Uvod v buddhizem
Josip Suchy, Uvod v buddhizem. Ljubljana, 1921.
Priskrbel Ažbe Toman, postavil na slov.si Miran Hladnik 25. jul. 2015.
UVOD
V BUDDHIZEM.
Spisal Jos. Suchy.
Ljubljana, 1921.
PLEMENITEMU PRIJATELJU SRBU D.STOJADINOVIĆ-U.
PREDGOVOR.
V zadnjem času se je zanimanje za buddhizem tako povzdignilo, da je skromen oris brezdvomno postal potreben — tudi za nas Slovence. Dasi je buddhizem že nad 2400 let star, se je moderna literatura začela ž njim baviti šele pred približno 60 leti. Danes je na višku proučavanja.
Buddhizem ni vera, pač pa filozofično pojmovanje človeških ciljev in ker iz njega izžarevajo zgolj etične in moralične norme — pred vsem skrajna ljubezen do bitij in radodarnost — mislim, da ne bi bilo napačno, če bi se z bistvom buddhizma seznanila tudi naša javnost, vsaj pa naša inteligenca.
Stojim na stališču, da se naj tudi v slovenščini pišejo tujke s prvotnimi znaki dotičnega jezika.
Sanskrt pozna soglasnike:
guturalne: ka, kha, ga, gha, na,
palatalne: ca, cha, ja, jha, na,
lingvalne: ta, tha, da, dha, na,
dentalne: ta, tha, da, dha, na,
labijalne: pa, pha, ba, bha, ma;
polglasnike: ya, ra, la, va,
šumevce: sa, sa in sa.
Samoglasniki so: a, i, u, r, l,
dvoglasniki: e, ai, o, au.
R se izgovarja kot ri (i bolj neslišen);
aspirirani soglasniki: ch, th, ph, bh i.t.d. se izgovarjajo posamič, n. pr. atha = at + ha, atha in ne ata.
C beri kakor č, tedaj channa = čhanna; palatalni j kakor ž; jñ kot dnj: n. pr. âjñâ kakor adnyâ; s in s = š; y = j; H beri kot h.
V Ljubljana, 1. IV. 1921.
---
Indijski polotok je bil pred približno 4000 leti svet povsem zase. Njegovi prvotno različni narodi so se sčasoma strnili v eno narodno skupino, vendar pa so v poedinem udejstvovali skorajda vse stopnje socijalnega življenja, pričenši pri nekulturi najsurovejše vrste pa vse do najbolj rafinirane nadkulture. Na zunaj od vseh strani ograničena, je nudila ta razsežna dežela že po svoji naravi prebivalstvu razvojno priliko posebne vrste s povoljnim samostojnim gibanjem. Na severu in severoiztoku deli polotok od Veleazije največje gorovje sveta, sneženi vrhovi Himalaye; samo kâbulski prehodi ob reki Kâbul odpirajo pot proti severozapadu. Tu vodi tista starodavna »cesta narodov«, po kateri so vdrli v deželo Arijci in na kateri so jim v starem in srednjem veku sledili drugi konkvistadori - osvojevalci. Izza severozapadne meje izpod Himalaye dere proti jugozapadu več velikih rek po širokih, vročih in viharnih planotah.
To je dežela Pandjab, ki so jo okoli leta 2000 pred K. zasedli Arijci, predstavitelji tako imenovanega indoevropskega plemena, dočim so se njihovi sorodniki Irani obrnili proti zapadnemu delu vzhoda.
Izpod Himalaye izvira pa še več sila mogočnih rek. Le-te se pretakajo po ogromni peščeni planoti proti vzhodu, pouzročajoč bujno in tropično vegetacijo. Ta planota je Hindûstân, zibelka staroindijske kulture. Tu sem so v poznejšem času vdrli Arijci, deloma radi premnožice prebivalstva v Pandjabu, morda pa tudi, ker so jim sledila druga arijska plemena, tako da za prvotne vpadalce ni bilo več prostora v deželi. Dočim so v Pandjabu naseljeni Arijci tamošnje prvotno prebivalstvo deloma podjarmili, deloma pa po dvatisočletnem trudu vsilili v svoj kulturni sistem, se je z drugim delom izseljencev preselila v Hindûstân tudi njihova stara kultura, ki pa je v tropičnem podnebju Hindûstâna pouzročila specifično kulturno sliko, povsem različno od one v »vedični« perijodi Pandjaba. V Pandjabu zaostala arijska plemena gredo odsihdob svojo lastno kulturno pot; hindûstânski Ārya jih nazivljajo »brezkraljeve« in izločene (Arâstra, grški Adraistoi); obdržali pa so svojo polno vojaško moč.
