Upor slovenskih kmetov l. 1573
| Upor slovenskih kmetov l. 1573 Fran Levstik |
Fr. Levstik
| |||||||||||||
(Leta 1867 je bil g. Henrik Penn slovenskemu dramatičnemu društvu izročil tragedijo »Ilija Gregorič, kmetski kralj«, katero jo bil nemški izdelal in na slovenski jezik prestaviti dal. Ker igra nij nič veljala, pisatelj njen pa je širokoustne terjatve stavil, napisal je g. Fr. Levstik obširno kritiko o njej. Iz te v dramatičnega društva zapisnikih hranjene kritike posnemljemo, izpustivši uvod in konec, zanimivo Levstikovo študijo o kmetskem vporu l. 1573.)
Če se ozremo v zgodovino, vidimo, da so se kmetski vpori med Slovenci začeli 1503. leta, ter potlej dostikrat se ponavljali. Tukaj govorimo samo o vporu 1573. leta. Akopram se zaradi premajhne dozdanje kritične preiskave date pri vseh zgodovinskih pisateljih popolnem ne zlagajo, vendar je stvar mnogo jasnejša, kar je o tem vporu pisal gospod pl. Radič v knjigi »Herbard VIII. Freiherr zu Auersperg«. Z rečenim delom si je res pridobil zasluge za našo zgodovino te dobe, ki je bila pred njim še mnogo temnejša, če tudi zgodovinskih dokazov, katerih je on mnogo zasledil, največ nij dovolj kritično rabil. Po edinem Radiči ste Vi osnovali svojo igro, torej se je tudi nam tukaj samo njega držati.
Vzroki tega vpora: Strašno je bilo preoblastnih, nečloveških graščakov nasilje. Samovoljno so kmetom smeli vikšati žitnico, tlako, naklade, postavljati mostovino in druge davke. Med njimi se iz te dobe posebno grozovit imenuje Ferenc Tahi, mogočen graščak na Hrvatskem. Menda so bili vsi Zagorci njemu podložni. Gradova je imel v Sosedu in Stubici. Tahi je samovoljno povikšaval vinski naklad, podložnikom po sili jemal imovino, plenil žene in hčere, primoraval kmete, da so nerabne kljuse od njega drago kupovali. Kadar je v kleti imel zavrelico, delil jo je med svoje kmete, katere je pozneje zanje grozno terjal, in kdor nij plačal, temu je rubil živino. Kmetje so morali krmiti njegove pse in živino, pa če je kaj prešlo ali poginilo, treba je bilo z gotovino plačati, za psa celo vola vrniti. Zaslužene mezde Gusetiču nij plačal celih 8 let; Ilii Gregoriču je pobral vse: vinograde, konje in živino, kar je bilo vredno 200 zlatnikov. Zagorci so ga bili šli 1572. leta dvakrat na Dunaj tožit: o sv. Jurji in o Kresu, — ali zastonj. Vrhu tega je bil tudi veliki vojvoda Karel naložil nove dace in mitnino ter ustavil, z blagom svobodno tržiti, zlasti do morja. Kmetje so torej prijeli za orožje, ker so jih trli, nakladali jim nova bremena ter jemali stare pravice.
Namen tega vpora do njegovih izkrajnjih mej nij znan; ali toliko je gotovo, da so razkačeni kmetje hoteli odpraviti plemenitnike, graščake, mitarje in davkarje, gradove, kakor piše gosp. Radič, ali morda porušiti ali pod svojo roko vzeti, o čemer vendar nij jasnote, nove davke ovreči, pozneje tudi, ko bi se vpor dalje razprostrl, trgovini morda zopet do morja odpreti ceste, veljavo dati »stari pravdi«, katera je bila vpornikom geslo, kakor uže poprej 1515. leta. Nekteri ujeti kmetje v Ljubljani so pri sodnjem izpraševanji rekli, da so menili za vse slovenske dežele (za katere? — o tem pozneje povemo svoj dozdevek) v Zagrebu ustanoviti nekako vlado (kaiserliche Stelle), katero so morda hoteli Gubcu dati v roko, akopram so izpraševanci trdili, da so namerjali postaviti vse pod cesarja in velikega vojvoda, česar nij verjeti, ker nema nobene prave podobe; kajti kmetje so se izkušali s tem samo izgovarjati, da bi svoj vpor olepšali. Dalje so hoteli davke sami pobirati, meje sami braniti. Vendar je vsa stvar še premračna, da bi o njej imeli čist pojem. Najbrže so Hrvatje zelo posnemali ogerski, 1514. leta razpaljeni vpor; toda nij vse jasno, ali so delali z dovoljnim razumom ali ne. Bere se mnogo takega, o čemer je po pravem z glavo zmajati.
