Upor Moti-Gedža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Upor Moti-Gedža
R. Kinling
Objavljeno v Domoljub 1893, št. 9 (4. maja) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V Indiji je živel posestnik, kateri je hotel iztrebiti del gozda, da napravi kavine nasade. Ko so bila drevesa posekana, majhno grmičevje požgano, treba je bilo lotiti se ilorov in panjačev. Diuamit je v tem slučaju jako drago sredstvo, ogenj pa deluje prepočasi. Nekomu je prišla v glavo srečna misel, da se porabi u to delo kralj živalij, t. j. slon. Lahko jih koplje s svojima klikama io vlači panjače t vrvjo proč. Tako je storil posestnik. Najemal je po jednega, po dva, po tri slone, in učel delo. Najboljiega slona je imel najslabti prigaujač ali .mogut*. Ime tej uvrstili živali je bilo Moti-Gedž. Slon je bil polna in neodjem|jiva lastnina avojega moguta, kar bi pa ne moglo bili, ko bi v deželi veljali domači ukoni, kajti Moti-Gedž je bil slon, kakoršuega bi lahko taudali indijski kralji, in ime njegovo pomenjaio je v prevodu: biser mej sloni. Pod angleško upravo je pa priganja* Diu lahko mirno imel svojega slona. Povedali moramo, da je bil neimernež. Ko mu je Moti Gedž usiužil mnogo deuarja, se je upijanilin tolkel slona t leletno kljuko palice svoje po ol^ulljiiih parkljih sprednjih nog. V tacih slučajih se pa Moti Ciedž vendar ni jetil in ni poteptal do mrtvega svojega gospodarja, kajti vedel je, da ga neha tepsti io jame poljubljali po rilcu, plakati in imenovati ga: avojo ljubezen, avetlobo duše avoje in mu da vodke. Moti-Gcdi je jako rad imel vodko, posebno arak. Če mu niso dali boljiegs pil je tudi rad palmovo vodko. Potem ae je Diu naradiw ulegel slonu mej uoge in uspal. Ker j« Dna ta to naudio izbral sredo kakih kolovotor, je Moti-Gedž skrbno varoval svojega gospodarja, kajti ui pustil dalje niti vut. n iU pešce', niti jetdecev. Vsak promet je prtnehal, dokler« ni itljubilo Uiti prebudili M.

Dokler je delal dnino pri posetniku, ni bito misliti oa »panje. Zaslužek je bil prevelik, da bi ga bilo katak izgubljali. D.u je sedel po cele dni na vratu Moti-Grdlu, dajal mu povelja, in ko je Moti Gedž ruval i Mojimi prekrasnimi kliki panje, ali vlekel s svojimi močnimi pleči ta vrv, je I)iza tolkel ga t nogami po tilniku in iiatuljil ga kralja vseh slonor. Ko je priiel večer, dobil je Moti- Gedž celo merico sraka in talil i njim 300 funtov iel«»< krme. D.ta se je tudi udeleževal tega popivanja, pol«® pa pel pesmi, sedeč *Ioau pred nogami, dokler ni pri*«1 da je uspal. Jedenkrat na teden peljal je Diu »I*111 k vodi in ko se je la valjal po rodi, ga je on drgnil « rnetljo in strgal t opeko. Potem je Diu ogledal mu noge, preiskal mu oči, obrnil uiesa, če ni kje kac.b ran, w>lj«T ali vnely. Ko se je koučajo to ogledovanje,vrnila sta se, U Moti-Gedž res črn in blesteč, mahajoč z dvametra dolgo odlomljeno vejo, katero je drial v svojem rilcu. Ditt pa spletajoč svoje dolge, mokre lase. Tako sta mirno iivela in prisluiila mnogo denarja, dokler se v D iti oi zopet vzbudila ielja po pijančevanju. Hrepenel je po pijanosti, kajti majhne pijače niso ta drutega, da mu jemlji moilvo. Šel je k posestniku in au plakajoč naioanil, da ma je umrla mati.

.Saj ti je ie umrla pred dvema mesecema, ko smo poslednji krat ieli; poprej ti je pa umrla tadi ie jedenkrat lansko leto, ko ai delal pri meni" — rekel je posestnik, ki je dobro potoal navade domačinov.

.Ne, zdaj je amrla moja teta, ki je bila za me draga mati', pomagal si je Diza iz zadrege in s« močneje zajokal.

