Usoda (1880)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Usoda
OO
Izdano: Edinost 5/4 (1880), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

„Imel sem uže 21. let in svitla brada je dičila moj obraz“. Bil sem sin ubozih kmečkih roditeljev, koji so me v velikem uboštvu na slovenskej zemlji, na avstrijskih tleh blizu italijanske meje z mnogim trudom in silno muko odgojili. V prvej mladosti sem po končanej ljudskej šoli, ko so izurjeni domačini in občani spoznali, da bi kedaj lehko nosil dolgo suknjo, šel v „avstrijsko Nizzo“. Tam sem dve tretjini gimnazijskih šol z dobrim uspehom dovršil — a želja razburjene fantazije ni bila biti duhovnikom in tudi skrbljivi moj oče je umrl. Zapuščena reva sem sprevidel, da zastonj po sapi sreče gleda oni, „kogar v zibeli vid’la je berača“.

Da, Prešerin, ti si moj vzor, tudi tebi ni bilo bogatstvo dano, tudi tebi so se rož’ce kmal’ usule! Kaj hočem reva zdaj početi ? Trudil sem se uže poprej, po izgledu vseh ubozih slovenskih dijakov, polajšati očetu troške, ter sem si s poučevanjem krajcarčke služil. Marsikako grenko, ostro sem slišal za malo novcev, katere sem ob mesecu sprejel. Podučevanje pa se mi je tako priljubilo, da sem sklenol biti učiteljem. Nov up, novo živenje! „Gradove svitle zidal sem v oblake“.

Šel sem na učiteljišče, tam se skozi tri leta mučim teden za tednom, na dan po 6—8 ur in si bélim glavo od zore do mraka, od mraka do dne. Moji so mej tem časom povsem oberačili. Ni „novega“ nisem mogel dobiti od doma — a državni zbor je leto za letom dovolil precej novcev v podporo učiteljskim gojencem, v razvoj ljudskega šolstva. Priden sem bil, napredoval sem dobro in hvalevredno sem se vedel, saj mi je zmirom starikasta, bolna mamica v slovo priporočala: „Janez! bodi pošten, vedi se dobro, obiskuj cerkve i ne zabi na boga!“ Kaj čuda, da sem bil pokoren, da sem se lepo vedel, leto za letom dobro napredoval in imel zdatno štipendijo! Učil sem se, kramljal se svojimi prijatelji na stánu in jedel toliko, da mi je bilo v živenje. Če je tu in tam kaj ostalo, kupil sem si tudi kako obléko; za drugo pa so skrbeli dobri ljudje. „Človeka spremlja up od zibeli do groba“ tako nalógo smo enkrat dobili in spomnivši se nje in svojih blagodejnikov, mislim si: „Trpi, draga duša, vse se obrne na boljšo, in tudi ti boš kmalu jedel lasten kruhek ter podučeval domačo mladino“ — a „človek obrača, bog obrne“!

Da sem le končal tretje leto, uže me, ker sem „pet čevljev méril, palcev pet“ oblečejo v „belo suknjo“. Dijak je bil zdaj vojak in za časa, ko so dragi moji sovremeniki stopili v četrto léto, vežbal sem se jaz pri svojem polku ob Ljubljanici. Hrum nastane, boj se v jugu vname in hajdi z „Janezom“ v Bosno. Tu je prebil — „bog ve, kaj!“ trdo jo bilo in prtljaga s puško mi je bila mesti peresa in pouka! Za polu leta — sreča moja — dobim odpust, da dovršim svoje študije. Zopet pridem v mestice svojih študij; poiščem stara svoja oblačila in otemnelim obrazom sedim zopet v šolski klopi. Tu se trudim, bavim — in koncem meseca julija sem — „ko sem prečuval več noči s prižgano svečo“ — dobil prav dobro spričalo zrelosti. Na njegovej podlogi poprosim učiteljske službe — ter jo takoj dobim — kraja pa, kder mi je bilo učiteljevati še sedaj, ko je uže šesti mesec, nisem še videl. Osoda mi je zopet pot prekrižala.

Drugi sošolci, ki so z menoj učiteljišče dovršili, bili so še na počitnicah in „sladko jim je kos v goščavi pel“, a jaz zopet odrinem k vojakom. Pa kaj hočemo: „Naj prvi stan, vojaški stán; vojak živi vesel v en dan“ in uže starorimski pregovor pravi: „variatio delectat“.

Malo sem se mudil na domačej zemlji in zopet sem moral odrinoti v Bosno. Tu smo zopet mnogo trpeli in višja oblast je sprevidela, da je uže dovolj posla našemu polku. Ukaz nam je došel, naj se napotimo daleč tja proti severji do kraja, s katerega je nekedaj hrabri Starenberg turški polumesec pregnal. Kako sem bil tega vesel! Bal sem se sicer iti ko prostak, ki ne pozna olikanih šeg omikanih bivalcev, tja v kraj, kder mi bode vsaka stopinja težka — a vendar sem bil srečen in radosten, saj sem dovolj britkega prebil v novem našem jugu. Prej pa sem še mislil, ko so od vsacega oddelka nekaj mož domú poslali, da bom tudi jaz mej njimi. Upal sem, da mi bode vendar le mogoče priti do učiteljevanja .... a sreča laže! Naš polk se napravi na daljno pot. „Sreča srečnim“, tako sem vzdahnol, kajti nisem bil mej njimi. Ni mi bilo dano iti na odpust, ni mi bilo dano iti se svojimi tovariši proti severju — ostati sem moral v jugu. Saj je več polkov in človek se lahko iz jednega v drug premesti.

Osnovala se je v prav siromašnem, slabem kraji mala šola in jaz sem postal brez lastne volje nje učitelj. Razen tega poslujem v raznih pisarnah in smelo lahko trdim, da pripadam po svojem delokrogu štirim ministerstvom. Mej tem pa sem pridobil jedno — a ne zlato — zvezdo; nosim še puško in se trudim „od zore do mraka od mraka do dne“ daleč doli v jugu.

Tako nekako mi je nekedaj pripovedoval nekdo neko pravljico. Če ni izmišljena, je dobra; čudna pa bila, če je resnična. Ljudje pravijo, da je nekje tam, v nekem mestu neka leséna hiša, v katerej se marsikaj pozvé, morda bi se tudi to v onej hiši natančneje pozvedelo.

Na Primorskem, januarja 1880.