Kljub vsej strogi izolaciji indijskih deželâ so vendar sčasoma v njih vznikli tuji kulturni elementi, predvsem na polju umetnosti. Najvažnejši temelj za razvoj vsakemu narodu lastne umetnosti pa je v njegovi narodni veri.
Ko so Ārya bili še naseljeni v Pandjabu, so bili njihovi bogovi poosebljene naravne sile, prav nedoločne oblike. Stare narodne ritualne pesnitve, Rigveda, nas obveščajo o tem. Tako se n. pr. vedno ponavljajoča se bajka o ropu plodonosnega dežja s strani zavistnih demonov, ki se pa zopet osvobodi, čim bogovi (Deva) ugonobijo demone, lahko nanaša na katerosibodi glavno božanstvo. Ugrabljeni dež se pojavlja sedaj kot zaklad, sedaj kot krava, mokrota — mleko ali voda; kraj, kamor demoni spravljajo te darove, je ali skupina oblakov, ali gorovje; v jeziku onih starih spevov so besede »oblaki in gore« istovetne. Skratka: svet bogov je istoveten s pojavi v naravi. »Vediško« pojmovanje gre pa še dalje: vsak posamezni bog se pojavi, čim ga pokliče v agnihotramu (žrtvi ognja) žrtvovalec, vsako božanstvo je za žrtvovalca bog v splošnem, bog, ki je v posesti vseh božjih lastnosti. Tako je potem seveda zelo težko določiti posebnosti posameznih bogov: — v teh starih časih se izraziti značaji še niso izcimili.
Že stare pesnitve v Vedah omenjajo boga gromov, Çakra, ki so ga celo najstarejše buddhistične Sûtre prevzele kot edino božanstvo izrazitega tipa. V pâli-jeziku teh tekstov se bog imenuje Sakka. Vedični čas ni poznal idolov. Ker je božanstvo, prikupljeno po žrtvovanju, človeku dalo, česar ga je prosil, je bila žrtev seveda glavna stvar. Le-ta je po vediškem pojmovanju mogla boga celo prisiliti, da je služil človeku.
Peto stoletje pred K. je posebno odločilnega pomena v zgodovini starejše skupine narodov indoevropskega plemena. V to êro posezajo najplemenitejši kulturonosci: Arijci, njim sorodni Irani in Heleni. Indijski Arijci so si v svojem stremljenju, spoznavati reči po verskih in filozofičnih svojstvih, v teku zgodovine mnogo naziranj izposodili od svojih zapadnih plemenskih sorodnikov, zakaj na indijskih tleh ta verskofilozofična struja ne bi mogla nikdar vzkliti.
Koncem šestega stoletja so Perzijci in Medijci ustanovili prvo svetovno državo starega Orienta, državo Ahêmenidov. Kar je veliki Kyros osvojil dežela, to je pomnožil Dareios, sin Hystaspa, ki je organiziral veledržavo pod perzijsko-medijsko nadvlado. S tem doseže stara zgodovina zapadnega Orienta svoj prvi zaključek.
Perzijci postanejo dediči vseh predidočih kulturnih stremljenj.
V tistem času, ko se v Grčiji pojavljajo tajni nauki in tajni kulti Orfikov in Zveze Pitagorejcev, oznanujoč »pitagorejsko življenje« ter pripravljajoč svoje privržence kot »čiste« na onostransko življenje, v tistem času, ko podučujeta v Atenah Sokrates in Plato, pridiga v Indiji Gótamo Siddhârtha, modrec iz rodu Çakyjev (Çâkyamuni), — »Buddha« — o rešitvi od prerojenja in smrti. Etične norme, osnovane na njegovih naukih, so zamogle kot prve med vsemi svetovnimi verstvi preiti preko naroda, ki jih, je osnoval. To dejstvo je pri strogi vzdržitvi narodnega elementa pri narodih starega veka osnovnega, odločilnega pomena.
V početku indijskih proučavanj o bistvu onostranskega življenja je menilo človeštvo, da je Indija »zibelka človeštva«, »sedež pramodrosti«, — pa to je bila zmota. Vendar pa se ne sme omalovaževati, ali celo zanikati velikanski pomen indijskega življenja za zgodovino človeške kulture.
Dočim tvori civilizacija Aten v teku svojega razvijanja osnovo celokupne zapadne kulture, postane Buddhova vera prva svetovna vera, vsaj za vse vzhodno in severno od Indije ležeče dežele: izza mongolskih planot in goratih tibetskih puščav preko Japonske globoko doli do indijskega otočja.
