V Emavsu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V Emavsu
Ivan Pregelj
(Za Njegovo stopetindvajsetletnico.)
Izdano: Dom in svet let. ?, št. ?, 1925
Viri: dLib ? https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-4W2SG87F/635fd9c2-b845-471b-af56-0913f16b1068/PDF
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Ivan Pregelj
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

I.[uredi]

(Za Njegovo stopetindvajsetletnico.)

    
Zato, ker sem od svojega tridesetega
leta do dvainštiridesetega v Njegovem
Kranji bil. Dvanajst let — prav toliko
kolikor je On trpel. Zato ne bom pozabil.
Ne bom klel in ne bom nazaj
hrepenel. A še mimo spanja bom sanjo
imel, da mi bo, kakor ni bilo, in vendar
ne bo, kakor da ni bilo zares.
(Iz »Pisem sebi«.)


Sobotni dan je, dne 10. februarja 1849., deset minut pred desetimi pred poldnem v Kranju pri Petru Maverju. Gostilniški prostor s prednjo pivnico in sobo za gosposke ljudi je seveda le medla slika življenja v mestu, kjer je ljudi od daleč in blizu. Prišli so kmetiški v ovčjih kožuhih in volnenih jopicah. Potem so gosposki s trdimi klobuki in košate mestjanke v šumečih žalnih zidanih krilih. Vse samo živo zdravje razmraženih obrazov. Meglà se zdravo oprijemlje krzna in dlake. V jutranji vzduh se zdaj zdaj razlije kapljica dišave, prav tako rahlo kot zatohli vonj žalnih oblek, ki so visele dolgo neprezračene. Toliko, da pregluši vonj življenja cerkovniški vonj iz mrtvaških sveč in kadila. Trg in srednjo ulico so zagrnili »narodski« stražniki v paradi s kokardami. (Domačim jih je sešila rodoljubna Škarjeva gospa.) Stražniki se brati jo z udi »slovenskega družtva« od Ljubljane, Loke, Kamnika, Tržiča in Radovljice. Tudi prapore so prinesli. Še tržiška Liedertafel je priromala s svojim. Šumi z ulice in trga zalijajo tegobno gostilniške prostore, čim se vrata odpro. V hladnem prostoru, ki so ga komajda gostje ugreli, da ne vihra več sapa, šumi kakor za tržnih dni. Iz besed in še besed se obličijo klici nekake odpustljive nepočakanosti. Celo gostilniški strežaji odgovarjajo nekam slovesneje: »Metka, plačam!« »Bitte, zahlen!« »Že grem.« »Gleich, Herr Kreuzberger.« »Tukaj, frajla.« »Komm schon.« »Danke, Herr Holzer.« »Blaga deklica, ali bo kaj?« »Sem že tu, gospod lekar.« »Obara?« »Tellerfleisch.« »Polič kuhanega.« »Trideset krajcarjev.« »Klanjam se, Herr Kommissar.« »Auf ein Wort, Fraulein Metka.« »Tak dajte no mir, gospod Korl.« »Kaj pa plačate, oča Kapret?« »Klobasa z zeljčkom. Trideset krajcarjev. Trije roglji kruha. Štiriintrideset.« »Kdo je naročil polič belega?« »Kovač Gogala.« »Tu je polič belega.« »Aber Herr Kari, tak dajte no mir.« Nemo se pomika medtem kazalec na uri v deset. Iz farne cerkve se oglasi zvon. Nekdo se je prezgodaj obesil za vrv, še preden so se domači in tuji pogrebci ogreli in okrepčali za opravilo, kamor jih je pozval slovenski mrtvaški list iz Virantove hiše v Ljubljani. Gostje vstajajo, se oblačijo in odhajajo. Iz gosposke sobe prvi, po dva, po trije, slovesno. Ta slovesnost! Iz minulega viharnega leta jim je. Hrbtov tudi v letu svobode niso povsem zravnali ...


Potočnik (Blaž). Prosim, gospod padar Tomaž.

Pirc (Tomaž, ranar). Prosim, Herr Homeopath Blaž. A krevljice res ni mogel.

Potočnik Saj mu še moji mlekarski vozički niso bili po godi. Vsak far drži z babo, je dejal.

Pirc Da, da. Znal je biti strupen. (Gresta.)

