Uradno

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Uradno
Milan Pugelj
Izdano: Domovina, 1919
Viri: št. 23
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Trg Migovci šteje toliko ljudi, kakor večja mestna hiša, zidana za stranke. Lepa naravna lega ga dela jako prijaznega. V njem žive kmetje, obrtniki, mali trgovci in nekaj uradnikov.

Med temi nas zanima najmlajši med njimi, provizorni učitelj Pavel Srebre. Ta mladi, rjavolični, krotki in nebrkati gospod opravlja tudi službo občinskega tajnika in ima ravno danes nujno nalogo, ki mu jo je poveril zbor občinskih odbornikov v včerajšnji redni seji. V tri ure oddaljeni kmečki občini na Jelovem obhaja zadnji dan tega meseca veliko slavje pred letom dni osnovano telovadno društvo »Jelovski Sokol«. Omislilo si je svoj prapor, rdeč in ponosen, v katerega sredi se sveti zlata ptica sokol. In to je vzrok in namen veliki svečanosti.

Kakor mnogi narodni uradi, tako je dobila tudi občina Migovci povabilo, naj se udeleži slavnosti, in obenem s prijazno prošnjo, naj zabije v praporov drog zlat spominski žebelj, za katerega je treba poslati petnajst kron. Po daljši in ognjeviti debati, med katero je prvačilo zlasti mnenje, da treba občini Migovci zunanjega ugleda, so sprejeli občinski svetovalci predlog, naj se udeleži občina slavlja Jelovskega Sokola po županu samem, naj plača petnajst kron za zlati žebelj in naj župan lastnoročno zabije ta žebelj v imenu občinskega sveta v praporov drog. Odločno pa je temu sklepu ugovarjal poštar.

Tajnik je prejel nalogo, da mu je treba sestaviti jutri takoj zarana dopis, ki bo obsegal ta sklep. Dopoldne prideta potem še podžupan in župan, ki ga podpišeta, in nato se ima odposlati s prvo pošto.

Mladi tajnik ima še od umivanja mokre lase, gleda še zaspano, vendar kaže njegovo telo zlasti v načinu pisanja popolno odločnost. Dvakrat, trikrat zavije in zakroži z roko po papirju in začne: Slavnemu društvu »Jelovski Sokol« ...

Tu zamuka velika siva krava, ki je ni prej opazil. Prišla je tiho po travi in zdaj gleda skozi okno naravnost vanj. In še enkrat strašno zamuka.

Tajnik se nekoliko razkači, prežene kravo z ravnilom, sede nazaj in se brani muham. Soba je preprosta, kmečka. V levem kotu od tebe, če stopiš skozi vrata, stoji velika zelena peč z dvema zapečkoma. Okoli nje je rjava klop. Od vrat do peči stoji miza, kjer mesi ob ranih jutrih gospodinja testo. Tej nasproti stoji druga daljša, kjer domači zjutraj, opoldne in zvečer jedo, če niso na polju. In ob koncu te mize na prostoru, ki se širi od peči dalje proti oknu, je tretja okrogla miza, založena s popirji, koder lazijo muhe. In ta miza je pravi občinski urad. Za njo sedi nebrkati gospod tajnik, ki nadaljuje svoje pisanje takole: Na redni seji občinskega sveta dne 19. junija tega leta se je sklenilo, da se migovska občina odzove prijaznemu povabilu jelovskega Sokola s tem, da plača 15 kron za žebelj, ki ga zabije v praporov drog na slavnostni dan njen župan, gospod Peter Kljukar. Z odličnim spoštovanjem za občinski urad v Migovcih:

Tu je šinil mimo okna poštar in obstal naenkrat na pragu – debel, nizek in potan.

»Sa« – je pričel in se zaletel z glasom – »sakralot, kaj pa delate, ljudje božji! V teh časih in – Sokol! Ali ne vidite razmer? Ne pišite, vam pravim!« 

Tajnik reče nato udano: »Govorite z gospodom županom!«

»Saj tudi bom! S – s – strela! O – bom!«

Poštar dvigne pest in naglo odide.

Tajnik je spis še enkrat prebral in temeljito premislil. Nato je potegnil iz mize predal, vzel iz njega belo polo popirja in prepisal nanjo besedilo. Ker je bil ravno četrtek, ki je šole prost dan, se mu ni nikamor mudilo. Vstal je, hodil gor in dol po sobi in mahal za muhami, ki so mu silile v obraz.

Najprej je pričakal podžupana, vpokojenega nadučitelja Oroslava Koprivca. To je bil čokat in siv mož, ki ga je tlačila naduha. V hišo je stopil zasopljen in hropeč, sedel na klop ob vratih, se opiral z rokami na palico, ki je imela za držaj izrezljano opičjo glavo, in čakal, da se mu poleže hropenje v prsih. Ko je čutil, da ima dovolj sape, se je oglasil hripavo in bolniško.

»Fronek, ali ste napisali?«

»Sem!«

»Dajte!«

In Fronek je dal.