Arijce, ki so se iz Pandjaba razprostrli preko Gangove ravnine, najdemo v petem stoletju pr. K. pod brahmansko kulturo razdeljene na celo vrsto kraljestev. Najmogočnejše kraljestvo je Magadha, njegov rival pa Koçala, z glavnim mestom Savatthi (Çravâsti). Med temi kraljestvi in njihovimi tributarnimi sosednimi knezi se vrše krvave bitke; boji proti indigenom so že zdavnaj prenehali. Povsod vlada red kast. Tik pestrega dvorskega življenja večjih in manjših knezov se razvija v mestih luksuriozno življenje; trgovina cvete; v mestih je naseljenih vse polno pridnih obrtnikov. Zraven teh pa je sam sebi prepuščen kmečki stan, ki pozna le malo potreb, ki pa je v vseh časih indijske zgodovine bil — kateksohen — podlaga indijskega narodnega življenja.
Vero imajo vsepovsod v rokah brâhmani. Iz staroindijskega kulta narave je postal strogo determiniran ritual žrtvovanja. Le brâhmani so v posesti tega rituala in s posvečeno silo žrtvovanj brzdajo bojaželjno vojno plemstvo. Vse druge kaste so v svojih kultnih oblikah ostale prepuščene same sebi. Ni čuda tedaj, da se je izcimil tik oficijelne vere »bogov v podobi človeka«, t. j. brâhmanov, še poseben narodnostni kult, ki se je tembolj oplemenitil, čim višja je bila kasta. Pri velikih svečanih žrtvovanjih knezov je ljudstvo smelo k večjem prisostvovati; tako je potem nastal domači kultni čin Pûdjâ, ki je bil oficijelni rit en miniature.
Vsaka vas je imela svojo sveto figovo drevo, katero so smatrali kot bivališče božanstva in ki so mu prinašali žrtve sv obliki jedil, cvetic, i.t.d.
Vse indijsko življenje je prepojeno z verskimi nagnjenji, ki jih pouzroča zgolj rezultat razmer. Dočim se v opojnem mestnem življenju opaža nekako nagnjenje k pesimizmu, prosto ljudstvo ne čuti toliko pomanjkanja redne vere napram naravi. Pomanjkanje narodnega čuvstva, opojni klimatični vpliv, nasprotje med bogatini in reveži in ekskluzivnost državnega kulta so bile osnove verskega stremljenja. Staležni red, ki so ga ustanovili, da se ohrani arijska kri čista in da se normira mešanje plemen, je bil vsakemu pravemu narodnemu čustvu protiven; zakaj staležni red je za Indijca vseboval dejstveno celokupni svet: druge veličine niso poznali. Kdor ni bil v kastah, s tem sploh niso računali, on ni bil enakopraven nasprotnik.
Protislovja med bogatinin reveži so v Indiji povsem drugače učinkovala, kakor kje drugje. V deželi, kjer narava nudi vse in kjer zadošča za življenje pest riža, je umevno, da se jih je toliko odreklo kulturnim mukam ter se povrnilo k naravi. Prosvetna stopnja pa, ki jo je narod zadobil v Pandjabu, se je — vsaj pri najvišjih kastah — tako vkoreninila, da je bila izključena vsaka povrnitev v barbarstvo. Za brâhmane je bil vstop v zmerno življenje, ki ga zahteva tropična dežela, obvezen. Brâhmani so postali puščavniki, reševali so življenske uganke in čeprav smatra Evropejec njihove odgovore po vsej pravici kot pesimistične, vendar ne moremo tajiti, da je globoka resnost vsega gibanja, ki so ga udejstvovali najboljše narodne glave, pouzročila velikanski razvoj teoremov. Vprašanja, ki so jih stavljali, nam imponirajo po svoji drzovitosti, odgovori pa po svoji neizprosni logiki.
Nauk o »potovanju duše«, pravzaprav le nekak nadaljni razvoj staležnega reda, je nudil priliko, dobiti boljše »prerojenje«.