Šavnik (Boštjan, lekar). Bolan, gospod skriptor, bolan. A pil je iz obupa.

Kastelic (Miha). Pravili so mi, da se je hotel pri Jelenu obesiti.

Šavnik (prizanesljivo). Če že veste — Pri »stari pošti«, gospod skriptor. Bil je seveda pijan. (Gresta.)

Lokar (Konrad, v gardski uniformi). Spovedal ga je dekan Dagarin. Otroke je tudi priznal.

Bleiweis (Janez, doktor). Koliko pa je pankrtov?

Pleiweis (Konrad). Dvoje.

Bleiweis (zaupno). Ali je tistih mojih in Zoisovih sto goldinarjev prejel?

Pleiweis Seveda jih je. (Gredo.)

Pajk (Janez, c. k. komisar, nekomu za seboj). Louis Eller? Kaj se je že vrnil iz Trsta? Še ne. Ampak, ne pretirujejo. Njegov adaggio celeste je res nebeški. (Urbančiču.) Prosim? Ali niste nečesa pripomnili, gospod graščak?

Urbančič (Alojz s Turna). Sem rekel, da so naši poslanci same mevže in da jih Löhner suče, kakor se mu zljubi.

Škarja (c. k. poštar). Dovolite! Doljak se imenitno drži.

Urbančič Doljaka ne dolžim. Mar ne vem, kako ga napada Radikalec.

Škarja Tako ne kot der Freimüthige. Jaz pravim der Frechmäulige.

Pajk Nicht schlecht. Ampak pustimo politiko. Kako sodimo mi, smo pokazali pri zadnjem tedeumu za silvestrovo.

Škarja Sem povsem Vašega mnenja, gospod komisar. Ampak, da sta Gold in Laschan še vedno v Frankfurtu, to je vendar sramota.

Urbančič Za nas ne. Saj ju nismo tja ne poslali ne volili.

Pajk Tako je. (Gredo.)

Mayer (Mavricij, v uniformi gardnega stotnika). Vtis bomo napravili sijajen. Akademiki se drže čvrsto. Stražili so kakor uliti.

Potočnik (Tone, v uniformi gardnega poveljnika). To je! Mi Kamničani bi se ne zmislili kaj takega.

Koschier (stotnik 3. ljubljanske kompanije). Leider je slavje pogrebno.

Mayer Kajne? Zadnjič, v nedeljo pred Šmarnom je bilo bolj veselo. Bratje Ljubljančani, ne bomo pozabili. Obisk vrnemo.

Koschier A kaj. Pridemo prej mi še enkrat. Na vaši »otoški loki« se imenitno zabava. Le na tamburja bomo morali bolj paziti. Zadnjič mu je Sava boben odnesla. (Gredo.)

Zebau (pl., Karl Ludwig). Nja! Da wird heute Herr Kronberg wieder was zu berichten haben. (Postrani.) Servus, Mädel! (Spremljevalcu.) Was meinen Sie, Herr Potoč-Pogačnik?

Pogačnik (Janez, tržiški pevovodja). Herr Kronberg? Zadnjič o našem obisku Kranjcem je poročal kaj umestno. Kranjci so nas sprejeli zares hladno.

Zebau Nja. Machen Sie sich nichts daraus. Apropos! Was ist sonst Euer Geschmack. Fräulein Posinger oder Fräulein Schiller?

Pogačnik (v zadregi, kaj bi dejal). Je nachdem ... Herr Karl Ludwig.

Zebau Posinger natürlich. Als Henriette in Kaisers 200.000 war sie anbetungswürdig. (Metki.) Ich komme zurück, Mädel. Nja. (Žvižga popevko Preyerjeve popevke »Ob sie wohl kommen wird«. Gresta.)

Ahčin (Tone, ki je bil rajnemu za pričo pri poroki). I, kaj bo neki zapustil.

Polak (Jakob, usnjar). Also rein nichts.

Prevc (Gašpar, sitar). Prosim, škornje.

Polak Torej le. Moje usnje ga je preživelo. (Gredo.)

Götzel (Gašpar, obrazar). Slavijo in slavijo. Če bi le vedel, čemu.

Klančnik (Janez, pilar). Saj tudi ne veš, čemu smo v gardi zapisani.

Götzel O bitte, das ist was anderes.

Klančnik Zakaj pa ne marširaš z drugimi?

