Usodna zmota
| Usodna zmota Ivan Jontez |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. • dno |
Bil je lep nedeljski popoldan v začetku poletja leta 1914. Nebo je bilo vedro in čisto kot oko nedolžnega otroka in kot solnce, ki se je vozilo po njegovi jasni modrini, veselo nasmejano. Prostrana gorenjska ravan in obkrožujoči jo venec zelenih planin in sivih snežnikov, so se kopali v morju slepeče solnčne svetlobe. Nežen veterc je brzel preko zlatormenkastih pšeničnih polj, nad katerimi je visoko gori pod nebom trepetala postovka kot pribita na modri azur, se za trenutek ustavil v vrtovih sredi polja stoječe vasi Podgrinje, poigral se z listi sadnih dreves in pred cerkvijo rastočih divjih kostanjev, nato pa odbrzel dalje proti košatim smrekovim gozdovom, ki obkrožajo podgrinška polja z dveh strani. Drugače pa je povsod vladala praznična tihota nedeljskega popoldneva na deželi. v vasi se je zdajpazdaj oglasila kaka krava s svojim zamolklim, zateglim mukanjem ali pa je zabevskal kak kužek zunaj vasi, na polju je pa kraljevala skoro popolna tišina.
Po bližnjici, ki vodi iz mesta K. proti poldrugo uro hoda oddaljeni vasi Podgrinje, sta počasnih korakov stopala Bogatov Janez, postaven, krepak fant dvajsetih let in njegovo dekle, brhka Potočnikova Nežika, ki sta se baš vračala iz mesta, kjer sta se dala fotografirati. Oba sta bila nekam zamišljena in sta molče ubirala korake po ozki gozdni stezici, dokler nista dospela na rob gozda in se je pred njima zalesketalo podgrinško polje, sredi katerega stoji velika podgrinška farna cerkev, okoli katere se stiskajo ponižne kmečke hiše liki piščeta okrog koklje. Tu sta se ustavila obadva hkrati ter se spogledala. Fantov pogled je bil topel in je izražal ljubezen, ki jo je občutil do dekleta, dekletov pa zamišljen in skoroda otožen. Janez je to hitro opazil in jo z mehkim, skrbečim glasom povprašal:
"Kaj pa ti je, Nežika? Tako žalostno izgledaš ... Kaj neki te teži, dušica?"
Nežikine lepe rujave oči so se ovlažile in iz prsi se ji je izvil težak vzdih.
"Oh, Janez, tako se bojim – zate ..." je potožila fantu. "Ljudje pravijo, da je tvoja mati, ko je zvedela za najino ljubezen, bila vsa iz sebe in se je klela, da jaz ne bom nikoli prišla k vam za mlado." Dokler bom jaz živa, ne bodo gospodarili berači v moji hiši," je baje rekla pred vašo sosedo, ki mi je vse njene besede brž prinesla na uho. Jaz ji izprva nisem hotela verjeti, onidan pa sem srečala vašo mater in sem jo prijazno pozdravila, pa mi še odzdravila ni. Sovražno me je pogledala in glasno zagodla: "Prekleti berači, kaj vse si upajo!" Mene je to tako zabolelo, da nisem mogla vzdržati solz. Nikoli ji nisem nič hudega storila, niti želela pa me tako zaničuje in sovraži. In to samo zato, ker te imam rada, jaz, ki sem hči revnega bajtarja ... Oh, Janez, ko bi ti vedel, kako mi je hudo ..."
"Kako si neumna," ji je smehljaje dejal fant, "ker se žalostiš zaradi moje matere. Saj ni ona gospodar in oče, dobro vem, da mi ne bi branil vzeti tebe za ženo. On je pameten mož in mu je pač vseeno, če pripeljem k hiši bogato ali pa revno nevesto. Saj ve, da smo sami zadosti premožni in da mi ni sila iskati si nevesto med bogatimi gruntarji! I če bi tudi njemu ne bilo povšeči, jaz te bom vseeno vzel, ker te imam rad! Takoj, ko pridem od vojakov, se bova vzela in če je komu všeč ali ne! Dotlej pa boš morala počakati, saj tri leta bodo hitro minula. Kaj ne, Nežika, da boš čakala name ... pa naj se zgodi karkoli že?"
Dekle, ki so ji fantove besede vrnile pogum in zaupanje v boljšo bodočnost, ga je hvaležno pogledala ter mu hitela zatrjevati, da bo čakala nanj magari deset ali dvajset let in tudi delj, če bi bilo treba.
Janez, vesel, ker se mu je posrečilo potolažiti ljubljeno dekle, je del svojo močno, žilavo desnico okoli njenega vitkega pasu ter jo krepko privil k sebi, šepetajoč:
"Nežika, ti ne veš, kako zelo rad te imam ..."
"Moj Janez," je nato dahnilo dekle ter se ga oklenila okoli vratu s svojimi mehkimi, toplimi ročicami in gozdno tišino je prekinil tlesk vročega poljuba.
Predno gremo dalje, poglejmo kdo in kaj sta naša zaljubljenca, da bomo vedeli, s kom imamo opravka.
Nežika je bila edina hči bajtarja Jožeta Potočnika in je služila že več let za hišno pri bogatem lesnem trgovcu Italijanu, kakor so ga poimenovali Podgrinjčani, ker se je priselil iz Trsta, kjer je bil rojen. Bila je srednje velike, lepe postave, vitka čez pas, polnih, lepo zaokroženih bokov, prsi in ramen, majhnih rok in nog, lepo oblikovanih meč in lakti in lepega belega obrazka pravilnih potez, ki ga je obkrožalo bogastvo krasnih kostanjevorjavih las in oživljalo dvoje velikih, rujavih očes, ki sta se lesketali izpod visokega, gladkega čela. Bila je tudi pridna in dobrega srca, imela pa je eno napako: hudo nagnjenje k uživanju prepovedanega sadu.
Janez, njen fant, je bil sin edinec Janeza Bogata, premožnega gruntarja in prekupčevalca s kmetskimi pridelki, ki mu je kupčija dobro uspevala in prinesla še lepe tisočake. Janez je bil visoke, močne postave, bledega obraza, sivih oči in rumenih las in dasiravno ni bil baš lep, je vseeno veljal pri podgrinških dekletih za brhkega fanta, katerega naklonjenost in srce bi si rada pridobila marsikatera med njimi, zakaj postati gospodinja na taki lepi domačiji, to ni karsibodi. Toda Janez se ni kar nič menil za pobožne želje gospodinjstva željnih vaških krasotic, toliko bolj pa so se njegove misli pečale z brhko Potočnikovo Nežiko, v katero je bil smrtno zaljubljen in vsled tega tudi ni maral za dejstvo, da je Nežika revna in poleg tega štiri leta starejša od njega.
Zaljubil se je v njo še kot trinajstleten deček in jo odtedaj ni prenehal ljubiti. Štiri dolga leta je bila njegova ljubezen do Nežike skrivnost, ki je bila znana edinole njemu samemu. Na svoj sedemnajsti rojstni dan se je pa odločil, da odkrije tajno svojega srca nji, za katero je gorela. Istega dne ponoči, ko so dobri vaščani že davno pospali, se je oborožil s pripravno lestvico ter jo ubral proti Italijanovi vili, ki stoji zunaj vasi, kraj malega smrekovega gozdička, ki ga je Italijan izpremenil v prijazen park. Prišedši tja, je postavil lestev pod okno Nežikine sobice in trenutek kasneje je trkal na njeno okence ter jo budil. ker pa je bila Nežika takrat še nepokvarjena in tudi precej nezaupljiva napram fantom, se mu ni hotela oglasiti in janezova nočna pot ni rodila zaželjenega sadu. Ampak fant zato ni obupal. Noč za nočjo je vztrajno prenašal lestev od doma do Italijana in nazaj, dokler ni končno le dosegel svojega namena: Nežika je uvidela, da se fant ne šali in da ne misli odnehati, zato se mu je oglasila, odprla okence in ga povprašala, kaj da hoče. Tedaj ji je Janez odkril svoje srce, ji povedal, da jo ljubi že cele štiri leta in da ne more živeti brez nje. Govoril je tako prepričevalno, da dekle ni moglo dvomiti v resničnost njegovih besedi in ji ni preostajalo nič drugega kot lepo verjeti, kar je tudi storila. In ker se do tedaj še ni bila nikoli zaljubila v kako moško bitje in ker so Janezova navzočnost in njegove ljubezenske strasti polne besede vzbudile v njeni notranjosti nji dotlej neznane občutke, ki jih najlažje zaznamujemo z besedo "strast", je verjela, da tudi ona njega ljubi in mu je to tudi zaupala.
Poslej sta se zelo pogosto shajala in njuno razmerje je postajalo čedalje manj nedolžno, kar je povsem umljivo, če pomislimo, da je bila Nežika precej vroče krvi in Janez tudi ni bil lesen svetnik.
Vendar pa njuno intimno razmerje ni rodilo kakih kvarnih posledic, za kar se je imel Janez zahvaliti svoji nezmožnosti v gotovem oziru. Nežika je pa to nezmožnost pripisala sama sebi, kar je bila velika zmota, ki ji je leta pozneje nanesla hudo škodo in bila vzrok njene in drugih nesreče.
