Pojdi na vsebino

Urednik Ivan Svetel ali zverina išče župana

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Urednik Ivan Svetel ali zverina išče župana.
anonimno
Izdano: Slovenski narod, 42/150–152, 1909
Viri: 150, 151, 152
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Čakaj, ker že ravno govoriva,« mi je dejal Ivan Svetel, »naj ti povem vse, kako je bilo. Z neba prihaja krasen večer, in zahodna zarja se vliva za obzorje, nekam v neznano, brezdanje morje, in čutim, da se mi razvezuje jezik. Ostaniva pod smrekami, morda se oglasi kos v gostem grmovju: njegov doneči in kot zvon polni glas vpliva čudovito na mojo dušo, in zdi se mi, kakor bi odmeval v meni in bi odgovarjalo srce zaljubljenemu pevcu«.

Sedla sva na mah in gozdno travo med visokim, črnim drevjem, gledala na ozko, plavo liso večernega neba, kjer je gorela in mežikala drobna zvezda.

»Gotovo sveti nebeščanom pri večerji,« sem glasno pomislil.

»Torej, da začnem,« me je prekinil Ivan Svetel, ne da bi se ozrl na mojo zvezdo. »Kakor ti bo gotovo znano bolj ali manj, sem jaz izgubljen človek. Sam ne bi prišel na to veselo resnico, ali v pijani uri sem jo slišal od nekega pijanca. In znano je, da v vinu cvete resnica. Pravzaprav je to zelo ugodno čuvstvo, ako veljaš za človeka, kakršen ni vsak, in ki je za to določen po posebni milosti božji. Saj bi lahko bil čisto popolen človek, seveda zmislu naše resne morale, ali zame je večja popolnost, ako žrtvujem svojo moralo na veseli in lahkomiselni oltar ter sem izgubljen človek, ki lahko hodi po mizah še pred polnočjo.«

»K stvari, k stvari,« sem ga nejevoljno prekinil. »Ne mori, ne mori!« 

»No, torej tistih dni je bilo prav, je bilo baš razpisano mesto urednika za list, ki se je imel še-le ustanoviti. Zastopal bi neke konservativne, ali patrijotične interese na podlagi centralizma z gospodarskim programom, a z nekako zahrbtno tendenco.« 

»Kaj ne, to ti je nekoliko nejasno. No, tudi meni je bilo, ker pravzaprav se nisem nikoli posebno brigal za politične, ali socijalne ali ekonomične programe. Sicer ne morem reči, da bi še nikdar ne zagrešil nobenega političnega članka. Res, pisal sem jih, in lahko se zgodi, da jih bom še pisal, in napišem ti ga o čemur bodi. Saj je vse eno, kaj napišeš, samo da je nekaj ...«

»M-h-m!« sem ga prekinil, zakaj, resnično o političnih člankih imam jaz druge misli.

»Čuj, čuj, kos se je oglasil!« Je zašepetal moj Ivan Svetel in z vlažnimi svetlimi očmi se je zagledal v grmovje.

»Torej, iskali smo urednika, in sicer je stalo v prepisu, da ima tisti prednost, ki je tudi literarno izobražen. Jaz, kot ti najbrž ne bo znano, sem svoj čas napisal nekaj lirike in tudi nekaj romanc je bilo vmes. Torej bi bila ta ponudba kot nalašč zame. Kadil sem cigarete in mislil; in prva misel je bila: ali boš potem še izgubljen človek, če imaš enkrat službo! In moj odgovor se je glasil: Ne! S tem je bila stvar odločena. Da bi dal jaz svoje lepo ime za takšno nelepo karijero, prijatelj, ne in ne!«

»Sedel sem torej v kavarni in pregledaval dunajske pikantne in šaljive lističe; kot ti je znano, je to meni zelo ljuba hrana. In poleg mene je sedel moj dragi prijatelj, tisti, ki me je imenoval izgubljenega človeka. Bil je baš dobre volje in je spregovoril meninič – tebinič:

»Dragi Ivan Svetel, ali pojdeš res za urednika k novemu listu, ki ga vprav ustanavljajo?«

Bil sem baš dobre volje; zakaj prečital sem imeniten dvotip; zdi se mi o Serenissimu. In sem odgovoril:

»Kaj ne veš? Res? Pogodba je gotova in podpisana. Naveličal sem se svojega izgubljenega človeka in zato pojdem in bom žurnalist od junaških pet do ženijalnih las.« 

Prijatelj, ki me je imenoval izgubljenega človeka, je odgovoril s smehom:

»Škoda te je, da se boš tako-le izgubil! Škoda te je!« Veselo se je smejal; vedel je kaj in kako. Saj je bil pameten mož. Že zaradi tega, ker tudi ni imel službe; dolga pa toliko! Bil je ženijalen!

