V Karlovcu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V Karlovcu: Novela
Ivan Tavčar
Izdano: Ivan Tavčar: Povesti [2. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1897, 77–122
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

I.[uredi]

Kraj se naziva Karlovec. Kako je dobil ta kot naše slovenske zemlje to ime, mi ni moči povedati.

Poezije ni nikake v tem Karlovcu. Kadar prideš čez goro v karlovški jarek, se ti dozdeva, kakor bi bil zapustil svet ter prestopil meje življenja. Ako se oziraš nazaj po poti, po ka­terem si prišel, se vleče kakor nit kvišku po rebri, in čudno se ti zdi, da si mogel brez omotice prilesti po tej stezi tu doli. Kamor obrneš pogled, se vidi golo skalovje, malo pogorsko smrečje, brinje, nekaj rjavega resja in suhega praprotišča. Okrog in okrog pa se dvi­gajo gorska slemena.

In ker se dolina ravno nad Karlovcem in malo pod Karlovcem zavija tako, da je videti pogorje združeno edno v drugo, je podoben kraj globocemu breznu, katero je stvarnica z velikanskim svedrom izvrtala zemlji v skalnato osrčje. Skalovja pa je v Karlovcu res obilo, velicega in malega, v strašnem neredu po dolu raztresenega, kar daje kraju obraz dolgočasne zapuščenosti. Tu in tam se je tekom časa na­pravilo nekaj zemlje po skalnatih tleh in nastale so tratinate ruše, katere so spomladi lepo ze­lene in z belimi zvončki in rumenimi trobenticami preprežene. Tedaj pa je tudi v Karlovcu prijetneje, skoraj bi dejal, poetično. Potok, ki si je preril svojo strugo skozi skalovje, šumi tedaj živeje, peneč se po robu. Povodnji kosi letajo od skale do skale in med mladimi vrbami znašajo gnezda senice, ki so si tudi to mesto izvohale v svoje bivališče.

A tudi človek je zašel tu sem, tudi človek si je postavil svojo kočo semkaj. — Kar živi spomin teh krajev, se ve, da je tu stala karlovška hiša, karlovški malin. Hiša bolj v hribu, malin pa tik vode na robu, postavljen iz slabo otesanih hrastovih hlodov, na vse strani oprt in podprt ob skalo, toda vendar tako lehno stoječ, da bi ga v ravnici ne premočna sapa brez težave morda podrla ter razmetala. Ali tacih skrbi Karlovčanje nikdar imeli niso! Kako bi bilo pač moči, da bi kdaj zašla piš in sapa tu sem? In če tudi, saj izgubita takoj vsako moč, ker ni strani, da bi se raztegnila, razpihala. Karlovčanje zatorej raztrganih streh, izruvanih dreves in podrtih kozelcev niso poznali nikdar. Streho je bilo treba popravljati le vsacih deset, petnajst let, če jo je dež premočil, da se je sem in tam udrla ter napravila vodi pot pod strešino in na slamo, žitne zaboje in suho sadje, ki se je spravljalo tamkaj.

Tedaj, ko se je sneg tajal po rebrih in gorskih vrhovih, je pridrla časih voda in od­plavila pri malinu kako lesovje. Ker pa je struga globoka in so Karlovčanje vremena dobro po­znali ter o pravem času odpirali zatvornice, je odhajala tudi povodenj brez posebnih nesreč.

Sedaj je že v istini čas, da izpregovorimo o karlovških stanovnikih. Tu nam je povedati, da je bil karlovški rod od nekdaj takov, kakor je še sedaj. Karlovčanje so od nekdaj doživeli sivo starost, dolga leta, dolgo življenje. Kar stoji Karlovec, je bilo to tako, in tako, upamo, ostane tudi v bodočnosti!

Živeli so sami zase in nekako zaničevali svet »tam zgoraj«. Ženili so se le tedaj, ko je bila prava potreba. Od nekdaj so imeli v hiši navado, da se je ženil samo eden sinov. Drugi bratje so ostajali doma ter bili večni trpini. Naposled pa so opešali; osiveli so jim lasje in usločilo se jim je telo. A potem so počasi po­mrli, ta to zimo, oni drugo. Na njih mesto je stopil nov zarod, ravno tistega duha, kakor predniki v grobovih.

V mladosti so bili Karlovčanje od nekdaj vsi ednake, velikanske postave in širokopleči. A kar je čudno: imeli so malo ne vsi plave lase. Močni so bili — toda vendar krotkega duha, in nikdar se ni čulo, da bi se bili ude­ležili kacega pretepa.

Delali so pa tako, kakor uboga živina. Malin ni stal skoraj nikdar, in stope so tolkle noč in dan. Če ni bilo prosa, se je trlo olje iz češminjevih jagod, lanenega semena in še celo iz žira.

Vendar vse, kar se je zmlelo v malinu, se je moralo prej nabrati od hiše do hiše, tam zgoraj v pogorju, ter potem zopet postaviti v hišo nazaj. In Karlovčanje so vse to storili sami! Prinašali so težke mehove dan na dan iz pogorja v dol in jih donašali iz dola v po­gorje nazaj. Če je bilo treba, so si oprtali meh čez rame, potem si pa še druzega položili po vrhu, počez, čez tilnik, in tretjega z otrobi so stisnili pod pazduho, in tako otovorjeni so koračili po strmini navkreber.

Ker pa je pri malinu bila tudi žaga, so imeli preskrbovati še to z delom. In tudi po les so sami prihajali na pogorje, spuščali hlode po jarkih nizdolu in končno vrezane deske na glavi prinašali iz Karlovca v pogorje. Tako so živeli — istinito prav ob potu svojega obraza! Ni zatorej čudo, ako so se vsi Karlovčanje na stara leta usušili, kakor sad na lesi, in ako jim je tedaj izginilo malone vse meso od kosti.

Pri tem delu pa tudi ni čudo, da so v Karlovcu bili imoviti, petični. Spravljali so v žitnice ter imeli novec. Pametilo se ni, da bi bil kdaj zapravljal kdo v rodbini. In vina tudi niso popivali. Davke in desetino so točno oprav­ljali in dolgov niso delali nikdar. Kadar pa je bilo treba, se jim tudi novec ni smilil. Od nekdaj je bilo tako, da je starejši sin obiskoval nekoliko šol v mestu, da je govoril potem nemški, bral tiskane knjige ter poučeval brate in rodbino doma.

Bili so vsi Karlovčanje prebrisane glave, imajoči zavest, da so pametnejši od vseh pogorcev tam zgoraj.

Kadar je v pogorju kdo zbolel na smrt, so gotovo prihiteli v Karlovec in povprašali, kako bi se odgnala bolezen. Karlovčanje pa so imeli ustna svoja poročila, po katerih so poznali rastline in njih skrivnostne moči. Ako je zbolel človek, zbo­lelo živinče, ako je na pogorski rebri gad ugriznil pastirja, ali si kdo vsekal rano, vedno seje dobilo v Karlovcu koristno zdravilo. Tako pa je prišlo, da je hudobni in nespametni svet dobil zavest, da ti Karlovčanje več vedo, negoli je kršče­nemu človeku in njega duši hasnovito.

Vraž v Karlovcu niso poznali. Ako je prišel kmetič in tožil, da je kača ugriznila vola na paši, da mu oteka in se ubožec boji, da bi živinče ne poginilo, ter je končno prosil, naj bi mu stari Karlovčan bolno živino »zagovoril«, ni se mu ta prošnja nikdar uslišala. Godrnjaje je moral odlaziti in srdil se je, da mu ti ljudje, kateri so brez dvombe v zvezi s hudobnimi duhovi, nečejo skazati takšne male dobrote.

Tako se je pripetilo, da Karlovčanje niso bili posebno priljubljeni v pogorju. Na tem svetu je že tako, da se prebrisanost in pamet sovražita ter malo čislata. Toliko bolj pa so se med seboj ljubili in živeli brez domačih pre­pirov.

Hišni gospodar je imel veljavo vsekdar in pri vseh. Vse ga je spoštovalo in mu bilo po­korno. Kar je ukazal, to se je storilo. Oporekali mu niso ni stari bratje, še manj rodni mu sinovi. Od nekdaj pa je hotela usoda tako, da se je mnogo sinov štelo v hiši, in da je le redkokrat v Karlovcu prišlo na svet — kako dekle, kakor da slabotno žensko bitje ni za Karlovec in težka njega dela.

Kadar pa se je žrjav vendarle zmotil ter prinesel po noči v Karlovec otroka — dekliča, je bila otožna, ali vsaj poparjena vsa rodbina. In ko je dekle količkaj doraslo, je moralo iz hiše, v službo k tujim ljudem.

