V Ljubljano!
«
| V Ljubljano! Podoba iz otročjega življenja, 2. Josip Stritar |
| |||||||||
== Podoba iz otročjega življenja, 2. ==
»Mati! Kaj pa bo to? Jaz ne vem, kako bo s svojim očetom! Prihodnji teden se bo že treba odpravljati v Ljubljano, šole se začno in nič ni videti, da bi oče kaj pripravljal. Videli boste, mati, da bom zamudil, in če prepozno pridem, me več ne vzamejo. Tako vendar ne morem v mesto; kaj neki mislijo oče? Kdaj pride krojač k nam? Zdaj ima toliko dela: kar rekel bo, da ne more, pa bo. Zakaj niso prej govorili z njim? Novih čevljev tako vem, da ne bo, škoda misliti! V sejmu so bili, pa ne vem, da bi kaj prinesli.«
»Nič se ne boj, Tone! Prinesli so sukno in usnje.«
»Bog ve, kakšno je tisto sukno, če so ga res zame prinesli: gotovo tako kakor raševina, da je le trdno in drago! Na drugo ne gledajo oče; meni se bodo pa smijali po mestu in s prstom kazali za mano. In radoveden sem, kakošno je usnje, gotovo kravje: se salom bo treba mazati čevlje!«
»Veste, kaj se bojim, mati? Kar izbegnili bodo; saj za trdno tako niso obljubili; ako bi mi vi ne bili tako prigovarjali, ostati bi moral doma in krave pasti. Čas bo prišel, ko bo treba odhajati, ničesar ne bo pripravljenega, pa bodo rekli: ‘Vidiš, Tone, da zdaj ni mogoče; morda prihodnje leto; poterpi še malo, saj si tako še premajhen za v mesto; da se me le odkrižajo za nekaj časa!’ Jaz pa ne bom kmet in ne bom!«
Take skrbi so hodile Tonetu po glavi, ko se je bližal konec šolskih počitnic. Svoje skrbi je tožil materi: jako junaško je govoril z njo, pred očetom ni imel toliko poguma. Oče je bil čuden mož: nikoli se ni prav vedelo, kaj namerava; zdaj je bilo videti, da so ga omehčale in pregovorile materine prošnje; zdaj se je zopet delal, kakor da ne bi nikoli nič enakega slišal. V materi je imel Tone res veliko zaupanje; a kaj mati! Zadnja beseda gre vendarle le očetu, in če on noče, kdo ga more siliti? Škoda take glave!
Bil je vedno prvi v šoli, tako prvi, da je bilo med njim in drugim za njim mnogo presledka. Enkrat pogledati v knjigo in vse je znal. Celo stran je bral, da se ni enkrat ustavil ali izpotaknil; in pisal je tako, da bi bil šel lahko spotoma v pisarno za pisarja. Na pamet je vedel vsa cesarstva in kraljestva, vsa glavna mesta od Dunaja do Pekinga. V pisanju ni nikoli pozabil postaviti »vejice« ali »nadpičja« na svoje mesto. Ko jim je gospod učitelj v šoli narekoval med drugimi zvijačami »in tako dalje«, pisali so eni »in tako dalje«, drugi: »i t d«, on je bil edini, ki je pravo zadel in pisal: »i. t. d.!«
To je napravilo veliko »senzacijo«, najprej v šoli, potem po vsem okraju. Pravili so si, da je »prehude glave«, tako da mu učitelj še vsega povedati ne sme; drugi so dejali, da učitelj sam več ne ve; a to je bilo gredo obrekovanje!
Oče ni nerad poslušal takih pogovorov, ko so sedeli v nedeljo večer pri vinu; nekateri še celo trdijo, da je bil posebej dobre volje, kadar se je obrnila govorica na njegovega Toneta, in da je dal v tej dobri volji za kak polič vina; sam ga ni nikoli hvalil. Vsi so mu prigovarjali, naj ga da v mesto, v latinske šole, da se izuči za gospoda: »Ta bo pridigoval in vdarjal ob prižnico, da bo veselje!«
Mož je sedel in poslušal; če je kaj govoril, bilo je samo to, da so šole drage, — hudi časi, »terda za denar«, in da ga je treba doma — »kdo pa naj ostane na domu! Tistega ne, da bi prišla njegova hiša v tuje roke!« Časi pa je molčal in držal se tako čudno na smeh, da ni bilo mogoče izvleči iz njega, kaj misli in namerava s svojim sinom.
