V Ljubljano jo dajmo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V Ljubljano jo dajmo!
Josip Ogrinec
Izdano: Dramatično društvo v Ljubljani 1869,
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

OSOBE:[uredi]

  • Gašpar Srebrin, malomeščan in vinsk trgovec.
  • Rotija, njegova žena.
  • Marica, njina hči.
  • Mirko Snoj, doktor pravdoslovja.
  • Pavle, hlapec.
  • Neža, dekla.
  • Svatje.

Prvo in tretje dejanje se vrši v nekem manjem mestu na Kranjskem, drugo v Ljubljani.

Prvo dejanje.[uredi]

Navadna soba, z desne in leve vrata.

Prvi prizor[uredi]

Gašpar. Rotija.

(Gašpar sedi zamišljen pri mizi. Pred njim maslec z vinom, do malega prazen, in kupica. Rotija vstopivši daje si sem ter tje kaj opraviti, predno k njemu prisede.)

Rotija. Bog te je dal, Gašpar! Zmeraj tako sam, zmeraj tožljiv. Ti kar dan na dan pretuhtaš tako. Nikakor v eno mer žalosten ne bodi; ni dobro za človeka! Pa ga kak masliček pij več, če rad in če te more kaj razvedriti. — Naj ne bo Bogu oponošeno, pijanec nisi! Piješ ga lehko brez skrbi, in jaz ti ga rada privoščim: da bi ti le dobro delo, da bi te vendar vsaj časi tako-le kaj bolj iz srca veselega videla. (Prime za maslec.) Boš? — Pokličem Marico.

Gašpar. Hm, le pusti, Rotija! —Praviš: žalosten — žalosten nisem; tako sem, sam ne vem, kako? Vesel ne morem biti in menda, prav iz srca — da nikoli ne bom.

Rotija. Vem — otroci, otroci — ti so, ki te skrbé noč in dan. Pa zavoljo njih si nikar preveč ne greni življenja! Saj — pridni so, dobri so; doto sva vsacemu lepo prihranila, bo že tudi ljubi Bog dal, da bodo enkrat tudi vsi lepo vsak pri svojem kraji. — Pa kaj sem že hotela reči, — ali si že slišal, Gašpar? Kocijana bota hčer omožila. Ženin se ponuja.

Gašpar. Ej, res? Kdo? Koliko pa ima? — Imá kaj?

Rotija. Kacih trideset tisoč, pravijo, da bi premogel vsega vkupe.

Gašpar. Kaj šmentaj! Od kod pa? Kaj pa ongavi in pa — ima tudi svojega selišča kaj?

Rotija. Hišo v Ljubljani, pa spodaj štacuno, pa — no vse, kar treba, da je kdo trden gospodar.

Gašpar. Potlej pa že. Tacega, mislim, da bi se ne branil nobeden naših meščanov, kdor ima le hčer za možitev. — Kako je še to? Lej si, saj človek še tudi nekaj ima: vsacemu otroku, ko bi treba bilo, denes ta dan po deset tavžent lehko odštejem in potlej le še lepa reč meni ostane in tebi, pa sinovoma po ena postavna hiša v mestu; no vidiš — pa Reza in Marica ste dorasli in vendar — nobenega od nikoder! — Óna tam v Ljubljani — res, da je iz hiše, da ima moža, ima moža? — to je mož, da se Bogu smili! Da ti še enkrat povem, kar sem že pravil tolikrat: sto in sto krat bi bolje bilo, da je še to uro doma. No, tak zet — ta me je naredil! Pod milim Bogom ni nikjer toliko imel svojega, kjer bi enkrat kozla prekucnil, pa — upa se, da pride pred me široko ustit se toliko časa, da jaz — sam zlomek me je motil tudi! — da grem, pa mu dam dekle, pa pošten kup ž njo, pa — na nič, na prazne roke, na beračijo! Sama to dobro veš, da, ko bi jima le zmeraj še ne dajal, pa le še ne dajal, kam bi bil ta bridki zakon vseh sedem križev in težav že prišel? Ali pustiti ju ne morem kar tako, ne smem ju! Kaj bi me ne bilo sram, ko bi mogel kdo reči: lejte, Srebinova je, pa jej manjka? — Ali vam nisem pravil že tačas, da tak ženin kratko in malo za našo ni, in dota njena zánj ne; da naj ne jemlje čisto bosega človeka? Pa ve ste tiščale, vse ste tiščale, sama je mendrala, kakor obsedena. Vzela ga je, no, zdaj ga pa ima — berača! Pred je bil sam, zdaj sta pa oba! Zdaj visi, kaj jej pomore učen človek, tist gosposki človek, in pa — njegova ljubezen. Gosposka ljubezen — ehe! To-le, moji ljubi, to-le zakon podpre! (Pomane s prsti, kakor bi štel.) Pa naj bo: kar je, ti je. Sama je hotela, sama trpi, žalibog! Toliko pa rečem: lesica gre enkrat na led, Srebrin je pa eno hčer omožil na dež! — Zdaj vidiš: počaka se malo, počasi že pride kteri.

Rotija. Ko bi vedel človek? Misliš, da meni ni žal?

Gašpar. Ali kako, da se je na Kocijanovo nakretil tak?

Rotija. Srečo imajo nekteri večo, kakor nekteri. — Dekle se je v Ljubljani kuhati učila in šivati, videl jo je, pa mu je bila všeč, pa hodil je in hodil toliko časa za njo, da jo bo zdaj vzel.

Gašpar. Hm, hm, hm, lej si ga. I lehko je! Kocijana jej tudi že odštejeta nekaj, potlej bo to vendar zakon po postavah človeških, kar se pravi. — To-le je pri nas, v malih mestih: več ko ima kdo, teže mu je hčer možiti. Prvič nas poznajo premalo, domačih pa navadno ni tacih, ki bi si upali z dobro vestjo poprašati; tacih, ki bi si upali z dobro vestjo poprašati; in če tudi je kteri, suče jo že tako dolgo, da mu ktero vnanjo pritisnejo.

Rotija. Res je; sama sem že večkrat premišljevala to. Glej, v našem mestu ni razen dveh nobene hiše, kjer bi bilo za napi dve kaj. KO bi tako-le kam, kakor k Cezétu, mislila sem si že časi, pripravili eno, eno pa tù-le — tù-le k sosedu, bilo bi za nji, kakor nalašč; ali, govoré, da oba hodita za druzimi.

Gašpar. Bog ne daj! Pa tega saj nisi komu drugemu pravila? — Da bi se pri nas znašali na koga? Nam ni treba, pa ne! Če ni, da dekleti kar tako ne pridete k poštenim hišam, naj pa ostanete doma. Saj imamo vsega dosti, vsega dovolj, in pa vsi! Imamo le zmeraj še več, kakor drugod kje.

Rotija. Pa res, hvala Bogu! Preskrbljeni smo, da nobenemu, če bodo pamet imeli, nikli ne bo treba pomanjkanja trpeti, in da lehko pa brez vsake skrbi obračamo kaj tudi na to, da se otroci, dokler so še mladi, naučé kako dobro stvar za življenje.

Gašpar. To je, kar človeku prav hodi, tega naj se uči. Veš, da jaz sem jim to zmeraj priporočal. Ali tista visoka učenost in modrija, ki jo nekteri iščejo tam po vélicih mestih okoli, — tisto je prazna mlat! — Glej je, gospode učenih glavá! Šlibarska, dohtarska — to je hembrano jalova paša. Jaz nikoli nisem kaj več znal, kakor da sem se dobro podpisal; pa kolikor je naših kancelijskih — z najboljim ne menjam. In naši — vsi, če so hoteli, mislim, toliko znajo, kar utegne kteri kdaj potrebovati za svojo reč. — Mani ni za tiste krajcarje, ali kakor sem rekel: danenašnji ne nese, ne izplačuje se visok uk, to vidimo!

Rotija. Ne, ne, Gašpar, ti me nisi razumel! Jaz nisem menila, da bi sinov kterega v šolo dajal, tega ne! Fantje naši tudi glavá menda nemajo tistih, ki je morajo imeti, kteri študirajo za duhovne in druge take učene gospode. Ne, — vidiš, jaz mislim — dekleta, dekleta —

Gašpar. Kako? — Dekleta? Res —, ali nalašč tako praviš? — Dekle učena — ha, ha! Nobena reč me huje ne bôde v oči, kakor ženska, ki poseja pri bukvah. Saj ravno se mi zdi, da óna je le prevečkrat in prerada budala vánje: da to jej je tako zmedlo možgane. — Ko bi bilo po mojem: za ženske ne bi bilo bukev pisanih nobenih, kakor tiste za cerkev in za ognjišče. Šivanka, kuhalnica, veselica, burklje in taka kuhinjska ropotija, to je za žensko, to — pa ne tiste povesti!

Rotija. To — kako pa, da to! Meniš, da je meni kaj druzega na mislih? Kuhati in šivati učit — da bi dali Marico zdaj, ko jo lehko pogrešamo doma, vidiš to! Ali v našem mestu, — tù ni nič, tù ni nič novega. V Ljubljano jo dajmo! Tam se lehko uči tega in sploh vsega, kar je lepo, da dandenes zna taka, kakor je naša. Saj vidiš: nekaj let sèm dajó jih povsod, kjer so kaj bolje, in grdo bi bilo, ako bi si lehko mislil kteri, pri nas — da ne moremo, da — —

Gašpar. Kaj? — Kar pri kterih druzih v našem mestu, to lehko tudi pri nas, še laglje! — Praviš, kuhati učit se — le dajmo jo! Le gre naj, kamor če, kader če in ktera če; ne maram če obe! (Vzdigne se.) Le naredite, le zgovorite se, to je vaša reč. To pač: dekle — kuhati, šivati, — kamor če, kader če — plačam že jaz! (Odide.)

Drugi prizor[uredi]

Rotija (sama).

Vedela sem, da ne bo branil; le razložiti se mu mora tako, da kaže kaj. Res, če druge, — zakaj pa bi potlej še naša ne šla? Več in vse drugač bolje, kakor doma, naučila se bo lehko v Ljubljani. V mojih časih — res, nič ni bilo treba dekletu; da je bil le denar in je znala najbolj vsakdanje reči! Ali zdaj, če se hoče, da bi jo vzel kdo, ki je količkaj boljega stanu, se že vprašuje: kaj zna? kaj se je učila? kje se je učila? in take reči. — Bog mi je priča, da ničesar hudega ne mislim; to pak je starišev dolžnost, da skrbé za srečo sovjih otrók. Kdo vé — lehko se primeri, da tudi našo tam v Ljubljani vidi kteri bogat, ali mimeniten, in da — —. Hvala Bogu! Brhka je naša Marica; ko se bo še bolj gosposki in bogato nosila, ko jo bodo le videli in vedeli za njo —: lehko, lehko se jej bo možiti! To se vé, zmerom v tem kurniku-le — ali vé živa duša za nas? — Zdaj — pred ko gre, bolje je. — Lej, kakor nalašč! Koj jutri zjutraj, ko se popeljemo Ceno obiskat, naj bo Marica kar v Ljubljani ostala. Kar povedat jej grem, da se pripravi.

Tretji prizor[uredi]

Marica. Prejšnja.

Marica. Mama! kaj pripravim za Ceno? Jaz, s čimer bi le mogla, postregla bi tej revi!

Rotija. Pripraviš — kaj? Le čaki, bomo že potlej! — Ravno sem te hotela klicati. Veš, moja Marica, kaj sva se z očetom zdaj-le zmenila?

Marica. Kaj pak? Poveste?

Rotija. Če boš hotela —

Marica. Rada, to vem, da rada, kar hočete vi.

Rotija. Da bi te učit dali — kuhati, šivati in kar tecih reči, kterih se dandenes vsaka meščanska dekle uči, kjer so le toliko premožni, da morejo njen uk utrpeti. V Ljubljano pa —

Marica. Ali? O rada, rada v Ljubljano! — Toda — po vas, mama, po vseh doma — se mi bo vendar tožilo.