Ako pa je hišni gospodar, stari Karlovčan, bil vdovec, ni se nikdar drugič ženil. Druga ženitev se mu je zdela tako nespametna, da še misliti ni hotel kaj tacega. Tedaj se je vedelo samo ob sebi, da mora eden sinov v jarem, in vdovcu so se pričela leta počitka.

Stari Karlovčan, vdovec, je zlezel na zapeček ter si tamkaj napravil ležišče, da je počival na njem tudi podnevi. Sedaj je bil oproščen vsacega dela, saj kdor je toliko otrok zredil, je imel pač pravico, da si oddahne zadnje dni trudapolnega življenja.

Karlovška zgodovina pa nam pripoveduje, da so v tacih slučajih gospodarjevega vdovstva nastajali slabi dnevi v hiši. Vsakdo izmed sinov se je branil zakonskih težav ter očetovi volji nasproti hotel ostati neoženjen. Prepirali so se in jezili. Starec je brez uspeha prosil in rotil sinove, končno pa se pogostoma razjaril tako, da je planil izza peči, pograbil muhalnik izpod stropa in tepel in spodil iz hiše otroke. Bali so se ga vsi, nihče se mu ni protivil, in vsi so ubežali pred njim, ker oča ima pravico, da tepe svoje otroke.

Ali končno se je eden izmed sinov vendarle klonil očetovi volji ter se je oženil. In prišli so zopet mirni časi, in vrnil se je stari red v hišo.

Tako se je stvar godila vselej, kadar je stari Karlovčan bil vdovec — in tako se godi stvar še dandenes!

A ti pa, prijatelj, ako te kdaj vrže usoda v pozabljeni ta kot slovenske zemlje, ako zaideš kdaj v karlovški jarek, dobiš pest zdravih, krep­kih in pametnih udov človeške družbe, ki te prijazno sprejmo pod streho, ti dado vrezati črnega kruha in piti sladke češnjeve vode.

Še dolgo potem pa se bodeš spominjal čvrstega pogovora i n dejal si bodeš sam v sebi, da je ta rod v Karlovcu ravno tako zdrav in čist, kakor potok, ki tam mimo hiti šumeč po pečinah.

II.[uredi]

Skoraj bi z lehko vestjo trdil, da je bil Karlovec pred dvesto leti ravno takšen, kakor je še denes.

Gotovo pa je, da bi stari Karlovčanje, ko bi vstali iz svojih že davno pozabljenih grobov, današnji Karlovec takoj zopet spoznali, in da bi, ko bi jim bilo dovoljeno vrniti se v slabo to naše življenje, se temu življenju takoj zopet privadili — ker v Karlovcu je vse še tako, kakor nekoč. Prepričan sem tudi, da bi se ti poštenjaki, kakor nekdaj, še sedaj branili ženitve, ker ženstvo je sedaj slabše, lenejše, negoli je bilo nekdaj, in tudi hudobnejše.

Viharji, med svetom tuleči, so vihrali nad Karlovcem in niso pustili za seboj nikacega sledu. Samo l. 1848., ko se je bil vnel plamen skoraj po vsi olikani zemlji, ko je želja po pro­stosti in osvoboditvi od teških jarmov bila obča ter se končno kakor sod strelnega prahu raz­letela, šele tedaj so plusknili valovi sveta tudi tu sem in vrgli v karlovški jarek nekoliko burnih dni, nekoliko joka in solza.

Takrat je v Karlovcu gospodaril stari Aleš in pripetilo se je, da je bil ravno pokopal svojo ženo, ter da je imel prav tedaj skrbi, kako bi ednega izmed štirih sinov privel v zakon. Bil je čuden možiček ta Aleš in tenak kakor šivanka, sklonjenega telesa in sive glave. Govoril pa je ostro, počasi, pametno. In kadar se je razjaril, se mu je naredila na tankem nosu rdeča lisa, da se mu je lesketal ta nos iz velega obraza kakor iskrica.

Gospodinjila je Alešu stara sestra Maruša — ali mož se je pri tem gospodinjstvu čutil zelo nesrečnega. Denes je jedel vse neslano, včeraj pa je bila v skledi malone sama sol! Hiša je bila polna nesnage in sploh ni bila nobena stvar takova, kakor ima biti pri dobrem gospodinjstvu.

Imel je mlado hčer Marjeto. Ali na to tedaj še mislil ni. Treba ji je bilo služiti. Služila pa je v gradu, ali vsaj gradiču podobnem poslopju, ki je stalo in še denes stoji tik vasi nad Karlovcem. Vas zovejo »na Visocem«, gradič pa »na Smrečju«, ker ga obdaja prijazno smrečje na vseh straneh. To poslopje je bilo tedaj svojina stari, plemenitaški rodovini, katera je slula za svoje ostrosti voljo ter precej silno drla tlačane in podložne ji kmete.

A to je Karlovčanu bila mala skrb, ker je opravljal redno svoje dolžnosti. Pri tem pa je bil tudi grajski mlinar in, ako je bilo treba, je grajskim zrezal tudi kake hlode v deske.

Tedaj, ko se naša pri povest pričenja, je bila pomlad skoraj minila.

Bilo je proti večeru vročega dneva. Na nebu se je napravljalo za dež in črni oblaki so se kopičili. Nastala je hipno prav temna noč.

V Karlovcu so ljudje sedeli za mizo pri večerji. Slaba luč je medlo razsvetljevala stanico. Jesti in govoriti se nikomur ni ljubilo. Hišni go­spodar je ležal na peči, imajoč tik sebe svojo luč in beroč iz umazanih molitvenih bukvic. Ves dan se je rotil in jezil na nepokorne si­nove, in še zvečer bi se bil, da ni prišel pozni gost, ki je hotel pri njih prenočiti.

Bil je to Janez Škaf ali Janez Mula ime­novan. Njega telo je bilo postavljeno na tenke, dolge noge, kakor jih imajo tisti ptiči, ki brbajo po močvirjih in mlakužah. In tudi sploh je bila prikazen njega zunanjosti taka, da se ji je svet rad smejal. Bil je Janez Škaf človek, katerega je poznalo vse pogorje in katerega so radi jemali pod streho. To pa se je zgodilo prvič zaradi tega, ker je ta ud človeške družbe na svojem hrbtu nosil v okrogli posodi tvarino, katera nam spreminja črno noč v beli dan, to je olje, a drugič tudi zategadelj, ker je Janez Škaf vedel za vsako novico v okrožju štirih milj ter je bil v tem oziru živa kronika. Časih pa je vendar doživel, da so se mu navzlic vseh lepih njega svojstev zapirala vrata pred nosom, in to tedaj, kadar je bil použil preobilo vinskih moči. Takrat so se mu pod telesom dolge noge kar vile in se mu zapletale skoraj edna v drugo. In mnogo in glasno je kričal tedaj. In če je takrat naletel na človeka, kateri mu ni bil po volji, je padel s hudobnim svojim jezikom po njem ter mu povedal vse, kar je bilo resnič­nega ali neresničnega!

Nekoč si je nekdo privoščil veselje ter je Janezu Škafu, vedno po pogorju tovor nosečemu, vzdel priimek »mula«. Ta priimek pa se ga je držal do smrti (ker tudi Janez Škaf sedaj že davno ne prodaja olja in že davno je dal zemlji, kar je bilo nje). Ali nedolžni ta imenski pristavek ga je časih silno razjaril. Ako se mu je dejalo: »Mula, si li prinesel olja?« in ako je bil tisti, ki je to vprašal, še tako imovit in novčen mož, naš Janez mu nikakor ni priza­nesel. Zatisnil je oči in s kislim obrazom mu pričel naštevati vse pregrehe, katere so o njem bile znane po soseski. V tacih hipih je bil Janez neznosno siten in tedaj so ga radi odpravljali iz hiše. Sicer pa je bil dobro sprejet in radi so ga imeli povsod.

Tisti večer je bil tedaj obtičal v Karlovcu ter se z domačimi navečerjal, vendar bistroumni mož je takoj spoznal hišne razmere. Vodil je za­torej pogovor o samih tacih stvareh, katere so bile čisto oddaljene od ženitve in gospodinjstva.

Toda govorica se ni hotela razvneti.

Stari Aleš je premetaval na peči svoje kosti in sedaj in sedaj malo postokal.

Maruša je slonela pri peči in dremala.

Sinovi okrog mize so tudi molčali. Mol­čanje pa je bila stvar, ki jo je Janez Škaf teže prenašal, nego ne vem kaj.

