V Delfinskem zalivu in konec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Deklica Delfina in lisica Zvitorepka
Kristina Brenkova
Spisano: Mateja Fortuna, Teja Ovčar
Izdano: (COBISS)7429377
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V Delfinskem zalivu in konec

Stali so si nasproti Delfina, lisica Zvitorepka in lisjak.

  • Pozdravljeni, lepa gospa, je z zagrljenim glasom rekel lisjak.
  • Pozdravljeni, neznani gospod, je skoraj presene­čeno in nekam tuje odvrnila lisica.

Oba sta povsem spregledala, da nista sama. Tisti trenutek je Delfina vedela, da bo morala iti naprej sama, kot mora zmeraj vsakdo sam po svoji poti.

  • Ne boj se, Delfina, je rekla lisica, ki se je medtem že oklenila lisjakove tačke. Le poglej!

Pred njimi je v sinjkasto svetlem zalivu na nakodranih valovih veselo poskakoval velik bel delfin.

  • Nate čaka, je nadaljevala lisica, in čakal te je, da si prehodila vseh sedem poti svojih želja.

Primaknila se je bliže k lisjaku in pomahala Delfini v slovo.

  • Veš, je nadaljevala, šolo za dresiranje delfinov so pa že včeraj zjutraj zaprli. Zmanjkalo jim je denarja. A vse bo dobro. Delfina, pozdravi...

Delfina ni slišala več, koga naj pozdravi, tako naglo

sta odhajala lisica in lisjak. In človeški otrok je ostal sam.

Počasi je stopala Delfina po stezi navzdol. Pozabila je pogledati proti nebu, če se še vzpenja mavrica nad zali­vom. Šla je proti delfinu, ki seje umiril na valovih, kot sedež na vrtiljaku. Nežno se je spustila na beli usločeni hrbet. Delfin je varno in neznansko hitro zaplaval prek valov nasproti bleščeči, neznani svetlobi.

  • Deklici se je zazdelo, da žari v dalji velikanski sema­for. Na njem pa preskakujejo luči: rdeče, rumeno, zeleno, rdeče, rumeno, zeleno. Le kam? je pomislila deklica na lahno brzečem delfinu. V nenadni skrbi je trdno zgrabila za zlati ključ. Še zmeraj je visel na verižici okrog dekličinega vratu.

Bala se je, da bosta z delfinom zadela v semafor, a semafor je izginil. Zdaj je udobneje sedela na hrbtu velike ribe in plula sta zmeraj hitreje in hitreje prek vzvalovane gladine.

Nenadoma so zažarela pred njima velikanska vrata iz čistega zlata.

  • Le kako bom v teh ogromnih vratih našla ključav­nico za mali zlati ključ? je zaskrbelo deklico na delfinovem hrbtu.

A ključavnica je bila v vratih čisto pri tleh in delfin je mirno pristal prav ob nji. Deklica se je izkrcala.

Pogledala je skozi ključavnico in zavrisnila od sreče in miline.

Tolikokrat se ji je zazdelo na popotovanju, da se nečesa ne more spomniti in da nekaj pogreša. Zdaj je vedela, na kaj se ni mogla spomniti in kaj je pogrešala.

Skozi ključavnico je zagledala svojo mamo. Mama je sedela na stolu in tiho ihtela. Lice je skrivala v dlani in solze so ji kapljale skozi prste. K mami se je stiskal bratec, a je ni mogel potolažiti. Očka pa je nesrečen stal za maminim hrbtom.

Delfina je vdela ključ v zlato ključavnico, zlahka odkle­nila in zašepetala:

  • Mama. Mama...

Nato jo je za hip zagrnila tema, potem pa jo je držala mama v naročju in ji tiho govorila:

  • Da si se le prebudila, da si se le prebudila. Vse bo dobro, pravi zdravnik.
  • Kajne, Delfina, zdaj boš zmeraj pazila, kadar boš

šla čez cesto?

  • Bom, je rekla Delfina.