VIDRA IN NJENI PRIJATELJI

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

»Mama! Slišiš? Kam si se tako zagledala?« je mamo Vidko pocukal sine. »V svoje spomine.« »Kaj pa govoriš, mama?« se je ujezil mali. »Ti še nisem povedala zgodbe svoje mladosti? Ne? Nikoli? No, najbrž me nisi vprašal ali pa ni bilo priložnosti. Pridi, leživa sem in prisluhni. Ko sem bila majhna, kot si zdaj ti, sem se potikala ob potoku nekje na Goričkem. Radovednost me je pripeljala do moža, ki je iskal rake, a je našel mene. Vzel me je domov, me nahranil, naredil sobo zame in ...« »... in ti si živela s človekom?« jo je presenečeno prekinil sine. »Mhm. To so moji najlepši spomini. Imela sem lepšo mladost kot ti.« »Kako lepšo? Kaj je bilo tako lepega?« »Najbolj sta mi ostala v spominu človekov pes in mačka.« »Kakšna sta pes in mačka?« »Ljudje pravijo, da se ne marata. A Piki in Miki sta se imela rada, le da je Miki nadvse rada lenarila, Piki pa bi ves dan norel. Tako kot jaz. Tekala sva po travniku, se divje lovila, nežno lizala, vlekla staro cunjo in se premetavala do onemoglosti. Potem sva zdirjala k možu, ki je sedel pred hišo in se smejal najini igri. Piki mu je legel k nogam, jaz pa sem mu skočila v naročje To ljubkovanje mi je ostalo do danes v spominu.« »Zakaj si mu ušla, če je bilo tako lepo?« Mama ga je pogledala nekam skrivnostno in kratko rekla: »Zaradi klica narave.« »Klica narave? Kaj ti je narava zažvižgala?« je debelo pogledal sine. »Prismodal« se je zasmejala in ga nežno objela. »Klic narave pomeni domotožje in ...« »Kaj je to domotožje?« »Domotožje, hja, domotožje morda pomeni neke vrste ljubezen.« »Ljubezen? Danes govoriš tako čudno, da te čisto nič ne razumem.« »Poglej, kako je s tem: ko se zima bliža koncu in v deželo prihaja pomlad, te, kar nenadoma začne zvijati po trebuhu, srce ti utripa tako močno, da se ustrašiš, da ti bo zbežalo, postaneš nemiren, vleče te, vleče te tja, od koder si prišel. In nekega jutra me je zares potegnilo k potoku. Tam sem srečala tvojega očka, ki je prav tako nekaj iskal, a se je strašno vznemiril, ko me je zagledal. Nekaj časa sva se ogledovala, se lovila, potem pa sva si skočila v objem. Cez nekaj dni sva se razšla. Dobila sem tebe in zdaj mi je spet lepo,« je pripoved končala mama Vidka.