— .Zapustila je osemnajst majhnih otrok brez strehe in ledi in sedaj bodem moral jaz polniti male ielodčke" — rekel je Dita in tolkel t glavo ob tla. . Kdo U je prinesel to naznanilo?" vprašal je posestnik.

.Dobil sem pismo".

,Pa saj pošta k nam ie oi prišla ves teden. Pojdi Da svoje mesto!"

.V naši iari razgraja vročoica, in vse moje iene «o pomrle" — vpil je Dita ia ves čas to ga ttlivale neposiljene solze.

.Pokličite Šejbuna, on jo t Dizo iz jedne vasi", rekel je gospodar. — .Sejhun, ali ima U mol leno?"

.He," rekel je Sejhun, »ne, nel Nobena ienska v °»ši vasi ga še ne pogleda — rajši bi vsaka tega-le tlona."

In Sejhun se je zasmejal.

Diza je dalje rjovel in jokal.

.Nehaj ie, če nočeš tebi slabo!" zaklioalje posestnik. .Spravi se na delo!" Dita se je osrčil.

.Ne! Sedaj pa povem resnico!" — rekel je, sciteč se. — .2e dva meseca je minolo, ko nisem bil p\jan. Hočem odpusta, iti izpred oči tvojih in nap U se kje daleč od tvojega blagoslovljenega posestva. Tako tebi ne naredim nobenih skrbij." Posestnik se je ttsmehljal.

.Dita", rekel je, .ti govoriš resnico. Takoj bi t« odpustil, ko bi kdo drugi mogel voditi tvojega slooa, dokler se ti ne povrneš. Ti veš, da uboga samo tebe." .Oslepim naj, če se ne povrnem v desetih dneb. Zakolnem se pri svoji veri, pri tvoji vesti, pri tvoji daši! Kar se pa tiče teh deset dng, prosim gospod, da semkaj pokličem tlona."

Gospodar je dovolil, in na močen Ditov krik, ki je kar letel skozi ušesa, pokazale sla se klika itpod sence dreveene skupine, kjer je Moli-Oedi pričakujoč gospodarja metal prah po sebi.

.Ljubček mojega srca, daj mi uho", — rekel je Dita, ko se je ustavil pred slonom.

Moti-Gedi je dtl svoje uho in objel Dito t rilcem. .Pojdem od tod", — rekel je Diza.

V očeh Moti Gedia se je zasvetilo. On je kakor nje gov gospodar ljubil pohajkovtnje. Sprehajajoč te, se po strani lahko izkopljejo vsakovrstne stvari. .Ti stara nerodna svinja, pa ostani tukaj in d*!aj.* Četudi si je slon prizadevsl kazati se zadovoljoim. vendar je veselje it oč>j mu zginilo. Ni maral ruvsti (torov, ker je to kvarilo njegove tobe.

.Pojdem ta deaet dnij, Ijubcek mojega arra! Daj svojo desno nogo, oaguhančena žaba it itsehle luž*, odštejem ti na njej to število."

D za je vzel Železno kljuko in odštel Moti (icdžu deaet ndareev po parkljih.

Moti (jedž je stokal io od bolečin prestavljtl noge. .Deaet dmj delaj, roj štore in ubogaj vte Sejhuna Posadi ga hitro sebi na vrat."

Moti-Gedž je tavrnil konec svojega rilca, Sejhun je postavil nogo nanj in na mah je zietel slonu na vrat. Diza je podal ankus — Užko želetno palico t ostrim koncem. Sejhnn je udaril slona po glavi, kakor kamenar udarja po kamenja. Moti (jedž je zarjavel skozi svoj rilef. .Stoj mirno, mrjasec! Deset doij bode S«|buo priganjač tvoj. Sedaj s« pa poslovi od mene, ljubljeno čudovišče!

Varuj avoje dragoceno zdravje in ubogaj, moj povaljitelj. kralj, biser med sloni, najlepša lilija na polja! Zdrav ostani!"

Moti Uedž objel je s svojim rilcem Diio in ga dvakrat privtdignil. Tako se je navadno poalavljal od gospodarja avojega.

.Sedaj bode dtlal", — rekel je Dita posestniku. .Moremli jaz iti?"