Rotija. Saj tudi meni, vsem nam po tebì; ali to bo kmalu prešlo, in pa — saj te bomo obiskovali, ti boš pri sestri, pri Ceni — niče se ne boj! Koliko tacih deklet gre let' in dan v Ljubljano! Koj tam Kocijanova-le, ki se moži zdaj. — Skrbeli bomo, da prideš v ktero imenitno hišo, kjer se več tacih deklet in gospodičin uči, da ti bo kratkočasneje. In pa jaz bom že gledala, da se boš malo preopravila: bolj po gosposki, da boš povsod lehko z druščino. Kupila ti bom klobuček — že vem, kako dobro ti bo stal —, kakošne lepe prstane na roke, kako urico s zlato verižico okoli vratú, da ti bo tako-le bengljala doli, in pa — še kaj druzega lepega tacega. Bove že videle, kako se vse zale gospodičine ljubljanske nosijo, da se boš potlej še ti nosila tako. — Saj pravim: bodi vesela, da pojdeš! To je precéj drugačno življenje v Ljubljani, kakor pri nas! Koliko reči se boš naučila, koliko videla in slišala, kar doma ne bi nikoli; kako govoré, kako se vedó in bog vé kaj še: da, ko bi se utegnilo zgoditi, da bi ti kterikrat tako kam prišla, da boš vendar že koliko toliko vedela, kaj in kako. Prepričana sem, da potlej boš sama spoznala, kako prav in na koliko korist da ti vo vselej hodilo to, ter da mi boš rada hvaležna, ker sem jaz to želela in hotela.

Marica. O — verjamem vam, vse vam verjamem, da le dobro meni želite. Kar rada pojdem. Kedaj pa, da bi že tamkaj ostala?

Rotija. I no — kaz mislim: kar jutri. Kaj se če čakati? To móre le tvoja sreča biti; druzega zadržka ni nobenega, — potlej, kaj bi odlašali?

Marica. Pa res. — O, zdaj pa brž Reziki povem! (Odide.)

Četrti prizor[uredi]

Neža. Rotija.

Neža (pri pol odprtih vratih). Slišite mati! Kaj pa operem in kuhati dém za Ceno? Pleče ali gnjat?

Rotija. Čaki — pojdi za eno besedo noter, Neža!

Neža (vstopivši). No kaj? Še druzega kaj? Kar mislite, pa.

Rotija. Veš — saj nam ničesar ne manjka — kar oboje boš pripravila in pa — Čaki! še en jezik pridejala. Pa tako Neža, če moreš, da on ne bo videl! Jaz pa nisem taka: privoščim tej siroti vsega in pa še več, kakor pa sama sebi. Ljubi Bog vendar! Saj, kar njej dam, dam svojemu otroku. — Neža, več kaj smo sklenili? Marica se pojde v Ljubljano kuhati in šivati učiti, jutri. Ali ni prav?

Neža. Jemnasta! Kaj res? — V Ljubljano — jutri že? Kaj pravite! — Ali če je prav? če je? Prav, prav, o prav, in pa še kako prav! Tega še sami ne veste! Ondi bo zmeraj kaj opraviti imela, zmeraj več, kakor doma. Vidi se jej, da zdaj je že v tistih letih, ko hude misli in pregrešno poželenje ven in ven zapeljuje in nadleguje človeka, če se v eno mer z delom ne moti in pa pobožno ne moli. Oh, dobro še vem, kako je bilo meni pri njeni starosti! Bog nas varuj in mati nebeška, to so skušnjave!

Rotija. No glej! saj zavoljo tega je meni najbolj bilo.

Neža. Da, da; i to se vé, da vam mora biti! Saj pravim, pa še porečem: sam Bog in sveti duh vas je napeljal na to. Le čakite, (ozira se) — ali naji nobeden ne sliši?

Rotija. Nobeden, nobeden: brez skrbi si! Pa sliši se, ko bi prihajal kdo. Kaj pa je, Neža? Le povej mi, meni vse! Saj veš, meni ne smeš ničesar zamolčati. Ko bi se kaj hudega godilo pri hiši, pa bi ti prikrivala, imela bi na vesti.

Neža. Imela bi, imela. S prižnice nam pravijo in v spovednicah, da so posli dolžni, da povedó vse gospodarjem in gospodinjam. Oh, saj me je pa tudi vest že tako pekla — vi ne veste, kako me je pekla!

Rotija. Bog pomagaj! Kar bojim se! Neža — kaj pa je, kaj?

Neža. Da vam povem, — saj še živa duša druga ne vé — tist Stoklasov — saj poznate tistega zmršenca, ki druzega ne premore, kot tisto podrtijo, kiji pravi hiša, ki mu že od spredaj in zadaj leze v dve gubé, pa tistih pet strganih zaplat na sebi —: tist bore oné — Bog človeku grehe odpusti! — tist Stoklasov brnjavs že dalje časa sèm hodi in pa ongavi za — za našo Marico.

Rotija. Kaj — da tist —?

Neža. Da, mama, prav tist — tist nemarni in dolgi potegón. Tako gotovo, kakor gotovo sem bila jaz to kvaterno sredo pri spovedi in sv. obhajilu!

Rotija. Res? Lej si, lej si, živ človek! I kako si pa vendar prišla na to?

Neža. Saj pravim, tisti kvaterno sredo, ko sem bila pri spovedi in pri sv. obhajilu, — naj ne bo Bogu oponošeno, človek se ne sme hvaliti: beseda nanese tako, — no dà, ko sem bila pri spovedi in sv. obhajilu, sem videla. Marica je tam v klopi klečala in molila, on pak je blizu nje stal, pa — Bog mu daj, da bi srečno pokoro storil za smrtni greh! — mesto da bi molil, sijal je, pa tako prešeštno prežal v njo, da je meni po vseh kosteh groza šumela. Po tistem pa sem nalašč enekrati popazila, pa sem spet videla, da, kamor je naša Marica šla, če je toliko bilo, prinesel je že tist skušnjavec od kod svoje široke čeljusti za njo, pa lovil jo na oči, tiste debele, da sem se le bala, da jo bo nataknil ne nje. Ko bi že bogat bil, saj bi že ne rekla; ali berač — ki nema nič, nema nič! Kaj si potlej more sam, ali kteri drug kot da le zalazuje, da bi jo — kako zapeljal ali kali. — Vidite, to je, ki je tako prav prav, da pojde zdaj v Ljubljano: da jej bo ta skušnjava skušnjavska le dalje od života.

Rotija. To rečem, ti si mi dekla, zares zlatega denarja vredna, ki ti je sreča mojih otrok tolikanj na mari. Vidi se, da sam angelj varuh tebe vodi. — Že prav: skrbeti hočem, da tak človek jej nikoli nikjer blizu ne pride.

Neža. O le, le! Le volka ne do ovčice. Slaba druščina vam je — Bog ga nas varuj! (Pokriža se.) Posebno pa še za take, kakor je Marica. To vam je otročaj, še nedolžna, kot angeljček božji z nebes.

Rotija. Jeli da? Pa jaz tudi upam, da se Marica še nič ni zmenila, da še nič — saj veš, kaj da mislim.

Neža. Vem vem! O nič, nič; kar čisto nič! Prisegla bi na to, ko bi greh ne bilo. Ona sama zgola ničesar od tega ne vé, niti živ krst na svetu ne, pa tudi nikoli ne bo, razen mene in vas. — O, kako bi le ta nedolžna ubožica že mislila na kaj hudega? Zato pa toliko bolje varovati jo zdaj, ko je še nedolžna in dobra. Saj vem, da tudi vam je znano in pridig: da volja je dobra, meso pak slabo. Pride zaplejivec — ženska je slaba stvar božja: spozabi se, da sama ne ve, kedaj in kako —! Skušnje, skušnje — ne ne ne! kaj pravim li? — skušnjave, skušnjave! — Gredó! (Pri vratih:) Jezik — svinjski, kaj ne, še?

Rotija. Da, tist dolgi, najdalji!

Neža. Že vem! (Odide.)

Peti prizor[uredi]

Gašpar. Marica. Rotija.

Marica (držeč se ga ob roci). Jelite, da bote? Za gotovo recite!

Gašpar. Bom, no bom! Če le kaže — bom. Saj — človek se ne odkriža drugače, da obljubi.

Marica. Potlej bote tudi izpolnili. Kaj sem zdaj tudi bolj vesela!

Rotija. Kaj pak bi rada?

Marica. Prosim jih, naj me bodo v ljubljansko čitalnico vpisali, naj bi vse nas — celo družino vpisali. Cena je pisala,da za tako hišo, kakor naša, ni lepo da nismo.

Rotilja. To se vé, Gašpar! I no, pa jej storiš to, ko vidiš, da bi le tako rada. Dve naši bote posihmal v Ljubljani! Kaj pak — spodobi se; pa, saj že ne more biti toliko –

Gašpar. Kaj tisto? Meni ni na tem! Ali - kaj vam je šmenta! toliko za čitalnice, zmeraj tiste čitalnice! Ondan sem vas zapisal v našo čitalnico, zdaj pa — da še v ljubljansko? Jaz ne umem, kaj vas tako vleče v te čitalnice. Tù-le pri nas vidim da se le bolj mali pritlikovci vkvarjajo s tem novim pridelkom. Če v Ljubljani bolj prida ljudje ne hodijo v čitalnico –

Marica. O — sama sem videla tačas, ko sem notri bila in Cena je pravila: prav imenitna in premožna gospoda ljubljanska zahaja vanjo. Gospodje, gospé, gospodične: vsi! Pa še to — Cena je dejala : Kdor v Ljubljani dandanes ni pri čitalnici, ni nič, nobeden se ne zmeni zanj; tiste pak, ki so, čislajo vsi, in bogvé kod povsod in kako daleč jih poznajo, pa še po "novicah" njih imena dajó.

Gašpar. Že nemajo menda druzega opraviti. — I kaj pa je to — čitalnica? Čitalnica? Kaj pa je pravzaprav ta čitalnica? Kaj ongavijo tam notri?

Rotija. Tisto, Gašpar, bodi brez skrbi. Večkrat sem že brala, kaj pišejo o čitalnici: nič nepoštenega!

Marica. O nič, čisto nič! Po dnevi bero, zvečer pa časo veselice dajo, pojo, sem ter tje malo plešejo, pa glediške igre igrajo, — to pa je najprijetneje. Kako kratkočasno vendar je gledati jih in poslušati! Kteri gospodični, ali gospodu, ki se dobro obnese, ploskajo vsi in hvalijo jih – o, kar srce se mi je tajalo: ko bi meni tako, kakor nekateri srečni gospodični ljubljanski!

Gašpar. Svet, svet, kaj si boš izmislil še!? – Čitalnice!

Rotija. Ti si čuden! Saj ne razumeš, kako da je to! Eden druzega spoznavajo po čitalnicah, da vedo, kdo je ta, kdo ta, in od kod? Vidiš, to je tudi poglavitna reč!

Marica. To tudi, to se ve. — O, desetkrat raje pojdem v Ljubljano, raje in z večim veseljem se bom vsega učila, če nas vpišete. — Dvanajst: petdeset, sto, tavžent goldinarjev, še ne pogledam jih, plačam je rad, vse dam, da bi le za vas, otroke moje, prav in dobro bilo! — Pojdem, in vpisal vas bom v čitalnico, pa naj bo potlej, kar hoče: da kteri ne bo mogel reči tako ali tako, da bo mir in konec besedi.

Rotija. Saj tako, Gašpar, videl boš da bo prav.

Marica (očetu). Kako vs imam rada!

Gašpar. Otroci! jaz vse storim za vas, le ubogajte me! Pojdi v imenu božjem v čitalnico; ali, da ne boš pozabila, da prva je: šivanka in kuhalnica!

Rotija. Kaj boš skrbel? Dozdaj, to moram reči, vedela je Marica še zmeraj, kaj da je njena dolžnost.

Marica. Pa posihmal bom še veliko bolj; zato —

Rotija. Jaz vem, da. Ali pojdimo zdaj. Marica! ali si že pripravila kaj?

Marica. sem, nekatere reči. Pavletu sem naročila, da mi skrinjico sem-le prinese. Nevem, da ga toliko časa ni. Še enkrat mu grem reč. (odide.)