»Ali sem vam že pravil,« se je oglasil, »kako je Bog udaril tistega pastirca, ki je kričal name?« 

A molčanje s tem ni hotelo prestati. Kakor je bilo videti, ni hotel nihče znati poučne te pripovesti o udarjenem pastircu. Končno vendar odpre usta Maruša: »Ne še!«

In za njo se oglasijo sinovi: »Ne še!« 

»To je bilo tam na Selškem, in olje sem prodajal. Nekje nad visokim robom je pasel koze tisti otrok. Pri brezdnu sta rasli dve brezi, in upognil je na vsaki vejo, ji zvezal in se potem po pastirski navadi zibal tja in sem, tako da je časih visel skoraj nad prepadom. Prišel sem mimo in olje nesel, a truden, žejen in lačen bil. Tedaj pa prične tista stvar kričati name: »Mula, mulec, mula!« In glejte, takoj gaje zadelo, in resk — veja se je odlomila in zagnalo ga je črez rob v globel, da ni nikdar več videl življenja. Tako je bilo, in menim, da je stare ljudi spoštovati! Tako je!«

A tudi po tej grozoviti pripovesti se ni hotel razvneti pogovor, tako da se je Škaf že skoraj kesal, ker ni premeril še tistega pota proti Visocemu navzgor, kjer bi bil prišel vsaj med zgovornejšo družbo.

Toda naposled se je raz peč oglasil sam stari Aleš, ne meneč se za gostovo navzočnost.

»Čemu bi se ne ženil,« je dejal s tankim svojim glasom, »čemu bi sc ne ženil! Tako ni pri hiši ne snage, ne redu!«

To zdihovanje je merilo sploh na vse si­nove. In takoj je prišel tudi odgovor.

»Jaz se ne bodem,« odgovori Vid, naj­starejši, »jaz ne, sem prestar!«

»Jaz tudi ne,« hitro pristavi Urban, za Vi­dom najstarejši, »nisem najstarejši. Najstarejši, najpametnejši! Ta naj se!«

»ln čemu bi se jaz,« je dejal Tomaž, ki je bil mlajši od Urbana, »čemu naj bi se jaz, če se vidva nočeta?«

»Jaz se pa tudi nočem,« je končno rekel Urh, najmlajši, »premlad sem še, oče!«

Ali oča na peči je zopet umolknil in si zdihovaje popravljal zglavje svojega trdega le­žišča.

Tu pa se je oglasil zopet Škaf ter izpregovoril: »V čudne čase nas je Bog postavil. Živeti je teško, in kakor jaz vse to premišljujem, smo blizu sodnemu dnevi. Včeraj sem bil na Visocem. In tisti Komolček, tisti učitelj, je imel polno gostilno kmetov, in govoril jim je, da so se mi ježili lasje na glavi: naj se gospoda pobije, naj se gradovi požgo, naj je kmet gospod, in ne vem še kaj! Svet se obrača na glavo in zmešnjave so! Prav res so!«

Stari Karlovčan pa je tedaj iztegnil suhi svoj vrat in rekel osorno: »Presiti so, sicer bi ne sleparili tako! Ti Škaf, pa pojdi sedaj spat, anti vidiš, da imamo svoje skrbi in da si nam nadležen!«

Janez se je hotel razsrditi, a izprevidel je, da je bolje iti v miru.

»Saj ste prav pusti denes, kot kresilna goba ste pusti vsi! In pametne besede ni moči pa­metnemu človeku izpregovoriti med vami!«

Mrmraje si je oprtal svoje orodje ter odšel počivat v listje. V veži pa je obstal in dejal sam v sebi: »Ko bi bil Škaf denes pijan, bi se bil izlil. Na tega Karlovčana stare kosti bi se bil izlil, da bi se mu bile premočile, kakor poparjen kruh. Pa je tudi tako prav! A tu sem v to jazbino pač ne pridem več! Berač je ubožec povsod in vselej!«

Potem je odkoračil proti svojemu ležišču, zaril trudno svoje telo v mehko steljo in zaspal.

Drugo jutro je odšel, ne da bi rekel: Bog vam povrni — ker Janez Škaf ni nikdar odpuščal njemu, kdor mu je kdaj kratil jezika sladki dar.

Karlovski so še ostali v hiši, sinovi pri mizi, oča na peči. Ta pa je takoj zopet pričel zdihovati in sinov moledovati.

»Čemu bi se ne ženil? Ti, Vid, ti se moraš!«

»Name še misliti ni treba!«

»Ti, Urban, pa se ti!«

»Počakajte, oče, saj se nič ne mudi!« 

»Tomaž ti se, ti si me vedno rad slušal!« 

»Naj premislim. Stvar ni, kakor bi nesel meh iz Karlovca na Visoko!« 

»Urh, vsaj ti poskusi!«

»Sem premlad, oče, saj vidite, da sem pre­mlad!«

Zopet je bil odbit napad in starec je togotno zaječal.

»Ej, človek, ki ima take otroke, je siromak, siromak, da ga večjega na svetu ni!«

»Ženitev je čudna stvar,« je izpregovoril potem Vid, »in tako, kakor sem, ne pogrešam ničesar!«

»Čudna pa, čudna,« mu je Urban takoj pritrdil. »Nič gotovega ni! Ženska je hudobna, in prepir bode v hiši!«

»Prepir in sovraštvo!« je priložil Tomaž.

»In poleg vsega tisti otročaji, tisti sitni,« je pridejal še Urh.

Tedaj pa se je oglasila tudi stara Maruša: »Križi so, to je res! In le prerado se pripeti, da je ženska prvi križ pri hiši!«

Te besede so starega Karlovčana tako raz­burile, da je kar planil s peči.

»Tiho bodi,« je zakričal, »ženska je dar božji!« 

In istina je, da bi se bil tedaj stari mož razjaril in razsrdil — ako bi ne bil takrat nekdo na vezne duri potrkal. Te duri pa je bila prej Maruša za Škafom zaprla. Karlovčan se je zatorej takoj umiril, ker vtisk ponočnega trkanja na duri je vselej nekako dolgočasen in še celo na taki samoti kakor v Karlovcu. Ko pa je Urh počasi okno odprl in vprašal, kdo trka — se je oglasila sestra Marijanica. In vse je bilo radovedno, kako da prihaja pozno ponoči in kaj hoče?

III.[uredi]

Tisti večer pa se je bil razvnel hrup na Visocem. Nam že znani Miklavž Komolček, visoški učitelj, je bil prišel iz mesta in pripo­vedoval, da povsod vstajajo kmetje, da požigajo gradove in poplačujejo gospodi, kar so morali pretrpeti od nje.

Kar niso izdale učiteljeve besede, je storilo vino, in skoro je stal Komolček na čelu raz­draženi množici, katera je s hrupom in kletvinami hitela proti Smrečju.

Povedali smo že, da je Smrečje bila tedaj svojina bogati plemenitaški rodovini. Tu imamo še dostaviti, da je ta gradiček le pristava veliki graščini, kateri pravijo Močava in katera stoji pod Visokim v ravnini kake dve uri od Smrečja oddaljena. Na Močavi je stanovala tudi tedaj gospoda; a na Smrečju je bilo samo nekoliko družine. In tu pa tam je prijezdila tja grajska hči, kontesa Ana, ki je imela na Smrečju male svoje sobice, polne gosposkega bleska, pravo nebeško stanovanje v minijaturi!

Tudi tisti večer je bila kontesa na Smrečju. Popoldne je bila sama prijezdila z Močave ter potem delala nemir po vsem gradiču. Bila je ravno v deviških letih, toda še vedno je imela obilo svojih otroških navad. Delala in živela je po svoji glavi, kakor se ji je ravno zljubilo.

Edina hči v hiši je starše in vse strahovala in smela počenjati, karkoli ji je prišlo na misel.

Tisti večer je bila zatorej na Smrečju. Ko pa se je hrup oglasil, so hlapci in dekle na vse strani se razpršili. Samo Marjanica, ki je, kar smo že povedali, tudi služila na Smrečju, je ostala pri prestrašeni grajski hčeri. Kontesa je po­grabila raz steno samokres in potem sta v neizrečenem trepetu pri stranskih vratcih zbežali skozi vrt v gozd. Tu sta sklenili pobegniti v Karlovec ter se tam skriti. Ali pot v Karlovec vodi po bregovih in je ponoči silno nevaren! Marjanica se ga ni strašila. A kontesa, to je bilo drugače! Po končnem sklepu je Marjanica sama odšla po stezi in odhitela pomoči iskat v Karlovec. Gospodična pa je sedla na mah in je trpeča neizmerno bridkost čepela v temi.

Marjanica je dospela v Karlovec ravno tedaj, ko je starec hotel svojo jezo izliti na sinove. A nje prihod je potolažil vihar.

