Pojdi na vsebino

Uporabnik:Sar,Guz

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti

Sem Sara Guzelj, študentka Filozofske fakultete v Ljubljani. Moj življenjski cilj je govoriti čim več jezikov. Zaenkrat govorim samo angleško in slovensko, vendar upam, da bom po opravljeni fakulteti znala tekoče govoriti tudi špansko, pa mogoče še kakšen jezik. Zanima me tudi psihologija, v prostem času pa rada plešem in pojem.

1.Domača naloga:

[uredi]

registrirati se in odpreti svojo stran

[uredi]

https://sl.wikiversity.org/wiki/Uporabnik:Sar,Guz

izbrati si članek:-jaz-mrtvaški slikar

[uredi]

https://sl.wikisource.org/wiki/Mrtva%C5%A1ki_slikar

pripeti povezavo na stran iz dLib

[uredi]

https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-OKH8Y1V5 https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-1YK8GVHK

Dodaten članek: Recenzija Cipermanove pesniške zbirke

[uredi]

https://sl.wikisource.org/wiki/Pesmi_(Recenzija_pesni%C5%A1ke_zbirke_Josipa_Cimpermana,_objavljena_v_Slovenskem_narodu)

pripeti povezavo na stran iz dLib

[uredi]

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-019HOKI4

2.domača naloga:

[uredi]

prenesti izbran članek na stran z naslovom članka

[uredi]

Glej gor: mrtvaški slikar, označeno z modro

napisati nekaj o izbranem članku iz sodobnosti

[uredi]

Mrtvi, Marko Golja

To besedilo sem si izbrala, ker je v skladu z mojim člankom iz revije Slovenski Narod, pa tudi zato, ker se z naslovom lahko poistovetim. Vsak izmed nas se je verjetno v svojem življenju že soočal s smrtjo ali pa z izgubo bližnjih. Smrt je ponavadi dojemana kot nekaj groznega, ko pa je v bistvu nekaj naravnega. Ljudje se moramo zavedati in živeti zaradi sebe, z drugimi in brez njih, najti moramo več učinkovitejših struktur za soočanje z izgubo in spremeniti miselni pogled na to temo. To je tudi razlog, da se mi kakršnakoli vprašanja, povezana s to temo, zdijo pomembna. Članek, ki sem ga prebrala, se osredotoči na miselno in čustveno naravo človeka ob smrti bližnjega. V besedilu se pojavi veliko misli, ki nimajo zgodbe, pač pa želijo vplivati na bralčevo sočustvovanje. Misli so neurejene, neustvaljive in zbegane. Težko je razbrati, o kom teče zgodba, saj je včasih uporabljena druga oseba ednine (kot da nagovarja bralca), drugič je uporabljena tretja oseba ednine, kot da bi nagovarjal neko tretjo osebo. Uporabljena je tudi prva oseba množine. Zelo težko je torej definirati, komu so namenjene in komu pripadajo te misli in čustva. Moja prva interpretacija je ena oseba oče, njegove misli in čustva, druga oseba pa je sin in njegov notranji svet. S tem se mi zdi, da avtor želi poudariti, kako se smrt dotakne ljudi okoli nas in kakšne spremembe prinese v odnose. Prikaže ranljivost na vseh področjih, o tem, da ne razmišljamo samo o sebi, ampak tudi o naših bližnjih (o osebah, na katere smo navezani.. oz. čutimo neko čustveno vez). Kako se počutijo, kaj želijo, radi bi jih zaščitili, ampak nimamo moči. Moja druga interpretacija je bila, da je vse samo ena oseba v različnih situacijah, ki jo spomnijo na določene zadeve, o katerih potem začne razmišljati.. Tudi kraja in časa dogodka ne morem točno definirati. Zdi se mi, da to še toliko bolj sovpada z avtorjevo željo, pokazati občutja zmedenosti, nevednosti ob čustveni stiski. Tudi vzroka smrti umrlih ljudi ne poznamo. Nekaj izsekov iz članka:

toliko pa že ve, da je takrat, ko so odrasli tiho in samo vzdihujejo, nekaj narobe.. doma je tiše, prav grdo tiho. Telo zdrzne v nenadni bolečini, ki jo začuti pri levih rebrih. Rahlo odprte oči, ki ničesar ne gledajo in ničesar ne vidijo. Iz besedila se da povleči neko idejo. Avtor napiše, toda njegov adijo je bil bežen.. iz česar lahko sklepamo, da se z bližnjo osebo nista dostojno poslovila. Navede tudi par vprašanj. Kar mi služi kot ideja, da najbolj boli, da se ne poslovimo od ljubljene osebe in da to ponavadi najbolj obžalujemo.. Rešitev bi torej bila ravno v tem, da osebi, preden je prepozno, povemo, koliko nam pomeni, da kasneje tega potem ne obžalujemo.

prebrati prvih 40 strani gradiva nova pisarija

[uredi]

Izpostavila sem pomembnejše dele Nove pisarije, vključno s poglavjem Založbe.


NOVA PISARIJA ((glavni) avtor, tj. Miran Hladnik.)

Pismenost ni vedno pomenila istega kar angleški izraz literacy, ampak je v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja pomenila slovnico. Pleteršnikov slovensko-nemški slovar (1894–95) še pozna ta pomen besede, današnji slovarji pa nič več. Namesto njega navajajo na prvem mestu 'znanje branja in pisanja', ki pa se tudi že umika sodobnemu širšemu pomenu 'znanje, poznavanje česa sploh'. Pridevnik nova namiguje na t. i. nove medije, a se tudi tu trezno omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti. Tako se skoraj nič ne ukvarja z zvokom, videom in večpredstavnostjo, ampak z besedilom na zaslonu, v nekaterih poglavjih pa tudi s sliko.

Ker je 'znati brati in pisati' skoraj preveč enostavna definicija pismenosti, naj poskusim z nekoliko bolj zapleteno: biti pismen pomeni obvladovati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo. Pismenost po tradiciji razumemo kot dvojno sposobnost, to je sposobnost sprejemanja (in razumevanja) zapisanih informacij in sposobnost njihovega tvorjenja in posredovanja. Pismenosti ni brez aktivne udeležbe v komunikaciji. Pritisk na gumb alarmnega sistema, mikrovalovke, centralnega ogrevanja ... res lahko interpretiramo kot tvorjenje sporočila, npr. »zaženi napravo«, »nastavi temperaturo«, »vključi brisalce«, vendar spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti, kakor v svetu tradicionalne pismenosti ni bilo dovolj le lepo ošiliti svinčnik, znati omočiti pero v tintniku in ravno prav trdo pritisniti z njim ob papir, da je pustilo lepo sled. Pismenost ni ena sama, pismenosti (specialnih pismenosti) je več. Obvladovanje več sporazumevalnih kodov je prednost. Več jezikov kot znam, več veljam, bolje se znajdem v svetu. Če znam brati note ali celo komponirati, sem glasbeno pismen, če se znam orientirati po zemljevidu, sem kartografsko pismen, če znam z računalnikom, sem računalniško pismen, če se znajdem v mestu, sem urbano pismen, če se uspešno pogovarjam s poklicnimi kolegi, sem v svoji študijski panogi strokovno pismen. Naštete so specialne pismenosti, to so sposobnosti komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Vsaka znanstvena disciplina ima svoj jezik, vsaka religija svoje izrazne formule. Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna in nad dejstvom, da nekdo npr. ne zna sam napraviti in postaviti svoje spletne strani, se nihče ne more zgražati, saj tega še ni med zahtevami splošne pismenosti. Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo (in za njihovo upoštevanje), opismenost ali kreativnost, kaj je pomembneje?

Bralna oz. funkcionalna pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo (in za njihovo upoštevanje), kar je za pridne državljane, ki zaupajo prosvetljenim idealom svojih vlad, sicer lepo, ni pa zadnji civilizacijski cilj, ker manjka še moment kreativnosti. Ken Robinson trdi, da je prizadevanje za kreativnost pomembnejše od opismenjevanja, sam pa ne bi kreativnosti postavljal v opozicijo pismenosti, ampak kot zadnji cilj opismenjevanja.

