Pesmi (recenzija pesniške zbirke Josipa Cimpermana)
| Pesmi. Zložil Jos. Cimperman. Anonimno |
Založila knjigotržnica J. Giontinijeva. 1888. Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani.
| |||||||||||||
„Nanizani so v knjigo listi,
Po listih pesmi raznih let:
Bodeče trnje, mehek cvet,
A raslo vse je v duši isti!
S temi lepimi stihi predstavlja nam svoje 190 str. obrežne pesniške proizvode g. Cimperman, vzbujajoč ž njimi naše najglobejše sočutje, naše srčne simpatije, kajti kakor Heine v svojo „Matratzengruft“, tako je Cimperman že leta in leta prikovan na svoj vozni stol in redki so dnevi, da pod jasnim nebom uživa sveži vzduh in gleda krasno pisano naravo, katere se pa niti tako veseliti ne more, kakor drugi ljudje katerih nobena telesna bol ne ovira.
Telesna bol pa Cimpermanu ni upognila duha niti uničila veselja do petja. Pesem mu mora iz tesnega nedrija, v pesmih daje duška svojemu dolgotrajnemu trpljenju, v pesmih razkriva nam vsa svoja srčna čuvstva, blago svoje srce, katero baš v prelepih granesih nahaja svoje tešilo. Njemu je poezija potreba, kakor ujetemu tiču milozvočno petje, da v umetno zloženih, skrbno opiljenih stihih in v blagoglasnem jeziku izraža veselje in žalost, ki kakor plima in oseka bijeta ob ozke obali srca.
Juvenalove besede „Nemo dolorem fingit in hoc casu,“ katere je Cimperman „Strunarjevi prošnji“ na čelo postavil, doné nam nasproti, kakor bi bile ravno njemu namenjene. Njegova bol ni prisiljena, le preresnična je, zatorej predobro umejemo, zakaj pesnik prosi:
„Prepeval naj bi sivolás,
Potrt od teže lét:
Ne hôti Bog, okrati čàs,
Da prej ostavim svét.“
zakaj trepeče pred dobo, ko bi peval v smeh, ko bi ljudij ne ganil starčev jok, ne mikal hripav glas, ko bi zastajal vroče krvi pretok, vsak up bil pokopan, ne, ne, te dobe ne htel bi doživeti, zato vsklikne:
„Ne, Oče, pošlji smrt!“
Cimpermanove pesmi so, kakor sam pravi, iz raznih lét, kakor so jim razni naslovi in vsebina. „Listi ljubezen“ opevajo visoko pesem, ki se nikdar ne bode izpela, ljubezni srečne in nevesele trenotke. Neveselih bilo je izvestno več, in tožbo čujemo, da ljubezen ne bode zopet oživela, da
„Adamu iz raja
Ni steze nazaj
Le jeden pozdravi
Življenja nas maj!
in kakor Preširnov „Mornar“ tako je tudi on občutil ženskega lica nestalnost in nezvestobo:
„Sani so po cesti zdričale
In njega in njo odpeljale
Tja v cerkev pred božji oltar,
Da združita se za vsekdar.
Pri mêni mimó so hiteli
In svatje vriskali in peli,
A jaz sem utiral solzé,
Svedokinje bede skrivné.
Zvestoba, dekliška zvestoba,
Nikdar te ne zabim do groba:
Če ona storila je to,
Kateri verjame še kdo?
A dasi ga tlači telesna bol, dasi je okusil nesrečne ljubezni trpkost, vender ne plaka obupno, marveč dviguje se v svojih pesmih kakor škrjanček pod sinje nebo in zopet veselo gostoli v prelepih pesmih „Pod kostanjem“, „Usehlo cvetje“ je že elegičnega duha, kajti
„Izvôri so veselja vsi izcrpni
Samó studenec sléharne bridkosti
Nikdar nam v žilah svojih ne presihá,“
zatorej:
„Miruj, srcé in zberi vse kreposti,
Da mož do poslédnjega žijem vzdiha;“
Dasi bolestim njegovim „zlahka ni primere“, dasi nema upa, se rešiti, vender v 16. sonetu pogumno zakliče:
„A hujše náme še trpljenje pridi,
Značaj si moški vem jaz ohraniti
In pôtlej dan poslednji mêni vzidi.“
Kaker „Usehlo cvetje“ tako so tudi „Kristali“ v samih blagoglasnih sonetih zloženih. Pesniška ta oblika pesniku izredno ugaja, sonetje njegovi so jako uglajeni, glede tehnike dovršeni. Posebno prijala nam je sonetna kitica „Simonu Gregorčiču“, ker je tako pristno popisan obeh pesnikov sestanek in čutila, ki jih je vselej tega sestanka gojil Cimperman sam. Spodobilo bi se, da bi se obširno bavili z ostalimi oddelki Cimpermanovih pesnij, saj imajo „Ivéri“, „Gazele“, „Distihi“ in ostale pesmi, mej njimi osobito „Moška čast“ še mnogo lepega v sebi. A prostor skromnega lista je takemu podjetju pretesen, in povedati ne moremo vsega, kakor bi radi in kakor naš Cimperman zaslužuje. Zatorej naj blagovoljni čitatelj sam vzame Cimpermanove pesmi v roko ter je pridno prelistuje. Poleg fine, elegantne oblike našel bode v njih mnogo pravcatih kristalov, zdravo, jedrnato liriko, ki se jako blagodejno razlikuje od neke vrste pesniških epigonov, katerih pesmi se samih solz kar cedé, kakor namočena goba.
Cimperman je našemu narodu jako priljubljen pesnik, zatorej bodo pesmi njegove našle glasen odmev mej rojaki, zatorej bode izvestno izpolnila se želja njegova:
„In kar srcé je pelo kdaj,
Ko čil završim tek,
Če vredno, vnukov rod poznáj,
iz véka zvêni v vek!“