Binter (Jože, čevljar, ki Novice bere). Uniforme nimava.

Klančnik Lepa garda to. (Gredo.)

Marenčič (Janez). Zima pa taka, da je ne pomnim podobne.

Kumer (France). Brez snega, meniš? Jaz jo. Takrat, ko so bili trije cesarji v Ljubljani. (Gresta.)

Majer (Matevž, volar, ki je bil tudi priča pri tisti oporoki, vrstniku-priči). Kaj? Papež da je bežal?

Čimžar (Valentin, kupec). Zato pa je cena židi poskočila. (Gresta.)

Majer (Polde). Ločanov ni veliko.

Majer (Janez). Svojega komisarja se boje. Podpise je dal pobirati za nemško kanclijo. (Samotnemu pivcu, ki sedi.) No, kovač! Ali ti ne greš.

Kovač (pikro). Je Majerjev dovolj. Ne grem.

Majer Lep prijatelj si mu bil. (Gresta.)

Kovač (trmasto). Bil! Metka, še en polič! (Zvon se oglasi.)

Metka (natakarica, ob oknu). Duhovni že gredo. Osem jih je, štirje domači, štirje tuji.

Kovač Polič vina, sem rekel.

Metka (se obrne). Oh, kovač, kovač! Kaj pa žena pa otroci? (Vzame posodo, da bi šla po vino.)

Mayer (Peter, za pogreb opravljen jo prestriže, šepeta sprva, nato polglasno, strogo). V moji hiši nima tvoj fant nič več iskati. Tatov ne maram. Verstanden? Hlapec naj bi bil pošten. Verstanden?

Metka (užaljeno). Ja wohl, Herr Mayer. (Odhiti zardela.)

Kovač (Mayerju). Tako se govori, Peter. (Mayer se ozre pomilovalno in zavestno na pivca, gre k vratom).

Zebau (vstopi). Nein ... so ein Zapfenstreich ... Mein Kompliment, Herr Mayer!

Mayer (odhajaje). Meine Hochachtung.

Zebau (se ogleda). Nja. (Šumi med zobmi melodijo »Ob sie wohl kommen wird«. Tedaj pa zabuči zunaj vihar zvonov. Kakor da ne šumi zemljanu iz kranjske matere nego svetcu. Angeli ženó bron, da poje, kakor še ni pel in ne bo pel nič več ...)

Metka (z vinom, molči, vzame molče denar).

Kovač (trpko). Baba! (Pije bolno. Saj je bolan. Že štiri dni ni bil doma, ni legel.)

Zebau (za Metko). Nja. (Poje.) Sah ein Knab' ein Röslein stehn ... Ja, was ist los?

Metka (nejevoljno). Lassen Sie mich! Po slovensko govorite!

Zebau Röslein wehrte sich und stach ... Nja! Odkdaj pa? Ali je moči povedati kaj lepega po slovensko?

Metka Pojdite se solit. (Stopi k oknu.)

Zebau Half ihm doch kein Weh und Ach ... Sie ist ja herzig, če je huda. (Se bliža dekletu.) Aber Metka, liebste Metka.

Metka (hladno). Kaj želite? (Gleda skozi okno, se pokriža, sklene roke.)

Zebau Allerliebste Zelotin.

Metka (se ozre). Kaj ste rekli?

Zebau (šepetaje). Ljubka si. Ti bi molila celo preden ...

Metka (ga rahlo udari po ustnicah). Tiho! (On se skloni k njej in gleda skozi okno. Tam zunaj se je obudil šum korakov, samo korakov. Sicer je vse tiho. A koraki pojo kakor pljusek valov. Začela je teči reka in bo tekla, tekla, tekla ...)

Kovač (hrepeneče). Francé! (Bulji srepo predse.)

Metka Glejte, garda ga nosi, študentje gredo za stražo.

Zebau Steif, fürchterlich steif.

Metka Gospod dekan si brišejo oči. Glejte, sorodniki.

Zebau Nja ... die Tanten und Verwandten, nur sein Liebchen darf nicht mit.

Metka (se mu nasmehne). Ali nimate nič srca?

Zebau Za žive. Mrtvim ga ni treba.

Metka Grd človek ste.

Zebau To čujem prvokrat.

Metka (koketno). Ali ste zamerili?