Posestnik je prikimal io Dita je itginil mej drevjem, ali Moti Uedž se je odpravil rovat štore. Srjhun je jako prijatno ravnal i njim, pa veodir se je Moti-Uedž čutil nesrečnega in zgubljenega vet hi. N-jhnn mu je dajal nemalo sladkih koreninic io praskal ga je pod podbradkom. Majhen Sejhunov deček igni a« je ž njim tre'er po delo, in lena Š-jhunova imenovala ga je liubčkom svojim Moti-fledž pa je kakor Diu bil po nabori ustvarjen ta samsko Življenje in ni ratomrl Ub rodovniških radostij. Manjkalo mu je njegovega pijanega gospodarja, pijanega spanja, divjih pobojev io divjega laskanja. Vendar je pridno delal, da se mu je Mi! posestnik.

V tem je Diu se klatil po poti. dokler oi ud'l na avatbeni tprevod svojega lastnega rodu. Popivajoč, plešoč in udajajoč s« ratuidaaemu Ves. Iju S svojimi zemljaki, j« popolnoma pozabil, kak« da leče čas. Napoded je prišlo jalro jednajslega da«, ali Dita se ni povrnil. Moti-Uedža spustili ao t vrvi ni dnevno delo. Stresel *e je, pogledal okrog, tmajal i pleči in odpravil se v drugo stran, kakor s kakim posebnim namenom.

»Hi. ho! nazaj, nazaj", zakričal je Sejbun nazaj io postavi mene na vrat, nesrečna gora, lepota vrhov! Stoj oa mesto, lepota vse Indije, ali ti pa polomim parklje na tvojih debelih nogah." Moti-Gedž jemalo tan«Tfl' ali ni ubogal. Sejhun je tekel za njim z vrvjo in ga J« vjel. Tedaj j« Moti-Uedža naprej nagnil ušesa, ali se tato ni zmenil, daai jo razumel U znamenja, temvrf je glasno zakričal nad njim. .Ne, bratec, s tem me ne prestrašiš! Pojdi na svoje mesto, vragov sin!"

Moti-Gedž je pa še bolj naprej obrnil svoja ošesa in zarjovel je v svoj rile«. Tega je bilo dovolj. Potem je Moti Gedi, kot pohajač z rokami v lepih, počasi z vejico v rilcu namesto zobotrebca hodil po otrebljeni poljani, kakor bi se posmehoval drugim slonom, kateri so delali. Sejhun je povedal gospodarja, kako je, Gospodar je z bičem v roki prišel jezen iz hiše. Kot odgovor na to liubeznivost belega človeka je Moti-Gedž planil nanj preko vse razčiščene poljane, in ustavivši se blizu hiše, je glasno zarjovel io polotil svoj rilec naravnost ua verando. Potem je dolgo stal, veseleč se svojega nagajanja se )e tresel, kolikor ae le more tresti ta velika žival. .Treba ga je naučiti", rekel je gospodar. .Tako bode topen, kakor še ni bil nikdar noben slon. Daj Kala-Negu iu Nezimu dvanajstfuotni verigi in uksžite jima, da mu vsak dii dvanajst udarov.

Kala-Neg, v prevodu Črna kača, in Nezim bila sla največja »luna na posestvu iu jedna njiju dolžuostij je bila, izvrševati najhujše kazni pri slonih, ker tega noben človek »e more storili a svojimi močmi. Vzela sta verigi, kateri «e rabili namesto bičev, in roiljajoč t njima v rilcih sta "« ma jela a strani približevati, da bi ga obšla z dveh stranij. Moli-Gedž v svojem 3Wletnem tivljenju še nobenkrat ni bil kaznovan in ludi sedaj očevidno ni imel veselja podvreči se temu novemu poskusu. Čakal je, obračajoč glsvo sedaj na desno sedaj na levo opazujoč, kje bi se v debele lakotnic« v Kala-Nego dali globoče zasaditi topi.zobje." Kala Neg ni imel klikov, zato je pa naposled se umaknil daleč v stran Moti Gedža, čeladi jo veriga bila znamenje oblasti, in delal se je, kakor bi verigo imel le za zabavo. Kar se pa tiče Nezima, se je že davoo obrnil nazaj in storil po svoje. To jutro ni imel veselja do pretepanja. Tako je ostal Moti-Gedžo sam in široko vzdigoval ušesa.