Po izbi bi bilo popolnoma tiho, če ne bi brenčale po njej muhe kakor pred uljnakom čebele, kadar je dan solnčen in brez vetra. Gospod podžupan je bral in mrdal z ustnicami. Obenem so se majale sive pristrižene brke, raztresene po obrazu in vratu, in dolge obrvi nad očmi. Ko je prebral do konca, je gledal še dolgo v pismo in rekel po temeljitem prevdarku: »No, dobro! Tako se da napraviti, to je res. No, ampak, ali bi ne bilo bolje, če bi dostavila midva tukajle zgoraj, kjer ste zapisali »Slavnemu Jelovskemu Sokolu, telovadnemu društvu na Jelovem« za besedico »društvo« kratico »itd.«? To, veste, se glasi potem vse drugače!«

Starec se zravna in prebere: »Slavnemu Jelovskemu Sokolu, telovadnemu društvu in tako dalje v Jelovem. Ali ste slišali? In tako dalje! Eno že imamo! Ta »in tako dalje« pomeni neko neizmernost in je v naslovih vselej jako prijeten.«

In gleda po pismu naprej in pravi: »Še nekaj, aha, poglejte! Besedo »cenjeni« bi lahko vtaknili tukajle vmes! Vi imate takole: »Na redni seji, občinskega sveta dne 19. junija tega leta se je sklenilo, da se migovska občina odzove prijaznemu povabilu jelovskega Sokola«; jaz bi vštulil besedo »cenjeni« in potem bi se glasilo takole: »Na redni seji občinskega sveta dne 19. junija tega leta se je sklenilo, da se migovska občina odzove prijaznemu povabilu cenjenega jelovskega Sokola«. Ali ste slišali? To je pravo, kaj ne? No, le čakajte, zdaj bom pa jaz še enkrat vse prebral in potem bo v redu.«

Starček bere, tajnik stoji in strmi v list, ki se trese v starčkovih rokah. Zopet se čuje brenčanje muh, ki se spreletajo v snopu solnčnih žarkov, lijočih skozi okno. Na dvorišču prične kokodakati kokoš.

Starček ustane in drsa počasi proti občinskemu uradu, k okrogli mizi, založeni s popirji. Sede, omoči pero in piše s tresočo roko na čisto polo: »Slavnemu Sokolu, telovadnemu društvu itd. na Jelovem. Občinski svet občine Migovci je sklenil 19. junija tega leta v svoji redni seji, da se migovska občina kot zavedna narodna občina odzove prijaznemu povabilu cenjenega jelovskega Sokola in da plača 15 kron za zlati žebelj, ki ga zabije na slavnostni dan v praporov drog njen župan, gospod Peter Kljukar. To daje na znanje občina v Migovcih: Oroslav Koprivec, podžupan.« 

Podžupan je bral in kimal, odložil pero in rekel: »Takole! Pa naj podpiše še župan!«

Med tem je smuknil mimo okna poštar, odprl naglo vrata in obstal na pragu. Mokra pleša se mu je zasvetila in usta so se odprla, kakor bi počila svetla krogla.

»Jaz sem bil včeraj proti, salament,« govori zasopljeno, »sem danes proti in ostanem proti. Vsaka zveza s Sokolom naj se opusti!«

Podžupan gleda, gleda in pravi.

»Sklep je sklep!«

In vsi trije – poštar, podžupan in tajnik – dvignejo rame visoko ter jih izpuste navzdol kakor na komando.

Nato odideta poštar in podžupan.

Tajnik čaka župana. Stopi iz sobe in hodi okoli hiše. Župan je brat kmeta, pri katerem stoji občinska uradna miza. Kot bivši profesor uživa mir svojih starih let na deželi. Stanuje v beli izbi nad vežo in na ta dan je proti jutru na novo zadremal. Po cvilečih lesenih stopnicah prestopa v vežo šele zdaj, ko se nagiba dopoldne h koncu. Suhljat je, nosi majhno sivo in špičasto brado, glavo drži po strani in gleda preko očal. Ko opazi na pragu tajnika, reče: »No, pismo je pa že, kaj?«

»Da! Napisal sem ga sam in gospod podžupan Koprivec je napisal in podpisal že tudi drugo.«

Gresta v sobo. Župan sede za uradno mizo in bere. Vmes pravi: »Dajte, prosim vas, dajte!«

»Prosim, prosim!«

»Dajte, dajte!«

»Ne razumem, kaj naj storim!«

»Ne vi, muhe, muhe!«

In župan se je naenkrat vzdramil iz branja in položaj pojasnil: »Nič, nič, le pri miru ostanite. Govoril sem mimogrede, misleč samo na vsebino dopisa. Prečital sem oba in reči moram, da bi se skoro prej odločil za vašega kakor za njegovega. Čemu, prosim, ta »in tako dalje«? Kako bo Sokol na Jelovcu »in tako dalje«?! In tudi ta »cenjeni« mi ni všeč, ker to ne zveni uradno, temveč privatno, kar pa ravno zavoljo tega ne sodi v uradni dopis. Konec mi je pa zopet na dopisu podžupana bolj všeč. »Z odličnim spoštovanjem«, to je nemogoče. Čakajte, napisal bom sam!«

Župan sede in piše: »Prejmi Sokol, telovadno društvo na Jelovem. Županstvo v Migovcih poroča, da se udeleži sokolske slavnosti v osebi župana, ki zabije v praporov drog zlat žebelj. Na zdar! Župan Peter Kljukar.«

Vstane, hodi po sobi, drži v rokah svoje pisanje in pritrjuje z glavo vsaki besedi. In v tem se vrne poštar s kapo na glavi, debel in obrit in zaripel:

»Kaj, vzklikne, kaj. Ali nisem dejal? Zdaj pa imate! Vlada je sokolsko društvo na Jelovem razpodila.«

»Kaj se to pravi: razpodila?« se začudi župan.

»No, razpustila!«

In vsi umolknejo in se na tihem zgrozijo. Fronek zgane vse tri dopise in gre ž njimi k oknu. Po travi se še vedno pase krava, in ko zagleda v Fronkovih rokah bele popirje, se približa – gugaje se in otepaje z repom. Svoj široki gobec dvigne na okno, zanese spodnjo čeljust po strani od zgornje in zgrabi nerodno vse tri dopise. Popirji izginejo, a krava stopi korak nazaj, gleda hvaležno v oblake in jih zveči.