Pogostnost take enosmerne komunikacije je napeljevala k stališču, da za pismenega označimo že vsakogar, ki se je naučil pritiskati na tipke »naprej«, »hitro naprej«, »na začetek«, »snemaj«, »razveljavi« itd., oziroma se je naučil sprehajati po menijih na zaslonu in se s pritiskom na vnašalko (enter) odločati med ponujenimi možnostmi. Spretnosti sprehajanja po izbirah seveda ne moremo pripisovati zgolj svetlemu svetu novih medijev in elektronskih naprav.

Zakaj je nas predmet pomemben? Kaj jim pomagajo lepo zloženi stavki, ko pa jih ne znajo spraviti na zaslon! Dandanašnji še službe ne bi dobili, saj je brez računalniških spretnosti ne dobijo niti skladiščnik, šofer in prodajalec. Danes je biti nepismen ali polpismen sramotno in družba z opaznim odstotkom nepismenosti velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti in nekako samoumevno je, da tako imenovani razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke blizu 100.

Slabosti nove pisarije (moje mnenje): Nova pisarija - prav rada bi izpostavila dopolnjevanje s strani uporabnikov, s to razliko, da so dopolnila šla v prvem primeru preko avtorja, tule pa so mogoči (čeprav malo verjetni) tudi neposredni posegi.

Je tákole prostodušno izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu nevarno? V principu da, saj se lahko vanj vtakne vsakdo, s pravim imenom ali skrit za psevdonimom ali številko stroja, v praksi pa ne, ker pričakujem v glavnem konstruktivne posege in pripombe, morebitni vandalizem pa znamo odpraviti mimogrede.

Kraja ali sovražni prevzem izdelka nista mogoča, prosta uporaba ali adaptacija pa nista samo mogoči, ampak celo zelo zaželeni, seveda z navedbo avtorjevega imena, kakor to narekuje licenca cc na dnu knjige.

Prednosti (moje mnenje): Drugi odločilni moment je vpogled v historiat nastajanja, ki wikipisanje odlikuje od drugih tehničnih možnosti. Tretji moment je princip sprotnega nastajanja, ki omogoča tudi neposredno sprotno uporabnost koncipiranih ali pa že dokončanih poglavij in spodbuja beročo skupnost k oblikovanju povratne informacije in k popravljanju in dopolnjevanju. Kar Wikipedija ponuja novi generaciji bralcev, je priložnost samostojne presoje, ali so zapisane trditve resnične. Presoje na osnovi svojega branja več različnih virov in ponotranjenja več različnih perspektiv. Brez tega kritičnega pogleda tudi najboljši in stokrat potrjeni vir ne bi smel biti vir, ki bi mu brezpogojno zaupali.

Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces, kot dobesedno »rastočo knjigo«.

Četrti razlog je eksperiment z genezo besedila: ogledovanje sprememb, skozi katere je šlo/gre besedilo, odpira prostor samorefleksije. In ne nazadnje: gre za eksperiment z medijem, s simpatičnim novim orodjem, ki šele z rabo odkriva svoje neslutene možnosti in se osvobaja vzorcev obnašanja v kulturi natisnjene knjige.

NAPOVED ZA PRIHODNOST: Prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot to počnemo še danes.

Kako bi si izraz pismenosti razlagali včasih v primerjavi s sedanjostjo nam pomaga pri definiranju pismenosti.

Če bi hoteli izrazu pismenost vrniti pomen posebnega znanja, ki ga je imel do 18. stoletja, bi morali zvišati prag, ki loči pismene od nepismenih. Sicer pa zakaj bi hoteli pismenosti vrniti nekdanji ekskluzivni status? Saj je to tako, kot če bi nespametno zahtevali, naj se vrne izvirni pomen izrazu računalnik, ki je svoj čas res pomenil napravo, s katero se je v prvi vrsti računalo, medtem ko danes počnemo z njim vse mogoče. Ne, sprijaznimo se raje s tem, da pismenost danes določa obnašanje velike večine, in prizadevajmo si vanjo sproti vključevati vedno nove aspekte in zahteve ter širiti krog pismenih. Računalniki nam nalagajo vedno več dela, saj odpirajo možnosti, ki jih pred njimi ni bilo. In to je dobro tako za posameznika kot za skupnost, saj kam pa bi z dodatnim prostim časom, ko nam pa že ta, ki ga imamo, začne hitro presedati in nas bremeniti z vprašanji o smiselnosti bivanja. Ideal prostega časa je prazna fantazma, v resnici je človek zadovoljen, kadar smiselno, to je ustvarjalno dela.

ORODJE kot proizvodno sredstvo: Piščevo osnovno proizvodno sredstvo pa sta, preprosto rečeno in vsaj za zdaj (piše se leto 2013), tipkovnica in miška; z njima tvori na zaslonu besedila različnih vrst. S 110 ali nekaj takega tipkami (gumbi) na teh dveh orodjih se pisec odloča med izbirnimi možnostmi, ki mu jih ponuja program za oblikovanje besedila.

KATERE VRSTE PISMENOSTI POZNAMO: Če znam brati note ali celo komponirati, sem glasbeno pismen, če se znam orientirati po zemljevidu, sem kartografsko pismen, če znam z računalnikom, sem računalniško pismen, če se znajdem v mestu, sem urbano pismen, če se uspešno pogovarjam s poklicnimi kolegi, sem v svoji študijski panogi strokovno pismen. Našteto so specialne pismenosti, to je sposobnost komunikacije v zaokroženih skupinah in specifičnih situacijah. Nobena od specialnih pismenosti ni obvezna in nad dejstvom, da nekdo npr. ne zna sam napraviti in postaviti svoje spletne strani, se nihče ne more zgražati, saj tega še ni med zahtevami splošne pismenostI.

- SPLOŠNA PISMENOST : Samoumevna in obvezna je le splošna pismenost, ki vključuje spretnosti za znajdenje v vsakdanji komunikaciji. Pismeni ljudje so bolj suvereni in z njimi je težje manipulirati. - BRALNA OZ.FUNKCIJONALNA PISMENOST: pismenost pomeni, da smo izurjeni za pravilno razumevanje sporočil v kulturi, ki ji pripadamo (in za njihovo upoštevanje), - OSNOVNA PISMENOST, ki pomeni to, da se človek zna podpisati, prebrati opozorilo o smrtni nevarnosti na električnem drogu, podnapise pri filmih, naslove časopisnih člankov, izpolniti športno stavo ipd., AKTIVNA PISMENOST: tisti, ki kaj pišejo in objavljajo so avtorji blogov, časopisnih člankov in spletnih komentarjev, wikipedisti, tvitarji, pisci računalniške kode za javno rabo, avtorji videa na YouTubu in fotografij v javnih albumih, reparji, pisci internih poročil, pogrebnih govorov, popevk, verzov, napisov in nagovorov ob različnih priložnostih – pogosto gre za osebe, ki so dejavne tudi tako, da jih Cobiss vidi), deleža današnje aktivne pismenosti dobre tri odstotke. V mestnih okoljih zna biti ta delež nekoliko višji, vendar ne radikalno višji, če vzamemo v poštev dejstvo, da se veliko ljudi v mesto pripelje samo v službo, sicer pa živijo na deželi. Zakaj je tako, čeprav udeležba pri besedilni (tj. informacijski) produkciji prinese prestiž in užitek? Vlogo pišočega ljudje povezujejo s čudaštvom, po eni plati jih potrebujejo in spoštujejo, cenijo pa njihovega dela ne enako kot fizično. Za nekoga, ki pride popravit pralni stroj ali pripelje drva, je samoumevno, da zasluži plačilo, pri popravljanju diplomskih nalog, prevajanju ali sestavljanju pogrebnega govora pa to ni samoumevno in se naročniki skušajo najprej oddolžiti drugače. Pisnega kanala v komunikaciji v resnici ne cenijo toliko kot ustnih informacij: navodil za računalnik ne bo šel brat nihče, ampak bo raje poklical koga, ki mu bo pokazal in razložil, kako stvari funkcionirajo, branje receptov je med neizobraženimi ljudmi deležno zgražanja, češ a bo recept skuhala. Tisk ni optimalen nacin za sirjenje informacijjr pa najzanesljivejši način ohranjanja informacij. Verodostojna informacija je le tiskana informacija. Tisk ohranja avtorjevo avtoriteto, od bralca pričakuje spoštljiv odnos.