Posestnik ni več silil in Moti-Gedž je dalje za zabavo ogledaval posestvo. S slonom ki neče delati, in ni privezan na vrvi, je ravno tako težko ravnati, kakor z BO toonim topom, ki se odtrga na ladiji v grdem vremenu. Moti-Gedž je tepljal svoje stare tovariše po hrbta, kakor bi jih popraševal, je Ii lahko rovati štore ? . . . . Delal se je, kakor bi slooom hotel reči, da je neumnost delati, da imajo neodjemno pravico opoldne dolgo počivati, šetajoč tja iu sem je kaj slabo vplival na druge slone, dokler se ni povrnilo solnce in se je povrnil na svoje stojišče, da dobi krme.

.Ce nečeš delati, pa tadi ne bodeš jedel", rekel je Sejhun jezoo. .Ti divji neizobraženi slon, poberi se nazaj v temne gozde."

Majhni temnokožl otrok Sejhunov je plazil se po tleh in stegoval svoje debele ročice k veliki senci v vratih. Moti-Gedž je dobro vedel, da je ta otrok za Sejhona najdražje bitje na svetu. Stegnil je rilec in ga zaobrnil na tak vabljiv način, da je temnopolti otrok z veselim klieem skočil nanj. Moti Gedž je hitro vzdignil otroka in ga držal v zraku 12 čevljev nad očetovo glavo.

Veliki Bog! zaklical je Sejhuo. — Prinesem ti dvanajat kolače* iz naiboljše moke. po dva čevlja velike in namočene v rumu, poleg tega pa še 200 funtov mladega aladornega tretja. Usmili se me in spusti na tia moiega bednega dečka, v katerem je vse moje ii»l|euje. ve« moje Veselie!

Moti-Gedž je spustil otrots na tla in položil ira mej sprednji nogi. kateri bi lahko razteptali na kosce Šejbonovo kočo. čakal je, da se mu da obljubljena krma, io še le, ko jo je dob i. je temnokoži otrok se nepoškodovan izplazil iztod njega

To noč je Moti-Gedž spal in videl Dizo v sanjah. Jedna iz mnogih tajnostij slonovega življenja ie ta. da njih ogromno telo potrebuje manj spanja, kakor katera koli druga žival. Zanj je dosti štiri ure »panja, dve do pol noči. ko leži na jedni strani, in dve po pol noči, ko se preobrne na drugo slran. Ostale ure po noči pa slon premiče se semtrtja in lahko grči.

O polnoči je Moti Gedž odšel s »vojega stojišča, ker mu je prišlo na misel, da leži Diza pijan kje v temnem gozdu brez vsakega varstva. Vso noč je stikal po gostem grmovju, težko dišoc, trobeč v svoj rilec in migajoč z ušesi. $«t je tudi k reki in bredil po plitvih mestih kjer ga je Diza navadno umival, pa tudi tam ni bilo nobenega odgovora. Dize ni našel, zato je pa jako vznemiril druge slone na posestvu, in skoraj do smrti je prestrašil nekaj ciganov, ki so prenočevali v gozdu.

Ko se je naredil dan, povrnil se je Diza. B i je jako p jan. iu bal se je nr»reč<*. ker se tu povrnil o pravea času. Poznajoč uaravo svojega slrna. je veselo ae oddahnil. ko je zagledal, da |e hiša in vs* posestvo celo. aepoškodovaoo. MotHirdž bil je na svojem stojišču in je čakal u jutrka. Po svojem nočnem sprehajanju čutil je sileo glad .Pokliči svojo žival,* rekel je poaeatnu.

Diza je čudno zakričal v tem lajmstvenem jezik«, ' katerem so po mnenju n-katerih mogutov govmli ni Kitajskem o začetku sveta, ko S-* neso vladali Ijndl«- »mp« sloni. Sloui nikdar ne skačejo ali lahko teko. K« bi --k« hotel doteči brzovlak. bi ne skakal, pa hi ga vendar d< tekel. T;iko je Moti-Gedž stal pred pos"stnik"vo hišo predno je opazil fcejhun. da ie slon ostavil svoje mesto. Moti-Gedž ie piaml k Diti, da ga objame. vet«lo trobeč z rilcem. žival m človek sta plakala, tipala drog druzega, da s« prepričata, da sta zdrava in nepoškodovani.

.Sedaj pojdiva delat*, rekel je Diza. — .Vzdigni sin moj, veselje moje.

Moti-Hedž ga je vzdignil aa vrat, in odšla sta rc«< in proč vlačit uajtežje štore.

Posestnik se je preveč čudil, da bi se jezil.