Uzrok
| Uzrok Janez |
| |||||||||||||
V Borovci bili so še precej premožni ljudje. Učeni sicer niso bili Bog ve kako, a čitali so radi in zapomnili so si tudi marsikaj. Sadno drevje gojiti, živino oskrbovati, kako bolje seme za njive poiskati – kaj tacega so si zapomnili iz kacega kmetijskega časnika – in ni jim bilo sile. Drugače je bilo pa pri »Antonu Počasen« – imena pravega ne povem, da mi ne bo kedo opravljanja očital.
Vem, da naši bralci ne bodo zadovoljni, ako jim povem samo, da je bilo »drugače« radi bi izvedeli tudi »kako« je bilo, zakaj itd. saj vemo, kako so ljudje radovedni – posebno, če jim kedo kaj slabega pripoveduje. No, le poslušajte!
Anton je bil kmet, kakor drugi, samo prepočasen je bil v vseh rečeh. Ako je bila nedelja – del svete maše je Tone gotovo zamudil, v šolo so prihajali Tonetovi otroci navadno prepozno, največkrat so celo izostali češ »saj je še časa dovolj se kaj naučiti, so še mladi«; Ako so drugi sosedje pri kmetovanji kaj novega ukrenili, Tone se je držal stare navade, povsod je bil počasen, zato sem ga tudi s tem priimkom počastil.
Imel je tudi nekaj dolgov, vendar ni bilo še sile, a obresti ni plačeval točno, češ »saj ne gori,« toda tacega dolžnika nihče nima rad. Začnejo se oglašati drug za drugim, a kako jim ustreči? Da bi jih nekoliko potolažil, odkaže vsakemu del sveta, naj ga za obresti obdeluje in vživa, a sedaj ni mogel več toliko živine rediti ko prej, davek in druge dolžnosti so mu pa nepolajšane ostale. Zaostane z davkom – nasledek je bil, da je moral še one zamudne groše po vrhu plačati!
Novincev Janez mu je bil pred dvemi leti posodil 50 gld., a sedaj bi jih rad zopet imel; čas vrnitve je že prešel, a o denarji ni še ne duha ne sluha in vendar mora imeti denar, ako noče sam na laži ostati. Obljubil je namreč zagotovo, da plača te denarje v treh mesecih, ko je kupoval par volov. Gre tirjat. Dobil je, kakor vselej samo lepe besede – zato gre k sodišču tožit. Tone se na povabilo še k sodišču ne prikaze –obsodijo ga – zatem pride cenitev, za dva dni ima biti prva dražba. Sedaj se šele zave, hiti od soseda do soseda, pa ti se boje pomagati mu videč, kako težavno je kaj od njega dobiti. Ni drugače, prodati mora lepo kravo in še pod ceno, da ustavi dražbo – in vrniti mu ni bilo več 50 gld., temveč 80 gld. ker se je že mnogo sodnijskih stroškov narastlo.
Lepo stajo je imel za živino, a strehe ni že a strehe ni že dolgo ni popravil, saj veste, kaj se zgodi v tem slučaji s podstrešnim lesom! Trohni. Lesa je imel sicer v obilnosti krog in krog hiše, a da bi se bil popravila lotil, zato je bil prepočasen. Bilo je predlanskim, po letu je prišel hud vihar, celo kako drevje polomil, a pri poslopjih ni hudega naredil, razen pri Tonetovi štali, streha se sesede na tla. Bo treba novo streho, ta je bila že za nič, pravi Tone, lesa pa ni šel koj sekat. V jeseni poseče par smrek in zima prikima, strehe še ni. Celo zimo mede, strehe ni bilo, zidovje razžene nekaj vlažnost, nekaj mraz, še oni les, kar ga je bilo, strohni. Pride pomlad za živino je moral odločiti hram pod hišo, imel je še drugi hram in tu je moral svoje pridelke nakopičiti, repe, krompirja mu je jako mnogo segnilo seveda, in živina se mu je tudi v tako malem prostoru jako slabo redila. Kaj pa sedaj? Denarja za zidarje, za tesarje, za streharje ni dobiti z lepa, ko bi jih kedo prav imel, mu jih utaji vedoč, da dolgovi rastejo, premoženje se pa manjša. Podreti mora še ono podrtijo, ki je ostala, les, katerega je posekal, pa v gozdu trohni.
Saj bi že še bilo, ako bi ne bilo teh sitnih stroškov. Obleka, obutev, davki in hrana, to mora biti. Davkarija že zopet cuka, žuga že s cenitvijo, zadnji dan nese sicer, kar je dolžan, a prodati je moral tri mernike pšenice. O ti sv. Jakob kedaj še le bo tvoj god? Klet je prazna mnogo prezgodaj, treba kupovati turšice, ajde, in vse to je sedaj draže, ko pšenica takrat, ko jo je prodajal. Tako se godi Tonetu, drugi bodo v jeseni lep denar potegnili za sadje, a Tone? Drevje trnjevo, od vetra in od snega polomljeno, pa nič očiščeno, ostarelo pa čemu mlado saditi, dokler staro še po koncu stoji?
Dolga vedno več, premoženje vedno manj vredno, pridelka vsako leto manj, iz hleva ni več kaj prodati, stroški pa vedno večji in sedaj čaka revež, kedaj bo upnikom potrpežljivost pošla, da ga pošljejo s trebuhom za kruhom.
Le prepočasni ne biti!