Stari Karlovčan je bil takoj voljan, vzeti grajsko hčer pod svojo streho. In Vidu je dejal, naj gre po dekleta, da ta živalca od strahu v temnem logu ne pogine. Marjanici pa je ukazal, naj pripravi »gornjo hišo« in posteljo tam. In sinovom je velel, naj se napravijo praznično, in takoj je tudi sam zlezel v praznično svojo obleko. Maruša je morala v ponev nabiti jajec ter skuhati mleka, presnega, »ker taka gospoda živi le ob cvrtju in presnem mleku.«

Vid pa je stopil v črno noč. Čuden človek je bil ta Vid. Dobrega srca in dobre duše. Do­vršil je bil polovico gimnazije in potem po stari karlovški navadi moral ostati doma. O tej usodi ni godrnjal, vendar srečen tudi ni bil. Imel je še iz šolskih let star prevod Shakespearejevih dram. In časih v nedeljo popoldne je legel v mehko travo in se zatopil v nesmrtne te poezije. Jih je li umel? Bog ve! V dušo pa se mu je pri tem branju vsilila temna tožnost, da ni za­pustil poziva svojih očetov, da ni končal svo­jega šolanja. Toda tako tožnost je obdržal sam zase — ker malo je govoril in še to nerad. Kar pa je govoril, se je zdelo bratom »strašno« pa­metno in prebrisano.

Tudi tisti večer je stopal v melanholične misli pogreznjen po stezi proti Smrečju. In pred dušo so mu stopile tiste nebeške podobe, tiste krasne ženske, katere žive v Shakespearejevih dramah. In zdelo se mu je, kakor bi bil denes sam zašel v takovo dramo. In prošinjala ga je misel, kako se bode vse to končalo.

Hitro je stopal po ozki stezi. Ko je pri­plezal do vrha, je prerila luna goste oblake in z medlim svojim svitom obsevala kraj. Čul se je hrup iz pristave.

Takoj tik pota pod smreko na mahu je slonela kontesa Ana in nje drobna osobica se je tresla kakor trepetlika. Jokala je in smrti pri­čakovala vsak hip, in Bog ve, česa hudega še vse!

Kakor srna je kvišku planila, ko je dospel Vid k nji. Boječe je obrnila pogled proti njemu, v roki pa je stiskala samokres, pred katerim se je sama najbolj tresla.

»Kaj mi hočete?« je viknila v strahu ter se stisnila za smreko. A tedaj ji je samokres padel iz onemogle roke in z grozo je zdihnila: »Moj Bog, če se sproži!«

Bila je res krasna prikazen! Lasje so se ji razkodrani usipali po ramenih in drobni obrazek, s črtami strahu in groze, je bil tako mil, da je Vid od čudenja postal in se za­gledal v to stvarco, in si dejal, da bi jo hotel gledati — do smrti. In kako drobno je to vse bilo, kako majhno in nežno! A vendar, kak ogenj se je bliskal iz nje oči! In kako boječe je zrla nanj in potem na orožje, ki je ležalo pred nogo!

»Moj Bog, če se sproži!«

Vidu pa se je to tako smešno zdelo, da se je pri vsi resnosti položaja moral smejati. Potem pa je dejal: »Po Vas sem prišel!«

»Vi ste iz Karlovca!«

In takoj je stopila izza debla ter obšla pazno samokres, da bi se ne sprožil in ne na­pravil nesreče.

»Pojdiva torej!«

A Vid ni premeknil koraka.

»Pojdiva torej! To se lehko reče — ali — «

Boječe je uprla oko vanj: »In, ali?«

»Ali pot je ozek — in nevaren!«

»Pot je ozek in nevaren!« je dejala počasi za njim.

Molčala sta nekoliko časa. Potem je Vid tiho izpregovoril:

»Jaz bi Vas že — nesel!« 

»Vi bi me nesli!« in Vid je opazil, kako ji je kri zalila obrazek.

»Jaz bi Vas nesel, s svojimi rokami bi Vas nesel!«

Vendar tudi sam je bil v stiski in zagledal se je v zvezdo na nočnem stropu neba, in pot mu je stopil na čelo.

Gospodična Ana pa je zdihovala — a ni se premeknila s svojega mesta.

»Pot je ozek in kdor ni vajen, lehko pade globoko v jarek in se pobije in potolče na smrt!«

Ali tudi te Vidove besede so ostale brez vtiska. Tedaj pa se je na pristavi zasvetilo, hrup je nastal silnejši, svit napolnil gozd in zadaj so se vzdignili dima stebri in plamen se je po­kazal. Pristava je gorela! Kontesa je plaha pri­hitela k Vidu in vzkliknila: »Nesite me!«

In vzdignil je Vid lehko to breme. Okrog vratu mu je dela roko in koprnela je in tiho ihtela.

»Pristavo so zapalili!« je rekel Vid, in potem varno po stezi odšel.

Zdelo se mu je, kakor da bi ne nosil ničesar. Čutil pa je, kako je kontesi srce utripalo, kako hitro in burno. In kadar je sapa zapihala, je čutil nje volne lase ob svojem licu. In sedaj pa sedaj se je tudi nje lice tako mehko zadela njegovega, da je bil ves omamljen.

In kako mehko jo je držal, da bi ne čutila nikake težave!

In rad bi jo bil nosil tako vso večnost — in še bi se ne bil utrudil! V dušo pa mu je prikipela prečudna sreča. Od kod? Morda sam ni vedel! Zamislil se je v to srečo, a zamislil se samo z duhom, ker oko je pazno zrlo, da bi mu ne izpodletela stopinja in da bi ne padel s sladkim svojim bremenom.

»Ali mi sedaj tudi še ni moči sami iti?«

To nje vprašanje ga je zbudilo. A takoj je vedel, kako ji ima odgovoriti. In odgovoril ji je s prepričanjem: »Ne še! Tudi sedaj se še lehko pade!«

Zopet je umolknila — toda on se je zopet zamislil v svojo tiho srečo. In na rame mu je naslonila obličje, in nje lasje so ga obdajali — tako rahlo, kakor Matere božje lasci, kateri zrasejo v prvi pomladi po zelenih travnikih.

Vendar končno sta dospela na boljši pot. Meline okrog steze so se izpremenile v zelene rušine in steza sama je bila široka, da bi bila lehko hodila dva človeka po nji, jeden tik druzega.

Povzdignila je obraz in uprla oči vanj. »Sedaj je že pot širok — ali ne?«

Potem pa se je spet trudno naslonila na njega rame.

»Pot je širok,« je dejal, »a še vedno ne­varen! Noč ima svojo moč — in lehko se pade!«

Nje glavica je še obslonela na njega ra­menu.

Končno se je zavila steza okrog rebri — in pred njima je ležal Karlovec. Luna je ob­sevala slamnate strehe. V mlinu pa so klepetala kolesa in potok je šumel vmes. Tedaj šele je Vid posadil dekleta na tla. Videč romantično to selišče je kontesa pozabila vsega. Z rokami je plosknila ter dejala kipeče: »Kako krasno je tu! Oj, tu ostanem dolgo, dolgo!«

Pred Karlovcem pa so ju sprejeli Karlovčan in Vidovi bratje. Čudno so gledali prišlo gostinjo in niso znali, kako bi se vedli. Naposled so jo izročili Marijanici in stari Maruši, češ, naj si ženske same pomagajo, kakor vedo in znajo. A prav je bilo tako in dobro vse.

IV.[uredi]

Drugo jutro se je pričelo v Karlovcu tako življenje, kakor ga do sedaj ti kraji nikdar še doživeli niso! Tri ženske, odrastle ženske pod streho! In kako življenje je to bilo! Prav tako, kakor tedaj, ko pade iskra v kup suhega smrečja. Takoj se prične po njem prasketanje, pokanje, vnemanje; iskrice švigajo, tu in tam se prikažejo goreči jeziki, končno pa splapola vse v ednem plamenu proti nebu. Taka iskrica je bila za Karlovec kontesa Ana! Tekala je, govorila, smejala se, hotela vse vedeti, videti, hotela biti povsod! Hipoma je vteknila svoj nosek v vsak kot ter izvohala vse! Takoj drugo jutro je odložila gosposko svojo nošo in si izposodila pri Marijanici kmetsko obleko. Dela si je svil­nato rutico okrog vratu, splela si lase in jih na glavi zavila v kite. Ko pa so hoteli gosposki ravnati ž njo, je prepovedala to jezno in samo-glavo. Hotela je biti v hiši hči domača; hotela, naj jo tičejo vsi: Vid, Urh, Urban, Tomaž, Maruša in Marijetica. Pričetkoma so se branili, ali naposled so se morali udati vsi!

