VETER IN GLAVA

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Veter spoštuje le eno pravilo:
draži bradavičke.
"Še nekaj," doda zamaknjena glava,
"pometa s spominom."

A glava stoji, že v marcu,
na obrobku gozda, ko je veter
najglobji. Ozira se, zamaknjena,
v breze in breste, ki se parijo
s svetlobo. Ne niso še vzbrsteli,
pa vendar so v njihove krošnje sedli
oblaki, z razprtimi stegni.
Po lubju se cedi vsebina epikurejstva.

"Tu si veter ne more nič" reče
lesena glava, "vetrnjak je po svoji
naravi."

In glava zapoje, da lahko veter
v češeriki zaprede hrepenenje,
ki je, če ga pogledam kot tloris,
popolni posnetek Petrarcovih sanj.