Usoda goske Zlatokljunke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Usoda goske Zlatokljunke
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albrechtova, ilustrirala Vera Albrechtova, Novi rod, 1922, let. 2, št. 9/10, str. 139-142.
Dovoljenje: Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V tisti umazani mlaki koncem vasice je bila doma naša goska Zlatokljunka. Tja so metali vaščani stare, umazane in neporabne cunje, razbito posodo in preluknjane lonce, tako, da se je te šare nakopičilo že za seženj visoko.

Med to ropotijo, z blatom pomešano, je brskala in stikala Zlatokljunka po črvičih, ki jih ni bilo malo na močvirnem obrežju. O, mislite kali, da je bila sama? Ž njo so zjutraj, jedva ko so petelinčki odpeli dan in je hlapec odprl duri, pricapljale po poljski stezici naravnost proti mlaki, vse pisane in bele račke in racmani, vse goske in gosjaki celo iz najbolj oddaljene kmetije naše vasi …

Prva je bila v vodi Zlatokljunka; za njo so se spuščale ena za drugo, da so se naposled zibale vse kot bele ladjice, se počasi potapljale in zopet vzdignile, švigale sem in švigale tja, prav v jutranji dobri volji. — Potem so prišli fantini. V šolo grede so se ustavili pri mlaki, zalučali v vodo star pisker ali okrogel kamen — in vse goske in račke so bliskoma poskrile glavice in se zopet prikazale na nasprotnem obrežju, kjer so polagoma druga za drugo pricapljale na suho.

Medtem je solnce stalo že visoko na nebesnem svodu in žarko je jelo pripekati na travnik, ki je duhtel poln materine dušice in drobnih belih marjetic. Samih čebel in čmrljov je brenčal, samih mravelj in mušic mrgolel, samih kobilic in murnov ves živel v luči in sopari. Račke in racmani, gosi in gosjaki pa so lepo čepeli na obrežju, nekaj se jih je spravilo v vrbino senco in kar mežikali so zadovoljstva. Zvečer, ko je že pozvanjalo Avemarijo in so se kmetje na obloženih vozovih ali z orodjem v roki vračali proti domu, so pričele misliti tudi naše račke in goske na dom. V ravni vrsti so priracale v vas, pri vsaki hiši je zmanjkala kakšna; parkrat so si pomignile z glavo v slovo in se razšle. — Tako se je zgodilo sleherni dan, tja do pozne jeseni.

«[1]Davno so že odpeli petelinci, že v mraku je odpiral Šimen hlev, kaj neki, da so pozabili name?» je žalostno vzdihovala goska Zlatokljunka in srce se ji je krčilo, ko je začula glasno gaganje mimoidočih račk in gosi. Slišala je, kako je hlapec napregal voz, potem so nekaj naložili, nato je nekdo odprl vrata svinjaka, kjer je prenočevala Zlatokljunka. Bila je mati Kromarica, pražnje opravljena. Iz peharja ji je stresla peščico koruze, ali komaj je pobrala par zrnov, že so jo zgrabile njene grapaste roke, jo stisnile med kolena in ji zavezale rumene nožice. Zlatokljunka se je branila na vso moč. Otepala je s peruti, da je prhutalo belo perje, kobacala z nogami — naposled se je vdala. Potisnili so jo v košaro, nato so jo postavili na voziček, ki je bil že do vrha z zeljem naložen, mati Kromarica pa je sedla k hlapcu in pognali so.

«Kam sedaj?» je tarnala Zlatokljunka in debele solzice so ji začele kapljati iz okroglih črnih očesc, ko se je domislila, kako lepo se pozibavajo na vaški mlaki druge račke in goske.

Prišli so v mesto. Visoke hiše na obeh straneh, čudni vozovi, ropotanje — to vse ni prav nič ugajalo vaški Zlatokljunki, ki je gledala radovedno iz materine košare, kaj da pomeni ta njen prečuden izprehod.

Na vogalu hiš se je ustavila Kromarica in se postavila v vrsto, kjer so stale že druge kmečke ženice. Odprla je košaro, gosko pa je dvignila in držala v naročju, ter jo ponujala mimoidočim. Zdaj je Zlatokljunka spoznala, kakšna bo njena usoda: «Joj, prodati me hoče! Kupila me bo druga gospodinja, joj, kaj bo z mano, kaj bo z mano»? tako je tarnala in iztezala svoj dolg vrat, Kromarica pa je ni razumela.

