisno državo. Tako je prišlo, da se je razvila živahna bolgarska propaganda tudi pri onih Slovanih v Turčiji, ki se jih nikako ni moglo prištevati bolgarskemu plemenu, n. pr. okoli Kumanova, Skoplja, Prištine na Kosovem Polju in Prizrena. Bolgarski propagandi pa ste pred vsem služili cerkev in šola. Tako je ostalo tudi po l. 1878., ko je nastala Bolgarija, ki je odvzela Turčiji en del Slovanov.

Po l. 1878., a še bolj po l. 1885. so začeli še Srbi s prav živo propagando po Macedoniji. Iz Srbije so odhajali med zasužnjene rojake duhovniki in učitelji, z srbskim denarjem se je otvorilo veliko število osnovnih in srednjih šol prav tja do Soluna in vstvarjali so se še nekateri drugi kulturni zavodi z nalogo, da narod pridobe za Srbijo. Kmalu se je videlo, da je ta propaganda začela zelo pridobivati, kar je razumljivo tudi iz razloga, ker je bil slovanski narod tam doli posebno po običajih na vsak način Srbom bližji nego Bolgarom. Uspeh srbske propagande pa je Bolgare bolj preplašil, kakor Turke — Bolgari so videli, da so pri obojestranski vporabi mirnih kulturnih sredstev — pred vsem cerkve in šole — Srbi močnejši, radi tega so se odločili pričeti s hujšimi sredstvi. In tako se je od njihove strani l. 1897. ustanovilo v Solunu „Društvo proti Srbom“, ki so ga navadno imenovali „Društvo za ubijanje Srbov“. A svrha društva je bila, pobiti v Macedoniji vse uglednejše Srbe, profesorje, učitelje, duhovnike, trgovce, da bi na ta način Srbe zastrašili in jih odvrnili od nadalnje propagande na korist Srbije.

„Društvo za ubijanje Srbov“ je imelo dva oddelka. Prvi oddelek je sodil, to je določal, koga treba ubiti, a drugi oddelek je moral sodbo izvršiti. Temu izvršilnemu oddelku je načeloval najprej celo nek profesor bolgarske gimnazije v Solunu, a pomočniki pri ubijanju so mu bili starejši dijaki iste gimnazije in razni drugi ljudje, ki so za vsak umor dobili po 10 do 50 zlatih lir. Razun tega je bilo poskrbljeno, da so morilci mogli pobegniti v Bolgarijo, ako so jih turške oblasti zasledovale. Od l. 1897. do 1908. je to društvo glasom srbskih virov ubilo in ranilo baje okoli tisoč najuglednejših Srbov v Macedonji, nadalje v okoliših Skoplja, Kumanova in Prištine. Izvršenih je bilo tudi veliko število ropov in požigov. Istotako so se pojavili od „Društva proti Srbom“ organizirani ljudje skoraj pri vsaki srbski svečanosti, posebno pri otvoritvah novih šol, da so tam povzročali nerede in na ta način plašili ljudi. Vsakemu umorjenemu so vrezali na čelo v kožo znak križa (†) v dokaz, da je umor izvršilo „Društvo za ubijanje Srbov“! Vse to delo je imelo namen odvračati ljudstvo od Srbov, a obenem opozarjati Evropo, da Turki niso sposobni držati v Macedoniji red in mir. Tako bi se naj počasi pripravljala odcepitev Macedonije od Turčije in priključitev k Bolgariji. Obenem so hoteli s tem dokazati kristjanskim Slovanom v Turčiji, da se oni — Bolgari — niti vojnih žrtev ne boje v boju za osvoboditev rojakov izpod turškega jarma.