Glavni cilj je postal: rešitev vprašanja, kako ubežati prerojenju. Ideja je bila nekako nastopna. Stare bogove narave so mogli s pravo žrtvijo prisiliti, da so dali, kar se je zahtevalo. Tako je pojmljiva poizkusna teorija o nastajanju sveta, ki ni odvisen od bogov, tedaj o nastajanju brez ustvarjenja. Kot temeljna substanca se priznava svetovna duša — brâhman, iz katere proizhajajo vse posamezne duše — âtman, ki se po razrešitvi od kateresibodi vtelesitve zopet povrnejo v brâhman. Spojitev, ki jo v trenotku vtelesitve udejstvi iz brâhmana izhajajoča posamezna duša âtman, ki je istotako večna, dovede to dušo v suženjstvo; zakaj po vtelesitvi se zaveda, svoje »osebne« posebnosti ter začenja delovati; vsako dejanje pa vodi ali k dobremu ali pa k slabemu, k plačilu ali h kazni, k veselju ali k boli. Po teh svojih dejanjih poleti duša, čim se je ločila od telesa, skozi nebesa ali peklo in ko je tam prestano plačilo ali kazen izčrpana, se povrne zopet v telesno bitje, kakor so pač bila njena prejšnja dejanja, prerodeč se ali kot Brâhma — bog, ali kot človek višje ali nižje kaste, kot žival, rastlina ali ruda; potem zopet nanovo započne svoj neizogibni tok (sansâra).
Glede sredstev pa, kako ubežati temu večnemu toku ter se zopet zediniti z vesoljno dušo, so bila pojmovanja različna. Ne samo brâhmani so se pečali v svojih šolah s takimi spekulacijami; tudi na kraljevih dvorih se razgovarja svet o teh, zadevah, bogati meščani se udeležujejo gibanja in tako nastanejo zraven religijozov po poklicu iz prve kaste šole religijosov in asketov, ki pripadajo k drugim kastam. Brâhmani sami so stali sredi tega gibanja in niso v temelju nasprotovali novo nastalim filozofičnim šolam. Protislovje teh novih sekt k oficijelnemu nauku je bilo čutno le polagoma ter se je formelno izražalo s tem, da so se heterodoksni elementi branili, citirati iz literature Ved primerov in podatkov za svoje teoreme. Celo principijelno si nasprotujoče vere so se v Indiji vedno uvajale z medsebojno strpljivostjo, kar bi drugih deželah bilo povsem nemožno.
Rešitev iz prerojenja so raziskavali na vse različne načine; nastale so različne sekte, ki pa niso, vsaj namenoma ne, stopile v nasprotje k veri brâhmanov. Zunanji pritisk, davčna mora in krvavi boji med posameznimi državami so morda učinkovali, da so verske sekte pridobivale večmanj proselitov.
Tedaj je nastopil — Buddha.
Sveti buddhistični teksti nam predočujejo Buddhovo življenje v več oddelkih. Radi preglednosti se omejim samo na dva buddhistična teksta: Lâlitavistâra in Mahâparinibbânasutta. Prvi tekst je legendaren, drugi pa večmanj historičen.
Lâlitavistâra opisuje Buddhovo življenje v 12 poglavjih: 1. Slovo od bogov, 2. Vstop v materino telo, 3. Rojstvo, 4. Mladostna leta, 5.Poroka in življenje v ženskem krogu, 6. Slovo od posvetnih naslad, 7. Askeza, 8. Vstop v krog razsvetljenja (Bodhi), 9. Boj s zapeljivcem Mâra, 10. Razsvetljenje kot Buddha, 11. Oznanjevanje nauka in 12. Parinirvana.
Dočim priča Lâlitavistâra, kako je Bodhisattva postal Buddha, svedoči Mahâparinibbânasutta o »razblinjenju« Buddhe, o njegovem vstopu v Nirvano. Prvi je evangelij Buddhovega življenja, drugi pa evangelij njegove smrti.
Legenda nam pripoveduje, da je bil Buddha sin Suddhódana, kralja dežele Kapilavastu (Pâli: Kapilavatthu). Rodbinsko ime mu je bilo Çakya. Suddhódana je imel kot ženi sestri Mâyâ in Pradjâpati. Prva mu je še-le v 45. letu svoje starosti rodila sinu, ki je dobil imena Gautama (Pâli: Gótama) Siddhârtha (Pâli: Sidattha). Legenda nadaljuje, kako je stari brâhman Asita spoznal otroka kot prihodnjega izveličarja, kako Gotama kot deček nadkriljuje vse svoje vrstnike s telesno močjo in duševnimi zmožnostmi. Da se ustavijo vsi stari prepiri s sosednim kraljestvom Kodya (Pâli: Koliya), oženi oče sina s kolyjsko kraljičino Yaçodharâ (Pâli: Yasodharâ) ter mu prideli veliko spremstvo.
Ko se Gotama nehoč pelje iz mesta do javnega šetališča, sreča boga, ki se mu pojavi v štirih prikaznih: kot star betežen mož, kot bolnik, kot mrlič in kot asket, ki nima nobenih potrebščin življenja. Ti prizori in tozadevne razjasnitve, ki mu jih je podal Gotamov spremljevalec Chandaka (Pâli: Channa), napotijo princa, da se odpové svetu. Takoj po rojstvu sina Râhula udejstvi to svojo namero. Po noči zapusti spečo ženo ter zbeži na konju Kanthaka iz palače v — brezdomovinstvo.