Njuna ljubezen je bila dolgo časa znana edinole njima samima, ker je Nežika tako želela. Dve leti sta srečno prikrivala njuno ljubavno razmerje pogledom podgrinških opravljivk, končno pa so babnice le izvedele njuno skrivnost in jo brž razobesile na veliki zvon.
Ko je Janezov oče zvedel o avanturi svojega nadebudnega sina, je brezbrižno zmajal z rameni, češ fant že ve, katera je zanj, in kakršno si bo izbral, tako no imel, ter odbrzel dalje po svojih opravkih, ki jih ni bilo malo, zakaj bil je zelo zaposlen in ni imel časa niti volje, da bi se menil za babje čenče in sinove ljubezenske zadeve. Ne pa tako njegova boljša polovica, ki ji nikakor ni šlo v glavo, da bi njen Janez pripeljal v hišo hčer siromašnega bajtarja, ko je bilo vendar zadosti bogatih deklet na izbiro. Vsa izven sebe je kričala Janezu v ušesa, da ne mara beračice za snaho in da bo šla takoj od hiše, če pride Nežika za mlado k hiši. Janeza pa te in podobne grožnje niso mogle odvrniti od storjenega sklepa, da vzame Nežiko za ženo čim se vrne od vojakov – pri zadnjem naboru je bil potrjen v vojake in jeseni je imel odriniti k svojemu polku – in je svoj sklep tudi materi sporočil. Ko je ona končno le uvidela, da so njene besede bob ob steno, ga je pustila v miru, tiho upajoča, da se fant s časom premisli in si izbere nevesto po stanu in premoženju, ki bo prinesla lepe tisočake za doto in celo vrsto voz bale. Zadovoljila se je s tem, da je pred njim slabo govorila o Nežiki, mu jo skušala prikazati v kar najslabši luči in mu nosila na ušesa vsakovrstne laži o dekletu, ki so si jih izmislile vaške opravljivke in z njimi blatile njeno dobro ime.
Vse to pa ni moglo odvrniti Janeza od Nežike. Preveč globoko se je vtisnila njena ljubka podoba v njegovo srce, da bi jo mogel pustiti. In poleg tega je vedel, če je grešila, je grešila ž njim, ki ga je ljubila, kar saj v njegovih očeh ni bil nikak greh. To vse je bilo vzrok, da ji je ostal veren in udan in da ni niti v sanjah mislil na to, da bi se ji odpovedal. In Nežika mu je bila za to hvaležna ter se ga še bolj oklenila in mlada zaljubljenca sta živela samo sebi in smehljaje uživala srečo, ki pa se je hitro bližala zatonu, zakaj na obzorju so se že pojavljali grozeči, črni oblaki svetovne morije, ki je imela uničiti toliko mladih življenj, ugnobiti srečo tisoč in tisočerih in povzročiti toliko nepopisnega gorja.
Usodni dan, ki so ga ljudje s strahom pričakovali, je napočil. Gospodarji dvojne monarhije so napovedali vojno mali Srbiji, Rusija je mobilizirala svoje mase proti Avstriji, mobilizacija v Nemčiji in Franciji je bila v polnem teku in na mejah so se že vršili spopadi med obmejnimi četami. Dolgo pričakovana svetovna vojna je izbruhnila. Kapitalistične klavnice, v katerih je imel poginiti cvet človeštva, so se odprle in milijoni mladih mož, kmetov in delavcev v najlepših letih so začeli marširati vanje, da se nikdar več ne vrnejo iz njih ... Groza in trepet sta obuzela srce slehernega človeškega bitja ...
Zjutraj tistega nepozabnega dne se je zbrala pred občinsko pisarno v Podgrinju večja množica kmetov in kmetic, ki so nemo in z grozo v očeh na dvoje velikih lepakov, ki sta se režala raz stene, kamor jih je baš nabil občinski sluga Gašper. Bil je cesarjev manifest: "Mojim narodom ..." in razglasil splošne mobilizacije.
"Kaj praviš, kaj bo iz tega?" je preplašeno šepetala stara, v dve gubi sključena ženica ter se vprašujoče ozrla v svojega soseda, zdravega, krepkega moža v najboljših letih.
"Kaj bo ...! Notri bomo morali iti vsi, kar je sposobnih za puško, da nas bodo pobili kot mlade mačke," je mož ogorčeno vzkliknil ter se krepko pridušal, češ, da bi jih hudič vzel te škrice, ki so si vojsko zmislili!"
"Pst, Tine, nikar tako glasno," ga je posvaril poleg stoječ kmet, "če te sliši pravi, potem si tam! Saj veš kaj mislim? Vojska je ... ustrele te za takele besede ...!"
"Prmejkrščen, pa naj me ustrele," je uporno vzkliknil posvarjeni. "saj poginiti bom moral tako ali tako in preje, ko je končano, bolje bo zame," se je hudoval.
Tedaj so se odprla pisarniška vrata in ven sta prišla strogi, krivogledi orožniški stražmojster Šiba, prevzetno rožljajoč z bridko sabljo in podgrinški župan Joža Pokoren, ki je držal v roki cel sveženj vojaških pozivnic, ki jih je izročil zunaj stoječemu občinskemu slugi Gašperju z naročilom, da jih še danes dostavi naslovljencem. Gašper je brž pograbil pozivnice ter juh začel pregledovati.
"Jo že imam – smrtno obsodbo!"
"Kaj pravi?" je poizvedoval stražmojster ter ostro pogledal rezervista Tineta, ki ga je premeril z zaničljivim pogledom, se obrnil ter odšel.
"Ne vem," je zagodel Gašper ter klical drugega: "O, Dolinar, le nikari se ne skrivaj, se ne skriješ tako, da bi te ne našli,! se je pošalil iz majhnega, čekastega kmeta, ki ga je jedva opazil med ljudmi ter mu pomolil zlovešči papir.
"In ti, Hrastar, pa Kožuh, pa ti Kolenc, le bližje stopite, da dobite vaše pozivnice," je vpil in možje so počasi pristopali in povešenih glav odhajali proti domovom, ki jih bodo morali jutri zapustiti, morda za vedno ...
Medtem pa so se navzoče ženske, ki so se jele zavedati vse resnosti in strahote položaja, začele prerivati proti županu in stražmojstru ter ju jeli obsipavati z vprašanji:
"Ali more tudi naš iti v vojsko?"
"Bote tudi mojega vzeli?"
"Sina-edinca mi bote pa ja pustili?"
"Osem nas je pri hiši in brez njega smo izgubljeni," je tarnala mati sedmih otrok. "Pa ja ne bote vzeli otrokom očeta in rednika?"
"Naš fant je komaj pred enim letom prišel domov od vojakov. Ali bo moral spet nazaj?"
"Razidite se babnice in domov se spravite," je zarežal nad njimi strogi predstavnik neizprosne, jeklene sile, brkati stražmojster ter pristavil: "Vsi, ki so zmožni za vojaško službo, morajo iti na vojsko! Vsi, brez izjeme! Vojska je vojska in ne pozna usmiljenja! Domovina in cesar potrebujeta slehernega moža!"
Njegove besede so padale nalik težkim udarcem kovaškega kladiva na srca trepetajočih mater in žena ter uprav porazno učinkovale. Kot da ne morejo doumeti pomena strašnih besed, so nekaj časa začudeno strmele vanj, potem pa je zaihtela sključena starka, mati sina-edinca, ki ji je bil edina opora na stare dni in katera je prva doumela vso strahoto zlokobnega obvestila. Nji so sledile druge in kmalu je sledil splošen jok in tarnanje, kar je bilo celo za trdosrčnega žandarja, katerega srce je tekom službovanja v orožniški suknji takorekoč okamenelo in navidez nejevoljen, se je obrnil vstran ter počasnih korakov odšel proti orožniški postaji.
"Kaj bo, kaj bo," so tarnale objokane ženice ter hitele proti cerkvi, da priporočijo svoje drage božjemu varstvu in da ga, če mogoče, preprosijo, da odvrne od njih grozno šibo, ki je že bila v zamahu. Pa dobri, sivolasi Bog juh ni slišal in tudi, če bi jih bil, bi jim ne mogel pomagati, zakaj na zemlji je bil on brez moči. Požrešni, nikdar siti kapitalistični psi so bili lačni in morala je priti vojna furija, da jih nasiti. Bog je bil brez moči ...
Prestrašeno, zbegano ljudstvo se je zateklo v cerkev ter jo napolnilo do zadnjega kotička. Glavo pri glavi si videl: starce in starke velih, nagubanih obrazov, objokane matere, žene, neveste, sestre in otroke, ki so sklonjenih glav skesano trkali se na prsa in ponižno prosili Boga, naj jim odpusti njihove pregrehe in jim prizanese s pogubo. Vroče solze, ki jih je izvabljala grenka žalost, so drsele po razoranih licih starcev in po cvetočih licih mladine in močile mrzli kameniti cerkveni tlak.
Pred zakristijo je zazvonilo in prikazal se je debeli gospod župnik ter počasi, težko sopihajoč stopical proti prižnici. Verniki so se zdrznili in na mah se je uprlo stotine objokanih oči vanj, od katerega so pričakovali tolažbo v ti težki uri.