REZULTATI TESTA PISA 2009

Slabo se šolarji odrežejo pri t. i. bralni pismenosti, nadpovprečni pa so rezultati slovenske e-pismenosti. Novodobna elektronska pismenost je nujni sestavni del splošne pismenosti in bolj kot tradicionalna pismenost širi polje demokratičnega. Dokaz je že dejstvo, da je med pisci blogov prvič v zgodovini pisanja delež žensk enak deležu moških. Sporočilo brez bralca je mrtvo sporočilo in ne šteje. (knjiga ki v tekočem letu ni bila izposojena)

Družba kulturno raste, kadar se kriteriji za dejavno participacijo v kulturi dvigajo: zaostrujejo se habilitacijski kriteriji (npr. z zahtevo po objavljanju v tujem jeziku), INFORMACIJSKA DRUŽBA Informacijska družba (informacijska doba, digitalna doba, računalniška družba) je ime za socialno paradigmo današnjega časa, ki nadomešča starejšo industrijsko družbo (industrial society). Pojmovni repertoar za njeno utemeljevanje in refleksijo vsebuje koncepte, kot so npr. participativna kultura (participatory society), družbeni mediji (social media), družabna omrežja (social networks), fanovska kultura, ki so v opoziciji s starejšimi koncepti Gutenbergove galaksije, knjižne kulture, potrošniške kulture ipd. Zaskrbljujoče je, da humanisti in socialni teoretiki nočejo ugledati družbenoemancipacijskih priložnosti, ki jih ponuja strmo rastoča krivulja proizvodnje informacij. Namesto da bi gojili zaupanje, govorijo o preobilju informacij, ki naj bi družbo pasiviziralo. Tehnološke spremembe in govorjenje o novih družbenih paradigmah, ki jih prinašajo, imajo za slepilo in za indikator oblastne manipulacije. Za kuliso svobodne informacijske družbe naj bi še vedno potekal brezobziren razredni boj. WIKIJI Wikipedija in sestrska spletišča pod streho neprofitne organizacije Wikimedia so metafora nove družbene paradigme, poznane pod imenom informacijska družba(information society), sodobne pismenosti in pozitivne utopične vizije prihodnje družbe. Razlogi za predanost Wikipediji in sorodnim spletiščem so lahka dostopnost (z iskanjem informacij ne izgubljamo časa, ker se Wikipedija pojavi na vrhu zadetkov), voluntarizem (objavljanje ni povezano z mislijo na ekonomski profit, ampak zgolj s tešenjem radovednosti in pridobivanjem znanja), kooperativnost (ki ukinja prakso individualnih objav, globalne nepovezanosti, lokalne in strokovne samozadostnosti ter avtorskega napuha, ki bremenijo humanistične discipline) in tesnejši stik z realnostjo, ki vključuje upoštevanje sprejemnikove dojemljivosti in interesov in nagovarja k jasnemu in jedrnatemu, torej enciklopedičnemu izražanju. Zasuk v enciklopedični slog je za literarno vedo, ki jo teži tradicija dolgoveznega in neredko hermetičnega izražanja, blagodejen. Wikiji (havajsko wikiwiki ’res hitro’) so žargonski izraz za skupek spletišč, ki so se z Wikipedijo v jedru pojavila 2001 in so vzorčna oblika sodobne pismenosti. Spleta ne vidijo le kot vira informacij, ampak kot prostor, kjer informacije oblikujemo in objavljamo sami, in to na svojo pobudo, brez želje po zaslužku, v sodelovanju z drugimi in zunaj inštitucij. Ko govorimo o spletni enciklopediji Wikipediji, torej nimamo v prvem planu spletišča kot vira informacij, ampak možnost uporabnikovega (bralčevega) poseganja v spletišče. Na Wikipedijo ne gremo samo zato, da bi si pomagali s tam zbranimi informacijami, ampak zato, da bomo tja tudi kaj prispevali. Wikipedija nas nagovarja k sodelovanju. VIKIJI KOT GLOBALEN PRIKAZ OBSTOJA JEZIKA KOT ENTITETE S kvaliteto člankov na Wikipediji se meri vitalnost jezikov in njihova sposobnost preživetja, kar pomeni, da kot posebna jezikovna entiteta obstajamo samo, če obstajamo tudi na Wikipediji. WIKIVIR, SKLADIŠČE V JAVNI LASTI Za kvalificiranje čim več kompetentnih piscev (prepisovalcev in popravljavcev besedila), najbolj ustreza spletišče Wikivir, ki je od 2006, ko smo ga dobili, postalo zajetno skladišče slovenske literarne klasike v javni lasti. Slovenščina je eden od trenutno 114 jezikov s takim repozitorijem oz. spletno digitalno knjižnico; 65 od tega je v svojih jezikih. Pridružili se bomo kateremu od študentskih projektov, ki tečejo na Wikiviru, npr. projektu Slovenska leposlovna klasika, avtodidakti in samotarji lahko začnejo tudi v peskovniku.

