Uspešno sredstvo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Uspešno sredstvo.

Legenda iz devete dežele.

„O, to je bilo davno v tistem časi, ko v stročji oves, bob je zorel v klasji".

V deželi, katere ime se je izgubilo in se je zato imenovala deveta, je bil Vladika, ki je z očetovsko ljubeznijo skrbel za svoje verne ovčice in podanike.

Mož jeklenih nravstvenih načel, poleg tega vnet za njih dušni in telesni blagor je pazno čuval, da nobeden od njih ne zaide na napačno stezo in ne stopi na gladko, dobro izhojeno in šroko cesto, ki vodi nevzdržno v po­gubo. Sedaj pa je bilo užaljeno njegovo skrbeče očetovsko srce. In kako tudi ne? „V starih šegah utrjene postave" so jele opasno gubiti svojo veljavo in nravnost in javna morala ste vidoma padali in padali . . Oh, kakšen grozen propad se je odpiral vladikinim očem!

Da se moški svet neče več pokoriti „v starih šegah vtrjenim postavam", to bi se končno že še preneslo in bi se zatisnilo eno oko, toda sedaj tudi že ženske . . . Vladika je bolestno vzdahnil.

Zadnjič je celo ena teh se že osmelila javno oznanjevati neodoljivo moč prave, iskrene ljubezni. Kakšne nezaslišne, prevratne ideje to! Uh, Vla­diko je kar zazeblo v srce. Da, da, temu je treba napraviti energično konec! Morala pada, propalost se širi nevzdržno, vsekakor bo treba to zajeziti, preprečiti, najti bo treba v to uspešnega sredstva.

Vladika je odločno vstal in pozvonil.

Hipoma so bili zbrani pred njego­vim stolom vsi njegovi svetovalci, v baržun in bager odeti prelatje.

Vladika je bil razburjen. Izpod nenavadno dolgih obrvi so mrkle oči nestalno švigale semtertja, roka pa je z dolgimi prstmi nesigurno objemala pastirsko palico in nervozno ž njo butala ob tla.

Javna morala in nravnost, je rekel prevzvišeni, ste prišli ob veljavo in propalost se prešerno šopiri vsepovsodi. Znamenja se množe, da se verniki dado voditi zgolj strastem in slabemu poželjenju, ne store pa ničesar, da bi jih premagali in si jih podvrgli. To je veliko zlo, ki ga je treba zatreti. Kako? Na to naj odgovore svetovalci!

Svetovalci so se spogledali, bili so v nemali zadregi, zakaj vsak izmed teh poštenih in vse časti vrednih mož je imel kako pregrešno nagnjenje, kako tajno ljubavno strast, katero je negoval s skrito ljubeznijo in nežnostjo.

In zamislili so se, kako bi odgovorili na to kočljivo vprašanje, ne da bi škodovali svojemu ugledu in se osramotili.

Po mučnem molku se je dvignil prvi svetovalec Kalina.

V dolgem, vsestransko dovršenem govoru je slikal veliko moralno pro­palost človeštva, raziskaval vzroke temu in prišel končno do zaključka, da je vsemu temu edino kriva zloglasna — štorklja. Vsi so si oddahnili; hvala Bogu, samo da se je našel pravi krivec.

Vladika, ki je v deveti deželi že takrat imel vso duhovsko in posvetno oblast v rokah, kakor pri nas še le v letu 4000, je takoj izdal tiralnico proti tej zloglasni ženščini z ukazom, da se ima nemudoma prijeti in zapreti. In res neumorni policiji se je posrečilo izšledovano ženščino zaloliti in jo izro­čiti pristojni oblasti.

— Aha, sedaj vas pa imamo, je vzkliknil sodnik ves radosten. Torej nam le niste utekla! Le bližje, le bližje . . . Mi vam bodemo že poka­zali, povzročiti toliko zla in gorja med pobožnim in dobrim našim ljudstvom! Torej vi se pišete Štorklja?

— Prosim ponižno.

— Kja ste rojena?

— Doli na jugu.

— Kaj, torej inozemka. Opravilo?

— Potnica.

— Ka-aj?

— Da, potnica, ali če hočete — agentinja z drobnostmi.

— Kaj, z drobnostmi?

— Da, z drobnostmi, ali da me boste laglje razumeli — z otroci.

— Potni izkazi?

— Teh žal nimam.

