Ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju
Srečko Puncer
Izdano: Savinja let. 1, št. 2, 1914
Viri: postopku digitalizacije v UKM dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Koroška zemlja je znamenita ne samo radi svojih prirodnih krasot, temveč tudi po svoji množini rimskih in srednjeveških spomenikov. Zlasti je slaven oni del Koroške, ki se razprostira na levem bregu Drave med Vrbskim jezerom in Velikovcem, kjer stoji danes Celovec. Ta del Koroške je kakor ustvarjen za kulturno središče. Namakata in plodovitita ga Krka in njen prikot Glina. V tem rodovitnem delu Koroške se nahaja za slovensko zgodovino veleglasovito Gosposvetsko polje. Svoje ime je dobilo od cerkve Gospe svete.

Gosposvetsko polje je bilo slavno že v rimskih časih. Tam je stalo mesto Virunum. Številni ostanki Vitrovega svetišča, nagrobnik in drugi spomeniki pričajo, da je tu nekoč vladalo bujno življenje in velika razvita kultura.

Ko je za čas priseljevanja narodov rimsko gospodstvo po naših krajih propalo, so prebivalci zapustili mesto; ali že v 6. stoletju je bilo zopet naseljeno s krepkim in svežim slovenskim plemenom, ker je postalo središče karantanskih Slovencev. (Karantanija je obsegala današnjo Koroško, zapadno Štajersko, kranjsko, vzhodno tirolsko, južno Solnograško in južno Dolnjo Avstrijo.) Tu so vladali prvi slovenski knezi, tu je bila sezidana morebiti najstarejša slovenska cerkev Gospa sveta. A tudi pozneje, ko so prišli Slovenci pod Nemško Oblastjo, so stanovali koroški vojvode na Gosposvetskem polju v Kruskem gradu (Civitas Carenta).

Toda noben koroški vojvoda, dasi ravno ga je imenoval rimsko-nemski cesar, ni mogel in ni smel izvrševati poprej svoje oblasti, dokler ga ni slovensko ljudstvo na Koroškem priznalo in ustoličilo. To vmeščenje se je vršilo na knježjem kamnu pri Kuuskem gradu, v gosposvetski cerkvi in na vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju. Kdaj in kako je nastala ta staroslavna šega ustoličevanja ni mogoče dognati. Ker se je vršila v slovenskem jeziku, ni dvoma, da je slovenskega, oziroma slovenskega izvora. O tem, kako so Slovenci vmeščali svoje vojvode, poroča nemški zakonik Schwabenspegel in letopisca Ivan opa Vertinjski in Štajerc Otokar iz Horneka. To slovesnost opisujeta sledeče):

Kmet – knez sede na kamen blizu cerkve pri Kruskemgradu, kmetsko oblečen in obut, s klobukom na glavi, ter pričakuje bližajočega se kneza, ki so ga spremljali plemiči in vitezi iz vseh dežel. V roki drži prapor vojvodine Koroške. Kakih 100 metrov

pred kamnom obstoji knez; približa se mu drug kmet, svoboden ki je podedoval istotako, kakor pokneženi kmet od očeta pravico ustoličiti kneza. Ta mu sleče dragoceno viteško obleko, v kateri je prišel in ga obleče v isto tako obleko, kakoršno je nosil kmet, sedeč na knežjem kamnu, namreč suknjo, hlače in plašč iz sivega sukna, čevlje in siv klobuk. Potem izroči isti kmet knezu v desnici brezasto kravo, v levico pa konja enake barve, poda mu palico in ga vede proti kamnu. Kneza spremlja grof goriški m palatin koroški z dvanajstimi zastavami vojaštva. Tudi drugi grofje, plemiči in uradniki se udeležijo v čim bogatejši opravi s svojimi viteškimi znamenji spremstva.

Ko ugleda kmet, sedeč na kamnu bližajočo se množico, zakliče v slovenskem jeziku: kdo je tisti, ki se približuje? Zbrana množica mu odgovori: Knez je naše dežele! Kmet vpraša dalje: Ali je pravičen srednik? Ali mu bode skrb za blaginjo naše domovine? Ali je svobodnega stanu in vreden takega dostojanstva? Ali časti in brani vero krščansko? Na vsako vprašanje mu odgovori narod: Je in bode! Nazadnje še reče kmet: S kako pravico me sme spraviti s tega sedeža? in odgovore mu: S šestdesetimi beliči, s tema brezastima živalima in z obleko, ki jo nosi zdaj knez; vrh tega oprosti knez posestvo tvoje vseh dolžnosti. Nato udari kmet kneza lahko na lice in ga opominja, da naj bo pravičen sodnik. To storivši vstane, sprejme živali iz roke knezove in prepusti knezu sedež na kamnu. Knez sede na kamen, potegne meč, mahne z njim na vse štiri vetrove v znamenje in zatrdilo, da hoče biti pravičen sodnik svojim podložnikom.