KAJ VSE SO NAŠI PREDNIKI NAREDILI ZA JEZIK OZ. S ČIM SMO V PRETEKLOSTI DOKAZALI JEZIKOVNO VREDNOST SLOVENŠČINE (vse do danes) V 16. stoletju se je lestvica kulturnih nacij oblikovala glede na obstoj biblije v nacionalnem jeziku. Prej ko je jezik dosegel tisto razvojno fazo, ki je omogočila prevod svetega pisma, višje na lestvici se je znašel; slovenščina je bila leta 1584 11. jezik na svetu, v katerega je bila prevedena biblija. V 19. stoletju je bilo za status kulturnega jezika nujno, da premore epsko pesnitev; Prešernov Krst pri Savici je leta 1836 izpolnil to zahtevo za slovenščino. Konec 20. stoletja bi lahko rangirali narode po tem, ali imajo v svojem jeziku prevod »biblije našega časa«, operacijskega sistema Okna, ki je zagledal luč sveta 1981. Slovenščina je bila leta 1995 najmanjši, 30. jezik, v katerega so bili prevedeni »windowsi«; danes so Okna prevedena v več kot 56 jezikov, jezikovne pripomočke pa imajo za 137 jezikov. SLOVENSKI JEZIK IN WIKIPEDIJA Na lestvici jezikov na Wikipediji – jezike razvršča tudi po številu člankov na Wikipediji in njihovi kvaliteti (obsegu, številu povezav, redakcij ipd.) – je slovenščina trenutno okrog 40. mesta. Z emancipacijo drugih jezikov se na lestvici spušča, kar pa ni razlog za skrb, saj bi bila njena »pravična« uvrstitev (glede na število govorcev) nekje okrog 150. mesta. Nacionalne Wikipedije se rade pohvalijo z aktualnim številom gesel in s svojo rastjo in s tem izpričujejo pomembnost kriterija. Po Kornaijevi kategorizaciji spada slovenščina v 2. skupino, ki ima ime vitalni jeziki. Sestavlja jo 83 jezikov, ki jim potrebna digitalna orodja zagotavljajo nadaljnjo eksistenco. V prvi skupini je 16 svetovnih jezikov, t. i. comfort zone, ki se jim ni bati za preživetje, tretjo skupino z imenom border line pa že sestavljajo jeziki, 90 po številu, z nejasno prihodnostjo. Ob primerni jezikovni politiki se bodo povzpeli med vitalne jezike in tam delali družbo slovenščini, z napačnimi potezami in ignoranco do zahtev, ki jih informacijska družba postavlja skupnosti, pa lahko zdrsnejo v nižjo skupino, med umirajoče oz. mrtve, ki jo sestavlja preostalih 41 jezikov, ki se pišejo. Na svetu je sicer precej več jezikov, nekako 6500, ki jih govorijo zelo majhne skupnosti, ki se ne pišejo (nimajo slovnic, slovarjev, knjig, kaj šele digitalnih orodij) in izginjajo skupaj z zadnjimi govorci. KAKŠNE VRSTE JEZIKOV POZNAMO V SODOBNOSTI IN KAJ NAM TO POVE O NJIH (glej gor) - jeziki COMFORT ZONE (jeziki cone udobja)(angleši jezik-54%klikov, japonska 10%,nemška 8%, španska 5%, ruska 4%, francoska 4%, italijanska 3%) - jeziki BORDERLINE (mejni jeziki) - umirajoči oz mrtvi jeziki KAKO TO VEMO (oz. kako deluje sistem razvrščanja jezikov v skupine): Status člankov na Wikipediji je urejen z licenco creative commons (cc), kar dobesedno pomeni 'licenca ustvarjalnega ljudstva', za katero se nadejamo, da bo nekoč nadomestila tradicionalno avtorsko zakonodajo, znano pod imenom copyright ©.pri Wikipediji se govori o skupnosti ali občestvu (z rubriko Pod lipo (angl. village pump) namiguje na zgledovanje pri tradiciji neposredne demokracije v okviru lokalnih skupnosti), creative commons pa prevajajo z »ustvarjalna gmajna«, kar z asociacijo na slovensko uporniško pesem »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina« iz šestnajstega stoletja opozarja na svojo uporniško dimenzijo, uporniško vsaj v razmerju do omejujočega copyrighta. Objave so opremljene z licenco cc, ki zahteva priznavanje avtorstva, kljub temu da je vsaj pri besedilih avtorstvo v principu kolektivno in s tem odpade potreba po izpostavljanju posameznega avtorja. ZAKAJ JE POMEMBNO DA SE ZAVZEMAMO ZA ČIMVEČJE ŠTEVILO JEZIKOV NA SVETU: Vsak jezik po svoje gleda na svet in ga po svoje modelira. Večje ko je število jezikov, več je kulturnih izbir, večje so možnosti za preživetje v tem svetu. Z jeziki je skratka podobno kot z biotsko raznovrstnostjo, ki veča preživitvene možnosti. Ali pa vsaj dela življenje bolj pisano in zanimivo. VODILNO GESLO VIKISKUPNOSTI: Uredniška politika in mehanizmi odločanja so namenjeni ohranjanju in spodbujanju kreativnosti in svobode, ki sta vodilni gesli wikiskupnosti. Vikipedija in njena moč: Kljub odsotnosti avtoritete onemogočajo avtorsko samovoljo; pri tem imajo sodbe wikipedistov, ki so si z zavzetim delom pridobili osebni ugled, posebno težo. Z izrecnim nagovarjanjem k smiselnemu kršenju oz. adaptaciji lastnih pravil Wikipedija goji status subverzivnega, mogoče celo anarhičnega medija. Obsežnost in možnosti spletne strani vikijev: - urejanje s klikom uredi - komentiranje, pogovori s klikom na pogovorno stran - če nas zanima zgodovina nastajanja strani in spremembe potem kliknemo na zavihek zgodovina. Historiat omogoča vračanje na prejšnje variante besedila. Dobra prognoza(napoved) člankom objavlenih na wikijih.. Dokumenti na Wikipediji vzbujajo upe na daljšo trajnost, kot imamo izkušnjo z dokumenti na inštitucionalnih ali komercialnih spletnih mestih, kjer iz različnih razlogov (zaradi zamenjave strojne ali programske opreme, odhoda avtorja ali administratorja z inštitucije, ukinitve inštitucije, spremembe spletnega naslova ipd.) radi izginejo. Kako deluje wikimrežje: - prost dostop do informacij - zato ima napisano simbolno vrednost in se avtorja ne plača. - Kredibilnost (verodostojnost, zanesljivost) znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing). Objave na Wikipediji kontrolirajo zavzeti posamezniki, ki tvorijo wikiskupnost in niso nujno eksperti za kontrolirana področja. S porastom akademskih objav na Wikipediji in z vedno večjo specializacijo bodo recenzije v prihodnosti opravljali kompetentni strokovnjaki, kakor to že počnemo nekateri učitelji vsak v svoji stroki z gesli svojih študentov in tako jamčimo za njihovo zadovoljivo raven. Za morebitne slabe informacije na Wikipediji so odgovorne nacionalne znanstvene discipline same s svojo ignoranco in z neaktivnostjo. Ležerne stroke se ne smejo čuditi, če uporabniki posegajo po informacijah v drugojezičnih Wikipedijah in če začnejo dvomiti v smiselnost obstoja take inertne in samozadostne panoge. Posledice wikimrežja na področju družbe: Spremenila je tudi odnos skupnosti do strokovne verodostojnosti. Te ne jamčita več doktorat in objavljena monografija, relevantna postajajo tudi argumentirana stališča ljudi iz drugih strok in splošne publike. Principi wikimrežja: Pisci si prizadevajo za nevtralno stališče (nepristranskost, neutral point of view (NPOV)) – nevtralnost je eden od glavnih wikipedijskih principov. Nevtralnost razumejo v smislu moralne ekonomije, tj. kot skupek normativnih prepričanj in pričakovanj v skupnosti. »Ljudski aspekt« vendarle v gesla ne vstopa neposredno. Tam pušča sled v obliki drobnih dopolnil, ki »nevtralizirajo« sporočilo, veliko bolj njegova opozicija z akademskimi stališči prihaja na dan v diskusijah na pogovornih straneh k člankom. Pogovorne strani so ob vročih temah neprimerno daljše od člankov samih.

PRINCIP DOBREGA ČLOVEKA: Wikipedije, ki je v bistvu strašno občutljiv in ranljiv sistem, ne bi bilo brez optimističnega prepričanja, da so človekova dejanja v glavnem dobronamerna in da je rezultat človeškega mujanja po svetu ob vseh zdrsih, dvomih, napakah, krivicah, nasilju, manipulaciji ... na dolgi rok vendarle pozitiven, tj. postopno boljšanje življenja posameznika in skupnosti. V ČEM SE WIKIPEDIJA RAZLIKUJE OD DRUGIH PUBLICISTIČNIH MOŽNOSTI - za njo ne stoji ne država ne mednarodne profitne družbe; slovenska Wikipedija nima nobenega zaposlenega - piscem se ne gre za zaščito svojih avtorskih pravic - prispeva lahko vsakdo (emancipatornost, odgovornost) - uveljavlja sodelovanje (kooperacijo) namesto tekmovalnosti -objave so neposredno mednarodno primerljive (s kliki na drugojezična gesla, nanizana ob levem robu, se razkrije, v kolikšni meri je geslo nacionalno specifično) - je samorefleksivna, k čemur prispevajo pogovorne strani člankov in možnost ogleda historiata gesel

