Ura (Ivan Cankar)
| Ura Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Alojzij Grad.
| |||||||||||
V sobi Rekarjeve babice je bilo zmirom tako strahotno tiho, mrtvaško. Dasi sta bili obe okni precej visoki in čisto omiti, vendar ni bila nikdar nobena stena popolnoma svetla: zdelo se je, kakor da je vse zavito v nekako motno, sivo meglo. Pohištvo je pričalo o izredni starosti. Velika, žolto-rudeča skrinja s čudovitimi, temnimi oruamenti, — dva visoka, nerodna stola, — velika miza, ki je bila morda nekdaj bela, a je zdaj na Bog vé kakšen način popolnoma osivela, — visoka postelj, pogrnjena s temno-zeleno odejo, — moj Bog, vse tako grozno resno, dolgočasno…
V kotu na skrinji je sedela dan za dnem Rekarjeva babica. Prejšnja leta je navadno držala na kolenih knjigo o življenju svetnikov ter čitala polglasno in z ustni šepetaje; zdaj pa so ji oči tako oslabele, da kljub vsem naočnikom in najskrajnejšim naporom ne more več razločevati meglenih, plešočih črk pred seboj. In tako sedi tibo, s prekrižanima rokama; tresočo glavo in polodprtimi očmi ter premišljuje. Ali ona ne misli in ne govori nikdar o sebi. Kadar se spominja davnih časov, tedaj vidi najbolj jasno take ljudi, ki jih je srečala le parkrat v življenju.
Tako jo pride oni dan posetit soseda in kar sredi pogovora prične babica iznenada plakati.
„Kaj pa vam je, babica, da ste tako žalostni?“
„Ah, glej, soseda, — ali so jo poznala, Mirtičevo Franico? Pa kako bi jo ti poznala, ki si mlada… Glej, utonila je revica, ko je šla na Potok po vodo… Ej, tako lepo, pridno dekle, pa umrje. Petdeset — dvainpetdeset — štiriinpetdeset let bo tega… Oh, oh, ubožica!“
In babica je začela tako plakati, da se je sosedi že sitno in težko zdelo, ter je tiho odšla.
Čez par dni pa je ravno tako naneslo, da je mimogredé opomnila Mirtičeve Franice.
„Ej,“ pravi babica, „utonila je, utonila. Pa kaj hočemo; vsakega doleti, — tega tako, onega drugače.“
Soseda malo zakašlja, obrne se v stran ter se začudi:
„Moj Bog, kakšna ženska! V nedeljo je pa tako plakala…“
A kolikor tudi je babica slabela — leto je prešlo za letom in ona je še vedno kakor prej sedela v istem kotu na stari skrinji. Že od davna je govorila vsakomur, ki je prišel k nji: „Umreti bo treba, umreti; smrt je na pragu… A lahko umrjem, — kaj pa me veže na ta svet?“ In vselej se je ozrla po teh besedah na steno ter vzdihnila…
Tam nad njo je visela stara ura, vsa očrnela in zaprašena. Številke so bile zamazane — šesta in sedma se skoro niti več poznali nista, — večji kazalec je bil znatno na levo zakrivljen; uteži, razni svinčeni kosi in železni obroči viseli so na trakovih, katere je svoje dni, ko se je verižica utrgala, najbrže babica odstrigla od kakšnega starega predpasnika; — in pomislite, ura je kljub svoji častitljivi starosti vedno jednako šla, to se pravi, za dve uri prekasno; nihalo je tiktakalo naprej in naprej, in to v nenavadnem, zamolklem tonu.
To je bila babičina ura. In babica jo je ljubila bolj kakor vse na svetu. Nihče se je ni smel dotakniti. Vsako jutro jo je navila sama s tresočimi rokami; a ravnala je na lahko, skrbno, kakor mati z bolnim detetom. Srečen smehljaj je razjasnil kakor solnčni žarek ves njen obraz, ko so kolesca zadrdrala: tik-tik-tik-tik — drrrrrr… In babica se je še slajše namuzala: „Ej, kako ti to ropeče, ubožica!“ …
Ali babica je naposled popolnoma onemogla. Le težko, prav težko se je spravila zjutraj na skrinjo; a oni torek so ji opešale roke, ravno ko je zajutrkovala, tako da se ji je polila kava na krilo, od koder je pritekla v tankem curku čez skrinjo na tla. Babica je pripisovala to nezgodo svoji nerodnosti; a soseda, mati Markova, ki ji je kuhala in nekoliko postregla, ta je babici odločno zapovedala, da naj je odslej pri mizi in ne na skrinji, kar se je babici sprva silno zamerilo.