Gnjezdo kmetskega vpora je bilo po naravi na Tahijevi zemlji okrog Stubice, Kraljevega vrha (Kaisersberg), Soseda in Brdovca, torej na pravem Hrvatskem, kajti leži tudi Sosed na levem bregu Save blizu kranjske zemlje, a ne v slovenski krajini, kakor gosp. Radič pomotno piše.
Glavarji. Najvišji starešine tega vpora bo bili torej najbrže sami Hrvatje, a ne Štajerci ali Kranjci, razen samega 50 let starega Ilije Gregoriča, kateri se je bil iz Ribnika blizu Črmošnic 20 let pred vporom preselil na Hrvatsko v Brdovec pod Tahija. Vrhovno oblast je imelo kmetsko trimoštvo (Triumvirat). Trimoži so bili: Gubec, Pasanec, Magajič, kakor piše gosp. pl. Radič, kateri pozneje sam, najbrže po nepazljivosti, če se nij prvič zmotil, med nje šteje tudi Gusetiča. Prvak je moral biti Gubec, katerega so imenovali »bega« in hoteli razglasiti za kralja, kar se nij zgodilo, akopram so ga vporniki najbrže res med soboj čestili s tem imenom, kakor pričajo vse okolnosti. Tudi ogerski vpor je imel 1514. leta tri glavarje, med katerimi je Dozsa hotel biti kralj. Ilija Gregorič nij bil trimož in še manj kralj, nego ker se je pod Lenkovičem ter samim Herbartom Turjaškim bil v turških vojnah naučil boja, postavili so ga samo za najvišjega vojevodo pod trimoško roko, in trimožem je moral tožiti, ako se je kdo kaj pregrešil, da so mu oni prisodili kazen.
Črtež kmetskega upora. Kdo je uporu osnoval črtež, nij povedano; ali misliti si je, da trimoži z Gregoričem, med katerimi Gubec nij mogel biti najzadnji. Nij dvomiti, da so bili iz početka v trdni zvezi med soboj samo Hrvatje, morda ž njimi tudi nekoliko krajev od Kolpe do Save po slovenski krajini, kajti ujeti kmetje so v Ljubljani povedali, da je bilo 1572. leta o sv. Jurji iz Brdovca in Stubice prišlo 40 mož v Stopnik, v slovensko krajino zahtevat, da bi vsaka hiša dala po moža k vojni; ali vendar nij tako jasno, po kacem načinu so hoteli iz teh krajev razprostreti svojo oblast, ter kakšno poroštvo so imeli v svojih rokah. Gotovo jim je bilo še znano, kako na široko po Slovenskem se je upor bil 1515. leta razpalil; torej bi utegnilo biti mogoče, da so pred vojno res pošiljali svoje ljudi podvnemat slovenske Štajerce in Dolenjce spodnjih krajev, za Notranjce nij verjetno; toda bistro je, da nij bilo nikakoršnega na široko sezajočega zmenka, nikakoršne solidarne, dobroustrojene zveze, vsled katere bi kmetje bili po vseh teh deželah ob enem skočili na noge. Podoba je, da so Hrvatje preveč upali Kranjcem in Štajercem, kateri se najbrže zato nijso drznili upreti, ker so pomneli, koliko jim je to početje koristilo 1515. leta. Ko je pridrl Ilija s Hrvatskega, podali so se mu ljudje samo tam, kamor so prišle njegovo čete, na pr. v Brežicah, na Vidmu, v Rajhenbergu, v Sevnici in v Krškem. Razen prebivalcev teh krajev morda so res utegnili biti med uporniki tudi še drugi posamezni Kranjci in Štajerci posebno mejaši; a njihova zemlja je ostala mirna, kamor nij bilo Gregoriča z bojnimi četami.
