Uvod (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Matiju Čopu. Uvod.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Krst.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi
že dolgo bije za krščansko vero.
Z Avreljem Droh se več mu v bran ne stavi.

Končano njijno je in marsiktero
življenje. Kri po Kraj’ni, Koratani
prelita napolnila bi jezéro.

Gnijó po polji v bojih pokončani
trum srčni vojvodi in njih vojščaki.
Sam Črtomir se z majhnim trôpom brani.

Bojuje se najmlajši med junaki
za vero staršev, lepo bog’njo Živo.
za Črte, za bogove nad oblaki.

On z njimi, ki še trd’jo vero krivo,
beži tja v Bôhinj, v Bistriško dolino,
v trdnjavo zidano na skalo sivo.

Še dan današnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se gradec imenuje;
v nji gledaš Črtomirovo lastnino.

Devetkrat večja množ’ca jih obsuje
in zveste straže krog in krog postavi,
odvzame up jim vse pomoči tuje.

Visôke odre tamkaj si napravi,
zidovje podkopuje, vrata seka;
ne polasti se njih, ki so v trdnjavi.

Šest mes’cev moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata —
kakó strašnà slepôta je človeka!

Ko niso meč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljiva
preti odpreti grada trdna vrata.

Dalj Črtomir jim reve ne zakriva,
besede té tovar’šem reče zbranim:
»Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva!

Le malo vam jedila, bratje, hranim.
Branili smo se dolgo brez podpore;
kdor hoče se podati, mu ne branim!

Kdor hoče vas dočakat’ temne zore,
neproste dni živet’, nočém enake,
ne branim mu, al jutra čakat’ more!

S seboj povabim druge vas junake,
vas, kterih rama se vkloniti noče.
Temnà je noč, in stresa grom oblake.

Sovražnik se podal bo v svoje koče.
Le majhen prostor je tje do goščave;
to noč nam jo doseči je mogoče.

Največ svetá otrôkom sliši Slave!
Tje bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosti vol’jo vero in postave.

Ak pa naklonijo nam smrt bogovi —
manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim solncem sužni dnovi!« …

Ne zapusti nobeden ga v ti sili,
molčé orožje svoje vsak si vzame.
Strahljivca v celem ni imèl števili.

Al komaj vrata so odprta, vname
se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje:
Valjhun tam s celo jih močjo objame.

Tud’ on se je zanesel na njih spanje,
prelesti mislil je ozidje grada
in ponevédoma planiti nanje.

Ko svojo moč najbolj vihar razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije,
in vstane šum, da mož za možem pada.

Ko se neurnik o povodnji vlije,
iz hriba strmega v doline plane,
z deročimi valovami ovije,

kar se mu zoper stavi, se ne vgane
in ne počije préd, da jez omaga:
Tak vrže se Valjhun na nekristjane.

Ne jenja préd, doklèr ni zadnja sraga
krvi prelita, dókler njih kdo sôpe,
ki jim bilà je vera čez vse draga.

Ko zor zasije na mrličev trôpe,
ležé, k’ ob ajde žetvi al pšenice
po njivah tam ležé snopôvja kôpe.

Leži kristjanov več od polovice.
Med njimi, ki so padli za malike,
Valjhún zastonj tam išče mlado lice

njegà, ki kriv moritve je velíke.