V Fordovem kraljestvu
| V Fordovem kraljestvu Ivan Molek |
Vtisi iz Detroita in Kanade
| |||||||||||
Z busom v Detroit.
[uredi]Tisti "hribček" v Sharon-Farrellu in "metropola" Cleveland nista požrla vseh mojih letošnjih počitnic. Ostalo je še pol tedna v rezervi. In ostalo je vprašanje: kje ubiti teh par dni?
"Kaj pa Detroit"?" je sugestiral prijatelj Peter Bernik zadnje dni avgusta. Dejal je, da on gre v Detroit obiskat prijatelje iz Kansasa, ki so se tam naselili in lahko bi ga spremil. Detroit je velika naša naselbina, marsikaj interesantnega je tam; tam je tudi meja Združenih držav in lahko vtakneva nos v Kanado, kjer rastejo nove slovenske naselbine kot gobe po dežju. Kar v Detroit, pa je!
Saj res! Zakaj pa ne? Torej dobro. Chicago ima dobro zvezo z Detroitom. Vlak je že stara reč. Avtobus vozi vsak dan. "Sivi psi" so dnevno na cesti — in ceste so jako dobre — zraven teh pa je še "Pony Express", ki vozi dnevno dvakrat iz Chicaga v Detroit in obratno. Imeniten bus je to. Ne delam rad zastonjske reklame za privatne družbe, ali resnica je resnica. "Pony" ima vse ugodnosti parlornega vagona na železnicah, poleg tega pa te ne mučita dim in prah kot v vlaku. Ako sediš spredaj v prvem sedežu — kakor sva se košatila midva — imaš lep razgled vso pot pred seboj. Ne ustavi se nikjer, razen pol ure na polovici pota v Klinger Laku, Mich., kjer imajo pasažirji lunč, če hočejo, in v desetih urah te pripelje iz Chicaga v Detroit. Stane pa polovico manj kot vlak in še cenejši je, če kupiš vozni listek za tja in nazaj.
Če vse to dobro premisliš, te mora premagati izkušnjava, ako si količkaj človeka. Dne 1. septembra zjutraj je "Pony" drčal v južno smer po Michigan aveniji in potem po Stony Island aveniji iz Chicaga in v prvem sedežu, kot rečeno, sta se komodno ščeperila Bernik in Molek. Bus je bil poln, ni pa bilo več pasažirjev kot sedežev. "Pony" ima rezervirane sedeže, zato ni gneče. Druga ugodnost je črni postrešček, ki ti uljudno postreže s sadjem, sladko pijačo ali s cigaretami. Skratka: ves komfort — tudi stranišča — je na razpolago v tem ultramodernem busu.
Bil je krasen dan in cesta polna avtov — ljudje so hiteli na deželo čez praznike — zato je bila vožnja bolj počasna. Omeniti je treba še eno ugodnost potovanja z avtobusom. Vlak te navadno pelje po najgršem kraju, po dvoriščih in mimo smrdečih tovaren, kadar gre skozi mesta, bus pa ponosno trobi po glavnih ulicah in najlepših bulevardih, tako da vidiš mesta od najlepše strani. Na ta način smo jo rezali skozi Gary, Michigan City, South Bend in Elkhart v Indiani. Lepa mesta, posebno Elkhart, okoli katerega se kakor kača vije St. Joseph River. Drugače nam ni država Indiana pokazala nič posebnega. Sploh je Indiana ob jezeru zelo pust, peščen kraj.
Še ena ugodnost — in potem sem pri kraju z zastonjsko reklamo. "Pony" je imel tisti dan tri šoferje, ki so se menjali vsake dve uri in eden izmed počivajočih je neprestano razkladal potnikom zanimivosti okolice. O vsakem mestu ali napravi ob cesti je znal povedati kako industrijsko, gospodarsko ali zgodovinsko posebnost. Tega nimate v vlakih na železnici.
"Bomo se pa še kaj naučili med potjo," je zadovoljno bleknil prijatelj Peter. Res sva slišala in videla mnogo zanimivi reči.
Vse drugačna, prijaznejša pa je okolica, ko prideš v državo Michigan. Krasne farme in šume vso pot, kamor seže oko. Tudi vinograde in sadovnjake vidiš, v katerih je pravkar rmenelo sadje in črnelo grozdje. Svet je valovit; cesta se dviga in pada ritmično. Zares, zelo poživljajoča vožnja! In tista mesteca, skrita v drevoredih in parkih ob cesti: Sturgis, Jonesville, Coldwater, Clinton, Saline in Ypsilanti. Šofer je potnike opozoril na skupino jezerc in na slovite Irish Hills. Ti "Irski griči" imajo približno sto let zgodovine za seboj.
V letu 1832 je zvezna vlada poklonila tukaj velik trakt zemlje skupini Ircev, ki so prišli iz Detroita (takrat je Detroit bil še peščica lesenih kolib, ki so se imenovale Fort Wayne). Irci so izsekali gozdove, spremenili divjo zemljo v polja in tukaj postavili prvo iz opeke zidano hišo v Michiganu, ki še danes stoji ob cesti in ima svoje prvotno ime "Walker Tavern." Sprva je bila oštarija v bližini cerkvice — Irci niso nikdar imeli cerkve brez šnopsarne kakor, nu seveda, naši dragi rojaki — danes pa je samo še nekak muzej. Na najvišjem griču stoji "Walker Tavern," ki tudi spominja na one pijonirske čase.
Takele monumente srečavaš, ko te gladka konkretna cesta vodi v Detroit.
Vožnja bi bila stoodstotno prijazna, če je ne bi kalile avtomobilske nezgode na cesti. V dobri uri vožnje smo videli tri nesreče in vsaka je bila večja od druge.
Pri prvi je velik truk ležal sredi ceste prekucnjen in molil vse štiri od sebe. Bus ni mogel mimo in moral je narediti ovinek čez neko pokopališče. V drugem slučaju so trije avti sunili drug drugega in se grdo okresali. Žalosten prizor je pa nudila tretja nesreča. Dva velika še nova avta sta ležala prevrnjena in vsa razbita poleg ceste in zraven sta ležala moški in ženska v nezavesti s krvavima glavama. Nabrala se je precejšnja skupina ljudi, ki so skušali spraviti ranjenca k zavesti, toda nihče ni imel potrebne priprave in nihče ni vedel kaj bi storil; vladala je prava konfuzija. Naš "Pony" se je ustavil in šoferji so dali vodo in obveze. Ne vem, da li sta nesrečnika prišla k zavesti ali sta umrla na cesti. Bus se ni smel dolgo muditi in pustili smo konfuzno množico za seboj.
"Tako je vsak dan" – – je hladno pripomnil naš šofer. Znano je, da največ nesreč povzroči pretekanje. Avti se pretekajo, medtem pa ne pazijo na nasprotni promet. To jih spravi v konfuzijo. Naglo zavijejo v svojo vrsto, pri tem pa butnejo ob druge, ki prilete mimo. Tako se nabijajo in pobijajo, da je strah. Podeželske ceste so dnevno polne avtnih razvalin, ranjencev in mrličev. Grozna šola prilagoditve k novim razmeram!
Mračilo se je že, ko se je na obzorju pojavil oblak dima in svetlikalo je tisoče luči. Detroit! Cesta se razširi in promet je večji. Bus vozi bolj počasi. Precej časa vzame, predno se prerine skozi predmestja in skozi reke avtov po ulicah in bulevardih.
Prvi vtis, ki ga dobiš, ko si na robu Detroita, je enak onemu, ki ga imaš, ko prideš v Chicago, Milwaukee, Cleveland ali katerokoli drugo večje ameriško in avstrijsko mesto: vidiš same nove hiše, ki jih zidajo kakor za stavo. V Detroitu pa mora biti ekstra kontest za zidanje. Zdi se ti, da imaš pred seboj divjo tovarno gradnje. Nove rezidentske hiše, trgovska poslopja in tovarne zidajo kar kupoma in blo[nejasno]ma; nove ulice tlakajo in celi bloki stanovanjskih hiš rastejo na vseh straneh mesta. Če je znak toliko hvalisane prosperitete, tedaj mora biti Detroit na vrhuncu blagostanja. Nekdo mora imeti denar, če vse to gradi in kupuje. Kasneje se prepričaš, da je to vtis le na zunaj – – znotraj je pa gola špekulacija.