Na prižnici je župnik pokleknil in z debelim basom odmolil "Oče naš ..." in običajnemu cerkvenemu oznanilu je sledila pridiga:
"Ura težke preizkušnje je napočila," je dejal med drugim, "in božje topilnice, v katerih se bo zlato očistilo od manjvrednih kovin, so odprte. Bog, ki je v svoji neskončni dobrotljivosti tako dolgo časa prizanašal grešnemu svetu z zasluženo kaznijo, je izgubil potrpljenje – tudi božja potrpežljivost ima svoje meje! – in spustil šibo na uporni, grešni svet, ki ni maral za njegova očetovska svarila in opomine. Ura pokore je tu ... grešni svet, pripravi se, da sprejmeš zasluženo kazen! – – –
"Ali je to tolažba," so se nemo povpraševali ljudje in v njihovih dušah se je začela buditi nevolja in ustne so jim komaj slišno mrmrale: "Ali nismo bili vedno dobri kristjani, živeli po cerkvenih postavah in sledili Njegovim naukom! Zakaj nam torej grozi s kaznijo, ki jo nismo zaslužili?! Ali tudi v nebesih ni več pravice za nas, siromake?!"
Pa župnik ni bil neumen. On je dobro poznal svoje ovčice in temu primerno okrenil v drugo smer.
"Božja šiba, ki je že v zamahu, pa bo na žalost udarila tudi mnoge izmed vas, ki ste nedolžni, ki niste izzivali Njegovo sveto jezo, ki ste mu bili pokorni, ste ga ljubili in častili in mu dajali, kar je bilo Njegovega. Ampak tako je bilo vselej, kadar je On tepel uporni, grešni svet ... nedolžni so morali trpeti s krivci vred. Tako bo tudi zdaj ... ampak zato vam še ni treba obupovati! Naj izgine malodušnost iz vaših src! Zaupajte v Njega in vse bo dobro! Udajte se v Njegovo sveto voljo in molče, brez godrnjanja prenašajte pezo težke preizkušnje in On, ki je isto poslal nad nas, vas bo obilno nagradil za vašo vdanost. Ve matere in vi očetje, ki vaši sinovi odhajajo na bojišče, ve žene, ki vam vojska jemlje može in vašim otrokom očete in ve neveste, ki boste zgubile vaše ženine, ne obupajte, ne vdajajte se malodušju, zakaj to ni vredno kristjana in tudi je greh! Pomnite, da brez Njegove svete volje se ne more niti en las skriviti na glavi kateregakoli izmed vaših dragih, ki jih cesar in domovina kličeta v boj. Domovina in vera sta v nevarnosti in mi ju moramo braniti, ne smemo dopustiti, da bi sovrstniki našega presvetlega cesarja in naše svete vere nemoteno in nekaznovani teptali sveta tla naše domovine in skrunili naše božje hrame. Zato, možje in fantje, le srčno v boj za našo sveto, pravično stvar, ki jo podpira sam vsemogočni Bog! Bog vojskinih trum bo ns vaši strani! Ve matere in žene pa se vdajte v božjo voljo – Bog je hotel vojsko, ds uniči naše in Njegove sovražnike! – in če bo kateri izmed vaših drugih padel na bojišču, tedaj pomnite, da je smrt na braniku domovine častna in sladka in da so nebeška vrata na stežaj odprta tistim, ki polože življenja na altar domovine. – – –
In ženske so molče sklonile glave in se nemo trkale na prsi, možje, kolikor jih je bilo navzočih, pa so nevoljno mrmrali, ampak ni ga bilo med njimi, ki bi si upal župniku zakričati v obraz: "Lažeš! – ti služabnik tiranov, sovražnik brezpravnih siromakov, ki jih nagovarjaš, naj se dajo mirno poklati – ne za domovino, ampak samo zato, da bo krviželjna imperialistična pošast sita do grla – naše krvi! Lažeš, ko praviš, da Bog hoče, da se ljudje koljemo med seboj, zakaj, če bi res kje obstojal kak bog, pravičen bog , bi ta ne mogel dopustiti, da se siromaki pobijajo med seboj za koristi njihovih gospodarjev, zatiralcev bednega ljudstva! Lažeš, ko nam obetaš nebesa, ki jih ni, nam, ki nas zdaj pošiljate v pekel, da tam poginemo! Zakaj pa si sam ne greš služiti nebes v pekel, če je tako, a?! Zato ne, ker si lažnjivec!"
Nežika, ki je že zgodaj zjutraj zvedela, da je njen fant že včeraj dobil pozivnico in da mora jutri odriniti v vojake, je klečale pred stranskim altarjem Marije Pomočnice in s solzami v očeh prosila nebeško priprošnjico, naj obvaruje njenega ljubega nesreče in zla. Malo vstran od nje je klečala, pred par dnevi še prevzetna, a danes ponižna in skrušena Bogatovka, mati Nežikovega fanta, ter ihte prosila Marijo, naj varuje njenega sina pred morilnimi krogljami. Ko se je Nežika slučajno ozrla vanjo in sta se njuna pogleda srečala, je dekle opazila, da v njenih očeh ni več prejšnjega prezira in mržnje, in da njen pogled tiho prosi: "Moli zanj, Nežika ..."
"Saj molim zanj, mati," ji je odgovorila s pogledom in obadve sta uprli poglede v mater žalosti in goreče prosili ...
Marija pa je nemo zrla doli na nju, njene oči so bile polne brezupa in žalosti in krog usten ji je trepetal trpek usmev, kot bi hotela reči: "Vem, da vama je hudo, saj sem tudi jaz skušala podobno bol. Ampak kako naj vama pomagam, jaz, sirota, ki so mi isti ljudje, ki vama hočejo vzeti vajinega ljubljenca, ukradli mojega nadvse ljubljenega sina ter ga pred mojimi očmi križali ... gledati sem morala, ko se je zvijal v strašnih bolečinah, drhtel od muk in počasi umiral in nisem mu mogla pomagati ... Kako bi torej pomagala vama, jaz, ki niti njemu, ki sem ga tolikanj ljubila, ki me je tako prisrčno ljubil, nisem mogla pomagati ... O, vem, koliko trpita siroti in smilita se mi, toda – pomagati vama ne morem ... Brezmočna sem, kot dete v zibelki ..."
Toda nevesta in mati nista razumeli njenega nemega govora, nista znali čitati tega, kar je napisal umetnik v njene oči, nista umeli trpkega nasmeška, ki ga je pričarala na njene ustne umetnikova roka ter sta še nadalje goreče molili in priporočali njunega ljubljenca njenemu varstvu ...
Bilo je popoldne istega dne. Solnce, ki je premerilo že polovico pota od zenita do zatona, je prijazno obsevalo grešni svet, ki je bil danes prava pravcata "dolina solz in žalosti," preko žitnih polj je pihljala hladna sapica in se poredno poigravala z rdečim makom in mali gozdni krilatci, ki pač niso slutili, kakšno gorje je prišlo nad svet, so veselo žvrgoleli in čebljali v krasni popoldan. Vse je bilo tako, kot prejšnje vedre dni in vendar – kolika razlika je bila med današnjo in minulo nedeljo ...!
Skozi vas se je vlekla tropa mladih fantov – novincev, ki so se držali z rokami preko ramen in s pijano-otožnimi glasovi prepevali: "Oh, zdaj gremo ..." in zdaj pa zdaj je kdo izmed njih zakričal:
"V klavnico gremo!"
"Adijo, ljubica – sekira je že nabrušena!"
"V klobase nas bodo podelali, rablji!"
"Smrt bo naša nevesta!"
"Haha, lepa nevesta," se je zakrohotal pijan fant ter udaril tovariša po ramenu, veleč: "Kaj bi se kisali! Veseli bodimo dokler živimo – kaj nas briga smrt, dokler smo živi! – in zapojmo kakšno okroglo!"
Pod sinje nebo je zaorila: "Kaj nam pa morejo ..." ki pa fantom ni šla od srca in je kmalu prešla v otožno fantovsko pesem: "Po polju pa rožce cvetejo ...", kar je Koščenovega Miha tako raznežilo, da je glasno zaklel: "Prmejkrščen! – hudič naj vzame vse skup!"
"Saj nas bo kmalu," je menil njegov tovariš Korenov Tine, ki je grozno nerad zapuščal svojo staro, onemoglo mater, ki ji je bil edina opora v njeni starosti.
"Kaj hočemo! Ne pomaga nam nobeno mazilo več," je menil Tratnikov France ter poskusil veselo zaukati, kar pa se mu ni posrečilo.