Seveda ni ostalo samo pri „Društvu proti Srbom“, ki je imelo svoj sedež v Solunu, nego so se napravili kmalu „macedonski komiteti“ tudi v Bolgariji sami, a istotako v Macedoniji. Bolgarija je stavila na razpolago silno denarja in orožja za sestavljanje komitskih čet ter je končno pripravila macedonsko ljudstvo l. 1903. do vstaje proti Turkom. To je res dalo velesilam povod, da so začele razmišljati o reformi (preureditvi) Macedonije. Posebno so se vrgle na to vprašanje Avstrija, ki je že pripravljala tla, da zasede vse ozemlje tja do Soluna; nadalje Italija, kateri je dišalo najbolj turško ozemlje ob jadranskem morju (sedanja Albanija); istotako so se živo zanimale za Macedonijo tudi Rusija, Francija in Anglija. Delo Nemčije — nemško prodiranje na vzhod! — je opravljala Avstrija. Velesile so odposlale v Macedonijo svoje oficirje, ki naj tam urede varnostno službo. Avstriji se je po hudem boju z Italijo dodelilo ozemlje okoli Skoplja in tja preko Kosovskega polja do Bosne. Italija je poslala svoje ljudi v Bitolj, Rusija v Solun, Anglija in Francija v vzhodni del Macedonije. Nas zanima najbolj delovanje avstrijskega odposlanstva, ki je skrbelo prevsem za to, da na Kosovem polju in v sandžaku novopazarskem, ki je mejil na Bosno, ni prišlo do redu in varnosti. Avstriji je bilo do tega, da albanske roparske in morilske čete v teh krajih nemoteno ubijajo srbsko prebivalstvo ter Srbe čim najbolj iztrebijo. Avstrija je že vedela, da bi z žilavimi in za svoj narod navdušenimi Srbi imela hudega posla, ako te zemlje enkrat dobi v svojo posest. Zato je mirno dopustila, da so Albanci (Arnavti) srbsko prebivalstvo ubijali. In res se je sovražnikom srbstva na ta način posrečilo uničiti na tisoče in tisoče srbskih življenj ter Srbe iztrebiti iz celih okrajev, kjer so se potem naselili Arnavti.

Ker so razun tega tudi Grki začeli sestavljati svoje čete, ki po divjaštvu niso nič zaostajale za Arnavti in ker so po vrhu še Turki organizirali nekake, čete „za vzdrževanje redu“, so končno posegli po istem sredstvu tudi Srbi. V Macedoniji sami se je našlo mnogo navdušenih srbskih rodoljubov, ki so začeli opravljati komitsko službo na korist srbstva, a istotako je prišlo dosti navdušenih mož iz Srbije, iz Hrvatske, Vojvodine in od drugod. V to službo se je postavilo celo nekaj srbskih oficirjev. Voditelji čet so se imenovali „vojvode“, podporo za svoje čete so prejemali od pristašev v Macedoniji sami, razun tega iz Srbije in drugih krajev, kjer prebivajo Srbi. Celo vrsto bojev, tudi večdnevnih bitk so srbski komite ali „četaši“ izvojevali napram ostalim komitskim organizacijam in cela vrsta četašev je pustila življenje v teh borbah. Toda uspeh ni izostal, srbstvo je na ugledu in pristaših vedno bolj pridobivalo med kristjanskimi Slovani v Turčiji ter je končno tudi zmagalo.

Tako vidimo, da se je tekom let razvilo v Macedoniji več komitskih organizacij: Bolgarska, grška, rumunska, arnavtska, srbska in turška, a po vrhu so prišle s svojimi ljudmi še velesile. Vsaka komitska organizacija se je borila proti komitskim organizacijam vseh ostalih narodov in vse organizacije so se borile proti vsaki. Ne rečem, da ni bilo med četaši mnogo poštenih ljudi, ki so hoteli le braniti svoje pristaše; toda bilo jih je istotako mnogo, ki so iz rodoljubja smatrali za potrebno nasprotnike ubijati samo zato, ker so pripadali nasprotni organizaciji. A še hujše je bilo, da se je med komite vrinilo premnogo ljudi zgolj iz veselja do ropanja in ubijanja. Posebno velja to za Arnavte, a deloma tudi za druge. K vsemu temu so prišle še velesile pod krinko reformiranja Macedonije, v resnici pa so vsaj nekatere — Avstrija! — nerede še pospeševale, ker so mislile, da jim Macedonija na ta način najpreje pade v roke. Koliko je v takih razmerah trpelo ubogo macedonsko ljudstvo, to se sploh ne da popisati!

Velik del teh krajev je danes pod Jugoslavijo, torej pod državo, ki zna vsekakor vse drugače skrbeti za red, kakor je to znala trhla Turčija. Vendar tudi danes še ni vse dobro. Komitska tradicija v južnih krajih še živi, a zasluge za to imajo sedaj Bolgari in Arnavti. V Bolgariji delujejo „makedonstvujoči“, med Arnavti „kosovski komitet“. Vse je pri teh dveh narodih organizirano za vznemirjanje naših južnih krajev, kakor nekdaj, dasiravno nimajo več niti od daleč tistega uspeha, kot nekdaj, ker se Jugoslavija v resnici zelo trudi, to zlo od ljudstva v Južni Srbiji odvrniti. Toda strahu prestanejo ljudje še vedno mnogo in tudi žrtev je še vedno preveč.