Ni čudo torej, da je bil Tone v hudih skrbeh; samo to ga je nekoliko tolažilo, da je bila mati tako mirna. Tega mu pa vendar niso hoteli povedati prav za gotovo, ali so jim obljubili oče ali ne!
»Sreča se bliža!«
Neko jutro priteče vesel k materi v vežo, toliko da ni padel čez prag!
»Mati, mati! Kurji strah gre, pri prelazu je že! Hvala Bogu, bo že, bo že!«
Kdo je bil ta »Kurji strah«, ki se ga je tako veselil naš Tone? Prijazni bralec gotovo še ni nikoli slišal tega čudnega imena, vendar je gotovo že uganil vsaj toliko, da je bil Kurji strah krojač ali pa čevljar. Kurji strah čevljar! Kam misliš, prijazni bralec! Vidi se, da nisi nikoli še videl Kurjega straha: kdor ga je prvič zagledal, je vedel takoj, da ta mož more biti samo krojač.
In res je bil krojač, vaški krojač, tam od nekod iz Pruskega doma, slabo je govoril slovensko. Od kod je dobil to čudno ime, to ni še dognano; eni trdijo, da od tod, ker so se kokoši plašile pred njim. Mogoče, ker je mož res posebne postave, kakor bomo skoraj videli; drugi so dejali, da je rad jedel kuretino; to ni nič napačnega, a hudobni jeziki so mu skrivaj očitali, da se ga kokoši bojijo kakor jastreba in da vedo, zakaj. Tisto je res, da je bilo možu lahko ujeti vsako kokoš, z dvema, tremi koraki, bil je strašansko dolgopet. Od tod menimo tudi, da se je rodila ta hudobna govorica: videla ga ni nikoli živa duša, da bi bil kako kokoš lovil.
Gotovo je samo to, da se mu je bilo to ime trdno prijelo, nihče ga ni imenoval drugače, seveda ne v oči, nič ni rad slišal tega priimka. Naš Tone je imel nekdaj nesrečo z njim; majhen je bil še in rekel mu je v obraz »Kurji strah«, ker mu ni videl drugega imena. Mož se je bil hudo obregnil nad njim; še zdaj je hodila Tonetu misel po glavi, ali morebiti mož še pomni? Sitno bi bilo: bati se je krojačevega sovraštva in zlasti zdaj, v tem imenitnem trenutku se mu je zdelo njegovo prijateljstvo silno potrebno. Upajmo, da je mož pozabil.
»Glejte ga, tam le gre Kurji strah! Ali ste že videli take korake?« čez prelaz je stopil, kakor stopamo drugi čez prag; vrt pred hišo je vendar precej prostoren, a stopil je trikrat, štirikrat in bil je pri hišnem pragu. Tu se sklene kakor zaklepni nož, da bi se ne zadel z glavo. Bil je namreč strašno dolg in tenak kakor žerd; Tone bi mu bil lahko šel med razkoračenimi nogami: a suh je bil, kakor da bi bil pri njem vedno post, dasi je bil znan za dobrega jedca.
Toliko let že je živel na kmetih, vendar je imel še vedno svoje gosposke navade. Nikoli ni stopil v kmečko hišo, da bi ne bil potrkal prej na vrata, še tudi še mu je redko kdo oglasil. A našega Toneta ni pripravilo v zadrego trkanje na vrata. Krepko se mu oglasi, kakor spodobno.
Kurji strah vstopi, ozre se po sobi, pozdravi mater, potem odloži svoje krojaško orodje na veliko javorovo mizo.
»Krojač je torej tukaj, a kje so oče?« Brez očeta bi se še prebilo; a sukna je treba, sukna, ki je v očetovi oblasti.