In poprijela se je vsacega opravila. V kuhinji je kuhala in hodila tudi na vodo z Marušo, da bi prala. Zavihala si je rokavce do belih lehti in se potem poigrala s perilom. Dela pa se je seveda, vsacega takoj naveličala! Iz kuhinje je hitela pod streho, potem na vrt, kjer se je sušilo perilo ali oprano žito; potem je klicala kuretino in nazadnje šla v hlev, pogledat živinčet.

Prihitela je tudi v hišo, povpraševajoča starega Aleša, če želi in ali hoče, naj bi ž njim govorila. In v istini je sedla k njemu ter go­vorila vse, kar ji je prišlo na jezik, vmes se je sladko smejala, popravljala zglavje starcu, opa­zovala mu velo roko, mu hvalila bele, sive lase — in potem zopet odhitela ven. Starec pa je ostal na peči, si zatisnil oči — in dobro mu je delo to laskanje.

»Tako bi ti moral imeti v hiši vsak dan!« si je mislil. »Ali taki otroci, taki sinovi — to je nesreča!«

Kontesa Ana pa je pritekla tudi v mlin! In tudi tu je pregledala vse, končno sedla na hlod, katerega so ravno rezali, ter se na njem, ki se je pri rezanju premikal, takisto počasi »vozila«. Pri tem se ji je svetil obrazek od notranjega veselja, in z rokami je ploskala.

Veliko prijateljstvo je hotela skleniti z Vidom, starejšim sinom. Na obrazu se mu je videla notranja zamišljenost in iz oči mu je zrla resignirana melanholija, kar smo povedali že prej. Vse to je dekletu silno ugajalo. In ko je premetaval teške hlode in kazal svoje moči, se je tudi to gospodični prečudno lepo zdelo. Zahajala je zatorej za njim in mu gostolela svoje besede na uho. Vid pa je nerad govoril. In kontesa je takoj izteknila, da tudi nji nerad odgovarja. Raztogotila se je, zavlekla obrazek in rekla srdito: »Ti si dolgočasen človek, Vid, prav zelo dolgočasen! Tu imam tvoje brate že rajša, ti vsaj govore!«

In bratje so to slišali — in vse to se jim je prečudno »lepo« zdelo.

Ali v nekaterih hipih je bila jeza zopet po­zabljena — in z Vidom prijaznost zopet sklenjena!

Bilo je tretjega dne popoldne, kar je prišla kontesa v Karlovec. Že se je bližal večer in sonce je hotelo skoraj zatoniti za gore. Stari Aleš je ležal pod staro hruško na rušini tik hiše. V dolu pri vodi so delale ženske in čulo se je sedaj smejanje od tam. V mlinu in na žagi pa je bilo dela obilo in klepetanje od ondod se je vsililo starcu v srce, da je bil radosti poln. Sinovi so donašali ravno narezanih desak, ter jih po vrtu opirali na debla, da bi se sušile.

Končno se je pa stvar zasukala tako, da je sin Urban sam ostal pri starcu. Obrisal si je potni obraz in se neokretno lomil okrog očeta, ki je takoj slutil, da hoče sin nekaj imeti.

»Bode li skoro dosti denes?« je vprašal starec prijazno.

»Vroče je, vroče!«

In Urban je rahlo zdihnil, kar staremu očetu ni skrito ostalo.

»Ti bi nekaj rad, Urban, a kaj?«  »Rad! Rad! Ne rečem, da ravno rad!«

»Oče,« potem Urban po kratkem molku zopet prične, »zdi se mi, da sem se postaral. Nekaka trdost mi je prišla v kosti! Star sem, star!« 

»Postara se vsakdo,« odgovori na to Karlovčan.

»Postara! Prav pravite, in menim, da bi res pametno storil, če se — oženim, oče!«

Starec se je radosten dvignil s svojega ležišča.

»Ti se hočeš oženiti, Urban, ti se v res­nici hočeš oženiti?«

»Če ni drugače, pa — se bodem. Saj ste se Vi tudi! In ženitev, mislim, ni Bog ve kaj!«

»Ti si bil vedno dober otrok, Urban, to sem znal, to sem skušal! In sedaj se hočeš tudi oženiti! No, to je prav, to je prav! Dobro ti bode, ker — spoštuješ svojega očeta!«

»Hočem zatorej malo pogledati okrog, malo povprašati, oče, tako malo tam po pogorju, da se dobi kako ženstvo!«

»Le povprašuj, Urban, le poglej, le!«

In Karlovčan je ves srečen zopet legel v travo in zadovoljno gledal za pokornim sinom, kateri je odhajal proti mlinu.

»Dober otročaj tole, dober!«

Skoro potem pa je prisopel Tomaž z no­vimi deskami ter jih odložil po vrtu okrog. A stari Aleš se je bil tako zamislil v svojo srečo, da se ni prav nič menil zanj.

Tomaž je stopical okrog in popravljal in skladal deske, ki so pa tudi že prej trdno stale.

»Oče,« je poklical naposled, »oče!«

In starec je obrnil obraz proti njemu.

»Oče« — in Tomaž je premišljal, »oče, ta les, ki ga denes režemo, je prav mehak. Lehko delo!«

A tudi na to ni bilo odgovora. Stari Kar­lovčan si je počasi napravljal pipo, ter kresal gobo na kamenu. Tedaj pa je Tomaž storil odločen korak.

»Oče, jaz se bodem — oženil!«

Vtisk teh čisto nepričakovanih besed je bil jasen! Stari mož je jenjal s kresanjem, pipa mu je padla iz ust in bil je ves tak, kakor bi ga bil zadel silen udarec. Potem pa se je začuden obrnil proti sinu in dejal skoraj s strahom: »Ti tudi?«

Tomaž je imel vročo kri in ta mu je tedaj skipela.

»Če ste se Vi, čemu bi se neki jaz ne!« 

In ko je starec le molčal, je še dejal: »Če tudi proti Vaši volji — oženil se bodem!« 

In srdit je odšel.

Tu pod hruško pa je ostal stari Karlovčan — podoba žive obupnosti. Sedaj sta se hotela oženiti Tomaž in Urban, oba! Kako se vesti v tacih okolnostih? To mu ni bilo prav čisto nič jasno. Iz vsega pride še morda nesreča. Pre­pirali se bodo in sovražili. Da bode on potem največji revež pod svojo streho, to je gotovo. Čemu so človeku otroci? Da mu delajo skrbi in težave. Grozne težave!

Zdajci mu nekdo položi roko na rame. Bil je Urh, najmlajši sin.

»Oče,« je rekel skrivnostno, »če se že no­beden bratov noče, se bodem pa jaz, bodisi stvar, kakor hoče!«

Starec je bil še ves v prejšnjem mišljenju, tako da ni vedel precej, kaj sin hoče. Toda Urh je srčno nadaljeval: »Imam že tudi nekaj izbranega! Včeraj je šla tu mimo Jelovčanova Micika in tedaj sem si dejal: to vzemi, ali nobene. In to bodem vzel, oče, a hitro!«

»Kaj, oženiti se hočeš?«

In starec je planil kvišku, sklenil roke in zaklical obupno: »Ti ljubi moj Jezus, sam ti meni pomagaj! Take otroke imam, moj Bog, take otroke imam!«

In odhitel je v hišo, legel na peč, obrnil v steno obraz in se čutil nesrečnega. Skoro pa se je prismejala v hišo gospodična Ana — provzročevavka vse te strašne krize. In poleg njega je sedla in govorila in govorila, tako da se je stari mož hitro zopet pomiril. Jezen je še bil, to je res. A kdo bi neki ne bil jezen na take sinove, tako malomarne otroke, kateri so se sedaj hoteli hipoma poženiti vsi! Toda malo ga bodo vicali ti sinovi, preklicano malo! Bog ve, če bi ti ljudje tudi kako žensko dobili, ki bi jih hotela vzeti! Bog ve! Gotovo ni. Gotovo pa je, da jo on sam še dobi, on sam, če tudi je v letih! In glejte, tudi ta mlada stvar, ta go­sposka živalca, je rajša tu notri pri njem, nego zunaj pri tistih dolgočasnih pustežih! Taka je!

Ko pa so pozneje sinovi okrog mize sedeli in niso ničesar govorili, se je oča oglasil s svoje peči: »Urban, Tomaž in ti Urh, toliko vam rečem in povem, če me bodete jezili — se oženim sam! Star sem ali trden — in prav mlado še lehko dobim! Taka je! — «

Nastala je tihota, splošna tihota! Toliko pa je čutil vsakdo, da se v Karlovcu gode — čudne reči.

V.[uredi]

Drug dan popoldne, ko je ura na visoškem zvoniku odbila ravno dve, je stopil Miklavž Komolček iz vaške gostilne.

Tedaj so imeli na Visocem še svojega učitelja — a sedaj so jim ga že davno vzeli in otroci morajo krevsati v šolo k fari, na Močavo. Takrat pa je bil visoški učitelj Miklavž Komolček, in tisti je stopil iz vaške gostilne tisto popoldne. Napil in najedel se je bil do sitega.