VIKIVERZIJA IN SLOVENCI: Na problematične poteze nacionalnega značaja pozitivno vpliva. Pokažemo se v lepši luči s: - principom dajanja (ne pa delitve, kar je za Slovence prvi pomen besede sharing) - principom pomoči namesto privoščljivosti (»naj sosedu krava crkne«) - prostovoljnim zastonjkarstvom - vpetostjo v svet - naslonitvijo na lastno pamet (sem spada tudi premišljeno kršenje pravil, kadar ta postanejo preveč moteča) - pluralnostjo (ne pa z ekskluzivnimi resnicami tipa »tako in nič drugače«) - potrpežljivostjo - zavestjo o nedokončnosti in spreminjavem značaju znanja VIKIMEDIJI IN ŠOLA Če Wikipedijo, ki je pomembna prostočasovna, rekreativna dejavnost, kontaminiramo z atributi prisile (šolskim urnikom, izpitnimi obvezami, ocenjevanjem), ogrozimo njeno privlačnost in svoje veselje z njo.Privilegij akademskega geta je, da je v njem meja med sfero delovne prisile in prostočasovnih hobijev zabrisana, in to je tudi glavni razlog za odločitev, da Wikipedijo posvojimo v fakultetnem seminarju. Saj kdo pa bo pisal gesla na teme književnosti, če jih ne bodo študentje književnostiUporabiti v šoli Wikipedijo pomeni izstopiti iz varnega zavetja »šole zaradi šole same« v svet realne strokovne komunikacije, pomeni soočenje z realnim svetom. Tak stik z odraslim svetom je za šolo samo koristen: učitelja prisili, da svojo avtoriteto pred wikijavnostjo ves čas preverja in potrjuje, študenta pa pripravi, da nalog ne bo več opravljal zato, da bi ugodil učiteljevim zahtevam in pričakovanjem staršev, ampak v odgovornem odnosu do skupnosti. Negativnih izkušenj s študentskim delom na wikijih nimamo. Učitelj ali kdo drug v razredu jih lahko s klikom na razveljavi v historiatu brž odpravi, »vandal« pa bo, ko ga že čez en teden mine nagajivost, lahko v tem mediju počel za naprej samo dobre reči.

