V
| ← U | V Pišem, berem ABC Neža Maurer |
Z → |
| |||||||
Aj, prišla je znova v deželo pomlad —
- ne meni!
In prišla je v suknji zeleni;
prinesla zemljanom nebrojno je nad,
- ne meni!
Na halji zeleni
ji cvet tisočér je našit;
oj svet čudovit,
na pol le razvit,
čarobno razvija na halji se njeni.
In glej, nje okó
kot jasno po dežju nebó
se sinje leskeče —
le meni blesteti se neče...
In jagodne ustne rdeče,
kaj ž njimi okoli šepeče?
- Nič meni
ta deklica v halji cvetoči, zeleni
povedati neče!
Prigiblje pa k bilki se vsaki na trati —
- ne k meni!
Smehljaje poljublja vsak grm in drevó;
a kradoma ti na tej suknji bogati
svoj plen so zagledali zlati,
s tem cvetjem odeli si golo teló.
Pomlad pa, ta hčerka neba,
porednoprijazno se cvetkam smehlja —
saj vedno na halji množi se ji cvet
in bo se množil in prerajal bo svet...
Tu v cvetju je vse! Zdaj na severno stran
odplula pomlad je, da zrak tam ogreje,
ki še je po zimsko hladán;
a k nam spet prispeje
čez leto in dan
in znova naš svet
bo v cvetje odet!...
A meni kaj cvetje?! Jaz gledam na hrast:
pomlad odhajaje svoj dih pomladánj
je dihnila vanj;
a v njem se borita zdaj rast in propast.
List stari na hrasti
kljubával najhujši je zimi,
o dihu pomladi pa mora odpasti
in novi izpod se izcimi...
List veli na hrastu sem jaz!
Vi mlado ste popje, začeli ste rasti,
življenje, pomlad iz vas diše;
list stari k slovesu pa piše
to sodbo za vas:
»Vaš listek zdaj mlad je in krasán
čez leto in dan
uvel na moj grob bo nastlan.«