Drugi vtis, ko te avtobus v[nejasno] po napetih bulevardih navzdol v glavni del mesta, imaš, da i[nejasno] v Detroitu vsak človek svoj avto. Take avtne gneče ne vidiš zlepa niti v Chicagu, čeprav so tudi čikaške ulice polne motornih vozil: Takoj dobiš zavest, da je Detroit središče avtne industrije na svetu, tukaj je Fordov kapitol, torej je naravno, da je v Detroitu največ avtomobilov. Ali tudi ta vtis te vara. Obišči ulice delavskih stanovanj in našel boš na tisoče in tisoče siromakov, ki hodijo peš do ul[nejasno]ne železnice. In cestna električna železnica v Detroitu je mestna last, ki obratuje — če odštejem graft — z dobrim dobičkom, k dokazuje, da je v Detroitu vedno dosti ljudi; ki ne zmorejo ali nočejo avtomobila – in za njih bo menda prekleto malo.
"Na levo so Fordove tovarne v Highland Parku," je zadnjikrat pojasnil naš šofer. Ni treba pojasnila. Ogromen zapis "Ford" med vrsto visokih dimnikov ti pove kaj je tam.
Nekaj minut pozneje se "Pony" ustavi na svoji glavni postaji pred hotelom Fort Wayne. Deseturne vožnje je konec. (Pravzaprav je bilo pol ure zamude, pa kaj je to?)
Pri detroitskih sodrugih in prijateljih.
[uredi]Na postaji sta naju čakala Peter Benedikt in Rudolf Potočnik s fordom. Pravilno! Kadar pritrempaš v Fordovo kraljestvo, je logično, da začneš s fordom. Detroit je poln fordov, kar je tudi pravilno — saj so tam doma. Naši detroitski rojaki, kolikor sem bil poučen, so precej bogati na fordih, dasi niso radi tega drugače bogati. Avto je danes potreba, ni več luksus. Vendar pa imajo detroitski Slovenci — kolikor sem jih sam videl in občeval z njimi — boljše avte kot je Fordov — kar je tudi pošteno, in prav.
Prijazna sodruga Potočnik in Benedikt sta naju odpeljala precej daleč na zapadno stran mesta, kjer je Benediktov dom. Ford je to daljavo hitro prevozil. Vse drugače bi bilo, če bi bila midva prepuščena iskanju in vožnji po cestni železnici. Detroitske ulice so velika sfinga za tujce. Začnejo se v stisnjenem južnem kotu ob vodi in potem se razširijo kot pahljača na vse strani, pri tem se pa cepijo na vse mogoče načine, tako da so malone vsi detroitski bloki špičasti. Za zlodja se ne moreš orientirati. Ameriška mesta so precej enokopitna, a vsako je menda po svoje muhasto.
V Benediktovi hiši, pred katero je naju Potočnik "izdumpal" v kratki, prijazni ulici, je bila večja družba. Zdelo se je, da so pričakovali čikaška trempa. Družba pa je še narastla. Prišel je sodrug Jože Mentoni s svojo ljubeznjivo soprogo, moj stari prijatelj in somišljenik, ki je že dolgoleten naseljenec in rdečkar v Detroitu. Saj je njegovo ime znano tudi zunaj po deželi. Prišel je tudi sodrug Andrej Šemrov, organizator detroitskega socialističnega kluba in aktiven delavec na društvenem polju SNPJ, takisto s svojo prijazno družico, ki mi je pa bila že znana iz obiska v uredništvu Prosvete. Prišli so drugi in večer je bil zanimiv in zabaven. Večer je prehitro potekel v gostoljubni Benediktovi hiši – pa bila naslednja noč toliko daljša, ko je prijatelj Peter z mirno vestjo žagal težke gabrove hlode ...
Benediktova hiša je še nova. Sodrug je bivši Kansaščan. Dvajset let je mož garal v premogovih jamah — imel je tu [nejasno] skušnje v zadružni prodajal — končno se je naveličal štrajkov, večnih kriz, "štaparije" in večnega pomankanja in se je preselil v Detroit z družino. Dobil je delo pri Fordu, kjer dela še danes in kupil si je stavbišče ter postavil hišo. Njegov najstarejši sin je šel v Fordovo tehnološko šolo, v kateri imajo študentje malo plačo od prvega dne. Benediktova žena je Nemka, toda naučila je slovensko in gladko gorenjsko narečje. Teko je m[nejasno] našel svoj kot v Detroitu, kjer upa na boljšo bodočnost svojih otrok. Vesel je, da je iznebil negotovega rudarskega dela. Takisto so drugi veseli. V Detroitu je vse polno bivših slovenjskih rudarjev k Kansasa – da ne omenjam onih iz Illinoisa, Indiane, Ohia in Penne – ki danes delajo pri Fordu in v drugih tovarnah in si ustvarjajo tamkaj svoje domove. Na[nejasno] mladine iz rudarskih naselbin — fantje in dekleta okrog osemnajstih in dvajsetih let – kar mrgoli v Detroitu in detroitski bratje se pridno trudijo, da spravijo to mladino v angleško poslujoče društvo S.N.P.J. To je lahko delo, kajti bivši rudarji iz Kansasa – in tudi iz drugih naselbin – so večinoma naprednega mišljenja. Rojaki, kot je Benedikt, ki so že stari boritelji za delavsko stvar, so potrebni detroitski naselbini, katera raste skokoma.
Sobotni večer pri sodrugu Benediktu je bil komaj začetek. Drugi dan, v nedeljo, so naju sodrugi ločili. Skupina je odpeljala Bernika nekam iz mesta — kako je bilo tam, mora on povedati, če ima "guts"— mene je pa pobasal Jože Mentoni. Vrgel me je v svoj rmenkasti avto in vsi trije — sodružica Mentoni je bila z nama — smo se peljali v glavni del mesta, na otok Belle Isle in daleč na severno stran, kjer so zgradili nov zverinjak. O tem interesantnem izprevozu več kasneje.
Med potjo sem se sešel z dvema starima sodrugama. Tam Petrič, mlajši brat znanega Franka, bivšega tajnika J.S.Z., je že star Amerikanec. Leta 1906 sem ga našel v Chicagu kot mladega fanta in navdušenega agitatorja. Po več letih se je preselil v Detroit, kjer je našel novo rodovitno polje za sejanje socialistične misli. Danes ima tam ženko in svoj dom in še vedno je aktiven, dasi je precej privezan na delo za vsakdanji kruh. Videla sva se tudi zvečer na sestanku pri Šemrovu, kjer je v razgovoru povedal nekaj krepkih in dobro osoljenih v prilog delavski politiki. Tom je stara korenina po mišljenju, po letih pa še precej fantovski.
Druga korenina je Tomo Bešenič, ki pa je že mož v letih. Poznam ga že dvajset let, odkar je bilo prvo zborovanje J.S.Z. v Chicagu. Takrat je prišel kot delegat iz Pittsburgha in s pokojnima Milanom Glumcem ter Žikičem je tvoril vodilno silo tedanjega pravkar porojenega socialističnega gibanja med ameriškimi Hrvati. Dolga leta je Bešenič stal v prvih vrstah in žrtvoval čas, denar in svojo energijo za stvar. Med vojno je pa prišla kriza, ki je pokopala hrvatsko sekcjjo J.S.Z. Mnogi hrvatski bojevniki so se umaknili in drugi so skočili med ekstremiste, toda Tomo je stal kakor hrast in ostal skoro sam. Kasneje je vodil kot predsednik Hrvatsko narodno zajednico. Težka je bila zanj ta doba. Pet let so ga imeli ekstremisti z leve in reakcijonarji z desne za tarčo najsramotnejših in najpodlejših napadov. Tako je mož osivel in izgubil zdravje v Ijutem boju z malenkostnimi ljudmi, namesto da se bi bil udejstvoval na širokem polju razredne borbe kot je bila njegova želja. Danes, ko je že ves zbit in bolan, ima prodajalnico v Detroitu, v kateri dela s svojo družino vred v petek in svetek in s katero si skuša pomagati na stara leta. Skoro so ga solze po[nejasno] ko mi je stari veteran podal [nejasno] ko in potožil o svojih jadih. [nejasno] te vsaj zdaj sreča spremlja, stari druže!
Tako je potekal dan. Perfidni zaključek dneva je bil zvečer v stanovanju sodruga Šemrova, kjer je bila zbrana večja skupina sodrugov in sodružic v prijateljskem kramljanju.
Prvi, ki sem ga zagledalm je bil tretja stara korenina Junko, bivši Kansaščan in [nejasno] Calumetčan. Ko sem pred enim letom obiskal Calumet na [nejasno] njem koncu Michigana, sem [nejasno] grešil mnogo starih prijateljev, ki so že davno odšli drugam. Med temi je bil tudi Polde, vedno vesel, šaljiv in odločno [nejasno]. Kjer je bila korajžna, po[nejasno] družba, je bil Junko zraven, kjerkoli je bil boj za pravično in napredno stvar, je bil Junko prvi zraven. Tako je bil [nejasno] takrat, ko je izbruhnila ve[nejasno] stavka rudarjev v deželi ba[nejasno] pred petnajstimi leti. Stal je med prvimi do konca – do poraza. Zato ni bilo več mesta [nejasno] v Calumetu. Odšel je v Arizono in odtam v Kansas, kjer se zakopal v rove črnega dijamanta in garal, dokler se ni tudi on naveličal groba za žive ljudi, selil se je z obilo družino v Detroit, kjer zdaj dela s svojimi [nejasno] novi vred v avtni tovarni. Njegova žena, Katy, rojena v Calumetu in čeprav vzgojena v n[nejasno]ku, mu je zvesto sledila od bojišča do bojišča in še danes je marljiva kot mravlja.