Rotija (potegnivši Gašparja nazaj). Nič Gašpar! Kar tiho bodi! Videl boš, da ne bo napačno, da smo tudi v Ljubljani zapisani v čitalnico. Koliko je tacih vnanjih zapisanih vanjo! To se ve, taki, ki jim ni za tiste krajcarje. Druzega ni nič; ali — tako napa hiša pride cela v dobro ime. Kako pak je imenitno to! Dali nas bodo v »novice«: po celem Kranjskem in še drugod nas bodo brali! Nič, nič Gašpar! le dober bodi in pa stori to: ne boš se kesal! (odideta.)

Šesti prizor[uredi]

Pavle.

(Prinese pri druznih vratih skrinjico na ramah pa poje :)

Koljk' tavžent večerov
Po plac' sem španceral ;
Oh zdaj pa nič več,
K' ljub'ca šla preč!

(Postavi na tla.) Preč – to je beseda – žalostna! Pa je že taka! Življenje – kaj pa je? Prerivanje po teh kotih sveta. Svet je godla. Mi pa kuhalnice. En čas mešamo, pa gremo ! Eden gre tje, eden tje, eden zdaj, eden – jaz koliko? – O Božiču bo devet, kar sem bil priromal v to presrečno vinsko hišo in pa – dobro še pomnim – potinca orehova z mánoj. Pa Bog ti ga vé, kje da je že tista potica! Na Šentjažev dan sem jo bil če do zadnje skorje povil ; ali mi – mi, ki smo mi —smo pa še tú-le. Radi me imajo; pa tudi za vsako mejo ni tacega hlapca, pri meji premeknil. To smo korenina, kar se pravi! Pijemo ga, to je res, pa so tudi pretege časi, da hlačice pokajo po stegnih. – No, Marica pa – jutri – v nedeljo! Lej, kakor po pesmi- (poje:)

V nedeljo zjutraj vstala bom,
V Ljubljan'co se peljala bom!
Hej, hej!
Pred avtmana stopila bom,
Za –

Neboš, Marica! Pri moji kuhalnici! Še tisto uro bi ti jo oče zlomili, pa zagnali pod ognjišče! – (zagleda ostalo vino v maslecu.) Ho! Dar božji! Pridelek Dolenca. To je za žejne ljudi, to svet po konci drži. (bliža se mizi.) Malo ga je, malo! To se mora kar po teh suhih kotih zgubiti, ki jih žeja, kakor ob ajdovem kepo na njivi. Meja zelena! Ko bi jaz toliko imel, kolikor naš oče! Vse prodam, do zadnjega žeblja v steni, pa si napravim kad, tako, da bi ga držala, kolikor ga Dolenc in Hrvat naprešata let' in dan. Pa tje h kadi bi lepo prisedel , pa pil bi ga, - kozarec za kozarcem bi ga pil, noter do mrzlega groba. Pa je že zlomek! Denarca ni, ni kadi, vinca ni – pač, tú-le je blagor človeški! Ej, ej! (Prime za maslec.) Prav pošten požirček, pa – smrten greh, ko bi se ga le kaplja potratila. (Privzdigne in poje :)

Svet' Peter in Pav,
Sta pila 'n bokal;
Svet' Peter je lil,
Svet' Pavel pa pil! (Izpije.)

Sedmi prizor[uredi]

Marica. Prejšnji.

Marica. Kaj jih ni tu? Ata pa mame?

Pavle (trešči prestrašen maslec na mizo). Kaj — kako?! Proklete črepine! Vse navskriž narobe leti! Dejal sem, naj jaz to prazno ropotijo, ki ni nič v njej, ponesem tja doli, da je tebi Marica ne bo treba, da se kaj ne poliješ. Škoda bi te bilo! Mene pa nič. Bolj ko sem moker, zunaj in znotraj, bolje mi de in raje imam.

Marica. Ti Pavle! Norčuješ se zmeraj; pa dobro srce le imaš, ko si tako potrpežljiv in dobroželjen.

Pavle. O, kaj to, kaj meniš — li? Marica! v bariglji vina bi se utopil za te, utopil —do ust. Pa jutri — pojdeš! O kako se mi bo tožilo po tebi! Ko bi ti vedela! Lej, vselej, kader sem te videl, vesel sem te bil, bolj, ko ne vem česa. Na polje, na travnik in pa, naj bo kamor drugam če, ko telo-le solnce zahajalo, prihajala si ti — srečna prikazen! — torbico na roci, v torbici poliček in — človek se je poživljal pri delu. Pa bi mi ne bilo do dna srca žal po tebi, ti— srček moj!

Marica. Kaj boš maral zato? Posmihal pa ti bo Rezika, ali pa Neža nosila, ali pa kdo drug.

Pavle. Morebiti, no; pa vendar: prileglo se mi je vse drugač bolje tisto od tebe, kakor—. Saj pravim (sune skrinjico z nogo) to-le je še zame žalostna prikazen, dase mi skoraj bridkeje dela, kakor če imam prazen bokal pred seboj.

Marica. prosim te, nikar mi še ti ne delaj žalih spominov, ko mi je že tako milo pri srcu. (Seže v žep.) pa na! Ker si nosil gori in tako čutiš z menoj!

Pavle. O ti spreljuba moja šmarnica ti! Bog ti daj belo Ljubljao in sv. Martin, ki ga krsti! Ti spreljuba, kar—kar—po . . . po . . . dišal bi te! Eh čaj! — O, nič niker se ne boj! te pa ne bom —sladki cvet! Kaj pomaga, ko ni zame, ko ga jaz duhal ne bom. Marica prešmarniška! Ker češ — vse sem zate pravljen!

Marica. Kaj češ? Saj si mi skrinjico prinesel gori, težko!

Pavle. Težko? Kaj meniš, kako? Marička! Zàte, če rečeš ti, nisem jo noter do konca sveta, pa zravn še tebe— cuco ramo, ko bi se me hotela tako-le okoli vratu lepo okleniti. Potlej še raje, koliko še raje in laže, matuš da! Pa nosil bi te od enega konca do druzega konca, od druzega konca do tretjega in tako naprej in naprej noter do zadnjega konca sveta — da i bil sodni dan!

Marica. Ha, ha, ha ! To se ve. Kmalu bi se me naveličal. Še ne veš, kako sem težka.

Pavle. O ti drobna grlica ti! Čaj, te poskusim! (bliža se jej.) tvoj životek, oh — to bi seprivzdignil, kakor kozarec do ust. No, čaj, vsaj majhno te—

Marica. O le pusti, le pusti! Že verjamem, da me, da si močán. (hoče zbežati.)

Pavle. Čaki, čaki, Marica! da ti povem. O, nič se ne boj, nič se ne boj! Saj veš — rad bi te pač, pa— naj bo v božje ime! Poslušaj, Marica!

Marica. Ti si—no, kaj?

Pavle. O, ne bodi žalostna ne, da pojdeš v Ljubljano! Jaz sem popred nalašč tako dejal. Meni, to je res, bo žal po tebi; ali ti— he, meja zelena! vesela bodi, pa poskakuj od veselja! Prijetnejega ni, ko tako-le malo po svetu iti! Ko bi jaz na tvojem mestu bil! Kaj pa je pri nas v našem mestu-le? Puščoba in dolg čas, kakor na vernih duš večer. Naši fantje takim-le šmarnicam pomladnim še kvakati, še kvakati ne znajo, pa bi jim bili za kratek čas? Marica! v Ljubljani — ti še ne veš—to ti bo življenje! Tam so fantiči gospodiči, kar se pravi take-le! Pa so fletni študentje, sokolovci: srajce rdeče, da so očí na se vleče, hej! saj si jih videla, ko so bili tukaj—, pa koliko tacih in tacih, ki se tako-le pripogne, da ga je kar kratek čas videti, pa govori, sladko, kakor medica, prijazno, kakor bi vijolice trgal. Poreče: Marica, lepa Marica, sladka Marica! Ej, ko bi jaz tako znal! Pa priklonil se bo, pa sladko objemčkal, pa čedno pritisnil tako-le—k sebi—

Marica. Ha, ha! Ti si pravi! (urno uide.)

Pavle. Vidiš jo—prepelico! To je, šleva sem, preokoren in preneroden! Ko bi bil nagleje hlastnil, lehko bi jo bil ujel pa malo náse pritisnil, to ljubo živalico. Te-te-te! to vem, kako dobro bi mi delo. Blagor se mu tistemu bo—! No, pa naj bo; saj jaz in ona— tako nisva. Ne gre! Jaz sem prerogljat in pregrčave moje roke, da bi poprijemale tako deklico, ki je iz samega voska menda. Saj bi jej še kak mehák udek kje kaj otisnil in zgibnil. Kaj bi ne bila škoda? — ali tisti gospodiči ljubljanski so pa že bolj urni in ročni pri tacih-le vEšicah. To vem, da pa znajo! Tisti škrički, tisti tenki fantiči blediči, tisti, kakor pesem pravi:

Fantje iz Ljubljane,
Ki imajo hlače preklane,
Iz papirja klobuk;
Pa veter: smuk smuk!

E Marica, ti še ne veš, kam pojdeš, kaj bo tam v Ljubljani! To bo kuharija, to šivarija ljubljanska! Meja zelena! če se jej v Ljubljani ne izkuha kaj sladkega, če se jej pa vendar ne všije kaj v tist srček, pri meji premaknil, naj ga nikoli nobene kapljice več! — (zunaj klica: Pavle!— Prestrašen.) Kaj? — Hoj! — Kaj?!

Osmi prizor[uredi]

Gašper. Prejšnji.

Pavle rine z rokama v žepe pa mesto ključa ubere kresilo in skuša ž njim skrinjico odpreti.

Gašper. Glej ga! Jaz pa ga iščem po dvoriščih okrog.

Pavle. To-le sem Marici prinesel gori, pa pravi, da je – da je ključavnica pokažena, ali kali?

Gašper. Čaj, naj poskusim jaz! – I Bog te je tudi dal! Ali si ob pamet? Ti s kresilom odpiraš, kako boš?

Pavle. Hudiča, saj res! Kaj me je motilo? Prenaglo sem delal. Čajte! (Privleče velik ključ, pa odpira.)

Gašper. Daj sèm! Kaj ti pa je?

Pavle. Beštja, je že! Zató ni hotel noter, pa smo mislili, da je ključavnica kako pokažena.

Gašper. Kdo je mislil to? Pojdi, pojdi! Pamet tvoja je pokažena, nikar pa ključavnica. V glavi ga imaš! Le pusti! Ko pravi ključ pride, se že odpre.

Pavle. Ne oče! pijan pa ne vem da bi bil. Nisem ga –

Gašper. Kolikor hotel! Saj ti ga nihče ne oponaša! Samo glej, da drugrat ne boš s kresilom odpiral vrat. – Veš, po kaj sem prišel? Pavle! jutri zjutraj ob šestih – v Ljubljano! Jaz, ona in pa dekleti obe, - štirje.

Pavle. Že prav. – Ob šestih? – Že bo!

Gašper. Kolosej – za par!

Pavle. Da, da; to je voziček, meja zelena! Da, spral, sprašil, zdrgnil komate in zlikal: svetiti se morajo, kot desetgroševec v bokalu.

Gašper. No tako, kakor veš, da vidim jaz rad. Popeljeta pa pramiča.

Pavle. Pramiča, pramiča, to je. Najlepše ju je videti, pa najbolje se podajata h koleseljnu. Skrtačim ju, zgladim, da bota pražnja, kot žamet tržaški. Pri meji premeknil, to je živina, ta pramiča naša! Podirjata, kot letošnje po grlu. Biču sem ravno pridrgnil nov priplet; to vam bo pok po cesti, kakor na cesarjev dan iz možnarjev. Saj pravim, pojdemo pa tjekaj, kakor blisk mimo gore, - da bo vse veter dajalo in sapo. Celo pot in še v Ljubljani, vse nas mora gledati, vse vprašati: Čigavi so pa ti? Čegava ta konja, čegav ta koleselj? Nič ne skrbite, oče, nič se ne bojte! Vaš Pavle, he! – saj me poznate! Ob šestih – vse bo pri rokah, koj za hij, bistahor, bijó! To bo – pika-laja, poka-pom, pom! da bo vse pri meji primeknil!

Drugo dejanje.[uredi]

Majhna soba.