Zebau Pa kako! (Ji položi roko krog pasu, šepeče, da prija dekletu in se smeje.)

Kovač (jezno). Molita!

Zebau Was? Was will er?

Metka Menite se zanj! Pijan je. (Čez trenutek.) Pojdimo v sobo za gospode.

Zebau Srčno rad. (Gre z deklico, ki je odslej vidna le kadar streže.)

Kovač (še tegobneje). Francé! (Nasloni glavo na mizo.)

Puhar (Polde, vrvar, vstopi. Ko odpre vrata, sune v sobo še nekaj šuma zadnjih korakov v sprevodu). Bog daj! (Vidi kovača, prisede.) No, kovač, kaj pa ti?

Kovač (dvigne glavo, blodno). Polde, vrvar. (Molči.) Pij!

Puhar Bom pa! Na tvoje zdravje, kovač. (Pije.) V cerkev sem hotel, pa je taka gneča, da se ne preriješ notri. Časte ga pa, časte.

Kovač Jokali naj bi.

Puhar Saj jočejo. Verjemi ali pa ne, še meni je šlo na solze.

Kovač Toči si pa pij.

Puhar Bom pa, kovač, če plačaš. Gneča pa zares taka ...

Kovač Ali je težko umiral?

Puhar (ki je pil, osuplo). Kako vprašaš! Prijetno menda ni, si lahko misliš. Naj ga vzdignejo, je zaklical, da ga hoče zadušiti.

Kovač Zadušiti?

Puhar Zadušiti. Samo še to je povedal.

Kovač Hudič! (Vrže vina vase.)

Puhar I, kaj pa je? Pij no po pameti.

Kovač Zadušiti ... (Odločno.) Grem za njim! (Vstane.)

Puhar Čakaj no! Zdaj je maša. Pojdeva, ko mu zazvone bilje. V cerkev se ne prerineš.

Kovač (omahne nazaj na stol). Pa zadušilo ...

Puhar Vodenica pač. Srce vtone.

Kovač (olajšano). Vtone. (Glava mu zopet omahne na mizo.)

Puhar (prizanesljivo). Nak, kovač. Pijem že, za pogrebom s teboj pa danes ne pojdem. (Si toči, pije.) Nič ne rečem, kovač, a nekam neroden si.

Kovač (topo, z glavo na mizi). Ves proč sem.

Puhar Eh, kaj boš —

Kovač (dvigne glavo, bulji dolgo, nato skrivnostno). Ali veš?

Puhar Kaj pa, kovač?

Kovač Da se je hotel obesiti.

Puhar Seveda vem.

Kovač Jaz sem pa videl. Gledal sem.

Puhar Nu. Zavidam ti ne. Si ga hitel snemat.

Kovač Nisem.

Puhar Vseh muh si poln, kovač. Če se le ne zmišljaš.

Kovač Ne zmišljam se. Glej! Kakor vidim zdaj tebe, tako sem ga gledal. Glavo sem imel na mizi, a dremal nisem. On pa vstane, pokima, zagodrnja in misli, da spim in da je sam, pa zategne ovratnico, primakne stol k vratom, zleze nanj, se obesi in sune z nogo ... Jaz gledam, čakam, molčim. Slišim, da hrope v zanki, gledam, čakam. Obvisel bi bil, pa je baba prišla iz kuhinje.

Puhar Res si muhast, kovač. Kako si mogel, da mu nisi priskočil!

Kovač Kaj vem, kako! Nisem mogel, pa je.

Puhar Pa ti zdaj to iz glave ne gre?

Kovač Ne gre. (Bolno.) Zato sem rekel, da moram za njim. (Vstane.)

Puhar Strpi se, ne! Saj sem že povedal, da se v cerkev ne preriješ.

Kovač Ne v cerkev. Za njim! Štiri mesece je ležal, nisem šel, da bi se zgovorila. Zdaj je prav zadnji čas. Grem! (Hoče iti.)

Puhar Sitnež, kam le siliš. Poslušaj me. Za eno črno mašo daj, pa bo. In za rajnega se le nič ne boj. Ni mu nobene sile več. Dobrega na svetu ni skusil veliko. Ni znal.

Kovač (sede zopet). To mi povej, če kaj ve, zdaj, ko je tam.

Puhar Kaj pa naj ve?

Kovač No tisto! Da sem ga takrat gledal.