»I, kaj pa hočem,« sem nadaljeval. »Saj pravim, da sem sit stradanja in potepanja in umetnikovanja. 500 kron na mesec, prijatelj, to niso mačkove solze. In k temu pridejo še bogsigavedi kakšne dijete, da sem res v skrbeh, če bom vstanu tisti denar zapraviti sproti.« 

»Torej petsto kron?« Se je imenitno začudil moj prijetelj, tisti, ki me je imenoval izgubljenega človeka, in mi pomežiknil. »Petsto kron?« je ponovil in se je zasmejal.

Moško sem pritrdil in z roko počil po marmorni, tenki mizici, da so zažvenkljale karafe na srebrnem podstavku.

Ponudil mi je roko:

»Čestitam, iskreno čestitam, ampak vseeno te je škoda. Torej boš obesil na kol umetnika in literata?« 

O, krasen človek je bil moj prijatelj! Tako sva se lepo potegovala, drug drugega, in se prijazno menila.

»Seveda, seveda! No, kajpak, zdi se mi celo, da se bom oženil. Zakaj zadnji čas je.« 

Popolnoma sem se pociganil in več ne držim, ne na božje, ne na cerkvene zapovedi. Zato bom vtaknil glavo v rožni, sladki jarem.

»Na roko,« je dejal moj prijatelj, tisti, saj veste, kateri, »na roko, svetujem ti, da se oženiš čimpreje! Ako še nimaš nič izbranega, obrni se name! Jaz ti jo pripeljem, če le zlodej ni! Ali hočeš tako, ki ima hišo in denar, ali imaš pa morda rajši tako, ki ima le materno doto? Lahko boš izbiral, čeprav si izgubljen človek in literat.«

»Ha-ha-ha,« sem se tužno zasmejal, zakaj spomnil sem se v tem tenotku svojega dekleta, ki sicer ni pravzaprav moje dekle, ampak rad bi jo imel.

»Vse napraviva, moj predragi, in vkratkem. Jutri mi izplačajo prvih 500, in s tem se že lahko začne. Zdaj pa, pojdiva! V »Jugoslovanskem hramu« imajo izborno rebulo! Taka je, ti pravim, da jo hodijo ponoči angelei pit, in zjutraj jih komaj nosijo peroti, ko se odpravljajo nazaj v nebeški raj. Pojdiva na rebulo! Dragi prijatelj moj!«

In tako se je začelo. Drugi dan, misli, srečam drugega prijatelja. Tistega, ki me ima za poeta in literata. Glavico svojo, lepo rdečo, nedolžno glavico je nagnil in dejal:

»Čestitam! Torej 500 kron na mesec! Kdaj pa nastopiš?« 

Pogledam, gledam svojega prijatelja, ki ima lepo – rdečo glavico in ki me ima za poeta.

»Prijatelj, kako misliš?«

»No, nikar se ne delaj tako nevrednega! Saj že vse mesto govori, da boš ti urednik novega lista konservativno patrijotičnega programa, od desetih strani sem že slišal.«

»Prijatelj, ti se motiš! Niti v sanjah mi to ne pride na misel.« 

Zmajal sem z glavo in kazal zelo resen, dostojen obraz.

»Ah, to je vendar preveč! Nikar ne taji tako nesramno!«

»Prijatelj, kaj bom tajil! Nimam kaj tajiti; jaz zanikam.« Zardel sem jeze in žalosti, da me prijatelj tako slabo sodi. Jaz da bi obesil literata na kol!

»To je pa že preveč! Nikar se mi ne laži! Vidiš, kako si zardel, ali povem ti, da to ni nič hudega pravzaprav! Samo čudno se mi zdi, ker si bil časih tako radikalen.«

»A-ha!« Sem kimal. »A-ha!« Sem pritrjeval. »A-ha!« 

In v glavi se mi je zjasnilo. Tisto popoldne torej s tistimn prijateljem, ki me je imenoval izgubljenega človeka, je bilo usodepolno. Šalil sem se, s smehom sem govoril o uredniku s 500 kronomi, in glej, moja šala je postala resnica. Kar sem govoril, je letelo s sto ali dvesto jeziki v mesto in po mestu. In sedaj ne pomaga več se braniti in govoriti istino. Čimbolj se zagovarjaš, tem bolj gotovo si zločinec. In prijatelj se ti zasmeje:

»He-he! Stopili smo na rep, gadu!«

Zaupljivo in zvesto smo začel:

»No, torej, ker ti je že znano, seveda, ti povem vse. Sprva mi je obljubljenih samo 500 kron, ali za vsako posebno uslugo, no, saj več, kake so te usluge, dobimo posebno nagrado. Mislim, da mi ne bo dosti manjkalo do tisočaka vsak mesec.« 

V tem smislu sem govoril in tolažil prijatelja.