Peter Smrt, oštir, je stal na pragu in dejal tožno: »Plačal nisi, Miklavž, toda nič ne de, bodeš že pozneje!«

Ponižnost ni bila nikdar svojstvo Petru Smrti. A Komolček je bil tiste dni pravi Robespierre na Visocem, tako da je bil tudi oštir ponižen proti njemu.

Miklavž se tudi prav čisto nič ni zmenil o tistih oštirjevih besedah. Nekaj je zagrčal med zobmi, potem pa stopil na sonce pred hišo. A tedaj se mu je zavilo pred očmi vse, pot, hiša, visoška cerkev in oštir Peter Smrt, ki je na pragu stal ter tožen premišljeval vplive neplačanega svojega vina.

»Pijan sem,« je rekel Komolček, »ali — za dobro stvar je človek lehko pijan!«

Potem se je obrnil proti onemu na pragu: »Smrt,« je kričal, »denes boš ti še nekaj do­živel in gledal, na čudne načine gledal!«

In zopet se je obrnil proti vasi.

»Nam trpinom so napočili boljši časi,« je govoril ponosno, »boljši časi!«

In izginil je med vaškimi hišami.

Ali pol ure še ni bilo minilo, ko je Peter Smrt proti svoji gostilni videl in čutil dohajati množico kričečih kmetov in v sredi med njimi pijanega Komolčka.

»Zopet prihajajo, Mina,« je rekel tožno svoji ženi zakonski, »in zopet bodo pili brez novcev. Vendar, toliko ti povem, delaj križe in kljuke, da pozabljeno ne bode, kar je bilo po­pitega! Preden bode teden dni, stopijo v moč zopet davkarije in cesarske oblasti in potem pokažem tiste križe in tiste kljuke!«

Prijazno je pozdravil hrumečo družbo, katera je takoj posedla okrog miz.

»Vina, Smrt!« je kričala vsa gneča. In Smrt je ves meden in prijazen prinesel pijače. Pivci pa so uganjali šale ž njim.

»Ti si Smrt, ki je vsaj komu podobna!«

»Take smrti človek rad umrje!«

»Res, vesela taka smrt!«

»A vendar čudna smrt, ker to je živa smrt!«

»Živa, pa dobra smrt!«

Tako so se šalili in pili Smrtovo vino. Bil pa je tedaj zbran okrog miz skoraj ves cvet visoških postopačev in pijančkov.

Tam v kotu je sedel Kamenarjev Gašperček, tisti, ki je imel sredi vasi tik vodnjaka podrto kočo. O njem se je pravilo, da rad »kaj ukrade«, če mu ravno pod prste pride kaj tujega. A denes je tu sedel mastito in si podpiral s komolcem glavo.

»Mnogo smo trpeli,« je kričal neprimeroma, »mnogo smo trpeli!«

Tik njega pa je raztezal tolste svoje ude Mesarjev Boštjan ter si vlival vino v obširni svoj trebuh. Domovanje in posest je bil v prejšnjih letih zapil in zapravil. A sedaj je osobenkoval. Ako pa se je tu ali tam pripetila nesreča, da je poginilo prase ali tele, gotovo je vselej proti večeru okrog vogla prikimal naš Boštjan ter prosil: »Dajte mi žival, da jo zagrebem!« A govorili so po vasi, da si je s takšno nečedno »pičo« redil trebušček in da tistih »živali ni zagrebal!« Tudi so pravili, da je rad vabil k sebi pokončevavke miši — ka­terih potem več od njega priti videli niso! Ali tudi Boštjan je dejal tisti dan: »Mnogo smo trpeli!«

»Ti si trpel? Kaj si ti trpel?« pa se mu je odrezal takoj Janez Škaf, ki je bil seve tudi v družbi. Bil je že vina poln — in brusil je ostri svoj jezik.

»Jedel si in pil, dokler si kaj imel! Sedaj pa nimaš ničesar — in si berač, a še berač nič prida!«

Ali Mesarjev Boštjan je bil človek mirne krvi, če si je bil, kakor denes, napolnil želodec in ugasil žejo.

»Tiho, Škaf,« je odgovoril mirno, »tiho, če ne, te preobrnem, da izgubiš dno in obroče! Trpel sem, toda sedaj je — amen!«

»Nikar se ne prepirajte! Pijana sta oba!« se je vril mednja Jakob izpod Tabra, tisti, ki je nosil sredi svojega obraza debelo kepo mesa, razlezenega, razdrtega in z lasmi prepreženega: kar pa je on nos imenoval, in kar ga je pripravilo do priimka »nosatega« Jakopa. Zunaj vasi pod Tabrom je imel suho reber, katero je vsako pomlad preril in prekopal. Moralo pa je to zemljišče neizrečno rodovito biti, ker leto za letom je pridelaval žita in sena toliko, da ni vedel kam s pridelkom. Če se je kdaj govorilo, da zahaja v trdih nočeh kosit na tuje travnike ali snopje ruvat iz tujih kozelcev, je bilo to prej nego ne samo golo obrekovanje, katero pa je poštenega Jakopa vendar močno žalilo. Ali svet je že tak, da obrekuje!

Ta je zatorej dejal: »Pijana sta oba! A jaz sem trpel — ker — delam!«

»Ti delaš? Ti kradeš!« je kričal Janez razsrjen.

»Miruj, Škaf, miruj! Bodeš videl, da te uda­rim!« se je togotil Jakop, in velikanski nos se mu je kakor kres, zapaljen na gori, zasvetil od same jeze.

In tako so se prepirali in vsak je pretil drugemu z udarci — a udariti se je bal vsak.

Pri drugi mizi se je bil vnel razgovor o boljših časih, kateri nastopijo sedaj, ko je go­spoda poklana in potolčena.

»Gospode ne bode?« je vprašal Smolarjev Štefe, »jaz pa vas vprašam, kdo bode potem davke pobiral, če ne gospoda?«

Štefe je bil trdih možgan. Ako se mu je stvar tudi razjasnila dvakrat in trikrat, mu je vendar še temno ostajalo vse!

»Davke? Glej ga! Davke!« je odgovoril takoj suhorebri Kobalov Tinče, tisti, ki je bil nekdaj cerkovnik visoški in ki je, kakor se sploh ve, vtikal svoje dolge prste v cerkovno pušico, »to je ravno, da davkov več ne bode potem; kaj ne, Komolec?«

In obrnil se je proti Komolčku, sedečemu pri peči.

»To je, da ne!« je zastokal ta.

»Nu, vidiš, Štefe,« je dejal Tinče vestno, »kako si zatolčen in zametan v glavi! Kaj ne, sedaj to sam vidiš?«

»Davkov ne bode, aha!« je vzkliknil oni dobrodušno.

Toda mož še vedno ni bil prepričan! Nekaj časa je mislil, potem dejal še edno.

»Pravite, da gospode ne bode! Kdo nam bode potem svete maše bral, če gospoda ne? Ker duhovni gospodje so vendar tudi gospoda, ali ne, Komolček?«

»Res je, kdo nam bode maše bral? Res je, kdo nam jih bode bral?« je pritrdil takoj Veharjev Nace. »In kdo nas bode poročal, po­kopaval, kdo nam v cerkvi govoril?«

»Kdo!« se je raztogotil Komolček, »Kdo? Potem bode vsak sam duhovnik, osli nespa­metni!«

»Aha, potem bode vsak sam duhovnik!« In Štefe se je delal, kakor bi mu bila sedaj stvar čisto jasna.

»Glejte,« je dejal zadovoljno, »povedati je treba človeku, potem je dobro vse! Poučiti je treba človeka!«

»Vendar čemu to govoričenje!« se je oglasil Komolček, »čemu to govoričenje? Časi pridejo boljši — a mi smo mnogo trpeli!«

»Trpeli pa, trpeli!« je kričalo vse, in takoj so bili pozabljeni prejšnji prepiri. Beseda o »prejšnjem trpljenju« je Komolčku vselej po­magala iz vsake stiske!

