Utrinki (Janko Kersnik)
| Utrinki. Janko Kersnik |
| |||||||||||||
Lepo je življenje. Pojdite rakom žvižgat vi godrnjači, nezadovoljneži. Malkontenti! Poglejte po ulicah! Kedaj je bilo več svile, lepših nogavic, dražestnih čeveljčkov, bujnih toalet, dragocenejših kožuščekov! « Ej vraga, človek se kar boji in trese, da se ta lena reč ne omaže v vesoljnem blatu. Pa se ne in ne. Vedno lepo, vedno novo, čimdalje konfortneje. Pojdite se solit ve predvojne čmerike! Lepo je in prijetno na svetu!
Hoteli polni elegance, kavarne nabite, kleti v deliriju razkošja, beznice zabačene razne sodrge in da bi bilo hudo?! No, no, težko obrekovanje si nalagate na svoje rame! Kdo so vsi ti srečni Ijudje? Ljudje, ki imajo lahko vest, ki ne orjejo in ne sejejo, a vendar bogato žanjejo.
Ponižno, v dve gubi sklonjen stopa po avtomobilih razvoženi cesti uradnik v gostilno mestne okolice. Iznebil se je za hip mestnega vrveža, utopiti hoče namreč skrbi vsaj za trenutek. Obraz upadel, obleka oguljena. Bog zna izza katerega časa predvojnega oko mu strmi tja nekam; ena sama neugnana misel mu tiči v glavi kakor zabit zarjavel žebelj: Kaj bo jutri? Noga ga zanese tako nehote, saj ne more, saj nima denarja na prag gostilne. Hladen pozdrav. Hoče na toplo v sobo, kjer so pogrnjene mize.
»Prostora je dovolj v veži. Tam notrt je za naše ljudi v »ekstracimer« pa pride gospoda z avtom«. Temno se mu stori pred očmi. Tisti, ki so nekdaj z belimi predpasniki pobrisali stole, popihali prah s sedežev, samo da je prišel, ga pode ven, berača, brez ugleda. Ali ni lepo na svetu? V ekstracimru pokajo buteljke, petje, krohot, objemi, poljubi, potop ... Lepo je! ».
V mali meščanski gostilni sede pri mizah delavci vseh kategorij. Pečenke na krožnikih, na mizi litri vina, oblastno govorjenje, šale, norčevanje. Pri drugi mizi nekaj takozvanih boljših slojev, nemi, brez življenja. »Četrt onega po 28 in nekaj za prigrizek!« »Telečja pečenka, gos, zajec v omaki, jetrca ...« »O. ne, ne tako kaj malega za prigrizek, košček kruha, morebiti pol hrenovke, večerjal bom doma,« Okrog ust natakarice značilen usmev. »Še en Štefan! Zakaj na ne, zaslužil sem danes 1500 k, lahko ga. Škrici so bedaki!« »Plačal bi.« »Prosim!« »Četrt vina, pol hrenovke, kruh = 26 kron. Gospodična, kaj pa sedaj? Denarnico sem pozabil doma.« »Boste pa drugič plačali gospod Trpin, saj vas poznamo, brez skrbi!«
»Še en Štefan za tiste škrice, pa zapojte tisto: »Kak luštno je na svet« potem pa še en Štefan, pa še ne gremo.«
»Kam sedaj? « »Domu!« »Vraga, ti imaš doma lepo, mir »Lepo?! bratec, ko bi ti vedel! Gospodar je nad menoj, kakor vrag nad grešno dušo. Rad bi me izrinil iz stanovanja. Diši mu verižnkov inserat: »Ponudba: 20.000 K onemu, ki mi preskrbi v mestu stanovanje 3 sob.« Seveda priti je morala zamera, vrag vedi, kaj mi je bilo, da sem premalo ponižno milostivo hišno gospo pozdravil.