Prvi prizor[uredi]

Marica. (sama) Zdaj —zdaj gre! — — Ne, zmotila sem se! Nekaj druzega je bilo. — Oh, tako dolgo se mi že zdi, da ga ni. Moj Mirko! Ko bi pač vedel, kako težko da ga pričakujem —prvikrat! Bog, kako hitro res je vse to prišlo! V nedeljo — minulo je še le štirinajst dnim kar sem bila v Ljubljano prišla, pa že sem vsa spremenjena, sama sebe nič več skoraj ne poznam. Res, prečudna stvar je človeško srce; kako slabo le človek samega sebe pozna! Kar nevoljna sem bila, ko so mi druge pravile, kako bo, ko pridem v Ljubljano; pa le smejala sem se, ker sem mislila, da me Pavle —tak človek, ki se tako preprosto zdi — da me res le samo draži. In glej zdaj! Vse je prišlo, pa prav je tako! Ljubezen – to je res, zažari v srcu, kakor se zvezda utrne na nebu, da se hipa ne ve, kdaj in odkot. Kako resnično vendar! Prvikrat sem ga videla v čitalnici; kraj klopi tamkaj je stal: pa nikoli več ga ne bom pozabila! Pregloboko se mi je njegova podoba vtisnila v srce. Sama ne umem, kako to! Saj sem vendar že velikokrat in veliko videla zalih mladeničev, ali nobenega se nisem kaj dalje spominjala. Ko so mi izginili izpred oči, tudi iz spomina. Le on, Mirko moj, mi ne bo, ker mi ne more. Ne vem, kako mi je bilo; ali že tistikrat, ko se je njegov prijazni pogled vprvič ujel z mojimi očmi, ganilo me je tako čudno, tako sladko, da sem kar strepetala. In, predno je še ktero besedico spregovoril z menoj, mislila sem si že njega po vsem tacega, kakoršnega sem si želela, in zdaj vem, da je v resnici tak. Nič tistega praznega in pustega prilizevanja – resnoben, pa vendarle zmeraj tako zanimljiv v pogovor, da bi ga kar neprenehoma poslušala! In Kako spoštljivo je skušal pobliže seznaniti se z menoj in potlej še s Cenko! Še ona, ki zdaj tako na vse strani prerešetava vsacega gospoda, - pa predno še omožena ni bila, vem da jih ni, - še ona ga je morala hvaliti! Kolika visoka učenost in kako blag duh veje iz sleherne njegove besede! - O, pa tudi to – to ni navadno, površno čutilo, ki nagloma kakor pride, tako hitro izgine, kakor so mi pravile, da nekterim. O to ni! Saj ga ne ljubim le kar zavoljo ljubezni, ki je tako sladka: zavoljo njegovih blazih lastnosti, o kterih sem prepričana, da jih ima, ljubim ga tolikanj! In ti, moj dragi Mirko, ti trdiš sam, da srce tvoje bije le zame; pa jaz – podarila sem svoje le tebi edini moj! Da, tvoje je, tebi posvečeno ostane za zmeraj! Kako pač bi posihmal še živeti mogla brez tvoje ljubezni' – Oh, pa da tega še nikoli mislila nisem! - O ko bi me moj Mirko le za kratek čas ljubim, kakor neki po navadi delajo možje? Ko bi bila zagotovljanja njegova le šala z menoj? Ko bi me on morebiti le en čas ljubim, potlej pa pozabil, zapustil, pa šel in drugo si izbral? - Gorje! Tega ne bi preneslo moje srce! O, pa saj vem, da je tako dobrega, tako blazega srca! Kako bi mogel kaj tacega? Saj ve, da bi me storil nesrečno – za vselej! Res – da sem si le upala tako grozovitega in nepoštenega misliti o njem! Še sinoči mi je zagotovljal, da mi hoče vedno in trdno zvestobo ohraniti. On se vendar ne more legati! Rada mu verjamem, da me popelje pred oltar, gotovo, pa kmalu. - Oj, ali on – moj Mirko, ne ve, ne nadeja se – oče, moj oče - - kaj poreko? Kaj bo? - Učenega nočejo; prav gotovo, da se ga bodo branili, posebno pa že zdaj, ko pojde Vrednjak, ta ljubljanski bogataš, vprašat k očetu za me, kakor mi je dejal! Ta človek – kakor se mi prilizuje in se lepega dela, - vse zastonj! Da-si se mu ne more ničesar očitati, čutim le, da bi ga sovražila iz celega srca, ko bi mi napotje delal. - O, Mirko!

Drugi prizor[uredi]

Mirko. Prejšnja.

Mirko. Marica!

Marica. Mirko! O kako težko sem te čakala!

Mirko. Pa kakšna si? - Zdiš se mi nekako žalostna. - Kaj ti je ljuba moja?

Marica. Glej me, - saj sem vesela!

Mirko. Kako bi se mogel motiti? Vidi se, da si nekaj potrta, da ti – ne vem kaj srce teži. Tvoja lica, vselej popred tako jasna in vedra, mrači ti je neka oblačica. Pa tvoje oči – saj so skoraj rosne! - Marica! Vedela si, da jaz pridem, - name si mislila! - O nikar, povej mi: zakaj in od kot ta senca? Pa ravno v tem trenutku, ko sem tako hrepenel po tebi!

Marica. Mirko, o moj dragi Mirko! Ti me ljubiš, ljubil me bo, -jeli, da me boš? O reci mi to še enkrat!

Mirko. Ali draga, ljubljena moja Marica! Kako moreš vendar tako vprašati? - Kaj ti je bilo? - Ti menda nemaš pravega zaupanja do mene, da tacim dvomom odpiraš srce? Kako? Ali ne verjameš mojim besedam, s kterimi sem ti zagotovljal svojo ljubezen? - Marica!

Marica. O dragi moj, odpusti mi! Jaz ti verjamem, Mirko! Jaz trdno zaupam v te; saj moram! - O, ko bi ne – saj ne vem, kaj bi bilo z menoj! Ta otožnost obhajala me je – sama ne vem – menda zato, ker sem premišljevala: kaj bi bilo potlej z menoj, ko bi tebe nič več ne imela!

Mirko. Pa zakaj si vendar tako po nepotrebnem mučiš ubogo srce? Predraga Marica! Poslušaj me še enkrat – Bog mi je priča, on sliši mojo prisego: Moje srce je n bo posvečeno le tebi, edina, izvoljena moja! Marica, le tebi zvesto pa stanovitno na veke, naj pride, kar hoče! Dozdaj res le ti, menda sama še, veš to; ali pričakujem za trdno, da skoraj, da je malo dni še, in kar jaz, in upam tudi ti želiš, uresničilo se bo! Očitno, pred svetom boš moja ti -

Marica. O moj Mirko, moj ljubi – moj ženin!

Mirko. Da, le to še, in ne vem, kaj bi potlej mogel še želeti na svetu. - Marica, o, ko bi ti vedela, kaj si mi ti , gotovo ne bi bila en trenotek dvomila, le trenotek ne udala se tistim hudim mislim. Lej, skoraj kar živim, bil sem zapuščen in tako sam na svetu. Oče so mi umrli, ko sem še v prvih šolah bil tukaj v Ljubljani, mati že popred; sorodnikov svojih niti poznal nisem nobenega, - da, ko sem po dovršenih latinskih šolah odhajal na Dunaj, ni ga bilo, ki bi mi bil srečno pot voščil, ni bilo duše, ki bi me bila vsaj v spominu tjekaj spremljevala. Pa ravno tako tam. Tovariši moji sprejemali so me iz doma, od svojih drazih, prijazne, srčne pozdrave, jaz – od nikoder; tista leta, ko so bivali tam, čislali so kot najprijetneji čas vsega življenja: živeli so skoraj brez skrbi, po zabavah, veselicah, dan na dan dobre volje, učili se le, kolikor se ravno mora; - jaz nisem zahajal med nje, ne, kakor da bi me ne mikalo veselo družabno življenje, ampak klenila me je doma ta resna misel, da velja pred vsem, da si z neprestano marljivostjo in z resnobnim učenjem enkrat pridobim sam brezskrbno, milejo prihodnjost. Tako so mi pretekla štiri trudapolna leta, da prav iz srca vesel nikoli – le eno uro nisem bil. Že popred in zlasti proti zadnjemu se mi je večkrat prav milo storilo, ko sem tako samega sebe premišljeval. In enkrat – ravno denes, potoma k tebi prišlo mi je na misel – enkrat, pripravljal sem se za poslednjo poskušnjo, - pozno že v noč, - majhna sobica, - knjige razprostrte okoli sebe, - ves utrujen in omagan, - okoli mene vse kakor mrtvo, - tako sam – jel sem misliti: tako vendar zmeraj ne more biti! - Ali kako drugače? Zdelo se mi je, kakor v sanjah, da, ko bi se s ktero seznanil, ki bi bila zanesljiva, ponižna, stanovitna, blagočutna, ki bi jo res dičile take vse hvale vredne lastnosti, pa bi bila ljubezniva – meni po srcu, in bi tudi zame imela srce: - hotel bi jej svoje darovati, in tistkrat bi dospel do vrhunca svoje sreče na zemlji. Izvolil bi jo, da bi moja ljuba ženica bila, ljubil bi jo kar bi le mogel, s čimer bi le mogel postrezal jej noč in dan, in ko bi potlej še tako srečen bil – v krogu svojih ljubih malih, in pri njej, - bilo bi mi življenje kakor prijetne sanje. Vse, kar je bilo kedaj bridkega, bilo bi pozabljeno! Tako sem sanjal takrat!

Marica. Kako lepo! Ali kje – taka? Mirko! Kako bi mogla jaz biti -?

Mirko. Marica! Res po tem, kar sem bil do tistihmal videl in vedel, nisem se nadejal, da se mi tiste moje sanje kedaj uresničijo! Videl sem sem ter tje, posebno pa na Dunaji, ženske, res lepe, brez števila krasnih obrazov, da sem se jim moral čuditi; ali šel sem mimo njih: le ena me nikoli ni ganila. Prepričal sem se, da ondi pa med toliko, je ni, ki bi imela to, kar bi zamoglo bolečo praznoto mojega srca izpolniti, in skoraj že nisem več upal! Nazadnje – kakor svitel žarek izza temnih oblakov – prešinila me je misel, da, če kje, našlo bi se zame tešilo tamkaj, kjer sem se spprva miren, vesel in lehkega srca sprehajal, kjer sem po duhu neprenehoma bival, kamor sem ven in ven in celega srca tako hrepenel: v kacem tihem kraji slovenske domovine. In glej, kar sem si skoro nedosegljivo mislil takrat, vse smele nade, vse sladke želje, in srečo, kolikoršno sem le sanjati mogel, - o, pa še več, pa še veliko več, - našel sem, ko sem – marica, tebe spoznal!

Marica. O ti sladki presrčni moj prilizevalec! Glej, saj ti moram vse verjeti!

Mirko. Pa tisto vse se mi uresniči, če mi, Marica, podaš daj roko, da hočeš biti moja, zmeraj, pa stanovitno le moja!

Marica. O dragi moj Mirko! (Oklene se ga in ihti od veselja.) Tvoja, - le tvoja na veke!

Mirko (čez nekaj). Tedaj se je izpolnilo, kar sem tist večer tako žalosten premišljeval. Verjamem, prepričan sem, da iz tvojega srca ne more laž! Ali vendar, moja dragga Marica! Da kterikrat morda ne porečeš, da ta srečna ura odvzela ti je vsak zdrav prevdarek, - oprostila mi bo, če te zdaj-le, v tem važnem trenotji, ko si za vselej zaročava srci, - če te poprašam, Marica: Ali je tvoje srce po polnem prosto' ali še nobenega ni bilo? Ali imaš v tem čisto lehko vest? Marica! - reci, - kar na ravnost in po pravici reci! Povedal sem ti, kaj si ti meni, kako neskončno da te ljubim, pa veš, raje zdaj, kakor da bi pozneje izvedel, da te imem – le na pol! Zato, prosim, opominjam te zdaj, draga Marica! - pomisli – skleni – še je čas!

Marica. Mirko! O, kaj me revo mučiš tako! Ne dvomi vendar še dalje, ljubljeni moj! Kar sem ti rekla: srce moje ni nikoli druzega bilo, pa ne bo! Le tvoje, edini moj Mirko, ljubljeni! Tvoje, le tvoje, moj prvi in zadnji!