Kanonični tekst Avidûrenidâna opisuje zelo karakteristično Gótamov beg iz palače. Prípoveduje: Gautama leže na svojo krasno posteljo. Takoj ga obkrožijo njegove žene, lepe kot deklice bogov, spretne v plesu, petju in glasbi, okrašene z bogatimi nakiti ter začno v njegovo zabavo s plesom, petjem in glasbo. Gautama pa, čigar čuvstvo je bilo že odtujeno nasladam tega sveta, se ne briga za plese ter — zaspi. Tedaj rečejo žene: »Kaj bomo igrale, če se on, v čigar razveselitev plešemo, udaja spanju?« Odlože godala, ter ležejo na ležišča. Gorele so še svetilke, ki so bile napolnjene z dehtečím oljem. Tedaj se zbudi Gautama z roko naslonjen na ležišču vidi speče žene... Nekaterim so se iz ust cedile sline, druge so škripale s zobmi, tretja je smrčala, četrta in peta sta govorile v spanju in druge so ležale z odprtimi ustmi. Ta odurni pogled je tako učinkoval na Gautamo, da je postal še bolj neobčutljiv napram čustvenosti. »Odurno, gnusno!« je vzkliknil ter resno mislil na beg v samoto. Vstal je z ležišča, rekoč: »Danes je dan ločitve od sveta«, stopil proti vratom ter poklical svojega voznika. Predno zbeži z Channom, pomisli: »rad bi še videl svojega sina«, ter se napoti do stanovanja Rahulove matere. Rahulova mati leži na s cvetkami okrašeni postelji in spi, držeč svojo desno roko, na otrokovi glavi. Gautama ostane na pragu, gledajoč ta prizor. Mislil je: »Čim bi odstranil roko svoje žene, bi jo zbudil in nastala bi zame ovira; ko postanem Buddha, se vrnem, da vidim svojega sina.« Na to je zapustil palačo. —
S Channom beži vso noč do reke Anavamâ, tam izroči svojemu zvestemu vozniku orožje, svoj nakit in svojega konja, zamenja svojo obleko z beraško ter hiti, živeč od milodarov, proti Rajagrhi, glavnemu mestu kraljestva Magadha.
V Rajagrhi proučuje brâhmansko filozofijo, toda nezadovoljen s temi nauki zbeži v džunglo pri Uruvilvâ (Pâli: Uruvelâ). Tam se podvrže najstrožjemu mrtvičenju, dokler ne uvidi nespametnosti tega počenjanja, češ, da oslabelo telo ne prospeva spoznanju, katero želi on, doseči.
Legenda opisuje nadalje duševne boje, katere je pretrpel Gautama pod figovim drevesom v Gayi, kot zmago nad demoni, ki mu jih je poslal Mâra (»zlobni«), demon strasti. Po zmagi nad zlobcem Mâra se je zatopil v duševno razmotrivanje, spoznavajoč trojno vedo:
V prvih nočnih urah vidi z božanskim, proroškim, nadčutnim očesom bitja na svojih potovanjih v toku rojstev, kako se po razpadlosti telesa s svojimi zlobnimi mislimi, besedami in dejanji upropastijo v temne kraje muk (naraka), in kako se z dobrimi mislimi, besedami in dejanji povzdignejo do svitlih višav nebeških svetov (svargaloka).
V drugem nočnem bedenju osredotoči Bodhisattva pogled svojega duševnega očesa na razsvetljeno gledanje preteklih življenj. On vidi svoje lastne vtelesitve v preteklosti in vtelesitve drugih bitij skozi nešteto eonov, z vsemi menjajočimi se izkustvi naslad in boli, spominjajoč se, kako se je imenoval v različnih vtelesitvah kojega spola in kaste je bil in kako dolgo je vsakokrat živel.
V tretji nočni vigiliji se peča njegov duh z nastajanjem trpljenja. Spoznava, kako so bitja podvržena rojstvu, starosti, smrti in prerojenju in še ni prost njegov pogled v pot do odrešitve bitij.