Povratek.[uredi]

Rad bi še bil videl več Macedonije. Želel bi si obiskati Prilep kraljeviča Marka, Bitolj, Ohrid in ohridsko jezero ter druge kraje prav tam ob albanski meji. Toda tokrat mi ni bilo dano. Moral sem zopet nazaj. Še enkrat se sprehajamo po Skoplju in se radujemo, ko na vsak korak vidimo, kako bujno življenje se danes razvija v nekdanji prestolnici slavnega srbskega carja Dušana Silnega, odkar je iztrgano iz turških rok. Koliko se zida, koliko trguje, koliko se tu zbira naroda ne le iz naših južnih krajev, nego prav iz cele Jugoslavije. Največji dotok ljudstva je seveda iz Srbije, kajti Srbi se dobro zavedajo, da je treba jugu dati tudi zanesljivih ljudi, ako se naj ti kraji utrde v srbskem duhu. Tekom dolgih desetletij so tuje propagande ta narod tam doli ipak mnogo zastrupile. Treba ga je s pametno politiko še le pridobiti za sedanje stanje. V tem pravcu se dela, v Skoplju samem se za to trditev najde dovolj dokazov na vsak korak. V tem pravcu dela državna oblast, dela pa mnogo tudi zasebna inicijativa, ki prihaja iz srbskega dela našega naroda.

Rano zjutraj je odhajal brzovlak, ki nas odvede proti Beogradu. Naša družba sestoječa iz enega Srba in treh Slovencev, je skupno zasedla oddelek in zabava se je pričela že v Skoplju samem. Ne le, da smo ogledovali izredno pestro sliko na kolodvoru zbranega naroda, ki je čakal vlakov v razne smeri, nego tudi razpoloženje poedinih članov naše družbe je bilo čim najboljše. Prijetna je taka družba. So mnogi, ki trde, da v družbi potovati ni dobro, ker se le prerado zgodi, da ima vsakdo svoje muhe in sicer navadno take, ki so sopotnikom v nadlego. Ne tajim, da se najde tudi to, toda naša družba v to vrsto ne spada, nego je bila sestavljena tako, da je bilo koncem potovanja vsakemu žal, ko se je moral ločiti od sopotnikov.

V prijetnem jutranjem hladu zapustimo postajo Skoplje in urno zdrdramo v smeri proti Kumanovu. Takoj za postajo nekje je sijajno lep pogled na Skoplje: V sredini mesta na griču grad carja Dušana Silnega, kjer je sedaj nastanjeno vojaštvo, a spodaj se vidi cel gozd minaretov, med tem ko Skoplje iz bližine obkrožajo visoke gore. Slika je zelo lepa, samo Ti prehitro izgine. Toda oko dobi kmalu nadomestilo: Vlak zavozi med polja in začudiš se, ko vidiš že rano zjutraj — bilo je krog pete ure — polno ljudi na njivah pri delu. Kdor bi trdil, da je ta narod len, ne bi govoril resnice! Je zaostal v kulturi, je še zastražen od razmer, ki so vladale in na ta narod pritiskale v prejšnji dobi, pod Turki in za časa svetovne vojne pod Bolgari, Avstrijci in Nemci, toda len ni.

In tako potujemo naprej, ogledujemo kraje, spominjamo se vsega, kar smo videli in doživeli zadnje dneve ter začnemo končno razmišljati tudi o preteklosti in bodočnosti. 1300 let že bivajo tu doli Slovani. V času preseljevanja narodov so prišli naši predniki od severa in pokazali so takoj ob prvem nastopu mnogo žilavosti. Saj je prišlo takrat od severa mnogo narodov z željo, da vpadejo v rimsko cesarstvo in si prilaste del rimskega bogastva. Toda vsi severni narodi, ki so šli proti rimskemu cesarstvu, so propadli; Slovani, predniki današnjih Jugoslovanov, so bili prvi, ki so zasedli znatno ozemlje rimskega cesarstva in se tam tudi vzdržali do danes. S tem je naš narod dal prvi dokaz svoje žilavosti. Drugi dokaz svoje življenske sposobnosti pa so naši predniki dali, ko so začeli ustanavljati svoje države in dosegli v tem pogledu lepe uspehe, kar nepristranska zgodovina jasno priznava.