Mati Markova je bila že petnajst let sem dolžna Rekarjevi babici dvesto goldinarjev. Dala jih je bratu, da je mogel v Ameriko, odtlej pa ni bilo od njega nobenega glasu več, tako da sta obupali obe, babica in Markova.
„Hranila sem jih za stare dni, ko ne bom mogla več gibati, — ná, pa je tako… Je že Bog hotel…“
„Dejal je, da pošlje najpozneje čez jedno leto vse, kar sem mu posodila in še veliko več, — glej, zdaj pa niti ne piše ne. Kdo bi si bil mislil. Da bi se mu le nič hudega ne pripetilo…“
Tedaj pa se je zgodilo nekaj, česar bi si babica niti v najmirnejših sanjah ne bila mogla misliti.
Dva dni potem, ko je kavo polila, vstane babica kakor navadno ob šestih zjutraj, postélje posteljo, na to pa sede godrnjaje za mizo, gleda nekaj časa na skrinjo, zavzdihne in vzame molek v roko. Zmolila je vse tri dele rožnega venca, potem pa pristavi k skrinji stolček, da bi lažje prišla nanjo… Navijala je uro toliko časa, da je naposled že odbila pri sv. Lenartu pol devetih, — a matere Markove ni od nikoder.
Babica pa čaka, — do jednajstih, dvanajstih.
„Morda je zbolela, Markova, da je ni… Vendar, vsekakor je čudno to… bi vsaj kakšnega človeka poslala sem… pa nič ne…“
Kar prihiti v sobo soseda Murnovka, vsa nemirna in zasôpljena.
„Ali nič ne veste, babica, ali prav nič ne veste…?“
„Pa vendar ni Markova…?“
„Prav ona…?“
„Bog se nas usmili… pa tako nagloma? Saj ji ni bilo nič; še včeraj je bila tukaj.“
„A kaj mislite, babica! Ni umrla ne, ta ženska ničvredna… Dolžna vam je, pa tako napravi… V Ameriko je šla; sinoči se je odpeljala v Ljubljano.“
Babica odpre usta in sklene roke.
„Da, ravno tako je, babica… Še oni teden je dobila denar od brata, veliko denarja, pravijo… Pa vam ni prav nič dala?“
„Čudno je res to napravila, grdo… Pa je že božja volja taka.“
Babico je začelo skrbeti.
Dobivala je vsako leto dvainštirideset goldinarjev „penzijona“, ker je bila prejšnje čase babica v Malinovem. Dokler je bila tu mati Markova, — o, to se je že še živelo. Pa kako bo zdaj? Stanovanje osem goldinarjev na leto, mleko in kava, to bo kakšnih petnajst, — no, to bi se naposled shajalo, samo vprašanje je, kdo bo kuhal. Postrežuice nikakor ne more najeti, vzela bi ji gotovo vsaj polovico penzije, — in kaj bi potem, — kakšna hrana? Ne, to bi ne moglo biti!
Uboga babica!
In vrh vsega tega pride popoludne njena hči, žena črevljarja Maka.
„Lepo vas prosim, mati, posodite mi dva goldinarja, — samo za malo časa… Danes se selimo, pa nobenega krajcarja ni. Saj veste, kako je zdaj pri nas. Oh, kakšna beračija. On že ves teden ni ničesar zaslužil, — pa naj živimo! In taka družina! Zmirom vpijejo: ,Kruha, kruha!‘ Jaz pa, — kam naj grem ponj?… Saj vem, mati, da vam je težko dajati, — ali povem vam, jaz vam povrnem vse do krajcarja…“
Babica je začela še močneje tresti z glavo, kakor navadno.
„Kako ti bom dajala, ali si čudna! Saj še sama ne bom mogla živeti. Kaj ne veš? Markova, ta potuhnjena ženska, je šla v Ameriko. No, kaj hočem zdaj?“
Makovki je šinila v glavo misel, ki jo je ovladala tako, da ni odgovorila v prvem hipu ničesar na čudovito novico. Naposled, po kratkem preudarku, iznenadi babico z imenitnim predlogom.