Če vse natanko pregledamo, pokaže se, da so uporniki morda najprvo hoteli osvojiti nekoliko, pa se ne da vedeti, koliko, toda gotovo ne dosti spodnje dolenjske zemlje pod Novim mestom, ker od tod so se po črteži imeli zopet nazaj obrniti proti Samoboru, dalje nekoliko spodnjega Štajerskega, tudi nij mogoče vedeti, koliko, ali zopet ne dosti, kajti po pravici je dvomiti, da je Ilija namerjal, precej v začetku noter do Vranskega iti, in še menj je mogel biti tako nepremišljen, od tod pošiljati »nekoliko ljudi množice« v Ljubljano, in potem dalje do morja, kakor še ves preplašeni Krištof Gal 22. februarja piše ljubljanskim stanovom ter za njim pl. Radič. Saj je Gregorič precej nad Sevnico popustil Savo ter obrnil se na sever proti Planini, od koder je po črteži hotel kreniti na Rogatec, pa domu na Hrvatsko, če tudi je podoba, da mu je poprej šlo vse po sreči ter je še le pri Planini izvedel, da so uporniki bili v Krškem razbiti. Celo to nij iz gosp. Radiča popolnem bistro, ali si je bil pod Zidanim mostom Ilija brod osvojil ali ne, kar je bilo napaka, če ga nij bil. Poleg teh koscev dolenjske in štajerske dežele so hoteli tudi slovensko krajino pridružiti Hrvatskej ter vse vkupe deti pod zagrebško vlado. To se ve, da bi se ne bili nikakor branili tudi več vzeti, ako bi se bil posel dobro vršil ter kmetje po Kranjskem in Štajerskem zgrabili orožje.
V vojevalnem črteži je to največja napaka, da je v zraku slonel, ker je imel malo ali nič podpore, ne v prebivalcih tistih dežel, kamor so hoteli nesti vojno, ter na katere so tako trdno upali. V teh rečeh so torej upornici bili pravi otroci. Nijso vedeli presoditi ne svoje niti sovražne sile, ne državne moči, ne razmer posameznih dežel, med soboj, niti menda ne njihove velikosti. Vse priča, da se jim je samo nekako v mraku zdelo, kaj hote in kaj morejo; sicer bi ne bili smeli misliti, da je ves ta posel taka igrača. Vendar se zaradi zgodovinske temote zopet ne da niti o tej stvari izreči končna razsodba.
Izvrševanje osnovanega črteža.
a) Nabor. Zveza je bila med Zagorci uže, predno so bili šli poslanci na Dunaj. Število nezadovoljnikov je raslo od dne do dne. Mnogi možje so pristopili sami, posebno, kateri so hoteli biti vojevode; druge kmete so primoravali, celo mučili (?), ako nijso hoteli pristopiti. Po dnevu so malo hodili po hišah, nego naj več po noči po krčmah, kjer so treznim tudi kazali nekak cesàrsk pečat, da so jih le pregovorili. Pristopniki so prisezali zvestobo ter za klobukom nosili zimzelen, pravo hrvatsko-srbsko znamenje: »a zimzelen nosi za klobukom«; po vaseh in občinah so časi tudi pošiljali »petelinje perje«, in katera vas ali občina ga je prijela, ta je pristopila v zvezo ali »bund«. Tako smo iz kmetskih uporov dobili poprej neznano besedo »punt«.