Puhar Bog se te usmili. Kako naj ti jaz to povem?

Kovač (vstane zopet). Pa deš, da mi ni treba za njim. Saj moram!

Puhar (odločno). Pa prav nikamor ne pojdeš, kovač. (Ga potisne na stol.) Pijan si, da se komaj pokonci držiš. Le odkdaj popijaš spet tako neumno. Njega ni več, da bi dejal, da te speljuje.

Kovač (ubito). Zdaj vidiš, Francé, kako je. (Joče iz žalosti in pijanosti.) Francé! (Nasloni glavo na mizo.)

Puhar Zaspi, kovač, to bo res še najbolje. (Zvonovi.) Kaj? Pa ni že minilo? (Stopi k oknu.) Bogve, da je. (Gleda skozi okno.)

Zebau (neviden). Nja. Der Zapfenstreich geht von neuem an.

Kovač (blodno). Francé! (Reka, ki je bila prej začela teči in onemela v cerkvi za kratek čas, se zbuja v nov šum. Tiho, gubeč se v tem valovanju glasov, je odprl zopet nekdo vrata, vstopil. Gre bliže, rahlo upognjen, podrsavajoč z levo nogo, znan — neznan, domač in tuj. Kovač dvigne glavo, strmi z motnimi očmi.) Francé! (Premor.) Ali naj pridem, povej!

On (mehko, tegobno). Kam pa, kovač?

Kovač (strmi). Si! (Molk.) Pa ne veš, kam? (Molk.) Zato nisi. Romar!

Puhar (pri oknu, oduševljeno). Garda, študentje, osem duhovnov, on; venci, trobojnice, prapori ... (Se ozre.) Bog daj! (Pokima došlecu dobrodušno, ne da bi se kaj posebno menil zanj.) Odkod?

On Iz cerkve, vrvar.

Puhar (se zasmeje). Iz cerkve. To je pa rajža za eno žejo, v Kranju iz cerkve k Petrčku. (Se zopet zagleda skozi okno.)

Kovač (negotovo, nejevoljno). Romar. Pij!

On Bom pa, kovač. (Spremenjeno.) Na tvoje zdravje, za slovo. (Pije.)

Kovač (jezno). Kaj pačiš Franceta v glasu! Ali si ga kdaj slišal govoriti?

On Vsak dan, kovač, in kakor slišim tebe.

Kovač Posnémaš ga slabo. Imel je svojo besedo.

On Imel. Včasih, kadar je bil rahlo tegoben, ali mu ni hahljala beseda iz globočine, kakor da veje jesenski polnočni veter skozi glogovo grmičevje? Ali mu ni?

Kovač (prikima). Kadar je bil tegoben.

On Včasih pa, kovač, ali ti ni bilo, kakor da ne govori, kakor da bere iz težke, stare knjige in prerokuje?

Kovač (vneto). Večkrat, ne samo enkrat.

On (vzdihne). Pa si ga gotovo slišal še drugače govoriti. Včasih, ko ni govoril kakor on sam, temveč kakor neki drugi —

Kovač Ko je kvantal, meniš.

On Ko je golčal iz najtežje tegobe, kovač! Tako kakor takrat, preden je za vrata stopil m primaknil stol. Takrat ti je povedal.

Kovač Kaj neki mi je povedal, da ti veš?

On Vem. Ti ali on, je dejal. Lej, prav to-le žalostno kvanto je zinil. Ti ali on. Pa ni govoril iz svojega. Tisti drugi je golčal iz njega, tisti bolni, zavistni ...

Kovač On ve in je vedel, kako. Jaz vem svoje, pa mi miru ne da.

On (spremenjeno). Kaj pa ti ne da miru, kovač?

Kovač Ti njega, bom še jaz tebe pačil. (Spremenjeno.) Kaj da mi miru ne da? Tisto takrat! Gledal sem, čakal in molčal. Hropel je, obvisel bi bil. Pa sem se tajil do konca. In da izveš zakaj! Iz sebe ne, iz tistega bolnega in zavistnega, iz hudiča prekletega, da nisem skočil snemat, in zato tudi mene nihče snel ne bo.

On (dobro). Kovač! Njega ni bolelo. Ni vedel, da ne spiš.

Kovač Pa ve zdaj, ko je tam. In zgovorila se tudi nisva, preden je šel.

On Saj sta se.