« »E kaj to, to je nič, jaz imam doma pekel. Gospodar, hm, eden tistih, ki so čez noč obogateli, verižnik tam preko, gospodinja, neotesan hlod, Ksantipa. To se kreše, stranke smo ožarjene noč in dan od svetlobe teh isker. Ti pozdravljaš milostivo v obraz, a pri nas poje druga, hrbet milostive moraš pozdravljati, drugačee si izgubljen. Vrag se ti je danes zjutraj nad menoj zadrl: »Jaz sem »gausfrava«, mene se mora spred in zad pozdravljati.« Gausger se jezi, da preveč vode rabimo, da si dovolj čevljev ne obrišemo, da stopnice preveč rabimo, da okna preveč odpiramo, da, da, da je sploh prestopek in pregreha proti hišnemu redu, da živimo ... Dal bo vse na »rihto«, da se sodrga iz hiše vrže. Neprestano grmi, če začne treskati, pa Bog z nami! Hodimo tiho, kakor ob postelji umirajočih, na glas smo se odvadili govoriti, otroci se boje joka, ker bi ž njim poklicali hudiča. Prijatelj, to je disciplina! Bog nam bodi milostljiv! — Gospod usmili se nas!«
»Kaj boš kupila?« »Ne vem kaj bi, dvajsetega je, denar je pošel, krompirja bi rada, pa le tako drag. Zabele nimamo, obleke ni, otroci vsi v Šoli, čevljev nimajo, perilo je strgano. Starejši je prišel iz šole ter pravil, da je g. učitelj pregledoval, če so vsi umiti in v snažnem perilu. Moj ni imel srajce. Vprašal je, kaj so starši. Povedal je, da je oče uradnik. Učitelj, blag mož, se je obrnil v stran in fant je opazil, da se mu je stemnilo oko in se zarosilo. Ej, on razume, kako se kruh je. — Težko je! Ko bi prišla hipno smrt na vse! Čemu te muke? grob je boljši!« Mimo pridirja eleganten avto, poskoči v blato in v duši ponižani sta dobili blaten tuš. V avtu dve ženski v dragoceni kožuhovini: »Sodrga, še s poti ne gre, da bi človek kmalu sitnosti imell«
Božič. Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje! Mir da mir! Sveti večer. Temna soba. Na postelji bolnik. Vzdihi. Zunaj tuli mrzla burja, dež spira okna. »Mama, božičnega drevesca ni. Ali je Jezušček na nas pozabil? Saj sem bila pridna! Vsako leto smo ga imeli.« »Tiho bodi Vitka! Veš, atek nima denarja.« »Atek, čemu atek?! Jezušček! On lahko prinese. « »Da on lahko, ah vidiš, grdo vreme je.« »Ali za sosedove ni pregrdo? Joj, kakšno drevesce imajo, prav do stropa, pa darila, darila! Videla sem vse, Tinca me je peljala. Pa naš atek je uradnik, atek sosedove Tince pa ...« »Tiho, tiho Vitka, Jezušček ti bo drugo leto prinesel, pa koliko! K meni se stisni, povedala ti bom povest.« »Tudi lansko leto si tako rekla, ko smo imeli le malo drevesce brez darov. Vsako leto je slabše. «V kotu je sedel oče, podpiral trudno glavo, solze so mu polzele po razoranem licu v sivo brado in posebno zadovoljnost je čutil, da ni bilo luči.
Silvestrovo. V dvorani šum, petje, godba, ples, nebeški sijaj, vino, šampanjec, cvetje, svila, rajanje, cbjemi, orgije. Zapravljeni milil oni. Vsi krvavi žuljev, orošeni s solzami poštenih dobrih, izmozganih in zapostavljenih. O mati domovina, zakrij si oči in razjokaj se. Tvoji sinovi so te nekoč prodali v sužnjost, potisnili ti trnjevo krono na glavo, sedaj te mislijo pribiti na križ. Gospod, usmili se nas!
Griški.