Vsa stvar se je tedaj precej javno godila. Če primerjamo, da so takrat poročila največ ustno prenašali; da je celo po 40 mož prišlo kako večjo vas ali trg pregovarjat, pa kako slabo zna kmet molčati: po pravici se je čuditi, da je mogla nevarnost neznana ostati posebno Tahiju, kateremu kmetska velika nezadovoljnost nikakor nij bila neznana. Morda ga je njegova ošabnost slepila, da se mu vse to nij zdelo pazke vredno. Veliki vojvoda Karel v Ptuji, od koder pošlje Raba, kmetov mirit, vso to reč izve še le 3. februarja, ko so bile Brežice že upornikom v roci! Pa naj še kdo trdi, da so bili Štajerci dogovorjeni s Hrvati, kakor niti Kranjci ne, razen morda ob mejah! Menj se je čuditi gospôdi in graščakom, da se jim je pozneje upor zdel mnogo veče osnovan ter mnogo nevarnejši, nego je v resnici bil. To pričajo vsi te dobe dopisi v Ljubljano.
b) Vojska. Vsa vojska je narasla na zadnje, ko so pristopile vasi in občine, trgi in mesta, koder je šla vojna četa, do 20.000 mož, ako nij števila premnožila preplašena gospôda, katera je v Ljubljano poročala celo o 40.000 upornicih, kar gotovo nij res, če je bilo pri njej še toliko posameznih Štajercev in Kranjcev.
c) Orožje so imeli slabo: kije, palice, cepce, torej največ domače orodje, pa tudi nekaj strelne priprave, celo nekoliko večjih topov, pozneje, ko so osvojili gradove in mesta, gotovo tudi meče itd.
č) Vojevalni črtež. Vsa vojska je bila razdeljena v tri velike čete, vsaka velika v dve mali, in vsaka mala je imela dva glavarja. Bilo je torej 6 čet in 12 poveljnikov, vsi pod Gregoričevo roko. Zbrale so se okolo Klanjca in Stubice, ter so imele udariti na jug. Tu je eni veliki četi bilo prestopiti na Savo v slovensko krajino ter taboriti se okolo Jastrebarskega in Okiča. Namen je imela, pridobiti Uskoke in braniti domovino, ako bi Turek silil čez mejo. Drugi veliki četi je bilo vzeti Brežice in Krško ter potem udariti na Dolenjsko do Novega mesta, pa zopet nazaj proti Samoboru in Jastrebarskemu. Tretji veliki četi je bilo iti ob levem bregu Save, morda celo do Celja, potem nazaj na Rogatec, od koder zopet na Hrvatsko, kjer so se na zadnje imele najbrže vse tri čete na novo združiti.
d) Vojevanje. Kake tri dni, predno je upor javno zahrumel, torej 25. ali 26. januarja 1573. leta, poskusaGregorijanec gospodar gradu Mokric na Kranjskem pri Savi blizu Jesenic, kmete sosedske graščine s Tahijem, kateri kaže, da je bil njegov šurjak. Tahi je privolil nekoliko olajšati kmetom, ki so mu v roko segli in se zarotili, da bodo pokorni. Sam Ilija se nij udal, nego je 29. januarja iz Zagorja pridrl na Sosedce, kateri se mu zopet pridružijo, in potem se je začelo bojevanje.
Prva četa udari po črteži nizko zdolaj čez Sotlo v štajersko zemljo, pa se utabori 3. februarja pred cerkvijo na Dobravi ter isti dan vzame Brežice in Gregorijančev brod pri Jesenicah; vendar uporniki Mokricam nijso žalega storili. Iz tega se zopet vidi, da so res bili največ sami Hrvatje, kateri se Štajercem in Kranjcem nijso imeli za kaj maščevati. Ako beremo, da so v Brežicah hiše siloma odpirali kmetom, kateri so baš takrat bili na gradski tlaki; da so tistim »avžlakarjem« vino jemali in izpijali, ter pozneje tudi v Krškem zopet »avžlakarjem« razbijali okna, peči itd., ter posekali nekoliko ljudi, kateri so se jim v bran postavili: moramo reči, da je bilo njih početje za tiste čase dovolj človeško, ker ne smemo pozabiti, da je Turen pri Krškem ujetim kmetom odsekaval roke in strigel ušesa, ter da so njegovi Uskoki plenili Krško samo zato, ker se je bilo upornikom udalo brez boja; dalje da so preplašeni graščaki vse kmetsko početje v poročilih do ljubljanskih stanov jako povečali, in soditi je, da so tega razgrajanja bili največ krivi Štajerci sami, kateri so bili med uporniki; kajti po drugih krajih nijso podirali gradov, če so se jim voljno podali; celo odkup so jemali. Tako jim je rajhenberški graščak Welzer dal dva soda vina in dobrega vola, da mu nijso nič prizadeli. Tudi je očitno, da Gregorijanec, kateremu so res brod vzeli, pa samo zato, ker so ga potrebovali, nij bil tako grozovit graščak, kakor drugi, kar je tudi iz tega bistro, ka so ga celo Hrvatje iz Soseda postavili za hodataja (Vermittler) med soboj in Tahijem. Tabor te čete je pil potem na Vidmu gotovo uže 4. februarja, ker ta dan zvečer je Ilija prišel iz Krškega k svojcem povedat, da se jutri uda krški brod in mesto, kar se je tudi zgodilo; kajti 5. februarja so upornici uže v Krškem. Ali še ta dan udari iz Kostanjevice Turen, ter jih razbije in uniči.
