Usmiljenka
| Usmiljenka P. Lucki |
| |||||||||||||
Naráva molči — le morje zapoje včasi svojo zmagoslavno pesem — pod temnimi oblaki jesenske noči. V nočni pokoj padajo medli odsevi sveče. —
V zadnji celici pokrajinske bolnice vlada popoln mir, grobna tišina. Iz sosednjih sob se čuje od časa do časa hripav kašelj bolnega starca ali bolesten vzdih siromaka, ki kliče smrt, pa je gluha za njegove prošnje in vzdihe. Silni pljuski nemirnega morja se zaganjajo ob obrežne pečine. —
Na smrtni postelji leži mlada žena, vsa onemogla in izmučena; zavest jo zapušča. Vsak dih, ki ji prihaja počasi in težko iz prsi, naznanja notranjo bol. Vsa je v ognju; vročinska bolezen jo muči. Kakor besneči val ob razbito ladjo, tako ji udarja vroča kri v lica. Trenutno je videti mirna in pokojna, kakor da sniva ljubezniv sen, a hkrati se zdi človeku, da vidi pred seboj ovenel cvet na bregu razburkane reke, katerega je šiloma izruval nenasiten val. —
Uboga Ilka!
Njeno kratko življenje je vrsta bolesti in prevar. Matere ni nikoli poznala, nikdar ni okušala, kako sladko zveni to ime. Pri vsem tem pa je tudi pogrešala prave vzgoje. S svojim prihodom na svet je vzela očetu mlado, ljubljeno ženo, ki je bila podlaga vsej družini — in s tem postala — kakor tudi dva starejša brata — sirota. Rastla je, a nikoli ni občutila družinske sreče; prepir ji je polnil vsak dan ušesa. Hiša je propadala od dne do dne, ker ni bilo v njej reda, še manj pa dobrega — srca.
S šestnajstim letom je bila Ilka že skoro doraslo dekle. Lepe, črne oči so se ji svetlikale pod čelom, goste obrvi so se malone spajale, temni lasje so ji segali do kolen, lice pa ji je bilo belo. Čeprav je bila majhne postave, vendar je bila najmočnejša v hiši. Sosede so zelo rade govorile, da je Ilka živa slika pokojne matere. —
Ilka ni bila doma zadovoljna, ker ni našla miru in ljubezni. V veliko srečo si je štela, če je mogla preživeti dan v krogu prijateljic ali materinih sorodnic. V krogu prijateljic je bila pri vsem prva, kar je le moglo zabavati družbo. Ker je bila vesele narave, prikupljiva in pametna, so si želele njenega prijateljstva. Mladi svet je sploh rad pogledoval za njo.
Tovarišice so večkrat opazile, kako Ilka zardi v lice, povesi glavo in umolkne, kadar katera spregovori kaj nedostojnega v šali.
Naenkrat pa se je vsa izpremenila. Nihče ni slutil kaj se godi z njo. Nič več ni bila ljubezniva do svojih sovrstnic, niti ni več iskala njihove družbe. Ljubila je samoto. Nobenega dela se ni mogla lotiti. —
Ni bila še izpolnila šestnajst let, a že je bila do ušes zaljubljena v mladega častnika, s katerim je imela priliko vsak dan se razgovarjati. Zvitež si je kmalu popolnoma osvojil srce neizkušene mladenke ter jo tako očaral z lažnjivimi obljubami, da se mu je slepo žrtvovala. Štela se je srečno prav tedaj, ko je bila najnesrečnejša.
Nekega večera ga pričakuje na dogovorjenem mestu brez posebnega namena. — Uboga Ilka! Njena čast, sreča, dobro ime, vse je bilo v njegovi roki. — No — njega ni! Vročica se je loteva. Vso noč ni mogla zatisniti očesa. Sto misli ji je rojilo po glavi ...
Drugo jutro dobi pismo. Čita. Srce ji je hotelo počiti od bolesti. »Izdajalec,« vzklikne, »vse mi je vzel, a zdaj, videč, da se ne dajo zakriti posledice zločina, beži. Beži ter mi očita, da sem sama kriva. Gorje! Kaj bo z menoj?« —
Kmalu se je začel širiti glas, da je Ilka mati. Iz sramote se je ogibala ljudi. Toda ni se ji bilo treba skrivati, ker so se je ljudje sami ogibali in porogljivo zrli za njo. To sramoto je zvedel tudi oče ... »Zgubi se mi izpod strehe!« zarohni oče nad njo in s tem je postala uboga Ilka brezdomka. Širni svet ji je bil odprt, a ni je bilo duše, ki bi jo sprejela pod streho, kam - - - ?