Ali denes je mož malo govoril. Čakal je, da so prišle vse »zveste mu glave«. In končno so v istini prilezle vse. Prilezel je Skalarjev Martin, tisti, ki ga je vedno glava bolela in ki je slul za svoje zvijačnosti voljo, s katero je lazil pod tuje strešine, da je tam jemal jajca iz kurjih gnezdišč. Prilezel je Vratarjev Jurče, tisti, ki je že v tridesetem letu nosil plešasto glavo. Užival je slavo, da je neizrečeno prebrisan tat sadja in druzih vrtnih pridelkov. Poznal je v soseski vsako deblo in se vsako leto oglasil, da ga je prej nego gospodar v pozni noči otresel! Prilezel je tudi Vrtnikov Matiče. Na svojem hrbtu je nosil veliko grbo in v zakon si je bil izbral žensko trideset let starejšo. Vzel jo je zaradi hišice, katero je imela v vasi, da je dobil svoje zatišje. Potem pa je delal dolgove na hišico in žensko je pretepal, tolažeč se z upi, da jo bode počasi pritepel do groba. Če končno povemo še, da je prišel tudi Gabrčev Tonče, povedali smo vse, kar je moči. Zunaj vasi tik ceste je imel ta poštenjak kočo in je v tihih nočeh prežal na mimogredoče vozove in pijane voznike. In govorilo in tožilo se je, da se tam doli okrog Tonetovega selišča tako rada iz­gubi z voza kaka vrečica, ali kakov zabojček! Pa ne, da bi bil take reči prav naš Tonček pulil z vozov?

Ko so bili prišli vsi, vstane Komolček, udari z roko ob mizo in pravi: »Sedaj pa tiho, sedaj bodem nekoliko besed izpregovoril!«

In nastala je tihota.

»Tale Škaf mi je denes povedal, da imajo v Karlovcu tistega drobnega grajskega dekleta!«

»Res je, jaz sem mu to povedal!« se je oglasil takoj Janez Škaf.

»Tiho, Škaf«, je kričal Komolček, »in pred nami jo skrivajo!«

»Nu, in kaj potem?« se je začudil Štefe Smolarjev.

»Kaj potem,« je povzel učitelj, »kaj potem? Nam jo morajo izročiti! Tu pri nas naj služi, za deklo naj nam služi, da bode vsaj vedela, kako je to naše trpljenje!«

»Tako je!«

»Ta je prava!«

» Dekla bodi!«

»In dela naj!«

»In trpi naj, pa je — amen!«

»Saj smo tudi mi trpeli!«

Tako se je vpilo vse vprek. In čuditi se ni, da se je končno iz vasi valila drhal proti Karlovcu. Šli so grajsko »lovit«! Med njimi je bil vodnik učitelj Komolček. Mnogo je govoril — a na plečih je nosil nabito puško, ker se ni vedelo, kako se bode stvar končala.

VI.[uredi]

Tisto popoldne pa je bilo v Karlovcu vse mirno. Nihče ni pričakoval nevihte, katera je temu tihemu dolu pretila z Visocega. Takoj po južini so odšli bratje Urh, Tomaž in Urban po opravilih v gozd. Kontesa pa se je končno spomnila tudi svojih staršev in Marijanica je morala tisti dan na Močavo, da bi poročila tamkaj, kam se je rešila domača hči.

Stari Karlovčan in Maruša sta dremala v hiši. Bilo je takšno vroče popoldne, ko pride zaspanost človeku v ude, da sam ne ve kdaj. Na visocem nebu je sijalo sonce in kakor čisto zlato so lili njega žarki na ubogo našo zemljo.

Vid pa je bil sam v mlinu. Mračno je bilo okrog njega in po kotih skoraj popolnoma temno. Tu in tam se je skozi slabo streho ukradel sončni žarek ter prešinil s prijazno bliščobo pajčine okrog brun. Mlinska kamena pa so klepetala in vmes je šumela voda, pada­joča na mlinska kolesa. Vidu se je vsilil mrak tudi v dušo, in nikdar še ni tako živo čutil — da srečen ni. Imel je zavest, da drvi sam sebe v prepad, iz katerega se rešil več ne bode. Čemu je to moralo priti vse tako, čemu? In ravno njemu, ki je že prej moral svoje misli tolikokrat s silo zatirati! Njega srce je bilo že prej kakor pusti, pogorski kraji z brinjem ne­sreče in nezadovoljnosti prepreženo čez in čez. In sedaj še ta ženska? Bolest, silna bolest mu je zatopila dušo in hudo mu je delo to klopotanje v mlinu in vzdignil je kolesa, da ga je hipoma obdala tihota.

Tedaj pa je prihitela do mlina kontesa Ana. Ko je stopila iz sončne bliščobe v mrak, ji je legla tema okrog pogleda, da je nehote obstala na pragu. Obdajali so jo sončni žarki, da je bila v svitu, in da se je videla vsaka črtica na drobnem ji obrazu. Potem se je zasmejala, da je zazvenelo po pustem prostoru. Vidu pa se je zdelo, da je okolo njega hi­poma vse oživelo, da je božje milosti žarek napolnil vse prostore okrog njega, in da je sonce zasijalo pri vseh voglih v zaprašeni ta kraj. Tudi v njega srcu je nastala svetloba, in z resnega obraza so mu izginile trde črte.

»Pu, kako je tu temno!« je vzkliknila kontesa in stopila v mlin. »In Vi, Vid, imate zopet dolgočasne, puste svoje misli!«

Nekdaj ga je bila dobila, da je bral Shakespeareja. Od tedaj ga ni več tikala.

Ničesar ji ni odgovoril. To pa jo je takoj napolnilo s srdom. In postavila se je v jezi pred njega, obrnila pogled proti njemu in udarila z nožico ob tla.

»Vi mi ne odgovorite, Vid! Prav čisto ničesar mi ne rečete? In veseli tudi niste, da sem prišla! To vidim na Vašem dolgočasnem obrazu! Prav jasno vidim to vse! Moj Bog! In jaz tekam za Vami, da bi čula le edno prijazno besedico iz Vaših ust! A brez uspeha! In pri tem naj bi ostala mirna, kakor da bi oči ne imela! In čemu to vse? Kaj sem Vam hotela in kaj Vam hočem še sedaj? Oj, vedite, da je to Vaše ravnanje hudobno, prav zelo hu­dobno!«

Zrl je Vid v njo, takisto zamišljeno, kakor bi gledal v daljne, daljne kraje tam za njo. Ali tudi sedaj ji ni ničesar odgovoril!

»Res, prav zelo hudobno je to ravnanje Vaše!« In togotila se je še bolj in kri ji je zalila obraz, da je bil mil kakor roža, ravno razcvetela. Potem pa je nadaljevala tiho, skoraj šepetajoče: »In vidite, jaz bi bila ostala tu pri Vas, ostala za vse življenje! In pozabiti sem hotela vse svoje dosedanje življenje, pozabiti tisto bogastvo in vse, prav vse! Pozabiti pa sem hotela vse samo zavoljo Vas!«

In poslednje besede so ji prišle kakor rahla sapica iz ust, tako da jih je jedva čulo njega uho. Kaj ji je hotel odgovoriti? Kaj ji smel odgovoriti? Prečudna sreča mu je napol­nila dušo, kakor do tedaj še nikdar ne! Ali kaj ji je smel odgovoriti? Kako se je moral vesti temu krasnemu otroku nasproti? Takoj je vedel, da ji ne sme odgovoriti ničesar! In v istini ji ni odgovoril ničesar.

»Ali zavoljo Vašega vedenja ne ostanem več tu! In jutri že odidem in pozabim ta Karlovec in vse te kraje! Tudi Vas, tudi Vas bodem čisto pozabila!«

In moči srca so jo prevzele in strast ji je preplula dušo, da se ni mogla obraniti notranjim vtiskom. Kar naslonila se je ob steno, in solze so ji prihitele v oko in glasno je jokala. Ko pa se je pomiril prvi vihar, je prijel Vid rahlo nje roko.

»Ana,« je dejal s tesnim glasom, »po vrteh rase cvetje. Ako pa se to cvetje presadi na gorska, skalnata tla, usahne in več ne rase!«

In spremil jo je proti izhodu.

»In greh je, če se tak cvet presadi na skalnata tla, kjer mora poginiti!«

In stopila sta na svetlo sonce.

»In tako je z nami. Kakor cvetje smo! Nekoliko nas je postavljenih v vrte, a velika večina na skalnata tla!«

In izpustil je nje roko.

»Ali kdor se presadi iz vrta na skalnata tla — živeti ne more!«

In hitro je stopil v mlin nazaj ter izpustil kolesa, da se je klepetanje zopet pričelo.

Kontesa Ana pa je tožna odšla proti hiši. Ondi je sedla v zeleno travo in se zamislila tja predse.

»Ni je hotel rad imeti!« Ta zavest ji je z bridkostjo napolnila srce. Bila je silno nesrečna, tako nesrečna, da je ubožica menila, da srečna — več ne bode!

VII.[uredi]

In tu v travi je sedela dolgo. Tudi stari Karlovčan je prilezel potem iz hiše in si položil trudne ude na rušino. Ker je dekle molčalo, je molčal tudi on in se zagledal tja v sončno obsijane planine. Precej časa sta sedela tako.