Mirko (objame jo). O, potlej – srčno ljubljena moja! - potlej je sreča moja neizrekljiva, prihodnjost moja mila, lepa – da lepše si nikdar še misliti nisem mogel. Ne vem, kaj bi si odslej mogel še želeti na zemlji! - Lej, ravno denes mi je došlo veselo sporočilo, da mi je podeljena jako dobra in ugodna služba, za kar se imam slavnemu advokatu, pri kterem sem bil dozdaj, nekoliko zahvaljevati, ker nekaj mi je on pripomogel k njej. Ž njo se mi podaja zares prijazna pot v življenje, pa dovolj brezskrbna v vsacem obziru, in z manoj – tudi tebi, moji prihodnji. Rečem lehko in z dobro vestjo, da brez truda, brez skrbi in prijetno boš živela na moji strani, kakor grlica v hosti spomladni dan. Razmere in okolnosti bodo po tem, da ne bo dolgočasne enomernosti, marveč prijatna sprememba. Pa jaz sam, kar in kolikor le bom v stanu, sladil in lajšal ti bom življenje -

Marica. Ali Mirko! Kaj mi le praviš to? - Meniš mari, meni bi manjkalo, jaz bom pogrešala kaj? O, pa ko bi druzega ničesar ne bilo, saj bom tebe – da bom le tebe, moj dragi, imela, imela bom vse, vse!

Mirko. Kako te ljubim! O tako tudi jaz; in posihmal želim si tako srčno le tistega srečnega trenotja, ki naju bode za vselej zedinil, in kteri, če Bog da, skoraj pride. V malo dneh že se pripravim, da službo nastopim in potlej se brez odloga zate, Marica, oglasim pri starših. Upam in zanašam se, da take moje zdanje razmere priporočevale me bodo dovolj, da te moje bodoče sreče mi nič oviralo ne bo.

Marica. O – res -

Mirko. Pa vesel sem, da ti zamorem sporočiti to denes, ko si mi prvikrat tako prijazno dovolila, da sem te smel tu doma obiskati.

Marica. In kako neizrekljivo si osrečil tudi mene!

Mirko. Drago mi je! Zdaj pa – Marica -

Marica. Kaj že? Nikar še ne hodi!

Mirko. Ne smem te dalje muditi! Upam, da se kmalu zoper srečno vidiva!

Marica. Da, kaj najpopred, moj dragi!

Mirko. Drevi v zvezdi?

Marica. Gotovo!

Mirko (odhajaje poljubi jej roko). Z bogom! Draga moja Marica!

Marica. Srečno, pa tudi ti z Bogom, moj dragi Mirko! (Mirko odide)

Tretji prizor[uredi]

Marica (sama).

Kako čudno vendar me je umiril in potolažil! Saj sem ga že popred dobro poznala, ali vem vendar zdaj še le. Kako blago srce ima. O kako srečna sem res, da me on ljubi, - da bo moj! Oh – pa nisem se upala povedati mu, ker se tako bojim, kaj me skrbi! Bog! Kako le, - kaj le res bo? Oče – moj oče! O zakaj - -! kaj bi vendar začela! Morebiti – ko bi pač padla na kolena pred nje, pa tako-le povzdignila roke, pa prav iz srca prosila je za – za milost, morebiti, da jim omečim srce, da se pa vendar – vendar usmilijo svoje uboge hčeri. - Ko bi le tega Vrednjaka ne bilo, le tega ne! Če ta pojde k njim, kakor mi je dejal, - Bog! Kaj bo? Lehko – da je vse preč! Pa – upati, vsaj upati hočem! O ali sem jaz nesrečna, ali – srečna? Kaj vem, kaj da bolj?

Četrti prizor[uredi]

Rotija (vsa spehana naglo vstopi). Prejšnja.

Marica. Mama – vi tukaj!? Pa nič naznanili, da pridete! (Hiti jo objet.)

Rotija. Ni bilo časa, Marica!

Marica. Kako to?

Rotija. Kar nenadoma je prišlo -

Marica. Pa vendar – kaj pa je?

Rotija. O nič hudega ravno!

Marica. Oh! Kar bojim se.

Rotija. Ne boj se nikar, ljuba moja! Jaz – nič, on je kakor neumen in brez glave.

Marica. Za božjo voljo! Kaj se je zgodilo?

Rotija. To ravno sama najboljše veš, Marica. On – vse ve, že vse ve! Vse je zvedel: da sta si z nekim študentom ali kali v znanji, da te spotoma spremljava, da – vse ve!

Marica. Pa nič, prav nič hudega ni! Mama – nikar me -

Rotija. Verjamem – jaz te tudi ničesar slabega ne dolžim; ali on – le besedice k sebi ne pusti, pa kar svojo pot tišči, da je že kteri tak suhač študentač, ki bogve kdaj še bo kaj, pa za tako, kakor si ti – nikoli; da te že kteri tak le za kratek čas ima in slepari, da potlej, ko pravi pride, pa boš tudi ti vsa neumna, kakor Cena tedaj. Saj pravim, tako reč počne, kakor živina zdivjana! Kolne, priverja se, da vsega tega sem jaz najbolj kriva, ker sem si izmislila to Ljubljano, pa zmirja me in priimke daje meni, tebi, pa tistemu – študentu, in grozil se je in razsajal sinoč , ko je zvedel, nad vsemi. Pa kar – da revež napreže voz, da se podrvi v Ljubljano, da ga poišče in – sam večni Bog ve, kaj bi počel v tisti svoji togoti? Sama ne razumem, kako še to, da sem ga mogla toliko pogovoriti, da je ostal. Ali davi – moralo je biti, če vse ne vem kaj! Komaj, komaj še, da sem ga vendar preprosila, da je še mene s sabo vzel, da sem ga vsaj potoma nekoliko pomirila.

Marica. Kaj – tu so? Kje pa?

Rotija. Tam se mudi pri konjih; s hlapcem govori, pa dolgo ne bo, da pride. Jaz pak sem brž, kar narhitreje hitela sem, da ti povem, kaj je – kaj da te čaka.

Marica. Ali mama – kaj bi vendar začela? Bog pomagaj!

Rotija. Le stoj! Tako hudo ne bo. Saj sem jaz tu, obe ga že -. Ali, Marica! Povej brž, kako in kaj je s tistim človekom, - kdo je? Jaz ga še nič drugače ne poznam kako po imenu. Povej, da že vendar vem -

Marica. Kako čem?

Rotija. Nič – nič se ne sramuj! Najbolje je, da kar na ravnost in odkritosrčno poveš, da potlej vsaj vidimo -

Marica. Oj, tedaj poslušajte! Mlad gospod je, kacih štirindvajstet let star, zadržanja in vedenja najlepšega. Letos je visoke šole na Dunaji končal in pravdni doktor postal. Stanu je gosposkega: oče so mu bili cesarsk odvetnik pri sodniji v Trstu, pa so umrli in mati tudi. Sam že ima službo, in prav dobro. Prepričana sem, da me visoko čisla in ljubi iz celega srca, kakor jaz njega, in da ima zgolj le poštene namene z menoj. Zagotovljal je že tolikokrat in pa klical Boga na pričo, da me zares vzame ter da me ne pusti, nikoli ne! Jaz pa tudi ne morem si ga misliti, ki bi mi bolje po srcu bil, kterega bi tako rada imela in ljubila, ko tega, in – naj le pridejo, naj se zgodi, kar hoče, - povem še njim, da tudi jaz – tega ali pa nobenega! Vse je zastonj! Da – le Mirko! Bil je pri meni; ravno, predno ste vi prišli, je odšel. Morebiti, da ste ga še videli.

Rotija. Res, doli v veži sem videla nekakega tacega, kakor mi praviš. Ravno pri vratih sva se srečala. Še zdelo se mi je, kakor da se je nekako oziral za menoj. Če je res on bil – meni je všeč, prav všeč, vsaj na pogled. Kaj brhek gospod je, pa tudi kaj prijazen in vljuden videti! In potlej, če je res tako mlad pa ima že to lepo in imenitno ime pa takošno dobro službo, če je tako: jaz bi predvarila te reči, jaz ne bi delala ovir, kej je že tako – ali on – on -

Peti prizor[uredi]

Gašpar. Prejšnji.

Gašpar (srdit prisopiha) Vrag babji – kje je? Vidiš jo!

Marica. Oče!

Rotija. Bodi pameten, Gašpar!

Gašpar. Le še ti jej pomagaj! Zato pa je taka! (Proti Marici.) Povej zdaj: Kaj imaš s študenti v Ljubljani? Kako daleč sta že?

Marica. Moj Bog! Kaj mislite vendar!

Gašpar. Kaj – kaj misli? Kako me pa še poprašuje? To je misel! Vse mesto doma že govori, da ti se s študentačem ongaviš za ogli po Ljubljani, ti – grdobija!

Rotija. Ne bodi vendar tak, pa daj si kaj dopovedati! Saj še ne veš – sama pravi tu-le: to nikakoršen študent ni, ampak učen gospod, dohtak, ki ima dobro službo, ki -

Marica. Ki ni nikoli druzega mislil, kot, da bi me vzel.

Gašpar. Kaj – kaj praviš? Molči! Dohtar – frfrač je frfračast, capin je, ki že čuti tvoj denar, pa mu diši, da bi se mastil ž njim! O, saj se ne bo! pa magari, če se ima ves svet podreti - : ne bo se! Jaz pravim! – Dekle! imej pamet, ki ti jo je Bog dal, pa mene poslušaj, pa ne pečaj se z bosim človekom, kader vidiš, da ž njim na nobeno plat nikakor ne kaže, da bi tak bil za te in pa tisto, kar sem ti jaz namenil, če hočeš pametna biti. Glej! ravno se oglaša snubač, kakoršnega si človek le more želeti. Zdaj-le, potoma sem , srečal me je moj prijatelj Martinak, ki z mano hodi na Hrvaško vino kupovat, - srečal me je, pa pravil – prav za gotovo pravil, da nekemu imenitnemu in sila bogatemu meščanu tukaj iz Ljubljane – Vrednjaku, če sem dobro slišal, - da njemu si ti, Marica, prav prav všeč: da ima kar po polnem resno voljo, snubiti te, ter da se hoče zaradi tega skoraj oglasiti pri meni. Pa to  vem, da je to tudi tebi že znano.

Marica. Res, slišala sem enkrat pa –

Rotja (začudena) Lej si –

Gašpar. Vidiš, no vidiš, le pamet imej Marica, vse bo! Pomisli – Mrtinak mi je še zagotavljal, da to ti je tak gospod, da jih ima kar na izbiranje tu-le po Ljubljani, da se mu jih, ko bi hotel, ponuja na sto, pa noče nobene – take-le gosposke, kakor so tiste one – gospodične, ki le gori in doli pometajo po ulicah, druzega pa nič. On hoče raje kakšno iz manjega mesta, ki je bila zmeraj le bolj pri kraji, ki nema tiste ongave puhle metljavosti, ampak ki zna vendar poprijeti za to in to dobro stvar, ktere je treba gospodinjiti pri hiši: on hoče – kaj bi dalje – tebe, ravno tebe, Marica! Saj pravim, premisli: - tak ženin, - ti  - kakšna žena! Kaj pravim, žena? – gospa, gospa! Pa kolika čast za te, za me – za vso našo hišo! Zatorej, Marica – daj si dopovedati kaj! Še je čas, dokler ti še hrbta ne pokaže, ko še – hvala Bogu! – menda ne ve, s kom se meniš tu-le.

Marica. Oče – hudo mi je, pa –

Gašpar. No, kaj še? Kaj pa hočeš še več? Moj Bog, oče nebeški!

Marica. Prosim vas: nikar se ne jezite; ali zdaj ne morem – ne smem molčati. Naj ima tist gospod hribe in gore iz zlata, pa naj utegne še tako lepe lastnosti imeti, - zame, za srce moje – pa ni! Že popred ne, koliko menj pa še zdaj, ko pravi, da gospodičen ljubljanskih mu za to ni nobena všeč, češ, ker bi bile prespačene, ali kali? In jaz, ki jih toliko poznam, in kolikor jih poznam, pa sem prepričana, da so tako poštene, tako blagih src, pa zraven tako zale in ljubeznjive, da drugod še nikjer enakih ni; da on, ki se tako preširno baha, ljubljanske še vreden ni; da le gospodičin ljubljanskih nobena ne mara tacega. Pa bi jaz?