Hodila je od praga do praga, da bi našla kako službo, a povsod zaman. Že se ji je porajala iz obupnosti misel, da bi si pretrgala nit bednega življenja, a zopet se ji je vsiljevala misel, naj se maščuje nad zapeljivcem. Toda maščevanja ni izvršila, ker je zmagalo usmiljenje. Potrpežljivo je pretrpela sramoto za sramoto; do dna je izpila grenko čašo pelina. —
Njene muke se bližajo koncu. Izpiti ima še zadnja kaplje iz čaše življenja, katero polagoma ugaša v njej — — —
Poleg bolnice sedi v čisti, beli, deviški obleki mlada usmiljenka. Z obraza ji odseva neizrekljiva milina in čista nadnaravna, prav angelska ljubezen. Kakor bdi skrbna mati nad edincem, tako čuva tudi usmiljenka nad strtim življenjem uboge Ilke. Nepremično ji zre v obličje. Z nežno skrbjo ji moči osušene ustnice s sladkim vinom, da bi jo nekoliko okrepila in privedla k zavesti. Toda bolnica ne čuti ničesar. —
Usmiljena sestra se zagleda v lepo, uvelo lice nesrečnice. Zamišljena zre na njo in ne more se več premagovati pred besedami, ki jih je narekovalo ljubeče srce. Skrivaj ji priigra na krasno lice solza sočutja in ljubezni. —
Dobro ji je znana povest bolnice. V zaupnem razgovoru ji je Ilka vse razodela ter ji je popolnoma odkrila svoje dušne rane. O, koliko lažje ji je bilo, ko je videla, da ta dobrotni angel deli svoje solze z njenimi solzami! Prvič v življenju je občutila, da so na svetu srca, ki resnično ljubijo in sočuvstvujejo z njo.
Usmiljenka ni niti z besedo očitala grešnici. Kaj še! Podala ji je svojo neomadeževano roko, jo dvignila iz propasti, kamor jo je vrgla ljudska zloba. Izmučeno in krvaveče srce ji je poživila z mislijo na božjo ljubezen in usmiljenje.
A sedaj, gledajoč jo pred seboj, premišljuje v duhu razne epizode iz njenega kratkega, a burnega življenja in — joka. Ilka je ljubila, trpela, a sedaj umira ...
Neusmiljeni ljudje nepremišljeno sodijo in zelo radi obsodijo za vedno. Trpko se glasi vsaka beseda, s katero karajo zmoto — greh. Gori v nebeških višavah, kjer ni strasti, tam najdeš milost, ker se ne gleda samo na greh. Bolesti in trpljenja prerajajo grešno dušo ter jo dvigajo in krepé, da se vzpne do one višine kreposti, v katero jo je vrgla večkrat tuja krivda. —
Ni čuda, da so usmiljenkine besede, polne utehe in miru, blago vplivale na mlado bolnico. Bolečine se ji manjšajo, dihanje postaja mirneje. Plamen na obrazu ji polagoma ugaša, onemogli udje čutijo mir in uživajo sladki počitek. Bujno domišljijo polnijo mamljive slike, obdane z rajsko lepoto.
Ilka sniva. Na daljnem vzhodu so se kopali vrhovi v jutranjem solncu. Krvavo je žarel nebesni svod, na krasno obličje so se vsipali prvi žarki. Angel, oblečen v belo obleko, se ji približuje v nebeški krasoti, noseč v naročju trnjev venec, prepleten z lepimi vrtnicami. Bolnica vidi, kako se ji smehlja. Nato zasliši v popolni tišini harmonijo nebeških glasov. Naenkrat razpne nebeški angel roke, se ji nasmehlja in jo ljubeznivo povabi: »Pridi, golobica moja! Prišla si na konec trnjeve poti. S strmih zemeljskih pečin zleti navzgor, ne oziraje se na zemljo, kjer raste le bodeče trnje.«
Po tem prizoru pride bolnica k zavesti. Gleda in posluša. Jeli prevara? Preplašena odpira oči in gleda pred seboj angela, kateri je bil prišel iz neba, ko je sladko snivala. Prav isti obraz. Po milem pogledu in nežnem nasmehu ga spozna. Gleda ga, kako skrbno razprostira roke nad njo. Bolnica gleda svojo — usmiljeno sestro.
To je eden izmed angelov, ki hodijo med nami, a jih svet ne pozna.