Prostorna gostilniška soba pri "Maseljčku" je bila nabito polna gostov. Možje – rezervisti, ki so imeli jutri odriniti proti bojišču in njihovi prijatelji in znanci, ki so bili toli srečni, da so bili že prestati ali pa nesposobni za vojaško službo, so se danes zbral v krčmi: prvi zato, da v pijači utope žalost in malodušnost, ki sta se polotili njihovih src, drugi pa, da se poslove od njih, ki marsikateri izmed njih ne bo več prišel nazaj. Trebušasti in okroglolični krčmar, njegova žena in hči so komaj bili v stanu postreči tolikim žejnim gostom s pijačo. Maseljc se je danes potil, da že dolgo ne tako. Njegov potni, zdravja prekipevajoči obraz je žarel od zadovoljstva, ko je v mislih prešteval izkupiček za prodano pijačo in v srcu je bil malodane hvaležen cesarju in njegovim svetovalcem, ker so pognali "svoje" narode v mesnice ter s tem pripomogli njemu do današnjega dobička, ki bo večji kot druge dni, zakaj današnji pivci se v svoji žalosti niso brigali za vodo, ki jo je dobri krčmar mešal med njihovo pijačo; te žalosti pa bi ne bilo, da ni cesar napovedal vojne prevzetnim Srbom in Rusom, zato jim je bil lahko hvaležen. O, Maseljc je bil dober krčmar, ki je poznal goste in vedel komu je dolžan zahvalo. Zato bo šel jutri v farovž in dal župniku brati par maš, da Bog ne pozabi nanj in mu da doživeti še več takih dobičkonosnih dni.
Čeravno so bila mnenja navzočih mož precej različna, v enem so se pa le strinjali: namreč, da bo vojska v najslabšem slučaju trajala kvečjemu pol leta.
"Srbe bomo pomandrali kar spotoma in Rusi se nam tudi ne bodo mogli dolgo ustavljati. V par mesecih bota Srbija in Rusija naša, mi se bomo vrnili nazaj na svoje domove in spet bo mirna Bosna," so modrovali izkušenejši rezervisti in ostali, manj izkušeni, so jim enoglasno pritrjevali. Sploh je bil vsakdo tedaj prepričan, da bo vojna trajala največ pol leta in to jim je bilo v veliko tolažbo.
Medtem, ko se je starejši svet zbral pri Maseljcu, se je mladina zatekla pa k "Veseljaku", ki je za ta dan najel kar dva godca, ki sta neutrudno raztegovala njuna mehova in jima izvabljala poskočne polke in valčke. Poslavljajoči se fantje-novinci, mlajši rezervisti in njihovi prijatelji in znanci so pripeljali svoja dekleta, da ob zvokih harmonike in žvenketanju kozarcev prebijejo poslednje ure, ki so jim bile usojene, da jih prežive doma ob strani njihovih izvoljenk. Vino je v potočkih teklo po mizah in se zbiralo na tleh v mlakužah, pijani fantje so se divje vrtili s svojimi dekleti v brezumnem plesu, zrak v gostilni se je tresel od silnega vpitja, hripavega petja, hreščečih gladov harmonike in žvenketanja kozarcev ter bil prenasičen s prahom, cigaretnim dimom, z zoprnim vonjem človeškega znoja in razlitega vina. Tudi tu si je krčmar veselo mencal dlani, videč kako hitro se pijača izpreminja v žvenk, ampak Veseljak ni hvalil boga zato, pač pa mu je bilo skoro žal za te mladeniče, ki so se na tako divji način poslavljali od ljubic in mnogi tudi – od življenja. Bil je pač čisto drugega kova kot Maseljc.
Janez in Nežika ste preživela to popoldne pri "Veseljaku", kjer sta z ostalimi vred skušala pozabiti njuno gorje, kar pa se jima ni posrečilo. Z nočjo vred sta zapustila gostilno in v nji zbrano divje-razposajeno družbo ter počasnih korakov in sklonjenih glav stopala po prašni cesti proti Italijanovi vili. Noč he bila jasna, na nebu so bledele zvezde in smehljajoča se luna je oblila pokrajino z bledo, mehko svetlobo, ki jo je spremenila v čarobno lep, z vencem ponosnih, srebrnkasto belih snežnikov obdan, prostran vrt, ki je ves preprežen s srebrnimi trakovi-cestami, potočki in rekami, z zelenimi gozdovi in gozdiči in posejan z ljubkimi vasicami, ki se ponižno skrivajo med drevjem sadonosnikov in na holmcih stoječimi cerkvicami in gradiči. Božajoč veter« je pribrzel z gora ter se šušljaje zapletel med veje mogočnega divjega kostanja v Italijanovem gozdiču, pod katerim sta na klopici iz brezovih palic sedele Nežika In Janez, držeča se za roke in otožno zroča drug drugemu v oči.
Noč je že davno prekoračila zenit in luna je že tonila izza večernih gora, ko se je Janez vzdramil iz svoje otopelosti in šepetaje nagovoril Nežiko, rekoč:
"Nežika, saj ne spiš?"
"Kako bi le mogla spati – nocoj, ko se ti poslavljaš od mene," je šepetalo dekle ter se ga z rokami oklenila okoli vratu, tožeča: "Ah, Janez, meni je tako zelo hudo pri srcu ... Zakaj te ne pustijo pri meni, ki te imam tako zelo rada ... Ah, Janez ..."
"Nikar ne žaluj, Nežika, saj mogoče se kmalu vrnem nazaj k tebi," jo je tolažil fant, ki je bil sam potreben tolažbe in se he tudi sam tolažil z mislijo, češ, da bo vojska kmalu minula in potem bo spet vse dobro.
"Toda če se slučajno ne vrnem tako kmalu," je spet povzel, "le bi se vojska zavlekla za par let, kar je nekaj zelo mogočega, ali boš tudi v tam slučaju čakala name, dokler se ne vrnem, Nežika?"
"Oh, Janez, ali dvomiš? Saj vendar veš, da si mi ti več kot ves ostali svet," mu je rahlo očitala ter mu zaprla usta z gorkim poljubom.
"Ne, Nežika, jaz ne dvomim v tvojo ljubezen," ji je hitel zatrjevati fant, "toda vseeno se bojim, da bi te medtem, ko bom jaz daleč proč od tebe, kdo ne preslepil in te vzel meni. S tem bi bilo moje življenje uničeno, sreča pokopana, ker ti sama dobro veš, da zame ni življenja brez tebe! Nežika moja, daj, še enkrat mi obljubi, da boš čakala name in da mi boš ostala zvesta, pa naj se zgodi karkoli že bilo!"
"Janez, jaz sem tvoja, vsa in samo tvoja in zvesta ti bom in čakala bom nate, pa magari dvajset let," je svečano obljubila Nežika in zapečatila to svojo obljubo z vročim poljubom.
Ko se je v jutro poslavljal od nje, ki je bila vsa objokana, ji je izrekel pomembne besede:
"Nežika, ne pozabi, če se zgodi kaj nepričakovanega, da ljubezen vse odpusti – –"
Janez je poznal svojo Nežiko, vedel je, da ji je bil on potreben – baš zato se je bal zanjo in zaradi tega tudi mu je bilo slovo dvakrat težko.
Ko je solnce pogledalo izza gora, je našlo fante in može že pripravljene na odhod in njihove svoje zbrane okoli njih, solzne in jokajoče se poslavljajoče od dragih mož, očetov, sinov in ljubih. In solnce je ta žalostni prizor tako pretresel, da se je zavilo v črno maso oblakov, da ne vidi tega gorja, ki ga je nanesla človeštvu peščica blaznih tiranov.
In fantje in možje – cvet ljudstva — so šli in jok in stok jih je spremljal na poti, ki je mnoge, premnoge izmed njih vodila naravnost v – grob.
Komaj dva tedna pozneje so zapeli zvonovi v zvoniku podgrinške cerkve turobno pogrebno pesem: mladi Dolinar, oče treh nedoraslih otrok, je položil svojo mlado življenje na žrtvenik, na tisti velikanski žrtvenik, ki so ga postavili oni, ki so predstavljali domovino in ljudstvo, raz katerega je lila topla človeška kri v rekah, okoli katerega so se vrtile ostudne počasti z okrvavljenimi gobci v ponorelem plesu in blazno se krohotajoče, na kateremu je čepela koščena smrt ter se zadovoljno režala v oblakih krvave pare, ki se je dvigala iz morja prelite človeške krvi. Daleč proč od ljubljenih svojcev, ki so doma trepetali zanj, na krvavih galiških poljanah je sklenil svoje življenje in njegova smrt je bila – hitra in lahka: sovražna granata ga je raztrgala na tisoč koščkov.
Dolinarca je norela od žalosti. Sosede so jo hodile tolažiti, ampak niso uspele, ker mlade vdove ni bilo moči utolažiti. Neutolažna je plakala in si skoro izplakala oči. Končno, ko so se dobri sosedje že bali, da jo žalost ne umori, jo je posetil sam častitljivi gospod župnik ter jo skušal potolažiti.
"Kaj bi tako žalovala," ji je dobrohotno prigovarjal "ko ti vse to nič ne pomaga. Andri je mrtev in tvoje tožbe in solze ga ne bodo vzbudile! Kar je mrtvo je mrtvo! Vdaj se v Njegovo sveto voljo in prenesi težki udarec. Njega, tvojega soproga, ki je padel junaške smrti na polju časti in slave, hrabro domovino in sveto vero, pa ohrani v lepem spominu in bodi ponosna nanj, ki je zdaj že v nebesih, kjer uživa plačilo za svojo vernost in hrabrost Zakaj – –"
"Ali kaj mi koristi mož v nebesih," je ihte zatarnala mlada vdova; "to je slaba tolažba za siroto, ki je ostala sama s trojico nedoraslih otrok, ki potrebujejo hrane in obleke, ki jo nima kje vzeti ..."