Tedaj se vpraša: Zakaj nastane starost in smrt (jarâmarana), na kar spozna: vzrok obema je rojstvo (jâti). In nadalje premišjajoč zvezo vzrokov spozna, kako nastane rojstvo iz vhoda v fizično bitje pótem spočetja (bhava), spočetje iz nasičenja čutne naslade (upâdâna), čutnost iz poželjenja (trsnâ. »žeja«), poželjenje iz občutnosti (vedanâ), občutnost iz dotikanja (sparša), dotikanje iz nadfizičnega substrata šestih čutov (sadâyatana), čuti iz substrata osebnosti (nâmarûpa, »ime in oblika«), osebnost iz substrata zavesti (vijñâna), zavest iz ustvarjajočih moči (samskâra), ki delujejo v podzavesti, — in kako so vse te, ustvarjajoče sile produkt zmote (avîdyâ).
Tako spoznava: Iz zmote nastanejo ustvarjajoče sile v podzavesti, iz podzavesti nastane zavest, iz te ime in oblika, iz teh čuti, iz čutov dotikanje, iz dotikanja občutnost, iz občutnosti poželjenje, iz poželjenja naslada, iz te spočetje, iz spočetja rojstvo, iz rojstva starost, smrt, bridkost, trpljenje, žalost, obup. In iz tega spoznanja sledi drugo, da naj isti način, kakor zavisi nastajanje enega od nastajanja drugega, zavisi tudi nebitje enega od nebitja drugega, tako da spozna v uničenju zmote pot, ki vodi po uničenju ustvarjajočih sil in vseh iz njih izhajajočih faz čutnosti do uničenja, starosti, smrti in trpljenja. — Tako pride naposled do spoznanja: to je smrt, to je vzrok smrti, to uničenje trpljenja in to je pot, ki vodi do uničenja trpljenja.
Iz prostora, kjer je zadobil razsvetljenje, iz demantnega sedeža (vadjrâsana) pod »drevesom spoznanja« (bodhidruma) pohiti Buddha — Tathâgata (»oni, ki je tako hodil«) zopet nazaj med svet, povsod oznanujoč pot do odrešenja, namreč premaganje samega sebe in ljubezen do vseh bitij. Najprvo spreobrne dva brata trgovca, Trapusa in Bhallika, ki sta s karavano 500 volov potovala iz juga proti severu; potem se loti brâhmanov in naposled pridiga ljudstvu vseh stanov in poklicev.
Prišedši v Benares se napoti v bljižnji log. Oddaleč vidi prihajajočega pet učencev, ki so se domenili, da ga ne bodo pozdravili, češ, ker je odpadel od strogega mrtvičenja. Pa zgodilo se je drugače. Čim se jim približa, ga spoštljivo pozdravijo in vprašajo, da-li je postal razsvetljen, ker se njegovo lice tako sveti. Buddha jim odgovori, da je našel nesmrtno blaženstvo (amrta) in pot do nesmrtnega blaženstva; naj ga ne ogovarjajo več kot »častitljivega« (âyusmat), kakor meniha-prosjaka, oni da je sedaj »vzbujeni« (buddha), spoznavajoči, gledajoči, brezgrešni, od katerega se je umaknil ogenj strasti. »Oznanil vam bom nauk vseh naukov, poslušajte me, jaz govorim k vam, učim vas, da najdete tudi vi osvoboditev srca (cetovimukti), osvoboditev znanja (prajñâvimukti) ter spoznate: uničeno je rojstvo, dovršeno sveto potovanje, izpolnjena dolžnost, ni več povrnitve do bivanja na svetu.«
Iz vrst onih, ki so bili pripravljeni slediti mu, se je ustanovila naposled skupina, rumeno oblečenih, obritih religijozov, prvi temelj poznejšemu meništvu. Krščanski potnik iz 13. stoletja, Benečan Marco Polo pravi o Buddhi: »Če bi bil Buddha kristjan, potem bi moral biti najbližji božjemu prestolu.« Značilna ocena iz časa, ki se ni posebno odlikoval z versko omiko.
V 45 letih Buddhovega potovanja po zahodnem Bengalskem so ga podpirali vsi knežji dvori; njegova soseska raste od dne do dne, dasi njegovega nauka ne pripoznavajo kot vere. Leta 477. pr. K. je umrl blizu kraja Kusinârâ, ali kakor omenja ritualni izrek, — odšel je v Nirvâno.
