V šolo (Vigred)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V šolo
J. J.
Izdano: Vigred 18/9 (1940), 273-275
Viri: dLib 9
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Oče se je upiral v plug. Metka je držala za klešče. Zemlja je bila trda in uporna. Oče se je moral z vso pezo telesa nasloniti na ročaje, da ni lemež odskočil iz presuhe zemlje. Dolgo je že ni dež namočil, a čas je priganjal, treba je bilo zorati za ajdo.

Metka se je opotekala ob kleščah. Kadar je brat France, samo dve leti starejši od nje, pognal konije z zategnjenimi hi, hoot, je skoraj omahnila na črtalo. Kako tudi ne! Dvanajst let je dopolnila februarja. Vsa šibka in dolga, je težko zmagovala. »Ženska« so ji rekli stari oče in stric Janez. Metka ni mogila doumeti: »ženska«. Zakaj pač, ji je rojilo po glavi.

Ob nedeljah, ko so se pripeljali s koleseljem od prve maše do Janšeta in bi morali zaviti z glavne ceste, je stal stric pred hišo. Ko ga je Metka zagledala, si je zakrila oči, mislila je pač, da jo potem nihče ne vidi. A videl jo je stric Janez in jo je podražil: »O ti, ženska, ti.«

»Ženska«, »ženska« je šlo Metki ipo glavi. Zakaj pač? Ni mogla najti misli, ki bi ji rešila vprašanja. Ta vprašanja! Vsak dan so ji zrasla nova, vedno večja nerešljiva. Hlastala je po knjigah, vprašanja so rasla, hotela so jo zadušiti.

Zakaj ji žlahta pravi »ženska« so ji povedali mati: »Saj vidiš, da si dolga in suha, pa ti reko ženska!« In Metka ni več razmišljevala o »ženski«.

A kako postati pametna, da bo vsako vprašanje sama rešila? In zrasla je misel, kar čez noč: v šolo!

V šolo! Vsako jutro se je zbudila s to mislijo, legla je zvečer z njo in dan jo je preganjal.

V šolo! Že leto dni visi na tej misli. Sanja o mestu, a predvsem knjige, knjige, knjige ... Bere, lista in požira. Novi svet, nova doživetja jo vabijo, a tudi sanje ... Šola! Veliki, učeni prihajajo ljudje iz nje. Svet jim ni uganka, nimajo vprašanj, vse jim je jasno, svetlo! In Metka, šibka, vsa bledikasta je sklenila: moram v šolo. Moram v šolo. Moram, ker hočem biti učena, moram, ker hočem vsa vprašanja, ki rastejo z dneva v dan, sama razvozljati.

Ha, ha! Metka! Če ti hočeš, pa noče oče France; kam moreš, kaj ti pomaga tvoj moram?

Rogale so se knjige, niso vabile.

Že pred letom dni je sklenila mala Metka: moram, pa gre že druga jesen in še hodi pri plugu in gleda očeta, ki boža to ilovico trdo.

Oče! Trd kot zemlja! Zemlja, njiva, plug je njegov svet. Zemlja ga je osvojila, kralj mu je, ljubezen, veselje in skrb.

Pa je oče tudi ves mehak kot vosek, kadar zemlja zacveti v majskih dneh in v jeseni, ko vozi težke, pretežke vozove z njiv.

Živi z zemljo. Metka ne. Hoče oče, da bo Metka kmetica, kot mati. Zjutraj jo bo sonce zbudilo in zvečer ji poslalo zadnji pozdrav v kamrico. Oče! pa je Metka iz drugačnega testa, ni kakor ti in kakor mati.

Pa je tisto jutro, ko so orali za ajdo, zaprosila očeta: »Oče, pustite me v šolo.«

Molčal je oče, ni odgovoril. Z otko je udaril po lemežu in pognal konje, da so planili v breg.

»Da mi ne sitnariš več s tem,« je rezko pribil na zvratih.

»Kaj šola! Kmet je nekaj!« se je oglasil brat France.

Metka je planila v jok. Vedela je, samo še mesec dni in prekasno bo. Da bi še enkrat prosila? Poznala je očeta. Pribil je, zastonj bi bilo vse.

Pustil bi oče Metko v šolo, a kdo jo bo zdrževal? Kadar je slišal besedo šola, si je mislil: to pomeni, denar, denar in še denar. A kje ga naj dobim, ko še tako komaj rinemo. Za tri pode mi je dal Bog otrok. Treba je vsakemu kos kruha. In nazadnje, no ja, če bi bila fant, a tako, kuhalnice naj se privadi, kaj ji je treba drugega!