Dobri župnik jo je sočutno pogledal ter jo nežno pogladil po laseh s svojo okroglo, mesnato roko, z blagim glasom bodreč jo, rekoč:
"Glavo kvišku, Dolinarica in nikari ne obupuj! On, ki skrbi za ptičke pod nebom, ne bo dopustil, da bi tvoji otročički pomrli od glada! Le brez skrbi bodi zato! Sej se še najdejo dobri, krščanski ljudje, ki radi pomagajo bližnjemu v potrebi ... Tudi jaz nočem biti pri zadnjih v tem oziru. Kadar boš kaj potrebovala, kar v župnišču se oglasi."
Njegove besede so čudovito učinkovale na mlado ženo: njen obraz se je zjasnil in otrši si solze s predpasnikom se mu je nasmehnila ter ga hvaležno pogledala v oči, šepetajoča:
"Kako dobri ste, gospod župnik ..."
Njena hvaležnost pa je duhovnega gospoda tako zelo ganila, da je v svoji ginjenosti pritisnil njeno lepo glavico sebi na prsa ter jo nežno pobožal po licu ...
Mlada vdova je bila potolažena in gospod župnik, ki se je počutil še zelo mladega, je odšel zadovoljen s svojim uspehom.
Par tednov zatem se je še več mladih žena in starih ženic zavilo v črnino in obupen jok zapuščenih vdov, mater in osirotele dece se je oglasil v mnogih kmečkih hišah in bajtah, katerih gospodarji so trohneli v črni, s krvjo prepojeni gališki zemlji. Zvonovi v zvoniku farne cerkve so dan za dnem s turobnim glasom naznanjali žalostne novice: tega je raztrgala granata, onemu je šla kroglja skozi možgane, temu je odtrgalo glavo, onemu spet iztrgalo drob iz telesa ... Mežnar je Imel toliko posla, kakor še nikoli poprej, v župnišču pa so se oglašale objokane matere, skrušene vdove in potrti starci, ki so prihajali naročat posmrtna opravila za ranjke in dajali za maše, ki bodo rešile njihove preminule drage strašnega trpljenja v vicah, kamor jih je poslal dobri, usmiljeni krščanski bog, da se tam v ognju očistijo greha in podobne navlake. Dobri gospod župnik je zadovoljno mencal z rokami in prešteval težko prislužene kronce, ki so mu jih nosili lahkoverni kmetje, v srcu hvaleč boga, ker je poslal nad grešni svet vojsko, ki je za njega in za sveto cerkev pomenila nov vir dohodkov. Vendar pa za denar ni zapeljal tako deleč, da bi bil pozabil na svojo pastirsko dolžnost: tolažiti tiste, ki so bili v nesreči. Pridno je tolažil mlade vdove – za stare matere je imel samo eno tolažbo: V božjo voljo se vdajte! – ampak vse niso bile Dolinarice! Marsikatera grešna ovčica je uporno odklonila njegovo tolažbo in v takih slučajih je župnik povzdignil oči proti nebu ter pobožno vzdihnil: Usmili se trodoglavke in pripelji jo na pravo pot ...
Zdaj pa pustimo naše povesti. Nežika, ki je bila prve dni po Janezovem odhodu vsa obupana, se je počasi malce umirila in dokler se je njen fant nahajal pri kadru v Judenburgu, ni dosti marila za zle novice s fronte, ki so javljale smrt zdaj tega, zdaj onega podgrinškega farana. Ko pa je tudi njen Janez odrinil ne bojišče, se jo je zopet polotil brezup in v strahu je pričakovala tistega usodnega dne, ko ji bo pismonoša prinesel črno vest o smrti njenega ljubega.
Dva tedna po njegovem odhodu na gališko bojno polje, je dobila prvo, težko pričakovano pismo od njega. Ko je v naglici odpirala pisemski ovitek, ji je srce tako burno utripalo, da je morala sesti na bližnji stol. Le s težavo se je toliko pomirila, da je mogla razganiti list in ga prebrati.
"Ljubljena Nežika", je brala in srce ji je v prsih poskočilo od veselja. "Še je živ," je pomislila in dalje čitala: "Po dolgem in napornem potovanju v živinskih vagonih in po tridnevnem, trudapolnem maršu smo slednjič srečno prispeli na bojišče in se zarili v zemljo kot krti. Prve dni sem bil malo v strahu vsled neprestanega grmenja topov, pokanja šrapnel, treskanja granat in regljanja strojnic in pušk, pa človek se na vse navadi in tudi jaz sem se hitro privadil temu peklenskemu šundru. Kadar najbolj grmi in treska okoli nas in nad našimi glavami, tedaj mislim na Tebe, dušica, verjemi mi, da sem slep in gluh za vse, kar se godi okrog mene. Ko stojim na straži, mislim nate, kadar sipljejo Rusi ogenj in železo na naše okope, se v duhu pogovarjam s Teboj in ko spim, sanjam le o Tebi. Ti si z menoj vedno in povsod in misel na Tebe me oživlja in me bodri k vztrajnosti, da mirno, kot se za moža spodobi, prenašam vse neprilike življenja v strelskih jarkih."
"Včeraj, zgodaj v jutru, so nas napadli Rusi. Bilo jih je kot listja in trave, pa smo jih po hudem boju zapodili nazaj. Ko se je bitka končale in je Rus bežal nazaj proti svojim okopom, smo začeli pobirati ranjence, med katerimi je bil tudi Repnikov France, ki je dobil sunek s bajonetom v prsa, pa njegova rana ni smrtno neverna ter smo jih za silo obvezali. France se zdaj nahaja že na potu v bolnico. Povej Repnici – ampak nikar naravnost, ker bi se preveč ustrašila! – kaj je zadelo njenega sina in reci, da ni nobene nevarnosti zanj in da bo kmalu zdrav, kar mu mi, njegovi tovariši iskreno želimo. Marsikaj bi ti še imel povedati, ljubica, ampak nimam časa, ker moram zopet ne stražo. Zato končam to svoje pismo, upajoč, da kmalu dobim odgovor od Tebe in Te prav prisrčno pozdravim in v duhu poljubim. Tvoj do hladnega groba, Janez."
"Hvale bogu, da je le živ in zdrav," je šepnila Nežika in lica so se ji zjasnila. Revica se je že tako bala sanj. Da bi le kaj kmalu minula ta nepotrebna vojska in se on vrnil k nji. Ubožica pač ni vedela, da je to šele začetek, uvod, v knjigi strašnega gorja ...
Leto dni je že bilo okoli, a vojske še ni bilo konec in izgledalo je, da moja še ne bo kmalu končana. Saj so se celo tisti, ki so dozdaj mirovali, jeli udeleževati svetovnega klanja. Bolgarska je napadla svojo sosedo, zmučeno Srbijo, Italijan je napadel solnčno Goriško in tudi mali Romuniji ni prizanesel strašni vojni bog. Vsepovsodi: na severu in jugu, na vzhodu in zapadu je grmelo, treskalo in bobnelo in človeška kri je tekla v rekah. Zdelo se je, kot da se je odprlo peklo in izpustilo vse svoje hudiče na grešni svet, da ga mučijo.
Evropa je sličila groznemu vulkanu, ki je skozi tisočera žrela bruhal ogenj in jeklo na nesrečne zemljane in uničil vse, kar je mogel doseči. Kamor si pogledal, povsod si videl ogenj, dim, kri, vonjal neznosen smrad bojišč, čul oglušujoč grom, vzdihe umirajočih, krik ranjenih, jok in stok mater, vdov in sirot. Strahota, kakršne si človek, ki je ni vžil, sploh ne more predstavljati!
Janez, ki je izpočetkoma zelo pogosto pisaril Nežiki, je zdaj bolj poredkoma pisal. Ne da bi se njegova ljubezen ohladila – Nežika mu je bila dražja kot kdaj popreje in je naravnost koprnel po nji – toda pisariti se mu ni bilo več ljubilo. Kaj pa naj bi ji bil tudi pisal? O vojnih grozotah, ki še sam ni rad mislil o njih, četudi so ga vedno obdajale! O krvi, ki se je kopal v nji ali o mrtvecih, ki leže okoli njega? O ljubezni? Saj ve, da jo ljubi, saj ji je povedal že tisočkrat. In peklo, v katerem se je nahajal, ga je otopelo, kot vse ostale. Postajal je top in brezbrižen in včasih se mu je zdelo celo, da bi mu bilo vseeno, če bi poginil. Potem bi vsaj imel mir in mučiti se mu ne bi bilo treba. ne enkrat je bil v izkušnjavi, da bi se sam ubil in končal neznosno trpljenje, ampak misel na Nežiko ga je vedno obvarovala pogube od lastne roke. Ko bi bil revež vedel, kaj ga čaka, dvomim, da bi si bil prizanašal. Ampak človek ne ve, kaj vse ga čaka in to je dobro zanj.