PREDMET BESEDIL WIKIVERZE: Besedilo ni pomembno »kot tako« (samo po sebi, an sich), ampak se njegova teža določa v razmerju do bralca, zgodovinskega in aktualnega. Lahko bi celo rekli, da je sprememba povezana z demokratičnimi procesi v tem delu sveta, ki so v prvi plan postavili posameznika in njegove pravice. RAZLIKA MED STROKOVNIM IN LEPOSLOVNIM BESEDILOM V tejle knjigi pozornost posvečamo znanstvenemu oz. strokovnemu pisanju, vendar bomo zdajle za primerjavo mimogrede pomislili na leposlovje. Tudi leposlovje nastaja zato, ker se avtorjem mudi o nečem poročati, vendar se zdi, da je pri leposlovju (vsaj pri umetnostno stremljivem leposlovju) večji poudarek na načinu, kako je nekaj sporočeno, in ne toliko (oz. ne samo) na vsebini poročila. Bralci leposlovja so načelno iz vseh generacij, poklicnih, nazorskih, karakternih in izobrazbenih profilov in za razliko od znanstvenih bralcev težje opisljivi. Za literaturo, ki jo lahko razume zgolj ozek krog strokovnjakov, ki so neredko tudi sami pisci, so si Nemci izmislili izraz Literatenliteratur, ki ima zaradi očitka neberljivosti tudi slabšalni pomen. Misel na bralca je pogoj za to, da sporočilo doseže svoj cilj. Iz izkušnje z interpretacijami literarnih del in avtorskega odzivanja nanje lahko potrdimo, da je nesporazum, napačno razumevanje, iskanje alternativnega pomena ... v komunikaciji prej pravilo kot izjema, vendar to ne sme biti alibi za ignoriranje avtorjeve intence. Če le hočemo, potem sporočilo razumemo natanko tako, kot je bilo izrečeno oziroma zapisano. Seveda pa imamo več veselja, če si privoščimo svoje razlage. In to veselje je pri literarnem branju pogosto prvo. V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Nekaj težav imamo z ločevanjem med strokovnim in znanstvenim, komplicirali bi lahko z vprašanjem, kateremu predalčku, strokovnemu ali publicističnemu, ustrezajo poljudnoznanstvena besedila. Zelo formalistični bomo in bomo mejo med temi zvrstmi potegnili glede na prostor objave in glede na namembnika. Za znanstvene bodo štele objave v revijah, zbornikih, knjigah in spletiščih, ki imajo status znanstvenih publikacij, ker so to pač edina mesta, kjer se znanost dogaja, kjer se znanstvene teze preverjajo in usklajujejo. Za strokovne objave tradicionalno veljajo objave, ki znanstvena spoznanja prenašajo k širšemu uporabniku in jih popularizirajo. To se dogaja v šoli (zato učbeniki spadajo med strokovne knjige), v enciklopedijah, leksikonih in slovarjih. Objave v dnevnem časopisju in zabavni periodiki, v blogih avtorjev brez ustreznih strokovnih referenc itd. bomo šteli med publicistična besedila. FUNKCIONALNE ZVRSTI JEZIKA IN PISMENOST: V skladu s teorijo funkcijskih zvrsti jezika smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oz. novinarsko. Slovenski jezik Obče je sprejeto stališče, da sta literatura v slovenščini in z njo tudi literarna veda nastali v 19. stoletju kot legitimacija samostojne nacionalne eksistence in da sta torej inštrument tega nacionalnega interesa. Z globalizacijo humanističnih strok, ki so bile in so še vedno močno vpete v cilje nacionalnega konstituiranja, emancipacije in prezentacije, pa ta nekdaj najvišja stopnja relevantnosti ne zadošča več. Ker se pomembnost določa v mednarodnem okolju, dobijo status večje pomembnosti tiste teme, okrog katerih se zbira več piscev, česar pa za izrazito slovenske teme ni mogoče pričakovati. VAJE V PISANJU Zakaj je kljub prevladujoči uporabi tipk vendarle treba malčke navaditi na pisalo? Ker se menda na ta način, preko ročne spretnosti, krepi njegova inteligenca, pisanje z roko bolj kot tipkanje pomaga pri pomnjenju črk. No, takó tipkanje kot pisanje spadata med haptične oz. tipalne izkušnje, ki so razvojno pomembne. OBJAVLJANJE Do objave je namreč vodila dovolj dolga in naporna pot in ovire na tej poti so selekcionirale in filtrirale kandidate za »Avtorja«. Potencialni avtor je moral najti vstop v družbo objavljajočih, tako da je pritegnil njihovo pozornost, in prijateljska omizja, krožki in klubi so mu pomagali do mecenov, založnikov in urednikov, ki so bili zadnji člen na poti do tiskarne. Danes pot do objave v reviji ali knjigi ni kaj dosti drugačna, le stroški tiska so za tiste, ki niso pripravljeni čakati v vrsti na negotovo državno subvencijo ali nimajo prijateljev med uredniki, vedno manjši in si jih lahko privošči skoraj vsak. Še lažje je objavljanje na spletu. Edina potencialna ovira je obvladovanje orodij za pisanje in objavljanje, pa še ta le za starejše, elektronsko nepismene člane pišoče skupnosti. NOV IZRAZ ZA POSTAVITI BESEDILO (OBJAVITI) Z internetom se je rodil nov pomen izraza »postaviti besedilo«. Nekdaj so besedila postavili stavci v tiskarni, kar pomeni, da so jih pretipkali iz rokopisov v stavni stroj, od koder so šla v tisk (razmnoževanje) in naprej med bralce. Danes »postaviti besedilo« pomeni naložiti (»uploadati«) besedilo na kak strežnik oz. na kako spletno mesto. Če je to mesto poznano kot občilo, kot medij, ki je zainteresiran, da postavljeno pride pred oči čim več bralcem, potem postaviti pomeni hkrati tudi objaviti. V spletnem okolju objaviti besedilo pomeni postaviti dokument z namenom, da ga najde in prebere čim več ljudi. Obstajajo podjetja, ki se preživljajo s tem, da se strani njihovih klientov znajdejo čim bolj pri vrhu med zadetki. Za pravo objavo se je skratka treba potruditi. Najbolj prispeva k vidnosti postavitev na močno obiskovano mesto, kot je spletni časopis, blog ali forum, oglašanje na takem mestu in vključitev v kazala na takih mestih. Pomagajo tudi hiperpovezave v besedilu. Več ko je povezav v njem, bolj se vpenja v sobesedilo in lažje je priti do njega. Prav nobenega dvoma ni, da so besedila na Wikipediji, ki se pri iskanju znajdejo na vrhu med zadetki, objavljena. O tem, ali ima besedilo na spletu status objave ali ne, odloča v prvi vrsti avtorjeva intenca. Če je bilo tja postavljeno z namenom, da bi ga prebralo čim več ljudi, in je tudi ustrezno opremljeno (s ključnimi besedami v glavi, z linki, vključenostjo v kazala, reklamiranjem na forumih in v iskalnikih), potem gre nedvomno za objavo. Včasih je bilo dovolj reči samo objaviti 'postaviti pred javnost', 'uradno sporočiti javnosti', danes pa se marsikomu zaradi različnih stadijev priobčanja zdi primerno pretiravati z nerodno sintagmo, ki pomeni pravzaprav 'javno postaviti pred javnost'. Spreminjajoča se tehnologija in zakonodaja ustvarjata med obema pojmoma obsežno sivo polje, kjer je težko opredeliti status besedil. ZALOŽBE: Večina člankov je pač skupinske narave in je glavnega avtorja določiti nemogoče, čeprav so vsi posegi do vejice natančno avtorsko dokumentirani. Ta praksa, tako domnevam, bo počasi zabrisala potrebo po sklicevanju na avtorska imena v naši kulturi, vendar v tem trenutku še nismo tako daleč. To bo mogoče šele takrat, kadar uporabnikom tujega znanja niti na misel ne bo prišlo, da bi se z njim kitili, ampak bo njihov prvi namen, da ga oplemenitijo s čim svojim in ga takoj anonimno ponudijo naprej skupnosti. študentom, ki pišejo referate in diplomske naloge, pa se ne zdi vredno povedati, da so kaj prepisali z Wikipedije. Optimistično trdim (in s tem zaupanjem šele prav odpiram možnost), da v svetli bodočnosti problemov intelektualne kraje ne bo, ker znanje pač ne bo lastnina fizičnih ali pravnih oseb na enak način kot npr. nepremičnine, ampak zares javno dobro. Tako je znanje razumel menda že Tomaž Akvinski. UTEMELJITEV ZAKAJ SE TO SE DOLGO NEBO ZGODILO: 2012 z drastično milijonsko tožbo in pretnjo dolgega zapora založbe stisnile v kot študenta in internetnega genija Aarona Swartza, ki je z univerzitetnih strežnikov snel skladišče plačljivih znanstvenih člankov in po robinhoodovsko omogočil zastonj dostop do njih, so mladega entuziasta pritirale v stisko, ki se je končala s samomorom. Nadvse žalostno je, da šele tak dogodek ozavesti družbo o nuji, da znanje obravnava kot javno dobro in ne kot privatno lastnino. Šele izobražen in dobro informiran posameznik je namreč na dobri poti, da se odloča po pameti, v korist sebi, skupnosti in obenem odgovorno do okolja, v katerem živi. Plačevanje izobraževanja, informacij in znanja je ovira na poti k socialnemu idealu prihodnosti: družbi samostojnih kreativnih posameznikov. KAJ SO ZALOŽBE IN KAKO DELUJEJO Založbe so segment kulturne industrije,[74] ki obravnava bralca kot potrošnika kulturnih dobrin v njeni proizvodnji in lásti, kar je daleč od vloge bralca kot kreativnega in sodelovalno razpoloženega udeleženca v množični kulturi sodobne informacijske družbe. Založbe forsirajo objavljanje v knjižni obliki, ker edino knjige znajo prodajati, in ovirajo prehod objavljenih informacij na zastonjski splet. Njihova ciljna publika se tako oži na računalnikov nevešče otroke v prvih letih starosti in upokojence. Izraz založba pomeni, da so bile finančno in organizacijsko udeležene pri produkciji publikacij, za nastanek publikacij so založile denar, v izdaje so investirale in potem živele iz profita, ki ga je prinesla prodaja. Založbe znanstvenih objav že dolgo ne zalagajo več, ampak v najboljšem primeru samo organizirajo pripravo publikacij in njihovo distribucijo, sicer pa se postavljajo v vrsto za denar, ki je v okviru raziskovalnih projektov namenjen diseminaciji raziskovalnih rezultatov. Ta upanja so pri popularni publicistiki in leposlovju upravičena, v znanstvenem tisku pa večinoma ne. Pisci znanstvenih razprav natančno poznajo potencialne bralce s svojega ozkega področja in knjižnice, zainteresirane za nakup, zato za posrednika ne potrebujejo prav nobene založbe. Zahtevati informacijo zastonj je vedno bolj normalno, biti informiran je ena izmed osnovnih človekovih pravic. Plačljiva informacija ni več samodejno boljša od tiste zastonj in ljudje se z nezadovoljstvom odzovemo, kadar nam lastniki družbene moči hočejo otežiti pot do nje. Zakaj sploh avtorji in inštitucije vabijo založbe k produkciji publikacij, če pa te ne opravljajo več svoje osnovne naloge, zalaganja oz. kreditiranja publikacij? Iz inercije in iz iluzije, da jim bodo založbe pomagale do bralcev. Zato se znanstveniki raje odločijo za prosto dostopnost, ki prispeva k večji branosti, večjemu vplivu (upoštevanosti, citiranosti) objav, bolj živi izmenjavi znanstvenih spoznanj in njihovi nadaljnji produkciji,zato ni nobenega dvoma o njeni koristnosti, le za pravo porazdelitev stroškov, ki bo na dolgi rok sprejemljiva za vse akterje, se bo treba še zmeniti. ZALOžBA VS KNJIŽNICA Založbe agresivno nastopajo proti knjižnicam, kamor se po cenejše knjige zateka desetkrat večja množica knjižnih interesentov, češ da knjižnice uničujejo slovenski knjižni trg. Da bi ga le, saj bi bilo žalostno, če bi bila prihodnost knjige vezana na komercialna pravila in interese. Ultimativni argument založb je vedno pogosteje ohranjanje delovnih mest v založništvu – skrajno neprepričljivo in nesprejemljivo postavljanje cehovskih interesov pred javni interes. KAKO DELUJEJO PREDATORSKE ZALOŽBE Predatorska založba postavlja revije na splet po principu zlatega prostega dostopa (avtor plača stroške objave, za bralca pa je publikacija zastonj). Namesto uredniškega honorarja jim ponuja dve zastonj objavi v svojih časopisih. Za avtorje je založba vabljiva, ker ima urejeno indeksiranje pri desetih bibliografskih inštitucijah (mdr. pri Googlovem Učenjaku), ker poskrbijo za vidnost objav in ker ne pretirava s stroški. BRANOST: Najočitnejši dokaz o vplivnosti svojega znanstvenega objavljanja dobimo preko številk o citiranosti. Če je moj članek kdo citiral, pomeni, da mu je prišel prav, da je vplival, da ima odmev. Manj pomembne so, nikakor pa ne zanemarljive, številke o branosti objave. Branost se meri s številom dostopov na stran in dodatno lahko tudi s številom klikov na objavi. Podatki o citiranosti se lahko zelo razlikujejo od podatkov o branosti. Pisci, ki jim gre bolj za to, da imajo njihove objave vpliv v širši skupnosti, bodo zato slednjim dali prednost in po njih uravnavali svojo publicistično dejavnost, medtem ko bodo pisci, ki več dajo na odmev pri ozki strokovni publiki ali želijo nemoteno napredovati na akademski lestvici, pazili v prvi vrsti na svojo citiranost. Kriterij branosti nekoč ni bil pomemben, danes, ko je treba sodržavljane prepričevati, naj še naprej financirajo naše raziskave, pa ni več zanemarljiv.

3.domača naloga:

[uredi]

predelaj poljuben-strokovni članek in opisi razliko med leposlovnim in strokovnim člankom.

[uredi]

Za znanstveni članek sem si izbrala: Ljubljana in njeno podeželjsko zaledje v času socializma. Iz revije slovenski zgodovinski magezini september 2018.

