Ureh tretjikrat ženin
| Ureh tretjikrat ženin: Črtica iz kmetskega življenja Josip Ogrinec |
O. Osipov
| |||||||||||||
Veselite se in od radosti poskakujte, če morete, vsi tisti, ki bi se radi oženili, ki pa zavoljo starosti, ali hromosti, ali siromašnosti ali zaradi kakih drugih telesnih ali dušnih pogreškov si ne upate več dobiti »boljšo polovice« zakonske. Veselite se in poskakujte, zakaj —
Ureh moj sosed, posestnik črvojedne bajte, na treh oglih podprte, star uže črez šestdeset, suh kakor ražen, resast po lici kakor strnišče, po žganji dišeč na devet dolzih komolcev in kakor strah prazen po žepih; spravil je, pravijo, sè svojimi »belimi« jetri dve rudeči ženi uže pod črno zemljo; občinska in duhovenska oblast, kakor vse človeške razmere so tako rekoč zagrizene in zaklete proti njegovi ženitvi, in — vendar — in vendar je izteknil jo, oženil se je! Pa kako, to me poslušajte.
Zgodnjega jutra Ureh z desno nogo rine z rženega škopnika, svojega starega ležišča, pokrije svoje suhlate kožišče do malega pasa okolo zvenenih méč, kjer mu prekratki štibali ne dosezajo prtenih hlač do kolen, in poln ženitbene poželjivosti drkne na pot, ne vedoč kam po kako nevesto, da bi le bila!
Gredoč mimo hiše županove se spomni, da ta je grdo repenčil se proti njegovi nameri. Mati županja ravne stojé tam na pragu. Čakaj!
»Mati, kje so pa oče?« — »Kaj mu pa češ?« — »Nič!« — »Če nič — sem pa tudi jaz ti dobra za nič!« »To je res! Da veste, — ženit se grem in oženil se bom!« »Ti dedec nesramni, glej ga! Z eno nogo stoji uže v grobu, pa le še ne odjenja, res misli še, ka-li? Le kje si za babo ti — ti mrševina ti!« — » Hej, pa je baba za me!« — »Oj, ti grdoba! Pa pomni me! Prej ti bo bajta po bregu se valila, kakor da bi ti navlekel si še eno babo. Le ne misli nikar! Niti ne soseska, ne fajmošter — noben ti nikoli privolil, ne bo ženitve!« »Ha — pa me v uho pišite s fajmoštrom vred! Malo vas vprašam za to? Zdaj so nove postave! Če ne tako — pa se oženim na — »cvileh!«
»Na »cvileh«? Ha, ha, na »cvileh«! Da na škopnik se ženi ti, na škopnik!« — »Le režite se, le! Jaz pa vem postave, vem da zdaj ženitev tudi na »cvileh« velja pred gosposko, kakor tačaš pod Francozi, ko so ženili se pod vrbo in so rekali:
Imej jo za ene kvatre!
Pa je vse en kup dobro bilo! Saj je moja mati tačas tudi na »cvileh« bila omožila se, pa vendar nij zajca rodila — je mene! — He-he!«
In vriskaje zareži in dere naprej materi županji na zeleno togoto. Potoma mu pride na misel, da najbolje bi vendar bilo, ko bi on kar z lepa, brez »cvileha« prišel do »babe«. V ta namen hoče se vendar še enkrat spogledati in če mogoče pobotati s hudomušnim g. fajmoštrom. Za korajžo zalije si pol poliča čistega spirita, ki ga zmirom nosi pri sebi.
V tem hipu zagleda žensko bližati se mu po stranski pešpoti. Kolikor bliže, toliko povsečneja zdi se Urhu. Dobra bi bila — saj on bi ne hotel bogve kakšne.
»Micika! ali kako ti je ime? Od kod pak si ti? Tako se mi znana zdiš,« nagovori jo.
»Iz Dupljevine — Potrebnikova.«
»Aha — Potrebnikova, — sem dejal. He, saj sva s tvojim očetom uže pila skup, kolikokrat! Kaj pa — saj omožena še nijsi — ali bi se omožila ti, ko bi bil ženin za to?«
Deklina méni pač, da jej on vé za katerega, pogleda zvedavo, ne reče pa nič, kar Urha še bolj podkuri.
»Jaz,« pravi »imam hišo, imam vrt, malo njivice pri zelniku in še kaj, in — vse bi bilo za dva človeka tako-le. Pa sam sem, in kaj bi ti dolgo delal — ženim se, in ti si mi uže tako všeč, da bi ne vprašal dosti druzega, kakor: ali me češ, če te čem — pa te vzamem, Micika. Nekaj že vem da imaš, jaz imam tudi nekaj — vkup stakneva in bova uže rila kako.«
»Ne rečem, pa — jaz uže imam snubca,« odgovori dekle po kratkem premišljevanji.