Rišem naše aktualne razmere, kakršne so, in naši posamezni delavci, ki stoje že toliko let neomajni v sprednjih vrstah, [nejasno]ga bojevnega delavstva v Ameriki, ne smejo oditi s pozor[nejasno] neopaženi. Lepa navada je, da se teh delavcev spominjamo ob njihovi smrti, kar pa je in bo plačilo za pokojnike. Daj jim priznanje, dokler so živi, vsaj priznanje, ako ne drugim plačila. Pravtako njihovim ženam, delavkam, ki dasi niso znane v javnosti, izvrše dosti potrebnega drobnega dela pri delavskih prireditvah in na po[nejasno] agitacije.
Kakor Junko, Šemrov, Benedikt, brata Mentoni in cela vrsta drugih – vseh imen si nisem zapomnil – tako zasluži priznanje tudi sodrug Anton Jurca, ki se udejstvuje v Detroitu že več let. Jurca je pomagal orati ledino in še danes dela in dela. Le oni, ki ima polna pleča odborov, polne roke dolžnosti in polno glavo skrbi glede tisočerih detajlov drobnega dela – ko je treba skočiti sem in tam, pripraviti to in ono za veselico, za shod; za igro, spisati vabilo ali dopis za v list – ta razume. Jurca ima mesnico, torej dosti svojega posla za eksistenco, raven tega pa si vedno odtrga čas in energijo za delo v prid društvu in klubu. Včasi je tega dela morda preveč in Tone zaide v slabo voljo – kdo pa ne? – tedaj pa ga razvedri njegova živahna ženica, ki je vsaj v družbi vedno dobre volje. Kdo ni vesel takih delavcev=
Martin Mentoni, Jožetov brat, je že dolga leta v Detroitu. Dober sodrug in družabnik. V razgovoru pokaže, da se poglobi v gospodarske, industrijske in politične probleme in da pozna svoj teren. – Andrej Šemrov je mehanik v Chryslerjevi avtni tovarni in že star naseljenec. V Ameriko je prišel kot kovaški delavec in garal po Ohiu in Wisconsinu. Pravil mi je, kake sitnosti so bile, ko se je učil angleščine. Neki farmar pri Youngstownu ga je grdo pogledal, ko je bil poslan k njemu po vodo »iz njegove (farmerjeve) sestre.« Kako je fant vedel razliko med »cistern« in »sister,« če se prva beseda napol izgovori? Takih anekdot – in ni treba, da bi bile vse grobe in vulgarne – bi naši možje lahko natresali na tisoče. Ni lepa ameriška šola življenja za našega naseljenca. Well, Andrej se je le navadil gladke angleščine. Med garanjem se je oženil in si ustvaril družino. Delavsko politično in društveno gianje v Detroitu je tudi njega upreglo in Šemrov mu dobro služi.
Jože Mentoni! Prej si nisem mogel misliti Detroita brez Jožeta. Saj je njegovo ime znano že dolga leta vsem onim, ki so stari naročniki »Proletarca.« Jože je bil aktiven v Detroitu, ko še ni bilo tam slovenske naselbine, bili pa so Hrvatje. Dosti zna Jože povedati iz onih let, ko je bil še v New Yorku in prva leta v Detroitu, ko so bili slovenski socialisti le »few far and between.« Ako bi bil pisal dnevnik, bi bila to danes zanimiva knjiga. Jože je pred nekaj leti ovdovel, pred štirimi leti je pa odšel na polletni obisk v staro domovino in od tam si je pripeljal nazaj v Detroit novo družico, učiteljico z Vrhnike, zelo inteligentno žensko, ki danes Jožetu pridno gospodinji na njegovem čednem in tihem domu v prijazni Normandy ulici, obenem pa mu pomaga na agitaciji za naše liste in organizacije. Tak dom mora biti srečen. V knjižnici sodruga in sodružice Mentoni je zbirka slovenskih, angleških, nemških in francoskih knjig. Tega ni mogoče zahtevati od vsakega delavca, je pa lep kompliment za delavsko hišo, v kateri se zavedajo in razumejo, da je izobrazba potreba, ne pa nepotreben luksuz. In Jože in njegova ljubeznjiva družica to dobro razumeta. Jože je inženirski delavec pri Fordu. Vsak dan na delu. Čeprav jih ima že 57 na grbi, ne misli še niti najmanj, da bi se umaknil kam v kot.
Slovenska naselbina v Detroitu.
[uredi]Naše naselbine po Združenih državah imajo svoje razne muhe, po katerih lahko sodiš njihovo starost in razvoj. Starejše so navadno tam, kjer je najgrši in najrevnejši del mesta: v kakem grabnu ob vodi in tovarnah. To velja predvsem za večja mesta. Posamezni rojaki so delali izjemo, ampak izjema ne velja za večino. Novejše naselbine so v boljših delih mesta. Dokaz, da se rojaki amerikanizirajo in nočejo več biti »hunkiji« ali »bohunki.«
Detroitska naselbina je – po vsem Detroitu. In Detroit je velemesto, ki že šteje čez milijon prebivalcev. Tako raztresene naselbine ni menda nikjer, niti v Chicagu, kjer smo razmetani na vseh straneh, kakor da nas je Lucifer sejal iz torbe, ko je bežal iz Jolieta v Pittsburgh.
Malokje dobiš tri ali štiri družine skupaj, da bi sosedje lahko stopili peš čez cesto v vas. Če hočeš v Detroitu obiskati slovenskega soseda, moraš pognati ford ali stopiti v cestnoželezniški voz in med vožnjo lahko prečitaš pol časopisa. Benedikt in Jože Mentoni sta najbližja soseda v dotični sekciji, toda med njima je dobrih deset minut vožnje z avtom. To pojasnjuje, zakaj je avto v Detroitu velika potrebščina, ako nisi zaljubljen v cestne kare.
Naselbina je nova. Pred petnajstimi leti je bilo morda komaj pet slovenskih družin, bila pa je že velika hrvatska, slovaška in poljska naselbina. Posamezniki so že prej prihajali in odhajali, ali pravo grupiranje se je začelo šele z otvoritvijo avtomobilskih tovaren. Sprva so se naseljevali v starem mestu in Highland parku ter v bližini. Poljaki so okupirali celo tedanje predmestje Hamtramck, kjer so še danes. Rojaki so se vedno pomikali gor po zapadu in severu – kakor je mesto rastlo in rastlo. Tako so se raztresli.
Računajo, da je danes 4000 Slovencev v Detroitu. Število pa zelo raste. Samo letos je narastlo morda za tisoč, ko so se začele naseljevati rudarske družine. Ko je propadla stavka rudarjev na severni konici Michigana, v okrožju bakrenih rudnikov, je prišlo približno 2000 bivših rudarjev v Detroit in zamenjalo lopate in krampe za kladivo in drugo orodje pri Fordu. Zadnje čase pa prihajajo premogarji iz premogovnikov, ki so izgubili stavko. Značilno je, kako porazi na rudarskih poljih pode naše rudarje v kraje, kjer je največja »open shop« v Ameriki. V Detroitu ni strokovne organizacije, vsaj v avtni industriji ne.
To mešanje bivših rudarjev in njihovih družin je ustvarilo v Detroitu čudne, mešane razmere. Sprva so se tam zbirali napredni elementi Slovencev in Hrvatov, ki so ustanovili društvo S. N. P. J. št. 121 in svojo politično organizacijo. Pri društvu so v začetku sodelovali tudi Slovaki in Poljaki, katerih danes brez malega ni več zraven. Danes so v Detroitu tri društva naše jednote, ki imajo skupaj približno tisoč članov z otroci vred; št. 121, ki je največje, šteje okrog 600 članov. Najmlajše društvo, št. 564, tvori angleško govoreča mladina. Calumetski priseljenci so deloma šli v naša društva, večinoma pa so ostali sami zase in oni so prvi začeli misliti na slovensko faro, katero so ustanovili šele pred par leti. Njihova cerkev je majhno leseno poslopje, za katero napredni naseljenci niti ne vedo, kje je.
Tako je nazadnjaški duh prišel v Detroit šele z bivšimi calumetskimi rudarji in trgovci. Kansaški rudarji tvore večinoma napredni element in se oklepajo naših društev.