O zadnjih trenotkih Buddhe pripoveduje kanonična Mahâparinibbânasutta (velika Pari-nirvana):
»Še enkrat se obrne Buddha do Ananda, svojega učenca ljubljenca, rekoč: ,Morebiti boste učenci mišljenja, da je odsihdob nauk zapuščen, da nimate več učenika. Toda tako ne smete misliti. Nauk in šola, ki sem ju vam pokazal in v katerem sem vas podučaval, naj bo po mojem odhodu vaš učenik.' Njegove zadnje besede, ki jih je izustil napram učencem, so bile: ,Tedaj, učenci moji, sedaj govorim do vas: vse, kar je nastalo iz ustvarjajočih sil, je podvrženo minljivosti! Vztrajajte in stremite!' Nato se povzdigne svetnik do prve in nadalje do četrte stopnje meditacije (jhâna, sanskr.: dhyâna), odtod do ,sfere neskončnosti êtra' (âkâsânañcâyatama), potem do ,sfere ničesa' (âkiñcaññâyatama); izstopivši iz ,sfere ničesa' dospé do ,sfere nad zavestjo in nezavestjo' (nevasaññânâsaññâyatama) in od tod do ,ugasitve čuta zavesti' (saññâvedayitanirodha). Še enkrat preleti vse štiri stopnje in stopi naposled iz četrte meditacijske stopnje v onostransko Nirvano (parinibbâna).«
Buddha je bil filozof, ki je vsako posamezno tezo svojih naukov tudi znanstveno utemeljil. Radi tega njegovi nauki niso bili pristopni slehernemu, ki jih je poslušal.
Kot temelje svojih naukov je postavil takozvane »štiri svete resnice«: 1. trpljenje, 2. izvor trpljenja, 3. uničenje trpljenja in 4. pot, ki vodi do uničenja trpljenja.
V splošnem je bil Buddha pesimist.. To je dokazal s svojo prvo »resnico«. Pod človeško strastjo, ki je izvor trpljenja, pojmuje Buddha »žejo«, ki v svoji nenasičnosti dovede človeka do uživanja življenskih naslad ter ga polni s hrepenjenjem po bivanju. Kdor je uničil strast, temu je odprta pot v Nirvano, končni cilj buddhističnih naukov.
Pot do odrešitve in posvečenja, »sveta osmeročlanska pot« sestoji iz štirih stopenj na podstavi štirih svetih resnic (cattâri ariyasaccâni). Prva stopnja (sottâpatti) odstrani nečistost greha in sovraštvo, razjasni štiri resnice, odvzame dvome o Buddhi in vero v učinkovitost brâhmanskega žrtvovanja., Druga stopnja razbline povsem slast, sovraštvo in varanje samega sebe. Na tej stopnji stoječa bitja se samo enkrat še prerodé ali kot človeška ali kot božja bitja (sakadâgâmí). Na tretji stopnji se zruši zadnji preostanek senzualnosti in volje škodovanja, tako, da se v srcu ne pojavi več ne naslada, ne mržnja (anâgâmi). Bitja na tej stopnji se prerodé le še v nebesih.
Na četrti stopnji se osvobodi bitje vsakega hrepenjenja po materijelni ali imaterijelni eksistenci; le-tu ,se spoznavajo vse stvari po svoji pravi vrednosti; v srcu ni več prostora za voljo škodovanja, nastane pa vseljubezen do kreatur. Tako bitje se imenuje arhant. Dovršeni arhant je storil konec vsem iluzijam in vsej boli, njegov karman ali usoda ne temelji več v prerojenjih. Najvišja stopnja svetosti je »samâdhi«, ki stremi za osvoboditvijo od vse posvetnosti, tako da nastane razblinjenje vseh strasti (nirvâna).
Razen sgoraj označenih štirih svetih resnic je za buddhista obveznih tudi pet zapovedi: ne ubijaj, ne prešestvuj, ne laži, ne kradi, ne pijančuj. V poštev pridejo nadalje tudi zahteve dalekosežne ljubezni do bližnjega, ki se razširi celo na živali in — least not last — neomejena radodarnost.
Buddhizem ne pozna ni bogov, ni kulta.
V buddhističnih šolah iztočnih dežel si predstavljajo ustroj sveta nastopno: Ustvarjenja ni. Središče zemlje je hrib Meru, ki se vzdiguje 84.000 milj nad morjem. Na našem delu sveta (Jambudvîpa) se pojavljajo Buddhe. Sveto figovo drevo v Buddhagayâ je središče Jambudvîpe. Ocean, ki obkrožuje svet, obdaja neizmeren železen okop; onstran tega je nov svet z lastnim solncem. Pod hribom Meru sta oba pekla (vroče in mrzlo). Hrib sam nad vznožjem ima štiri oddelke. Tukaj bivajo nižji mitologični bogovi, potem »garuda«, ki imajo človeško obliko, pa ptičje kljune in peroti, »naga«, kače v človeških oblikah s kačjimi glavami. Tem vladajo lokâpâla, takozvani zaščitniki sveta. Nad temi oddelki se razširjajo spodnja nebesa, kjer stanuje bog Çakra. V četrtih nebesih so nastanjeni bodhisattva, kandidatje za Buddhovo čast, preden v svoji zadnji eksistenci stopijo v svet, oznanjujoč nauke resnice. Nad temi nebesi se vzdigujejo »oblike«, ki se dele v štiri meditacijske stopnje. Nad temi so še štiri terase svetov brez oblik, ki se delijo v štiri dežele, v deželo neomejenega prostora, deželo neomejene vede, deželo, kjer ni prav ničesar in v deželo, kjer ni »ne misli ne nemisli«. Nad vsem tem pa se žari v zlatu in v draguljih sveto mesto Nírvâna.