Vsekakor nam kaže začetek jugoslovanske zgodovine tudi temne strani. A najtemnejša točka v tem oziru je, da se naši predniki niso zavedali svoje narodnostne, jezikovne skupnosti. Takrat v času, ko so se naši praočetje priselili v kraje, kjer še danes stanujejo Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari, so govorili od Črnega morja pa do najzapadnejše svoje jezikovne meje gotovo enoten ali vsaj tak jezik, ki ni kazal posebnih razlik. Toda te enotnosti se naši predniki niso zavedali niti najmanje. To se je posebno lepo videlo pri ustanavljanju držav in državic prvih južnih Slovanov. Ustanavljale so se v okvirjih posameznih plemen, po vrhu še navadno med najhujšimi medsebojnimi boji jugoslovanskih plemen samih. „Slovanska nesloga“ se ta naša posebnost ponajvečkrat imenuje v govorih in spisih, ni pa v stvari nič drugega, kakor pomanjkanje zavesti o enotni narodnosti in skupnem jeziku vseh južnih Slovanov. Vsled te „nesloge“ nismo nikdar prišli do države, ki bi združevala vse Jugoslovane, nego smo tekom stoletij vstvarili večje število plemenskih držav in državic. Delo sosedov, ki so bili pohlepni naše lepe zemlje, je v takih okoliščinah bilo zelo olajšano in je končno dovedlo do tega, da smo vsi Jugoslovani zapadli v robstvo sosednih narodov.

Vendar želja po svobodi niti v dolgotrajnem suženjstvu ni zamrla. Budili so jo narodni pesniki in junaki. Srbi so prvi dozoreli za odločilen boj, da dosežejo svobodo, a misel je silno naglo napredovala pri vseh Jugoslovanih. L. 1804. je Karadžordže zagrabil za orožje in niti dvanajst desetletij ni trajalo, pa so vživala svobodo vsa jugoslovanska plemena — z malimi izjemami, ki nam še grenijo življenje. V teh bojih pa smo dosegli še nekaj, česar poprej nikdar nismo imeli: Začeli smo se zavedati nekake jugoslovanske kulturne skupnosti. Jezikovno smo se tekom tisočletja in več v suženjstvu in pod raznimi tujimi vplivi drug od drugega oddaljili. Nastali so razni književni jeziki. Toda niti ta velika ovira ni mogla preprečiti zavesti o naši skupnosti. Prvi veliki korak je storjen z ujedinjenjem Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupni svobodni državi. Drugi korak se pripravlja: Priključiti se morajo še Bolgari. Zavest o potrebi ujedinjenja Srbov, Hrvatov, Slovencev in Bolgarov ne živi danes le pri prvih treh bratih, nego postaja vedno močnejša tudi pri Bolgarih. Tako lahko rečemo, da zavest o potrebi skupnega kulturnega in državnega življenja živi danes že pri vseh jugoslovanskih plemenih. To je silen napredek in za našo bodočnost od največje važnosti. Bazvoj, ki se bo vršil pod vplivom zavesti o potrebi kulturne in politične skupnosti vseh Jugoslovanov, bo vedno bolj zmanjševal razlike, ki so tekom mnogih stoletij nastale med nami na škodo nas vseh in vedno močnejša bo zopet postajala enotnost Jugoslovanov na korist nas vseh.

Tako in slično smo modrovali, ko smo potovali po rodovitnem skopljanskem in slavnem Kumanovskem polju ter od časa do časa obračali poglede tudi tja proti vzhodu, na gore, ki še delajo mejo med Jugoslavijo in Bolgarijo. Da bi bilo med nami vedno več zavesti o skupnosti vseh Jugoslovanov, to smo si želeli v prepričanju, da bo tak razvoj ugoden tudi za Južno Srbijo t. j. Macedonijo.