„Veste kaj, mati! Gori pri Andrejašu je soba zelo velika, da bo prostora za vse dovolj… Vi morate tako imeti koga, da vam kaj postreže in skuha. Kaj bodete na stare dni še tukaj samotarili in stradali, pa še za vsak krompir drago plačevali. Pridite k nam. Jutri vzamemo te vaše stvari in tako bo vse v redu.“
Babica je bila silno iznenajena, in dasi ji predlog ni bil neljub, vendar se je nekaj časa odločno branila, da ne bi drugi mislili, da se jim vsiljuje.
Drugi dan se je babica selila.
Vse je bilo že zunaj na vozu; v sobi je ostal samó še en stol, na katerem je sedela babica, in pa ura je še visela na steni.
Mak pride notri.
„No, babica, zdaj pa kar na voz. Zad na skrinjo bote seli; saj bo počasi vozil. Malo vstanite, da stopim na stol in snamem uro…“
„Ne, Jože, čakaj! Uro bom jaz sama vzela, saj ne znate ravnati z njó…“
„Za božjo voljo, vi vendar ne bote lezli ponjo, saj komaj stojite. Le nikar se ne bojte, da bi se ji kaj zgodilo.“
Babica je vstala in Mak je stopil na stol. Ali takrat, sam Bog vé, kako se je to zgodilo, — ravno ko je snel uro s stene in hotel stopiti na tla, stol zaškriplje, Mak stegne roki in ura pade na tlà. To je bilo vse tako hitro, da se babica niti prav zavedla ni. Ali čez par trenotkov je razprostrla tresoče roké in hitro, kakor že najmanj deset let ne, stopila k Maku in vzela uro iz rok. Z vso ljubeznijo jo je pritisnila k sebi in govorila s popolnoma tujim, nenavadnim glasom:
„Ti… ti… kaj si napravil. Kaj bo zdaj z njó! Polomil si jo, ti… Ali ti nisem povedala! Pustil bi bil mene, zakaj ei se silil. Ali jo boš zdaj ti popravljal… Kaj je bilo sploh vsega treba? Pustili bi me tukaj pri miru, vi vsi, saj Vas nisem klicala, da bi mi uro polomili. Svoje nimate, in zdaj ste pokvarili še mojo…“
Oči so se ji začele megliti in kmalu je tekla po licu debela solza ter kanila naposled na uro, ravno na dvanajsto številko.
Babica se ni dala utolažiti. Ko se je peljala na vozu proti hiši Andrejaševi, držala je ure v naročji in tarnala. Mak se je silno jezil.
„Kaj vraga, saj to se da popraviti. Nič hudega ni, kakšno kolesce se je malo premaknilo.“
„Nič hudega ni?… Oj ti!… Komu jo boš zdaj dajal iz rok ? Nihče ne zna z njo ravnati, kakor je treba. Pokvarili jo bodo še bolj, da ne bo za nobeno rabo več. Kar pusti jo pri miru…“
„Kako pa se je prav za prav zgodilo, da ti je padla iz rok?“ prašala je Makovka.
„Stopil sem preveč na kraj stola, — ta se zmaje, — jaz se hočem vloviti z rokami, da bi ne pal — in tako seveda —.“
„Pustil bi bil mene“, tarnala je babica, „kaj ti nisem rekla —.“
Mak se je ujezil.
„Molčite vendar naposled! Saj ni taka škoda, če se ta stari kolovrat razbije.“
„Stari kolovrat?! O—o!“
Babica je bila užaljena na dno srca. Tiho je sedla v kot in molčala.
In odslej je sedela dan za dnem tiho na svojem stolu, vrtila molek med prsti ali pa s prekrižanima rokama premišljevala… Z žalostnim obrazom se je ozrla zdaj pa zdaj na polico, kjer je ležala njena ura, zaprašena in zapuščena…
„Nesi vendar enkrat to uro Košmerlju, da jo malo popravi!“ opomni rekoč Mak svoji ženi.
Babica se zgane, nagne glavo naprej in posluša.