Druga četa je tudi morala iti čez Sotlo, ali morda malo više od prve, menda vpravo na Rajhenberg. Ostalih čet glavarji nijso vsi znani po imenu; ali to, ker je bila glavna, vodil je sam Gregorič, katerega smo 4. februarja zvečer videli še na Vidmu, in 5. februarja ga že nahajamo v taborji druge čete, na zapadu od Planine, kjer iz početka še nič ne ve, kaj se je zgodilo na Krškem. Misliti si je, da je njegova četa pred njim idoče brez njega vzela Rajhenberg in Sevnico, ter da je on 4. februarja po noči naglo za njo prijezdil. Izvedel je pozneje še ta dan Turnovo zmago, katero nij povedal nikomur, nego hitro krenil črez Planino, Piljštanj ter 7. februarja čez Kozje. Po poti njegovi ljudje zaslišijo, kako je bilo v Krškem, ter se prepadejo. Ilija se hoče vrniti na Hrvatsko, ali na poti ga v hrbet zgrabi Schrattenbach a v čelo Alapi in Zrini s konjico. Gregorič je 8. februarja razbit, njegova četa uničena. On uteče z Gusetičem. Ujeli so ju tam na Avstrijanskem, odvedli na Dunaj ter izpraševali od 11. aprila do 4. maja. Nij povedano, kako sta bila kaznovana.
Tretja četa je prestopila Savo ter v slovensko krajino, kjer se je utaborila; vodili so jo nekaki Dragonici iz Jastrebarskega. Uskoki se nijso podali, nego ostali Turnu zvesti. Ko ta četa sliši o razbitji svojih tovarišev, ter da nanjo gre Turen, umakne se zopet nazaj čez Savo na Hrvatsko, in tam jo razbije Zrini, — pa je bilo vsega konec. Pri tej četi je moral biti Gubec, kakor kralj blizu domovine ostavši. Ujeli so ga in odvedli v Zagreb, kjer je bil venčan z razbeljeno krono.
Poleg uže naštetih uzrokov, zaradi katerih so upornici morali omagati, bila je tudi ta nesreča, da se Uskoki nijso hoteli podati; kajti bili so potlej, posebno dolenjski četi, najbliži ter najnevarnejši protivniki. Slabo orožje in kmetska neukretnost v bojih je tudi nasprotnike podpirala. Vendar je treba priznati, da je Gregorič jako naglo delal, ter da bi on bil z boljšimi vojaki izvrsten vojvoda pod drugo roko, katera bi mu bila pisala glavni črtež. Enako hitro je prestrašena gospôda zbrala čete in povsod raztolkla kmete.
Nasledki kmetskega upora. Po tem viharji nijso graščaki nikjer nič polajšali bremen; kakor je podoba, še grozovitnejši so bili, ker so se kmetje še 1573. leta iz nova uprli, in zopet na Hrvatskem. Še le potem je veliki vojvoda Karol ukazal, da so popravili urbarji in sodstvo; ali »stare pravde« kmetom nikdo nij razglašal.