A nismo samo sanjali o naših nacijonalnopolitičnih zadevah, nego smo na dolgem potovanju našli časa tudi za vsakovrstno drugo zabavo. Ni mogoče, da bi zabeležil vse zanimive in zabavne razgovore. Rečem le, da so vsi stalno čutili potrebo govoriti in poslušati oziroma potrebo razgovora, kar je le dokaz, da se je v naši družbi sleherni član čutil popolnoma domačega in zadovoljnega. V takih okoliščinah ni čuda, da smo si končno začeli razlagati vse znamenitosti sveta. Zdravnik se je kajpada držal najbolj svoje zdravniške vede, ki nudi izredno mnogo zanimivega materijala za razgovor. Prijatelja Dušan in Karl pa sta posegla na popolnoma druga polja. Dušan je tolmačil najnovejši načrt, kako bi se dalo priti z naše zemlje v zvezo z luno. Pripovedoval je o velikem kanonu, ki si ga je izmislil nek Amerikanec. Mesto krogle bo vtaknil v ta kanon nek poseben stroj. Ta stroj bo Amerikanec iz topa izstrelil in s tem bo stroj ob enem dobil možnost, da se bo tekom frčanja po vsemirju tako prekliceval, da bo s prekucavanjem dobil vedno nove moči za nadaljevanje frčanja. Kajpada bo Amerikanec nameril svoj kanon naravnost na luno. Zasledoval bo izstrelek prav tja do lune in posebno bo pazil, kaj se bo videlo, ko stroj vdari na lunino površje. Tako se je postavil Dušan. Karl seveda ni smel zaostati in začel je tolmačiti, kaka opasnost bi pretila zemlji, če bi se nadaljevalo z navodnjavanjem afrikanske puščave Sahare. Učeni inženirji so baje izračunali, da bi zemlja spremenila svojo lego, ako bi se delali vedno novi kanali od morja pa v Saharo in bi se na ta način pretočilo iz morja v nove kraje vedno več vode. Teža bi se s tem prenesla z ene točke zemeljskega površja na drugo točko. To bi imelo za posledico, da bi se lega zemlje napram solncu spremenila, a temu bi zopet sledilo, da bi se na poedinih delih zemeljskega površja spremenile razmere glede toplote, s tem pa seveda vremenske razmere vobče in tudi letni časi.

S takimi pogovori smo se zabavali, ob enem smo ogledovali kraje. Kako lepa je priroda v maju tudi v Srbiji! Sadno drevje, posebno češplje so v polnem cvetu. Ker so po mnogih krajih celi griči kakor posejani s hišami, a okoli hiš je polno tega koristnega drevja, izgleda pokrajina kakor najlepša preproga. Posebno tam od Niša in nekako do Lapova je bila slika z leve in desne strani najlepša. Tako sta zunanja okolica in družba na naše razpoloženje blagodejno vplivali. Edino solnce je krog poldneva in popoldne postalo neprijetno. V maju smo, vročina pa je takšna, da je v slovenskih nižinah niti v največjem juliju ne poznamo. Še le tam od Mladenovca naprej je začelo postajati nekoliko znosnejše. Saj se začne železnica za malenkost vzdigovati na gričke, razun tega se je dan nagibal h koncu. Po približno štirinajsturni vožnji se bližamo Beogradu!

Beograd! Kako mi je pri srcu, kadarkoli te znova zagledam. Ni ga mesta na svetu, kjer bi bil doživel večje neprijetnosti v življenju, kakor sem jih doživel v Beogradu in vendar ga ni mesta in vobče ne kraja, ki bi ga bolj ljubil, kakor ljubim Beograd. Zakaj neki to? Večkrat sem se tako vprašal, a čisto točnega odgovora ne najdem. Domnevam pa, da treba razlago iskati v tem, ker je Beograd ono središče, od katerega pričakujemo ureditev Jugoslavije, ureditev onega, kar je dobremu državljanu, dobremu domoljubu najbolj pri srcu. Saj mnogi države še ne ljubijo, kakor bi bilo potrebno, odpravo vseh težav, ki jih občutijo v življenju, pa vendarle pričakujejo od Beograda. Značilne so prošnje, ki jih slišim, kadarkoli se iz Slovenije odpravljam v Beograd. Pred vsem je vsakokrat večje število prošenj za posredovanja v kakršnihkoli zadevah v ministrstvih in drugih centralnih uradih. Kdor pa nima takih prošenj, bo vendarle izrazil kako splošno željo, ko mu pripovedujem, da potujem v Beograd in se poslavljam. „Srečno potujte in recite jim v Beogradu, naj bodo usmiljeni z nami!“ pravi eden. „O, povejte v Beogradu, naj nam znižajo davke; ne moremo več živeti!“ pravi hišni posestnik. „V Beograd greste? Prinesite denarja od tam, dosti ga imajo, a nam ga primanjkuje!“ govori blagajnik občekoristnega podjetja. In v tem tonu gre naprej. Vsak ima svoje težave, rešitve in pomoči pa pričakuje iz Beograda. To ne velja le za ljudi, ki se bore z lastnimi gospodarskimi težavami, nego velja tudi za vse one, ki često z nekako žalostjo opazujejo politične razmere v državi.