«Na trg bo treba; sveti Martin je blizu! Belo, mehko gosko si kupim; perje ji izrujem za blazine, da bodo mehke in se bo glava udirala. Rumeno meso spečem za praznik, da se bo kar cedilo masti!» — Tako je govorila gospa Havličkova, ko je stala pred omaro in nalagala bankovce v denarnico. Vzela je veliko košaro in se odpravila na trg. Tam je krenila naravnost proti zidu, ob katerem je stala Kromarica z Zlatokljunko in ker je bila najlepša izmed gosi, ni dolgo barantala zanjo. Težka je bila, bela in rumena — že je odprla denarnico in odštela zanjo denar. Uboga Zlatokljunka! Še enkrat je proseče pogledala gospodinjo — malo je zaprhutala s perotmi — ali, že je bila stlačena v tesno košaro.

Doma so jo zaprli v kurnik, ki je bil jedva tako dolg, da se je Zlatokljunka okrenila in tako nizek, da niti vratu ni mogla iztegniti, kadar se je pri pijači zahvaljevala. Večna tema je bila v tej drvarnici; nikdar ni videla, je-li zunaj že bel dan, so-li petelinčki že odpeli in mislila je kar ves čas le na svoje pisane in bele račke tovarišice, ki se menda zdaj potapljajo in čebrljajo v vodi in solncu. Vsak dan ji je bilo hujše; čudovito ji je obledel kljun, kar vidno je postajala manjša.

Zdaj se je domislila gospa Havličkova še hujšo kazen zanjo. Nekoč je prišla v drvarnico z rumeno skledo v roki, polno cmokov. Položila je skledo na tla, odprla vrata, vzela gosko iz kurnika, jo stisnila med kolena ter ji na široko odprla kljun. Začela jo je mašiti s cmoki, da je jedva požirala in se davila, da so se ji kar oči preobračale. Vsa upehana in izmučena je že bila; dušilo jo je in stiskalo v grlu. Gospa Havličkova pa ni imela usmiljenja. Dokler ni bila skleda prazna ji je odpirala kljun, potisnila globoko v goltanec cmok in ga tiščala, dokler ga ni uboga žival mukoma pogoltnila. To se je zgodilo sleherni dan in Zlatokljunka je trepetala že po vsem životu, kadar je začula njene korake na stopnjicah in ključ v drvarnici.

«Le jej, le jej, da boš mastna, ko se boš cvrla!» tako jo je pozdravljala kadar je odpirala kurnik, tako se je poslavljala, kadar je zapirala vrata za sabo …

Nekoč pa je dobila Zlatokljunka tovariša. Drobnega petelinčka, ki ga je perica prinesla gospej za god. Ker niso imeli dveh kurnikov, so ga zaprli kar zraven goske in ker seveda v tesni kolibici ni bilo prostora za dva, je sedel petelinček kar na Zlatokljunkinem hrbtu, da je bila reva že vsa povaljana. Pa to ni motilo Zlatokljunke. Silno se ga je razveselila, saj ji niso bile noči tako dolge in petelinček ji je marsikaj lepega povedal, in kadar je bila prav posebno žalostna, ji je še katero zapel, da se ji je čudežno milo storilo.

Nekega jutra, ko se je gospa Havličkova zopet prikazala v drvarnici, pa ni imela v roki polne sklede, marveč oster nož. Zlatokljunko je obšla strašna groza: vsa se je zdrznila, mrzel pot ji je stopil na čelo, osteklenele so ji oči strahu. Tresla se je po vsem životu:

«Joj, petelinček, zbogom! Po meni je».

Gospa Havličkova pa jo je povlekla iz kurnika kar za perot in zaloputnila vrata.

«Ti boš prepeval, petelinček, ko mi bodo ruvali belo perje! Ti boš prepeval, petelinček, ko se bom reva cvrla v pečici!» tako je še zaklicala, a že so jo zgrabile debele rdeče roke gospe Havličkove in ji prerezale vrat.

Rdeča kri se je vlila po belem perju, glavica ji je padla na desno stran in rumene nožice so se krčevito stisnile boli. Malo je še zagagala:

«Račke, mlaka, solnce — oj, jaz pa umiram …» in vedno je postajala bolj trda in mrzla.

Slekli so ji belo mehko suknjico, na Martinovo nedeljo so jo prinesli na mizo. Mastna je bila, z vinom so jo zalivali in prepevali so okrog mize vsi najboljše volje.

V temni drvarnici pa je sameval naš petelinček. Mislil je na Zlatokljunko in ni nikdar več zapel.

Opombe urednice[uredi]

  1. Da je bila Vera Albreht tudi ilustratorka zgodbe ni razvidno v sami objavi, temveč iz kazala številke 9/10 Novega roda.
    1. Narekovaji so postavljeni obratno, kot jih postavljamo sedaj.