Česar našim detroitskim bratom najbolj manjka, je socialno središče: dom ali dvorana. Eno dvorano že imajo, niso pa vsi zadovoljni s tem prostorom. Kupili so zemljišče za skupni dom, a niso še edini, če bodo tam kaj zidali ali ne; najbrž ne bodo. Krive so lokalne razmere večnega prenaseljevanja in naraščanja mesta, vsled česar se menjavajo prebivalci in stavbišča nimajo stalne vrednosti. V Detroitu je silno mnogo črncev, ki raznašajo paniko v cenah zemljišč. Kjer se črnci nasele, tam brž padajo cene, ko vse beži pred njimi drugam. Tako so zamorci – detroitski rojaki jim pravijo »Ljubljančani« (pravi Ljubljančani ne smete zameriti!) – pregnali nekatere naše naseljence iz več sekcij, kjer so precej izgubili na premoženju.
Delavsko politično gibanje med detroitskimi Slovenci je danes stabilizirano. Črta je jasno potegnjena in nekdanjih zmešnjav je konec. Na slovenske javne sestanke sicer še prihajajo razni »pitaniči«, ki radi stavijo taka in taka »pitanja«, ali to je brez efekta. Socialisti gredo svojo pot, o kateri smatrajo, da je najboljša v danih razmerah.
Ker je v Detroitu toliko bivših Calumetčanov, sem – kot tudi bivši Calumetčan – naravno našel nekaj starih znancev. Našel sem celo starega in dobrega prijatelja, ki ga nisem videl že 22 let. To je Joe Klemenc. Mož je samec in še čudovito dobro pri sebi; nič se ni postaral, dasi šteje danes čez pet križev. Nekoč je rudaril, da je bilo grdo, v vročih luknjah Tamaracka, zdaj pa opravlja tovarniška dela in pravi, da je zadovoljen. Stanuje pri bratrancu, ki je tudi samec. Torej dva tipična »pečlarja«. Važno je tudi to, da se ni Klemenc prav nič spremenil po svojem mišljenju, dasi živi v prečudni atmosferi. Ako bi namreč »farmar« in kandidat Smith stopil v omenjeno »pečlarsko« stanovanje, bi gotovo pogledal, kje je žegnana voda, nakar bi pokleknil in izmolil tri očenaše za tiste revne duše, ki niso »ne tukaj ne tam« …
Sodrug Šemrov me je opozoril na drugega Calumetčana, ki je njegov sosed – toda treba se je peljati do njega. John Žunič, tristo očofanih rac! Saj ste ga poznali, Calumtčani. Na šesti cesti je imel salun. Se ne spominjate? Rekli smo mu Jusi. Aha, zdaj pa že veste! Yes, on je in še ves tak kot je bil in njegova boljša polovica še vedno taka. Ne vem, ali se Calumetčani nič ne starajo, ali kaj. Well, Žunič je tudi zadovoljen v Detroitu in pozdravlja vse one, ki so včasi lomastili po njegovem »headquatru«, kdor še ni v krtovi deželi.
Detroitske posebnosti.
[uredi]Detroit je star 150 let. Rojstvo tega mesta je primeroma rojstvo Chicaga, Clevelanda, Milwaukeeja, Dulutha in drugih onih čudovitih ameriških mest, ki so se pojavila in zrastla »čez noč v prave velikane na obalah velikih jezer. Sprva so bile »trdnjave« – z visokimi ograjami zavarovane grupe lesenih kolib na strategičnih točkah v kotu, kjer se reka izliva v jezero. V teh trdnjavicah je bil »trading post«, trgovska postaja in vojaška straža, ki je imela posla z Indijanci in belokožnimi roparji. Detroit je bil v začetku Fort Wayne – kakor Chicago Fort Dearborn – in s plotom ograjene kolibe so stale na bregu naturnega kanala, ki spaja jezeri Huron in Erie. Od te točke je mesto rastlo po napetem svetu navzgor do kanala.
Vsako mesto ima svoje posebnosti: nekaj, česar nimajo druga mesta. Detroit jih ima morda več, toda tujec, ki je malo časa tam, ne more prezreti vsaj treh: Ford, Highland Park in Belle Isle.
Ford je največja posebnost – pravzaprav je Ford moderni Detroit, zato zasluži posebno poglavje.
Highland Park je mesto v mestu. Nekoč je bil predmestje daleč zunaj Detroita, danes pa je skoro sredi mesta — in še vedno »predmestje«. Čudno, kajne. Well, v ameriških mestih, ki rastejo pred očmi in v življenju človeka dosežejo milijon prebivalcev, je marsikaj čudnega, česar ne najdeš nikjer na svetu, niti v deveti deželi ne. V razvoju ameriških mest je vsako predmestje prejalislej pogoltnjeno ali anektirano. Ta procedura je navadno prostovoljna. Prebivalci odglasujejo, da se pridružijo – priklopijo, if you please, dasi je ta izraz zelo neotesan – mestu in stvar je izvršena. Highland Park je pa tako trd oreh, da ga Detroit ne more pogoltniti zlepa. Prebivalci so enostavno proti »priklopitvi« in pri vsakem glasovanju odglasujejo proti. Imajo toliko lokalnega patrijotizma, da imajo rajši svoj stari sistem lastne občinske uprave z lastnim »graftom«, kakor da se bi podvrgli »korumpirani« detroitski upravi. Medtem je Detroit obkrožil Highland Park daleč naokrog in mestece, ki hoče biti »samo zase«, je danes kakor otok sredi velikega morja. Koliko časa ostane »samosvoje«, je vprašanje. Mogoče bo morala država intervenirati in prisiliti trmoglavce k »priklopitvi«. V Highland Parku stanuje mnogo rojakov, ki pa so »nevtralni«, kar se tega tiče.
Belle Isle je dolg otok v naturnem kanalu, ki se imenuje Detroit River. Leži med Kanado in downtownom ali glavnim delom Detroita. Tradicija pripoveduje, da je neki belokožec kupil ta otok od Indijancev za par dolarjev. Dolgo časa je otok spada Kanadi, nakar ga je detroitsko mesto kupilo za svojo zabavo, ko ga je pretvorilo v paradiž.
Krasen otok! – Bil je prijazen dan v nedeljo 2. septembra, ko sta me Jože Mentoni in njegova soproga izprevažala v njunem nedeljskem avtomobilu in mi razkazovala znamenitosti Detroita. Počasna vožnja je bila po lepih bulevardih in promenadah, po glavnih ulicah med nebosežniki, ki se tudi v Detroitu v vedno večjem vzpenjajo proti nebu – mimo atraktivnih, belih poslopij javne knjižnice in muzeja umetnosti, dalje mimo ogromne vodovodne stavbe, v kateri samo ena sesalka potegne 1248 galon vode v eni uri in vse sesalke 37 milijonov galon v 24. urah – in konec vožnje je bil na Belle Islu.
Na otok se pride od detroitske strani po dolgem mostu, na katerem je noč in dan policijska straža – nihče pa ne ve, koliko je tajnih detektivov, ki zasledujejo tihotapce s pijačo in imigranti. Tisto nedeljo je kar mrgolelo avtov in ljudi na otoku. Imenitna široka cesta za avte vodi v jajčastem krogu po obrežju otoka. Belle Isle je okrašen z drevoredi in parki, v katerih je vsak dan piknik – samo poleti seveda – za parazite in turiste, ob nedeljah in praznikih pa za vsakogar, ki si privošči zastonjski luksuz hladne sence, trave in tam postavljenih miz s klopmi. Sredi otoka je zverinjak, kjer imajo zlasti otroci dosti veselja z opicami in sloni. Drugod so igrišča. Lep vodomet iz mramorja je gizdav okrasek. Še nekaj je, ki pokazuje kaj vse zmore denar. Privatni klubi detroitskih milijonarjev bi bili radi okupirali otok za svojo zabavo in v škodo občinstva. Hoteli so kupiti kos otoka, da tam postavijo poslopje svojega jahtnega kluba. Mestna uprava je bila toliko poštena, da je odklonila ponudbo. Na otoku ne sme biti nič privatnega! Kaj so storili kapitalisti? Prišli so z novo prošnjo, če smejo dodati k otoku svoje lastno stavbišče za poslopje. Tedaj je uprava sklenila kompromis. Dala je bogatinom na razpolago kanal, da lahko tam zgrade svoj otoke, ki se pa ne sme dotikati Belle Isla. Jahtni klub je šel takoj na delo in dal navoziti v vodo kamenja in prsti, postavili so svoj otok, na otoku pa mogočno stavbo s pristaniščem, ki je polno jadrnic. Ta umetni, privatni otok je zvezan po malem mostu z Belle Islem.