Rotija. Marica!

Gašpar. Molči ti! – Dekle! tedaj je tudi tebi tist vrag že zmešal možgane!

Marica. Kako bridko vendar mi je, da vam ne morem ustreči, ko bi vam tolikanj rada! Pa – kar groza me spreletava, če se spomnim, da tist – bil bi moj –

Gašpar. Groza? Bom dal ti grozo! Jeli – tistega te pa ni groza, da se s študentači dan na dan potepaš po Ljubljani, kakor - : sram te! Ljudje s prstom kažejo za teboj pa pravijo: Vidite, Srebrinova je! Kaj ne, tega te pa ni groza?

Marica. Bog mi je priča, da –

Gašpar. Vrag – hudič je tvoja priča, hudič, pa ne Bog!

Rotija. Ne kolni, ne bodi vendar tak. Pomisli vsaj, kje da si!

Gašpar. Kje? Na svojem; če pa ne, pa plačam lehko! Nič – le molčite pa tiho mi bodite! (Zgrabi Marico.) Le kar domu! Doma te izučim, kako se strezuje pijan človek. Alo! (Vleče jo.)

Rotija. Ali Gašpar! Ne bodi vendar živina , saj si človek!

Gašpar. To je potuha! Zato pa imaš take otroke, kakor nobeden na vsem svetu ne! (Proti Marici, ktero rine k vratom.) Le drži se, le glej me!

Marica (hoče poklekniti) Moj Bog! Bodite usmiljeni! – Mama!

Gašpar. Kaj lezeš v tla? Pojdeš – ali te - !

Rotija (vstopi se v bran.) Gašpar! ali imaš človeško srce! Tvoja je, misli vendar!

Marica (pade na kolena in prosi, očeta s povzdignenima rokama). Oče – ljubi oče! pustite me! Kaj bodo druge rekle doma, če kar na enkrat –

Rotija. Pusti jo!

Gašpar (dvigne jo jezno kvišku) Kaj – pustil? – Da bo tu-le z onim onem zakon delala v kontrebant okoli za ogli, - kaj ne? Zato sem  jo dajal v Ljubljano? Bom dal ti! Poberi se, spravi se, grdobija! Naravnost domu! V Ljubljani pa nobeno minuto ne več! Tu sem jaz gospodar!

(Zagrinjalo pade.)

Tretje dejanje.[uredi]

Velika soba.

Prvi prizor[uredi]

Gašpar (sam).

Saj sem vedel: doma, ko jej tistega šmentanega kriljača zmeraj ne bo za petami, pa bo kmalu drugče, pa se jej bodo poravnali možgani. Pa res, še sam nisem verjel, da bo v tem kratkem času Marica  toliko drugačnih in boljih misli. Kakor sem davi spoznal iz njenih besedi, že pojde, že, da se le enkrat začne ta reč in požene. Vse bo dobro. Ej, ženska je ženska, saj vem; to je spremenljiva stvar, kakor vreme. Od ktere strani veter potegne, pa je, zdaj oblačno, zdaj jasno. To je pa tudi le res: dekle ima dobro srce. Videla je, da jej le dobro želim, pa se jej je milo storijo. No zdaj – kakor je pisal, denes pride,  in pa dolgo ne more trajati, da bo tu. Potlej pa kar – kar pismo naredimo, da se ta reč koj dobro podpre.  Ko je tak snubač, ni da bi oprezoval; pa še, ko vem, da bodo tej mladosti norosti gotovo še enekrati muhe porojile po glavi; a tist kriljač tam v Ljubljani, ki je dohtar – dohtarji so že sami po sebi najhuji lesjaki na svetu – prisegel bi, da, ko zve, skušal bo, kako bi natvezel še kako homatijo. In pa, - kolikrat sem že doživel! – kader in kjer dobra reč najbolje kaže, tam se razdira najraje. Na vse to pa pozneje res časa ne bo, ko moram zavoljo tiste vinske pravde doli na Hrvaško- Zato – kar hitro, kar naglo – še denes udarimo v roke, pa bo!

Drugi prizor[uredi]

Rotija. Prejšnji.

Rotija. Ne jezi se, Gašpar! ali jaz ne morem si kaj, da ne bi ti povedala vsaj, kaj me tako nekako čudno tišči pri srcu, kolikor bliže je ura, ko ima priti. Mirna ne mre biti –

Gašpar. Ali žensko – to ste čudne vendar , da sam vrag vas razumi, če more. I kaj pa hočeš še posihmal? Dekle – to vidiš menda, da ima tisto svojoglavno trmo iz glave, da je pri volji, pri dobri: ti pa le brodiš, da bi bil le spet križ in težava! Pri miru bodi, ker veš kako je. Še hvali, da je enkrat tako!

Rotija. Ali, ljubi moj! to ni, kakor misliš. Motiš se. Jaz bolje vem, kako je Marici. Pravi pač, pravi tebi tako; iz samega obupanja pa le, ker menda že sama ne ve, kako da jej je, in – ker se te boji. Ali stavim, da misli pa je vseh druzih. Vidim – kar žalostna, molčeča in vsa zamišljena pohaja dan na dan, pa ne toži in ničesar ne pravi, nobena reč se jej ne ljubi, da se mi le smili in se kar bojim –

Gašpar. Pojdi, pojdi! To se le tebi tako zdi. Meniš, da jaz tako malo človeka poznam? To se ve, ktera nevesta pa žvižga in poje tiste dni ravno pred poroko? Nobena! pa ko bi ženina iz čistega zlata postavil pred njo.

Rotija. No jaz – da kterikrat vesti ne bom imela zaradi otrok, povem ti, kakor mislim, storim svoje, potlej pa ti stori, kakor že – . Glej, to je res: če Marica tega Vrednjaka dobi, bolje bo za njo na marsikako stran; ali ko je že tako, da imamo tudi z dohtarjem opraviti –

Gašpar. Kdo – kaj opraviti? Jaz nič, pa ne ti, pa tudi ona ne – nobeden! Kaj meniš, kje je že tist dohtar, kod že zdaj za druzimi slepari, tam po Ljubjani okoli, ko naše ni. O, ko bi mu bilo res kaj na njej in ko ne bi dobro vedel, da takemu snubaču bi se vsak le smijal, kedaj bi se bil že oglasil! Poglej tega! Vidi, piše pa pride!

Rotija. Ali ti kar svojo tiščiš; pa videl boš no, da ni kar tje v en dan, kar ti pravim. In pa – ko bi tudi res že po tvojim mislih bilo, prevdarek je dober, že zato, ko bi se le utegnilo z Vrednjakom razdreti. Kdo ve? – Lej, moja misel je, da vendar ne gre, da bi dohtarja kar na vrat na nos zametaval, kakor ti. Vsak pravi: tacega človeka, tako mladega še, pa tako učenega že, čaka gotovo tudi lepa prihodnjost in lehko življenje. Taki, tako učeni ljudje pridejo ti sčasoma do visocih stopinj. Sam komisar iz kancelije trdil je sinoč, ko je beseda ravno nanesla, da sva govorila o tem, da se prav lehko zgodi, da prej ali pozneje pokliče ga naše ministerstvo za svojega svetovalca. Potlej pa reci, kaj bi imel zoper to, če bi najina hči –! Gotovo, nobeden ti ne poreče, da Marica, žena njegova, ne bi bila po volji preskrbljena in prav dobro zavarovana za vse žive dni. Zraven tega pa je vendar tudi veliko na tem, da lepa sporazumljivost in udanost in pa prava in resnična zakonska ljubezen kraljuje meda zakonskima; ta dva pa – Marica in dohtar – verjemi, če hočeš, da sta zmeraj še in pa na vso moč navezana eden na druzega! Vidiš, če to –

Gašpar. Če to, pa to, pa – kaj še? Prazne marne! Kolikokrat naj ti porečem še: kdor svojega stanovitega selišča nema, pa naj bo potlej Peter ali Pavel, padar ali dohtar: nobeden se nikoli ne bo mastil s tem, kar sem jaz spravljal vkupe za svoje otroke! Nobeden – nikar ne misli!

Rotija. Gašpar, ti se ne daš dopovedati, ti ne razumeš tega –

Gašpar. Kako pa? To se ve: ženske – te imate glave! Tu-le pa človek, ki je blizu šestdeset let učil se in skušal po svetu, pa – nič, nič! Lej si živ človek vendar: stvar, tako jasna in očitna, da bi jo kar prijel! Tu je bogat, ima svoj dom, lepo veliko hišo v Ljubljani, kakor grajščino, - vsega obilo; živi, kakor ptica v zraku: tam pak ubog siromak, ki ga danes tje, jutri pa tje porivajo po svetu s trebuhom za kruhom, ki pod milim Bogom toliko nema, da bi kozla prekucnil po svojem, pa bi človek tega ne razumel, pa bi še premišljeval? Veš – kar tiho bodi, pa je mir in konec besedi. Marica – če hoče, je prav in bo prav, če ne – naj se potlej nič več nikar ne zanaša na me!

Rotija. Ko bi kar tako pa tudi že bilo? Zbolela bo!

Gašpar. Od česa? Od tistih muh in zolov, ki se jih je iz tavih bukev nalezla in bogve kod še vse tam po tistih ljubljanskih čitalnicah? Za mojih časov take bolezni ni bilo.

Rotija. Govoriti ti je lehko; ali – imel jo boš ti na vesti, če jo prisiliš v nesrečo. Pa res, kaj se pa more, da je dandanašnji drugače? Saj časi tudi še kaj druzega ni bilo! Svet se je zdaj po vsem prenaredil.

Gašpar. Kaj bi se le prenarejal? Jaz tega ne vidim. Meni se še vse po starem zdi! Ktera je petična, snubi jo bogat, ktera pa bosa, vzame rada berača, če jo kteri hoče. Ta navada je stara, kar se ljudje jemljejo. Le taki mladi ljudje, ki druzih in boljih skrbi nemajo, sklepajo dandenes na skrivnem pa za kratek čas take zakona, kakoršnih na svetu še nikoli ni bilo, pa ne bo; toda kader prava pride gredo pa le štet. In če ni, da bi se zakon na oba kraja enako podprl, pa jim omahne.

Rotija. Kaj boš gledal na druge! Tebi naj bo le svojih otrok sreča in blagor na mari!

Gašpar. To je vendar več, kakor od zlodeja! Kaj pravim, kaj hočem druzega kaj? Ali ti nisem povedal, razložil? Pa ona sama, - vem, da zdaj jej je prav: ti pa le svojo pot: da dohtar, da dohtar! Kakor da bi dohtar srečo vsega sveta nosil pod pazduho! I kaj imaš vendar s tem dohtarjem? Pri moji stokrati! ne bo ga imela, nikoli, če se oba na glavo postavita!

Tretji prizor[uredi]

Marica. Prejšnja.

Gašpar. No Marica, kaj?

Marica. Pavle poprašuje po vas.

Gašpar. Prec, prec! Glej, Marica! ravno jej pripovedujem kako dobro se mi zdi, ko vidim, da vendar enkrat spoznaš, da ti res hočem le dobro. Marica – vidiš, tako: le ubogaj svojega očeta! To pravim, ne boš se kesala, nikoli ti na svetu hudo ne bo. Otroci, le pamet, le pamet! Drugo – tisto šepetanje za ogli, to so vse prazne! To pak je, presneto, tak ženin iz Ljubljane! Dobro vem, ko se pripelje, vse mesto bo kar gledalo in zijalo. Kaj bi ne? Tako se tudi vsak dan ne hodijo ženit tu-le k nam.  Stavim – najbogatejšega naših deklet vzela bi prav za slast njega, ko bi le ktero hotel. Zdaj vsak čas že lehko pride; treba, da gledamo, da se vendar spodobno sprejme, kakor gre takemu. Potlej – za gosti in kar bo, pripravi se tu-le notri: miza se pokrije pa tako kaj tacega de na njo, kakor že ženske veste in znate. In da bo vse bolj vidno in veljavno, povabita se vsaj, če drug ne, naša soseda. Doli v kuhinji pa glejte, da kaj poštenega pride na mizo; če ni, pa skoči ena še po ktero kuharico kam; pijačo že jaz priskrbim. Marica, ti pa – preopravi se, preopravi! Tako-le kaj bolje se obleci, da bo vendar – .

