Ustanovitvena listina Knafljeve ustanove

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ustanovitvena listina Knafljeve ustanove
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Knafljeva ustanova
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V imenu najsvetejše nedeljive svete Trojice, Boga očeta, Sina in Svetega duha, amen. Jaz, Jurij Bohinc (Georg Wohiniz) (artium liberalium), philosophiae ac (utriusque juris) doctor, dvorni in sodni advokat, »codicis professor ordinarius«, konzistorialni svetnik dunajske škofije in v tem času »rector magnificus« znamenite in starodavne dunajske univerze, kot izvrševalec poslednje volje pokojnega, častivrednega, v Gospodu posvečenega in visoko učenega gospoda Luke Knaflja, upokojenega teologa in nekdanjega župnika v Groß Rußbachu, naznanjamo in potrjujemo s to listino vsem in vsakomur, da je blagega spomina gospod Luka Knafelj v omenjenem testamentu in svoji poslednji volji po členih in po točkah od besede do besede določil in poveril meni, da ustanovim namesto njega dobrodelno ustanovo in fundacijo iz njegovega premoženja, kot mu ga je naklonil dobri Bog s svojim bogatim blagoslovom in ga je on, gospod Knafelj, s svojo delavnostjo in varčnostjo tudi ohranil, sedaj za štiri kranjske mladeniče, da bodo lahko toliko bolj krepostno in marljivo študirali; v ta namen je od svojega premoženja določil: hišo v mestu, ki jo je kupil in ki stoji pri sv. Jakobu kakor tudi pristavo v Grinzingu, ki je bila za štiri tisoč goldinarjev sodno prodana in izročena kupcu; od dohodkov iz tega naj se najprej daje kuharici, Ani po imenu, ki mu je ob zadnji bolezni zvesto stregla in ga varovala, letno po sto goldinarjev za preživljanje, dokler živi; kar ostane od teh dohodkov, pa naj se po odbitku potrebnih stroškov za davščine in popravljanje razdeli sorazmerno v enakih delih med štiri kranjske študente. Ko pa se bo zgodilo, da bo omenjena kuharica umrla, naj se teh sto goldinarjev prišteje k štipendiji in naj tedanji superintendent po svoji uvidenosti pritegne še dva študenta. Ker pa »bona stabilia« na deželi ne prinašajo vedno enakih dohodkov, temveč dajejo marsikdaj - posebno če spadajo zraven vinogradi - celo manj, kakor pa bi dajal naloženi kapital, in ker je tudi ustanovitelj tako odredil, da bi se posestvo spravilo s prodajo v denar in naložil denar na obresti, se je torej tako tudi zgodilo. Pristava je bila skupno z nekim vinogradom na sodni dražbi za štiri tisoč goldinarjev kot kupnino in 50 tolarjev kot likof prodana in sicer z vednostjo in pristankom slavne univerze: od tega je bilo potem tri tisoč goldinarjev gotovine naloženih na običajne obresti po pet od sto, kar pa je od kupnine še ostalo, je bilo univerzi resnično izplačano. Tako ostane za štipendijo hiša pri sv. Jakobu in tri tisoč goldinarjev prejetih za posestvo; od dohodkov in obresti je treba zdaj, kar ostane po odbitku omenjeni kuharici določenih letnih sto goldinarjev ter razen davščin in vzdrževalnih stroškov razdeliti sorazmerno med študente. Vendar, kar se tiče hiše tako, da bo imel superintendent za svoj trud in upravljanje v na novo dozidanem nadstropju hiše gornjo sobo s pripadajočo kletjo, prav tisto, ki jo je imel on, gospod Knafelj, vsak čas in za zmerom kot svoje stanovanje in da jo bo užival kot svojo brez polaganja računov. O tem, kdo bo te študente sprejemal, je s svojo poslednjo voljo odredil, da bo kot prvi užival štipendijo njegov lastni nečak Andrej Matevžek (Andreas Mateuschiz, dokler bo živel; kot drugega pa je imenoval mojega lastnega sinka Jurija Antona Hilarija Bohinca (Georgium Antonium Hilarium Wohiniz), sedaj študenta poezije, ki naj mu Bog da v svojo čast in slavo dolgo življenje, dokler bo študiral; glede sprejema ostalih dveh ali pa »in eventum« več pa je prepustil odločitev meni kot superintendentu in mojim naslednikom, to je mojemu prostemu preudarku. In ker je ta ustanova namenjena le Bogu v čast pa v blagor in zveličanje ustanoviteljeve duše; dasi nam »officium gratitudinis« že samo po sebi nalaga, da se je treba darovalcu zahvaliti, vendar določam in ukazujem s tem v imenu pokojnega gospoda Knaflja, da bodo sprejeti študentje, ki bodo hoteli uživati to štipendijo, dolžni izmoliti vsako sveto nedeljo v letu za dušo umrlega tri očenaše in prav toliko zdravamarij skupaj s credom v čast in slavo najsvetejše Trojice, nadalje prejeti ob velikih praznikih kot o Božiču, Veliki noči, Binkoštih in Vseh svetih, sv. spoved in obhajilo, kakor tudi vsako leto na dan njegove smrti, to je ob letnici 29. junija, zanj udeležiti se sv. maše in pri tem izmoliti rožni venec. Kdor bi zavestno ravnal proti temu in teh zahtev ne bi izpolnjeval ali bi se sicer slabo obnašal, ta bo »ipso facto« izgubil štipendijo in bo na njegovo mesto prišel kdo drugi. Ko pa bom jaz, doktor Bohinc, kot prvi in po gospodu ustanovniku samem določeni superintendent po božji volji s smrtjo odšel, naj bo gospod »rector magnificus« in »venerabile consistorium« tukajšnje slavne in starodavne dunajske univerze pooblaščen in upravičen, namesto mene izbrati drugega superintendenta »ex facultate juridica« in po možnosti kakega doktorja kranjske narodnosti, ker bo lahko ta bolje poznal »subjecta« »studiosorum nationalium« in jih nadomeščal z novimi. Superintendent bo moral potem pobirati na donosnih krajih dospele obresti in dohodke ustanove, kot je bilo zgoraj povedano, in najmanj vsako drugo leto dajati pravilen obračun visokemu gospodu »rectori magnifico« in spoštovanemu konzistoriju, prestrezati pomanjkljivosti in jih uravnavati, razen tega pa odgovarjati »propter aliquam culpam aut negligentiam« z vso svojo posestjo in posestjo in imovino svojih dedičev. Da se vse to izjavi in ohrani, sem imel za potrebno napisati to ustanovno pismo na pergament in ga opremiti s svojim pravim podpisom in pečatom. To se je zgodilo na Dunaju dne šestega novembra šestnajsto šest in sedemdesetega.

L.S. Jurij Bohinc (Georg Wohiniz), pro tempore rector magnificus