»Torej je vendar le res,« je zmagoslavno zaklical. »Da, da, časi se spreminjajo. Kje so zdaj tvoje besede o značaju in prepričanju!«

Vstal sem in udaril prijatelja za uho.

»Tepec!«

Zbudim se težke glave, belo dopoldne je gledalo skozi okno. Pogledam na mizo, kjer je ležal šop pisem; danes mi jih je moral prinesti poštni pot.

»Spoštovani, predragi gospod!« je reklo prvo pismo. »Ne ostrmite, da si drznem jaz, Vam neznanka, pisati. Veli mi srce in narekuje mi srce te-le besede: Polna sem spoštovanja do Vas in polna ljubezni in zato si ne morem kaj, da Vam ne bi zaklicala:

»Kaj počenjate, gospod Ivan Svetel? Zakaj hočete zavreči moje udano, požrtvovalno srce?! Res je, ne poznava se, ali slišala sem, da ste se zamaknili v znano mestno »gospico« (gospico je podprla z ušesci). In jaz Vas svarim in Vam kličem: Ne zavrzite se, ne zavrzite mene, ki Vas ljubim, spoštujem in čislam, ki grem z Vami na konec sveta. Srečala sem Vas, in glejte, popolnoma ste se zanemarili. Ali ne bi bilo prelepo Vam, če bi imeli ob svoji strani udano, zvesto ženico, ki Vam bo najmanjšo željo brala iz oči? Izpovejte se svoji Vas ljubeči modri prijateljici Evlaliji –«

Pripisano je bilo: »Nora leta mladosti so sicer, hvala Bogu, za menoj, a zato upam, da Vas bi s pametno in svetapolno besedo tim laše vodila po sladki cesti zakonskega življenja v srečo in blaženost. Pridite jutri v novo ulico, in tista gospodična z belim klobukom, ki se Vam prikloni, sem jaz.«

»Hvala Bogu in slava Evlaliji!« sem dejal in odprl drugo pismo. Pisala je je mlada roka, pisala je je gospodična. In tako je stalo v pismu, da me ima v srcu zapisanega, in če hočem, da se lahko tudi kaj intimnejega pogovorim ž njo. »Nisem bogata, ali ljubim Vas in ljubila Vas bom.« V pripisu je stalo. Naj ji odgovorim pod: rožica, post. rest.

»Vrla Rožica,« sem pomislil, kaj ti je treščilo v glavo? Tudi tebi, ne le modri Evlaliji? Torej sta tudi vidve slišali, kako bogastvo, kaka čast me čaka! Res, cel magnat bi bil, takorekoč kralj s peresom mestu žezla. Ali motita se; jaz sem samo literat in pijanec ...«

Pregledal sem druga pisma. Na, evo! Kaj mi piše Šelica? Da sem imeniten kakor nihče, in da bi si štela v največjo čast in veselje, ako bi mi smela in mogla prišiti gumbe na mojo suknjo.

»To si velja zapomniti,« sem pomislil. »Odgovoril ji bom v tem smislu, da jo sprejmem z največjo spoštljivostjo, ako mi stori po svoji obljubi. Da ji bom odprl vrata in okna, samo srce bo ostalo zaprto. Zakaj to je oddano gospodični Zorici. No, a to je žalostna povest moja, ki se je nerad dotikam, zakaj tedaj hipoma vzplamene moje želje in misli, izplamene in hite k visokemu hladnemu angelu. A to je zaman in zaman!

In kakšno je bilo zadnje pismo?

Pisal mi je krojač, pri katerem sem visel za nekaj sto kron. Slišal je, da me čaka imanitna služba in zato gotovo potrebujem nove obleke. Ako mi je drago, naj se potrudim k njemu.

Dobro, to je dobro, sem dejal in se potrudil k njemu.

»To bi bilo torej v redu, gospod mojster,« sem ga pohvalil, ko sem se preoblečen in nov, moderno opravo na sebi, ogledoval v zrcalu.