Ožina med otokom in Kanado je notorična vsled obmejnega tihotapstva. V temnih nočeh priplovejo od kanadske strani čolni, ki so polni opojne pijače ali imigrantov. Od ameriške strani pa švigajo čolni z zveznimi stražami in dostikrat odmevajo streli iz nočne teme. Sodrug Mentoni mi je pravil, kako so enkrat pripeljali skupino naseljencev in jih pometali na suho na Belle Isle, potem ko so reveži drago plačali prevoz. "Zdaj ste v Združenih državah in vaša skrb je, da vas ne primejo," je bilo povedano imigrantom in tihotapci so se brž umaknili na kanadsko stran vode. Preverjeni imigranti so nekaj časa tavali po otoku, kakor hitro so se pa približali mostu, jih je opazila straža in oddala strele v zrak. Ženske, ki so bile v skupini, so začele jokati in v nekaj hipih je bila vsa družba aretirana in drugi dan poslana nazaj v Kanado. Seveda niso vsi tako nevedni. Mnogo utihotapljenih naseljencev se srečno ukrade v Detroit. Na otoku se skrijejo kamorkoli in prenoče, podnevu pa že dobe koga, ki jih v avtomobilu odpelje po mostu v mesto brez suma. Najsumljivejše so one osebe, ki gredo ponoči peš po mostu. Vendar pa oni imigranti, ki se utihotapijo v Združene države, nimajo tukaj mirnega življenja. Spremeniti si morajo ime in žive v večnem strahu, da jih kdo spozna in ovadi. Nikdar ne morejo postati državljani, in če hočejo kdaj zapustiti Ameriko, se morajo spet ukrasti čez mejo.
Fordova ogromna mašina.
[uredi]Sodrug Šemrov je pognal svoj avtomobilček in vsi trije – on, prijatelj Bernik in jaz – smo se odpeljali v Highland Park po važni misiji: izvolili smo si poklon največjemu avtomobilskemu magnatu Detroita, Amerika in celega planeta. Ne poklon Fordovi osebi, do njega ne pridejo taki plebejci – mi nismo romunska kraljica – temveč Fordovemu sistemu. Kdor je bil sedanje čase v Detroitu pa ni obiskal Fordovih tovaren – ni bil v Detroitu.
Henry Ford, stvarnik Detroita v 20. stoletju in stvarnik »racionaliziranega delovnega sistema«, ima v Detroitu tri glavne tovarne, pravzaprav tri skupine tovaren. Najstarejša je v Highland Parku, druga, kjer izdelujejo bahave »Lincolne«, je na severni strani, najnovejša je pa River Rouge daleč zunaj mesta, ki pa ne bo dolgo zunaj. Poleg tega je Ford postavil veliko tovarno onkraj meje v Kanadi – in poleg tega ima Ford tovarne za sestavljanje avtov v vseh večjih mestih Amerike in v mnogih mestih Evrope in Azije. Univerzalen magnat! Za danes nas zanima le njegova centrala v Detroitu, iz katere tečejo žile in živci po vsem planetu.
Pot nas vodi najprej k staremu Fordu v Highland Parku. Vtis od zunaj na gigantično poslopje je dober. Lepe ceste in zelene trate z rožnimi grmiči kroginkrog. Kralj avtov skrbi, da se ga »prime oko«. Ako bi ne bilo ropota in duha po kemikalijah iz notranjosti, bi človek mislil, da stoji pred kakim zavodom umetnosti ali učenosti.
Velika soba za posetnike je mikavna. Okrog petnajst gospodov in dam že čaka. Uradniki so uljudni. Smehljajo se in pokažejo na stole. Vsak posetnik mora stopiti k dolgi mizi in podpisati vizitnico: ime, naslov in – kateri model avtomobila se mu najbolj dopade. Ford smatra, da je vsak obiskovalec potenčni kupec. Business efficiency!
Dal sem jim ime in naslov, toda vrsto glede modela sem pustil prazno. Kmalu pride vodja in nam pomigne k sebi. Najprvo nas instruira: Na tleh Fordove kompanije ne sme nihče kaditi; ako ima kdo fotografsko kamero, jo mora pustiti v sobi; vsakdo mora iti le za vodjo in ne sme zaostajati; govoriti z delavci je prepovedano; na vsako vprašanje, ki je umestno, odgovarja vodja; v sobi za obiskovalce so na razpolago tiskovine, ki pojasnijo vse. Dame in gentlemani, prosim, stopite za menoj!
Stoodstotna »efficiency«! Tudi posetniki morajo korakati hitro v skladju z ritmom strojev iz jekla in mesa ter krvi! – Le včasi, kadar pride izredno visoka oseba, narede izjemo. Ko si je romunska kraljica ogledala Fordove tovarne, so jo vodili samo z njenim spremstvom in vsi delavci, mimo katerih je njeno »veličanstvo« korakalo, so dobili za dve uri lepe, čiste, rmene plašče, katere so brž slekli, ko je bilo konec parade…….
Najprej korakamo skozi tovarno za stroje in orodje, ki nas ne zanima posebno. Ford izdeluje sam vso svojo opremo za tovarne, kar znači »overhead« ali stroške, ki se sami ne pokrivajo. V tovarni kar mrgoli mehanikov pri številnih avtomatičnih strojih. Stroji delajo stroje!
Pridemo v dolg prostor. Silen vrvež. Delavcev je na vseh straneh kot mravelj. Ne zmenijo se za nas. Vsak je zatopljen v svoje delo, ki je precizno. Vse gre avtomatično. Kosi železa že potujejo na kavljih, ki jih vleče žica na koleščkih. Delavci stoje zraven in vsak izvrši nekaj dela na potujočem kosu. Biti mora uren, kajti kos ne čaka – lahko mu uide naprej, za njim pa že pride drugi kos. Tako ga delo lovi ves božji dan, lovi in podi. V Fordovem sistemu dela ni treba ljudi priganjačev: delo samo je priganjač in delavci priganjajo drug drugega. Imeniten sistem! Efficiency!
Kos potujočega železa je sprva brez forme, gol železen drog. Mimogrede, ko brzo korakaš za vodjo, pa že dobiva obliko. Prepotoval je par sto delavskih rok ob strojih in postal je os. Kmalu dobi še dva kosa zraven in formo trikota. Medtem spreminja še barvo. Potuje skozi barvila in v nos ti udarja oster vonj kislin in kemičnih tvarin. Pri tem delu vidimo brez malega same »Ljubljančane« – črnce. Tukaj nas ni treba priganjati k hitri hoji. Vsi zbežimo v nov oddelek.
Tako se rode in razvijajo spotoma stoterni deli, ki sestavljajo avtomobil. Nemogoče je vse videti in zapopasti. Ljudje, ki delajo tukaj leta in leta, nikdar ne vidijo vsega dela; vsak pozna le svoj del ali delček in svoj stroj. Fordov avto ima približno 4000 delov – in za vsak del je povprečno pet strojev in 20 parov rok, da ga izvrše. Končno pridejo vsi deli skupaj – vsi za las enaki in vsi se čudovito ujemajo. Deli, ki se ne ujemajo, se vrnejo med potjo dela nazaj v kompletno dovršitev. Ves aparat skupaj, stroji in ljudje, pa tvori ogromno mašino, ki teče gladko, da ni nič bolj gladkega pol solncem. Ta mašina iz jekla in človeških rok znaša dnevno skupaj tisoče enakih delov in jih sestavlja v tisoče enakih avtov. Poleg tega so tisoči delavcev in strojev, ki pripravljajo in izdelujejo materijal za dele. Ford producira vse sam: les, usnje, železo in jeklo, nikelj in steklo, tekstile in stotero drugih potrebščin; ima svoje gozdove, svoje premogovnike, svoje železnice itd. Zadnji material, ki ga je pridobil, je kavčuk za »tajerje« (pnevmatike), katere je moral doslej naročiti od drugih. To je danes najtemeljitejše organizirana industrija od izvora surovin do izvršenega produkta.
V ogromni kovačnici smo. Spet sami črnci. Peklenski šunder in približno peklenska vročina. Cele vrste električnih peči, iz katerih žari rmen plamen. Delavci skačejo in z dolgimi kleščami jemljejo iz peči kose beložarečega železa. Vtaknejo ga pod parno kladivo in pritisnejo z nogo. Kladivo se dviga in pada, dviga in pada in ven pride še rdeča forma »crankshafta«, najvažnejšega dela pri motorju. Forma je surova, nakar gre skozi dolgo vrsto strojev, odkoder pride do lasu obrušen produkt. Tako je kujejo in pilijo vsi deli motorja.
V drugem oddelku režejo razne vijake, v tretjem delajo rokovode (steering wheel), v četrtem – pa kaj bi našteval! Saj nismo videli niti ene stotinke aparata. Posetnike vodijo le po onih oddelkih, ki so najvarnejši in morda najčistejši. Vmes, po dvoriščih med tovarnami, pa drve mali motorji, ki vlačijo materijal na vozičkih. Kolosalen aparat!
