Usoden presledek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Usoden presledek
Zgodbica

-ek
Izdano: Domovina 14/15 (1931)
Viri: dLib 15
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sršenova Metka je bila navihanka prve vrste. Največje veselje ji je bilo spravljati v zadrego fante, ki so radi videli njeno čedno postavo. Posebno si je privoščila Vrtačnikovega Petra, 19letnega, toda še neizkušenega fanta, ki je zardel ko kuhan rak, če jo je ugledal. To je Metko prav veselilo.

Peter je mladenko skrivaj oboževal in kadar jo je videl, ni znal več prestopiti, ni vedel kam z rokami in pogled je obrnil v tla ali pa kvišku. Bilo mu je, kakor da so njegove roke nekaj neznansko smešnega. Ker mu je krojač žepe previsoko prišil na že itak kratki suknjič, tudi ni mogel imeti rok v žepih. Da bi ne imel nezaposlenih rok, je rad prižgal cigareto, tedaj pa mu je silil dim v oči, ki so se solzile.

»Kaj se jočeš, Peter?« ga je podražila nekoč Metka in ga hudomušno pogledala v obraz čisto od blizu, »za Boga, saj menda ni kdo umrl pri vas?«

Fanta je ta ogovor vrgel čisto iz ravnotežja. Zajecljal je nekaj nerazumljivega in se pognal naprej. Ker pa je pogled obrnil v nebo, da bi ušel Metkinim očem, se je spotaknil na kamenu in se zvalil, kakor je bil dolg in širok, v cestni prah.

Mladenka je prasnila v smeh, da ni mogla do besede, dasi bi bila silno rada še kaj pripomnila. Peter pa je bežal, kolikor so ga nesle noge. Ves osramočen je premišljal svoj smešni položaj, preklinjal izdajalske oči in jim obetal, da jih razpraska. Tudi roke bi si bil najrajši odsekal, da bi mu več tako nesramno smešno ne visele od telesa. Toda če si odseka levico, kako naj potem odstrani desnico, ki je prav tako smešna. Slednjič je sklenil, da se ubije in tako kaznuje vse neposlušne ude, ki se nočejo postaviti pred Metko v pravi položaj.

Ta misel ga je pomirila. Prišel je medtem v gozd in sedel na mehki mah. Tu je ugibal, kako naj izvrši svoj sklep. Da bi se obesil se mu je zdelo prenečastno; tudi ni imel pri sebi ne vrvi ne noža, da bi si narezal srobotja.

Tedaj mu je pogled obtičal na visoki stožčasti skali, ki se je na nasprotni strani dvigala iz gozdnega pobočja. Urno je stekel do nje z namenom, da se vrže v prepad.

Telesni napor je okrenil njegove misli zopet na drugo pot. Prišedšega na vrh skale je obšla Petra neznanska groza pred onostranstvom. Preklinjal je svojo neodločnost in jokal od jeze in žalosti.

Medtem je solnce začelo zahajati. S poslednjimi žarki je poljubljalo belo cerkev na planoti in se poslavljalo od gorskih vrhov.

Krasen prizor je ganil Petra. Kolebajoč med različnimi misli je slednjič sklenil, da se tudi on poslovi in odide v svet. Pozabiti hoče Metko in postati mož.

Zadovoljen sam s seboj se je previdno vračal s skale po ozki poti, oprijemaje se stenskih robov in grmovja, rastočega med razpokami. Že se je mračilo, ko je dospel do usodnega mesta, kjer je prej, ne meneč se za življenje, hladnokrvno preskočil poldrug meter dolg presledek. Opazil je, da se na oni strani nima kam prijeti, kakor se je prej pri skoku semkaj za ta pritlikavi borovec. Pripravil se je enkrat, dvakrat za skok, a pogled v 20 m globočine mu je vzel pogum.

Drugo jutro je vsa vas iskala Petra, ker ga skrbna mati ni našla v njegovi postelji na skednju. Zadeva je prišla na uho tudi Metki in spekla jo je vest, ki ji je očitala, da je ona kriva, če se je fantu kaj primerilo. Ko je tako brskala po svojem srcu, je ugotovila, da ji je Peter prav za prav ljub in drag. Skrivaj je odšla z doma in sledila fantu. Prišedši v gozd je začela klicati Petra na ves glas. Toda nihče se ni oglasil. Že se je mislila vrniti, ko ji je pogled padel na skalo, pred katero se je znašla. Videlo se ji je, da se gori nekaj sumljivo giblje. Misleč, da se je ujela srna med rogovile, je ubrala pot na skalo, da bi, če mogoče, ujela žival živo. Do tistega presledka je bila steza še dosti varna in Metka je kmalu prišla na lice mesta.

Peter se je bil ponoči dolgo boril z zaspancem, vedoč, da bi v spanju telebnil v globočino. Naposled se je s pasom privezal za borovec. Tako je dremal nekaj ur, a s prvim svitom se zbudil in poskušal, kako bi se mogel rešiti. Iskal je drugega izhoda, a vse zaman. Ves obupan se je vrnil k usodnemu mestu in začel klicati na pomoč. Nihče se ni odzval. Fanta je začelo resno skrbeti, kako se naj reši. Oglašati se je začel tudi želodec.

Naenkrat se je Peter zdrznil in toliko, da ni zopet zardel, kajti zagledal je Metko, ki je hitela proti usodnemu presledku.

»Za Boga, Peter, kaj pa iščeš tam?« ga je ogovorilo dekle z najslajšim glasom.

»Tebe gotovo ne!« se je odrezal fant z bolestjo in jezo v srcu.

»Verjamem!« se je zasmejala Metka, »ali jaz iščem tebe.«

»Izgini mi izpred oči, hudoba!«

»Peter, bodi pameten in pojdi domov! Vse te išče in tvoja mati je v silnih skrbeh. Dobro, da sem te našla! Kako si vendar prišel na ono stran?«

»Kaj te briga, skrbi zase!« jo je zavrnil fant.

»Kako si odljuden, Peter! Ali me nimaš nič rad?«

»Nič!«

»Lažeš!«

»Prav gotovo ne.«

»Pa imam jaz tebe rada. Če nočeš ti do mene, pridem pa jaz k tebi!« se je poredno zasmejala Metka.

»Stoj!« se je prestrašil fant, »kaj ne vidiš, da ne morem nazaj.«

»Kako si pa tja prišel?«

»Če se človek misli ugonobiti, se ne meni za nevarnost.«

»Ti si se hotel ubiti?«

»Gotovo!«

»Zaradi mene?«

»Da! Ne! Zaradi sebe!«

»Že razumem! Norček, kaj misliš, da sem res tako nedosegljiva?« je ušlo mladenki, da je sramežljivo zardela.

»Zame menda že!« je odgovoril Peter in srce mu je začelo hitreje biti.

»Plašno srce še ni nikoli osvojilo dekleta!« ga je zbodla Metka, »že vidim, da ti moram sama zgraditi most do sebe!«

To rekši je odbrzelo dekle in zamahnilo z roko fantu, ki je klical za njo, naj počaka.

Precej časa je minilo, preden je Peter zopet ugledal Metko, ki se je vračala z močnim kolom, katerega je položila preko prepada in tako otvorila fantu most.

Skoro nato je Peter objel svojo sladko rešiteljico in jo krčevito stiskal na srce.

»Pusti me!« se je branila Metka zaradi lepšega, a skoro so se znašla njuna usta v vročem poljubu.

Dva srečna človeka sta se vračala po ozkem skalnatem grebenu v dolino in prav nič se jima ni mudilo.