„Kdo bo to popravljal, — saj ni vredno“, odgovori Makovka; takoj potem pa pristavi. „Nazadnje je vse jedno, če je tukaj ali tam; ponesem jo nocoj, morda vendar še kaj napravi z njo…“
Prešel je mesec, prešli so trije meseci, — ure ni bilo nazaj; vsi so pozabili nanjo.
A babica je trpela… Strah jo je bilo ponoči, ko ni slišala nad seboj ljubljenega tiktakanja; po dnevi se ji je zdelo, da leze čas uprav po polževo, — ah, saj ni imela najmanjše stvarice, ki bi jo zabavala in veselila, — vse je zdaj tako megleno, dolgočasno… In odtujila se je svojim ljudem. Kadar je Makovka začela z njo govoriti, opomnila je babica vselej ure, to pa se je zdelo hčeri že „preveč neumno, ven in ven tarnati zaradi tako neznatne stvari“. Zato je babica rajše molčala. O čem pa naj govori o drugem, kakor o svoji uri.
Mak je tiho šival pri svoji mizi. Žena je odšla nekam v vas, otroci pa so bili pred hišo. Okrog babičine postelje, po odeji, po vzglavji in celo po njenem obrazu so posedale muhe in brenče spet odletavale… Babico je ovladal spanec…
Vzbudila se je že pozno v noč. A ko se vzbudi, skloni se v postelji kvišku, upre roke na blazino in gleda s široko odprtimi očmi v temo.
„Tik-tak, tik-tak, tik-tak…“
Babica se začne tresti od vznemirjenja, od slasti.
Od kod prihajajo ti glasovi? … Počasi dene nogé izpod odeje in poskuša vstati. Ah, starost, onemogla starost! … Tri mesece najmanj je že tega, odkar je zadnjič mogla priti ob palici do vrat. Odtlej pa ji ni bilo mogoče več storiti dveh korakov…
„Tik-tak, tik-tak, tik-tak…“
Babica zbere vse svoje moči. Upre se z roko ob postelnjak in posluša par trenotkov.
„Tam visi, poleg omare… Blizo tu je miza; da bi le do nje prišla; samo dva koraka.“
Babica razprostre roke in trepetajoča, pol v sanjah omahuje dalje; noge se ji šibijo in z vsem telesom se nasloni na mizo, malone brez zavesti. Tako počiva skoro četrt ure.
„Tik-tak, tik-tak, tik-tak…“
Dvigne se in premišljuje. V glavi se ji vrti, da se mora trdno prijeti za mizo.
„Moj Bog, samo še trije koraki… Tam mora viseti, od tam prihajajo glasovi… Naj se zgodi, kakor je božja volja… Dalje!“
Babica spusti mizo, in hitro, kakor bi dobila nove, mlade moči, stopi k steni, z rokami pa prime za verižice in pritisne uteži krčevito k sebi… V tistem hipu pa se ji zazdi, kakor bi se vsa soba na moč zamajala, noge ji omahnejo in nezavestna se zgrudi na tla…
Makovka se vzbudi.
„Jože, ali nisi ničesar čul?“
„Ne… kaj je bilo.“
„Zdi se mi, da je nekaj zaropotalo… Glej, — kaj se tam sveti? Moj Bog, mene je strah, — tam pod uro, — ali ne vidiš?“
Mak vstane, da pogleda, kaj bi bilo. Ko se skloni nad babico, zakliče prestrašen in osupel.
„Žena, tu nekdo leži.“
„Prižgi luč, Jože!“ odgovori Makovka in se zagrne čez glavo.
Mak prižge luč, a to je trajalo precej časa, zakaj roka se mu je tresla…
„Jezus Marija! Mati…!“
Drugo jutro je prišel zdravnik. Zamrmral je malovažno : „Hm, starost… To ni nič čudnega!“ In odšel je.
Popoldne je prišel gospod Franc z zadnjo popotnico in čez teden dnij je ležala babica na mrtvaškem odru.
„Kaj so iskali tam… in ponoči?“ vpraševal je Mak najmanj po desetkrat na dan.
„Uro so slišali, nič druzega ni bilo, — in tako jim je bila pri srcu, da so lezli k nji… Zakaj jim nisi povedal, da si poslal ponjo?“
„Kdo se je na to spomnil? In kdo si je mogel kaj tacega misliti. No, — Bog jim daj večni mir in pokoj…“