V dobri uri smo prehodili vse pokazane oddelke in prišli v krogu nazaj v pisarno, zraven katere je izložba. Najlepši eksemplarji avtov so tam na ogled. Lahko ga kupiš in se odpelješ domov, prihraneč si tovorne stroške.
V tovarnah v Highland Parku, katere smo si pravkar ogledali, dela danes okrog 40,000 delavcev. Plača je pet, šest in za nekatere osem dolarjev dnevno. V bližini je Fordova tehnološka šola za dečke, ki izvrše srednjo šolo in ki so med poukom plačani od 16 do 36 centov na uro. Tako Ford vzgaja sam svoje inženirje in drugo tehniško osobje. Delavcev nihče ne sili, da morajo kupiti avto, ali če ga kdo kupi, je njegova dolžnost, da kupi Fordovega. Kdo hoče ostati pri Fordu in jesti kruh iz njegove roke, si mora to zapomniti.
Zdaj pa še v River Rouge.
Avto nas odpelje daleč ven iz mesta na zapadno stran. Tam ob reki Rouge je Ford kupil 1100 akrov zemlje in postavil pred nekaj leti celo mesto tovaren. Sodrug Šemrov je rekel, da je to največji industrijski plant na svetu. Daleč proč ob gladki cesti in sredi lepe promenade je urad, impozantna palača, ki ima nad glavnim vhodom vsekan Fordov zlati rek: »Industrijska organizacija, ako hoče biti uspešna, mora rasti od tal navzgor.«
Tak je monument, ki si ga je dal postaviti moderni industrijski Napoleon!
Formalnosti za posetnike so iste kakor v Highlandu Parku. Fordovi zakoni veljajo po vsem njegovem kraljestvu. Ko je bilo zadoščeno formalnostim, so nas naložili v dva busa, ki sta bila polna; bilo nas je blizu 50.
V glavni »ulici« med tovarnami izstopimo. Vodja nam pove, da v teh tovarnah dela 83,000 delavcev, ki producirajo dnevno 3900 avtov novega modela. Od drugih sem izvedel, da namerava Ford naviti produkcijo v enem letu na 10,000 avtov dnevno.
Tovarne, skozi katere korakamo urnih pet (mnogi so se zagledali v stroje in zaostali ter se izgubili, nakar je moral vodja stopiti nazaj med jeznim rentačenjem), so sestavljalni oddelki. Tu sestavljajo motorje in dovršene avte iz delov, ki pridejo sem iz Highland Parka. Poleg tega so tu plavži za taljenje starega železa, katerih pa nismo videli, dasi smo videli ob reki velikanske kupe zarjavelega železa starih ladij, katere je Ford kupil od zvezne vlade po smešnih cenah. Vsa ta železna šara se dnevno spreminja v lepe nove avte. Kristus, ki je spreminjal vodo v vino, je bil "piker!"
Spet isti prizori: dolge vrste strojev in dolge vrste delavcev, ki lovijo in priganjajo drug drugega. Motorje sestavljajo. Motor raste spotoma tako hitro kakor premikaš pete. Plošča za ploščo, kos za kosom pri vsakem koraku je nekaj novega pri motorju in ko prideš do konca oddelka, skoči izgotovljen motor iz avtomatičnega kretala (conveyor), brž ga porinejo v inšpekcijo in v nekaj minutah že potuje takisto avtomatično v drugi oddelek, kjer je pričvrščen na podstavku. Ves ta proces opravlja tisoče človeških rok s pomočjo električne sile.
Najzanimivejši je oddelek sestavljanja. Tam se najprej pokaže goli podstavek iz katerega zraste nov avto ali truk pred tvojimi očmi, ko korakaš mimo. Pri vsakem koraku pride zraven kaj novega med pomikanjem podstavka: motor, ogrodje, kolesa, rokovod, stranice, sploh vsi dovršeni deli. Dobesedno rečeno: avtomobil kar leti skupaj. Delavci se vozijo sedeč na malih vozičkih in privijajo kos za kosom. Predno se zaveš, si že na koncu, kjer avto pade na pod in zdrči ven. Zunaj nekje imajo posebne prostore za poskusno vožnjo; posebni zvedenci jih drve naokrog z vso hitrico.
To je sistem! Ako obiščeš čikaške klavnice, vidiš nekaj podobnega z eno razliko, da se tam živi prašiči razidejo avtomatično v šunke in klobase, pri Fordu se pa tisoči kosov stekajo v avtomobil.
Ogledamo si še steklarno, v kateri izdelujejo vetrobrane na avtih. Spet armada delavcev in strojev, ki se večno gibljejo. V vročih pečeh se tali masa, iz katere delajo steklo v ogromnih komadih, ki jih potem režejo v potrebne šipe. Vse to se vrši avtomatično v kolosalnem strojnem aparatu.
Ob glavni cesti, ki drži mimo tovaren, je uposlevalni urad. Tam so ostali prosilci za delo v dolgi vrati, belokožni in črnci. Bilo jih je morda petdeset. Prijatelji so mi povedali, da ob jutrih jih navadno stoji po dvesto. Uposlevanje se vrši zdaj v velikem številu. Ford goni produkcijo navzgor in zato najema nove in nove delavce, ki postanejo del aparata — kljub temu jih nikdar ne zmanjka. Trume za trumami prihajajo v Detroit — sveže blago iz velike armade brezposelnih in trume za trumami marširajo v River Rouge, kjer jih požirajo stoterna žrela in tisočerni stroji. Velik je sistem!
Onkraj meje v Kanadi.
[uredi]Bilo je na delavski praznik zjutraj, ko smo se napotili v Kanado. Bilo nas je lepo število, trije polni avtomobili. V naši družbi je bilo tudi nekaj rojakov, ki so že več let v Detroitu, pa še niso stopili čez mejo; šele zdaj so porabili priliko. Družbo sta vodila sodruga Šemrov in Potočnik, ki sta že bila večkrat na drugi strani vode.
Čez mejo prideš z ladjo ali takozvanim "ferry", na katerega zapelješ avto, ne da bi se premaknil iz njega in za prevoz plačaš 60c. Gornji krov ladje je za pešce. Tistega dne je bila ladja polna avtov. Tako so hiteli čez mejo, da so tri ladje neprenehoma plule sem in tja čez kanal. Bil je praznik in Američani so — kot običajno — drveli v Kanado na "požirek".
Prihodnje leto, ali vsaj kmalu, ne bo treba več ladij za prevažanje čez mejo, ker že grade čez kanal dolg most iz Detroita v Windsor. V bodoče bo manj sitnosti za potnike — in toliko več za policijo na obeh straneh.
Ladja odrine od brega in v nekaj minutah pristane na drugi strani. Avti začno drčati na suho med visokimi žičnimi mrežami. Pri vsakem avtu se ustavita dva kanadska uradnika. Prvi vpraša, če smo državljani Združenih držav. Kanada ne mara sitnosti z imigranti, če jih z druge strani pošljejo nazaj, zato je previdna. Moramo se izkazati s papirji in preiskava je zelo površna. Oba uradnika sta od sile uljudna z Američani. Drugi uradnik je carinik, ki pazi, da se ne utihotaplja nezacarinjeno blago. Pogleda v avto in pokima. Vse je v redu. Avto je treba registrirati, da ne bo prodan v Kanadi.
Ko smo prosti, se odpeljemo do kanadskih rojakov. Baš tedaj se ulije ploha. Mokrota nas pozdravlja na vseh koncih in krajih! Na obrežju so tri mesteca, ki so tesno skupaj: Windsor, Walkerville in Ford City. V zadnjem je velika Fordova tovarna. Torej smo še vedno v Fordovem kraljestvu, ki ne pozna mednarodnih mej! Hail!
Naši avti se ustavijo v kratki ulici s priprostimi, toda čednimi nizkimi, lesenimi hišami z zidanimi podstavki. V hiši tik nas poje harmonika štajersko narodno! Smo že tam! Vstopimo. Tu stanuje rojak Kos svojimi »fanti«.
V tistem momentu se mi je zazdelo, da sem se pomladil za 28 let. Tako je bilo, ko sem bil prvi dan v Ameriki, tam daleč v Steeltonu, Pa., kjer je bila one dni vsaka slovenska hiša kasarna – polna »fantov« na stanovanju in hrani, »fantje« so bili večinoma mladi, še rdečih lic – tudi »vdovci«, ki so pustili žene v starem kraju, so bili mladi – še neizčrpani, boječi, nedolžno naivni in vsi »zeleni«. Slika, ki je že uhajala iz spomina, je oživela v vsi kompletnosti. Sam sem bil »fant«.