Od tistega poletnega jutra ni Metka več prosila.

Jesen je zakraljevala. Zlato, zlato in odpadajoče, šumeče listje! Metka ni videla. Stiskala je ustnice in prosila Boga, naj očeta omeči za drugo jesen.

Šibka je bila mala Metka, a imela je močno voljo in Bog ji je milost upanja dal. Upaj, Metka, upaj, upanje je življenje.

Drugo poletje. Vedela je Metka. Še dva, tri tedne in šola se bo pričela. Za njo ne, hodi že v ponavljavno. A pričele se bodo mestne šole. In Metka je molila in upala: »Oče se bo omečil, mora se!

Sestra Angelina, je padlo Metki kar naenkrat v glavo. Da, sestra! Saj to sestro ima oče še posebno rad. Ko je šla v samostan, je Metka videla očeta prvikrat jokati. Metka se takrat še zavedala ni, da je jokal zato, ker mu je najstarejša hčer za vedno zapustila dom. — Da in sedaj bo njej pisala, ona bo gotovo pregovorila očeta.

In je pisala veliko dolgo pismo. Napisala je, kako rada bi šla v šolo, ker ne more brez knjig, da jo pa oče ne pusti; boji se stroškov.

Čakala je odgovora, trepetala in upala. Že sredi septembra je prišel odgovor. Sestra Angelina je pisala očetu. Napisala je, da je Metka že sprejeta v zavod usmiljenih sester in se mora takoj predstaviti ravnateljici zavoda, ker šola se je že pričela.

Metka, Metka, ali si izprosila?

Zvečer je prinesel brat Janez to pismo. Večerjali so. Prebrala je mati pismo. Oče je dolgo molčal. Molčal bi menda cel večer, pa je brat Janez rekel očetu: »Jaz ji bom letos plačal knjige. Naj gre. Vsi ne moremo biti kmetje. Preveč nas je.«

»Pozno je že. Ometi moramo še celo kopo prosa. Pojdimo!« je udaril in pribil oče France.

Trd, pretrd si oče! Metka ni za zemljo, presanjava je. Glej in videl boš!

Malo je spala Metka tisto noč. Tudi mati ni. Rada je imela mati tega šibkega otroka in prijalo ji je, da bi šla v mestne šole. A oče ne da do sebe. Razumela ga je, a ona je bila mati in vedela je, da bi že kako.

Zjutraj je mati naročila Francetu, naj gre k učitelju po Metkino izpričevalo. Upala je, da se bo oče omečil.

Toda, zdaj je sedem, in ob desetih gre vlak!

Oče je z Janezom rezal v podu rezanico. Slamoreznica je cvilila, zategnjeno zaškrtala je, kadar je zahrustala stisnjena slama med klinami.

Metka si je dala opraviti v kamrici. Slišala je škrtanje slamoreznice, pa je tudi v njeni duši cvililo in pelo.

Ob devetih je stekla na pod. »Oče, pustite me v šolo. Saj bo Janez plačal knjige. Oče, saj smeva z materjo v Ljubljano.«

Pomislil je oče, potem pa rekel: »Pa pojdi v božjem imenu. Zaradi tebe, mislim, ne bomo zapravili grunta!«

Metka bi poljubila in objela očeta. Pa ga ni še nikdar!

Stekla je s poda k materi. »Mati, smem v šolo. Še danes morava v Ljubljano,« je pelo in vriskalo v njej.

Napravili sta se z materjo. Le uro je bilo časa.

Na klancu je popravljal oče cesto. Neurje jo je razrilo prejšnji dan. Z lopato je drgnil skupaj kamenje v kanalih, da ga je premetal potem po cesti, kjer ga je vzela voda. Pogledoval je po klancu. Čakal je. Vedel je, da morata priti. Malo pred deseto sta prišli. Metka je mislila reči: zbogom, pa jo je oče prehitel: »Le glej, da nam ne boš delala sramote, pa križ naredi!«

Prekrižala se je Metka in vedela je, da si bo zapomnila očetove besede.

Tako je bilo določeno, da je šla Metka v mestne šole.

Metka, pa šola in zemlja. Zemlja je zvesta, znanje ni, zemlja je zdravje, šola ni. Pa Metka, upaj, upaj, saj Bog ti je milost upanja dal — in upanje je življenje!