Pojdimo zdaj! (Odido.)

Četrti prizor[uredi]

Neža (priredovaje mizo).

Bog nas varuj vendar! Saj človek ne ve, zakaj naj bi najpred prijel, kam se obrnil: ali kuhan, ali pregrinjal, ali stregel, kakor se spodobi vsacemu tacemu  gostu. Uh! pa še sama sem taka, vsa razcefrana in razkuštrana! Poreče: tako-le, pomivalko imajo za deklo! Ti gosposki ljudje, to so res čudni ljudje. Da jo le vidi, pa kar – kakor izpuščena krava v zelnik! Vem, pri mojih, ko je ženin k meni hodil na ogled, to je dobro, da ga nisem hotela,  – tisti  križi in težave z otroci! F – pa je vendar dober teden poprej pošto pošiljal, da pride, da smo vsaj lehko pripravili kaj. Kako pak bi tu? To bo zmešnjava! Živi Bog res, kako naglo se vse preobrača na svetu! Predvčeranjo saboto – deset tednov je bilo, kar smo jej pripravljali za Ljubljano, denes pa že – . Vse bi še bilo, ali škoda le, da taka-le nedolžna nedolžnost – oh, tako hitro pomine! I no, pa mora že zmeraj tudi božja volja tako biti: vse ne moremo zmeraj nedolžne in kar tako ostati, kakor pravi sveti Pavel.

Peti prizor[uredi]

Pavle. Neža.

Pavle (prinese čutaro, pa jo odloži v kot ). Sladka butara, šentjaževega cveta, tu le počivaj! Pa najraje bi te odmašil, pa vase zvrnil!

Neža. Požrešnost, požrešna! druzega ne misli – puščobo prodajaš, ko že vse po poroki diši? Vesela bodi, kakor jaz, pri meji premeknil.

Neža. Kaj bom vesela zato?

Pavle. Hej, kaj? Pili ga bomo, pa židane volje enmalo zasukali se tako-le po peti, hol dri, hola dra! (Potegne jo nase.) Pa tako-le malo skup potisnili se!

Neža. Bog te je dal; ali si prismojen? (Iztrgavši se mu.) kaj bi pameten človek rekel, ko bi videl?

Pavle. Kaj neki? Dobro bi se mu zdelo. Saj drugače tako ni nič, če ljudje niso veseli, in se tako-le časi malo radi ne poimajo!

Neža. Bi se pa že spet rad kvantal, grdoba nesramna! Pojdi, odkoder si prišel!

Pavle. To se ve, le pojaj, le pojaj me! Zato pa ženske tu-le pri nas tako stradate mož, ko niste za nikakoršno druščino; zato pa morajo naša dekleta po najmenj šest tednov v Ljubljano, da s kuhalnico mešajo in s šivanko bodo tam po Ljubljani, da ga dobe.

Neža. Zato, kaj ne? Šalobarda, šalobardasta! Tega pa ne premisli, da vsaka reč je le božja volja tako.

Pavle. Tako je, - božja! Kdo pa pravi, da ne božja? Kaj ne Nežika, kader še nama tista pride na misel, da se bova možila in ženila pojdeva pa tudi v belo Ljubljano. Ti boš šivala in pa kuhala, jak pak si že tudi dobim kje kako one, da bom ongavil tam po Ljubljani, da pride od kod kakošna taka volja, ki je božja. Jeli, Nežika?

Neža. Spravi se čvekač! Saj še nikoli druzega znal nisi, kakor čvekati!

Pavle. Saj res, kaj le čvekam? Da bi v Ljubljano hodila ljubčka si iskat? Pa sem koj tu-le! Vidiš me! Pa tak fantič iz fare, kakor se pravi! Pa kako štimam jaz našo Nežiko! (hoče jo objeti.)

Neža. Greš, nečednost prešeštna!

Pavle. Nič! jaz pa le vem, da počasi že tudi midva tako-le kaj narediva. Le glej, kako, – kakor nalašč greva skup! Meja zelena! to mora biti zakon, da kaj; pa po volji božji stavim da tudi!

Neža (vrže brisačo vanj). Tu le imaš, skušnjava skušnjavska!

Pavle. Pa sladka, kaj ne? Nič, Neža, nič huda! Zakon pa le bo iz naju, če je vse – pri meji premeknil! Pojdeva pred oltar, pa poreko gospod: Neža in Pavel –

In nomine patre:
To ni za ne kvartre,
To ni za na odprt,
Je noter do smrt!

Nežka. Le norce se delaj še iz božjih reči!

Šesti prizor[uredi]

Marica. Prejšnja.

Marica. Pavle! kličejo te; doli pojdi!

Neža. Saj sem mu pravila; kedaj ga že gonim jaz, tega kvantača!

Pavle. Laže, sama pa le kar po vsi sili tišči v me, da bi še midva naredila kakoršno ženitev. (Odhajaje.) Šmarnica, tako mila! hej, vesela, vesela! To bo reč, to bo kaj, to bo vse – pri meji premeknil! (Odide.)

Neža. Bog ga nesi! Nisem ga mogla že več poslušati, tega nesramneža! Pa Marica, oh! kako prav, da mi prideš! Jaz menda nič ne vem, niče ne znam; glej! – veš kaj bi še manjkalo? V Ljubljani si bila, imaš boljšo glavo za take reči. Povej če utegneš!

Marica (za se).Kaj meni? – Naj bo, kar če!

Neža. Marica, o žalostna nikar ne bodi! To se ve, da je nedolžnemu človeku malo hudo in bridko pri srcu, kader pride, da mora slovo dajati žlahtnemu deviškemu stanu; pa le misli tudi in tolaži se s tem, da je že vse božja volja tako. Človek naj je samskega, ali zakonskega stanu, lehko je zveličan, če prav v zakonskem malo teže. Pa dobri otroci so, ki toliko večo krono pleto za nebesa. Pa tudi, tako bogat ženin, že to je koj velik žegen božji; koliko veči še bode v zakonu! Marica! le ubogaj očeta in mater, dobro ti pojde na zemlji! Kar vse pusti, pa vesela bodi! Ko bi jaz na tvojem mestu bila! Bog ve – saj ne mislim, saj nočem, ali – to le beseda nanese tako, da tako primero naredim.

Marica. Neža, o – tebi je pač lehko govoriti! Kaj je tebi, ko ne veš? Ali meni: vsa se tresem, vsa trepetam. Kar tako tesno, tako bridko mi je pri srcu; sama že nič več ne vem, kako mi je; sama ne vem, kaj bo. Vsa sem – kar preč! O le pripravljajte, le – pride naj, kader hoče, jaz –

Sedmi prizor[uredi]

Gašpar. Neža.

Gašpar. Prišel je, Marica! – Da te! menim, to je gospod, to ženin, kar se reče! Precej na prvi pogled se mu vidi, da je tudi kaj prida moža. Šment! napravljen od glave do nog, da najbolji naši kancelijski še na Veliko nedeljo ne bodo tako. E kaj, to so ti rašovnji proti njemu! Pa zlata na njem, okoli vratu, po prtih, da vse kar žarke daje! Pa zal človek je, lep človek, čeden in postaven, kolikor ga je; saj pravim, tacega – pa ko bi tudi ničesar ne imel, kazalo bi, da bi ga dekle rada imela, in vem, da naših druga vsaka bi si prste oblizovala po njem, no, to pa je mož, to! da ga je kar veselje gledati; kaj bodo tisti ––. Poglej! pa koliko mu je tudi za te! Kakor je pisal – še popred je prišel. Marica! le kar - - kar doli pojdi, prijazna mu bodi, pa lepo govori ž njim! Malo po vrtu ga prepelji tačas, da se tù-le vse dobro pripravi. Vidiš, da še ni. – Le ubogaj me, Marica! Kmalu boš sama spoznala, nikoli se ne pokesaš, še le hvaležna mi boš. Sama sebi boš najbolje ustregla in jaz – kako bom vesel! No le pojdi, le pojdi, pa – kakor sem ti rekel! (Marica odide.)

Neža! glej, glej, da bo! Pa tako-le kaj róževja denite tudi, kak šop na sredo omizja, da bo dišal. Pa doli v kuhinji, le glejte, da bo tako-le kaj bolje! Ljubljančan – to ti ni kar tje v en dan.

Neža. Skušale bomo, kar se bo dalo.

Gašpar. Le glejte, no! Pa tù-le, kar je za pisanje treba, da bo vse koj pri rokah. Najpred bomo pismo delali, potlej še le kosili. (Odide.)

Osmi prizor[uredi]

Neža. (Koj potem) Pavle.

Neža. Oh, to bodo reči res! Človek pa, za boji čas! zmeraj v tem malem mestu-le, kjer se nič ne vidi, nič ne izuči, nič ne doživi; kako bi potlej kaj mogel? Ko bi bila, dokler sem bila še mlada, vsaj za ene kvatre v Ljubljano šla! Oh, pa vem – da zdaj je že vse zamujeno!

Pavle. (velik šop za klobukom pripleše noter). Juhe!

Hola-dri, hola-dra,
Štajerski, to je moj ples!
Ko je en fantič, pa
Ljub'ci dve vmes!

(pograbi Nežo.)

Hola-dri, Neža! Hola-dra, Neža. Povdari jo, povdari, meja zelena! Hola dri!

Neža (vijoč se iz njegovih rok). Ali si človek, ali živina ali kali? Bog človeku grehe odpusti! Pavle. Nič, vse zastonj! Ženin je tù, moraš, če je vse – pri meji premeknil! Neža –

Če plesat me zameš
Pa ocvirek ti dam:
Če rada verjameš,
Tù-le v žepu ga imam!

Pa polko, pa valcer, ali kar češ, da bo le – pri meji premeknil!

Neža (iztrgavši se mu). Tak pusti me, če ti je Bog pamet dal!

Pavle.

Dal, dal
O svetem Pav',
Ko je vse zmrzoval',
Še plamen v peči, -
Če bi ne bili kurili okoli njega.

Neža. No, pa si tako neumen!

Pavle. Ko bi nobeden neumen ne bil, kdo bi bil pa pameten?!

Neža. Pojdi! Kaj si će spet prišel motet tù-le gori! Kaj nemaš nič druzega?

Pavle. Saj res! Kmalu bi bil pozabil. (sname šop.) Vidiš ga! Diši, kot sto miší, pa ena crkne, pa vse smrdí. Mati so ga nabrali, jaz pa povil, da drži, kakor tist trak, ki ga pred oltarjem nevesti pa ženinu na prste nataknejo. Vidiš, jaz vsako reč takó, da tudi koj kaj pomeni! Ná! priognavi ga tù-le na mizo; so dejali, da se bo kaj podajal.

Neža. Daj brž!

Pavle. Na! i no, na! saj ti ga ponujam!

Neža. Ko pravim, sitnost, da brž daj, ko si me že tako toliko zamudil. Brž!

Pavle. Ná, le! Kedaj pa ti meni kterega daš? Ga boš? – Iz suhe detelice, pa iz rožmarina kakošnega, da vendar enkrat lehko porečem –

Neža. Čvekač! Ne čvekaj, raje brž daj!

Pavle. Če obljubiš –

Neža (potegne ga mu iz rok). Bog pomagaj, da človek more tak biti! Oh, zdaj pa še ne vem, kako bi naredila ž njim, da bi vendar kako bilo!

Pavle. No vidiš! Zakaj nisi šla nikoli popred malo v Ljubljano? Naučila bi se bila. Doli vem, da tudi take reči znajo.

Neža. Zdaj pa še ti, - tak pusti me vendar!

Pavle. Meja zelena, saj res! Neža! no, pa zdaj reci, ali ti nisem že tačas pravil?

Neža. Kaj pa?

Pavle. I no – da iz vse te šivarije in pa kuharije se mora nekaj izkuhati!

Neža. Oh vendar že nikár ne bodi tak!

Pavle. Ne ne, Neža! Čaj, da ti povem! Kuha se, kuha nekaj! meni verjemi, da se kuha; pa še vrelo bo in kipeli, predno bo konec te zakonske kuhe. Ne vem, da bi se motil, - boš videla!