Vsak del Jugoslavije gleda na druge kraje, s katerimi poprej ni živel v skupnosti, z nekakim nezaupanjem, gleda kot na nekaj več ali manj tujega, gleda mnogokrat s predsodki. A z največjim nezaupanjem gledajo vsi kraji na Mecedonijo, ki jo smatrajo za najbolj zanemarjeni in zaostali del naše nove države. Beograd kot središče pred vsem našega političnega življenja ima težko nalogo, da s pametnim delom čim najbolje zmanjšuje razlike, ki obstoje med posameznimi deli Jugoslavije. Največje dolžnosti ima v tem pogledu napram Macedoniji, ki nam je po svojem kulturnem stanju v istini najbolj oddaljena, dasiravno menda nikdar ta oddaljenost ni tako velika, kakor si jo predstavljajo poedinci, ki Macedonije ne poznajo. Razlike zmanjševati in vstvarjati čim trdnejšo enotnost Jugoslavije, to je velika in izredno težka naloga našega Beograda. V njem se stekajo niti političnega življenja iz cele države, zato je najbolj poklican, da rešuje in reši težko nalogo. Od pravilne rešitve te naloge zavisi vsa bodočnost Jugoslavije, a posebno zavisi od tega tudi odgovor na vprašanje, če in kedaj se priključijo Jugoslaviji še Bolgari.

Dvakrat sem bil doslej v Macedoniji. Prvič sem prišel le do Skoplja, a že takrat sem se vrnil zelo navdušen. Po drugem daljšem obisku, ko sem videl znatno večji del teh naših južnih krajev, sem se vračal v Slovenijo še mnogo bolj zadovoljen. Je razlika med Slovenijo in Macedonijo, toda ta razlika se naglo zmanjšuje. Čim več pametnega dela bo država storila za južne kraje, tem manjša bo razlika.

Domovina kraljeviča Marka, pozdravljena!


Opomba.[uredi]

Da se izognem očitku, češ da sem omenjal pod imenom Macedonija tudi kraje, ki v zemljepisnem smislu ne spadajo pod Macedonijo, moram končno povedati, da sem se poslužil izraza Macedonija v slovenskem smislu te besede. Vsak Slovenec namreč govori o Macedoniji, kadar ima v mislih one kraje naše Jugoslavije, ki so do l. 1912. spadali še pod Turčijo, torej Kumanovo, Skoplje, Veles, Štip, Bitolj, Ohrid, Priština, Prizren, Kosovska Mitrovica. Vse to je dobrim Slovencem Macedonija, kar pa ni točno. V zemljepisnem smislu se začne Macedonija med Skopljem in Velesom. Macedoniji pripadajo kraji vzhodno in južno od Velesa prav tja do Soluna. Pod Jugoslavijo spada danes pravzaprav manjši del Macedonije, med tem ko je večji del pripadel žalibog Grčiji, ki nam je odvzela okoli 600.000 naših rojakov, govorečih enak jezik, kakor ga govore naši Macedonci. Tam doli je torej prava Macedonija, med tem ko so kraje okoli Skoplja in tja gori h Kosovskemu polju, Kosovski Mitrovici, Peči in Prizrenu imenovali poprej Staro Srbijo. No, pri Srbih je danes že skoraj popolnoma izginila beseda Stara Srbija, a istotako ne ljubijo besede Macedonija, nego vse te južne kraje, ki so do l. 1912. spadali pod Turčijo in danes pripadajo Jugoslaviji, imenujejo Srbi „Južna Srbija“. Kar torej Slovenci še vedno imenujejo Macedonija, to po želji Srbov dobiva ime Južna Srbija, med tem ko se je do l. 1912. imenovalo deloma Macedonija, deloma Stara Srbija.