Članek na prvi pogled deluje kot učbenik, ker ga oblikujejo različna poglavja. Že prva stran v uvodu pove zelo veliko informacij, s slikami pa poskrbi za nazornost. Na prvi strani je slika kmeta iz šestdesetih let 19. stoletja, ko je v ljubljani vladal socializem. V uvodu izvemo, negativne, pozitivne vidike socialnizma, pove pa nam tudi kaj bomo izvedeli v nadaljevanju (vsakdanje življenje ljudi v šestdesetih letih 19.stol.). Osredotoči se torej izključno na prenos informacij. Na drugi strani pove da, so ljubljanski promet v času šestdesetih let predstavljali trolejbusi. Besedo nameni gospodarstvu, pove da je šlo takrat za proces industralizacije, modernizacije in urbanizacije. Pove tudi, da se je v šestdesetih letih izboljšala kakovost življenja v takratni Jugoslaviji. Na hitro omeni, da kakovost življenja kažejo potrošniške dobrine. vsaki temi izmed naštetih ne posveti veliko časa ampak jih samo omeni. V članku so res da opisane razmere 60 desetetja 19.stol vendar pa opis ni poglobljen.V tem se torej znanstvani clanek rezlikuje od učbenika, ki je bolj poglobljen. V nadaljevanju vidimo da je vsebina razdeljena na logične zaokrožene podnaslove. Vse je predstavljeno jasno in podkrepljeno s slikami-dokazi. Za boljše razumevanje članka je potrebno predznanje ali pa dodatna literatura.

Primerjava znanstvenega članka z leposlovnim: Znanstveni članek je razdeljen na več logičnih delov , veliko ima podnaslovov, ki so objektivni in podkrepljeni z slikami in opisi. Povedi so razumljive in vsebujejo kakovostne informacije Literarni članek, ki sem si ga izbrala pa je bolj osredotočen na čustva, razmišljanje, poda nam zelo malo podatkov. Tudi povedi niso razumljivo napisane. Ni ustreznih ločil… skratka je bolj svobodno usmerjeno, subjektivno besedilo.

znanstveni članek ima uvod, ki na kratko opise okoliščine .. in bralcu omogoči boljše predstavljanje, razumevanje . Literarno delo ni nujno da ima uvod. Če pa že je pa ni nujno, da je povsem razumljivo oz. da služi boljšemu razumevanju bralca, v tem primeru je napisan samo zaradi estetike. Znanstveni članek vsebuje tudi citate… kar kaže na objektivnost in zanesljivost vira.(Dejstva so resnična ni izmišljenih ali subjektivnih zgodb..)

Strokovni članek splošno obravnava neko temo ali problem iz stroke in predstavi že znane informacije. Namen je širjenje znanja in uporabnost razultatov. (strokovni članek ni enako znanstvani članek- ta govori o raziskavi znanstvene teorije ali problema. Njegova značilnost je da prinaša nova odkritja oziroma spoznanja) Leposlovni članek: avtor ustvarja besedilo na način, ki si ga izbere sam. Lahko vsebuje neresnične dogodke, primere. Prisotna so čustva, avtor lahko\ si želi vzbuditi čustva pri bralcu. Vsebina nima enotnega pomena za vse ljudi- vsak si jo lahko razlaga po svoje. Pri strokovnem članku se ponavadi uporablja 3 oseba preteklika, pri leposlovnem članku pa so izbire različne..


Skupne lastnosti strokovnega in leposlovnega članka: Obe vrsti članka želita predati neko sporočilo. Znanstveni-dokazano dejstvo ali razlago., leposlovni članek pa neko čustvano sporočilo. Pri obema je pomembno časovno zaporedje, saj je tako vsebina najbolj razumljivo predstavljena.

preberi novo piserijo do poglavja založbe..

[uredi]

Glej gor pod drugo nalogo.

4.domača naloga:

[uredi]

Napisati nekaj o članku iz slavistične revije

[uredi]

Besedilo ni podlaga za učenje, saj gre izključno za krajše, poenostavljene obnove zapisanega v Slavisticni reviji, ki ne temeljijo na predhodnih predavanjih ali razlagah. Gre za lastno, laično interpretacijo, ki skoraj v celoti temelji na kopiranju fraz, ki pojme 20.stol najbolj pravilno opišejo. Besedilo je torej namenjeno samo meni in je kakršnokoli vklučevanje napisanega v seminarske naloge ali predstavitve, na lastno odgovornost. Namen napisanega je v tem, da jaz razumem prebrano malo bolje, saj je Slavistična revija kar zahtevna za branje. Slavisticna revija je gradivo predmeta uvod v študij slovenskega jezika, ki je baziran na širjenju in prenosu informacij iz pisnega vira v virtualni-bolj dostopen vir in tako širimo zavest o že zapisanem.

Odlomek iz slavistične revije

Franc Zadravec(slovenski literarni zgodovinar) realistična estetika po ekspresionizmu v Sloveniji.

Besedilo se osredotoči na 30 leta 20.stol, ko se je literarna smer znašla na prehodu iz ekspresionizma in impresionizma v realizem. Literarni smeri ekspresionizem in impresionizem se širita med prvo svetovno vojno, ko se ljudje zaradi slabih razmer zatečejo k bolj čustveni naravi pisanja. Desetletje po prvi svetovni vojni ljudje nimajo več take potrebe po zateku k čustvom, zato se ponovno pojavi realizem(realizenm prisoten pred vojno), ki je bil takrat prisoten v evropskih državah.

Kritike ekspresionizma in konstruktivizma, ki jih zapise Srečko Kosovel, so prvi pokazatelj želje po spremembi literarnega ozadja. Kosovel napise, da so ekspresionisti prezasanjani, se izgubljajo v osamlejnosti in mistiki ter meni, da eksperionisticna pasivnost onemogoča realnosti, da vstopi v umetnost. Umetnik ne služi resnici, čeprav je njegova naloga, da nekomu/nečemu služi. Služenje resnici razume kot; izražati in opisovati vso resničnost pri tem pa ničesar olepšati ali prikrivati. Po njegovem mnenju umetnik ne sme biti vzvišen nad vsakdanjostjo, zato se mora v besedilu navezovati na socialna in narodna vprasanja in preprečevati umike v to ali ono mistiko. Ivan Prijatelj je bil podobnega mnenja, saj je mislil, da je realistični način pisanja gledanje in posnemanje prirode in družbe, ki se osredotoči na odnos narave in družbe. Če na podlagi tega oblikujemo neko tezo vidmo, da so takrat realizem opredelili kot pisateljev oblikovalni način, ki človeka in naravo oblikuje v vsakdanjih, naravnih, neekstatičnih stanjih in oblikah. Vsi literarni kritiki pa se s tem niso strinjali. Ekspresionisti so zagovarjali Metafizicni realizem čeprav so ga sami poimenovali realizem. Realizem jim je predstavljal osredotočenost na predmetnost oz. snov, ki so jo na nek mističen način združili z dušo. Prisotni sta torej bili dve ideji poimenovanja. Prva je bila metafizični realizem, druga novi realizem. Metafizičnega so zagovarjali verniki, novega pa mlajši pripadniki literature. Med njimi tudi Tone Šeliskar, ki je bil mnenja, da pesnik mora zrasti z vprašanji socialne skupnosti. Pojavi se vedno več smeri realizma vsem pa skupna filozofska smer, najsi bo marksizem ali katoliški idealizem. Realizmu so v tridesetih letih poskušali podrobneje določiti njegovo vsebino in estetiko, da bi tako lažje prišli do enotne definicije. Realizem se spet vrne k objektivnem:pisatelj je dolžan slediti resničnosti, jo spoznavati in jo oblikovati. Najvec filozofske in pesniske snovi za metafizicni realizem je prispeval Edvard Kocbek- predmetom odkril neko iracionalno, duhovno dno, dotikal pa se je njihovih neulovljivih, skrivnostnih bistev. Ločeval je dvojno resničnost sveta: statistično ali določeno in dinamično ali nedoločeno. Sam to poimenuje mistični realizem, kasnjeje (70 leta 20 stol) pa s tem poimenujejmo supernaturalizem. To poimenovanje se je ohranilo do danes. Kaj je skupno metafizičnemu realizmu in ekspresionalizmu? Obe literarni smeri zagotavljata prepad med bitjem in mišlenjem, postavljata eksistenco pred esenco in vidita pravo bit v transcendenci, v mejah ki razumu niso dostopne. Pomen transcendence je preusmeritev iz skrajnega spriritualisticnga ekspresionizma k poduhovljeni stvarnosti. Na podlagi tega vidimo, da metaficini realizem ni primerna oblika neorealizma saj je podoben oz skoraj enak ekspresionizmu. V tridesetih letih 20. stol se oblikuje ideja o tem kaj je književnost. Književnost predstavlja odnos pisatelja do družbe, pri katerem morajo biti prestavljeni tudi vzročni pojavi(vzroki), ki nas privedejo do moralnih ovir oz. vprašanj. Največje moralne razlike opisuje socialni realizem, saj opisuje razlike med socialnimi nasprotji v družbi. Zato bi to lahko bila nova oblika realizma. Ta oblika realizma, po mnenju marksistov zahteva tudi humanistično obarvano vsebino. Da se torej besedilo ne osredotoci zgolj na opisovanje razmer pac pa tudi na iskanje rešitev ven iz teh razmer in v druge razmere, ki spremenijo človeka. Kritike na tak pogled in pričakovanja pa pravijo da se na prihodnost osredotoči politika in da ta ni stvar književnosti. Bratko Kreft je zaradi humanističnega ozira socialnega realizma (ki so ga takrat enačili z naturalizmom) dejal, da socialni realizem ne temelji vec na mehanicnem materializmu ampak dialekticnem materializmu, saj prikazuje ljudi in razmere v dialektičnem razvoju (s pomocjo iskanja nasprotij in protislovij in izkanju vzrokov in posledic). Zelo pomembna ideologija družbe takrat (prva polovica 20.stol) je bil marksizem- saj so predvsem predstavniki te ideologije ukvarjali z definiranjem takratnih vej realizma. Z vprasanjem realisticne estetike se je ukvarjal Ivo Brnčić. On pravi; Lepota obstaja zunaj snovi in je v tem, da poiščemo v stvareh poteze, ki v nas utegnejo vzbuditi estetske treslaje in razburjenja oziroma duševne odzive na zunanjo resničnost. Socialnemu realizmu Ivo doda še psihološki vidik to je opazovanje posameznika znotraj družbenih sil. Kdor opisuje notranji svet človeka in se hkrati osredotoči na družbeno dialektiko- torej odnose med ljudmi-šele izraža celotno družbeno stvarnost. Vladimir Pavšič-človeška psiha in človeška družba je smoter realizma(ne sicer do take mere kot je psihologiziral Proust.)