Po slabih ali dobrih dejanjih se prerodi bitje ali v peklu ali v nebesih. Le človeško prerojenje vodi do osvoboditve iz večnega pojavljanja rojstva (samsâra). Kako se doseže ta pot, je povedal Buddha. Vsak pa se mora odrešiti sam, hodeč po tem potu. Človek odgovarja sam za vsako dejanje in mora tudi sam nositi posledice, — ker grehi se ne odpuščajo — — —
Buddhov pogreb seje vršil s kraljevim pompom in njegove preostanke so si porazdelili knezi in sosedna mesta. Vendar pa se k njegovemu nauku kot k posebni veri niso priznavali niti njegovi osebni častilci, knezi dežele Magadha in Kosala, ker so se očividno bali, da bi Buddhov nauk morda bil upropastil državno vero brahmanov. To se je zgodilo še-le v poznejšem času.
Po Buddhovi smrti se je vršil prvi koncil v jami Satakanni pri Rajagrhi, katero je dal zborovalcem na razpolago kralj Adjâtaçatru (Pâli: Adjâsattu) iz Magadhe. Koncil se je bavil z ugotovitvijo besedi v Nirvano odišlega mojstra. Nekako sto let pozneje je bil drugi koncil vVaiçâli (Pâli: Vesâli), ki je izrekel svoj anatema nad krivoverci.
V razdobju med prvim in drugim koncilom se je mnogo predrugačilo na političnem polju. Magadhaško kraljestvo je prišlo do nadvlade. Staro dinastijo je strmoglavil Chandragupta (grški: Sandrakotos ali Sandrakyptos). Le-temu je po podjarmljenju Pandjaba Aleksander Veliki nameril svoj veliki vojni pohod.
Niti Chandragupta, niti njegov naslednik Bindusâra nista prestopila v Buddhovo vero, ki si je tedaj po svoji moči in vgledu priborila že popolnoma samostojno stališče. Še-le tretji kralj nove dinastije Maurya (Pâli: Mora), kralj Açoka (Pâli: Asoka) postane prvi zaščitnik vere, ki jo je tudi očitno pripoznal. Açoka je ustanovitelj nešteto buddhističnih samostanov (Vihâra) in drugih verskih zgradb. Več kot 84.000 stûpa (Pâli: thûpa), (shramb Buddhovih relikvij), je postavil. v svojem kraljestvu.
Izza tretjega koncila, leta 242. pr. K. v Pâtaliputra sem se je razširil buddhizem preko indijskih mej. V Indiji sami je buddhizem popolnoma propadel, deloma radi proganjanj, deloma radi razkrojitve v sekte. Danes razpada buddhizem v takozvani južni in severni buddhizem. Prvi se razširja na otoku Ceylon in v vzhodni Indiji, severni pa obsega deželi okoli Himalaye, posebno Nepal in Tibet, potem Kitajsko, Japonsko in Mongolsko.
Število današnjih buddhistov prekaša za mnogo število vseh rimsko-katolikov, pravoslavnih in drugih krščanskih vernikov.
V boljše spoznavanje vsega buddhističnega pokreta naj služi nastopna tabela:
pred K.
558—529 Kyros,
557 rojstvo Buddhe,
521—485 Dareios I.,
485—465 Kserkses,
477 smrt Buddhe,
326 Aleksander ob Hyphasu,
315—291 Chandragupta,
291—263 Bindusâra,
263—259 Açoka,
182—170 Cuñga dinastija; grški kralji v Kabûlu,
178 Dinastija Andhrabhyrtya,
126 Konec grške države,
45 Na Ceylonu napišejo Pâli Kanon,
po Kr.
60 Kitajski cesar Ming-ti naroči buddhistične knjige iz Indije,
100 Redakcija kanona v sanskrtu. Začetek Gândhâra šole(grško-buddh.),
372 Vpeljava buddhizma v Koreji,
470 Mihirahula nastopi proti buddhizmu,
552 Vpeljava buddhizma na Japonskem,
632 Vpeljava buddhizma v Tibetu,
634 Koncil v Kanyâkubdša.
——