»To bi bilo v redu, hvala vam najlepša: ne pozabim vas. Ali ...« sem mu šepnil sramežljivo, »ali nimate morda kaj pisanega papirja,« pomel sem s prsti, saj veste, sedaj sem v trenotni zadregi, ampak ...«

»Gospod Svetel,« je rekel gospod mojster, »kar recite! Saj se poznamo! Ali sta dosti dva bankovca?«

Razveselil sem se, ali pokazati nisem hotel tega barbarizma. »No, za prvo silo, mislim bo že. Seveda ...«

»Prosim, prosim, torej tri.«

»Tri. Dobro! O priliki vrnem z obrestjo.«

Šel sem.

To je bilo sicer lopovsko, kar sem naredil. Toda – sem jaz li kriv? Kaj me niso izzivali naravnost?

Da utolažim svojo vest, sem šel in se napil.

Ali v tem se je zgodilo nenadejano čudo.

Nastopil sem svojo uredniško službo, in glejte, moji dohodki so se v trenotku ne podvojili, ne početvorili, ampak postoterili. Nisem dobival vsak mesec 500 kron, ampak vsak dan 5000 cekinov. In je-li čudo, ako se niti presladka gospodična Zorica ni mogla ubraniti moji gloriji?

Zdaj je bila moja, hodila sva po elegantni, z rdečimi preprogami okrašeni sobani, vodil sem jo za roko in jo položil na ognjeno otomano. Pokleknil sem pred njo in ji poljubil roko. Vzdignila me je, in jaz sem jo vzel v naročje in s strastno ljubeznijo sem se vsesal v njene škrlatne ustnice.

Ali čuj! Kateri vrag razbija na moja vrata!

»Ali se mi ne pobereš, potepuh,« sem kriknil v divji jezi, »če ne te obesim na prvo drevo!«

Vrag je razbijal naprej.

»Ti se drzneš strašiti mojo kraljico? Ali ne veš, da sem jaz kralj s peresom? Lopov!«

V trenotku se je začela Zorica trgati iz mojega objema, odhajala je in stopila skozi okno.

»Kraljica, venčana kraljica, ostani!«

Vrata so se odprla, in jaz se zbudim.

Pijan krok je ležal težko na mojih očeh, in ko spregledam, stoji mojster krojač pred menoj. In –

Ne bom pravil, kaj in zakaj in kako. Dosti je, ako ti povem, da je mož že prejšnji dan šel in pouzvedel, da skače moja služba po deveti deželi. Res, bile so muke, da sem potolažil poštenjaka –

Ali nekaj imam le od tega urednikovanja: Niti en gumb mi sedaj ne manjka na suknji. Šelica je ostala mož-beseda, ako naziv »gospodična-beseda« ni v navadi. Jaz vsaj bi ga ne mogel rabiti.

Končal je Ivan Svetel svojo lepo povest in se zazrl v temno noč, ki je že gosta in neprodorna zagrinjala gozd in goro. Kos je bliskal in treskal v smrečju.

»A Rožica? A Zorica?«

»Rožica? Časih srečam bledo, a zelo simpatično punčko. Gleda me s velikimi, vprašujočimi očmi, kakor bi mi nekaj očitala. Zdi se mi, kakor bi bil nekaj zakrivil, a je niti ne poznam, in ne vem, ako je Rožica.«

»A Zorica?«

»Ostala je – kot zvezda severna ledena. Udajam se novim ljubeznim, ali ...

Porušen božji hram je – hram, malik prevrnjen še je – bog.«

Zdaj je bilo vse nebo v zvezdah; o, to je morala biti veličastna pojedina v nebesih. Vstala sva, in mraz je nama bilo.

Ni navada, da bi se končal feljton z epilogom. Oprostite, da napravim izjemo in govorim s Shakespearjem, si licet parva: Ne prihajam kot beračica, zato bi mi slabo pristojalo pekljanje. Začeti moram z zaklinjanjem, in začeti hočem z ženskami: Zaklinjam vas, gospe in gospodične, pri ljubezni, ki jo gojite do moških, bodite temu feljtonu naklonjene, v kolikor je vam všeč. In zaklinjam vas, o moški, pri ljubezni, ki jo gojite do žensk – in na vašem gizdavem smehljaju vidim, da jih nihče od vas ne sovraži – da mi pomagate, da bo feljton ugajal. Da sem deklica, bi vsakega izmed vas poljubil, katerega brada bi mi ugajala, katerega obraz bi mi bil všeč in katerega sapa bi mi ne bila zoprna.