Medtem, ko se je Janez mučil po strelskih jarkih, pa je Nežika trpela doma. Že v začetku naše povesti smo omenili, da je bila precej vroče krvi in podvržena neki gotovi strasti in da ji je bil Janez naravnost potreben baš vsled tega. Prve mesece po njegovem odhodu na bojišče je že še prestajala in brez posebne težave premagovala izkušnjave, ker je upala, da se ji fant skoro povrne, kar je bila sicer le varljiva nada, ki pa je njo le obvarovala padca. Toda minuli so meseci, minulo je leto, vojska še ni bila končana. Nekateri dalekovidnejši možje so celo prerokovali, da bo vojna trajala najmanj še dve leti, če ne dalj. Tako se je zgodilo, da je Nežika izgubila vsako upanje v skorajšnji povratek svojega fanta in taki izgubila edino oporo v boju proti skušnjavi.
Koncem prvega vojnega leta je prišlo v Podgrinje bataljon vojakov – Čehov in Nemcev, ki so se naselili v vasi za nedoločen čas. Z vojaki je prišlo v vas novo življenje. Mnoga dekleta in žene, ki so dozdaj žalovale za dragimi, ki so se mučili po raznih bojiščih, so zdaj otrle solze in se prijazno nasmehljale novodošlecem, ki so vporabili priložnost in vživali – marsikdo – zadnjikrat v svojem življenju. Starejši ljudje so se sicer zgražali nad razuzdanostjo mlajših in Dolinarčin tolažnik, gospod župnik, je obetal grešnicam večno pogubljenje, ampak pomagalo ni nič. Dekleta in žene so izgubile glave ter se brez pomislekov metale v objem hrabrim branilcem domovine, ki so menili: "Uživaj, dokler si še živ, ker po smrti ne boš mogel!" Dolinarica ni bila nič boljša, kar je župnika sicer jezilo, a si ni mogel pomagati. Nekaj časa je rohnel s prižnice na pregrešni svet, ko pa mu je neka garjeva ovca, kot se je sam izrazil o dotičnici, očitala, češ, naj rajši pred svojim pragom pometa, je pa utihnil, zakaj tudi njegova vest ni bila čista ...
Med tistimi, ki so padle, je bila tudi Nežika.
Tedaj, ko so prišli vojaki v vas, sta se naselila v Italijanovi vili dva častnika: star, siten major, ki je uporabil ves svoj prosti čas pri jedi, pijači in v postelji, in mlad, plavolas poročnik, ki so mu bile ženske prva, služba pa poslednja briga. Naravno, da se je takoj prvega dne smrtno zaljubil v Nežiko in da jo je jel nadlegovati z vsakovrstnimi ponudbami. Nežika se mu ja nekaj časa ustavljala, končno pa se mu je podala, misleč, da bo njen padec ostal brez vidnih posledic; ona je namreč bila prepričana, da je – nerodovitna, saj se je tri leta pečala s svojim fantom, Janezom, in je njuno intimno občevanje ostalo brez vidnih posledic. Saj ne bo nobeden zvedel za njeno pregreho, si je mislila ter privolila v greh. Ko bi bila revica vedela, kako zelo se je motila in kako težka bo kazen, morda bi se ne bila izneverila dani obljubi ... toda Nežika ni vedela ...
Dva tedna pozneje je njen zapeljivec odšel na bojišča, Nežika pa je dobila drugega častilca v osebi mladega, neizkušenega orožnika Jerneja Smuča, ki je bil pred nedavnim prestavljen iz mesta K. v Podgrinje. Smuč je bil prijazen in čeden fant, ki mu je orožniška uniforma zelo dobro prisojala, v srčnih zadevah pa je bil še čisto zelen. V Nežiko se je zagledal do ušes čim jo je prvič videl in takoj začel laziti za njo in ji ponujati svojo ljubezen.
Tiste dni, ko je stopil Smuč na pozornico naše povesti, je Nežika opazila, da ž njo nekaj ni v redu in kmalu s strahom ugotovila, da je najbrž – noseča ... To nepričakovano odkritje je dekleta, ki je bila preje prepričana, da jo kaj sličnega ne more doleteti, strašno potrlo. Uničena se je vrgla na posteljo in obupno ihtela, preklinjajoča svojo slabost in nepremišljenost, prepričana, da je Janez zdaj za vedno izgubljen zanjo. Gotovo jo ne bo maral niti pogledati več, ko zve o njeni sramoti, si je mislila – in ona ga je navzlic svoji nezvestobi še vedno ljubila. On jo bo poslej preziral in zaničeval in nikogar ne bo, ki bi jo branil pred zlobnimi jeziki.
Tedaj ji je šinila v glavo rešilna misel. Če je že zapravila Janezovo ljubezen, vseeno ni treba, da bi mirno čakala, da njena sramota postane očita in da bi ljudje s prsti kazali za njo, češ, poglejte jo, vojaško priležnico ...
Ko je bil rešilni načrt v njenih možganih gotov, si je otrla solze, zatrla žalost vase in se podala na izvršitev svojega načrta, ki je imel uničiti srečo nji, Janezu in še drugim in povzročiti mnogo nepotrebnega gorja, ki bi vsem prizadetim ostalo prihranjeno, da se je dekle spomnila na pomembne besede njenega fanta, ki ji je dejal ob slovesu: "Nežika, ne pozabi ... da ljubezen vse odpusti – –"
Dober mesec pozneje je Nežika ihte razodela svojemu novemu ljubimcu, da bo postala mati in ga obupno prosila, naj se jo usmili in jo reši sramote – s tem, da jo poroči. Zaljubljeni Smuč, ki ni dvomil v iskrenost njenih besed in verjel, da je on oče Nežikinega nezaželjenega deteta, se je vdal njenemu prigovarjanju in jo popeljal pred oltar.
Dan pred njuno poroko je Nežika dobila pismo od Janeza, ki ji ja dalo mnogo misliti, a od njenega sklepa jo vseeno ni odvrnilo.
Ko je šla k poroki, je bila bleda in objokana, kar je dalo povod govorici, ki so jo razširjale vaške klepetulje, namreč, da se Nežika moži zato, da ne bi postala nezakonska mati Smucovega otroka in da ji je za Janeza toliko ko za lanski sneg.
Bilo je dober mesec dni po Nežikini poroki. Po zasneženi cesti, vodeči iz mesta K. proti Podgrinju, je hitel mlad vojak, oblečen v novo vojaško obleko, ki mu je dobro pristojala, noseč na roki suknjo, ki mu je bila navzlic ostremu mrazu menda čisto odveč. Bil je Bogatov Janez, ki se je po skoro poldrugoletni odsotnosti vračal v domačo vas na tritedenski dopust. Hoteč popraviti svojcem in Nežiki prijetno presenečenje, ni nikomur naznanil svojega prihoda. V mislih že v objemu svoje ljube, je hitro ubiral po zasneženi cesti, presrečen, ker ker je končno le napočil težko pričakovani trenutek veselega svidenja, ki ga je po njegovem prepričanju čakalo v domači vasi.
Mrak je že padal na zasneženo pokrajino, ko je potrkal na vrata Italijanove vile, kamor je bila njegova prva pot. Odprl mu je gospodar sam, ki je bil videti neprijetno presenečen vsled Janezovega prihoda. Po kratkem pozdravu ga je povprašal, češ, kaj ga je prineslo v njegovo hišo, in ko mu je fant zaupal, da bi rad videl Nežiko, je presenečen vzkliknil:
"Nežiko? – Saj ni več pri nas! Kaj še ne veš – – –"
"Kaj pa se je zgodilo," mu je vpadel v besedo Janez, sluteč, da nekaj ni v redu in ves bled.
"Torej fant še nič ne ve," je pomislil Italijan ter ga sočutno pogledal, nato pa ga je povabil, češ: "Notri stopiva, v hišo, ker tu zunaj je premrzlo za postavanje in pogovarjanje."
Stopila sta v njegovo pisarno, kjer mu je ponudil udoben naslonjač.
Janez se je nekam obotavljaje se vsedel, vprašajoče in skoro preplašeno zroč v trgovca, ki je sedel nasproti njemu, se malce odkašljal ter povzel:
"Veš, Janez, stvar je takale: Nežika ni več v moji službi ker se je omožila in ji ni več treba ..."
"Kaj – – " je zahropel Janez in planil na noge, bled kot mrlič in izbuljenih oči, ki so izgubljeno strmele vanj. "Kaj pravite? – Moja Nežika, da – –"
Italijan je vstal ter mu del roko na rame, rekoč:
"Da, Janez. Nežika se je – na žalost – omožila. Vzela je orožnika Šmuca in poročila sta se pred dobrim mesecom dni. Čudno, da ti ni nihče pisal o tem. Mislili smo, da že veš. Dekle je bila v to takorekoč prisiljena – zaradi otroka – –"
"Zaradi otroka," je z votlim glasom ponovil Janez, ki ga je neprijetna novica strašno potrla, nato pa se je obrnil ter hitro stopil proti vratom.
"Kam pa misliš iti tak," je vzkliknil trgovec ter skočil predenj, da ni mogel ven.
"Pustite me, da odidem," je Janez siknil skozi stisnjene zobe, grozeč: Grem, da ubijem tistega zlodja, ki jo je zapeljal!"