Kovač Kdaj neki pa?

On Takrat po tisti strašni kvanti, da ali ti ali on. Ko je že na stolu stal.

Kovač Nekaj je res godrnjal, bogvedi kaj.

On Povedal ti je. Zgovoril se je po pravici.

Kovač (nejeverno). Romar! Za pijačo se prilizuješ.

On Verjemi, kovač! Od besede do besede bom ponovil, ker nisi takrat slišal. Boš čul in verjel. Saj ni nobeno razodetje, saj je prav vsakdanje. In večkrat ti je že prej podobno povedal, če je bil trezen. Pa takrat, ko je bil trezen, kovač, ga nisi rad slišal.

Kovač Ne čvekaj. Če kaj veš, povej!

On Bom povedal, kovač. (Tegobno, a vse jasneje.) Takrat je zlezel na stol. Pa je videl, da je zanj vse minilo in je še enkrat nazaj pogledal. Tedaj mu ni bilo prav ničesar žal, le zadnjega. In je obžaloval. Tedaj je rekel, kar je rekel. (Glas mu hahlja iz globočine, kakor da veje polnočni veter skozi golo glogovo grmičevje.) Kovač je rekel, ti ne govori o vrvi! Ti pojdi domov in se prespi in misli na svoje otroke. In če ti bo še huje, pij, a misli na otroke, kovač. Tako je rekel, kovač, potem je zdrknil v zanko na kljuki ...

Kovač Romar! Če mi je to svetoval, zakaj pa sam na svoje ni mislil!

On Kovač! Vprašal te bom nekaj. Ali si kdaj dvomil, da so tvoji otroci res tvoji?

Kovač (burno). Čigavi neki pa? Ali so pankrti?

On (medlo veselo). Vidiš. Še tebe boli.

Kovač Ne! Tistega pač, ki pankrte ima.

On (vzdihne). Vendar, kovač! Že beseda boli, že beseda sama.

Kovač (vihravo). Boš zinil, da je Francéta tudi, pa še ko je kvantal?

On Bom zinil takisto. Iz žalostne besede je bil strupen.

Kovač Kaj neki! Kvanta je kvanta. Kaj neki ti veš o tem.

On Vem!

Kovač Hočeš reči, da bi znal kvantati? Tako kot Francé?

On Bi znal, kovač!

Kovač Kot Francé! (Se zasmeje.) Romar! Poskusi! (Pokaže na gosposko sobo.) Lej tam notri je Korl s kelnarico. Francé je o njima že svojo povedal. Povej še ti svojo. Posekal ga ne boš in ponovil še manj. Ne moreš. Le on in jaz sva čula. Poskusi! (Navaja.) Je bogat in mlad ...

On Ni lepo, kovač! A da boš verjel in pojdeš nato potolažen domov in boš mislil na svoje otroke, kovač, na svoje otroke —

Kovač Kvantaj in ne pridiguj! Je bogat in mlad ...

On Kvantam! (Govori kakor da ni on, da je nekdo drugi, neki žolčljivi, bolni, zavistni.) Je bógat in mlad in še žlahtni Zebau — Bo vendar za hlapcem pri kelnarci ... Ali je tako, kovač?

Kovač (strmi začudeno). Ti? Ti sam?

On Jaz, kovač! (Vzame vino.) Na tvoje zdravje; in da sva se zgovorila. (Pije.)

Kovač (goreče). Ti, Ti, Ti!

On (dobro). Ko tebi ni dalo priti po slovo, glej, pa da sem moral priti jaz. Zbogom, kovač! (Gre, kot je prišel, rahlo upognjen, podrsavajoč z levo nogo.)

Kovač (hrepeneče). Počakaj me! (Vstane.)

Puhar (od okna). Saj še ne grem, kovač.

Kovač Ne ti! On!

Puhar Kdo pa?

Kovač Francé. (Se sesede za mizo. Se mu joče in smeje obenem.)

Zebau (viden z Metko pod pazduho). Abgemacht, Schatz?

Metka Nun ja —

Zebau Ob enajstih ... Aber bestimmt! (Zunaj šum stopinj, šum reke, ki je začela teči in bo tekla, tekla, tekla. V tem šumu zvenijo besede pojočih duhovnikov ne kot psalm, kot glupa vsakdanjost kupčijskih pogovorov na tržni dan.)