Od kruskega knežjega kamna gre vojvoda v slovesnem izprevodu v bližnjo gosposvetsko cerkev. Tam ga pri slovesni maši blagoslovi visok cerkveni dostojanstvenik. Nato odide vsa visoka gospoda k slovesnemu obredu pri katerem so stregli kneza najvišji deželni dostojanstveniki. Po obredu gre vojvoda na bližnje Gosposvetsko polje k vojvodskem prestolu. Sede na sedež, ki je bil napravljen na vzhodni strani, tako da gleda proti Gospi sveti, sodi vsakemu, kdo mu ima kaj potožiti, oddaja fevde, ki so bili ali deželni ali pa odvisni od kneza samega.

Z ustoličenjem so bili v zvezi razne pravice nekaterih deželnih rodov. Dokler je sedel vojvoda na prestolu, prejemal poklone in oddajal fevde, so baje nekateri domače plemenite rodovine uživale posebne pravice. Graški vitezi so smeli kositi travo, kjerkoli jim je bilo drago in jo spraviti na svoje dom. Rodbina Partovčanov je imela pravico, vsako posestvo zažgati, če se ni dotični posestnik z njimi pobotal in se odkupil; Favbarji pa so smeli ropati po deželi:

Zgodovinskih poročil za najstarejša ustoličenja nimamo. Prvi koroški vojvoda o katerem poroča, da je bil tako ustoličen je Šponhajmec Herman (1161). Slovesno se je dal ustoličiti vojvoda Majnart Tirolski dne 1. septembra 1286 po običaju iz starih časov (sevundum consatuainem a priscis temporibus servatan). Ko so kasneje dobili Habsburžani Koroško v svojo oblast so isto-tako po ustoličenje prejemali od Slovenskega ljudstva oblast v deželi.

Poslednji izmed Habsburžanov se je dal ustoličiti Ernest Železni dne 18. marca leta 1414. Torej ravno danes petsto let. Z vojvodskega prestola pa je zadnjokrat delil najeme in svoboščine Ferdinand 11. 1. 1596.

Staremu slovenskemu običaju ustoličenja se je prvi odtegnil Erenstov sin Friderik IV. Vendar pa se je moral 19. oktobra 1457. izdati stanovom in kmetu – knezu Edlingerju pismo, da zaradi tega ne bodo prikrajšani v svojih pravicah in svoboščinah. Njegov sin Maksimiljan, velik prijatelj Slovencev, je sicer obljubil, da se da ustoličiti po stari šegi, a slovesni obred je izostal ker je imel preveč dela v Lombardiji in na Ogrskem. Naslednji vladarji so še pošiljali nekaj časa na Koroško svoje zastopnike. Pozneje so ti to opustili, kar pa vendar ni zatrlo pravega obstanka starega običaja. Avstrijski vladarji so namreč vedno ob nastopu svojega vladarja potrjevali Korošcem njihove stare pravice in jih objednem prosili naj jih oproste formalnosti.

Pravo ustoličenje koroških vojvoda je izvrševala kmetska rodovina Endlingerjev iz Blažje vasi. Zato je imela razne pravice, ki so jih avstrijski vladarji vedno potrjevali. Vojvoda Ernest je osvobodil 1. 1414. Gregorja Edlingerja in njegove potomce vseh davkov. V osemnajstem stoletju so imeli Edlingerji pravico uvažati od 3 do 4 sode laškega vina brez carine. Še v preteklem stoletju je potrdil cesar Franc I. dne 15. svečmna 1825 Ivanu Edlingerju stare pravice; da ne plača davkov in carine za 129 veder laškega vina. Toda rod Edlingerjev izumre še isto leto, in z njim poslednji spomin nekdaje slave na Gosposvetskem polju. Edini spomenik, ki še sedaj spominja na srečnejše dni koroških Slovencev je prastari kamen pod Krnsko goro in vojvodski prestol na Gosposvetskem polju.

Letos, ko obhajamo 18. marca petstoletnico ustoličenja zadnjega koroškega vojvode, ki se je uklonil statoslavnemu slovenskemu običaju ustoličenja, moramo pokazati Slovenci, da znamo ceniti vsaj to malo svoje zgodovine, kar je imamo, s tem, da ta jubilej proslavimo na vseh poljih slovenske kulture, v zgodovini, leposlovju, v slikarstvu, kiparstvu, in glasbeni umetnosti, zlasti pa glejmo, da jo dostojno in primerno proslavimo v svojih srcih.