— Kaj? Vi nimate nobenih potnh dokumentov in hočete biti potnica? Za vraga, ali niste ničesar slišali o novem krošnjarskem zakonu? Ali ne veste, da mora biti vsak potnik oprem­ljen z uradno izkaznico? — Sicer pa, kje stanujete?

— Stalno nikjer, sedaj v tem, sedaj v onem hotelu.

— Pa niste nikjer priglašeni!

— Mogoče, meni niso znani pred­pisi.

— Nevednost ne zavira posledic in kazni zakona, zapomnite si to!

— Ponižna hvala za poduk! Sedaj bi pa prosila, ako bi mi hoteli povedati, zakaj ste me prijeli in zaprli. Rada bi vedela, česa sem obdolžena?

— Bom vam takoj povedal . . . Vi se dolžite, da ste vzrok, da v naši deželi v zadnjem času tako pada nravnost. Pred vsem se pritožujejo zoper vas zakonci. Ti naročujejo večkrat pri vas, vi pa jim ne preskrbite blaga, ali jim pa pošljete kakšen ostanek. Ali se morate zagovarjati? Ali veste, koliko razprtij in prepirov v zakonih vi provzročite s svojim nereelnim postopanjem? Vi odtujite moža in ženo, da se čutita razočarana in hodita vsak svoja pota . . . Mnogokrat pa se tudi prigodi, da pošljete svoje blago celo ljudem, ki pri vas ničesar niso naročili. Znani so mnogi slučaji, da ste to napravili zlasti mladim ljudem. Seveda na te si upate, ker se vam v svoji neizkušenosti najložje dado vloviti na vaše limanice . . . To je naravnost lopovstvo! To je prišlo tudi na ušesa našega Vladike in zato je ukazal, da se vas ima eksemplarično kaznovati. Ali uvidite to svojo krivdo, ali oblju­bite, da se boste poboljšali?

Obtoženka se je hotela zagovarjati, toda sodnik je takoj jezno zakričal: Molčite! Na vaše izgovore nismo prav nič radovedni; proti dejanskim dolžitvam ne morete ugovarjati, ali obljub­ljate, se poboljšati?

— Jaz bom izpolnjevala prej ko slej svojo dolžnost, je odvrnila ob­toženka.

— Kaj, ali se tako govori pred gosposko? No, jaz bi vas samo opozoril, da se bo zoper vas postopalo z vso strogostjo postave, ako svečano ne obljubite, da se boste v bodoče pokorili, zahtevam visokočastite vlade in pokorno upogibali naredbam visoke gosposke. Morala se mora rešiti, naj velja, kar hoče! Torej?

— Jaz ne obljubljam ničesar in sploh ne uvidim, čemu bi se morala pokoriti oblasti, ki me prav nič ne briga.

— Tako! Vi postajate še sedaj predrzna! Že dobro, mi vam bodemo enostavno odtegnili obrtni list.

— Bom tudi tako živela!

— Iztirali vas bomo iz dežele, ker ste inozemka, poslali vas bodemo po odgonu . . .

— In kaj še? Je vpraševala ob­toženka predrzno.

To nesramno vprašanje je strogega gospoda sodnika silno razjarilo, da je takoj ukazal, da se ima predrzna ženščina brez odlaganja odvesti v preisko­valni zapor. Nato pa je poslal ostro poročilo na višjo gosposko, v katerem je Štorkljo naslikal kot docela propalo in nepoboljšljivo osebo, za katero je umestna le ena kazen, to je odgon iz dežele.

In tako se je tudi zgodilo. Štorkljo so iztirali iz dežele, sodnik pa je bil visoko odlikovan, da je tako bistro­umno uredil to kočljivo zadevo.

Toda skoro je zavladala v deželi velika razburjenost, zakaj nikogar ni bilo, ki bi prevzel dedščino izgnane Štorklje. S strahom so zrli državljani v bo­dočnost. Mrkel pokoj je zavladal v celi deželi, zakaj otrok ni bilo več nobenih. Večina ljudi se je izselila. Le malo jih je še ostalo v deželi, katero je skoro objel dih bližajoče se smrti. Hiše so stale prazne, ulice in trgi zapuščeni. Mesta in trgi so ginevali, vse je propadalo . . .

„Pa to je bilo davno - v tistem časi, ko v stročji oves, bob je zorel v klasji."