VOLJČJE JAGODE

I

Stali smo na prisojnem bregu,

ko so v gori morili lisičji zarod.

Videli smo. Vedeli smo.

Moj brat po smrti je odšel za hišo

in zagrebel roke v koprive.

Niso ga ožgale, šumeče, ostro dišeče:

kazen pride sama, kadar pride.

II

Žalost je trda kot granit.

Žalost je pretrda za solzo.

Moj brat po zelenem gozdu hodi,

granitno solzo v grlu nosi.

Ni ga boga, ki bi smel odpustiti,

moj brat to ve. Meni pa roka usahne,

Kadar ga hočem pobožati.

III

Usedimo se. Morali bomo moliti

rožni venec iz volčjih jagod.

Ko jagodo zmoliš, jo poješ.

Jejmo, volčiči, te mrtvaške jagode

za puhaste mladičke v gori.

Težko nam bo. Ampak kdor izpljune,

temu svinjski rilec zrase.