Italijan, ki je bil krepak mož, je pograbil fanta za ramena ter ga prisili, da je zopet sedel. Nato je z resnim glasom začel:
"Janez, bodi mož in nikari ne nori! To bi ti nič ne koristilo in tvoja nesreča bi bila še večja! Zakaj bi ubijal Šmuca, ki ni storil nič žalega – –"
"Nežiko je zapeljal – ali to ni nič," mu je Janez segel v besedo ter poskušal vstati, kar pa se mu ni posrečilo.
"Janez, njegova krivda je majhna in on tudi ni vedel, da je Nežika tvoje dekle – in tudi – prvi ni bil. Le mirno sedi in poslušaj, kar ti povem, potlej pa sodi!"
V kratkih stavkih mu je pojasnil vso zadevo, mu povedal o Nežikinem prvem padcu in njega posledicah – mož je očividno zelo dobro poznal preteklost svoje bivše hišne – in končal rekoč:
"Tako, vidiš, se je to zgodilo. Kriva je bila Nežika, njena vroča kri in nepremišljenost, največ pa vojska, ki ji je vzela tebe, ki si ji bil potreben. Šmuc je pa nedolžen pri tem – ona ga je izbrala za nekega svetega Jožefa in on sam nič ne ve o tem. Tako! Zdaj pa še en dober nasvet: pozabi nanjo in najdi si drugo dekle! Žalovati za nevesto Nežiko se ti ne izplača! Ni vredno!"
"Toda jaz jo ljubim," je obupno vzkliknil nesrečni fant, trdeč, da mu ne bo moči pozabiti.
"Čas, ki je najboljši zdravnik ranjenih src, bo ozdravil tudi tebe, Janez," ga je tolažil Italijan, ki je posedoval poleg trgovskih zmožnosti tudi dobro, čuteče srce in se mu je fant zelo smilil. "Potrpi in sčasoma boš prebolel tudi to. Hudo je, vem, če človek izgubi nekaj, kar mu je tako drago, toda kaj hočemo. Storjena napaka se več popraviti ne da, saj v tem slučaju. Nežika je zavozila na napačno pot – ni bila prva in tudi zadnja ne! – in mogoče se že kesa – a zdaj je že prepozno! Ti, Janez, pa se kar lepo pomiri, in kot sem že rekel: pozabi, ali vsaj skušaj pozabiti, ker to je vse, kot ti preostaja."
"Verjamete, da bi jo bil jaz vseeno vzel za ženo – tudi z otrokom, če bi me bila počakala," je trudno dejal fant, ko je bil že pri vratih.
"Verjamem!" In Nežiki sem to povedal, rekel sem ji, da ji boš ti odpustil, pa ni hotela verjeti," je odgovoril mož ter prijazno vabil fanta, naj se še oglasi pri njem.
Ko je Janez kake tri ure pozneje ves premočen in premražen – medtem, ko se je mudil pri Italijanu je začelo snežiti in fant je blodil po snegu cele tri ure, predno se je malo umiril in zbral – stopil v prostorno, toplo zakurjeno družinsko sobo domače hiše, so se ga domači skoro ustrašili, tako bled in potrt je bil.
"Kod pa si hodil tako dolgo časa, Janez," ga je povprašala mati, potem, ko ji je sin podal svojo ledeno mrzlo desnico. "Skori tri ure bo že, kar je bil Italijanov fant pri nas in povpraševal, če si prišel domov, ti pa šele zdaj prideš! Zakaj mi delaš take skrbi, ko vendar veš, kako te imam rada in kako sem vedno v skrbeh zaradi tebe. Pa menda nisi tak zaradi tiste ničvrednice, ki – –"
"Nehajte, mati," jo je tedaj zaprosil z zlomljenim glasom in ona, ki je videla, da sinu ni povšeči, da omenja Nežiko, je umolknila.
Tedaj se je oglasil tudi oče, veleč:
"Pusti te marnje, mati in kozarček žganja mu prinesi in obleko mu pripravi, da se preobleče, ko je ves moker!"
Malo pozneje je bil Janez v svoji civilno obleki, pijoč vroč čaj, ki mu ga je pripravila mati, in pripovedujoč jim o doživljajih na bojišču. O Nežiki pa so vsi molčali, kot da jo nikdar ni bilo na svetu.
Tiste dni je kraljevala v Podgrinju Cvetnikova Polonica, brhka dvajsetletna dekla, vranje črnih las in oči, ki je znala z njimi pogledati tako zaljubljeno, da je srce vsakega fanta, ki ga je pogledala, vztrepetalo kot bilka v viharju. Ker je imela poleg tega tudi z medom namazan jeziček, s katerim je vedno znala udariti na pravo struno, je kmalu zmešala glave vsem domačim fantom – bili so večinoma mladi, neizkušeni fantje, ki so bili še premladi za v klavnico – in postala neomejena vladarica njihovih src. Pa ne samo domači, ampak tudi fantiči iz tujih vasi so izgubljali svoja neizkušena srca okoli Cvetnikovih ogalov, pa tudi hrabra srca junaških branilcev domovine niso ostajala hladna, kadar je njih lastnike zadel topel pogled iz njenih kot noč temnih oči. In baš te njene oči so bile krive, da je vsako noč oblegalo njeno okence nebroj fantov, ki so prihajali eden za drugim, kakor grešniki k spovednici in polagali svoje vroče srčke na Poloničino okence. Polonica pa je smehljaje delila odvezo v obliki toplih poljubov in bila vedno pripravljena priseči, da ljubi samo tistega, ki se je baš mudil pri nji – in večina neizkušenih mladeničev ji je verjelo.
Ljudje so seve vedeli povedati o nji dosti slabega in pregrešnega – take stvari ne ostanejo prikrite risjim očem vaških čuvajev nedolžnosti in kreposti – pa Polonica se ni kar nič brigala za zlobne jezike. "Nevoščljive so mi, ker sem lepa in ker fantje silijo za menoj," je bil njen izgovor in zagovor in njeni častilci so ji vneto pritrjevali, češ res je tako.
Polonica pa je imela poleg svojih slabih tudi eno dobro lastnost: ker je imela zelo mehko srce, je bila tudi usmiljena in je imela polna nedra sočutja do bližnjega v nesreči, posebno, če je bil dotičnik – mlad fant.
Ko ja zvedela za nesrečo Bogatovega Janeza, kateremu se je izneverila njegova draga, je v svoji dobrosrčnosti brž sklenila, da stori vse kar bo v njeni moči, da potolaži nesrečnega fanta, ki ji je bil, mimogrede rečeno, zelo všeč, ker ja bil čeden fant in vrhutega še bogat.
Ko je par dni po svojem prihodu domov slučajno šel mimo Cvetnikove hiše, je brž odprla okno ter ga prijazno vabila, češ, naj bi stopil malo k njim, da se pogreje in se kaj pomenijo.
Janez, ki je bil navidez isti stari, veseli Janez, kakršen nam je prišel pred oči v začetku te povesti, je hvaležno sprejel njeno povabilo in vstopil.
Ko se je pozno v noč vračal proti domu, je bil veselejši kot baš minule dni in skozi možgane mu je ponovno šinila misel: "E, ni prenapačna dekle, ta Polonica."
Ker mi opisovanje zaljubljenih prizorov rado preseda, zato omenim samo to, da, ko se je Janez vračal z dopusta nazaj h kadru svojega polka, je bil dodobra omrežen od Poloničinih ljubavnih mrež, ki jih ni bilo lahko raztrgati in Nežikino izdajstvo ga ni več toliko bolelo.
Vojaka je končno vendarle minula in doba tako težko pričakovanega miru je napočila. Fantje in možje, kar jih ni ostalo na krvavih poljanah, so se vrnili na svojo domove, nekateri zdravi, drugi bolehni, vsi pa veseli, da so spet enkrat doma. Ta radost je bila tako velika in iskrena, da so prevarani možje in fantje brez pomisleka odpuščali svojim boljšim polovicam in dekletom njihove medvojne grehe in tudi – otroke, meneč; "Eh, vojna je vojna in nikomur ne prizanaša! Sicer pa – saj tudi mi sami nismo bili dosti boljši! Kjer smo dobili, tam smo jemali! Vojska ..."
In niso se lagali. Priča za to so mnogi nadebudni Slovenčki, ki še danes žive širom nekdanje Avstro-Ogrske, Rusije, Poljske in kdove kje povsod.
Pisec je prepričan, da bi celo ranjki Dolinar odpustil svoji Urši njen prestopek in najmlajšega fantka, ki je bil čudovito podoben dobremu gospodu župniku, če bi mogel vstati od mrtvih in pohiteti domov. Toda to že ne spada več v našo povest.
Med tistimi, ki so se srečno vrnili, sta bila tudi Janez in njegov prijatelj Ocepkov Gašper, s katerim sta skupaj delila križe in težave v strelskih jarkih v Rusiji in doli na Pijavi.
Cvetnikova Polonica ju je bila zelo vesela ter ju je sprejela na moč prijazno – seveda vsakega posebej, ker ni marala, da bi prekmalu zvedela, kako veliko in velikodušno je njeno srce.