Tone hoče ravno iti iskat očeta, ko vstopijo: zagledali so bili pri kozelci Kurjega straha. Molče gredo v stransko izbo in se veruje kmalo se suknom v roki, ki ga podajo krojaču. Krojač ga razgrne, položi ga na dlan ter ga drži proti luči; potem ga menca med palcem in kazalcem in namerdi se, kakor da bi hotel reči: »Bo!«
Oče mu nekaj na tihem povedo, tako da Tone ni mogel slišati, kaj. Kurji strah pokima, vzame mero ter začne meriti očeta, čez križ in čez pas. To je bilo Tonetu vendar preveč; toliko da ga ni jok posilil od same nevolje.
»Oče, kaj meni ne bo nič?«
»Počakaj! po versti, kakor so hiše v Terstu,« odgovori mu mirno oče.
»Ali meni se vendar bolj mudi, oče!«
Nič odgovora. Ko je Kurji strah premeril očeta, se bliža sinu.
Tone se trdno drži v tem važnem trenutku in steza se, kolikor more.
»Le ohlapno!« prigovarja oče krojaču, »otroci hitro rastejo!«
»Kakor je prav,« odgovarja sin, »da se prime života!«
»Meni nič praviti; že vem, kako je prav,« razsodi krojač pravdo med očetom in sinom, odloži mero, razgrne sukno po mizi ter se Pripravlja, da bi ga začel rezati. Oče, ki niso imeli več opravka, odidejo na delo; sin pa se bliža krojaču ter ga prosi: »Boste, veste kaj, saj ne bodo nič rekli oče, kar meni prej začnite: meni se mudi, oče lahko čakajo.«
Krojač mu ne odgovori ničesar; a ko se tudi mati potegne za sina, da se pregovoriti, Kurji strah je bil vendar dober mož, četudi kratkih besedi. In tako je šlo vse po sreči. Samo sukno ni bilo Tonetu prav po volji: sivkasto je bilo, on si je želel vedno višnjevega, najlepše in najimenitnejše; seveda bi bilo spreminjajoče. A mati in krojač sta ga tolažila, da je tako bolj trdno in stanovitno, in na zadnje se umiri, zlasti ko mu je krojač zagotavljal, da se bo mnogo lepše videlo, ko bo obleka gotova.
Ves čas je stal pri krojači ter zvesto gledal in pazil, kakor da bi se hotel učiti za krojača. Kurji strah je bil uren pri delu, a našemu Tonetu se je zdel vendar prepočasen. Zlasti to ga je jezilo, da je mož vsakih petnajst ali dvajset minut odložil delo in si z nova natlačil pipo. In vse to je tako strašno počasi delal, da ga Tone ni mogel gledati brez nejevolje.
Poleg tega je imel Kurji strah še to čudno navado, da si ni zažigal tobaka z žveplenkami, ki jih ima dandanes vendar že vsak kmet na polici; ravnal se je, da si trd Nemec iz pruske dežele, po stari slovanski šegi; ko je bila pipa natlačena, šel je v vežo, vzel je živ ogel z ognjišča ter položil ga na tobak. Da bi tako ne tratil dragega časa, prosi ga Tone, naj njemu izroči to imenitno opravilo; a Kurji strah, dasi dober mož, ni se mu dal pregovoriti. In tako je moral Tone čakati; in pričakal je res veselega trenutka.
Tretji dan potem, ko je bil prestopil Kurji strah prelaz in prag, zabodel je zadnjikrat šivanko in naredil je zadnji vozal Tonetovi obleki. Mi pa naredimo zadnjo piko prosti, otročji povesti.
Povedati smo hoteli svojim bralcem tudi, kako je bilo, ko je bil prišel še čevljar v hišo; ali slišali smo praviti, da naše otročje povesti dolgočasijo bralce; zato molčimo. In vendar škoda! Jako kratkočasen mož je bil Klapin in pripovedovati je znal tako lepe pripovedke!
Poslovimo se od Toneta in želimo mu, da naj se mu uresniči, kar smo mu nekedaj prerokovali: da bo kdaj gospod Anton, ki bo imel zlato uro in se bo vozil z dvema konjema v Ljubljano. Bog ne daj, da bi ga zadela jeza vladike, ki ga lahko pošlje v Zagorje ali pa v Dragatuš na hervaški meji!