VEZI IZ SLINE
NEBO IN KAMEN
V oporo sta si zaradi skupnega rojstva,
čeprav je nebo mnogo starejše.
Nekoč se je naslanjalo na lastno praznino
in gorelo tam, kjer je Bog pozabil
bucike.
Ko je kamen otrdel, je bil ponosen,
s pogledom bikoborca se je podstavil
nebu in ga čuval.
Nebo in kamen ponavljata mojo
zgodbo: nekoč je bil mama,
potem posteljica in križanec med galebom
in sidrom - hrepenenje in daljava.
Odkar sem otrdel, krvavim tam,
kjer sta me poljubila nebo in kamen.
SANJE IN PES
Pes ima smrček blizu zemlje,
zato veliko sanja. Vidi srebrn gozd,
ki ga Luna soli z mrazom,
voha nevarnost volčjih prednikov.
Vem, vem, tako misli pes,
a sanje so pravzaprav odgovornost
in spoštljivost do svobode,
do divjega teka skozi smrt.
To smrt čuvajo duhovi s speštanimi
glavami in osamljeni Dnate
na polju čudežev.
Zato so sanje zmeraj sinje in žalostne,
ne glede na božjo bližino.
Zato ima pes zmeraj preveč sline.
PESEM IN POT
Pot je vedno pripravljena
in pesem je večno čakanje,
da jezik stopi na pot.
Nekdo pa že gre,
lahkoten, svoboden,
s semeni v ustih,
do pike sličen starim Bogcem.
Najbrž nima pesmi,
začudeno zre v zravnane topole,
ki so pot za trepetanje vetra.
Pesem ga ima, mogoče.
Jaha ga, ljubica,
okretna,
s slino, dolgo kot hrbtenica,
do zadnje luknje.
Saj ne ve, popotnik,
ne za pot ne za pesem.
Kako naj kaj ve, če ga jaha
ljubica s tako dolgim topolastim
jezikom?
Pot, verzni prestop
iz diha v dih.
VETER IN GLAVA
Veter spoštuje le eno pravilo:
draži bradavičke.
"Še nekaj," doda zamaknjena glava,
"pometa s spominom."
A glava stoji, že v marcu,
na obrobku gozda, ko je veter
najglobji. Ozira se, zamaknjena,
v breze in breste, ki se parijo
s svetlobo. Ne niso še vzbrsteli,
pa vendar so v njihove krošnje sedli
oblaki, z razprtimi stegni.
Po lubju se cedi vsebina epikurejstva.
"Tu si veter ne more nič" reče
lesena glava, "vetrnjak je po svoji
naravi."
In glava zapoje, da lahko veter
v češeriki zaprede hrepenenje,
ki je, če ga pogledam kot tloris,
popolni posnetek Petrarcovih sanj.
ČRIČEK IN TIŠINA
Čriček poje na nebu potne ženske.
Ko lepotica izgovarja goltne samoglasnike,
jo s tipalkami žgečka do duše.
Čuti, da je klasje vitko, kakor njen pas.
S tišino pa je drugače, nasejana je na
turški kolec, trpi med moškim in Bogom,
zastonj, nedomišljena. A odpušča
preglasni in iskrenim, ko jim -
v hudih trenutkih hladnega znoja -
zadrgne grlo.
Tudi tišina je namreč ženska,
zato je čričkov napev vreden slepote.
Črno v ustih, črno. Nič čudnega, da Orfej
ne more spati.
DLAN IN ŠKRŽAT
Škržat niam dlani, a vseeno ljubkuje
Sonce. Posluša njegov ogenj.
Poslušal ga je, preden
so mu zrasla krila, odkar je nastal svet.
Od Sonca se je naučil vztrajnosti.
Drgne, drgne, da boli dušo.
Dlan pa je bila mehka davno pred reko,
zato drsi po vršičkih dojk in jih razvršča:
"Robidi, šiški, višnji, rozini,
ješprenja, želoda, češmina. In vedve?
Vedve bodita taščičji jajci."
Dlan lahko nosi prosojnost škržata,
škržat ne more vzdržati nezveste dlani.
Med njima diha čas: plima, oseka, svit
in mrč. Škržat tke, dlan para: to je zgodovina -
in ne kronanja. In ne pokoli.
NEVESTA IN LUNA
Nevesta jo pozna. Njeno hrepenenje
je tako dolgo, da je priromalo
do Lune in nazaj. Odkar diši nevestin spol,
mesečni spol.
Krhelj Lune, kdaj si padel iz kutine,
ledeno zardel, se z prosojnimi dlačicami
dojenčka posul? Zakaj si enkrat temna
slutnja in drugič prstan?
Nezvestica, lunica, kdaj si me zvezala
z nebom, mi namazala jeziček,
mi prvič rekla mačka moja?
Luna jo ljubi, s spremenljivo strastjo
nebeščanke. Koliko nevest jo še čaka!
Kako hitro se starajo, ko jih prvič
prevara!
Lepa si, usoda.
Lepa lepa, usoda usoda.