V tej novi slovenski naselbini v Kanadi se ponavljajo razmere, kakršne so bile po naših naselbinah v Združenih državah pred tridesetimi leti in še prej. Naseljenci so še vsi mladi fantje, komaj par let ali par mesecev tukaj; še imajo na sebi starokranjsko svežost in plahost. Njihova govorica je še čudovito domača, ni mešanica, korumpirana z angleščino. Plašno te gledajo, in ko jih ogovoriš, so veseli, radi ti zaupajo vse. To so naše razmere v povojih.
Medtem, ko sem se jaz zanimal za obraze, so moji detroitski tovariši nekaj izvohali. V Kanadi je tudi delavski praznik, Labor day, kakor v Združenih državah, tovarne počivajo, vse prodajalnice so zaprte in državna gostilna tudi! Tristo zlomkov, kaj pa bo zdaj? Da bi šli v Kanado in ne bi okusili svobodnega piva, to bi bilo nečuveno! – Rojak se je oprostil, da nima nič v kleti. Prejšnji dan je bila nedelja in »fantje« so vse izpraznili, obiska pa ni pričakoval. Moji tovariši niso verjeli. Skopuh najbrž ima, ali preveč nas je, da bi mogel vse pogostiti. Lepa reč! Potrkali so pri sosedu. Ta je rekel, da nam postreže samo z desetimi steklenicami, več nima. Zakaj nas je prišlo toliko?
Poslovimo se in avti odhite naprej. Gremo drugam. Saj so še drugi. Ako pa ni nikjer nič, poiščemo »butlegarje«. – Čudno kajne, butlegarji v Kanadi, kjer ni več prohibicije! Pa je tako. V Kanadi, ali vsaj v provinci Ontario, v kateri smo zdaj, ima vlada monopol opojnih pijač. Nihče drugi ne sme prodajati. Ako hočeš kupiti pijačo, moraš najprej dobiti v uradu dovoljenje ali permit, ki te stane dva dolarja. S tem permitom lahko kupuješ tri mesece in vso pijačo moraš vzeti domov. Mnogi pa potem na skrivaj prodajajo nakupljeno pijačo s par centi dobička. Ako prideš v Kanado za dan ali dva, se ti res ne izplača jemati permita za nekaj steklenic piva in rajši plačaš nikelj več za steklenico istega blaga.
Pridemo k drugemu rojaku, Franku Magdiču. Kar ustrašil se nas je, ko smo invadirali njegovo hišico, njegovi »fantje« – katerih nisem preštel – so nas pa plašno gledali iz kotov. Detroitčani so ga hitro rešili iz zadrege rekoč, da ga prosimo za prostor, vse drugo si preskrbimo sami. Magdič nam z veseljem prepusti prostor in se huduje, zakaj mu ni nihče prej pisal, da bi se bil pripravil na obisk.
Vse je v redu. Dva moja »fanta« takoj odideta po svojem poslu in se vrneta čez pol ure s – štirimi pajntskimi steklenicami kanadskega piva. To je vse, kar sta mogla dobiti! Slaba se kaže. Vsakdo se izgovarja, da nima, in če ima, se ne upa prodati, ker nas ne pozna. Tedaj obide sveta jeza sodruga Benedikta. »Jaz sem danes prvič v Kanadi, tujec sem tukaj, nihče me ne pozna, pa vam pokažem, da lahko dobim kolikor hočem!« – je rekel in odkuril iz hiše. Res se kmalu vrne in za njim se je pripeljal butlegar s polnim žakljem steklenic. V nekaj hipih je ila miza polna steklenic s pivom, zamaški so pokali in vsi obrazi so se razvedrili. Pivo je bilo mrzlo in zelo ukusno: ima devet odstotkov alkohola. Dobi pase štiriodstotno in manj opojno. Benedikt se je drugič izgubil in privlekel zaboj kruha, klobas, sira, čebule in paradižnikov. Sledila je prava pojedina, h kateri povabimo tudi domače. Magdič navije viktrolo v kotu in se zavrti z eno naših žensk. Imeli smo dve.
Medtem, ko se je družba zabavala, je tekel razgovor z bratom Magdičem, ki je tajnik društva »Vintgar« št. 588 S. N. P. J. v Windsorju. Na steni v sobi visi čarter naše jednote in zraven je jednotin koledar. »Prosveta« prihaja vsak dan v njegovo hišo. Naša jednota tudi ne pozna mednarodne meje in se krepko razvija po Kanadi. Društvo v Windsorju – sedež društva je v Ford Cityju – šteje že 40 članov. Staro je dve leti in nekaj časa je bilo tako na slabem, da je bil br. Magdič sam društvo. Danes pa spet napreduje. Seveda so v Kanadi drugačne razmere, rojaki so še novinci, ki se selijo sem in tja. Sčasoma se stabilizirajo.
Magdič je še mlad in simpatičen mož, je prišel iz stare domovine pred tremi leti in zdi se mu, da je najstarejši naseljenec v tej naselbini. Doma je iz Prlekije na Štajerskem. Novi rojaki prihajajo dnevno iz vseh krajev Slovenije. V ogromni večini so samci. V vsej naselbini je morda pet oženjenih. Slovenk primanjkuje.
Kako žive rojaki? Primeroma dobro. Vsi delajo, večinoma pri Fordu, in zaslužijo šest do osem dolarjev dnevno.
In drugače? Čitajo kaj, se zanimajo za izobrazbo? Prilično. »Prosveta« ima nekaj naročnikov in on poskrbi, da jih bo še več. Njemu se »Prosveta« zelo dopade.
Naseljujejo se tudi Hrvatje in delavci drugih narodnosti. Kaki so odnošaji med Slovenci in domačini, kanadskimi Angleži? – Z začudenjem sem izvedel, da se windsorski rojaki vsaj deloma izdajajo za Nemce iz Avstrije. Kanadčani poznajo tamkaj Jugoslovane le v Hrvatih, ki pa so s svojim obnašanjem dobili slabo ime – in Slovenci ne marajo tega imena. Ali mora iti naš ameriški razvoj do zadnje pike tudi v Kanadi? Ali bodo tudi tam »Avstrijci« in »Hunkiji«?
Ko smo se poslovili od bratske Magdičeve hiše z najboljšimi željami, da se kdaj še vidimo, sem videl na porču druge slovenske hiše skupino mladeničev. Stopim k njim in jih izprašujem. Dva sta Belokranjca od Črnomlja. V Kanadi sta dve leti. Prej sta delala nekje drugje na severu. Tu se jima dopade. Ali mislita kdaj prekoračiti detroitsko lužo? Da, kadar bosta kanadska državljana, ne prej. Rajši počakata pet let, kakor da bi se skrivala v Združenih državah in živela v večnem strahu. Saj je tukaj pravtako dobro!
Pameten sklep. naši naseljenci v Kanadi so spoznali, da je riziko za »raj« v Združenih državah prevelik. Kaj je razlike, če garajo vsi pri Fordu v Detroitu ali v Kanadi? Razmere v splošnem v Windsorju pa so približno enake; vsaj eksistenčne ugodnosti niso dosti slabše.
Naši avti zavijejo po cesti iz mesta. Ogledamo si okolico. Farme kakor na ameriški strani z eno razliko – tu so velika tobačna polja, dočim nisem videl tobaka nikjer v Michiganu. In kako lep tobak, ki ga sušijo na solncu! Vsepovsod napisi tvrdk, ki prodajajo zemljišča na račun novega mosta, ki ga zdaj grade čez vodo. Vsak čas ob cesti te dirne v oči velika tabla z napisom »Samo pet minut od novega mosta! Bodočnost tega kraja je velika. Kupite!« Pravilli so mi, da je nekaj detroitskih Slovencev že kupilo.
V širokem krogu se vračamo v Walkerville. Cesta je dobra, iz konkreta je kakor po Združenih državah. Avtov kar mrgoli na cesti in po ulicah. Brez malega sami ameriški gostje. Srečna Kanada, ki je – vsaj v tem kraju – tako pusta pa ima toliko »turistov«! Nekaj se opaža: avtomobili se gibljejo zelo previdno. Kanadske oblasti so stroge. Ako se kdo zaleti in če je vrhtega še pijan, plača, da je črn. Povedali so mi o smoli, ki jo je imel letos neki detroitski rojak na kanadski strani. Komaj je prišel čez mejo in dobil nekaj pijače, je imel kolizijo z drugim avtom. Bil je aretiran. Niti kapljice ni okusil, ali dejstvo, da so našli pri njem pijačo, je zadostovalo, da je moral plačati $150 kazni.
Bližal se je večer, ko se napotimo proti Detroitu. Pri odhodu iz Detroita ni bilo nobene sitnosti, pri povratku je pa bil »špas«. Ko pridemo v pristanišče, vidimo dolgo vrsto avtov in policaja, ki nam pravi: »Le nazaj, nazaj v vrsto!«
»Kje je vrsta?« – Jo že najdemo, le nazaj! Res jo najdemo – dve milji od pristanišča. Računal sem, da se najmanj 5000 avtov tepe na povratku čez mejo. In bil je praznik – kje so vsi ti ljudje dobili pijačo? Smešno vprašanje!