»A tako — da ga uže imaš? Kaj pa — morebiti, da bi bil pa jaz bolji, ka-li?«
»Malo stari ste, prestari za mé!«
»Nu, kože uže res nijsem več tako mlade; a život moj pa nij še opešal ne, in ko bi na to prišlo — še bi bil za kaj, verjemi mi, o še!«
»To je lehko.«
»Jeli? In ti misliš Micika, da lehko dobim še ženo?«
»Zakaj ne. Tak, kakor vi, jo vsak še dobi, če jo hoče.«
»No vidiš, saj sem dejal. Saj ti si razbrisane glave dekle, pa kaj ko je tako. Zato midva vse eno prijatelja ostaneva. Poiščem si druge.«
Po takem razmenku z dekletom s toliko večjim zaupanjem v svojo ženitveno sposobnost hiti na ravnost k fajmoštru. Sreča ga baš na dvorišči.
»No, kaj pa ti novega poveš, Ureh?« vpraša po krščanski, bratovski ljubezni navajen tikati vse svoje ovce, mlade in stare.
»Novega nič. Svojo staro pritežbo bi rad uže enkrat spravil h kakemu kraju.«
»Pa ne, ko bi uže zopet ženitvanjske muhe gonile te?«
»Muhe — gospod lehko govoré! Ko bi jaz take bolezni ne imel, še na misli bi mi ne bilo, da bi se ženil. Pa jaz imam tako bolezen, da pod vsem cesarjem noben nema take. »Božjast« me meče, kadar hoče in kamor me hoče, pa živega nemam človeka, ki bi mi hotel pomagati. Samo za postrežbo bi jaz tako potreboval kakove ženske.«
»O saj iz krščanske ljubezni vsak človek pomaga rad.«
»Je! Kdo pa hoče, da bi pri meni bil in da bi se ukvarjal z menó? Boji se me vsak!«
»Sosedje tvoji pa pravijo, da tvoja gostinja ti zmirom rada postreza!«
»He, ko bi jej dajal kaj; pa sam nemam nič. Zavoljo nje vsak dan desetkrat lehko opredem.«
»Saj pa zdaj, pravijo, da si bolj zdrav, da te redkokrat meče bolezen.«
»Če imam maslec hudega žganja pri rokah brž za izpiti, preženem jo, res; ali vendar — sam ne morem več biti!«
»Ko si ta leta prebil uže brez babe, boš tudi še teh malo stopinj, ki jih maš še do groba.«
»Hm, gospodu je lehko, ki imajo kuharico, dekle in to. Ali jaz — ne morem več sam!«
»Kaj bi mi pravil! Vsa soseska ti vé, in tudi jaz, da ženiti, ženiti se na te stare dni, nij nikoli in nikakor ti treba. Čudno, kar pohujšljivo bi bilo to pred ljudmi. Pa tudi ti jaz v to privoliti ne smem in tudi ne morem.«
»Kakor gospod hočejo! Če ne — pa kako drugo stvar naredim, tako kakor se jim ne zdi.«
»Kaj boš?«
»Oženil se bom na »cvileh«. Oženim se pa!«
»Kaj? Veš, kaj je to? Jaz vem kaj ti misliš!«
»No potlej pa prav. Mi pa nij treba razkladati.«
»Ti nesrečni človek! To samo to, kar si ti izgovoril zdaj-le, je uže prelomljenje zakramenta svetega zakona. Živeti v taki zvezi z žensko, kakor zdaj nekateri brezverni ljudje tisti liberalci hočejo, to bi bilo hujše, ko pravi sodomitarski greh — očitno prešeštovanje. Kje bi bil žegen božji potem? Kaj govoriš, človek, kdo te je pohujšal?
»Meni je za prešeštovanje najmenj; žegna zakonskega pa tudi ne potrebujem druzega, kakor da imam babo — če me hočejo gospod prav zastopiti, gospod fajmoštra.«
»Človek, kaj si res že tako daleč!«
»Kako?«
» Pojdi mi izpred očij, pa vest si izprašaj, pa h zpovedi pojdi, dokler te ne pokliče še bod — da prepozne ne bo!«
»O tudi to storim, kadar bo treba saj še nij velikanoč. Pri vas sem pa opravil, pa grem. Oženim se!«
Rekši toliko bolj zagrizen na ženitev odide od fajmoštra. Prvo žensko, ki jo sreča na poti, ustavi brez kacih ovinkov.
»Ti,« nagovori jo »ali bi ti vedela za kako tako žensko, i tako-le, ki bi hotela omožiti se — nij da bi dejal, da na preslabo?«
Nagovorjena, dosti veljavno dekle iz bližnje vasi, poznala je uže od mladega Urha, kak mož je, zato se mu nasmehne in kratko odgovori:
»Kaj meno to vprašate?« in hoče pohiteti dalje. Tedaj Ureh še pohlepneje hlastne za njo.