Kar oba prebudi glasna govorica. In starec je pogledal po strmem poti z Visocega. Po stezi nizdolu so tavale tiste podobe, katere smo ravno zapustili v Smrtovi gostilni. Prav živo so med seboj govorili. Ko pa so opazili dekleta na vrtu, je zavpil Kamenarjev Gašperček: »Tale bode, tale bode! Ima že tisto drobno gosposko telo!«

Dekle se je preplašilo in odhitelo v hišo. Starec pa se ni genil na svojem mestu. Maruši, prihitevši na prag, je dejal, naj vrata zapre in »malo« zapahne.

In zgodilo se je tako. Potem pa je starec vzel mirno pipo v roke, ukresal ogenj ter zažgal kajenje. Oni pa so se vsuli na vrt in obstali pred njim. Obrnil je obraz proti njim — dejal ni ničesar. To pa jih je takoj razdražilo.

»Ti, Karlovčan,« je vpil iz družbe Jakop izpod Tabra, »jaz ti le to povem, da jaz, kadar udarim, udarim dobro!«

»Tudi jaz pošteno pritisnem, kadar sem jezen — in denes sem!« je pristavil Gabrčev Tonče.

»In jaz tudi nisem kaka zgaga! Kadar moram vsekati, vsekam čvrsto!« je dodal Vrtnikov Matiče.

»A jaz tudi nisem zadnji — pa je amen!« se je odrezal Mesarjev Boštjan.

»In to bodeš ti denes vse izkusil,« je končal Komolček, »ako ne bodeš pameten!«

Aleš pa je v tem vlekel gosti dim iz svoje pipe in na obrazu se mu najmanjša črtica ni izpremenila.

»I kaj bi radi?« je vprašal, »povedali mi dosedaj še niste!«

»Povedali mu pa še res nismo,« je pritrdil Smolarjev, »a človeka treba poučiti! Vidiš, Aleš, reč je ta, da nam imaš dekleta dati!«

»Dekleta dati!« se je začudil starec, »mojega dekleta ni doma denes!«

»Kdo te vpraša po tvojem dekletu! Grajsko mi hočemo!« je vpil Komolček.

»Grajsko? Nu, te Vam že ne damo!« In Karlovčan si je popravljal pipo, kakor da bi teh sitnežev tu ne bilo. Nastalo je nekaj vrišča in vpitja. To pa je zbudilo tudi Vida v mlinu. Počasi je prikorakal okrog ogla in obstal pri hišnih vratih.

»Vid,« je dejal oča, »poglej, grajskega de­kleta bi radi!«

Temu pa so se napele hipoma vse žile v telesu, in iz obraza mu je izginila vsa kri, da je obledel kot mrlič. A dejal je vendar silno mirno: »Ne vem, če bode šlo!«

Takoj je zopet nastal krik in vrišč! In pustili so starca ter se vsuli proti Vidu, da bi ga odrinili od vrat. Ali Vid se je srdito po­stavil na krepke noge in s silno močjo porinil Mesarjevega Boštjana, ki je prvi prišel do njega, od sebe, da se je zvrnil na tla in je s seboj podrl vso vrsto, zadaj stoječo. Ker so jim vinske moči bile stopile v noge, so padali kakor snopje. Na tla podrt je bil tudi učitelj Komolček. Srd se mu je izlil v možgane. S silno kletvijo je planil kvišku, pograbil puško, nameril na Vida, napel petelina, in — strel je počil, preden se je mno­žica zavedla, kaj je.

Ali ubogi Vid je bil zadet na smrt! V prsi mu je udaril strel. Visoko telo se mu je streslo, potem pa se je kakor posekano deblo zvrnil brez glasu na obraz in mrtev obležal. Izpod njega se je vlila kri, da je bila hipoma vsa rušina rdeča.

V kratkih hipih je bilo pokončano mlado življenje! Vtisk te hudobije pa je bil velikanski. Takoj so vsem izginile vinske moči iz možgan in grozna zavest se jim je vsilila v dušo. Vse je potem plaho pobegnilo po poti proti vasi.

V hiši je zdihovala stara Maruša, a kontesa je bila že davno omedlela.

Starec pa je sedel na rušini, z rokami si je tolkel glavo in verjeti ni hotel, da je resnica, kar je bil ravno doživel. Naposled pa so mu stopile oči izpod čela in neprestano je zrl na mrtvega sina, na njega kri in na roje muh, ki so se pasle okrog njega.

»Moj Bog, ubili so ga! Ubili so ga!« je godrnjal in poskušal vstati — ali vstati ni mogel. V glavi so mu vreli možgani — toda noge so bile brez moči!

Končno so prišli sinovi domov.

»Vida so ubili!« jim je zastokal s čudnim glasom nasproti — a potem je objela tudi njega tema in nezavest.

Bil je to strašen večer v Karlovcu! Ni prej ni pozneje ni bilo toliko nesreče, toliko bede in groze v hiši!

***

Na Visocem v vasi pa je tudi gospodovala groza! Drug dan so se skrivali skesani obrazi, in skoraj nihče si ni upal iz hiše na sonce. Vas je bila kakor zapuščena, in težilna zavest umora je ležala na nji.

Proti poldnevi so prinesli bratje umorjenega Vida iz Karlovca. Iz desak slabo zbito rakev so nosili na ramenih ter tiščali pod pazduho kopalno orodje, da bi mu izkopali jamo na vaškem pokopališču. Počasi so stopali skozi vas, s temnimi obrazi. Tu in tam se je odprlo okno, in se pokazal plašan obraz. Tu in tam je tudi prilezel otrok na prag, debelo gledajoč za čudnimi pogrebci.

Ti pa so na pokopališču kakor najeti delavci mirno kopali jamo in metali prst iz nje.

Nihče jih ni motil. Govorili pa tudi niso. Ko so naposled ubozega Vida položili v hladno zemljo in ga zasuli s teško prstjo, so se jim vdrle debele solze po rjavih obrazih. Pod cerkvenim stolpom pa so prijeli za vrvi in — tožno so zapeli zvonovi, da ni bil »brez zvonila po­kopan«.

Tedaj pa je prilezla stara Rotija ,tista večna vaška beračica', ter sedla na zid pri pokopališču. Stara je bila kot zemlja in skoraj popolnoma slepa in gluha.

»Hov, hov!« je zdihovala, »kaj so ga res ubili? Človeško življenje so ubili! To bode sodba sodnji dan! Hov! Hov!«

In starka je izvlekla velikanski molek in pričela prebirati njega jagode. In zdihovala, molila in jokala je.

Vidovi bratje so tiho odšli. Ko pa so zunaj vasi hoteli zaviti nizdolu proti Karlovcu, je zapel vojaški rog. Tam po cesti proti Visocemu je jezdila četa vojakov. Golo orožje se je svetilo v soncu in konjska kopita so delala gost prah. To je bil konec revoluciji na Visocem!

***

Potem pa je kazen pela! In Visočani so morali plačevati kvaro graščaku, tako da jim še denes leže v kosteh tisti časi. Morali pa so tudi v ječo, in doma je gospodarstvo pešalo in hiralo. Tudi Peter Smrt je moral v zapor, ker je njega gostilna bila ognjišče vsem ne­redom in ker je netil ogenj s tem, da je točil vino brezplačno. Komolček pa je dobil sodbo, da bode zaprt na vse življenje. Mnogo let pozneje so ga pomilostili. Star in ves potrt se je vrnil na Visoko, kjer je potem prosjačil s pridevkom »raztrgani Komolček«. A Visočani s bili sami berači od tedaj!

Starega Karlovčana pa so vprašali sodniki, koliko hoče odškodovanja imeti za sina?

»Nič,« je dejal, »ker toliko, kolikor je bil vreden, mi dati ne morete! Kar mi pa daste, to ni nič!«

V Karlovec se je počasi vrnil stari mir. Gospodar Aleš je skoro potem umrl. V zakon pa je moral iti sin Tomaž, ki še sedaj gospodari. Urh in Urban pozneje na ženitev »niti misliti nista hotela!«

***

A kontesa Ana?

Pred nekoliko leti sem obiskal sjajen ples v mestu C. — Plemenitaši so imeli svoj prostor, kjer so plesali. Med njimi je bila ženska prečudne krasote. Okrog nje se je gnetlo vse in se ji sladkalo. Ona pa je ednaka boginji spre­jemala vse te časti — a na obrazu ji je bil videti žar sreče. Bila je kontesa Ana, tedaj omožena grofica T. — Svet pravi, da je srečna. Saj videti je tako! — Življenje vihra nad nami s silno oblastjo, trgajoče nam iz srca spomine, da izginjajo brez sledu. In kdo bi trdil, da je to nesreča nam smrtnikom?