Čakamo in čakamo in se pomičemo kot polži. Čez dobri dve uri nas porinejo na ladjo. Tri ladje so neprenehoma prevažale ameriške »pijance« najbrž do polnoči! Dobro, da človek vidi to blaznost. Nekateri »turisti« si bili res pijani. Ni čuda, da so cariniki in naselniški uradniki na ameriški strani skakali kot brez glave in postajali z vsako uro osornejši.
Bila je dvojna preiskava. Prvi je vtaknil svoj nos v naš avto prohibičnik in tipal pod sedeži. Našel ni nič. Kar smo nesli čez mejo, je bilo v želodcu in brez vsakega efekta. Vsi smo bili trezni, kar je bilo gotovo v čast naši družbi. Pred nami je bil avto zamorcev iz Chicaga – videli smo licenčno tablico – ki pa niso imeli sreče. Njihov avto je bil porinjen na stran v znamenje, da so nekaj našli pri njih. Kljub stražam prohibičnikom se tihotapstvo vrši na debelo. Marsikdo stisne steklenico ali »flask« skozi mreže. Navadno nalože ta posel ženskam, ki skrijejo steklenico v nedrije ali kam drugam. Rojak, ki mi je pravil, kako so privezali dva kvorta žganja na os med kolesa avta, je moral srečati »zelenega« stražnika. Ta igra je nevarna, ker tudi spodaj dobro pogledajo.
Drugi je bil uradnik naseljevanja. Izpraševal je strogo. Vsi smo morali pokazati državljanske papirje in odgovoriti na zvita vprašanja. Sodrug Junko je pozabil svoj papir doma. Nekaj časa je študiral njegov obraz in verjel mu je ter ga pustil. Zraven mene je sedela soproga sodruga Šemrova s svojo malo hčerko. »Kdo je ta ženska?« je bilo vprašanje. Pojasnilo ni zadostovalo in uradnik je še vprašal hčerko, če je ženska res njena mati. – Ko je pred par meseci šla neka slovenska družba skozi isto inkvizicijo, je malo manjkalo, da niso rojaku pridržali njegove žene, ker ni imel dokaza, da je res njegova žena in državljanka. To omenjam radi tega, da bodo rojaki, ki potujejo čez mejo, vedeli pripraviti se z vsemi potrebnimi listinami.
Brez smole pa le nismo bili. Med nami je bil detroitski Slovenec, ki še ni državljan, ni pa imel pri sebi potnega lista, s katerim je prišel postavno v Združene države. Uradnik ga je aretiral in ostal je na postaji. Zunaj se ustavimo in dva tovariša gresta nazaj, da vidita kako bo z njim. V tistem momentu jo aretiranec primaha skozi vrata in gre proti nam. Torej so ga izpustili? Ne, niso, jim pove, on je – ušel. Kaj? Da, ušel je! Uradniki so imeli toliko posla, da niso pazili nanj in on je enostavno odkorakal iz pisarne. Če je tako, tedaj hitro v avto! Odpeljal se je z nami in dovolj je bilo smeha na račun imigracijskega uradnika, ki tako slabo pazi na svoje »arestante«.
Tako se je končala kanadska avantura.
»Tammany Farmers.«
[uredi]Dosti se bi moglo napisati o Detroitu in tamošnjih razmerah, slovenskih in splošnih, toda – zakaj ne bi še kdo drugi kaj povedal? N. pr. povedati bi bilo treba še to, da Ford ni edini kralj avtomobilov v Detroitu. So tudi drugi: Dodge, Chrysler, Fisher itd. Zraven tega so tam še druge industrije, ki proizvajajo različne »asesorije« (pritikline) za avte. Potem so samostojne industrije, kot n. pr. večja solna jama. Ford je začel producirati tudi aeroplane, a to delo je še v povojih.
Omenjeno tudi ni bilo unijsko in delavsko politično gibanje v splošnem, ki pa je na žalost zelo mizerno. Angleška socialistična organizacija je slaba že ves čas izza vojne in unije so omejene le na stavbne stroke. Ameriška delavska federacija je sicer sklenila že pred enim letom i[nejasno]tom, da organizira stotisoče [nejasno] avtomobilski industriji, ampak še danes hodi okrog industrije kakor maček okoli vrele kaše. Seveda federacija je – zanič. Zato pričakujemo, da »edino zveličavni delavski mesije« organizirajo avtne delavce … Do danes ni še nič. Kaj čakajo?
Dne 5. septembra se je nama s prijateljem Petrom zazdelo, da je že dovolj najinega faksiranja gostoljubnosti detroitskih sodrugov in prijateljev. Lahko bi postala še nadležna. Zato sva sklenila, da se izkidava iz Detroita, predno se naju ne naveličajo. All right. Peter je zaključil, da jo pobriše s parnikom v Cleveland, jaz pa sem pogledal v vozni red, kdaj gre moj »Pony« v Chicago.
Posloviva se od sodrugov in hajd na pot. Spremim Petra h parniku. Benedikt je bil najin zvesti kažipot. Ko pridemo na pomol, izve Peter, da ga je nekdo potegnil ali pa se je sam: parnik je imel odriniti čez jezero šele ob enajstih zvečer. Čakalo ga je še celih dvanajst ur postopanja po Detroitu. Moj »Pony« je bil manj muhast. Stal je točno ob uri pred hotelom »Fort Wayne« lep, rmen, svež in čil kot junijska nevesta-blondinka. Skobacam se v moj rezervirani sedež spredaj zraven šoferja in šli smo skozi labirint uličnega prometa na široko, odprto cesto. Good-by, prijatelj: še se vidimo! –
Obratna vožnja z elegantnim busom je bila veliko idejalnejša. Lep, solnčen dan, da ni treba lepšega in samo pol busa zasedenega. Dovolj je bilo prostora, da si se lahko šetal med sedeži in zleknil počez, če se ti je zahotelo.
Ker me okolica ni več tako zanimala – saj sem se je nagledal tjagrede – sem se poglobil v sopotnike. Dva sedeža za menoj se je ščeperila mogočna zakonska dvojica. »Missus« je leno žvečila gumo in najrajši molčala, mož pa je bil silno zgovoren o politiki. Takoj se je izdal, da je republikanec, kajti na vse pretege je smešil Smitha. Seveda je bil Čikažan in vsakdanji čitatelj »Tribune«. Vsak hip je omenil »tamanijske farmarje«, ki jih tako spretno riše John McCutcheon v »Tribuni«.
»Zdaj spet pridemo v farmarjevo mesto in videli bomo tamanijske farmarje, hahaha,« se je krohotal s šaljapinskim basom, kadarkoli je šofer naznanil prihodnje michigansko podeželsko mestece.
»Tammany Farmers so imenitni ljudje,« je nadaljeval, »ki pridelujejo koruzo na newyorških trotoarjih in golfnih tratah, zato ni čudno, da poznajo vsa farmarska vprašanja, hahaha.«
Mikalo me je, da bi ga bil vprašal, koliko so boljši petrolejski »farmarji«, ki pridelujejo t[nejasno]potdomsko olje v pisarnah apartmenta za notranje zadeve v Washingtonu – pa čemu bi si kvaril tako lep dan?
Nazajgrede ni bilo avtne gneče na cesti. Promet je bil gladek in »Pony« je drčal brez zamude naprej. Tudi ni bilo videti nobene nesreče. Ker je bilo dosti praznih sedežev, je bus v par mestih pobral potnike, ki so šli v Chicago. Zanimivo je to, da je pasažir skoto na koncu Michigana plačal isto vsoto vožnje kakor iz Detroita. »Vožnja stane pet dolarjev iz Detroita ali z meje Michigana,« je pojasnil kondukter. Čudovit sistem!
Še pred mrakom smo prispeli v Indiano. Nekaj mimo čez poldne sem zapustil Detroit, ob enajstih zvečer sem pa že bil doma v postelji.
Popravek: V tem spisu sem naredil nekaj neljubih pomot, ki jih je treba popraviti. Sodrug Jože Mentoni (zadnje čase je odbil »i« in zdaj se piše Menton) ni inženirski delavec pri Fordu, kot sem zapisal, temveč je načrtni inženir pri Murray Corporation of America, kje je uposlen že tri leta. Ima svoj oddelek in vodi kontrolo za novimi modeli. On sploh nikoli ni delal pri Fordu.
Sodrug Šemrov je prišel v Ameriko kot kolarski in ne kot kovaški delavec. Danes je uposlen pri Chryslerju kot lesni delavec pri ogrodju (autobody).
Prosim prizadete, da mi oproste nehotene kozle, brez katerih ni najbrž nihče.