Neža. Kaj pa misliš res?

Pavle. Sama si videla in slišala, kaj je bilo. Veš, na kake moči se ga je zmeraj branila, da ga noče, da ne, pa da ne! kakor bi bil jež, pa ne fant. Ali danes, zdaj-le, ko ga je zagledala: tlesk! tlesk! v roke, toliko, da ni zavriskala od veselja- Pa tekla je k njemu, pa vrgla se nánj, pa tako lizanje in čopotanje je bilo z ust na usta, da se je slišalo, kakor bi me kdo z lopato po plečih bíl. In on pak jo je tako-le k sebi pritisnil in pa objel.

Neža. Neslanec, neslani ti!

Pavle. Neslanec sèm ali tje – bilo je. No, potlej pa reci, če to ni čudna prememba, če ni kaj?

Neža. Če ne lažeš, če je res?

Pavle. Jaz legal? Nikoli – komaj vsake dobre kvatre enkrat, pa še tačas ne drugače, če mi najmenj za en bokal vina ne gre.

Neža. Ko bi dušo rešil iz vic, pravijo, ne sme!

Pavle. Jaz za dve ne! Zato pa, Neža! pomni, kaj ti pravim. In pa, veš – meni se še nekaj zdi!

Neža. Pa kaj?

Pavle. Jaz bi dejal: oče nemara še ne vedó, kam psica taco moli.

Neža. Kako?

Pavle. Kako? Tako-le, vidiš, ali pa tako-le. (Pokaže z nagama.)

Neža. Grdoba, se boš zviral!

Pavle. No, jaz bi se enkrat ne pridušil –

Neža. Bog ne zadeni!

Pavle. Saj pravim, da ne – da ta gospodič je pa ne mara le tist študentovski dohtar, ki je popred tako glorijo gnala zánj, pa ne – Vrednjak! Pa res, če pomislim vse tisto, kar sem dozdaj slišal in pa zdaj-le videl na te-le svoje oči – je, je dohtar, pa če le ni vse pri meji premeknil – je! Sam vendar tudi nekaj poznam ljudi. To se ti po vsem vidi prav tako srakoper, kakor tisti šibljači, ki bukve pod pazuho prenašajo po Ljubljani. Nič, Neža! reci ti, kar hočeš – je pa študent, pri moji duši, da!

Neža. Za živi dan! Tako se že vsa bojim, pa še ti tako grdo kolneš, da me je kar groza.

Pavle. Mene pa nič. Bal sem se pa popred že tudi jaz, bal, da bi se zakon ne razdrl, ko se mi je kar zdelo, da nekako narazen leze.

Neža. Večni Bog! da bi le kaj hudega ne bilo! Da bi le vse dobro izšlo!

Pavle. Kako neki, kot dobro? Kaj bi druzega ongavil? Meni se je že nocoj sanjalo, da sem bil na preži, da sem svinjsko gnjat jedel, pa sem žvečil odejo na postelji, da je še denes vsa slinasta.

Neža. Šema! To se vé, ko ti druzega ni, le, kako da bi jedel in pil in sit bil!

Pavle. Kako pak? Sit, ploha vina, židane volje – pa je vkup človeško življenje. Kaj se neki meniš? Neža! vesela, vesela! Meja zelena! svatovščina bo! PA se bomo zasukali: noge od tal, da se bo vse premikoval', sapa napeta mojega dekleta! (Pograbi jo.)

Neža. Pusti – da brž grem!

Pavle. Pa pojdiva! Hola-dri, hola-dra, pa pometala bova midva, da bo vse – pri meji premeknil! (Zvrti se ž njo plesoma vèn.)

Deveti prizor[uredi]

Marica. Mirko.

Mirko. Marica! res, povej po pravici, jaz ne razumem kako je to? Vem, da oče so se me popred močno branili, denes pa so tako prijazni? Kaj? kako to? Premišljeval sem – čudno se mi zdi; hotel sem jih že sam vprašati.

Marica. Ne Mirko, ne! Prosim te, bodi miren!

Mirko. Vidiš! ti mi nekaj tajiš, pa v tako važni zadevi! Toda zastonj! Tù mora vse jasno biti, kakor beli dan. Če molčiš, Marica! jaz – grem!

Marica. Mirko, ljubi moj Mirko! o vendar – čaki«

Mirko. Lej, ti se bojiš? Kaj je tedaj, Marica?

Marica. Mati in sestra in – obe le želite, da ti bodeš moj ženin.

Mirko. In oče – oče?

Marica. Oj – tudi bodo radi hoteli, le da potrpiš, da se ne prenagliš, da –

Mirko. Ali te razumem: motijo se o meni nemara? Pač, gotovo! Pa tega – mi nisi povedala? (Hoče iti.)

Marica (oklenivši se ga). Mirko, o čaki, čaki! če me ljubiš. Povem ti: res, tistega Vrednjaka mené v tebi, ki ga ne maram.

Mirko. Tako! Taka pomota? Brž se jim mora pojasniti! (Hoče iti.)

Marica (zadrževaje ga). Za Boga, moj Mirko! Ali – usliši me, ko te prosim v imenu ljubezni: počaki! Če ne, če se prenagliš – brez premisleka, lehko je po najini sreči – za vselej! Lej, ko pride čas, govoriti hočemo vsi, vsi jih prositi, Mirko, vsaj zdaj molči, počaki!

Mirko. Kaj tacega se nisem nadejal. Jaz –

Marica. Ubogaj me – prosim te! (Ihté.) Mirko!

Mirko (premišljuje nekaj časa). No – dozdaj se še ni nobena krivica godila! Počakam tedaj; molčal bom toliko časa, dokler se sme molčati o tako važni stvari. Kaj ne bi jaz storil za te? Toda potlej – naravnost, nič za hrbtom!

Deseti prizor[uredi]

Gašpar. Rotija. Biležnik. Svatje. Prejšnja.

Gašpar. Prosim, le kar noter! Naš ženin je že tù. Ne bote za zelo jemali, pa priprave denes ni bilo, ravno, kar za silo!

Rotija. Res, naj častiti gostje ne hoté zameriti.

Svat. Kaj, še! Vendar pa je tako lično; pa tak šop tu-le! Kako diši. Kaj hočete? Bolj ne more biti!

Gašpar. Saj pavim, kader bo, bomo že gledali, da bo ktera reč kako drugače, kaj bolje! – Gospod dohtar! le kar tam-le gori se poslužite prostora; mi že sedemo vsak kam. (Ko sédajo.) Sam – s pisanjem se ne bomo mudili! Ženin je moj mož, pa je dovolj. Kar je njemu prav, pa je tudi meni. Če prav še nobene besede ni bilo, upam, da se bomo lehko razumeli. Tù ne bomo gledali – en tavžent ali dva menj ali več!

Mirko. Oče, kar se tega tiče, le, kakor sami hočete in za dobro spoznavate. Vaša je Marica. Dota, ktero jej zdaj izpoznavate, pospeševala bode pač že kolikor toliko njeno srečo; sicer pak vam zagotovim, da se ne bojite za njen blagor, ko bode meni izročena.

Gašpar. Prav, saj tega sem tudi prepričan. To se besede moža! No da, kaj bi druzega? Gospod dohtar! jaz mislim, drugi prepisi in kar še treba tistih pečatov, da se že potlej, kader bo, naredé: zdaj pa, ko je že taka navada, da se pri tacih rečeh te besede spravljajo na popir – dejte pa bodite tako dobro, zapišite: »dvanajst tavžent goldinarjev dote in« - kar že samo po sebi gre z nevesto. Pa tudi ne rečem, da mi je le, da bi se s tem enkrat za vselej odkrižal dekleta. Moj otrok, da je le v rokah, ki so meni všeč: kaj je meni? – Ste zapisali? »Dvanajst tavžent goldinarjev dote svoji hčeri, Mariji Srebrinovi, ki jo zaročujem z« - pa dajte, da se podpiše sam, da vidimo, da je vsem prav.

Mirko (biležiku). Prosim, gospod doktor! (Podpiše se.)

Gašpar. Pa še jaz. (Vzame list in gleda.) Kaj berem? To – vaše ime?

Mirko. Da moje.

Gašpar. Kaj je to? Vi se – pa to niso reči, da bi človek norčeval! Vi ste –

Mirko. Jaz – doktor Mirko Snoj –

Gašpar. Tist –? Proč iz moje hiše! Sleparija je to! Slepar!

Rotija. Gašpar! vendar –

Gašpar. Nič! jaz pa krtko malo nočem nič s sleparji opraviti imeti, pa je!

Mirko. Kdo ste vi? Kdo sme mene sleparja imenovati? Da ste se, kakor razvidim zdaj, motili o meni, ai sem tega jaz kriv? Prašali me niste za ime! In jaz – vse prej, ko da sem vsa hotel prevariti. Kako morete to meni očitati! Prišel pak sem, da pošteno snubim vašo hčer, ktero ljubim iz vsega srca in resnično voljo imam in sem tudi v stanu, da jo stanovitno srečno storim! – Zdaj veste vse: čuli ste me! Če vam je prav, izpolnite mi moje želje, če ne – silil se vam ne bom – pa grem! (Marica hiti k njemu.)

Gašpar (zamrmra). A - -

Rotija (prime Gašparja za roko.) Dobro še vse veš, kaj se ti pravila o tem! (Pokaže Mirkota.) Ali ti je mári sreča svojega otroka? Glej, hoče in znal jo bo po vrednosti čislati, ne pogreša se ničesar – pa ti tako govoriš s človekom, ki ima tako blago srce, ki tvojega otroka hoče storiti le srečnega? Pa ž njo – nimaš nobenega usmiljenja, nobenega srca zanjo! Ko bi lehko njej, njemu, meni pa gotovo tudi sebi ustregel, da bi vsi srečni bili? Pomisli le!

Gašpar (nevoljen dirja po sobi).

Marica (s solzami). Moj ljubi, moj dragi oče! O – ves čas svojega življenja vas bom blagoslovila, pa le – zdaj se usmilite! Naj bo Mirko moj ženin! Če ne – nikoli več noben dan na svetu vesela ne bom, pa tudi nikoli nobenega druzega nočem – vse je zastonj!

Mirko. Glejte! Dajte, še enkrat vam rečem, da bo moja Marica! Bodite brez vsakoršne skrbi, pa izročite jo meni! Imeli jo bote v najvarnejih rokah do konca življenja. Ustregli bote vsem in samì – nikoli se ne bote kesali! Tu je roka, da nikoli!

Prvi svat. Gašpar, od mladih nog sva si bila zmeraj najbolja prijatelja. Če sem ti kterikrat kaj svetoval, poslušal si me vselej rad in nikdar ti za to žal ni bilo. Zdaj pak ti rečem: Gašpar, daj dekle temu gospodu! Ne more drugače biti, kakor le prav, zanjo in zate in – za vse!

Drugi svat (mu tudi prigovarja).

Enajsti prizor[uredi]

Pavle. Prejšnji.

Pavle (v desni pismo, v levi bokal vina za hrbtom). To pismo, oče, na vas govori. Pa počakam, če bo kaj!

Gašpar. Iz Ljubljane – od Vrednjaka! (Odpre in bere.) Časa ni denes imel. Ima druge opravke pa se opravičuje.

Rotija. Glej, to še tudi, kakor nalašč! Druge opravke – resna volja ga ni, pa se tolikanj zanašaš na tacega? In pa tista sramota! Po celem mestu že vedó in govoré, da delamo pismo, da smo zaročili Marico! Zdaj pa –

Gašpar. I – saj ni treba toliko in pa tacih prošnjá! To sem jaz – oné – le tako ongavil! Saj, kakor nalašč! Ravno potrebujem kacega dohtarja, ker imam po Hrvaškem toliko pravd zaradi vina. Le zamere nikar! Že dobro, vse prav! Marica – ta je tvoj ženin! Tu je roka!

Pavle. Pa tù! No glej! Ali nisem dejal, šmarnica, da bo? – Vidite oče, kaj ne, kader bomo še ktero možili, le – v Ljubljano jo dajmo! (Obrnivši se proti poslušalcem pije na zdravje iz bokala.) Živio!

(Zagrinjalo pade).