Uvodivna
| Uvodivna Jovan Vesel Koseski |
Priskrbel Kozma Ahačič.
| |||||||||
Uvodivna
[uredi]Pesmi smo, pohlevne male,
Tihe duše rahla stvar;
Ne prepuste, ne prezale,
Sličnočutnim šibki dar.
Voljno vsi nas poslušajte,
Govorečim gre pozor!
Poterpite, če se hválimo,
Brez pomerde, ak se šalimo,
Nekda je govoril, znajte,
Grekam clo, – da! žabji kor.
Večidel smo stroge, tužne,
Značaj nam je britki stok,
Včasih ojstre, nikda kužne,
Vas ne žali zdih in jok.
Naš roditelj, tertosadnik,
Sam iz lastne skusbe zna,
Rozge, ki spomlad se jókajo,
Kmetu pridnim žep nažókajo,
Tak razumi vinogradnik:
Solza v sklep veselje da.
Ena nas je Boga hvalna,
Ta je glavna za ta ples,
Nekatera pak je šalna,
Kako zajde taka vmes?
V igrokazih starodavnih
Gre pavliha smerti vštric;
Tako pesmi me smo vredjene,
Od žalivih žalne slédjene,
Krive so družice ravnih,
Ima vsaka svoj poklic.
Po obsežku smo romance,
Vse na vagi lahka stvar,
Po domače, le za znance,
Modrijanu prazne kar.
Ki v steržen se iti trudi,
Bo zadel na kako reč,
De bi vredna bila téhtanja,
Včasih lika, gladbe, žéhtanja.
- Kdor se pak oblikam čudi,
Tem bo kako jedro všeč.
Bo nektera vam nevažna;
To je puste dobe znak,
Cvetla ni Slovenji pražna,
Čutil kerč je v desni vsak.
Kjer pa hira prosto djanje,
Rada pesmica zbolí;
Zdaj Slovenja, prej zadúšena,
Iz okornih spon je zlúšena,
Prenehalo zdaj bo spanje
V blesk domovja, dvombe ni.
Res je, bravšimu te stavke
Kadkada se zdelo bo,
Terja de po kmetih davke,
Ki v plačilu terdi so.
Ki pa slajši misli vda se,
Globokejši seže v stvar,
Najde tud vesele známenja,
Za poslopje krasno kámenja;
Ak oberne brano na-se,
Pojde v prid mu, nikda v kvar.
Tak smo mirne koreničke
Za prihodni čversti hrast,
Gnal bo verhe, ne veršičke;
Domovini naši v čast.
To pa niso vam obeti,
So le želje do Bogá.
- Bratje, sercu temu vpisani,
Ste sami dovolj prebrisani,
Žita v setvi znate zreti,
Ali v prid bo žetva šla.