Uvod (Levstik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Ko vesna se pričenjala živenja
I tajala megla izprèd očíj,
Od divnega srcé mi hrepenenja
Gorelo po vse dni je i nočí;
Ko videl travo polno sem rosice
Ter pesni čul iz loga i z gorice:
Sladák nemir je srce mi objel.
Cvetlice ob studencih pomladánje
Vrstil sem v kite in je metal vánje,
Nesrečno srečen, žalostno vesel.

Dvigaval hrepeneč sem k zvezdam roci,
Priklicati je želel od nebá;
Izgubljal se po gaji sem i loci,
Raván prehajal čistega poljá:
Bogastva tam neznanega iskaje
V továriše imèl samotne kraje.
Kedàr sem truden spet iskal domú,
Kder koča stala mojemu je ôči,
Očij zapiral né mi sen po nôči,
V željnó srcé mi vlival né mirú.

Iz nova svet je vesna ogrevala,
Hitelo tisoč listov iz zemljé;
Nebeška luč prijetno je sijala,
Ter v meni se smijalo je srcé:
A to veselje mi oblak odžene,
Ki močil skôraj lehe je zelene.
Cvetlica, ktera je cvela popréj,
Rosàm je hladnim nedrije zakrila;
Domóv se je bečelica vrnila,
Utíhnili so pevci drevnih véj.

A solnce naglo spet oblak predere,
Z vodeno lučjo sije na zemljó,
Na nebu mavro sedmosojno zbere,
Raz gôro jo razpenja na goró.
I zdajci se mi duša v prsih vname,
Podoba ta me vso močjo objame,
Da srce mi po njej zahrepeni.
Kot da bi mi peruti bíle dane,
Po sledu hitel sem stezice znane
Za mavro, ki mi dljè i dljè beži.

A evo! Pólje krasno se razgrne,
Veselih sádov polno i dreves;
Oglèd njegov mi z radostjo povrne
Solzé, ki prej so lile iz očes.
Od vseh straníj so strune divno pele,
Povsod vodé studene v dól šumele,
Igraje šepetal njih val bežèč.
Pripognem se, i vrelec hlad mi daje,
Oblak nad mano zadnji se raztaje,
Objame prsi pokoj tolažèč.

A čuj! Duhá mogočega peruti
Ogrozno zašumé, spodé ves mir,
Da srce se mi v ozkih mrežah čuti,
Ki plete mu brezùp je i prepir.
»Od kod je sem prinesla te slepota?
Brez ogrinjala tukaj se krasota
Kazáti le nesmrtnim dá očem!
Zadosti v srci tvojem né kreposti,
V očéh ti ne gori dovòlj svetlosti:
V nemoti večnej vrni se k ljudem!«

Tako mi reče, pred menój izgine,
Ki stal sem, kakor bi me grom zadel;
Poljé zbeži, veselo petje mine,
Ujetega me temni gozd imel!
Oko zaman po stázi se ozira,
Zaman pogled v nebó se k mavri vpira —
Sledú né drazega užé od njé.
Ogrinja s krilom črnim se višava,
Ker solnce proti sinjim goram plava,
Od daleč mrak prijemlje se zemljé.

Otetbe si, pokoja si iskati,
Ta kraj ostaviti sem želel plah;
A noga trudna brani se bežati,
Če v dir podi jo tudi smrtni strah!
Ko izgubljen trepêtal sem v goščavi,
Mladeniča obraz me tih pozdravi,
Prijazno róko desno mi podá.
Odpotim ž njim se na stezó gotovo:
Zapró se brezna pred nogó njegovo,
Prižgó se zvezde jasnega nebá.

Molčé sva skoraj temni pot končala,
Dosegla krilo vže domačih njiv;
Vasica v snù tihotna je ležala;
Ponočni hlad je dihal ljubezniv.
Zdaj hrib i les za náma se razsije,
Ker lune se obràz nad njim odkrije,
Ujasni vrte i vrhé goric.
Mladenič strune si iz plašča vzáme,
Ozre s prijaznim se nasmehom náme,
I reče iz nebesko-mirnih lic:

»Spoznane so goreče žêlje tvoje;
Zaman ti sukal v prsih né plamén!
Česár si želel, ná iz roke moje!
Ko tajal bode srce žar ognjén,
Poprimi strune, vlivaj pesni vánje:
Veselje i bridkost i svoje sánje,
Ter kar prinese premenljivi čas!
Ončé ti bodo solz oči sušile,
Oné v ljubezni tvojej se glasile,
Vedrile pri kozarci ti obraz!«

I ko se roka moja strun dotakne,
Po žilah moč neznana mi vzigrá,
V prikazni rajske se mi duh zamakne,
V nebeskej slasti srce trepetá!
Mladencu se rodita perutnici,
Plamén obsije mu telo i lici:
On ízpred mene vsplava nad zemljó.
Podoba gine mi v višave jasne,
Ter manjša, vedno manjša, vsa ugasne —
Goreči pot zapira se za njó.

Kedàr sem držal strune zlatozorne,
Takój je izkušaje poprijel;
A bil v njih rabo róke sem okorne;
Da bi zapele, nésem jih razvnel!
Zató mi srce vender ne upade,
I z večjim trudom vadim prste mlade,
Od mraka v mrak za njimi presedim.
O ptičjem petji némam vže ušesa,
O travniku cvetočem ne očesa:
Le v strune diham, da je obudim!