Prve tedne in meneče po vojski je bilo vsa dobro. Ljudje so se počasi odvadili misliti na vojno gorje, vdove, namreč mlade vdove, so si iskale ženine in marsikatera ga je tudi dobila, možje so pridno nadomeščali kar so zakasnili vsled vojne in fantje so radostno popevali v jasnih nočeh in hodili k dekletom v vas.
Odkar se je Janez vrnil domov, je bil sicer videti popolnoma normalen – če je kdo govoril o Nežiki vpričo njega, se on še zmenil ni zato in se sploh ni nič brigal zanjo ter jo pustil v miru kot kamen na cesti – ampak malo spremenil se je vseeno: prerad je pil. Če je bil trezen, je bil vedno slabe volje in nataknjen, nasprotno pa, če je bil malo v rožah, je bil pa zelo dobre volje in celo dovtipen. In ker je bil rajši vesel kot žalosten, zato je kaj pogostoma zahajal k Maseljčku in k Veseljaku, ki sta ga vsled tega zelo cenila, kot pač birti cenijo svoje stalne goste, posebno take, ki ne pijejo na kredo. Podgrinčanom vse to ni moglo ostati prikrito in ti dobri ljudje so brž uganili, da je fantovo spremembo zakrivila Nežika in nihče drugi. In kakor tudi slepa kura včasih najde zrno, tako so tudi naši vaščani topot – uganili resnico. Da, Janez je še vedno bolehal na srčni bolezni, in ker ga Polonica sama ni mogla ozdraviti, si je poiskal še enega zdravnika: Alkohol. Siromak je mislil, da bo vtopil svojo ljubezen in žalost v pijači in videli bomo, če je uspel.
Minilo je par mesecev in v tem času je Janez izgubil svojega dolgoletnega prijatelja Ocepkovega Gašperja, ki ja postal njegov smrtni sovražnik. Kriva je bila Polonica, ki se ni hotela odreči nobenemu izmed njenih mnogoštevilnih častilcev, pač pa se še dalje igrala s srci podgrinških in tudi drugih fantov, ki so se zaradi nje dostikrat zlasali, kar ji je bilo menda zelo po godu.
Ko je Gašper zvedel, da je tudi Janez med njegovimi tekmeci v boju za prvenstvo pri Cvetnikovi Polonici, se je sprva smejal, češ, da ni mogoče, da bi Janez, ki je bil tako navezan na nezvesto Nežiko, hodil za Polonico. Pozneje, ko se je pa prepričal na lastne oči, da je res tako, ga je pa začel sovražiti in se ga izogibati. Janez se je čudil njegovemu čudnemu vedenju ter ga še dalje ogovarjal, ko pa je uvidel, da se Gašper ne meni več zanj in da ga celo mrši, se je tudi on obrnil od njega in začela sta se izogibati in hoditi vsak svoja pota, kar pomeni, da sta še nadalje hodila k Cvetnikovi Polonici, ki ju je enako ljubila.
Neke sobote ponoči sta se nekdanja prijatelja in zdaj sovražnika srečala na vasi in to srečanje je bilo za oba usodno.
Janez je bil precej nadelan s sladko vinsko kapljico in se je baš vračal od Polonice, ki je bila nocoj zelo prijazna z njim. Gašper, ki je bil tudi pijan, ga je ustavil ter grobo zahteval od njega, da naj mu pove, kje je bil.
"Kaj pa tebe briga," ga je zavrnil Janez ter ga odrinil od sebe, hoteč nadaljevati svojo pot.
Gašper pa mu je znova zastavil pot grozeč:
"Povej, kje si bil, če ne ...!"
"Pojdi mi s pota, dokler sem dobre volje," je zahteval Janez, toda pijani Gašper ni hotel odnehati.
Začela sta se prepirati, iz prepira pa se je izcimil pretep, ki se je končal bolj žalostno. Janez je namreč tekom pretepa pograbil za nož in ga zabodel Gašperju v prsa. Gašper je padel na tla – mrtev, Janez pa, ki se je zdaj hipoma streznil, pa se je šel javiti orožnikom.
Mesec dni pozneje se je vrnil iz preiskovalnega zapora domov – bil je oproščen, za kar se je imel zahvaliti svojemu očetu, ki je bil dobro poznan pri sodni gospodi v K. in ki ni žalil tisočakov, ko je šlo za njegovega sina – toda zelo izpremenjen. Bled, vedno nekam zamišljen in nemiren je bil zdaj in ril je bolj kot kdaj poprej. K Polonici, ki je bila neposredni vzrok, da je postal ubijalec svojega bivšega prijatelja, ni šel več. Toda nji je bilo pač vseeno, saj je imela tako še več častilcev, ki so se naravnost skušali za njo.
Sledečo zimo se kje Janez oženil – pravzaprav: drugi do ga oženili – s Slokarjevo Tončko, toda v zakonu ni bil srečen. Kako tudi, ko pa je še vedno ljubil nezvesto Nežiko in ga je poleg žalosti, ki ga je razjedala vsled izgube dragega dekleta, še vest pekla zarasi nesrečnega Gašperja. Skušajoč v vinu najti tolažbo in duševno ravnovesje, se je dan za dnem nalival z vinom, dostikrat tudi z žganjem ter bil vedno pijan. Za ženo in gospodarstvo se ni brigal in vsa prizadevanja, da se ga odvrne od pogubnega popivanja, so bila zaman.
Komaj leto dni po njegovi ženitvi se je moral vleči v svojo posteljo – da nikdar več ne vstane iz nje.
Dober teden pred njegovo smrtjo je Nežika dobila žalostno vest, da je bil njen soprog, ki so ga pred kratkim prestavili v južno Srbijo, kamor ga žena ni mogla slediti v boju s komitaši ustreljen in na mestu mrtev. To je bil hud udarec za njo, ki je ostala sama s tremi otroci in brez kakega premoženja in naravno, da je hudo jokala, kar pa ji ni nič pomagalo.
Ko je Janez zvedel za nesrečni dogodek, se je s težavo obrnil proti kraj postelje sedečemu Italijanu, ki ga je prišel obiskat in tolažit, ter se grenko nasmehnil rekoč:
"Uboga Nežika! Kako ji mora biti hudo ...
Čez nekaj časa pa je tišje pristavil:
"Mnogo gorja bi bilo lahko prihranjenega, če bi ona ne napravila usodne zmote, ko se je, misleča, da jo bom jaz zavrgel zaradi njenega prestopka, poročila z drugim: Gašperju bi ne bilo treba umreti, jaz bi se ne bil uničil s pijačo in ona bi lahko bila srečna. Tako pa – Gašper je moral iti, jaz mu bom sledil v par dneh, ona bo pa trpela in bo nesrečna vse žive dni. Sirota ... kako drago mora plačati svojo zmoto ..."
Ko ga je obiskovalec bodril, češ, naj nikar še ne misli na smrt, da bo skoro ozdravel, in da bo še lahko pomala ovdoveli Nežiki, se je trudno nasmehnil, rekoč:
"Nikar se ne varajte, ker moje ure so štete! Jaz ne bom ozdravel – in si tudi ne želim! Če bi ne bil oženjen, bi si želel ozdravljenja, tako pa ... preje ko pride smrt, bolje zame ... Nežiki bi pa vseeno rad pomagal, a kaj, ko pa ne morem. Kar mi je oče dal, sem malone vse zapravil in kar ostane, je Tonino. Tona se bo pa najbrž spet omožila in pri nas bodo gospodarili tuji ljudje ... In vsemu je kriva ta prokleta vojska."
Pokopali so ga poleg Gašperja, kot je naročil sam, na svoji smrtni postelji. Pogreba se je udeležilo mnogo ljudi, ni pa bilo poleg njegovega nekdanjega dekleta, Nežike. Ta je ostala doma, bridko objokujoča svojo zmoto, ki ji je uničila srečo in njega, ki ga je nekoč tako zelo ljubila, spravila v prerani grob.
Osem let je že minulo, odkar je Bogatov Janez zaspal za vedno in njegov grob je že davno prerastla trava. Njegova starša tudi že spita nevzdramno spanje na Podgrinškem pokopališču, župnik Okrogel je tudi že odšel v zasluženi pokoj v nebesa, o katerih je tako rad govoril na prižnici, pri Bogatovih že celo vrsto let gospodari Kolenčevi Miha, ki je rešil grunt razpada in Tono osamelosti in troje otrok, ki jih je rodila svojemu drugemu možu, oživlja nekdanjo Bogatovo hišo. Nežika še živi, a se je zelo postarala in je komaj senca nekdanje Janezove ljubice. Žalost, skrb za otroke, večno pomanjkanje in trdo delo na polju – kruh zase in za otroke je služila kot dninarica pri bogatih kmetih – so ji vzeli nekdanjo lepoto in čar in napravili iz nje to, kar je danes: drobna kmečka ženica, shujšanega in od solnca ogorelega obraza, starikavih potez in nagubanega čela. Njen starejši sin Jernej služi pri Bogatu za pastirja, kar je vzrok, da Nežika večkrat misli na svojo nekdanjo ljubezen in srečo, ki jo je tako lahkomiselno zapravila.