Realizem je torej iz ekspesionizma prešel preko metafizicnega realizma, ta je potem kasnejej prešel do socialnega realizma, temu pa smo dodali se humanistični in psihološki vidik, ki sta skupaj z socialnim realizmom tvorila neorealizem.

5.domača naloga

[uredi]

preberi knjigo NOVA PISARIJA do konca

[uredi]

6.domača naloga

[uredi]

članek iz slovlit (ni ravno moj rojstni datum je pa članek iz leta 1999)

[uredi]

IDEOLOGIJA IN ESTETSKA KAKOVOST V KNJIŽEVNI KANONIZACIJI Neznan pojem: Kanonizacija – Po angleški definiciji internetnega slovarja oxford learner's Dictionaries, je kanonizacija, dejanje papeža s katerim razglasi nekoga za svetnika.

Razprava tukaj govori o razpravi literarnega kanona (kanon- je svetinik s posebno vlogo v katedrali) Knjižni kanon pa je prestižna družbena kategorija, ki počiva na izbiri in ovrednotenju.

Ideologija in estetika je odvisna od vrednot. Vrednote pa lahko povežemo s politiko, zato politični nagibi igrajo kljucno vlogo pri izbiri kanoniziranih del. Kanon je v tem pogledu inštrument, ki naj bi uravnal politično ravnovesje v korist tistih, ki so na oblasti in vzdrževal družbeno neenakost. tisti, ki imajo v kulturi moč, navadno pripadniki družbeno, gospodarsko in politično uveljavljenih razredov. bodo besedila, ki se bodo ohranila, predvsem tista, ki na videz odražajo in krepijo obstoječe ideologije. Medtem ko je v prejšnjih generacijah morda veljalo prepričanje, da kanon sestavljajo dela najvišje estetske kakovosti, zdaj taka merila obsojajo, češ da so teoretsko naivna in politično sumljiva. Če na primer dve književni deli obravnavata isto snov (in sta si tudi sicer podobni), bo imelo tisto, ki bolje odraža in podpira prevladujoče ideologije skupin na oblasti, več možnosti za vključitev v kanon kot tisto, ki take ideologije graja. dveh besedil, ki sta si dovolj blizu po času in kraju nastanka, tematiki in predmetu obravnave, se pa močno razlikujeta po ideoloških mehanizmih in vsebini. Kanonski ugled je imelo tisto besedilo, ki je nasprotovalo polkiticni ideologiji. Primer je shakespearova Romeo in julija, ki je popularna zato ker bralcu nudi najvec uzitka. Nekaterim pa se zdi nezrelo in nepopolno grajeno delo. Zato rayzogov zakaj je bila popularna ne moramo najti. Zakaj j e torej bila kanonizirana.

To bolj podrobno pojasne na primeru Romea in Juije od shakespira in brookove novele tragična zgodba romea in julije… v brookovi je prisoten navk zgodbe o tem da nemoralnost docaka tragicen konec, kjer se postavi na stran vecinskega mislenja – ne smes se predati necastni strasti in moraš biti poslusen avtoriteti, druyžni, do prijateljev, zato ni popularna. Sakespearova pa pisec graja sebicnost in materialnost. Torej mnenje oz. vrednote večine. Brezpogojna ljubezen..v brookovi razlicici pa je ljubezen razvrednotena na bolezen. Pri bvrooku ljubezen temelji na priseganju – brook spomne me na cerkveno prisego ob poroki v cerkvi, uklanjanje družbenim normam.pri Shakespearu pa so v ospredju pristna čustva, volja in občutek odgovornosti. To vidimo v rabi pridevnikov- sladka vaba, zastrupljena vaba in glagoli- ukrade, pogoltne. Shakesprar v nasprotju z Brookom ne širi ideologijo poslušnosti pač pa ideologijo enakopravnosti. Ljubezen v njegovem delu je nakopravna ženski in moškemu, zato sta enakopravna tudi moški in ženska kar je v nasprotno s takratnim druzbenim redom- tudi vloga julije je pomembna pri odvijanju dogodkov-emancipacija žensk. Brook preko dela širi ideologijo o upoštevanju družbenega reda. V shakespearju ni več takratnih družbenih razmer temveč je njegovo delo vpeto v prihodnje lepše case. S tem omogoci zanimivost. Veliko je uporništva, ki naj bi v bralcu vzpobudila željo po spremembi in s tem bolj vplivala na bralčeva čustva.

Po mojem mnenju je kanono delo nadpomenka za kakovostno delo, saj se mi zdi, da mnenja kritikov (institucionalni dejavniki torej niso tako pomembni kot bi želeli) niso tako pomembna kot mnenja bralcev. Iz tega lahko izpeljemo sklep- da vladujoce družbene skupnine ne odločajo o tem kdo sodi v kateri kanon in kdo ne, ker bi drugče v kanon sodil Brooke ne pa Shakespeare. Ideologija vpliva na odlocitev o tem kdo bo v kanonu in kdo ne- samo v nasprotni smeri.. delo ki bo v kanonu bo torej nasprotno prevladujoči družbeni ideologiji. Glede estetike( raba metafor, oblika shakespeajrjevega dela- podobna sonetu,, opazen prehod med enim in drugim delom besedila… tudi vsebina in jezik) je Shakespearovo delo boj estetskega značaja Brookovo pa političnega. Bolj popularna so tudi estetsko bolj bogata besedila.