»Tebe, tebe! Taka-le mlada dekletca se najbolj zmenite take reči. Kaj pa ti moja! ali bi ti vzela mene? Saj me poznaš, ka-li?«
»O dobro. Oh, vas bi pa vendar ne hotela, tacega žganjarskega dedca, — ko bi vi tri vasi premogli!«
»O ti preparana zgaga ti, še desetkrat slabših ti bode manjkalo morebiti, stoj, stoj, ti košatica prevzetna! ti!«
Tako in še hujše jo Ureh zmirja, dokler mu ne uide izpred očij. Potem pa mu pride na misel, da na to jezo in za svoje osušeno grlo bi zdajle še najbolje prilegalo so mu nekaj dobrih požirkov krepkega žganja. In na ravnost zavije v svojo staro taberno. Uže blizu tam prikrohoče se mu uradnišk gospodič na proti in mu začne:
»Ureh, denes ste pa pomlajen in poskočen, kakor ženin. Stavim, da se ženite!«
»Hi-hi, res! Kako učeni ljudje veste vse in uganete, méni Ureh sladko režèč se. — »Kje pa imate nevesto?« praša óni. — »Prav pridete je še nemam.« — »Še zdaj ne? Saj se uže tri leta ženite!« — »Neki šentaj, pravim jaz, da mora biti, da se je vse zarotilo zoper mojo ženitev. Kaj menite vi, gospod, ki ste tako učeni — jaz bi dejal, da to mi moja ranjca dela tako. Ko bi dobro to vedel, kar izkopljem jo, da bi videl, ali bi se potlej oženil, ali ne.«
»A ranja, ki je mrtva — kaj vam če ona? Živi vam morda bolj napotje delajo.« — »Ta pa tudi, to. Župan, fajmošter, vsi ljudje in še ženska nema nobena nič prav prave korajže do mene.«
»O, če nij druzega, to ste brez skrbi. Žensk vi lehko dobite, kolikor jih hočete; drugim vašim opornikom pa bomo mi v kanceliji polomili vratove. Nikar se ne bojte, saj vemo, kako da je z vami.« — » Ali bote res poongavili jih?« — »Bomo, bomo vse! Le pripeljite jo, nevesto. Če bo še kdo jezik otresal, vas bomo pa mi oženili.«
»Ha, saj sem tudi jaz tako dejal. To ste gospodje vi, da! Pojdite, pojdite z menoj! Rad vam plačam glažek žganja in da vam povem, kako je.« Urhov pristaš mu sicer ne izpolni te ljubeznjive volje, ali podpiše ga pa tako, da se Ureh nategoma zaleti v žganjarijo in tam zažganja ves denar in še na upanje pije na prihodno veselo ženitev noter do poznega večera. Še le pahnen omaje se iz taberne ter zaletovaje se cinca počasi domov. Toda pridši iz mesta ga uže premaga pijača, da se zgrudi in zavali v graben, kjer obleži in zaspi. A baš to — kdo bi mislil? — bila je sreča njegova. Ko je tam notri kaki dve uri spal, srečali so ga nekateri, pa, kakor levit v sv. pismu, šli so mimo njega, misleč si; kdo bi se ukvarjal s pijancem? Na zadnje pride mimo usmiljena ženska, in ko ga vidi ležati v mlaki, smili se ji v srce, pristopi k njemu ter mu z mlako, katere si je bil uže sam precej navlekel črez nos, omaka čelo in senca, dokler izdrami Urha. Potem ga izvleče kvišku, ga povprašuje in pomiljuje in na vse zadnje podpiraje spremi domov.
Po tem je konec naše povesti kratek. Urhu je bila doma ta samaritanska pomočnica, Katra po imenu, tako všeč, da je v dolg pogovor spustil se ž njo in ker nij zasledel nobenega zadržka na njej, je odkril jej svoje srce ter ponudil se ji v zakon. In ona — kar hitro povejmo — rekla je: no, naj pa bo! In bilo je. Fajmošter, ki se je bal, da bi Ureh res ne obabil se na »cvileh«, je, kakor vsi naši »gospodje«, kedar se jim resnost ali dobiček pokaže, hitro zatajil vse svoje premisleke zavoljo »treba« ali »netreba« Urhove ženitve, in Ureh je bil poročen pred oltarjem. Razumi, da potem so tudi soseščani uklonili se pod Urhov zakon, ker je imel fajmoštrov žegen. O tem zadnjem so ljudje o pravem časi tem menj mogli dvomiti, ko je Ureh v svojem, blizo sedemdesetem letu necega lepega jutra našel pri svoji ženi malo »punčiko«, ki je vekala. Kako pa je ta družinski prirastek bil mu mogoč, tega še zdaj nima izgruntanega, čeravno uže deset let v tretje oženjen duhta to, petdeset let pije žganje in šedeset tlači travo vsem učenim in neučenim padarjem in doktarjem na veliko uganjko.
Vi pa pojdite ter ga poglejte in — posnemajte ga, če hočete sodoprinesti, da se ne bo svet opustil.